Reklame i djeca

bojana_vogrinc

Bojana Vogrinc

Naše se društvo razvilo do te mjere, da djecu treba učiti o zamkama i prijetnjama globaliziranog svijeta. (Pongračič, P. (2007)

Jedna od velikih zamki suvremenog svijeta je konzumerizam, koji je postao dio svakodnevnog života. Činjenica je, da živimo u potrošačkom društvu i da ga ne možemo izbjeći, a nedvojbeno su i djeca vrlo važna skupina potrošača. Što možemo učiniti da marketing i oglašavanje ne čine nas i našu djecu neodgovornim i nekritičkim potrošačima?
Kako odgajati djecu da budu kritični potrošači? Što možemo učiniti u vrtiću? Kako osvijestiti roditelje?

Započeli smo s projektom Kako napraviti reklamu, koji je trajao je dva mjeseca.

Ključne riječi: reklama, vrtić, dijete, obrazovanje potrošača, projekt, Reggio Emilia, mediji.

Uvod

Dijete uči racionalnu potrošnju od roditelja i emocionalno uvjetovanu potrošnju od vršnjaka. Mediji, koji su izvor informacija za djecu o proizvodima, također igraju važnu ulogu.

Ne možemo u potpunosti izbjeći medije, tako da je besmisleno (i teško učiniti) djeci zabraniti gledanje oglasa. Sve što moramo učiniti je objasniti svrhu oglašavanja djeci i mladima. (Vovko, 2014).

Rješenje nije u obrazovanju bez medija, već u medijskom obrazovanju.
Moramo odgajati djecu, da budu odgovorni potrošači, svjesni građani koji su svjesni svojih prava i razumiju, da su ključni motiv medija profit i ideološki i politički utjecaj na pojedinca..
Dijete je osjetljivo, sugestivno, izuzetno prijemčivo, uči imitacijom, identificira se sa stvarnim i virtualnim ljudima. Stoga je naša zadaća, ali i naša odgovornost, pomoći djetetu, da utvrdi korisnost onoga što se pruža pravilnim izborom i kritičkim nadzorom sadržaja..

Zato je važno da mladi ljudi steknu informacije, znanja, vještine i sposobnosti potrebne za život u potrošačkom društvu u različitim oblicima neformalnog obrazovanja. Mladim potrošačima koji su bolje informirani i lakše je samostalno prihvaćati odluke i ostvarivati ​​svoja prava, a kroz način na koji konzumiraju utječu ne samo na kvalitetu svog života, već i na kvalitetu života drugih (Šimon, 2010).

Naš zadatak u ovom projektu bio je kritički procijeniti oglase, osvijestiti roditelje kako pomoći djeci u otkrivanju i prepoznavanju prave (tj. skrivene) svrhe oglašavanja, utvrđivanju korisnosti onoga što se pruža odabirom i ispravnim nadzorom sadržaja. Ovdje je trebalo djetetu objasniti kako i zašto oglasi potiču lažna i pretjerana očekivanja.
Medijsko obrazovanje nije samo sadržaj, već i proces. Njegov je cilj vezan uz pitanja kritičke analize medijskog sadržaja. Planirane su i druge aktivnosti, povezali smo ih s različitim područjima nastavnog plana i nadogradili.

Projekt je osmišljen prema elementima Reggio Emilia, gdje se planiranje, provedba i evaluacija isprepliću i nadopunjuju. Ipak, mislimo, da bez dobrog unaprijed planiranog i postavljenih ciljeva, koji se, naravno, stalno dopunjuju i nadograđuju, također nema dobre provedbe. Ključno je sudjelovanje djece, poštovanje različitosti, različita mišljenja i pristupi, no ako djeci pružimo okruženje u kojem će sve to doći do izražaja i izraziti se, puno smo učinili. Također smo svjesni da previše liderstva i rada prema unaprijed pripremljenom planu nije produktivno, pa smo se trudili kretati kako po planu stručnih radnika tako i prema sudjelovanju djece.

Ciljevi projekta:

  • dijete ima priliku kritički procijeniti komercijalne utjecaje, modne trendove,… i upoznato je s mogućnostima kritičkog ponašanja,
  • potaknuti i ohrabriti djecu, da kroz iskustvo upoznaju medije i da je postepeno savladaju,
  • pružiti djeci iskustvo učenja da je stvaranje medijskih poruka posao i profit, da mediji konstruiraju stvarnost i sami su konstruirani,
  • usmjeriti roditelje i djecu na kritičnu distancu od ponuđenih medijskih sadržaja i na razuman izbor medija,
  • poštivanje različitih pogleda (svaki interpretira oglas na svoj način), slušanje interpretacije drugih, prihvaćanje i kritička procjena,
  • usmjeravanje djece prema onome što im stvarno treba,
  • sami dizajniramo medijske proizvode što je realnije moguće, razumijevajući tako rad medija sve više i više,
  • omogućiti djeci demokratsko sudjelovanje i time razvoj vještina potrebnih za kritičko razmišljanje, promjenu pasivnog stava u aktivni.

Ciljevi za odgajatelje:

  • biti svjestan važnosti informacija i medija, biti u mogućnosti odabrati kvalitetne informacije, kritičko razmišljanje,
  • usvajanje osnova medijske pismenosti,
  • razvoj samopouzdanja u odnosu na medije, kritična udaljenost od medijskih konstrukcija,
  • promjena pasivnog stava prema aktivnom (u odnosu na reklamne poruke),
  • izražavanje nečijih mišljenja, dijalog, podizanje svijesti o drugima, uvažavanje mišljenja drugih.

Projekt je proveden u tri dijela:

U prvom dijelu projekta upoznali smo reklamne poruke, kritički ih procijenili, istražili i razgovarati u grupi. Jedan od naših ciljeva bio je upoznati djecu s raznim oglasima i senzibilizirati ih da kritički ocjenjuju reklame kroz eksperimente i ispitivanja raznih proizvoda. Ustanovili smo, da neki proizvodi, unatoč izvrsnoj reklamiranosti, nisu ispunili naša očekivanja.
U drugom dijelu projekta sami smo kreirati reklame. Napravili smo dobre kao i nerealne reklame i procijeniti oboje. Reklame i slogan pravili su doma i roditelji sa svojom djecom.
U trećem dijelu izradili smo reklamu za završni događaj našeg vrtića i nakon toga ostvarili smo jumbo plakat.

Studija slučaja:
Odgajateljice smo za početak odigrale vrlo pretjeranu i nerealno reklamu za čisto obične bombone za djecu. Zajedno smo razmišljali, gdje sve imamo reklame, što nam kažu i čemu služe. Jesmo li ikad kupili oglašeni proizvod i kako to funkcionira?

Postavili smo si pitanja, na koje smo tijekom projekta dobivali odgovore. Što želimo znati o reklamama, želimo li ih uopće upoznati, znamo li uopće zašto i kako prave reklame tako da nas toliko privlači. Tko se pojavljuje u reklamama? Napravili smo plakat o onome što već znamo i što želimo znati.

Pogledali smo panoe u našem gradu i sami izrezali i zalijepili nekoliko slika tiskanih reklama. Na početku su djeca bila prilično rezervirana, no ubrzo je iz njih izašao pravi “potrošački duh” i znatiželja, a prije svega nevjerojatno pretjerivanje kada su opisivali proizvode na slikama.

Reklame smo pogledali i na računalu. Djeca su odmah prepoznala neke reklame. Odlučili smo provjeriti neke proizvode. Bilo je puno smijeha, iznenađenja i razočaranja -srećom za nas, jer to je ono što smo željeli!

Napravili smo vlastiti studio za snimanje i “televiziju” od materijala za otpad. Djeca su odabrala proizvod iz otpadne ambalaže i zaigrali na našoj “televiziji”, koju su snimili i video kamerom. Nepotrebno je reći da su reklame bile u stilu: “Za sve lijepo i mlado … za pametne … za marljive …”, i sve je bilo nevjerojatno jeftino i svima dostupno: djeci, roditeljima, bakama i djedovima: “

Izrada oglasa

Kada smo već znali puno o oglasima, djeca i roditelji dobili su domaće zadatke, kako bi napravili jednu stvarnu i nestvarnu reklamu za isti proizvod.

Počeli smo tražiti ideje za reklamiranje našu grupu. Nacrtali smo leptire, zalijepili lice svakog djeteta na sredinu i predstavili se kao skupina leptira. Pozvali smo i roditelje, da s djecom kod kuče naprave slogan i oglas za našu grupu.

Tako smo od svih ideja izabrali sliku za završni događaj vrtića sa sloganom Vrtuljak zdravlja.

Nakon toga nam je grafički dizajner Leon predložio, da napravimo reklamu za naš vrtić, koja bi bila u obliku jumbo plakata, koji će biti zalijepljen u našem gradu i na kojem će se moći diviti svi građani.

Naravno, bacili smo se na djelo: pregledali smo sve panoe u gradu. Kako su napravljeni, što komuniciraju, gdje su obješeni? Testirali smo različite ideje: kako napraviti takvu reklamu, koja je metoda najbolja, koje materijale koristiti, kojom tehnikom … testirali smo mnoge aktivnosti na svjetlosnoj ploči, oklijevali između računalnog programa Slikar i drugih opcija. Djeca su bila jako motivirana.

A onda se neki dan jedno od djece nacrtalo običnim kemijskim olovkama i predložilo, da svako nacrta sebe i onda sve slike sastavimo na jumbo plakatu.

Iskoristili smo slogan iz reklama za naš vrtić, koji su djeca napravila zajedno s roditeljima kod kuće: HIŠA VESELJA, IGRE, PJESME I PLESA! Gospodin Leon kontaktirao je tiskaru Ar tisk, koji su napravili jumbo plakat i postavili ga na ulazu u naš grad.

Kad smo došli na kraj, gdje je stajao naš jumbo plakat, djeca su puna oduševljenja vikala:

“Vidiš me, gledaj me, već sam zalijepljena! U, kako sam velika! Nisam tako crtao! Gledaj, naš vrtić! Kakva prekrasna slika! “

Zaključak

Vjerujemo da smo svim aktivnostima potaknuli djecu, da putem iskustva upoznaju medijske poruke, te ih više ne slijede slijepo kao na početku projekta i da su mnogo kritičniji prema reklamama.
Sami smo stvaranjem medijskih poruka brzo shvatili, što nas toliko privlači u reklamama, shvatili smo kako suptilno reklame utječu na naš potrošački duh. Nastojeći dizajnirati reklamne poruke što je realnije moguće, shvatili smo da reklame više nisu toliko atraktivne, ali su nam korisne.

Roditelji su projekt ocijenili vrlo pozitivno, mnogi su razmišljali o tome što dijete gleda na televiziji kod kuće i što o njemu misli. Iznenadio nas je vrlo pozitivan stav roditelja, unatoč prvom strahu da se oni neće najaktivnije uključiti

Literatura

  1. Bahovec E. idr.(1999). Kurikulum za vrtce. MŠŠ, Ljubljana
  2. Šimon, M. ur. (2010). Tudi mladi smo lahko potrošniki. [online]. Maribor. Zavod PIP. [citirano 29.2.2016]. Dostopno na spletnem naslovu: https://issuu.com/aktiven_drzavljan/docs/mladi_potrosnik.
  3. Pongračič P. (2007). Vzgoja potrošnikov (Diplomsko naloga). Ljubljana. Fakulteta za družbene vede http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/Pongracic-Polona.PDF
  4. Vovko, M. (2014). Potrošniška vzgoja mladih. [Diplomska naloga]. Ljubljana. Univerza vLjubljani, Fakulteta za družbene vede. [citirano 2.3.2016]. Dostopno na spletnem naslovu: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska_dela_1/pdfs/mb11_vovko-manca.pdf.

