Inkluzija i prijelaz

između razvojnog odjela i vršnjaka u redovnoj grupi vrtića

silvana_CA

Silvana Ciglar Ašič

Sažetak

Razvojni odjel vrtića uključuje djecu s prilagođenim programom za djecu predškolskog uzrasta s posebnim potrebama. Stručno osoblje, kao i roditelji, trude se, da se djeca s posebnim potrebama osjećaju ugodno u redovnoj nastavi među vršnjacima i imaju koristi od pohađanja redovite grupe. Profesionalci pružaju poticajno okruženje za učenje i mogućnost socijalnih kontakata s djecom na redovnom odjelu. U ovom članku opisujem primjer uključivanja djeteta iz razvojnog odjela našeg vrtića. Najvažnije u svemu tome je da dijete prihvatimo takvo kakvo je, sa svom njegovom stvarnošću u životu i ponudimo mu da ga bodri svim svojim profesionalnim znanjem, svom ljubavlju i pažnjom u svakom trenutku.

Ključne riječi: vrtić, dijete s posebnim potrebama, razvojni odjel, inkluzija.

Uvod

Razvojni odjel vrtića uključuje djecu s prilagođenim programom za predškolsku djecu s posebnim potrebama. U vrtiću u kojem radim imamo jedan razvojni odjel koji pohađa šestero djece. U našu skupinu često dolaze djeca s različitim poteškoćama: djeca s višestrukim poremećajima, djeca smanjene pozornosti, slijepa i slabovidna, gluha i nagluha djeca, djeca s intelektualnim teškoćama, dugotrajno bolesna djeca. Stručnjaci, kao i roditelji, trude se da se djeca s posebnim potrebama osjećaju dobro u redovnoj nastavi i imaju koristi od pohađanja redovite grupe, što se ogleda u činjenici da je integracija uspješna i da međusobni odnosi između redovne grupe i djece s posebnim potrebama jako su potrebni. Trideset i pet godina zaposlena sam u vrtiću i imam puno iskustva s inkluzijom i povezivanjem s razvojnim odjelom. Na našem odjelu ima djece između četiri i sedam godina. Profesionalci svakodnevno nastoje pružiti djeci poticajno okruženje u kojem se osjećaju sigurno, prihvaćeno i voljeno. Nastojimo pružiti djeci priliku za interakciju s vršnjacima. Pritom djeca mogu promatrati obrasce ponašanja, omogućujući nam tako postizanje prihvaćanja, razumijevanja i odnosa u vrtiću s drugom djecom (grupama) sa svim odgajateljima i zaposlenicima u vrtiću, i na kraju, ali ne najmanje važno, s roditeljima djece. S djecom iz redovne skupine posjetimo razvojni odjel nekoliko puta godišnje i nastojimo uljepšati dječji dan (pjevanjem, plesom, pričom, šetnjom, darom koji su djeca izradila).

12

Kod nas su dobrodošla i djeca iz razvojnog odjela. Zajedno s odgajateljem i radnim terapeutom sastavljamo individualizirani program za dijete s posebnim potrebama, a zatim provodimo tjedne prijelaze iz razvojnog odjela u redovnu grupu i obrnuto.

Uključivanje djeteta s posebnim potrebama u redovni odjel vrtića

Dječak s potvrđenom dijagnozom autizma nekoliko je puta tjedno dolazio iz razvojnog odjela. Njegova sestra blizanka bila je uključena u moj odjel. U početku se za stolom i sa sestrom igrao samo kockicama. Tada je počeo uspostavljati kontakt i igrati se s ostalim vršnjacima opuštenije, ali još uvijek rezervirano. Nekoliko mjeseci kasnije, sam je došao u grupu i započeo je razgovor. Na primjer: „Što radiš? Gdje je moja sestra? Kakve ćemo kockice danas imati? ” Krajnc i Saksida, (2001., str. 91) smatraju da bi djeca trebala imati što više prilika za upotrebu govora u svakodnevnoj govornoj komunikaciji. Kažu da bi odgojitelj trebao voditi brigu o aktivnostima koje usmjeravaju djecu na proces komunikacije, tako da svako od djece dobije ulogu slušatelja i ulogu govornika. Za to bi trebao organizirati igraće aktivnosti u malim skupinama, parovima … Dugoročno je dječak pokazao napredak, jer je više puta pokazao zanimanje za razgovor o stvarima koje prije nije znao. Dok se bavio glazbeno-pjevačkim aktivnostima, dječak je postupno počeo pjevati i aktivno sudjelovati. Stjecanje i razumijevanje djece mali su koraci, ali oni nam često uljepšavaju dan i omogućuju djetetu da uspostavi kontakte, surađuje s vršnjacima u grupi i izražava vlastite misli.

Djeca u redovnoj grupi pridružuju se vođenim, kao i nevođenim aktivnostima koje su tog dana na programu. Pojedinačno dijete i njegov napredak u pojedinačnim područjima učenja uvijek stavljamo na prvo mjesto. Nudimo podršku, prilagodbe i preinake djetetu, kojemu je potreban kontakt s vršnjacima u redovnom odjelu i odabiremo takve oblike odgojno-obrazovnog rada da bismo postigli napredak u pojedinim područjima razvoja i učenja. Po potrebi planiramo i provodimo individualizaciju.

3

Nastojimo mu pružiti poticajno okruženje za integrirani razvoj i primjenjujemo različite metode rada, ovisno o individualnim potrebama i sposobnostima djeteta. Pritom provodimo: Načelo interdisciplinarnosti: na razini otkrivanja, dijagnoze, planiranja, provedbe, praćenja, na razini vrednovanja i usmjeravanja, na razini povezivanja različitih znanstvenih i stručnih znanja; Načelo integracije/inkluzije – kao opća vrijednost (raznolikost je bogatstvo i kvaliteta života) i kao suvremeni oblik obrazovanja, kao normalizacija uvjeta (život bez isključenja) (Smjernice za kurikulum za vrtiće u programima s prilagođenom provedbom i dodatna stručna pomoć, Time, Kastelic, Šter i sur., 2003).

U individualiziranom planu s profesionalnom skupinom koju čine odgojitelj, specijalni pedagog i radni terapeut zapisujemo ciljeve i vođene aktivnosti prikladne za određeno dijete. Oni se izvode pojedinačno u redovnoj grupi ili u manjoj skupini s vršnjacima, sa kojima se odvija suradničko učenje, u igri za stolom, u igralnom krugu, ako je potrebno… Veliki naglasak stavljamo na aktivnosti koje istodobno pomažu u razvoju grube i fine motorike.

4

Sva pomoć za dijete s posebnim potrebama pruža se i planira na takav način da se ono što je moguće više prilagođava odjelu uključivanjem njega u postupak uključivanja.

Istodobno je važno da kao odgojitelj obratim pažnju na stvaranje okruženja za aktivno učenje, gdje djeca mogu „slobodno raspolagati materijalom i raditi s njim, birati, planirati i donositi odluke, razgovarati i razmišljati o tome što rade i prihvatite podršku odgajatelja. i vršnjake kad im je potrebna“ (Cotič Pajntar i Zore, 2017., str. 7).

Potreba za komunikacijom, odgovornošću, fleksibilnošću, kreativnošću i spremnošću za učenjem i drugo, inkluzija je uvijek bolja u malim grupama, pa se fokusiramo na dvoje do troje djece odnosno usredotočiti se na složenost i potrebe djeteta. Moramo biti aktivni cijelo vrijeme, moramo prepoznati manje pomake, usredotočiti se na pojedinačne načine i rješenja u danim situacijama. Uz sve to, moramo biti budno aktivni kako bi se dijete uključilo u tu aktivnost, osjećalo pripadnost i istodobno prihvaćeno u redovnoj grupi. Uz sve ovo, postoji mali napredak koji kod njega primjećujemo velik zalogaj i pomak u njegovom osobnom i socijalnom kontaktu i razvoju s vršnjacima iz redovne grupe.

Prevladavanje prepreka poput stepenica stalna je pojava u odjelima za prelazak, jer je naša grupa na prvom katu, a odjel za razvoj u prizemlju. Često idemo u šetnju, a zatim tempo hodanja prilagodimo djetetu s posebnim potrebama (puno više pažnje na teren i brzinu hodanja, udaljenost…)

Uklučivanje u redovnu grupu zahtijeva vrijeme, to je proces koji moramo strpljivo graditi. Trokut koji stvaramo između roditelja, odgajatelja i djeteta vrlo je važan, posebno faktor međusobnog povjerenja i posebne pažnje i brige u davanju informacija. Važno je da jedni drugima radimo na jačanju vitalnih vrijednosti i razvijamo pozitivne osobnosti koje će pridonijeti tolerantnom društvu i poštovanju prema bližnjima.

Moj pogled na dijete s posebnim potrebama

Djeca s posebnim potrebama ostavljaju veliki trag na meni. Moraju pronaći odgovarajuće putove, trebaju puno poticaja, teže su spremni na suradnju. Za sve to potreban nam je istinski ljudski odgovor. Komunikacija je metoda i primarni put koji doprinosi socijalnoj integraciji i napretku svakog pojedinca u njegovim jakim područjima. Moramo ih poticati i emocionalno i suptilno. U suradnji s redovnim grupama pridonosimo njihovoj socijalnoj interakciji i osobnom napretku djeteta. Vrlo je važno težinu i stanje djetetovih deficita staviti na prvo mjesto prema očekivanjima, a istodobno dobivamo određene okvire u kojoj mjeri ćemo moći postaviti određene ciljeve i napredovati u redovitoj grupi sa integracija. Međutim, u svemu tome odrasli smo da ga u tome potičemo, pružamo mu ljubav i pažnju i pomažemo mu da izrazi svoje osjećaje, negativne i pozitivne osjećaje. Ponekad doživimo i razočaranje i neuspjeh. Svojim pozitivnim emocionalnim stavom, sviješću o karakteristikama razvoja i učenja predškolske djece, s umirujućim i poticajnim učinkom, osiguravamo povoljnu socijalnu klimu. (Cotič Pajntar i Zore, 2017., str. 6).

U svemu tome moramo se usredotočiti na dva čimbenika, naime da smanjimo njegove deficite i obratimo pažnju na njegove snage i razvijemo ih što je više moguće. Trokut s roditeljima, djecom, odgajateljem-stručnjakom također je vrlo važan. Dobar odgajatelj brine se o tome da se: vodstvo rasporedi između sebe i djece (vršnjačko učenje …), usredotoči se na djetetove sposobnosti, potiče dječju igru, stvara istinske odnose s djecom i koristi pristup rješavanja problema kada se sukob pojavi (Cotič Pajntar i Zore, 2017., str. 8). Istodobno mora postojati stalno povjerenje, ispravne informacije, preporuke i upute, što će stimulirajuće utjecati na djetetov napredak i mogućnost razvoja, kako u vrtiću tako i u pogodno obiteljsko okruženje.

Zaključak

Najvažnije u svemu tome je da dijete prihvatimo takvo kakvo je, sa svom njegovom stvarnošću u životu i ponudimo mu da ga bodri svim svojim profesionalnim znanjem, svom ljubavlju i pažnjom u svakom trenutku.

Literatura

  1. Cotič Pajntar J., Zore N. (2017). Vključevanje v vrtcu, 6. zvezek, v Vključujoča šola, Priročnik za učitelje in druge strokovne delavce, Zavod republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana.
  2. Čas M., Kastelic L., Šter M., idr., (2003). Navodila h kurikulu za vrtce v programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Sektor-za-predsolsko-vzgojo/Programi/kurikulum_navodila.pdf, pridobljeno: 23. 7. 2021.
  3. Krajnc S., Saksida I., v Marjanovič Umek, L., idr. (2001). Otrok v vrtcu, Priročnik h kurikulu za vrtce, Založba Obzorja, Ljubljana.

Učenje pjesama uz pomoć interneta

melita_GP

Melita Gnezda Petrič

Sažetak

U ovom radu predstavljamo učenje pjesama koje uključuju udaranje tijela. U aktivnostima su sudjelovala djeca predškolske dobi od 5 i 6 godina. U procesu učenja, upoznavanja, usvajanja i utvrđivanja koristili smo, između ostalog, snimke na internetu. Djeca su istovremeno neizravno i spontano učila o sigurnoj upotrebi računala i interneta.

Ključne riječi: tjelesne udaraljke, vrtić, dijete predškolske dobi.

Uvod

Kao odgajateljica u predškolskoj ustanovi tijekom radnog vremena često primjećujem da djeca izuzetno vole razne glazbene aktivnosti. To se posebno odražavalo u skupini u kojoj su djeca imala pet i šest godina. Djeca te dobi na području glazbenog razvoja pokazuju napredak u održavanju ritma, kako u hodanju tako i u pljeskanju. Međutim, mali je broj djece sposoban pokrete prilagoditi promjenama ritma. (Denac, 2002) U tom razdoblju djeca imaju tendenciju otkrivanja i ponavljanja detalja. Dugo inzistiraju na istoj aktivnosti i zato žele nekoliko puta otpjevati istu pjesmu ili čuti istu bajku. Višestrukim ponavljanjem pjesme oni se približe ritmičkoj i intonacijskoj pravilnosti. Pjevanje petogodišnjaka tonalno je već prilično stabilno i izvodi se s osjećajem za mjeru. (Ibid) U toj dobi opada broj spontanih pokreta, ali već postoji napredak u vremenskoj koordinaciji pokreta, jer su neka djeca već sposobna kretanje prilagoditi promjenama u tempu i dinamici. Oni također napreduju u prepoznavanju poznatih pjesama u instrumentalnoj izvedbi. (Ferme, 1994)

Kako je sve počelo?

Jednog dana, kad su djeca bila raspoložena i bilo je izuzetno težko privući njihovu pažnju, a još teže zadržati je, spontano sam počela proizvoditi ritam vlastitim instrumentima. Djecu je privuklo repetitivno izvoženje ritmičkih obrazaca i počela su ponavljati za mnom. Budući da su djeca pokazala zanimanje, s vremenom smo naučili i jednostavniju koreografiju. Koristila sam i YouTube kako bih pronašla nove izazove koju bi privukli dječju pažnju. Vjerojatno nije potrebno naglasiti da je baš to privuklo svu djecu, često su spominjali da računalo koriste i kod kuće, na primjer zajedno sa starijom braćom i sestrama.

Je li sigurno?

Dakle, bio je to niz aktivnosti u koje smo mogli uključiti upotrebu računala. Pritom su m se stalno pojavljivala pitanja „Je li to sigurno?“, a istovremeno sam smatrala da je to idealna prilika za uključivanje novog načina učenja. Skupinu djevojaka posebno je zanimalo učenje novih koreografija. Snimke su željele vidjeti više puta, čak i tijekom spontane igre ili dok su neki odmarali ili se bavili ležernijim aktivnostima. Budući da sam im vjerovala, pripremila sam im prečice do Youtube snimaka na desktopu računala. Isprva sam im nekoliko puta pokazala postupak i redoslijed klikova kako bi mogle pronaći željenu snimku. Kasnije su računalo već koristile neovisno uz budnu pratnju odrasle osobe. Djevojke su također naučile zaustaviti snimku, pustiti je više puta, i slično. Računalu sam dodala i slušalice, kako djevojke ne bi smetale drugima. U sljedećoj školskoj godini cilj bi nam mogao biti napisati vlastite pjesme koje uključuju i tjelesne udaraljke. Muzičke aktivnosti bi snimali i objavili na zatvorenom YouTube kanalu. Tu vrstu učenja bi također preporučila svim kolegama iz ove profesije, kako u vrtićima, tako i u nižim razredima osnovne škole. Istražujući relevantne sadržaje, u najvećoj sam se mjeri i sama služila internetom. Snimke na spomenutom kanalu dovele su do novih prijedloga koje sam odabrala uzimajući u obzir sposobnosti i interese djece u grupi.

Nekoliko prijedloga:

Zaključak

Korištenje računala i interneta je neizbježno. Vjerujem da upotrebu računala djeci ne bismo trebali ograničavati, već ih na prikladan način privikavati na tehnologiju i prije svega sa njima puno razgovarati o sigurnoj i pravilnoj upotrebi. Djeca u grupi znala su da je korištenje računala „nešto posebno“ što donosi određene pogodnosti i zabavu, ali i da je to prije svega jedna nova odgovornost. Znali su da će zloupotrjeba odgajatelja utjecati na neovisno upravljanje računalom.

Međutim, na tome nismo radili na osnovi ovog slučaja, već u sklopu svakodnevnog života u vrtiću.

Literatura

  1. Denac, O. (2002). Glasba pri celostnem razvoju otrokove osebnosti: priročnik za vzgojitelje, razredne učitelje, učitelje glasbe in glasbenih predmetov v splošnih in glasbenih šolah. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
  2. Ferme, S. (1994). Glasbeni razvoj otroka v predšolskem obdobju. Didakta: revija o vzgoji in izobraževanju.

Bajka na putu kroz Europu

marija_meglic

Marija Meglič

Dječji vrtići partneri dolaze iz Slovačke i Poljske.

Kranjski vrtići su stvarno veliki. Imamo čak 15 kuća u kojima djeca svakodnevno stječu nova iskustva i uvide. Također osiguravamo da događaji budu što raznolikiji s uključivanjem u razne projekte. Projekt Bajka na putovanju Europom privukao me samim naslovom. Bajka je bliska meni i djeci. U svom obrazovnom radu često ga koristim u razne svrhe (kao motivaciju, kao slušanje književnog teksta, kao poticaj za verbalizaciju ….)

Ključne riječi: međunarodni projekt, vrtić, bajka, Slovačka, Slovenija.

Naravno, odmah se pitam, s kojom svrhom bi bili uključeni u ovaj projekt?

Svrha:

  • da djeca kroz slovačku i poljsku bajku upoznaju zemlju iz koje dolazi bajka.

I koje ciljeve bi mogla postići kroz projekt?

Ciljevi:

  • upoznavanje užeg i šireg društvenog i kulturnog okruženja, upoznavanje međukulturnih i drugih razlika
  • mogućnost upoznavanja različitih kultura i tradicija
  • dijete uči da svi, odrasli i djeca, pripadaju društvu i da su važni

Tako smo započeli.

Moj asistent i ja prvo smo istakli približne mogućnosti aktivnosti.

NAŠA SLOVENIJA, ……………. A KAKO SLOVAČKA?

Karta, zastava, himna, jezik, bajka, pjesma, ples, običaji, tipična jela …

Primjeri djelatnosti:

  • pregledavamo atlas
  • pregledavamo globus
  • crtamo, bojimo, izrežemo predložak Slovenije, Slovačke
  • uspoređujemo zastavu i grb
  • slušamo himne, uspoređujemo jezike
  • pjevamo slovenske narodne pjesme, slušamo slovačke narodne pjesme
  • plešemo slovenske narodne plesove, gledamo videozapis slovačkog narodnog plesa     
  • ČITAMO, ČITAMO, ČITAMO SLOVENSKE I SLOVAČKE BAJKE, razgovaramo o njima , razmišljamo, pričamo priče … ..   

Zatim dopuštamo djeci da nas vode svojim putem.

U kutak za knjige donijeli smo globus, atlase, enciklopedije, zagonetke – Europa.

Tražili smo Sloveniju i Slovačku. Upoznavali njihov oblik i veličinu. Zajedno smo crtali kartu Europe i slikali Sloveniju i Slovačku. Djeca su brzo shvatila da je Slovačka veća.

Glavni grad Slovenije je Ljubljana, a Slovačke Bratislava.

clip_image002clip_image004

Svaka država ima zastavu i grb, zato mora ih imati i Slovačka. Pa smo nacrtali zastave i grbove i ih usporedili. I grb i zastava vrlo su slični.

clip_image006clip_image008

A što s himnom? Našli smo ih na Youtubeu. Ovdje su djeca prvi put otkrila da ne razumiju slovački tekst. Naravno, mi govorimo slovenski, a oni slovački.

Napokon se pojavila serija bajki. Odabrali smo slovačku narodnu bajku: Bajka o vjetru.

image

„Kako ćemo to razumjeti ako djeca u Slovačkoj govore drugačije?“ Tako su se djeca prvi put susrela s profesijom prevoditelja.

Nakon ručka sam im tjedan dana čitala bajku. Djeca su me iznenadila spremnošću da slušaju isti sadržaj dan za danom. Zapravo, svaki put kad su slušali, otkrili su neki novi detalj.

Svako je dijete odabralo lik iz priče koji ga je najviše privukao. Počeli smo s dramatizacijom. Shvatili smo što nam je sve trebalo za svaki lik u priči. Napravili smo kape i puške za vojnike. Za staricu pregaču i kapu. Za vjetar trakove. Trebali smo nacrtati dvorac, špilju. Napraviti mlinac za kavu, bačvu…

imageimage

Stvarno smo uživali u poslu. Sam proces radnje pružao je obilje mogućnosti za rješavanje problema, dogovarana i uzajamne pomoći.

Dramatizaciju smo premjerno pokazali ostaloj djeci iz našeg vrtića. Međutim, kao točka na i, to je bila predstava za roditelje.

image

Završili smo s projektom. Mogu reći da su djeca doista pokrenuli ga svom putem. Možda nismo upoznali Slovačku onoliko koliko sam u početku očekivala. Međutim, saznali smo puno više o našoj Sloveniji. Domovinsko obrazovanje mi voli pobjeći. U ovom sam projektu maksimalno iskoristila ovu priliku.

Također sam najsretnija od ovoga. Završila bih s Habetovom pjesmom:

Domovina

Naša domovina je zemlja
To su polja, more i planine,
to su ceste i tvornice,
rudnici i svi ljudi.

Ovo je naša, naša lijepa pjesma,
su riječi koje govorite
ovo je naša povijest,
ovo je dom u kojem živite.

Tomaž Habe

Možda se nekome čini malo prašnjavim, ali svejedno je vrlo stvarna. Toga biste trebali biti svjesni.

Reklame i djeca

bojana_vogrinc

Bojana Vogrinc

Naše se društvo razvilo do te mjere, da djecu treba učiti o zamkama i prijetnjama globaliziranog svijeta. (Pongračič, P. (2007)

Jedna od velikih zamki suvremenog svijeta je konzumerizam, koji je postao dio svakodnevnog života. Činjenica je, da živimo u potrošačkom društvu i da ga ne možemo izbjeći, a nedvojbeno su i djeca vrlo važna skupina potrošača. Što možemo učiniti da marketing i oglašavanje ne čine nas i našu djecu neodgovornim i nekritičkim potrošačima?
Kako odgajati djecu da budu kritični potrošači? Što možemo učiniti u vrtiću? Kako osvijestiti roditelje?

Započeli smo s projektom Kako napraviti reklamu, koji je trajao je dva mjeseca.

Ključne riječi: reklama, vrtić, dijete, obrazovanje potrošača, projekt, Reggio Emilia, mediji.

Uvod

Dijete uči racionalnu potrošnju od roditelja i emocionalno uvjetovanu potrošnju od vršnjaka. Mediji, koji su izvor informacija za djecu o proizvodima, također igraju važnu ulogu.

Ne možemo u potpunosti izbjeći medije, tako da je besmisleno (i teško učiniti) djeci zabraniti gledanje oglasa. Sve što moramo učiniti je objasniti svrhu oglašavanja djeci i mladima. (Vovko, 2014).