Kako najmlađa djeca uče

simona_agrez

Simona Agrež Franko

Sažetak

Igra u poticajnoj atmosferi djeci pruža mogućnosti za promicanje inicijative, izgradnju povjerenja, empatije, samopouzdanja i autonomije. Znajući način, na koji dijete uči te bitne karakteristike njegovog razvoja, možemo mu kroz razne obrazovne aktivnosti omogućiti, da postane aktivno, kompetentno dijete, koje preuzima ulogu aktivnog sudionika u procesu učenja. Tijekom provedbe aktivnosti iz područja matematika u vezi sa motorikom, koristili smo razvojno-procesno planiranje, tako smo djeci pripremili zadatak, koji ih izaziva, a daje im i potvrdu. Djeci u dobi od prve do treće godine potrebno je pružiti dovoljno aktivnosti, da budu aktivni, uloga odgajatelja je, da prepozna djetetove interese, potrebe i sposobnosti. Uz podršku odrasle osobe u vrtiću može se adekvatno uključiti u aktivnosti koje razvijaju i potiču kreativnost, pozitivno samopoštovanje i odgovorno donošenje odluka.

Ključne riječi: vrtić, najmlađa djeca, aktivnost djece, kompetencije, samopouzdanje, matematika, motorika, uloga odgajatelja

Uvod

Tijekom rada s najmlađom djecom u vrtiću, primijetila sam, da je biti odgajatelj u prvom starosnom razdoblju poseban izazov, posebice u smislu praćenja potreba i interesa najmlađe djece, zadovoljavanja njihovih emocionalnih potreba te promatranja njihovog razvoja i napretka. U tom razdoblju je sa strane djece u većini slučajeva vrlo slaba verbalna komunikacija, interakcija s tom djecom odvija se na razini prepoznavanja neverbalnog jezika, percipiranja njihove (ne)aktivnosti. Znajući bitne karakteristike djetetovog razvoja i način na koji on uči, možemo mu kroz razne obrazovne aktivnosti omogućiti, da postane aktivno, KOMPETENTNO dijete.

Aktivnosti i kompetencije djece

Kurikulum za vrtce (1999.: 18) u poglavlju Razvoj i učenje djeteta definira: „Poznavanje djetetovog razvoja važan je okvir koncepta predškolskog odgoja“. J. Lepičnik – Vodopivec (2006.: 37) kaže: „Polazište sveobuhvatno usmjerenih kurikuluma je obrazovanje zasnovano na promicanju dječje kompetencije u komunikaciji i interakciji s okolinom. Promišljeni situacijski uvjeti koji omogućuju djeci učenje kroz iskustvo su od najveće važnosti. Učenje temeljeno na iskustvu način je učenja koji nastoji povezati izravno iskustvo percepciju, spoznaju i aktivnost u jedno“.

Aktivno učenje

Igra u poticajnoj atmosferi uključuje sve komponente aktivnog učenja – to jest materijale i odluke o tome što će se igrati, gdje će se igrati, kako i s kim. Važno je, kako  djeca komuniciraju kada se igraju i kako im odrasla osoba pruži podršku za igru. Ako se djeca igraju u poticajnim uvjetima, imaju mnogo prilika da budu svjesni drugih; mogu promatrati što drugi rade i oponašati ih; upustiti se u avanture; usredotočiti se na stvari koje ih zanimaju; razgovarati o onome što rade i osjećaju. Kao rezultat toga, postoji mnogo mogućnosti za izgradnju povjerenja, autonomije, inicijative, empatije i samopouzdanja. (M. Hohman, Weikart, 2005: 59)

Uloga odgajatelja

Stručnjaci na području predškolskog obrazovanja  su mišljenja da kurikulum mora uzimati u obzir suvremeno znanje o poučavanju djece predškolske dobi, izbjegavajući formalno učenje. Koncept “razvojno prikladne prakse” (Bredekamp, 1996 .; E. D. Bahovec i K. B. Golobič, 2005: 68) naglašava da se planiranje kurikuluma mora temeljiti na promatranju i bilježenju interesa te napretka u razvoju svakog djeteta. Bogata ponuda aktivnosti vrlo je važna, baš kako je i važno, da djeca imaju dovoljno vremena za istraživanje s aktivnim sudjelovanjem u aktivnostima (E.D. Bahovec i K.B. Golobič, 2005: 68-69). Kurikulum za vrtce (1999) definira ulogu odgajatelja. Odrasli obraćaju pažnju na ono što djeca uče i kako uče te daju djeci snagu da vode vlastito učenje. Odrasli promatraju i komuniciraju s djecom kako bi otkrili kako svaki pojedinac razumije, misli i zaključuje. Odgajatelj želi prepoznati interese i sposobnosti svakog djeteta i pružiti mu odgovarajuće ohrabrenje.

Svrha praćenja i praćenje

Dobivanje podataka o djetetu kao osnova za planiranje rada u odjelu ključni je element u promatranju i praćenju djeteta. Koristimo ga za prepoznavanje raznolikosti i individualnosti djece, na taj način možemo mu pružiti odgovarajuću podršku njihovom razvoju te pružiti djeci mogućnost aktivnog sudjelovanja u procesu praćenja vlastitog razvoja. (Batistič Zorec, 2002).

Studija slučaja – kako uče najmlađa djeca?

S djecom od prve do treće godine izvodili smo matematičke aktivnosti prepoznavanja i imenovanja boja, ocjenjujući ih prema jednom klasifikatoru  (boja). Aktivnost smo povezali s   područjem „gibanja“ – motorike. Djeca su se kretala po sobi i razvrstavala kuglice crvene, plave, žute i zelene boje, u kutije s obojenima oznakama. Svrha obrazovne aktivnosti bila je povezivanje matematike sa drugim područjem – sa motorikom. Kako bi djeca imala više motivacije, igraonicu smo isprepletali elastičnom trakom. Djeca vole biti u pokretu, tako spontano izvode matematičke aktivnosti kroz igru. Posljedično su i više aktivni.   Mlađa djeca doživljaju svijet holistički. Učenje matematike je za njih izazovno iskustvo, pa im treba dati zadatak na zanimljiv način kako bi postigli dodatnu motivaciju.

Tijekom provedbe aktivnosti došli smo do sljedećih saznanja:

  • 1Mala djeca u dobi oko 18 mjeseci sortiraju kuglice spontano i nasumično, a aktivnost vađenja i nošenja loptica dovoljna im je aktivnost.
  • Djeca u dobi od 2 do 2,5 godine trebaju upute, pomoć, razgovor o aktivnostima. Većina djece ispravno pokazuje boju lopte koju zovemo ali je još ne može ispravno imenovati.
  • Djeca u dobi od 2,5 do 3 godine počinju spontano razvrstavati loptice po boji, čineći manje pogreške. Povremeno bilo koja starija djeca, kad pronađu pogrešno razvrstanu lopticu, promijene je u skladu s tim da je stave u pravu kutiju. U većini slučajeva ta djeca također ispravno imenuju boju.

23

  • Djeca su na različite načine rješavala svoje poteškoće u kretanju, u početku su puzala ispod žice, kasnije su ih počela križati, a prema kraju aktivnosti, počela su ih dizati i hodati ispod.
  • Matematička aktivnost zahtijeva veliku pažnju djeteta, pa smo djeci tako i više puta nudili rad u manjim skupinama, aktivnost smo ponavljali svakodnevno, tijekom cijele sedmice.

Zaključak

„Dobra komunikacija i učenje djece kroz igru moguće je samo u malim grupama, aktivnost odgajatelja usmjerena je uglavnom na proces planiranja projekata i pripreme situacija za učenje. Atributi izvedbe uključuju: osjetljivost, odgovornost, savjesnost, fleksibilnost, empatiju, kreativnost, komunikativnost … Svi ovi zahtjevi zahtijevaju od odgajatelja u vrtiću veliki dio profesionalne i moralne odgovornosti (Čudina Obradović, v J. Lepičnik-Vodopivec, 2006:37)“. Tijekom provedbe aktivnosti, dobila sam potvrdu, da je planiranje po razvojno-procesnom planu u grupi od prve do treće godine jako preporučljivo, jer se djeci nudi aktivnost koja ih izaziva, a daje im i  potvrdu. Djeca su izvršila zadatak sa velikim entuzijazmom. Matematičke aktivnosti zahtijevaju puno razmišljanja, stoga se preporučuje provođenje zahtjevnih zadatka tijekom igre. Tako se djeci adekvatno daju zadaci koje mogu obaviti, a pritom se osjećaju ugodno, zadovoljno, grade samopoštovanje i povjerenje u sebe. Kao odgajatelj želim, da djeca uče iz svog iskustva, stoga potičem istraživanje, jer mislim da dijete najviše uči kad je aktivan sudionik, čak i ako su njegova rješenja u početku „kriva“ iz perspektive odraslih, važno je da samo pronađe način, da riješi problem na svoj način.
Branim mišljenje da se djeci u grupama od prve do treće godine  previše puta ne pruža dovoljno mogućnosti da budu aktivni, jer odgajatelji ne prepoznaju djetetove interese, potrebe i sposobnosti. Uz odgovarajuću podršku osjetljivog i autonomnog odgajatelja koji mu daje osjećaj samopouzdanja, dijete se može aktivno uključiti u aktivnosti koje razvijaju i potiču kreativnost, pozitivno samopoštovanje i odgovorno donošenje odluka.

Literatura

  1. Bahovec, E., Bregar, G.K. (2005). Šola in vrtec skozi ogledalo, Ljubljana.
  2. Bahovec, E. idr. (1999). Kurikulum za vrtce, MŠŠ, Ljubljana.
  3. Batistič Zorec, M. (2002), Google tražilica: 20. 12. 2015.
  4. Batistič Zorec, M. (2003). Razvojna psihologija in vzgoja v vrtcih, Inštitut za psihologijo osebnosti, Ljubljana.
  5. Hohmann, M., Weikart, D.P. (2005). Vzgoja in učenje predšolskih otrok.
  6. Lepičnik – Vodopivec, J. (2006). Okoljska vzgoja v vrtcu, Ljubljana, AWTS.

Ekologija v vrtcu

magda_humar

Magda Humar

1. Uvod

Ekologija nas spremlja vse življenje, zato v vrtcu na podeželju vsako leto otroke ozaveščamo o pomenu ločevanja odpadkov in ravnanju z njimi. Prek različnih dejavnostih in literarnih vsebin jim razvijamo ekološko zavest. Tako pridobivajo izkušnje in uporabno znanje. Z različnimi aktivnostmi prispevajo k varovanju in ohranjanju naravnega okolja. Ob tem razvijajo spoštljiv in odgovoren odnos do žive in nežive narave ter osvajajo nove pojme na jezikovnem področju (odpadki, organski odpadki, ekološki otok …).

V vrtcu smo sodelovali v programu ZPM Zeleni nahrbtnik, s komunalno službo in z Medexom, kjer smo v novoletnem času izdelovali eko smreko iz naravnih in odpadnih materialov.

Ob prebiranju poučne in zabavne knjige Ples v zabojniku avtorice Helene Koncut Kraljič smo otroke spodbudili k razmišljanju o ločenem zbiranju odpadkov in njihovem pravilnem razvrščanju v zabojnike. Otroci so aktivno sodelovali v pogovoru in pridobljeno znanje vključili v reševanje problemov z recikliranjem in zmanjševanjem količine odpadkov.

Pri tem smo sledili naslednjim ciljem:

  • otroci se seznanjajo z varnim vedenjem in se
  • učijo živeti varno v različnih okoljih, spoznavajo, da imajo urejeni prostori in lega predmetov določen namen,
  • doživljajo verbalno komunikacijo kot vir ugodja, zabave in reševanja problemov,
  • pridobivajo izkušnje, kako lahko dejavno prispevajo k varovanju in ohranjanju naravnega okolja,
  • razvijajo predstavo o nastajanju odpadkov ter pomenu in možnosti njihove predelave,
  • navajajo se na pravilno ločevanje odpadkov.