Rješenje nije u obrazovanju bez medija, već u medijskom obrazovanju.
Moramo odgajati djecu, da budu odgovorni potrošači, svjesni građani koji su svjesni svojih prava i razumiju, da su ključni motiv medija profit i ideološki i politički utjecaj na pojedinca..
Dijete je osjetljivo, sugestivno, izuzetno prijemčivo, uči imitacijom, identificira se sa stvarnim i virtualnim ljudima. Stoga je naša zadaća, ali i naša odgovornost, pomoći djetetu, da utvrdi korisnost onoga što se pruža pravilnim izborom i kritičkim nadzorom sadržaja..

Zato je važno da mladi ljudi steknu informacije, znanja, vještine i sposobnosti potrebne za život u potrošačkom društvu u različitim oblicima neformalnog obrazovanja. Mladim potrošačima koji su bolje informirani i lakše je samostalno prihvaćati odluke i ostvarivati ​​svoja prava, a kroz način na koji konzumiraju utječu ne samo na kvalitetu svog života, već i na kvalitetu života drugih (Šimon, 2010).

Naš zadatak u ovom projektu bio je kritički procijeniti oglase, osvijestiti roditelje kako pomoći djeci u otkrivanju i prepoznavanju prave (tj. skrivene) svrhe oglašavanja, utvrđivanju korisnosti onoga što se pruža odabirom i ispravnim nadzorom sadržaja. Ovdje je trebalo djetetu objasniti kako i zašto oglasi potiču lažna i pretjerana očekivanja.
Medijsko obrazovanje nije samo sadržaj, već i proces. Njegov je cilj vezan uz pitanja kritičke analize medijskog sadržaja. Planirane su i druge aktivnosti, povezali smo ih s različitim područjima nastavnog plana i nadogradili.

Projekt je osmišljen prema elementima Reggio Emilia, gdje se planiranje, provedba i evaluacija isprepliću i nadopunjuju. Ipak, mislimo, da bez dobrog unaprijed planiranog i postavljenih ciljeva, koji se, naravno, stalno dopunjuju i nadograđuju, također nema dobre provedbe. Ključno je sudjelovanje djece, poštovanje različitosti, različita mišljenja i pristupi, no ako djeci pružimo okruženje u kojem će sve to doći do izražaja i izraziti se, puno smo učinili. Također smo svjesni da previše liderstva i rada prema unaprijed pripremljenom planu nije produktivno, pa smo se trudili kretati kako po planu stručnih radnika tako i prema sudjelovanju djece.

Ciljevi projekta:

  • dijete ima priliku kritički procijeniti komercijalne utjecaje, modne trendove,… i upoznato je s mogućnostima kritičkog ponašanja,
  • potaknuti i ohrabriti djecu, da kroz iskustvo upoznaju medije i da je postepeno savladaju,
  • pružiti djeci iskustvo učenja da je stvaranje medijskih poruka posao i profit, da mediji konstruiraju stvarnost i sami su konstruirani,
  • usmjeriti roditelje i djecu na kritičnu distancu od ponuđenih medijskih sadržaja i na razuman izbor medija,
  • poštivanje različitih pogleda (svaki interpretira oglas na svoj način), slušanje interpretacije drugih, prihvaćanje i kritička procjena,
  • usmjeravanje djece prema onome što im stvarno treba,
  • sami dizajniramo medijske proizvode što je realnije moguće, razumijevajući tako rad medija sve više i više,
  • omogućiti djeci demokratsko sudjelovanje i time razvoj vještina potrebnih za kritičko razmišljanje, promjenu pasivnog stava u aktivni.

Ciljevi za odgajatelje:

  • biti svjestan važnosti informacija i medija, biti u mogućnosti odabrati kvalitetne informacije, kritičko razmišljanje,
  • usvajanje osnova medijske pismenosti,
  • razvoj samopouzdanja u odnosu na medije, kritična udaljenost od medijskih konstrukcija,
  • promjena pasivnog stava prema aktivnom (u odnosu na reklamne poruke),
  • izražavanje nečijih mišljenja, dijalog, podizanje svijesti o drugima, uvažavanje mišljenja drugih.

Projekt je proveden u tri dijela:

U prvom dijelu projekta upoznali smo reklamne poruke, kritički ih procijenili, istražili i razgovarati u grupi. Jedan od naših ciljeva bio je upoznati djecu s raznim oglasima i senzibilizirati ih da kritički ocjenjuju reklame kroz eksperimente i ispitivanja raznih proizvoda. Ustanovili smo, da neki proizvodi, unatoč izvrsnoj reklamiranosti, nisu ispunili naša očekivanja.
U drugom dijelu projekta sami smo kreirati reklame. Napravili smo dobre kao i nerealne reklame i procijeniti oboje. Reklame i slogan pravili su doma i roditelji sa svojom djecom.
U trećem dijelu izradili smo reklamu za završni događaj našeg vrtića i nakon toga ostvarili smo jumbo plakat.

Studija slučaja:
Odgajateljice smo za početak odigrale vrlo pretjeranu i nerealno reklamu za čisto obične bombone za djecu. Zajedno smo razmišljali, gdje sve imamo reklame, što nam kažu i čemu služe. Jesmo li ikad kupili oglašeni proizvod i kako to funkcionira?

Postavili smo si pitanja, na koje smo tijekom projekta dobivali odgovore. Što želimo znati o reklamama, želimo li ih uopće upoznati, znamo li uopće zašto i kako prave reklame tako da nas toliko privlači. Tko se pojavljuje u reklamama? Napravili smo plakat o onome što već znamo i što želimo znati.

Pogledali smo panoe u našem gradu i sami izrezali i zalijepili nekoliko slika tiskanih reklama. Na početku su djeca bila prilično rezervirana, no ubrzo je iz njih izašao pravi “potrošački duh” i znatiželja, a prije svega nevjerojatno pretjerivanje kada su opisivali proizvode na slikama.

Reklame smo pogledali i na računalu. Djeca su odmah prepoznala neke reklame. Odlučili smo provjeriti neke proizvode. Bilo je puno smijeha, iznenađenja i razočaranja -srećom za nas, jer to je ono što smo željeli!

Napravili smo vlastiti studio za snimanje i “televiziju” od materijala za otpad. Djeca su odabrala proizvod iz otpadne ambalaže i zaigrali na našoj “televiziji”, koju su snimili i video kamerom. Nepotrebno je reći da su reklame bile u stilu: “Za sve lijepo i mlado … za pametne … za marljive …”, i sve je bilo nevjerojatno jeftino i svima dostupno: djeci, roditeljima, bakama i djedovima: “

Izrada oglasa

Kada smo već znali puno o oglasima, djeca i roditelji dobili su domaće zadatke, kako bi napravili jednu stvarnu i nestvarnu reklamu za isti proizvod.

Počeli smo tražiti ideje za reklamiranje našu grupu. Nacrtali smo leptire, zalijepili lice svakog djeteta na sredinu i predstavili se kao skupina leptira. Pozvali smo i roditelje, da s djecom kod kuče naprave slogan i oglas za našu grupu.

Tako smo od svih ideja izabrali sliku za završni događaj vrtića sa sloganom Vrtuljak zdravlja.

Nakon toga nam je grafički dizajner Leon predložio, da napravimo reklamu za naš vrtić, koja bi bila u obliku jumbo plakata, koji će biti zalijepljen u našem gradu i na kojem će se moći diviti svi građani.

Naravno, bacili smo se na djelo: pregledali smo sve panoe u gradu. Kako su napravljeni, što komuniciraju, gdje su obješeni? Testirali smo različite ideje: kako napraviti takvu reklamu, koja je metoda najbolja, koje materijale koristiti, kojom tehnikom … testirali smo mnoge aktivnosti na svjetlosnoj ploči, oklijevali između računalnog programa Slikar i drugih opcija. Djeca su bila jako motivirana.

A onda se neki dan jedno od djece nacrtalo običnim kemijskim olovkama i predložilo, da svako nacrta sebe i onda sve slike sastavimo na jumbo plakatu.

Iskoristili smo slogan iz reklama za naš vrtić, koji su djeca napravila zajedno s roditeljima kod kuće: HIŠA VESELJA, IGRE, PJESME I PLESA! Gospodin Leon kontaktirao je tiskaru Ar tisk, koji su napravili jumbo plakat i postavili ga na ulazu u naš grad.

Kad smo došli na kraj, gdje je stajao naš jumbo plakat, djeca su puna oduševljenja vikala:

“Vidiš me, gledaj me, već sam zalijepljena! U, kako sam velika! Nisam tako crtao! Gledaj, naš vrtić! Kakva prekrasna slika! “

Zaključak

Vjerujemo da smo svim aktivnostima potaknuli djecu, da putem iskustva upoznaju medijske poruke, te ih više ne slijede slijepo kao na početku projekta i da su mnogo kritičniji prema reklamama.
Sami smo stvaranjem medijskih poruka brzo shvatili, što nas toliko privlači u reklamama, shvatili smo kako suptilno reklame utječu na naš potrošački duh. Nastojeći dizajnirati reklamne poruke što je realnije moguće, shvatili smo da reklame više nisu toliko atraktivne, ali su nam korisne.

Roditelji su projekt ocijenili vrlo pozitivno, mnogi su razmišljali o tome što dijete gleda na televiziji kod kuće i što o njemu misli. Iznenadio nas je vrlo pozitivan stav roditelja, unatoč prvom strahu da se oni neće najaktivnije uključiti

Literatura

  1. Bahovec E. idr.(1999). Kurikulum za vrtce. MŠŠ, Ljubljana
  2. Šimon, M. ur. (2010). Tudi mladi smo lahko potrošniki. [online]. Maribor. Zavod PIP. [citirano 29.2.2016]. Dostopno na spletnem naslovu: https://issuu.com/aktiven_drzavljan/docs/mladi_potrosnik.
  3. Pongračič P. (2007). Vzgoja potrošnikov (Diplomsko naloga). Ljubljana. Fakulteta za družbene vede http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/Pongracic-Polona.PDF
  4. Vovko, M. (2014). Potrošniška vzgoja mladih. [Diplomska naloga]. Ljubljana. Univerza vLjubljani, Fakulteta za družbene vede. [citirano 2.3.2016]. Dostopno na spletnem naslovu: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska_dela_1/pdfs/mb11_vovko-manca.pdf.

Kako najmlađa djeca uče

simona_agrez

Simona Agrež Franko

Sažetak

Igra u poticajnoj atmosferi djeci pruža mogućnosti za promicanje inicijative, izgradnju povjerenja, empatije, samopouzdanja i autonomije. Znajući način, na koji dijete uči te bitne karakteristike njegovog razvoja, možemo mu kroz razne obrazovne aktivnosti omogućiti, da postane aktivno, kompetentno dijete, koje preuzima ulogu aktivnog sudionika u procesu učenja. Tijekom provedbe aktivnosti iz područja matematika u vezi sa motorikom, koristili smo razvojno-procesno planiranje, tako smo djeci pripremili zadatak, koji ih izaziva, a daje im i potvrdu. Djeci u dobi od prve do treće godine potrebno je pružiti dovoljno aktivnosti, da budu aktivni, uloga odgajatelja je, da prepozna djetetove interese, potrebe i sposobnosti. Uz podršku odrasle osobe u vrtiću može se adekvatno uključiti u aktivnosti koje razvijaju i potiču kreativnost, pozitivno samopoštovanje i odgovorno donošenje odluka.