2. Obisk in izdelava ekološkega otoka

V skupini smo se po prebrani pravljici pogovarjali o odpadkih in njihovem ločevanju. Otroci so na podlagi izkušenj od doma povedali, da nekateri doma že ločujejo odpadke oziroma imajo na vrtu kompostnik. Marsikateri otrok je vedel, da vozijo veliki kamioni odpadke na smetišče.

Z njimi smo se odpravili na bližnji ekološki otok, kjer smo si ogledali različne zabojnike in se pogovorili, katere odpadke vržemo vanje. V igralnici smo otrokom zavezali okoli roke volneno nitko določene barve. Nekateri otroci so prepoznali v barvah značilne barve zabojnikov, ki smo si jih ogledali na ekološkem otoku. Barva vrvice je predstavljala vrsto odpadka. Otroci so se po barvah razvrstili v štiri skupine z imeni Papirkoti, Embalažke, Steklenke in Organke.

V igralnici smo naslednji dan iz pobarvanih kartonastih škatel izdelali ekološki otok. Nekaj časa smo namenili zbiranju sličic različnih odpadkov, ki so otroci pozneje razvrščali v zabojnike. Ob zaključku dejavnosti smo škatle odprli, pregledali njihovo vsebino in se pogovorili o pomenu ločevanja odpadkov.

Naše koše za smeti smo uredili za ločeno zbiranje odpadkov. Označili smo jih s piktogrami, ki smo jih prilepili na prednjo stran. Otroci v starostni skupini od 4 do 6 let so posvetili čas zbiranju odpadkov in pravilnemu razvrščanju v koše. Bili so aktivno vključeni v proces ločevanja odpadkov in pri delu zelo motivirani. Med seboj so se opozarjali, da so pravilno razvrščali odpadke. Starejši so bili zgled in podpora mlajšim. Mlajši so pozorno prisluhnili starejšim in aktivno sodelovali pri ločevanju odpadkov v »zabojnike« v igralnici. Njihovo pomembno delo je postalo del vsakdana v skupini. Ob koncu sklopa smo pridobljeno znanje povezali v celoto.

3. Uporaba odpadnih materialov

Otroci so spoznali, da nekatere odpadke lahko ponovno uporabimo. Z opazovanjem so ugotovili, da se v košu znajde največ papirnatih brisač in odrabljenega papirja. Iz starega papirja smo izdelali nov papir, tako da smo ga natrgali na koščke, mu dodali mekol lepilo in papirnato pulpo lovili na manjše mreže, kjer se je posušila na zraku. Ročno izdelan papir smo uporabili za voščilnice ob dnevu žena.

Zbirali smo tudi tulce od papirnatih brisač in toaletnega papirja ter z njimi izdelovali različne okraske. Iz različnih plastenk smo izdelovali lutke marionete. Otroci so ob tem zelo uživali in pridobivali nova znanja o ponovni uporabi odpadkov.

4. Humanitarno-ekološka akcija

V vrtcu že vrsto let poteka humanitarna akcija zbiranja vseh vrst plastičnih zamaškov za dobrodelne namene. Na hodnik postavimo škatlo, v katero otroci in starši odlagajo zamaške. Pri otrocih želimo razviti socialni čut in jim vzpodbuditi zavedanje, da z zbiranjem zamaškov pomagamo ljudem v stiski.

5. Zaključek

Z našim projektom in raziskovanjem smo želeli pri otrocih vzpodbuditi pozitiven odnos do žive in nežive narave. Sami lahko dejavno pripomoremo k ohranjanju zdravega naravnega okolja, zato ekološke vsebine uvajamo že pri predšolskih otrocih. Pomembno je, da že v zgodnjem otroštvu iščemo priložnosti, ki bi otroke popeljale do spoštljivega odnosa z naravo. Z načrtovanim delom, delavnicami in humanitarnimi akcijami vplivamo na primernejše vedenje otrok. Vzgojiteljice si v našem vrtcu prizadevamo, da bi ekologija postala del našega življenja.

6. Literatura

  1. Bahovec, E. (1999). Kurikulum za vrtce, Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo.

Muca Copatarica na obisku

ksenija_satler

Ksenija Satler

Povzetek: V skupini otrok od 1 do 2 leta starosti, sem se odločila, da otrokom predstavim igračo, ki bo predstavljala povezanost med vrtcem in domačim okoljem. Izbrala sem lik Muce Copatarice, ki jo lahko uporabimo tudi v vrtcu kot spodbudo za določene dejavnosti. Otroci so jo najprej spoznali v vrtcu, nato pa jih je obiskala muca doma. Starši so se s tem projektom strinjali, saj so velik delež opravili prav oni s svojimi zapisi v zvezek.

Ključne besede: otrok, starši, vrtec, povezanost, Muca Copatarica.

Slipper Keeper Kitty comes to visit

Abstract: In a kindergarten where children’s age varies from 1 to 2 years, I decided to introduce a toy that would represent a connection between kindergarten and home. I chose the character of Slipper Keeper Kitty, which we can use in kindergarden as motivation for certain activities. The kids first met her in kindergarten, then she visited them at home. The parents agreed with the project, since they did the most part by adding their entries in a notebook.

Keywords: child, parents, kindergarten, connection, Slipper Keeper Kitty.

Uvod

V mesecu septembru sem prevzela skupino otrok od 1 do 2 leta in večina med njimi je prvič stopila v vrtec. Že med poletjem sem razmišljala, kaj bi otrokom v tej starosti ponudila, da bi bilo uvajanje za njih čim manj stresno. Hkrati sem si pa želela, da bi otroci čutili povezanost med vrtcem in domačim okoljem. Tako sem prišla na idejo o Muci Copatarici, ki bi obiskala otroke čez vikend na domu. Ker sama ne šivam, sem se odločila, da bom muco dala nekomu zašiti. Po internetu sem iskala povezavo, ki bi me pripeljala do osebe, ki bi mi bila pripravljena zašiti igračo. Tako sem stopila v kontakt z osebo, ki je izdelala našo Muco Copatarico. Moram reči, da sem bila navdušena, ko sem jo dobila v roke. Naslednji korak je bil, da se starši strinjajo s projektom. Na uvodnem sestanku sem staršem predstavila projekt in seveda so potrdili sodelovanje v le tem. Namreč otroci so poleg igrače domov odnesli tudi zvezek, v katerega so starši zapisali vtise otrok.

Izbira igrače glede na projekt

Knjižni lik Muce Copatarice je naredil name vtis že v otroštvu. Spomnim se je kot muce, ki je otroke spodbujala k pospravljanju copat. Poleg vseh knjižnih likov se mi je le-ta zdela poučna in hkrati dovolj senzibilna, da prevzame otroke v tej starosti. Vedela sem, da bom lahko s to igračo motivirala otroke za različne dejavnosti in da bo večino otrok zaradi njene lepote navdušena. Namreč otroci imajo radi lepe stvari.

Slovenska literarna umetnica Ela Peroci pa je napisala nam vsem zelo dobro znano Muco Copatarico, ki v pravljici nastopa kot vzgojni lik. Najprej vsem otrokom, ki ne pospravljajo copat, le-te vzame, ampak z dobrim namenom, da jih popravi – zašije kakšno luknjo, naredi mehkejši podplat,… Otroci, ki gredo na pot iskat domovanje Muce Copatarice, skozi to potovanje dorastejo in dozorijo v odgovorne otroke, ki se zavežejo, da bodo pospravljali svoje copate. Muca Copatarica je izrazito pozitiven materinski lik, saj jo skrbi za otroke, ne le, da ne bi ostali bosi, ampak tudi, da bodo ‘dobro obuti vse življenje’, to je da bodo postali odgovorni ljudje [3].

Otroci so lahko ta lik podrobno spoznali takrat, ko so domov prinesli knjižni nahrbtnik. Namreč v nahrbtnik sem dala tudi to knjigo.

Sodelovanje družine in vrtca

Otrok z vstopom v vrtec prvič prihaja iz znanega socialnega okolja (družine) v neznano socialno okolje. To je pomemben trenutek v otrokovem življenju, saj se otrok prvič sreča z dvema socialnima okoljema. Pri tem moremo vedeti, da je otrok pod vplivom različnih dejavnikov v teh okoljih, zato si moremo vzgojitelji prizadevati, da se ti dejavniki čim bolj med seboj približajo[1]. Lepičnikova po Maslowu (1982) navaja, da preko vzgoje svojih otrok starši zadovoljujejo tudi svoje potrebe po pripadanju, ljubezni in spoštovanju. V nadaljevanju povzame, da imamo vzgojitelji pri tem pomembno vlogo, ki jo lahko uresničujemo z resničnim, vsebinsko bogatim sodelovanjem s starši. Poudarja, da je »sodelovanje med starši in vzgojitelji zapleten in večdimenzionalen proces, ki prvenstveno temelji na obojestranski pripravljenosti za sodelovanje« [1].

Pomen sodelovanja med vzgojiteljem in starši

V. Štular (1990) meni, da pri sodelovanju s starši moramo vzgojitelji iskati nove, spremenjene načine dela in starše sprejeti kot enakovredne sodelavce. Kajti le tako bodo starši začutili, pomembnost ob skupnem načrtovanju in izvajanju vzgojnega dela, lepoto in uživanje ob skupni igri z otroki. V nadaljevanju omeni, da je sodelovanje področje, ki od vzgojitelja zahteva ne le veliko znanja, temveč tudi neposreden, pristen človeški kontakt [2]. Menim, da je pomembno, kakšen odnos vzpostavita vzgojitelj in starš. Namreč otrok čuti energijo, ki se prepleta in se odziva nanjo. Tudi avtorica V. Lepičnik navaja, da starši in vzgojitelji s svojim odnosom pomembno vplivajo na otroka s svojo kompetentnostjo, zaupanjem in zadovoljstvom. Programi, v katerih so starši aktivni udeleženci pri ustvarjanju vzgojnega procesa, prinašajo boljše rezultate, ki se manifestirajo v razvoju vseh udeležencev [1].

Predstavitev Muce Copatarice v vrtcu

Kot sem že uvodoma omenila, smo letošnje šolsko leto imeli projekt Muce Copatarice. Otroci so igračo muce in zvezek odnesli domov v petek in jo vrnili v ponedeljek. Torej doma so jo imeli čez vikend. Starši pa so v zvezek napisali doživetja otrok in dodali fotografije, ki so dodatno podkrepile zapisano. Vsak ponedeljek smo v jutranjem krogu prebrali zapisane besede staršev, ob tem pa so otroci ponosno držali v rokah muco in v njiimagehovih očeh je bilo razbrati veselje in neizmerno srečo. Namreč večina otrok še ni govorila, zato je bilo branje neverbalne komunikacije pri njih še posebej pomembno. Prav tako sem opazila, da tisti dan, ko so otroci prinesli muco nazaj v vrtec, so se zelo težko ločili od nje. Nosili so jo po igralnici, se z njo igrali in nekaj otrok jo je želelo imeti tudi na sprehodu. Tudi s sodelavko sva se veselili ponedeljkov ravno zaradi tega, ker naju je zanimalo, kaj novega so otroci doživeli čez vikend v družbi muce.

Slika 1. Predstavitev Muce Copatarice v jutranjem krogu

imageSlika 2. Deklica z Muco Copatarico na sprehodu

Zaključek

V projekt so bili vključeni vsi otroci v oddelku, kljub temu, da imamo v skupini deklico, ki prihaja iz dvojezične družine. Starši so v zvezek zapisali različna doživetja pri igri z muco, opazovanju živali, igri na snegu, obiski raznih krajev po Sloveniji,… Otroci so v družbi Muce Copatarice doživeli veliko lepega in zanimivega. Najbolj pa me je presenetila mamica, ki je dodala še pesmico o muci, ki je s sodelavko še nisva slišali. To je bilo tudi za naju nekaj novega. Odzivi staršev so bili pozitivni, kar mi veliko pomeni. Kajti s skupnimi močmi nam je uspelo pričarati otrokom nekaj lepega, kar jim bo ostalo v spominu za vedno.