Ključne riječi: vrtić, najmlađa djeca, aktivnost djece, kompetencije, samopouzdanje, matematika, motorika, uloga odgajatelja

Uvod

Tijekom rada s najmlađom djecom u vrtiću, primijetila sam, da je biti odgajatelj u prvom starosnom razdoblju poseban izazov, posebice u smislu praćenja potreba i interesa najmlađe djece, zadovoljavanja njihovih emocionalnih potreba te promatranja njihovog razvoja i napretka. U tom razdoblju je sa strane djece u većini slučajeva vrlo slaba verbalna komunikacija, interakcija s tom djecom odvija se na razini prepoznavanja neverbalnog jezika, percipiranja njihove (ne)aktivnosti. Znajući bitne karakteristike djetetovog razvoja i način na koji on uči, možemo mu kroz razne obrazovne aktivnosti omogućiti, da postane aktivno, KOMPETENTNO dijete.

Aktivnosti i kompetencije djece

Kurikulum za vrtce (1999.: 18) u poglavlju Razvoj i učenje djeteta definira: „Poznavanje djetetovog razvoja važan je okvir koncepta predškolskog odgoja“. J. Lepičnik – Vodopivec (2006.: 37) kaže: „Polazište sveobuhvatno usmjerenih kurikuluma je obrazovanje zasnovano na promicanju dječje kompetencije u komunikaciji i interakciji s okolinom. Promišljeni situacijski uvjeti koji omogućuju djeci učenje kroz iskustvo su od najveće važnosti. Učenje temeljeno na iskustvu način je učenja koji nastoji povezati izravno iskustvo percepciju, spoznaju i aktivnost u jedno“.

Aktivno učenje

Igra u poticajnoj atmosferi uključuje sve komponente aktivnog učenja – to jest materijale i odluke o tome što će se igrati, gdje će se igrati, kako i s kim. Važno je, kako  djeca komuniciraju kada se igraju i kako im odrasla osoba pruži podršku za igru. Ako se djeca igraju u poticajnim uvjetima, imaju mnogo prilika da budu svjesni drugih; mogu promatrati što drugi rade i oponašati ih; upustiti se u avanture; usredotočiti se na stvari koje ih zanimaju; razgovarati o onome što rade i osjećaju. Kao rezultat toga, postoji mnogo mogućnosti za izgradnju povjerenja, autonomije, inicijative, empatije i samopouzdanja. (M. Hohman, Weikart, 2005: 59)

Uloga odgajatelja

Stručnjaci na području predškolskog obrazovanja  su mišljenja da kurikulum mora uzimati u obzir suvremeno znanje o poučavanju djece predškolske dobi, izbjegavajući formalno učenje. Koncept “razvojno prikladne prakse” (Bredekamp, 1996 .; E. D. Bahovec i K. B. Golobič, 2005: 68) naglašava da se planiranje kurikuluma mora temeljiti na promatranju i bilježenju interesa te napretka u razvoju svakog djeteta. Bogata ponuda aktivnosti vrlo je važna, baš kako je i važno, da djeca imaju dovoljno vremena za istraživanje s aktivnim sudjelovanjem u aktivnostima (E.D. Bahovec i K.B. Golobič, 2005: 68-69). Kurikulum za vrtce (1999) definira ulogu odgajatelja. Odrasli obraćaju pažnju na ono što djeca uče i kako uče te daju djeci snagu da vode vlastito učenje. Odrasli promatraju i komuniciraju s djecom kako bi otkrili kako svaki pojedinac razumije, misli i zaključuje. Odgajatelj želi prepoznati interese i sposobnosti svakog djeteta i pružiti mu odgovarajuće ohrabrenje.

Svrha praćenja i praćenje

Dobivanje podataka o djetetu kao osnova za planiranje rada u odjelu ključni je element u promatranju i praćenju djeteta. Koristimo ga za prepoznavanje raznolikosti i individualnosti djece, na taj način možemo mu pružiti odgovarajuću podršku njihovom razvoju te pružiti djeci mogućnost aktivnog sudjelovanja u procesu praćenja vlastitog razvoja. (Batistič Zorec, 2002).

Studija slučaja – kako uče najmlađa djeca?

S djecom od prve do treće godine izvodili smo matematičke aktivnosti prepoznavanja i imenovanja boja, ocjenjujući ih prema jednom klasifikatoru  (boja). Aktivnost smo povezali s   područjem „gibanja“ – motorike. Djeca su se kretala po sobi i razvrstavala kuglice crvene, plave, žute i zelene boje, u kutije s obojenima oznakama. Svrha obrazovne aktivnosti bila je povezivanje matematike sa drugim područjem – sa motorikom. Kako bi djeca imala više motivacije, igraonicu smo isprepletali elastičnom trakom. Djeca vole biti u pokretu, tako spontano izvode matematičke aktivnosti kroz igru. Posljedično su i više aktivni.   Mlađa djeca doživljaju svijet holistički. Učenje matematike je za njih izazovno iskustvo, pa im treba dati zadatak na zanimljiv način kako bi postigli dodatnu motivaciju.

Tijekom provedbe aktivnosti došli smo do sljedećih saznanja:

  • 1Mala djeca u dobi oko 18 mjeseci sortiraju kuglice spontano i nasumično, a aktivnost vađenja i nošenja loptica dovoljna im je aktivnost.
  • Djeca u dobi od 2 do 2,5 godine trebaju upute, pomoć, razgovor o aktivnostima. Većina djece ispravno pokazuje boju lopte koju zovemo ali je još ne može ispravno imenovati.
  • Djeca u dobi od 2,5 do 3 godine počinju spontano razvrstavati loptice po boji, čineći manje pogreške. Povremeno bilo koja starija djeca, kad pronađu pogrešno razvrstanu lopticu, promijene je u skladu s tim da je stave u pravu kutiju. U većini slučajeva ta djeca također ispravno imenuju boju.

23

  • Djeca su na različite načine rješavala svoje poteškoće u kretanju, u početku su puzala ispod žice, kasnije su ih počela križati, a prema kraju aktivnosti, počela su ih dizati i hodati ispod.
  • Matematička aktivnost zahtijeva veliku pažnju djeteta, pa smo djeci tako i više puta nudili rad u manjim skupinama, aktivnost smo ponavljali svakodnevno, tijekom cijele sedmice.

Zaključak

„Dobra komunikacija i učenje djece kroz igru moguće je samo u malim grupama, aktivnost odgajatelja usmjerena je uglavnom na proces planiranja projekata i pripreme situacija za učenje. Atributi izvedbe uključuju: osjetljivost, odgovornost, savjesnost, fleksibilnost, empatiju, kreativnost, komunikativnost … Svi ovi zahtjevi zahtijevaju od odgajatelja u vrtiću veliki dio profesionalne i moralne odgovornosti (Čudina Obradović, v J. Lepičnik-Vodopivec, 2006:37)“. Tijekom provedbe aktivnosti, dobila sam potvrdu, da je planiranje po razvojno-procesnom planu u grupi od prve do treće godine jako preporučljivo, jer se djeci nudi aktivnost koja ih izaziva, a daje im i  potvrdu. Djeca su izvršila zadatak sa velikim entuzijazmom. Matematičke aktivnosti zahtijevaju puno razmišljanja, stoga se preporučuje provođenje zahtjevnih zadatka tijekom igre. Tako se djeci adekvatno daju zadaci koje mogu obaviti, a pritom se osjećaju ugodno, zadovoljno, grade samopoštovanje i povjerenje u sebe. Kao odgajatelj želim, da djeca uče iz svog iskustva, stoga potičem istraživanje, jer mislim da dijete najviše uči kad je aktivan sudionik, čak i ako su njegova rješenja u početku „kriva“ iz perspektive odraslih, važno je da samo pronađe način, da riješi problem na svoj način.
Branim mišljenje da se djeci u grupama od prve do treće godine  previše puta ne pruža dovoljno mogućnosti da budu aktivni, jer odgajatelji ne prepoznaju djetetove interese, potrebe i sposobnosti. Uz odgovarajuću podršku osjetljivog i autonomnog odgajatelja koji mu daje osjećaj samopouzdanja, dijete se može aktivno uključiti u aktivnosti koje razvijaju i potiču kreativnost, pozitivno samopoštovanje i odgovorno donošenje odluka.

Literatura

  1. Bahovec, E., Bregar, G.K. (2005). Šola in vrtec skozi ogledalo, Ljubljana.
  2. Bahovec, E. idr. (1999). Kurikulum za vrtce, MŠŠ, Ljubljana.
  3. Batistič Zorec, M. (2002), Google tražilica: 20. 12. 2015.
  4. Batistič Zorec, M. (2003). Razvojna psihologija in vzgoja v vrtcih, Inštitut za psihologijo osebnosti, Ljubljana.
  5. Hohmann, M., Weikart, D.P. (2005). Vzgoja in učenje predšolskih otrok.
  6. Lepičnik – Vodopivec, J. (2006). Okoljska vzgoja v vrtcu, Ljubljana, AWTS.

Ekologija v vrtcu

magda_humar

Magda Humar

1. Uvod

Ekologija nas spremlja vse življenje, zato v vrtcu na podeželju vsako leto otroke ozaveščamo o pomenu ločevanja odpadkov in ravnanju z njimi. Prek različnih dejavnostih in literarnih vsebin jim razvijamo ekološko zavest. Tako pridobivajo izkušnje in uporabno znanje. Z različnimi aktivnostmi prispevajo k varovanju in ohranjanju naravnega okolja. Ob tem razvijajo spoštljiv in odgovoren odnos do žive in nežive narave ter osvajajo nove pojme na jezikovnem področju (odpadki, organski odpadki, ekološki otok …).

V vrtcu smo sodelovali v programu ZPM Zeleni nahrbtnik, s komunalno službo in z Medexom, kjer smo v novoletnem času izdelovali eko smreko iz naravnih in odpadnih materialov.

Ob prebiranju poučne in zabavne knjige Ples v zabojniku avtorice Helene Koncut Kraljič smo otroke spodbudili k razmišljanju o ločenem zbiranju odpadkov in njihovem pravilnem razvrščanju v zabojnike. Otroci so aktivno sodelovali v pogovoru in pridobljeno znanje vključili v reševanje problemov z recikliranjem in zmanjševanjem količine odpadkov.

Pri tem smo sledili naslednjim ciljem:

  • otroci se seznanjajo z varnim vedenjem in se
  • učijo živeti varno v različnih okoljih, spoznavajo, da imajo urejeni prostori in lega predmetov določen namen,
  • doživljajo verbalno komunikacijo kot vir ugodja, zabave in reševanja problemov,
  • pridobivajo izkušnje, kako lahko dejavno prispevajo k varovanju in ohranjanju naravnega okolja,
  • razvijajo predstavo o nastajanju odpadkov ter pomenu in možnosti njihove predelave,
  • navajajo se na pravilno ločevanje odpadkov.

2. Obisk in izdelava ekološkega otoka

V skupini smo se po prebrani pravljici pogovarjali o odpadkih in njihovem ločevanju. Otroci so na podlagi izkušenj od doma povedali, da nekateri doma že ločujejo odpadke oziroma imajo na vrtu kompostnik. Marsikateri otrok je vedel, da vozijo veliki kamioni odpadke na smetišče.

Z njimi smo se odpravili na bližnji ekološki otok, kjer smo si ogledali različne zabojnike in se pogovorili, katere odpadke vržemo vanje. V igralnici smo otrokom zavezali okoli roke volneno nitko določene barve. Nekateri otroci so prepoznali v barvah značilne barve zabojnikov, ki smo si jih ogledali na ekološkem otoku. Barva vrvice je predstavljala vrsto odpadka. Otroci so se po barvah razvrstili v štiri skupine z imeni Papirkoti, Embalažke, Steklenke in Organke.

V igralnici smo naslednji dan iz pobarvanih kartonastih škatel izdelali ekološki otok. Nekaj časa smo namenili zbiranju sličic različnih odpadkov, ki so otroci pozneje razvrščali v zabojnike. Ob zaključku dejavnosti smo škatle odprli, pregledali njihovo vsebino in se pogovorili o pomenu ločevanja odpadkov.