Odločila sem se, da bom v prihodnje nadaljevala s tovrstnimi projekti, saj sem ugotovila, da so otroci z muco uživali. Prav tako je igrača zgradila trdno povezanost med vrtcem in družino, kar je bila moja želja že na začetku projekta.

Literatura

[1] J. V. Lepičnik, Med starši in vzgojitelji ni mogoče ne komunicirati, Ljubljana, 1996, p.p. 46 -47.
[2] V. Štular, Osnovni pogoji, ki omogočajo kreativno delo vzgojitelja, Novo mesto, 1990.
[3] http://mucek.si/lik-macke-v-pravljicah-so-muce-dobre-ali-slabe/

Vloga vzgojiteljice pri zagotavljanju kakovostnih interakcij

v vrtcu

magda_humar

Magda Humar

1. Uvod

Ljudje se že od rojstva radi igramo in skozi igro spoznavamo svet, prijatelje, se učimo in se razvedrimo. Igra je ena izmed najosnovnejših oblik izobraževanja in sprostitve ter nam služi kot uvod v poznejše resno delo. Poznamo več vrst iger. Med socialne igre štejemo tiste, ki v ospredje namesto tekmovalnosti postavljajo socialne odnose med ljudmi in vplivajo na socialne kompetentnosti posameznika. Pri igranju se tekmovalci spodbujajo in stremijo k istemu cilju. Socialne igre so pomembne pri oblikovanju identitete, izboljšanju komunikacije s samim seboj in učenju drug od drugega. Izboljšujejo predstavo o sebi, samozaupanje in samovrednotenje.

2. Socialna igra: pajkova mreža

V skupini otrok, starih od štiri do šest let, smo izvajali socialno igro Pajkova mreža. Igrali smo jo prvič. Za motivacijo sem vrgla klopčič volne po tleh, da se je zakotalil.

Za cilj igre smo izbrali:

  • otroci se seznanijo z novo socialno igro,
  • razvijajo vztrajnost pri igri,
  • razvijajo ročne spretnosti.

Igra se začne tako, da otroci sedijo v krogu na stolih, en otrok pa v roki drži klobčič volne. Konec vrvice obdrži, preden pa vrže klobčič nekomu iz skupine, reče: »Jaz pa klobčič imam in ga tebi Luka dam«. Klobčič tako potuje od otroka do otroka, dokler vsi ne držijo v rokah del volne. Na koncu igre se začne klobčič odvijati nazaj po prejšnjem pravilu, dokler ne pride spet do prvega otroka. Pri podajanju navodil smo otrokom pokazali, kako z eno roko držijo vrvico, z drugo pa klopčič vržejo oziroma zakotalijo naslednjemu igralcu.

clip_image002V igri smo vsi sodelovali in igre nismo prekinjali. Na vrsto so prišli vsi otroci. Pogosto so se oglašali in dajali napotke sovrstnikom. Med seboj so se spodbujali in težili k skupnemu cilju. Nekateri so bili pri uveljavljanju svojih idej kar glasni, saj so svoje zadovoljstvo pokazali z glasnim vpitjem.

Slika 1. Spletamo pajkovo mrežo

Refleksija otrok

Na vprašanje, kako je bila igra otrokom všeč, so otroci odgovarjali z zelo všeč, lepa, dobra in zanimiva igra. Na drugo vprašanje, kaj jim je bilo všeč, smo dobili več različnih odgovorov. Večina otrok je odgovorila, da to, da so metali vrvico in je nastajala pajkova mreža. Odgovori pa so bili še naslednji:

  • Igra mi je bila všeč, ker se nismo kregali in tepli.
  • Videti je bilo, kot da smo vsi hkrati pletli mrežo.
  • Lepa pajčevina.
  • Lepo mi je bilo, ker smo se povezali in bili prijatelji.
  • Ker sem hitro ulovila klopčič.
  • Prijateljsko smo se igrali, brez kričanja.

clip_image004V igri so se otroci zelo dobro počutili, motilo jih je le, da so zamotali vrvico, nekateri otroci so vrvico spustili, nekateri pa so bili prepočasni. Na klopčič volne so morali čakati več časa, ker so ob tem otroci govorili. Nekatere je tudi motilo, ker so morali držati vrvico dlje časa, klopčič volne so metali mimo določenega otroka in ker niso mogli držati vrvice.

Slika 2. Skupaj smo zmogli

Na vprašanje, kaj jim je bilo neprijetno, so otroci odgovarjali, da so predolgo navijali vrvico. Strah pa jih pri igri ni bilo, saj so odgovorili, da so že veliki. Želeli so si, da bi se v vrtcu še velikokrat tako lepo igrali in da bi vsi otroci upoštevali pravila in pravilno izvajali nalogo. Nekateri so si želeli, da bi namesto volne uporabili drugo vrvico, ker je nekatere otroke ta volna žgečkala po roki. Klopčič so lahko metali oziroma kotalili v različne smeri. Uživali so, ker so imeli občutek, kot da se žogajo. Pri sami igri jih je najbolj zabavalo in razveseljevalo, ker je pred njihovimi očmi nastajala pajkova mreža različnih oblik in velikosti lukenj. Včasih se je zgodilo, da se je klopčič odkotalil tudi izven kroga, ker ga vsak otrok ni uspel dovolj hitro uloviti ali pa je otrok, ki je metal, nenatančno ciljal.

S socialno igro Pajkova mreža so otroci povedali, da so se naučili metati volno, plesti pajkovo mrežo, navijati klobčič, metati klobčič z eno roko, metati klobčič pod in nad mrežo in opazovati, kdo ima in kdo nima še vrvice. Ugotovili so, da ne moreš držati vrvice z obema rokama, če jo hočeš navijati.

Samorefleksija

Otroci so nas presenetili s svojo aktivnostjo in samoiniciativnostjo, pa tudi z odgovori v refleksiji. Ugotovili smo, da otroke še premalo poznamo in premalo uporabljamo refleksijo pri svojem delu. Naučili smo se, kako pomembna je izbira pravilnih sredstev in materialov za izvedbo igre. Sama refleksija otrok nam je bila v veliko pomoč pri razumevanju skupine in načrtovanju dela. Pri svojem delu se bomo tudi v prihodnje potrudili z izvajanjem čim več refleksij opravljenega dela, vaje, dneva …

3. Sklepna misel

Z metodo igre, ki je pomemben del pedagoškega procesa, je poučevanje aktivnejše in zanimivejše. Med izvajanjem dejavnosti čas hitro mineva, otroci so bolj sproščeni, uživajo in se zabavajo. Skozi socialno igro bolje spoznavajo sebe in sovrstnike, ker se na koncu igre pogovarjajo o svojih doživetjih in kako so se ob tem počutili. Med njimi nastaja socialna energija.

Literatura

  1. http://igramose.blogspot.si/p/socialne-igre.html, pridobljeno: 3. 3. 2018.
  2. Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport_ Zavod RS za šolstvo.

Fotografije: Osebni arhiv Magde Humar

Mednarodni projekt Erasmus + K2 Doll has a soul

v vrtcu Dobrna

ksenija_ulaga

Ksenija Ulaga

Čeprav majhen po velikosti, je lahko vrtec tudi velik po področju, ki ga obvladuje. S to clip_image002trditvijo se lahko pohvalimo tudi v Vrtcu Dobrna, ki je del Vzgojno izobraževalnega zavoda OŠ Dobrna. Imamo osem skupin otrok in pripadajoče strokovno osebje. Ker smo dokaj mlad kolektiv, se radi podajamo na področja, ki nam predstavljajo izzive. Prav eno izmed teh področij je mednarodno sodelovanje. Tako smo letos kot koordinator, vpeti v mednarodni projekt Doll has a Soul (DHS) še skupaj s predšolskimi organizacijami iz Grčije in Turčije. Projektni partnerji so izbrani posebno skrbno. Vsak od njih ima znanje in izkušnje, katere so nujno potrebne za uspešnost projekta.

Ker že nekaj let na področju EU med populacijo mladih zaznavamo padec naravoslovnih kompetenc in na splošno padec zanimanja za naravoslovje, smo cilje projekta poiskali v tudi tej smeri. Cilj našega projekta je povezati lutko in matematiko ter ob dejavnostih krepiti matematične kompetence otrok starih od treh let do vstopa v šolo že v predšolskem obdobju. 

V dobi dveh let, kolikor traja projekt, bomo države partnerice vsaka v svoji državi pripravile zgodbo, legendo ali pravljico, ki izhaja iz bližnjega okolja. Otroci bodo izdelali slikovno pismo izbrane zgodbe ter načrt za izdelavo lutke in poslali otrokom druge države. Vzgojiteljice bodo priložile predlog matematičnih dejavnosti. Z razstavo lutk ob koncu projekta v Grčiji bomo pokazali dela naših otrok skozi projekt, prikazali potek in rezultate projekta. 

Vse članice projekta bodo s projektnimi aktivnostmi iskale inovativne oblike pristopov v metodiki in didaktiki povezav lutke z matematiko. V te aktivnosti bodo vključevale vzgojitelje drugih ustanov, starše, lokalno skupnost, društva, strokovno javnost, študente in dijake pedagoških smeri izobraževanja in učitelje. Projektne aktivnosti bodo vsebovale lutkovne predstave, delavnice in predavanja za starše, izdelavo muzeja lutk.

Dobro se zavedamo dejstva, če želimo krepiti kompetence otrok, moramo najprej okrepiti kompetence vzgojiteljev. Zato bodo projektne aktivnosti s tematskimi seminarji in izmenjavo izkušenj najprej dvignile znanje, izkušnje in zanimanje za naravoslovje pri vzgojiteljih. 

Mednarodna raven bo pripomogla h globljemu vpogledu v matematične kompetence vseh sodelujočih, spoznavanje problemov in rešitev na tem področju, popestritev vsebine s krepitvijo lastne identitete in spoznavanjem identitete drugih, sprejemanjem drugačnosti na področju ras, jezika, barve. Prav tako bo prišlo do izmenjave kulturnih in jezikovnih posebnosti sodelujočih držav.

Ob koncu projekta pričakujemo inovativne rešitve povezave umetnosti in matematike. Predstavili jih bomo v spletnem priročniku. Priročnik bo vseboval zbirko nalog za razvijanje matematike v vsakdanjem življenju, povezave in predloge dejavnosti za razvijanje matematičnih kompetenc ob animaciji lutke, načrte za didaktična sredstva izdelana iz odpadnih materialov, enostavne računalniške igrice z naravoslovno vsebino ter sklop dejavnosti, ki jih izvajamo v gozdu. Posledično pričakujemo dvig zastopanosti matematičnih aktivnosti tako kvalitativno kot kvantitativno v izvedbenih kurikulih vseh sodelujočih ustanov. Priročnik bo dosegljiv na spletni strani projekta in predstavlja trajen in pomemben model za vpeljavo novih didaktičnih pristopov v prakso ter njegova uporaba dviguje zanimanje za matematiko pri otrocih, strokovnim delavcem pa ponuja nekaj predlogov za delo na tem področju. Namenjen bo strokovnim delavcem v predšolski dobi, staršem, študentom, dijakom pedagoških smeri.

clip_image004Kot vsak začetek, je tudi naš bil težak. Potrebno je bilo veliko vloženega dela, da so projektne aktivnosti tekle po začrtanem časovnem razporedu. Vendar kot vedno, se je trud obrestoval in že je za nami prvi sestanek vseh projektnih partnerjev v Dobrni. Spoznali smo v živo, izmenjali izkušnje, predloge in uskladili projektne aktivnosti do naslednjega srečanja.

V torek, 28. 11. 2017, smo v okviru projektnega srečanja pripravili tradicionalno Želodkovo clip_image006praznično popoldne, ki je zajemalo bazar z lutkovno predstavo strokovnih delavcev Vrtca Dobrna, z naslovom Kačja princesa na Kačjem gradu. Namenili smo ju otrokom in staršem Vrtca Dobrna ter vsem občanom Dobrne. Predstava je bila priredba legende o Kačjem gradu, ki izhaja iz našega okolja, stojnice pa smo mednarodno obarvali.

Beseda bazar je turškega porekla, tako da prevoda nismo potrebovali. Bazar je vseboval tri clip_image008področja: slovensko, turško in grško.

Stojnice so ponujale značilnosti sodelujočih držav, tako gastronomsko, kot tudi učno, saj so strokovne delavke Vrtca Dobrna stojnice opremile z znamenitostmi, značilnostmi in zanimivostmi držav v obliki igric za otroke.

Z obiskom bazarja in predstave smo izredno zadovoljni. Na majhnem prostoru je prišlo do clip_image010izjemne medkulturne izmenjave, kar je seveda eden izmed ciljev mednarodnih projektov. Obiskovalci bazarja so se ob stojnicah lahko družili z mednarodnimi partnerji, lahko so degustirali grško, slovensko in turško kulinariko, razpravljali o navadah, jeziku, iskali podobnosti in razlike v kulturah.

Za več informacij o projektu smo dosegljivi na spletni strani: http://dhs.splet.arnes.si/ ali Fb strani DHS – Erasmus+ Dobrna. Vse strokovne delavce, ki bi želeli sodelovati ali spremljati naše aktivnosti, vas vabim, da se nam priključite na eTwinning protalu v projekt Doll has a soul.

Pravičnost

marija_meglic

Marija Meglič

Kranjski vrtci smo tri leta sodelovali v projektu Etika in vrednote. Veliko smo se pogovarjali o različnih vrednotah katera počasi izginjajo, oziroma se v današnjem svetu drugače pojmujejo. Med drugim smo se srečali tudi z vrednoto PRAVIČNOST.

Kako pet letnim otrokom predstaviti pojem pravičnost? Težko, zelo težko.

NAMEN: Da otrok pridobi občutek za pravičnost.

CILJA:

  • otrok išče, zaznava in uporablja različne možnosti reševanja problema
  • otrok primerja smiselnost dobljene rešitve problema

Začeli smo z vprašanjem. Na kaj pomislite, če vam rečem PRAVIČNOST?

  • Da je pravično.
  • Da je prav.
  • Eden nekaj naredi, pa je pravično ali pa ni pravično. Kako pa mi vemo, ali je nekaj pravično ali nepravično? Mi to čutimo.
  • Če eden nekaj obljubi in reče, potem pa ne naredi ni pravično.
  • Če se ne držiš dogovora je nepravično.
  • Vsak mora imeti isto.

Pravičnost lahko ugotavljamo kadar si kaj delimo

clip_image002

Otroci so se posedli okoli mize za oblikovanje slanega testa.

clip_image004Kako bi pravično razdelili testo šestim otrokom?

  • Prerežemo na pol.
  • Še enkrat na pol.
  • Še enkrat.

Kateri del testa bi vzel? (Vsi so planili po večjih dveh delih.) Zakaj? Ker sta večja. Je to pravično? Ne. Kako bi torej razdelili? ( Testo zgnetemo nazaj v en hleb in zopet od začetka. )

  • Najprej na pol.
  • po krajši tišini, pa eden izmed otrok Vsak kos na tri enake dele !

clip_image006

In zmaga je naša

1. Kako bi pravično razdelili kup kostanja sedmim otrokom?

  • clip_image008Ne da se razdeliti, ker je trd.
  • Vsakemu damo enega. ( in razdeli otrokom ) Pa sedaj?
  • Še enkrat. ( ponovno da vsakemu otroku en kostanj) Pa sedaj?
  • Še enkrat, ampak bo dolgo. Kako bi lahko razdelili hitreje?
  • Vsak naj sam vzame, ampak kar dva.
  • Koliko kostanjev ima vsak?
  • 4
  • (Otroci so še 3x vzeli po dva kostanja. Vsak jih je imel 10.)
  • Ali še vedno vsak lahko vzame 2? clip_image010
  • Poizkusimo. (Kostanjev je zmanjkalo. )
  • Dajmo jih nazaj. Vsak lahko vzame le enega.
  • Na sredini so ostali štirje kostanji. Kaj pa sedaj?
  • Damo jih na pol. S čim?
  • Z nožem.
  • Grem po nož, vi pa pomislite koliko polovic bomo dobili?
  • 8. (Odgovor pravilen. )
  • Kaj pa sedaj?
  • Vzame vsak enega.
  • (Ostane en kostanj.) Kaj pa sedaj?
  • Razrežemo ga na sedem delov in vsak vzame enega!

Pravica – izkazica

Nov izziv.

2. Kako bi pravično razdelili liter vode sedmim otrokom?

clip_image012

  • Vsak naj dobi en kos vode.
  • Ne moreš imeti kosa vode, imaš lahko kozarec vode.
  • Vsak naj si v igralnici sam poišče kozarec. (Drug za drugim gredo v kotiček in si izberejo različne lončke. )
  • Kaj pa sedaj?
  • Vsak naj si nalije. (Brez navodil so si otroci v različne lončke različno nalili. )
  • Ali smo pravično razdelili?
  • Ne, A. ima več. clip_image014
  • Kako veš?
  • Ima poln lonček. (Čeprav je najmanjši.)
  • Ne, T. ima največ, ker ima največji lonček. (Čeprav ni bil poln.)
  • Kako lahko ugotovimo kdo ima najmanj in kdo največ vode ?
  • Vzeti moramo enake lončke, tiste iz katerih pijemo. (Vzeli so enake, prozorne lončke. Vsak je prelil svojo vodo v prazen lonček. Brez težav so razvrstili lončke po količini vode.)
  • Ali je to pravično?
  • Ne, nimamo vsi isto.
  • Kako bi razdelili, da bi imeli vsi enako? (Vso vodo zlijemo nazaj v plastenko.) clip_image016
  • Najprej nalije A., potem naj nalije T. do iste črte kot A. (Ta sistem je deloval. Drug za drugim so nalivali v enake, prazne lončke. Za merilo so imeli predhodni kozarček.)
  • Na koncu je ostalo še malo vode. Vsak si je dolil še nekaj kapelj.

Vsi so imeli enako in PROBLEM JE BIL REŠEN.

Kaj bomo delili jutri?
Igrače ! (Super, že komaj čakam na jutrišnji izziv.)

3. Kako bi pravično razdelili različne igrače sedmim otrokom?

  • Vsak vzame eno kocko.
  • Ne moreš se igrati z eno kocko in eno karto. Vsak vzame eno škatlo.
  • Naj nekdo razdeli.

clip_image018

  • Zaboje razdeli O. Ali je razdelil pravično? clip_image020
  • Je, ampak jaz bi raje Lego.
  • Vsak naj vzame kar želi sam, ne kar da O.
  • Igrače vrnemo na sredino. Vsak vzame kar želi. Seveda si dva otroka želita isti zaboj.

 

  • Igrata naj se skupaj. TO BO NAJBOLJ PRAVIČNO.

clip_image022

Otroci so ugotovili, da biti pravičen ni lahko. Včasih to čutiš, včasih pa moraš to izračunati.

Ob koncu projekta sem prišla do spoznanja, da se otroci ob vsakdanjih dejavnostih in ob reševanju konfliktov sprašujejo ali je to kar sem storil, ali je meni storil kdo drug PRAVIČNO? S tem je bil moj namen dosežen.

Uvajanje elementov Montessori pedagogike v javnem vrtcu

alenka_skrubej

Alenka Škrubej

Montessori pedagogika izhaja iz Italije, njena utemeljiteljica je bila Marija Montessori (1870 – 1952) – zdravnica, učiteljica, znanstvenica. Pedagogiko montessori v Sloveniji uporabljajo zasebni zavodi, vse več pa je vzgojiteljev, ki se izobražujejo v tej smeri ter pridobljeno znanje uporabljajo pri svojem delu v javnih vrtcih. Tudi sama sem po izobraževanju na Montessori inštitutu pričela z uvajanjem montessori pedagogike pri svojem delu v javnem vrtcu. Ker je montessori material dokaj drag, sem nekaj materiala pripravila sama (naravni materiali, kartice, posode, liji, steklenice), nekaj mi ga je priskrbel vrtec, pa tudi starši, ki so spodbujali uvajanje montessori pedagogike. Presenetil me je odziv staršev, ki so omenjeno pedagogiko poznali in jo cenili. Starši so opazili napredek pri samostojnosti otroka, umirjenost in osredotočenost.

Montessori pedagogika

Učitelj, ki deluje po načelih metode montessori, otroku omogoči nemoteno rast in učenje, ne da bi se vanj vključil s svojo avtoriteto. Njegova naloga je predvsem to, da otroku pripravi okolje in dovoli, da otrok sam pride do svojih ugotovitev in rezultatov (Montessori, 2011).

Pri opazovanju otrok je M. Montessori odkrila, da imajo otroci radi delo, ni jim pomemben cilj, ampak pot, samo delo in aktivnost. Z dejanji, ki jih otroci zmorejo narediti, si gradijo samozavest. Pomembno je, da otrokom ponudimo delo, ki je primerno njihovi starosti in stopnji razvoja. Vzgojitelj v montessori vrtcu deluje po načelu M. Montessori: »Pomagaj mi, da naredim sam.«

Največjo vlogo pri učenju ima otrok sam, vzgojitelj ima vlogo pomočnika, ki pripravi primerno učno okolje in opazuje otroka pri njegovem delu. Na podlagi opazovanj vzgojitelj pripravi primerno učno okolje za naslednji dan, otrok pa je ves čas aktiven pri spontanem pridobivanju znanja skozi različne aktivnosti. Poudarek je na individualnem razvoju otroka. Okolje je vedno skrbno pripravljeno in urejeno. V igralnici je veliko raznolikih zanimivih materialov , ki so pripravljeni za delo različnih razvojnih stopenj otrok, še posebej v občutljivih obdobjih. Otroci jih lahko ogledujejo, raziskujejo in preizkušajo. Z uporabo montessori materialov razvijajo koncentracijo, koordinacijo, razumevanje, občutek za red, samostojnost in socializacijo.

Velik poudarek je namenjen tudi vljudnosti in spoštljivemu obnašanju. Vzgojitelj montessori po sobi hodi počasi in umirjeno, svoj korak prilagodi najmanjšemu otroku v skupini. Pogovor v skupini poteka tiho in umirjeno, da ne motimo drugih otrok pri njihovi aktivnosti.

imageimage
Slika 1. Niznje gumbov na vrvico           Slika 2. Opazovanje bogomolke

imageSlika 3. Vtikanje barvnih valjev

Montessori aktivnosti v skupini 1 – 3 let starih otrok

V nadaljevanju bom predstavila nekaj aktivnosti, ki jih izvajam v vrtcu.

Pretakanje vode

Potrebujemo: pladenj, dva vrča, vodo

Cilj: razvoj koordinacije, koncentracije, občutka za red, samostojnosti

Posredni namen: pretakanje tekočin

Potek dejavnosti:

  • Primemo ročaj vrča.
  • Z drugo roko objamem vrč na sprednji strani.
  • Dvignem vrč.
  • Lij nastavim nad sredino praznega vrčka.
  • Počasi nagnem vrč in pričnem s prelivanjem vode.
  • Vodo prelijem do zadnje kapljice.
  • Postavim vrč na pladenj.