Naše koše za smeti smo uredili za ločeno zbiranje odpadkov. Označili smo jih s piktogrami, ki smo jih prilepili na prednjo stran. Otroci v starostni skupini od 4 do 6 let so posvetili čas zbiranju odpadkov in pravilnemu razvrščanju v koše. Bili so aktivno vključeni v proces ločevanja odpadkov in pri delu zelo motivirani. Med seboj so se opozarjali, da so pravilno razvrščali odpadke. Starejši so bili zgled in podpora mlajšim. Mlajši so pozorno prisluhnili starejšim in aktivno sodelovali pri ločevanju odpadkov v »zabojnike« v igralnici. Njihovo pomembno delo je postalo del vsakdana v skupini. Ob koncu sklopa smo pridobljeno znanje povezali v celoto.

3. Uporaba odpadnih materialov

Otroci so spoznali, da nekatere odpadke lahko ponovno uporabimo. Z opazovanjem so ugotovili, da se v košu znajde največ papirnatih brisač in odrabljenega papirja. Iz starega papirja smo izdelali nov papir, tako da smo ga natrgali na koščke, mu dodali mekol lepilo in papirnato pulpo lovili na manjše mreže, kjer se je posušila na zraku. Ročno izdelan papir smo uporabili za voščilnice ob dnevu žena.

Zbirali smo tudi tulce od papirnatih brisač in toaletnega papirja ter z njimi izdelovali različne okraske. Iz različnih plastenk smo izdelovali lutke marionete. Otroci so ob tem zelo uživali in pridobivali nova znanja o ponovni uporabi odpadkov.

4. Humanitarno-ekološka akcija

V vrtcu že vrsto let poteka humanitarna akcija zbiranja vseh vrst plastičnih zamaškov za dobrodelne namene. Na hodnik postavimo škatlo, v katero otroci in starši odlagajo zamaške. Pri otrocih želimo razviti socialni čut in jim vzpodbuditi zavedanje, da z zbiranjem zamaškov pomagamo ljudem v stiski.

5. Zaključek

Z našim projektom in raziskovanjem smo želeli pri otrocih vzpodbuditi pozitiven odnos do žive in nežive narave. Sami lahko dejavno pripomoremo k ohranjanju zdravega naravnega okolja, zato ekološke vsebine uvajamo že pri predšolskih otrocih. Pomembno je, da že v zgodnjem otroštvu iščemo priložnosti, ki bi otroke popeljale do spoštljivega odnosa z naravo. Z načrtovanim delom, delavnicami in humanitarnimi akcijami vplivamo na primernejše vedenje otrok. Vzgojiteljice si v našem vrtcu prizadevamo, da bi ekologija postala del našega življenja.

6. Literatura

  1. Bahovec, E. (1999). Kurikulum za vrtce, Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo.

Muca Copatarica na obisku

ksenija_satler

Ksenija Satler

Povzetek: V skupini otrok od 1 do 2 leta starosti, sem se odločila, da otrokom predstavim igračo, ki bo predstavljala povezanost med vrtcem in domačim okoljem. Izbrala sem lik Muce Copatarice, ki jo lahko uporabimo tudi v vrtcu kot spodbudo za določene dejavnosti. Otroci so jo najprej spoznali v vrtcu, nato pa jih je obiskala muca doma. Starši so se s tem projektom strinjali, saj so velik delež opravili prav oni s svojimi zapisi v zvezek.

Ključne besede: otrok, starši, vrtec, povezanost, Muca Copatarica.

Slipper Keeper Kitty comes to visit

Abstract: In a kindergarten where children’s age varies from 1 to 2 years, I decided to introduce a toy that would represent a connection between kindergarten and home. I chose the character of Slipper Keeper Kitty, which we can use in kindergarden as motivation for certain activities. The kids first met her in kindergarten, then she visited them at home. The parents agreed with the project, since they did the most part by adding their entries in a notebook.

Keywords: child, parents, kindergarten, connection, Slipper Keeper Kitty.

Uvod

V mesecu septembru sem prevzela skupino otrok od 1 do 2 leta in večina med njimi je prvič stopila v vrtec. Že med poletjem sem razmišljala, kaj bi otrokom v tej starosti ponudila, da bi bilo uvajanje za njih čim manj stresno. Hkrati sem si pa želela, da bi otroci čutili povezanost med vrtcem in domačim okoljem. Tako sem prišla na idejo o Muci Copatarici, ki bi obiskala otroke čez vikend na domu. Ker sama ne šivam, sem se odločila, da bom muco dala nekomu zašiti. Po internetu sem iskala povezavo, ki bi me pripeljala do osebe, ki bi mi bila pripravljena zašiti igračo. Tako sem stopila v kontakt z osebo, ki je izdelala našo Muco Copatarico. Moram reči, da sem bila navdušena, ko sem jo dobila v roke. Naslednji korak je bil, da se starši strinjajo s projektom. Na uvodnem sestanku sem staršem predstavila projekt in seveda so potrdili sodelovanje v le tem. Namreč otroci so poleg igrače domov odnesli tudi zvezek, v katerega so starši zapisali vtise otrok.

Izbira igrače glede na projekt

Knjižni lik Muce Copatarice je naredil name vtis že v otroštvu. Spomnim se je kot muce, ki je otroke spodbujala k pospravljanju copat. Poleg vseh knjižnih likov se mi je le-ta zdela poučna in hkrati dovolj senzibilna, da prevzame otroke v tej starosti. Vedela sem, da bom lahko s to igračo motivirala otroke za različne dejavnosti in da bo večino otrok zaradi njene lepote navdušena. Namreč otroci imajo radi lepe stvari.

Slovenska literarna umetnica Ela Peroci pa je napisala nam vsem zelo dobro znano Muco Copatarico, ki v pravljici nastopa kot vzgojni lik. Najprej vsem otrokom, ki ne pospravljajo copat, le-te vzame, ampak z dobrim namenom, da jih popravi – zašije kakšno luknjo, naredi mehkejši podplat,… Otroci, ki gredo na pot iskat domovanje Muce Copatarice, skozi to potovanje dorastejo in dozorijo v odgovorne otroke, ki se zavežejo, da bodo pospravljali svoje copate. Muca Copatarica je izrazito pozitiven materinski lik, saj jo skrbi za otroke, ne le, da ne bi ostali bosi, ampak tudi, da bodo ‘dobro obuti vse življenje’, to je da bodo postali odgovorni ljudje [3].

Otroci so lahko ta lik podrobno spoznali takrat, ko so domov prinesli knjižni nahrbtnik. Namreč v nahrbtnik sem dala tudi to knjigo.

Sodelovanje družine in vrtca

Otrok z vstopom v vrtec prvič prihaja iz znanega socialnega okolja (družine) v neznano socialno okolje. To je pomemben trenutek v otrokovem življenju, saj se otrok prvič sreča z dvema socialnima okoljema. Pri tem moremo vedeti, da je otrok pod vplivom različnih dejavnikov v teh okoljih, zato si moremo vzgojitelji prizadevati, da se ti dejavniki čim bolj med seboj približajo[1]. Lepičnikova po Maslowu (1982) navaja, da preko vzgoje svojih otrok starši zadovoljujejo tudi svoje potrebe po pripadanju, ljubezni in spoštovanju. V nadaljevanju povzame, da imamo vzgojitelji pri tem pomembno vlogo, ki jo lahko uresničujemo z resničnim, vsebinsko bogatim sodelovanjem s starši. Poudarja, da je »sodelovanje med starši in vzgojitelji zapleten in večdimenzionalen proces, ki prvenstveno temelji na obojestranski pripravljenosti za sodelovanje« [1].

Pomen sodelovanja med vzgojiteljem in starši

V. Štular (1990) meni, da pri sodelovanju s starši moramo vzgojitelji iskati nove, spremenjene načine dela in starše sprejeti kot enakovredne sodelavce. Kajti le tako bodo starši začutili, pomembnost ob skupnem načrtovanju in izvajanju vzgojnega dela, lepoto in uživanje ob skupni igri z otroki. V nadaljevanju omeni, da je sodelovanje področje, ki od vzgojitelja zahteva ne le veliko znanja, temveč tudi neposreden, pristen človeški kontakt [2]. Menim, da je pomembno, kakšen odnos vzpostavita vzgojitelj in starš. Namreč otrok čuti energijo, ki se prepleta in se odziva nanjo. Tudi avtorica V. Lepičnik navaja, da starši in vzgojitelji s svojim odnosom pomembno vplivajo na otroka s svojo kompetentnostjo, zaupanjem in zadovoljstvom. Programi, v katerih so starši aktivni udeleženci pri ustvarjanju vzgojnega procesa, prinašajo boljše rezultate, ki se manifestirajo v razvoju vseh udeležencev [1].

Predstavitev Muce Copatarice v vrtcu

Kot sem že uvodoma omenila, smo letošnje šolsko leto imeli projekt Muce Copatarice. Otroci so igračo muce in zvezek odnesli domov v petek in jo vrnili v ponedeljek. Torej doma so jo imeli čez vikend. Starši pa so v zvezek napisali doživetja otrok in dodali fotografije, ki so dodatno podkrepile zapisano. Vsak ponedeljek smo v jutranjem krogu prebrali zapisane besede staršev, ob tem pa so otroci ponosno držali v rokah muco in v njiimagehovih očeh je bilo razbrati veselje in neizmerno srečo. Namreč večina otrok še ni govorila, zato je bilo branje neverbalne komunikacije pri njih še posebej pomembno. Prav tako sem opazila, da tisti dan, ko so otroci prinesli muco nazaj v vrtec, so se zelo težko ločili od nje. Nosili so jo po igralnici, se z njo igrali in nekaj otrok jo je želelo imeti tudi na sprehodu. Tudi s sodelavko sva se veselili ponedeljkov ravno zaradi tega, ker naju je zanimalo, kaj novega so otroci doživeli čez vikend v družbi muce.

Slika 1. Predstavitev Muce Copatarice v jutranjem krogu

imageSlika 2. Deklica z Muco Copatarico na sprehodu

Zaključek

V projekt so bili vključeni vsi otroci v oddelku, kljub temu, da imamo v skupini deklico, ki prihaja iz dvojezične družine. Starši so v zvezek zapisali različna doživetja pri igri z muco, opazovanju živali, igri na snegu, obiski raznih krajev po Sloveniji,… Otroci so v družbi Muce Copatarice doživeli veliko lepega in zanimivega. Najbolj pa me je presenetila mamica, ki je dodala še pesmico o muci, ki je s sodelavko še nisva slišali. To je bilo tudi za naju nekaj novega. Odzivi staršev so bili pozitivni, kar mi veliko pomeni. Kajti s skupnimi močmi nam je uspelo pričarati otrokom nekaj lepega, kar jim bo ostalo v spominu za vedno.

Odločila sem se, da bom v prihodnje nadaljevala s tovrstnimi projekti, saj sem ugotovila, da so otroci z muco uživali. Prav tako je igrača zgradila trdno povezanost med vrtcem in družino, kar je bila moja želja že na začetku projekta.