Priprava soka

Potrebujemo: pomaranče, limone, vrč, kozarce, ožemalnik, desko za rezanje, nož, gobica

Cilj: razvoj koordinacije, koncentracije, občutka za red, samostojnost

Potek dejavnosti:

  • Citruse najprej umijemo v skledi z vodo in jih osušimo.
  • Na desko položimo citrus in ga prerežemo da dobimo dve polovici.
  • Z levo roko držimo za ročaj ožemalnika, z desno roko citrus nastavimo na sredino ožemalnika in začnemo ožemati. Citrus sučemo v levo in desno in hkrati potiskamo navzdol. (Ker je delo težko lahko pomaga vzgojitelj)
  • Ožeto polovico citrusa odložimo v posodo za biološke odpadke.
  • Odstranim zgornji del ožemalnika in pristavim kozarec.
  • Z obema rokama držim vrč ožemalnika in zlivam sok v kozarec.
  • Kozarec soka postrežem ali sok popijem.
  • Zgornji del ožemalnika očistim z žličko, ostanke odvržem v posodo za biološke odpadke.
  • Umazano posodo odnesem v umivalnik in pobrišem mizo.

Pomivanje posode

Potrebujemo: dva večja korita, vrč, predpasnik, prostor za zlaganje posode, detergent za pomivanje, gobico, odcejalnik, brisača

Cilji: razvijanje grobe motorike, občutka za red, samostojnosti, koncentracije

Potek dejavnosti:

  • Oblečemo predpasnik.
  • Z vrčem nalijemo vodo v obe koriti.
  • Odpremo posodico z detergentom in ga dodamo v korito z vodo.
  • Z desno roko vzamemo gobico in nežno pričnemo z umivanjem skodelice.
  • Oprano posodo odložimo v drugo korito za splakovanje.
  • Posodo splaknemo in jo odložimo na odcejevalnik.
  • Posodo zbrišemo in jo pospravimo.

Prelaganje z žlico

imagePotrebujemo: skodelico z rižem, ajdo ali drugim materialom, žlico, prazno posodico

Cilji: razvijanje koordinacije oko – roka, koncentracije, občutka za red in samostojnost

Potek dejavnosti: image

  • S tri prstnim prijemom roke primemo žlico ter z njo zajamemo semena v polni posodi.
  • Žlico počasi prenesemo nad sredino prazne posode.
  • Žlico obrnemo in stresemo vsebino v posodo.
  • Postopek ponavljamo dokler ne izpraznimo prve posode.
  • Žlico odložimo na pladenj.

Presipavanje trdnih snovi

Potrebujemo: pladenj, vrček z zrni (riž, ajda, pšenica), prazen vrček

Cilji: razvijanje koordinacije oko – roka, koncentracije, občutka za red in samostojnost

Potek dejavnosti:

  • Z desno roko primemo vrček za ročaj, z levo roko ga primemo na sprednji strani.
  • Vrček počasi prenesemo tako, da je z lijem na sredini odprtine drugega vrčka.
  • Počasi ga nagnemo in pričnemo s presipanjem.
  • Ko stresemo vsa zrna pogledamo če je vrček prazen.
  • Vrček postavimo na svoje mesto.
  • Ponovimo presipanje v drug vrček.

Priprava sadja, zelenjave za malico

imagePotrebujemo: sadje, zelenjavo, nož za maslo ali nož za krhlje, krožnik, gobico, desko za rezanje, koš za bio odpadke

Cilj: razvijanje koordinacije oko – roka, koncentracije, občutka za red in samostojnost

Potek dejavnosti:

  • V skledo na mizi nalijemo vodo iz vrča.
  • Vzamemo jabolko, ga položimo v vodo in ga umijemo z vseh strani.
  • Skledo si umaknemo na rob mize.
  • Jabolko položimo na desko za rezanje.
  • Vzamemo rezilo za jabolko, držimo ga z obema rokama za ročaja.
  • Nastavimo rezilo na sredino jabolka in močno pritisnemo navzdol.
  • Izpulimo sredino jabolka in jo odvržemo v posodo za biološke odpadke.
  • Krhlje polagamo na servirni krožnik.
  • Desko in nož odnesemo k umivalniku.
  • Pobrišemo mizo.

imageZelenjavo in sadje pred pripravo vedno operemo. Po podobnem postopku lahko pripravimo banano, hruško, korenček, bučke, kumare, paradižnik… Ko režemo zelenjavo npr. kumaro, lahko vsak košček posebej odlagamo na servirni krožnik ali pa odrežemo več koščkov in jih nato preložimo na krožnik. Če imamo na razpolago več sadja, lahko iz njega pripravimo marmelado. Sadje narežemo, mu dodamo sladkor in iz njega skuhamo marmelado v posebnem strojčku za kuhanje marmelade. Ko je marmelada kuhana, jo nadevamo v kozarčke in zapremo.

Umivanje dojenčka

Potrebujemo: kad za umivanje dojenčka, dojenček, vrč, predpasnik, tetra plenico, brisača, krpica

Cilji: razvijanje grobe motorike, občutka za red, samostojnosti, koncentracije

Potek dejavnosti:

  • V kad z vrčem nalijemo vodo.
  • Dojenčka slečemo in ga položimo v kad.
  • Z manjšo krpo pričnemo z umivanjem dojenčka.
  • Ko je dojenček umit, ga položimo na brisačo in ga zbrišemo.
  • Dojenčka zavijemo v tetra plenico.
  • Pobrišemo mizo.

Misel za konec…

Verjamem, da so Montessori vrtci posebna izkušnja za otroke, ki nudijo otrokom bolj bogat svet raziskovanja in naravnega, izkustvenega učenja. Hkrati pa so ti vrtci v Sloveniji zelo redki in imajo ogromne čakalne liste za sprejem otroka. Prav tako, pa so ti vrtci tudi občutno dražji od javnih in so zaradi tega marsikomu nedosegljivi.

Menim, da z vnašanjem elementov montessori pedagogike v javnem vrtcu, nudimo otrokom bolj raznolike izkušnje učenja in jih s tem bogatimo.

Literatura

  1. Herrmann, E. (2015). 100 dejavnosti za odkrivanje sveta po metodi Marie Montessori. Mladinska knjiga.
  2. Kordeš Demšar, M. (2007). Pedagogika montessori. Sodobna pedagogika, 58 (4).
  3. Montessori , M.(2011). Srkajoči um. Ljubljana: Uršulinski zavod za vzgojo, izobraževanje, versko dejavnost in kulturo.

Privzgajanje delovnih navad z lutko muce copatarice

alenka_skrubej

Alenka Škrubej

V vrtčevski skupini najmlajših otrok je zagotovo najpomembnejša naloga vsakega vzgojitelja, da se otroci počutijo varno, ljubljeno in sprejeto. Takoj zatem pa sledi, da otrokom pomagamo na poti k samostojnosti, kar pomeni, da jih učimo in spodbujamo samostojnega prehranjevanja, navajanja na kahlico, oblačenja, obuvanja, pospravljanja igrač… V vrtcu vzgojitelji opažamo, da je najmlajšim otrokom zelo težko pospraviti copate ali igrače s katerimi se igra. To pripisujemo temu, ker otrok doma nima možnosti, da bi te stvari naredil sam, saj to namesto njega naredijo starši. Razlogi staršev so različni, eni menijo, da so otroci še premajhni, drugi spet menijo, da hitreje pospravijo sami.

Vsak otrok je rad vključen v dejavnosti s svojimi starši, rad pomaga in je koristen. Delo je zanj pravzaprav igra. Prav je, da izkoristimo otrokovo željo po delu in sodelovanju z odraslim, saj mu s tem privzgajamo delovne navade za naprej. Delo vzgojitelja je tudi to, da staršem svetuje primerne dejavnosti glede na otrokovo razvojno stopnjo.

Začelo se je v vrtcu…

Da sem otroke pritegnila z vsebino, sem si izbrala znano pravljico Ele Peroci – Muco Copatarico. Otrokom sem zgodbo najprej predstavila, čez nekaj dni smo povabili na obisk imagešiviljo, ki nam je po naših predlogih sešila lutko Muce Copatarice. Potem je zgodba res oživela, otroci so lutko ves čas vključevali v svojo igro in jo s sabo jemali celo na sprehod. Tako smo se z lutko Muce Copatarice z otroci podali na dolgo pot k samostojnosti.

Muca je otroke opazovala in jih spodbujala pri obuvanju copat, iskanju pravih parov copat, urejanju garderobe, pospravljanju igrač..

Lutka Muca Copatarica je postala otrokova prijateljica

Igra Čarobna vreča

Z otroki smo se zbrali na blazini, kjer sem jim pokazala čarobno vrečo. Vsi smo sezuli copate in jih spravili v vrečo. Vrečo smo pretresli in povedali nekaj čarobnih besed (abrakadabra, čirule –čarule), da so se copati pomešali med sabo. Nato je Muca Copatarica iz čarobne vreče izvlekla prvi copatek. Otroci so imeli nalogo, da ugotovijo čigav je copat. Nato ga je otrok poskušal sam obuti. Muca je zopet iz vreče izvlekla naslednji copat, spet smo iskali lastnika copata in ga spodbujali, da si sam nadene copatek. Igro smo nadaljevali dokler nismo bili vsi obuti.

Pospravljanje copat na dogovorjeno mesto

Z otroki smo se dogovorili, da copate vedno pospravimo na dogovorjeno mesto – poličko, ko se odpravimo k počitku. Drugače se lahko zgodi, da jih pospravi Muca Copatarica, potem bi otrok moral iskati svoje copate, kot otroci v pravljici. Podoben dogovor smo sklenili tudi za urejanje copat in čevljev v garderobi.

Šivanje copatk in iskanje pravih parov

Prav poseben dan se je za otroke odvijal, ko smo za vsakega imageotroka vzgojiteljici sešili nove copate. Vsak otrok je lahko izbral material iz katerega je želel svoje nove copate. Otroci so potrpežljivo čakali, da so bili copati sešiti in so jih lahko pomerili. Copate smo v nadaljevanju uporabili trudi za igro iskanje parov, saj so bili vsi pari copat različnih barv in vzorcev.

Pospravljanje igrač

Muca Copatarica je izredno redoljubna muca. Otroci so izvedeli, da Muca ne mara razmetanih igrač, zato so pridno pospravljali igrače po končani igri. Vedeli so, da bi jih drugače Muca odnesla v svoje skrivališče.

Otroci šivajo copatke

Otrokom smo ponudile doma izdelane lesene didaktične igrače, kjer so se preizkusili v šivanju in urili fino motoriko. Dejavnost je otroke pritegnila, pri njej so vztrajali dolgo časa, da so zašili svoj copat.

imageimage

Muca Copatarica obišče otrokovo družino

Muci je bilo med vikendi v vrtcu strašno dolgčas, zato smo se dogovorili, da vsak vikend odide domov z enim od otrok. Tako bo lahko spoznala otrokovo družino in otroka tudi doma spomnila na redoljubnost. Starši so v poseben Mucin dnevnik prilepili nekaj sličic in opisali vikend z lutko Muce Copatarice. Ko se je otrok vrnil v ponedeljek v vrtec, je ostalim otrokom v skupini pokazal slike in povedal o dogodivščinah. Pri otrocih, ki še niso govorili, je dogodke opisala vzgojiteljica.

Zaključek

Predšolsko obdobje je čas, ko je otrok najbolj dojemljiv za navajanje na redoljubnost in delovne navade. Otroku že takrat postavimo temelje za njegovo odgovorno delo v prihodnosti. Kar se otrok nauči, bo postalo njegova navada.

Z delovnimi navadami si otrok najbolje krepi svojo voljo in tako pridobiva vztrajnost in potrpežljivost. To sta lastnosti, ki ju je v današnjem času zelo težko privzgojiti. Ko samo verbalno spodbujamo otroka, je učinek takšnih spodbud le kratkotrajen. Šele z osebno izkušnjo si otrok zaupa in je pripravljen vložiti v delo tudi napor. Vztrajnost se torej pridobiva z vajo in dobrimi rezultati. Otrok si bo sam začel postavljati vedno višje cilje, saj ima potem že lastno orientacijo, koliko energije in prizadevnosti mora vložiti v določeno delo. Naloga staršev ni samo poskrbeti za otroke v čustvenem in materialnem smislu, ampak jih tudi pripraviti na življenje z delom. Delo bi moralo biti vrednota. Starši bi radi imeli odgovorne otroke, toda najprej jih moramo naučiti opravljati odgovorne naloge. Naučiti otroke delati, je veliko težje kot delo opraviti sam (Zalokar Divjak, 2000).

Literatura

Zalokar Divjak, Z. (2000). Vzgajati z ljubeznijo. Krško: Gora.

Kuhanje z predšolskimi otroki

alenka_skrubej

Alenka Škrubej

Otrok v vrtcu preživi povprečno 8 do 9 ur dnevno, kar predstavlja več kot polovico njegovega dneva. Ravno zaradi tega je izrednega pomena, da ima otrok možnost aktivno sodelovati pri načrtovanju in izvedbi dejavnosti v vrtcu. S tem, ko je otrok aktivno vključen spoznava nove pojme in predmete, na različne načine rešuje probleme in preizkuša možne rešitve.

V mlajšem starostnem oddelku otrok (1 – 3 let) je marsikdo mnenja, da otrokom težko ponudimo kuharske dejavnosti. Pri opazovanju mlajših otrok pa opažam, da ena izmed najljubših iger otrok poteka ravno v kuhinjskem kotičku. Zato sem se odločila, da otrokom ponudim več kuharskih aktivnosti in jim pri tem omogočim aktivno vlogo. Vloga vzgojitelja pri kuharskih dejavnostih je, da so aktivnosti pripravljene tako, da so varne za otroke, hkrati pa jim omogočajo participacijo, razvijanje kognitivnih sposobnosti in samostojnosti.

Primeri kuharskih dejavnosti

Preden pričnemo s kuharskimi dejavnostmi si z otroki temeljito umijemo roke in si nadenemo predpasnike.

Priprava sadnih in zelenjavnih malic

imageZ otroki najprej operemo sadje ali zelenjavo in pripravimo delovno površino. Na mizo si zložimo desko za rezanje, zaobljen nož in krožnik za serviranje. Vzgojitelj otrokom nazorno pokaže prijem noža in rezanje sadja oz. zelenjave. Pri rimageezanju jim pomaga, kjer je to potrebno, drugače otrokom pusti, da sami rokujejo z nožem. Ko je sadje (ali zelenjava) narezano, ga otroci preložijo na servirni krožnik, pospravijo desko in nože, ter postrežejo malico. Otroke samostojna priprava malice spodbuja tudi pri okušanju novih okusov.

Peka kruha, pletenic, ptičkov

imagePeka kruha je lahko čudovita izkušnja za otroke. Testo pripravimo skupaj z otroki, naj spoznajo postopek peke kruha in sestavine, ki jih za to potrebujemo. Otroku damo kepo testa, naj jo pregnete in nas opazuje, kako testo oblikujemo mi. S peko kruha lahko imagezamotimo razdražljivega in nezadovoljnega otroka. Užival bo, ko bo gnetel elastično testo, se ob tem sprostil in pozabil na svojo jezo. Iz testa lahko izdelamo poljubne izdelke (žemlje, ptičke, pletenke, polžke). Ko je testo oblikovano moramo počakati, da kruh naraste, nato ga lahko premažemo z jajcem in spečemo. Sam postopek traja kar nekaj časa, otrok spozna, da je treba biti potrpežljiv, da spečemo kruh.

Peka piškotov

Najprej skupaj z otroki zamesimo testo. Otrok lahko sam v večjo posodo nasuje moko, doda maslo, sladkor, začimbe, pecilni prašek. Po potrebi mu pomagamo pri razbijanju jajčk in ožemanju limone. Vse sestavine poimenujemo, da otroku širimo besedišče. Testo umešamo z mešalnikom, nato razdelimo testo na več delov, da otroci testo še pregnetejo. Nato otroci testo razvaljajo in z modeli izrežejo piškote. Otrokom demonstriramo valjanje testa in jim po potrebi pomagamo. Otroci lahko sami piškote zložijo na pekač, vzgojiteljica pa nadzira pečenje v pečici.

imageimageimage

Priprava palačink

imagePalačinke so zagotovo sladica, ki jo imajo otroci najrajši. Moji malčki so sami izrazili željo po pripravi palačink. Lotili smo se dela po znanem receptu, vse sestavine smo poimenovali in pripravili zmes. Maso smo dolgo mešali, da je bila brez grudic, nato pa je sledilo pečenje palačink imagena vročem olju. To je delo za vzgojiteljico, otrokom sem obrazložila nevarnosti vročega olja, tako so pečenje opazovali s primerne razdalje. Ko so bile palačinke pečene so otroci nadaljevali z delom, palačinke so namazali z marmelado in jih zložili na servirni krožnik. Sledila je prava gostija za malčke.

Priprava rojstnodnevne torte

imageV naši skupini rojstne dneve otrok praznujemo s posebno torto. Torto zjutraj pripravi vzgojiteljica. V 1l sadnega soka skuhamo zdrob in vanj dodamo malo rozin. Maso vlijemo v tortni model in pustimo, da se hladi. Ohlajeno torto vzamemo izimage kalupa. Vsak otrok, ki praznuje rojstni dan torto okrasi po svojih željah. Navadno jo okrasimo s sezonskim sadjem, kokosom, koščki čokolade, lahko jo premažemo s kislo smetano. Torto imajo otroci zelo radi, pojedo jo do zadnjega koščka. Torta predstavlja zdrav način praznovanja rojstnih dni. Za vsakega otroka pa predstavlja posebno doživetje, ko si samostojno pripravi torto za praznovanje.

Literatura

  1. Cave, S. in dr. Fertleman, C. (2015). Igrajva se! 100 zamisli za igrice, ki spodbujajo razvoj naših najmlajših. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
  2. Nemec, B. in Krajnc, M. (2011). Razvoj in učenje predšolskega otroka. Ljubljana: Grafenauer založba.
  3. Silberg, J. (2003). Miselni razvoj dojenčka in malčka: igre za spodbujanje umskih sposobnosti. Tržič: Učila International.

Fotografije: osebni arhiv avtorice

Ustvarjanje spodbudnega okolja za prosto igro otrok

alenka_skrubej

Alenka Škrubej

Prosta igra otrok je bila nekoč samoumevna, v sodobnem času pa imajo otroci dneve izpolnjene z aktivnostmi, ki jih vodijo odrasli. V vrtcu jih vodijo vzgojitelji, popoldne različni izvajalci dodatnih športnih, plesnih, glasbenih in drugih aktivnosti. Ne moremo trditi, da dodatne aktivnosti in stalno izpopolnjevanje otroku ne koristijo. Paziti moramo le, da otroku ne nudimo le vodene dejavnosti, ki potekajo z določenimi učnimi cilji, ampak jim nudimo čas tudi za prosto igro po lastnem izboru. Pri prosti igri otrok razvija svojo domišljijo, ustvarjalnost, vztrajnost, iznajdljivost, sklepanje, zaznavanje, koncentracijo. Med prosto igro med otroci poteka razvoj empatije, saj se otroci učijo vživljati v čustva svojih igralnih prijateljev, če jih želijo obdržati v skupni igri. S tem si otroci razvijajo socialno in čustveno zrelost.

Pomen otroške igre

L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (2001) menita, da je igra dejavnost posameznika, ki jo clip_image002izvaja zaradi zadovoljstva, ne glede na končni izid in ni povezana z izpolnjevanjem zahtev okolja. Igra je brezmejna in zajema mnoge dejavnosti, hkrati pa spodbuja otrokov kognitivni, socialni, emocionalni in gibalni razvoj.

Vsak otrok doživlja strahove, razočaranja, stres. Igra je najbolj naraven proces, skozi katero otrok lahko rešuje svoje stiske, strahove, čustveno napetost…

Vloga odraslih v otrokovi igri

Poleg tega, da je igra življenjsko pomembna otroku, je pomembna tudi za odrasle, ki se z otrokom ukvarjajo v predšolskem obdobju, zlasti za starše in vzgojitelje v vrtcu. Odrasli prav s pomočjo igre najlažje ustvarjajo kontakte in čustvene relacije z otrokom, z opazovanjem otroka pri igri pa spoznajo njegove razvojne značilnosti (sposobnosti, spretnosti) in osebnostne lastnosti. V opisanem smislu lahko govorimo o diagnostični vrednosti igre (Toličič in Smiljanić – Čolanović, 1977; navajam po Batistič Zorec, 2002, str. 6,7).

Odrasli clip_image004imajo kot partnerji velik pomen v igri predvsem mlajših otrok. V sodobni družbi imajo otroci manj sorojencev kot v bolj tradicionalnih družbah, prav tako imajo manj družbe drugih odraslih ter otrok zunaj lastne družine in vrtca. Za otrokov razvoj, napredek in osmišljanje sveta okrog njega pa je pomembna interakcija s posamezniki, ki so že bolj razviti v mišljenju. To vlogo torej pogosto prevzamejo predvsem starši. Simbolna igra malčkov z njihovimi starši ali starejšimi brati in sestrami je dvakrat daljša kot njihova samostojna igra in je na razvojno višji ravni (B. Nemec, M. Krajnc, 2011, str. 185)

Pomembnost okolja, časa in materiala za igro

Vzgojiteljice morajo biti dosledne pri spreminjanju ponujenega materiala in igrač za igro. S pestrostjo igralnih materialov ne bo prihajalo do konstantnega ponavljanja igralnih situacij ter se bo igra razvijala na višji ravni.

Strokovnjaki menijo, da je priporočljiv časovni okvir otrokove proste igre vsaj 30 do 50 min. Izrednega pomena je, da otrokom omogočimo dovolj časa za igro in možnost, da predmete preizkušajo, podrejo, znova zgradijo in tako skozi proces igre prihajajo do novih idej. Če igro predčasno prekinemo lahko povzročimo, da otroci raje izbirajo enostavnejše vrste iger. Pustimo torej otrokom čas za prosto igro, saj bo tako tudi igra postala kompleksnejša. Otrok pa si bo z igro razvijal domišljijo in ustvarjalnost. Naloga vzgojitelja je, da prosto igro po potrebi usmerja ter spodbuja otroka, da išče kreativne rešitve.

Največji upad proste igre opažamo pri igri na prostem z vrstniki. Otrokom za igro ponudimo naravni material, kot so kamni, les, storži, školjke, … Odpeljimo jih v naravo, kjer se bodo igrali z listjem, blatom, travo, kamni, vejami, snegom, ledom, vodo.

clip_image006clip_image008

Zaključek

clip_image010Vzgojitelji v vrtcih imamo možnost in odgovornost, da vrnemo otrokom prosto domišljijsko igro med vsakodnevne dejavnosti. Vsak dan se moramo zavestno odločiti, da bomo otrokom namenili čas, da se bodo otroci lahko »le igrali« in bodo lahko zopet otroci. Na pedagoških delavcih je, da starše opozarjajo na nevarnost izginjanja proste igre in jim predstavijo pomembnost proste igre za razvoj otroka in njegove osebnosti.

 

Literatura

  1. Batistič Zorec, M. (2002). Psihološki vidiki otrokove igre. Interno gradivo.
  2. Danks, F. in Schofield, J. (2007). Igrišča narave: igre, ročne spretnosti in dejavnosti, ki bodo otroke zvabile ven. Ljubljana: Didakta.
  3. Nemec, B. in Krajnc, M. (2011). Razvoj in učenje predšolskega otroka. Ljubljana: Grafenauer založba.
  4. Ni časa za igro (online). Dostopno na naslovu: www.mladina.si/155232/ni-casa-za-igro/
  5. Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2001). Teorije otroške igre. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Psihologija otroške igre. Od rojstva do vstopa v šolo. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
  6. Zalokar Divjak, Z. (2000). Vzgajati z ljubeznijo. Krško: Gora.