Literatura

[1] J. V. Lepičnik, Med starši in vzgojitelji ni mogoče ne komunicirati, Ljubljana, 1996, p.p. 46 -47.
[2] V. Štular, Osnovni pogoji, ki omogočajo kreativno delo vzgojitelja, Novo mesto, 1990.
[3] http://mucek.si/lik-macke-v-pravljicah-so-muce-dobre-ali-slabe/

Vloga vzgojiteljice pri zagotavljanju kakovostnih interakcij

v vrtcu

magda_humar

Magda Humar

1. Uvod

Ljudje se že od rojstva radi igramo in skozi igro spoznavamo svet, prijatelje, se učimo in se razvedrimo. Igra je ena izmed najosnovnejših oblik izobraževanja in sprostitve ter nam služi kot uvod v poznejše resno delo. Poznamo več vrst iger. Med socialne igre štejemo tiste, ki v ospredje namesto tekmovalnosti postavljajo socialne odnose med ljudmi in vplivajo na socialne kompetentnosti posameznika. Pri igranju se tekmovalci spodbujajo in stremijo k istemu cilju. Socialne igre so pomembne pri oblikovanju identitete, izboljšanju komunikacije s samim seboj in učenju drug od drugega. Izboljšujejo predstavo o sebi, samozaupanje in samovrednotenje.

2. Socialna igra: pajkova mreža

V skupini otrok, starih od štiri do šest let, smo izvajali socialno igro Pajkova mreža. Igrali smo jo prvič. Za motivacijo sem vrgla klopčič volne po tleh, da se je zakotalil.

Za cilj igre smo izbrali:

  • otroci se seznanijo z novo socialno igro,
  • razvijajo vztrajnost pri igri,
  • razvijajo ročne spretnosti.

Igra se začne tako, da otroci sedijo v krogu na stolih, en otrok pa v roki drži klobčič volne. Konec vrvice obdrži, preden pa vrže klobčič nekomu iz skupine, reče: »Jaz pa klobčič imam in ga tebi Luka dam«. Klobčič tako potuje od otroka do otroka, dokler vsi ne držijo v rokah del volne. Na koncu igre se začne klobčič odvijati nazaj po prejšnjem pravilu, dokler ne pride spet do prvega otroka. Pri podajanju navodil smo otrokom pokazali, kako z eno roko držijo vrvico, z drugo pa klopčič vržejo oziroma zakotalijo naslednjemu igralcu.

clip_image002V igri smo vsi sodelovali in igre nismo prekinjali. Na vrsto so prišli vsi otroci. Pogosto so se oglašali in dajali napotke sovrstnikom. Med seboj so se spodbujali in težili k skupnemu cilju. Nekateri so bili pri uveljavljanju svojih idej kar glasni, saj so svoje zadovoljstvo pokazali z glasnim vpitjem.

Slika 1. Spletamo pajkovo mrežo

Refleksija otrok

Na vprašanje, kako je bila igra otrokom všeč, so otroci odgovarjali z zelo všeč, lepa, dobra in zanimiva igra. Na drugo vprašanje, kaj jim je bilo všeč, smo dobili več različnih odgovorov. Večina otrok je odgovorila, da to, da so metali vrvico in je nastajala pajkova mreža. Odgovori pa so bili še naslednji:

  • Igra mi je bila všeč, ker se nismo kregali in tepli.
  • Videti je bilo, kot da smo vsi hkrati pletli mrežo.
  • Lepa pajčevina.
  • Lepo mi je bilo, ker smo se povezali in bili prijatelji.
  • Ker sem hitro ulovila klopčič.
  • Prijateljsko smo se igrali, brez kričanja.

clip_image004V igri so se otroci zelo dobro počutili, motilo jih je le, da so zamotali vrvico, nekateri otroci so vrvico spustili, nekateri pa so bili prepočasni. Na klopčič volne so morali čakati več časa, ker so ob tem otroci govorili. Nekatere je tudi motilo, ker so morali držati vrvico dlje časa, klopčič volne so metali mimo določenega otroka in ker niso mogli držati vrvice.

Slika 2. Skupaj smo zmogli

Na vprašanje, kaj jim je bilo neprijetno, so otroci odgovarjali, da so predolgo navijali vrvico. Strah pa jih pri igri ni bilo, saj so odgovorili, da so že veliki. Želeli so si, da bi se v vrtcu še velikokrat tako lepo igrali in da bi vsi otroci upoštevali pravila in pravilno izvajali nalogo. Nekateri so si želeli, da bi namesto volne uporabili drugo vrvico, ker je nekatere otroke ta volna žgečkala po roki. Klopčič so lahko metali oziroma kotalili v različne smeri. Uživali so, ker so imeli občutek, kot da se žogajo. Pri sami igri jih je najbolj zabavalo in razveseljevalo, ker je pred njihovimi očmi nastajala pajkova mreža različnih oblik in velikosti lukenj. Včasih se je zgodilo, da se je klopčič odkotalil tudi izven kroga, ker ga vsak otrok ni uspel dovolj hitro uloviti ali pa je otrok, ki je metal, nenatančno ciljal.

S socialno igro Pajkova mreža so otroci povedali, da so se naučili metati volno, plesti pajkovo mrežo, navijati klobčič, metati klobčič z eno roko, metati klobčič pod in nad mrežo in opazovati, kdo ima in kdo nima še vrvice. Ugotovili so, da ne moreš držati vrvice z obema rokama, če jo hočeš navijati.

Samorefleksija

Otroci so nas presenetili s svojo aktivnostjo in samoiniciativnostjo, pa tudi z odgovori v refleksiji. Ugotovili smo, da otroke še premalo poznamo in premalo uporabljamo refleksijo pri svojem delu. Naučili smo se, kako pomembna je izbira pravilnih sredstev in materialov za izvedbo igre. Sama refleksija otrok nam je bila v veliko pomoč pri razumevanju skupine in načrtovanju dela. Pri svojem delu se bomo tudi v prihodnje potrudili z izvajanjem čim več refleksij opravljenega dela, vaje, dneva …

3. Sklepna misel

Z metodo igre, ki je pomemben del pedagoškega procesa, je poučevanje aktivnejše in zanimivejše. Med izvajanjem dejavnosti čas hitro mineva, otroci so bolj sproščeni, uživajo in se zabavajo. Skozi socialno igro bolje spoznavajo sebe in sovrstnike, ker se na koncu igre pogovarjajo o svojih doživetjih in kako so se ob tem počutili. Med njimi nastaja socialna energija.

Literatura

  1. http://igramose.blogspot.si/p/socialne-igre.html, pridobljeno: 3. 3. 2018.
  2. Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport_ Zavod RS za šolstvo.

Fotografije: Osebni arhiv Magde Humar

Mednarodni projekt Erasmus + K2 Doll has a soul

v vrtcu Dobrna

ksenija_ulaga

Ksenija Ulaga

Čeprav majhen po velikosti, je lahko vrtec tudi velik po področju, ki ga obvladuje. S to clip_image002trditvijo se lahko pohvalimo tudi v Vrtcu Dobrna, ki je del Vzgojno izobraževalnega zavoda OŠ Dobrna. Imamo osem skupin otrok in pripadajoče strokovno osebje. Ker smo dokaj mlad kolektiv, se radi podajamo na področja, ki nam predstavljajo izzive. Prav eno izmed teh področij je mednarodno sodelovanje. Tako smo letos kot koordinator, vpeti v mednarodni projekt Doll has a Soul (DHS) še skupaj s predšolskimi organizacijami iz Grčije in Turčije. Projektni partnerji so izbrani posebno skrbno. Vsak od njih ima znanje in izkušnje, katere so nujno potrebne za uspešnost projekta.

Ker že nekaj let na področju EU med populacijo mladih zaznavamo padec naravoslovnih kompetenc in na splošno padec zanimanja za naravoslovje, smo cilje projekta poiskali v tudi tej smeri. Cilj našega projekta je povezati lutko in matematiko ter ob dejavnostih krepiti matematične kompetence otrok starih od treh let do vstopa v šolo že v predšolskem obdobju. 

V dobi dveh let, kolikor traja projekt, bomo države partnerice vsaka v svoji državi pripravile zgodbo, legendo ali pravljico, ki izhaja iz bližnjega okolja. Otroci bodo izdelali slikovno pismo izbrane zgodbe ter načrt za izdelavo lutke in poslali otrokom druge države. Vzgojiteljice bodo priložile predlog matematičnih dejavnosti. Z razstavo lutk ob koncu projekta v Grčiji bomo pokazali dela naših otrok skozi projekt, prikazali potek in rezultate projekta. 

Vse članice projekta bodo s projektnimi aktivnostmi iskale inovativne oblike pristopov v metodiki in didaktiki povezav lutke z matematiko. V te aktivnosti bodo vključevale vzgojitelje drugih ustanov, starše, lokalno skupnost, društva, strokovno javnost, študente in dijake pedagoških smeri izobraževanja in učitelje. Projektne aktivnosti bodo vsebovale lutkovne predstave, delavnice in predavanja za starše, izdelavo muzeja lutk.

Dobro se zavedamo dejstva, če želimo krepiti kompetence otrok, moramo najprej okrepiti kompetence vzgojiteljev. Zato bodo projektne aktivnosti s tematskimi seminarji in izmenjavo izkušenj najprej dvignile znanje, izkušnje in zanimanje za naravoslovje pri vzgojiteljih. 

Mednarodna raven bo pripomogla h globljemu vpogledu v matematične kompetence vseh sodelujočih, spoznavanje problemov in rešitev na tem področju, popestritev vsebine s krepitvijo lastne identitete in spoznavanjem identitete drugih, sprejemanjem drugačnosti na področju ras, jezika, barve. Prav tako bo prišlo do izmenjave kulturnih in jezikovnih posebnosti sodelujočih držav.

Ob koncu projekta pričakujemo inovativne rešitve povezave umetnosti in matematike. Predstavili jih bomo v spletnem priročniku. Priročnik bo vseboval zbirko nalog za razvijanje matematike v vsakdanjem življenju, povezave in predloge dejavnosti za razvijanje matematičnih kompetenc ob animaciji lutke, načrte za didaktična sredstva izdelana iz odpadnih materialov, enostavne računalniške igrice z naravoslovno vsebino ter sklop dejavnosti, ki jih izvajamo v gozdu. Posledično pričakujemo dvig zastopanosti matematičnih aktivnosti tako kvalitativno kot kvantitativno v izvedbenih kurikulih vseh sodelujočih ustanov. Priročnik bo dosegljiv na spletni strani projekta in predstavlja trajen in pomemben model za vpeljavo novih didaktičnih pristopov v prakso ter njegova uporaba dviguje zanimanje za matematiko pri otrocih, strokovnim delavcem pa ponuja nekaj predlogov za delo na tem področju. Namenjen bo strokovnim delavcem v predšolski dobi, staršem, študentom, dijakom pedagoških smeri.

clip_image004Kot vsak začetek, je tudi naš bil težak. Potrebno je bilo veliko vloženega dela, da so projektne aktivnosti tekle po začrtanem časovnem razporedu. Vendar kot vedno, se je trud obrestoval in že je za nami prvi sestanek vseh projektnih partnerjev v Dobrni. Spoznali smo v živo, izmenjali izkušnje, predloge in uskladili projektne aktivnosti do naslednjega srečanja.

V torek, 28. 11. 2017, smo v okviru projektnega srečanja pripravili tradicionalno Želodkovo clip_image006praznično popoldne, ki je zajemalo bazar z lutkovno predstavo strokovnih delavcev Vrtca Dobrna, z naslovom Kačja princesa na Kačjem gradu. Namenili smo ju otrokom in staršem Vrtca Dobrna ter vsem občanom Dobrne. Predstava je bila priredba legende o Kačjem gradu, ki izhaja iz našega okolja, stojnice pa smo mednarodno obarvali.

Beseda bazar je turškega porekla, tako da prevoda nismo potrebovali. Bazar je vseboval tri clip_image008področja: slovensko, turško in grško.

Stojnice so ponujale značilnosti sodelujočih držav, tako gastronomsko, kot tudi učno, saj so strokovne delavke Vrtca Dobrna stojnice opremile z znamenitostmi, značilnostmi in zanimivostmi držav v obliki igric za otroke.

Z obiskom bazarja in predstave smo izredno zadovoljni. Na majhnem prostoru je prišlo do clip_image010izjemne medkulturne izmenjave, kar je seveda eden izmed ciljev mednarodnih projektov. Obiskovalci bazarja so se ob stojnicah lahko družili z mednarodnimi partnerji, lahko so degustirali grško, slovensko in turško kulinariko, razpravljali o navadah, jeziku, iskali podobnosti in razlike v kulturah.

Za več informacij o projektu smo dosegljivi na spletni strani: http://dhs.splet.arnes.si/ ali Fb strani DHS – Erasmus+ Dobrna. Vse strokovne delavce, ki bi želeli sodelovati ali spremljati naše aktivnosti, vas vabim, da se nam priključite na eTwinning protalu v projekt Doll has a soul.

Pravičnost

marija_meglic

Marija Meglič

Kranjski vrtci smo tri leta sodelovali v projektu Etika in vrednote. Veliko smo se pogovarjali o različnih vrednotah katera počasi izginjajo, oziroma se v današnjem svetu drugače pojmujejo. Med drugim smo se srečali tudi z vrednoto PRAVIČNOST.

Kako pet letnim otrokom predstaviti pojem pravičnost? Težko, zelo težko.

NAMEN: Da otrok pridobi občutek za pravičnost.

CILJA:

  • otrok išče, zaznava in uporablja različne možnosti reševanja problema
  • otrok primerja smiselnost dobljene rešitve problema

Začeli smo z vprašanjem. Na kaj pomislite, če vam rečem PRAVIČNOST?

  • Da je pravično.
  • Da je prav.
  • Eden nekaj naredi, pa je pravično ali pa ni pravično. Kako pa mi vemo, ali je nekaj pravično ali nepravično? Mi to čutimo.
  • Če eden nekaj obljubi in reče, potem pa ne naredi ni pravično.
  • Če se ne držiš dogovora je nepravično.
  • Vsak mora imeti isto.

Pravičnost lahko ugotavljamo kadar si kaj delimo

clip_image002

Otroci so se posedli okoli mize za oblikovanje slanega testa.

clip_image004Kako bi pravično razdelili testo šestim otrokom?

  • Prerežemo na pol.
  • Še enkrat na pol.
  • Še enkrat.

Kateri del testa bi vzel? (Vsi so planili po večjih dveh delih.) Zakaj? Ker sta večja. Je to pravično? Ne. Kako bi torej razdelili? ( Testo zgnetemo nazaj v en hleb in zopet od začetka. )

  • Najprej na pol.
  • po krajši tišini, pa eden izmed otrok Vsak kos na tri enake dele !

clip_image006

In zmaga je naša

1. Kako bi pravično razdelili kup kostanja sedmim otrokom?

  • clip_image008Ne da se razdeliti, ker je trd.
  • Vsakemu damo enega. ( in razdeli otrokom ) Pa sedaj?
  • Še enkrat. ( ponovno da vsakemu otroku en kostanj) Pa sedaj?
  • Še enkrat, ampak bo dolgo. Kako bi lahko razdelili hitreje?
  • Vsak naj sam vzame, ampak kar dva.
  • Koliko kostanjev ima vsak?
  • 4
  • (Otroci so še 3x vzeli po dva kostanja. Vsak jih je imel 10.)
  • Ali še vedno vsak lahko vzame 2? clip_image010
  • Poizkusimo. (Kostanjev je zmanjkalo. )
  • Dajmo jih nazaj. Vsak lahko vzame le enega.
  • Na sredini so ostali štirje kostanji. Kaj pa sedaj?
  • Damo jih na pol. S čim?
  • Z nožem.
  • Grem po nož, vi pa pomislite koliko polovic bomo dobili?
  • 8. (Odgovor pravilen. )
  • Kaj pa sedaj?
  • Vzame vsak enega.
  • (Ostane en kostanj.) Kaj pa sedaj?
  • Razrežemo ga na sedem delov in vsak vzame enega!

Pravica – izkazica

Nov izziv.

2. Kako bi pravično razdelili liter vode sedmim otrokom?

clip_image012

  • Vsak naj dobi en kos vode.
  • Ne moreš imeti kosa vode, imaš lahko kozarec vode.
  • Vsak naj si v igralnici sam poišče kozarec. (Drug za drugim gredo v kotiček in si izberejo različne lončke. )
  • Kaj pa sedaj?
  • Vsak naj si nalije. (Brez navodil so si otroci v različne lončke različno nalili. )
  • Ali smo pravično razdelili?
  • Ne, A. ima več. clip_image014
  • Kako veš?
  • Ima poln lonček. (Čeprav je najmanjši.)
  • Ne, T. ima največ, ker ima največji lonček. (Čeprav ni bil poln.)
  • Kako lahko ugotovimo kdo ima najmanj in kdo največ vode ?
  • Vzeti moramo enake lončke, tiste iz katerih pijemo. (Vzeli so enake, prozorne lončke. Vsak je prelil svojo vodo v prazen lonček. Brez težav so razvrstili lončke po količini vode.)
  • Ali je to pravično?
  • Ne, nimamo vsi isto.
  • Kako bi razdelili, da bi imeli vsi enako? (Vso vodo zlijemo nazaj v plastenko.) clip_image016
  • Najprej nalije A., potem naj nalije T. do iste črte kot A. (Ta sistem je deloval. Drug za drugim so nalivali v enake, prazne lončke. Za merilo so imeli predhodni kozarček.)
  • Na koncu je ostalo še malo vode. Vsak si je dolil še nekaj kapelj.

Vsi so imeli enako in PROBLEM JE BIL REŠEN.

Kaj bomo delili jutri?
Igrače ! (Super, že komaj čakam na jutrišnji izziv.)

3. Kako bi pravično razdelili različne igrače sedmim otrokom?

  • Vsak vzame eno kocko.
  • Ne moreš se igrati z eno kocko in eno karto. Vsak vzame eno škatlo.
  • Naj nekdo razdeli.

clip_image018

  • Zaboje razdeli O. Ali je razdelil pravično? clip_image020
  • Je, ampak jaz bi raje Lego.
  • Vsak naj vzame kar želi sam, ne kar da O.
  • Igrače vrnemo na sredino. Vsak vzame kar želi. Seveda si dva otroka želita isti zaboj.

 

  • Igrata naj se skupaj. TO BO NAJBOLJ PRAVIČNO.

clip_image022

Otroci so ugotovili, da biti pravičen ni lahko. Včasih to čutiš, včasih pa moraš to izračunati.

Ob koncu projekta sem prišla do spoznanja, da se otroci ob vsakdanjih dejavnostih in ob reševanju konfliktov sprašujejo ali je to kar sem storil, ali je meni storil kdo drug PRAVIČNO? S tem je bil moj namen dosežen.

Uvajanje elementov Montessori pedagogike v javnem vrtcu

alenka_skrubej

Alenka Škrubej

Montessori pedagogika izhaja iz Italije, njena utemeljiteljica je bila Marija Montessori (1870 – 1952) – zdravnica, učiteljica, znanstvenica. Pedagogiko montessori v Sloveniji uporabljajo zasebni zavodi, vse več pa je vzgojiteljev, ki se izobražujejo v tej smeri ter pridobljeno znanje uporabljajo pri svojem delu v javnih vrtcih. Tudi sama sem po izobraževanju na Montessori inštitutu pričela z uvajanjem montessori pedagogike pri svojem delu v javnem vrtcu. Ker je montessori material dokaj drag, sem nekaj materiala pripravila sama (naravni materiali, kartice, posode, liji, steklenice), nekaj mi ga je priskrbel vrtec, pa tudi starši, ki so spodbujali uvajanje montessori pedagogike. Presenetil me je odziv staršev, ki so omenjeno pedagogiko poznali in jo cenili. Starši so opazili napredek pri samostojnosti otroka, umirjenost in osredotočenost.

Montessori pedagogika

Učitelj, ki deluje po načelih metode montessori, otroku omogoči nemoteno rast in učenje, ne da bi se vanj vključil s svojo avtoriteto. Njegova naloga je predvsem to, da otroku pripravi okolje in dovoli, da otrok sam pride do svojih ugotovitev in rezultatov (Montessori, 2011).

Pri opazovanju otrok je M. Montessori odkrila, da imajo otroci radi delo, ni jim pomemben cilj, ampak pot, samo delo in aktivnost. Z dejanji, ki jih otroci zmorejo narediti, si gradijo samozavest. Pomembno je, da otrokom ponudimo delo, ki je primerno njihovi starosti in stopnji razvoja. Vzgojitelj v montessori vrtcu deluje po načelu M. Montessori: »Pomagaj mi, da naredim sam.«

Največjo vlogo pri učenju ima otrok sam, vzgojitelj ima vlogo pomočnika, ki pripravi primerno učno okolje in opazuje otroka pri njegovem delu. Na podlagi opazovanj vzgojitelj pripravi primerno učno okolje za naslednji dan, otrok pa je ves čas aktiven pri spontanem pridobivanju znanja skozi različne aktivnosti. Poudarek je na individualnem razvoju otroka. Okolje je vedno skrbno pripravljeno in urejeno. V igralnici je veliko raznolikih zanimivih materialov , ki so pripravljeni za delo različnih razvojnih stopenj otrok, še posebej v občutljivih obdobjih. Otroci jih lahko ogledujejo, raziskujejo in preizkušajo. Z uporabo montessori materialov razvijajo koncentracijo, koordinacijo, razumevanje, občutek za red, samostojnost in socializacijo.

Velik poudarek je namenjen tudi vljudnosti in spoštljivemu obnašanju. Vzgojitelj montessori po sobi hodi počasi in umirjeno, svoj korak prilagodi najmanjšemu otroku v skupini. Pogovor v skupini poteka tiho in umirjeno, da ne motimo drugih otrok pri njihovi aktivnosti.

imageimage
Slika 1. Niznje gumbov na vrvico           Slika 2. Opazovanje bogomolke

imageSlika 3. Vtikanje barvnih valjev

Montessori aktivnosti v skupini 1 – 3 let starih otrok

V nadaljevanju bom predstavila nekaj aktivnosti, ki jih izvajam v vrtcu.

Pretakanje vode

Potrebujemo: pladenj, dva vrča, vodo

Cilj: razvoj koordinacije, koncentracije, občutka za red, samostojnosti

Posredni namen: pretakanje tekočin

Potek dejavnosti:

  • Primemo ročaj vrča.
  • Z drugo roko objamem vrč na sprednji strani.
  • Dvignem vrč.
  • Lij nastavim nad sredino praznega vrčka.
  • Počasi nagnem vrč in pričnem s prelivanjem vode.
  • Vodo prelijem do zadnje kapljice.
  • Postavim vrč na pladenj.

Priprava soka

Potrebujemo: pomaranče, limone, vrč, kozarce, ožemalnik, desko za rezanje, nož, gobica

Cilj: razvoj koordinacije, koncentracije, občutka za red, samostojnost

Potek dejavnosti:

  • Citruse najprej umijemo v skledi z vodo in jih osušimo.
  • Na desko položimo citrus in ga prerežemo da dobimo dve polovici.
  • Z levo roko držimo za ročaj ožemalnika, z desno roko citrus nastavimo na sredino ožemalnika in začnemo ožemati. Citrus sučemo v levo in desno in hkrati potiskamo navzdol. (Ker je delo težko lahko pomaga vzgojitelj)
  • Ožeto polovico citrusa odložimo v posodo za biološke odpadke.
  • Odstranim zgornji del ožemalnika in pristavim kozarec.
  • Z obema rokama držim vrč ožemalnika in zlivam sok v kozarec.
  • Kozarec soka postrežem ali sok popijem.
  • Zgornji del ožemalnika očistim z žličko, ostanke odvržem v posodo za biološke odpadke.
  • Umazano posodo odnesem v umivalnik in pobrišem mizo.

Pomivanje posode

Potrebujemo: dva večja korita, vrč, predpasnik, prostor za zlaganje posode, detergent za pomivanje, gobico, odcejalnik, brisača

Cilji: razvijanje grobe motorike, občutka za red, samostojnosti, koncentracije

Potek dejavnosti:

  • Oblečemo predpasnik.
  • Z vrčem nalijemo vodo v obe koriti.
  • Odpremo posodico z detergentom in ga dodamo v korito z vodo.
  • Z desno roko vzamemo gobico in nežno pričnemo z umivanjem skodelice.
  • Oprano posodo odložimo v drugo korito za splakovanje.
  • Posodo splaknemo in jo odložimo na odcejevalnik.
  • Posodo zbrišemo in jo pospravimo.

Prelaganje z žlico

imagePotrebujemo: skodelico z rižem, ajdo ali drugim materialom, žlico, prazno posodico

Cilji: razvijanje koordinacije oko – roka, koncentracije, občutka za red in samostojnost

Potek dejavnosti: image

  • S tri prstnim prijemom roke primemo žlico ter z njo zajamemo semena v polni posodi.
  • Žlico počasi prenesemo nad sredino prazne posode.
  • Žlico obrnemo in stresemo vsebino v posodo.
  • Postopek ponavljamo dokler ne izpraznimo prve posode.
  • Žlico odložimo na pladenj.

Presipavanje trdnih snovi

Potrebujemo: pladenj, vrček z zrni (riž, ajda, pšenica), prazen vrček

Cilji: razvijanje koordinacije oko – roka, koncentracije, občutka za red in samostojnost

Potek dejavnosti:

  • Z desno roko primemo vrček za ročaj, z levo roko ga primemo na sprednji strani.
  • Vrček počasi prenesemo tako, da je z lijem na sredini odprtine drugega vrčka.
  • Počasi ga nagnemo in pričnemo s presipanjem.
  • Ko stresemo vsa zrna pogledamo če je vrček prazen.
  • Vrček postavimo na svoje mesto.
  • Ponovimo presipanje v drug vrček.

Priprava sadja, zelenjave za malico

imagePotrebujemo: sadje, zelenjavo, nož za maslo ali nož za krhlje, krožnik, gobico, desko za rezanje, koš za bio odpadke

Cilj: razvijanje koordinacije oko – roka, koncentracije, občutka za red in samostojnost

Potek dejavnosti:

  • V skledo na mizi nalijemo vodo iz vrča.
  • Vzamemo jabolko, ga položimo v vodo in ga umijemo z vseh strani.
  • Skledo si umaknemo na rob mize.
  • Jabolko položimo na desko za rezanje.
  • Vzamemo rezilo za jabolko, držimo ga z obema rokama za ročaja.
  • Nastavimo rezilo na sredino jabolka in močno pritisnemo navzdol.
  • Izpulimo sredino jabolka in jo odvržemo v posodo za biološke odpadke.
  • Krhlje polagamo na servirni krožnik.
  • Desko in nož odnesemo k umivalniku.
  • Pobrišemo mizo.

imageZelenjavo in sadje pred pripravo vedno operemo. Po podobnem postopku lahko pripravimo banano, hruško, korenček, bučke, kumare, paradižnik… Ko režemo zelenjavo npr. kumaro, lahko vsak košček posebej odlagamo na servirni krožnik ali pa odrežemo več koščkov in jih nato preložimo na krožnik. Če imamo na razpolago več sadja, lahko iz njega pripravimo marmelado. Sadje narežemo, mu dodamo sladkor in iz njega skuhamo marmelado v posebnem strojčku za kuhanje marmelade. Ko je marmelada kuhana, jo nadevamo v kozarčke in zapremo.

Umivanje dojenčka

Potrebujemo: kad za umivanje dojenčka, dojenček, vrč, predpasnik, tetra plenico, brisača, krpica

Cilji: razvijanje grobe motorike, občutka za red, samostojnosti, koncentracije

Potek dejavnosti:

  • V kad z vrčem nalijemo vodo.
  • Dojenčka slečemo in ga položimo v kad.
  • Z manjšo krpo pričnemo z umivanjem dojenčka.
  • Ko je dojenček umit, ga položimo na brisačo in ga zbrišemo.
  • Dojenčka zavijemo v tetra plenico.
  • Pobrišemo mizo.

Misel za konec…

Verjamem, da so Montessori vrtci posebna izkušnja za otroke, ki nudijo otrokom bolj bogat svet raziskovanja in naravnega, izkustvenega učenja. Hkrati pa so ti vrtci v Sloveniji zelo redki in imajo ogromne čakalne liste za sprejem otroka. Prav tako, pa so ti vrtci tudi občutno dražji od javnih in so zaradi tega marsikomu nedosegljivi.

Menim, da z vnašanjem elementov montessori pedagogike v javnem vrtcu, nudimo otrokom bolj raznolike izkušnje učenja in jih s tem bogatimo.

Literatura

  1. Herrmann, E. (2015). 100 dejavnosti za odkrivanje sveta po metodi Marie Montessori. Mladinska knjiga.
  2. Kordeš Demšar, M. (2007). Pedagogika montessori. Sodobna pedagogika, 58 (4).
  3. Montessori , M.(2011). Srkajoči um. Ljubljana: Uršulinski zavod za vzgojo, izobraževanje, versko dejavnost in kulturo.

Privzgajanje delovnih navad z lutko muce copatarice

alenka_skrubej

Alenka Škrubej

V vrtčevski skupini najmlajših otrok je zagotovo najpomembnejša naloga vsakega vzgojitelja, da se otroci počutijo varno, ljubljeno in sprejeto. Takoj zatem pa sledi, da otrokom pomagamo na poti k samostojnosti, kar pomeni, da jih učimo in spodbujamo samostojnega prehranjevanja, navajanja na kahlico, oblačenja, obuvanja, pospravljanja igrač… V vrtcu vzgojitelji opažamo, da je najmlajšim otrokom zelo težko pospraviti copate ali igrače s katerimi se igra. To pripisujemo temu, ker otrok doma nima možnosti, da bi te stvari naredil sam, saj to namesto njega naredijo starši. Razlogi staršev so različni, eni menijo, da so otroci še premajhni, drugi spet menijo, da hitreje pospravijo sami.

Vsak otrok je rad vključen v dejavnosti s svojimi starši, rad pomaga in je koristen. Delo je zanj pravzaprav igra. Prav je, da izkoristimo otrokovo željo po delu in sodelovanju z odraslim, saj mu s tem privzgajamo delovne navade za naprej. Delo vzgojitelja je tudi to, da staršem svetuje primerne dejavnosti glede na otrokovo razvojno stopnjo.

Začelo se je v vrtcu…

Da sem otroke pritegnila z vsebino, sem si izbrala znano pravljico Ele Peroci – Muco Copatarico. Otrokom sem zgodbo najprej predstavila, čez nekaj dni smo povabili na obisk imagešiviljo, ki nam je po naših predlogih sešila lutko Muce Copatarice. Potem je zgodba res oživela, otroci so lutko ves čas vključevali v svojo igro in jo s sabo jemali celo na sprehod. Tako smo se z lutko Muce Copatarice z otroci podali na dolgo pot k samostojnosti.

Muca je otroke opazovala in jih spodbujala pri obuvanju copat, iskanju pravih parov copat, urejanju garderobe, pospravljanju igrač..

Lutka Muca Copatarica je postala otrokova prijateljica

Igra Čarobna vreča

Z otroki smo se zbrali na blazini, kjer sem jim pokazala čarobno vrečo. Vsi smo sezuli copate in jih spravili v vrečo. Vrečo smo pretresli in povedali nekaj čarobnih besed (abrakadabra, čirule –čarule), da so se copati pomešali med sabo. Nato je Muca Copatarica iz čarobne vreče izvlekla prvi copatek. Otroci so imeli nalogo, da ugotovijo čigav je copat. Nato ga je otrok poskušal sam obuti. Muca je zopet iz vreče izvlekla naslednji copat, spet smo iskali lastnika copata in ga spodbujali, da si sam nadene copatek. Igro smo nadaljevali dokler nismo bili vsi obuti.

Pospravljanje copat na dogovorjeno mesto

Z otroki smo se dogovorili, da copate vedno pospravimo na dogovorjeno mesto – poličko, ko se odpravimo k počitku. Drugače se lahko zgodi, da jih pospravi Muca Copatarica, potem bi otrok moral iskati svoje copate, kot otroci v pravljici. Podoben dogovor smo sklenili tudi za urejanje copat in čevljev v garderobi.

Šivanje copatk in iskanje pravih parov

Prav poseben dan se je za otroke odvijal, ko smo za vsakega imageotroka vzgojiteljici sešili nove copate. Vsak otrok je lahko izbral material iz katerega je želel svoje nove copate. Otroci so potrpežljivo čakali, da so bili copati sešiti in so jih lahko pomerili. Copate smo v nadaljevanju uporabili trudi za igro iskanje parov, saj so bili vsi pari copat različnih barv in vzorcev.

Pospravljanje igrač

Muca Copatarica je izredno redoljubna muca. Otroci so izvedeli, da Muca ne mara razmetanih igrač, zato so pridno pospravljali igrače po končani igri. Vedeli so, da bi jih drugače Muca odnesla v svoje skrivališče.

Otroci šivajo copatke

Otrokom smo ponudile doma izdelane lesene didaktične igrače, kjer so se preizkusili v šivanju in urili fino motoriko. Dejavnost je otroke pritegnila, pri njej so vztrajali dolgo časa, da so zašili svoj copat.

imageimage

Muca Copatarica obišče otrokovo družino

Muci je bilo med vikendi v vrtcu strašno dolgčas, zato smo se dogovorili, da vsak vikend odide domov z enim od otrok. Tako bo lahko spoznala otrokovo družino in otroka tudi doma spomnila na redoljubnost. Starši so v poseben Mucin dnevnik prilepili nekaj sličic in opisali vikend z lutko Muce Copatarice. Ko se je otrok vrnil v ponedeljek v vrtec, je ostalim otrokom v skupini pokazal slike in povedal o dogodivščinah. Pri otrocih, ki še niso govorili, je dogodke opisala vzgojiteljica.

Zaključek

Predšolsko obdobje je čas, ko je otrok najbolj dojemljiv za navajanje na redoljubnost in delovne navade. Otroku že takrat postavimo temelje za njegovo odgovorno delo v prihodnosti. Kar se otrok nauči, bo postalo njegova navada.

Z delovnimi navadami si otrok najbolje krepi svojo voljo in tako pridobiva vztrajnost in potrpežljivost. To sta lastnosti, ki ju je v današnjem času zelo težko privzgojiti. Ko samo verbalno spodbujamo otroka, je učinek takšnih spodbud le kratkotrajen. Šele z osebno izkušnjo si otrok zaupa in je pripravljen vložiti v delo tudi napor. Vztrajnost se torej pridobiva z vajo in dobrimi rezultati. Otrok si bo sam začel postavljati vedno višje cilje, saj ima potem že lastno orientacijo, koliko energije in prizadevnosti mora vložiti v določeno delo. Naloga staršev ni samo poskrbeti za otroke v čustvenem in materialnem smislu, ampak jih tudi pripraviti na življenje z delom. Delo bi moralo biti vrednota. Starši bi radi imeli odgovorne otroke, toda najprej jih moramo naučiti opravljati odgovorne naloge. Naučiti otroke delati, je veliko težje kot delo opraviti sam (Zalokar Divjak, 2000).

Literatura

Zalokar Divjak, Z. (2000). Vzgajati z ljubeznijo. Krško: Gora.