Sprostitev v gibalnih aktivnostih brez tekmovalnosti skozi

Playness pedagogiko

marta_brlan

Povzetek

Playness pedagogika prinaša novost v današnji hitri in stresni čas. Spodbuja srčnost, strpnost, sodelovanje in skozi gibalne zgodbe omogoča usvajanje gibalnih elementov ter uživanje v gibanju. Pri Playnessu ni tekmovalnosti, saj je važno sodelovati. Prispevek predstavlja nekaj sklopov Playness vadbe, v kateri smo sodelovali z otroki, starimi od 3 do 5 let.

Ključne besede:
gibanje, Playness, vrtec, vadbena ura

V našem vrtcu je skupina Medvedki (3-5 let) v letu 2015/16 sodelovala v pilotnem projektu Playness vadbe, ki jo je skupaj z ekipo zasnoval dr. Milan Hosta, profesor športne vzgoje, dr. filozofije in mednarodni aktivist. Playness pedagogika ponuja odličen program, ki omogoča doseganje ciljev brez tekmovalnosti, saj je važno sodelovati, ob tem pa razvijati lep odnos in prijateljstvo do vrstnikov ter uživati v gibalnih aktivnostih. Osem mesecev smo se enkrat tedensko srečevali na Playness vadbah v telovadnici in spoznavali preizkušnje, ki so jih za nas pripravili Playness športni vaditelji.

Ker se tekmovalnost družbe pojavlja že v najzgodnejših letih, tudi v vrtcu med vrtčevskimi otroki, je potrebno v ospredje postaviti srčnost, odnose med ljudmi in sodelovanje.

Pri Medvedkih je bila tekmovalnost zelo aktualna, še posebej, ko je bilo potrebno sodelovati, deliti, seveda pa jih je veliko tekmovalo tudi v pozornosti.

Za uvod v vsako vadbeno uro so otroci brez točno določenih navodil vstopili v prostor telovadnice, tekli v vse smeri, kričali, noreli in s tem sprostili svoja telesa.

Vadbe so bile zaključene enote, po sklopih gibalnih vzorcev in elementov. V tem času smo se ukvarjali z žogo (metanje, lovljenje, ciljanje,…), usvajali koordinacijo gibanja nazaj (hoja nazaj, tek nazaj, po vseh štirih nazaj, skok nazaj), urili v pozornosti v gibanju s pomočjo tamburina (npr. tečemo in ko se oglasi tamburin, se ustavi na mestu…), uživali v različno postavljenih poligonih (plezanje, plazenje, skok iz obroča v obroč, kotaljenje,…) ter se sproščali z jogo (položaji mačke, kužka, drevesa, mosta, zvezde,…).

Joga_mostJoga_poplava

Gibamo se nazaj

Otroci so prestali testiranje (Playness Challenge) na začetku in ob zaključku tromesečja, da bi ugotovili, ali je usmerjena Playness vadba v tem obdobju vplivala na njihovo gibalno aktivnost. Vsi znamo hoditi, teči, skakati ali po vseh štirih nazaj. Ko je potrebno enake gibalne elemente izvesti vzvratno, je precej težje. Tudi otrokom je bilo sprva težko. Hoja in tek nazaj so hitro osvojili, več preglavic jim je delal skok nazaj in po vseh štirih nazaj. S pomočjo različnih vaj, poligonov in iger smo razvijali in utrjevali vse te štiri motorične sposobnosti izziva. Izkazalo se je, da je večina otrok napredovala v gibalnih sposobnostih, ali pa so ostali na enaki ravni kot na začetku. Nekateri otroci so potrebovali več časa, da so osvojili določeno vajo, zato je pomembno, da vaje ponavljamo in utrjujemo.

Zgodba o Robinu Hoodu ali igre z žogami in cufki

  • S pomočjo zgodbe o Robinu Hoodu, legendarnem lokostrelcu, smo se naučili, kako pravilno vreči meMet-zoge-v-steno-lezehkega cufka, kasneje tudi žogo.
    Cufek je predstavljal puščico. Z roko, s katero jemo, smo držali cufka. Drugo roko stegnemo naprej, kot da držimo lok. Potem smo puščico (cufka) napeli, roko obrnili navzgor in izstrelili (vrgli cufka). Sprva smo ‘streljali’ vsak sam, v naslednji vaji pa skušali v parih zadeti drug drugega.
  • Igramo se Pepčka
    Igra je že stara in smo se jo igrali v našem otroštvu. Skupino smo razdelili na trojke in v vsaki trojki določili Pepčka, ostala dva sta si žogo podajala. Če je Pepček ujel žogo, je postal podajalec, tisti pa, ki je žogo ‘podal’ Pepčku, je postal Pepček. Igra je zelo hitra, vloge otrok v igri se zelo hitro menjajo.
  • Kako ujeti žogo?
    Vaja preverja moč otroka in energijo žoge. Otroci so se ulegli na trebuh z glavo proti steni telovadnice in dvignili trup. V tem položaju so morali vreči žogo v steno. Če otrok zaluča žogo premočno, je ne more ujeti; če jo vrže s premajhno močjo, se žoga ne prikotali nazaj. Otroci so se ulegli še na hrbet, metali žogo z eno roko, na koncu pa jo položili na stopala in jo kot s katapultom vrgli v steno. Najtežje pa je bilo metanje žoge sede s hrbtom proti steni. Metati je bilo treba zares natančno, se hitro obrniti in ujeti žogo.
  • Potovanje žog
    Z rokami smo naredili krog in ga lepo oblikovali. V krogu je žoga začela svojo pot v eno smer. Žoga je potovala iz enih rok v druge, s tem da smo pazili, da ne pade na tla. Potem se je potovanju pridružila še ena žoga in lovila prvo žogo. Nazadnje je mimo prišla še ena žoga in lovila obe prvi. Otroci so pazili, da prvi dve nista bili ujeti. Pri tej igri je bilo potrebno veliko pozornosti in natančnosti pri spremljanju igre oz. potovanju žoge iz rok v roke.
  • Ujem žoge po odboju
    Žogo smo vrgli ob tla in po odboju ujeli. Vajo smo otežili tako, da se je morala žoga od tal odbiti dvakrat, preden so jo otroci ujeli. Še težje je bilo, ko so navodila zahtevala, da se žoga pred ujemom odbije od tal trikrat.
  • Vodenje žoge
  • Najprej smo ponovili vajo meta žoge v tla z ujemom po enem ali dvema odbojema od tal. Potem so otroci poskušali odbijati žogo z eno roko. Pri dominantni roki nam je kar uspevalo, pri ne dominantni pa je bilo zelo težko. Da bi popestrili vadbo metov in odbojev, so nam vaditelji pripravili še poligon, s pomočjo katerega bi lažje osvojili vodenje žoge.

Tamburin – pozornost v gibanju

Glasba je prijetna, blagodejno vpliva na ljudi, dviga razpoloženje in zmanjšuje občutke tesnobe in strahu. Glasbo s pridom uporabljamo tudi pri športni vadbi. Ustvarili smo jo skupaj z otroki – s pomočjo lastnega telesa in s pomočjo tamburina.

Najprej smo hodili in potem korakali v ritmu, za kar smo porabili kar nekaj časa.

Igro smo nadgradili z vajo v pozornosti. Vsi otroci so se postavili na eno stran telovadnice. Ob znaku so začeli korakati proti drugi steni. Korakanje smo v naslednjih igrah zamenjali s plazenjem, s tekom, … Ko se je oglasil tamburin, so se ustavili na mestu, v naslednjih igrah počepnili, se ulegli na tla,…

Sprva smo se velikokrat zmotili, a vaja dela mojstra.

Gibalne zgodbe

  • Domača opravila pri Playnessu
    Peremo, sušimo, likamo in zlagamo ter se neizmerno zabavamo. Vsak od otrok je dobil le preprosto rutko, ki smo jo najprej ‘umazali’. Položili smo vsak svojo na tla, stopili nanjo in drsali s stopali, se premikali naprej, v eno stran, v drugo stran, zaplesali. Potem smo se na rutko usedli in s stopali odrivali naprej; pokleknili na rutko in si za premik pomagali z rokami.
    Potem ko smo rutke dodobra ‘umazali’, smo jih morali tudi oprati; ‘namočili’ smo jo in podrgnili. Posušili pa smo jo tako, da smo si vsak svojo rutko poveznili na obraz in z njo tekli po prostoru. Sušenje se je nadaljevalo tako, da smo rutko v eni roki vrteli, potem jo predali v drugo roko in ponovili vrtenje. Otresli smo jo in bila je pripravljena na likanje. Polikali smo jo z rokami, z nogami ali celo z zadnjico, na koncu pa še lepo zložili.
  • Kužki, zmaji in še kaj
    Rutko smo si zataknili za pas zadaj in tako dobili pasje repke. Posnemali smo gibanje kužkov in hodili po vseh štirih. Zgodba pravi, da so kužki zjutraj zgodaj vstali, se pretegnili in že jim je zadišal pripravljen zajtrk. Najedli so se, potem pa na se odpravili na sprehod. V parku so srečali še druge kužke, se malo ovohavali, igrali in utrujeni odšli domov.
    V drugi igri pa smo se prelevili v strašne zmaje. Tekli smo po prostoru in pazili, da nam lovec ni mogel vzeti repka. Kakšni zmaji pa bi bili brez repa?
  • Živalski vrt
    Mrak se je po mrzlem zimskem dnevu spustil na živalski vrt. Sneg je pobelil prostore in ribnik sredi živalskega vrta je bil zamrznil. Na nebu je zasijala polna luna in nastala je popolna tišina. V daljavi se je zaslišal zvon in ura je odbila sedem. Živali so se začele zbirati okoli pomrznjenega ribnika in si obuvati drsalke.
    Otroci pri Playness vadbi nismo imeli pravih drsalk, zato smo si jih pričarali iz rutk. Potrebovali smo toliko rutk, kot imajo živali nog: polž eno, pingvin dve, medved štiri,…. Pri polžku smo pokleknili na rutko in se z rokami pomikali naprej. Pri oponašanju medveda so nam šle sprednje in zadnje tace kar po svoje. Kot štorklje smo stali na eni nogi in lovili ravnotežje. Previdni smo morali biti kot sloni, saj je ‘led’ na ribniku zelo tanek.
  • Živalski vrt drugič
    Ponovno smo obiskali živalski vrt.
    Žirafa se je važno pretegovala in razkazovala svoj dolg vrat. Tudi mi znamo biti veliki in še večji. Hodili smo po prstih in bili skoraj tako veliki kot žirafa. Postali smo sloni, na poti po živalskem vrtu smo srečali še enega slona in si podali rilce (roke) ter se pozdravili. Krokodila je srbel hrbet in smo mu pokazali, kaj naj naredi: leže na hrbtu smo drsali po prostoru. Na severnem polu smo srečali severne medvede. Posnemali smo njihovo hojo in po vseh štirih hodili po prostoru. Ogledali smo si tudi pingvine in oponašali njihovo hojo – po petah. Na poti iz živalskega vrta do vrtca smo se prelevili v polžke s hišico, šli na kolena, naredili rožičke in počivali.
  • Pazi, krokodil!
    Prostor smo razdelili na tri dele. Srednji je predstavljal reko, v kateri plavajo trije krokodili (trije otroci). Vsi ostali smo bili levi, ki so nam ušli mladički čez reko. Mimo krokodilov se je bilo treba prebiti in rešiti mladičke. Vsak ujeti lev je postal krokodil, s tem pa je naloga levov postajala vse težja.

Joga za otroke

Joga, sama beseda pomeni povezati, združiti um, najpomembnejše pri njej pa je nenasilje, ne tekmovalnost in učinkovitost pri sproščanju. Predvsem slednje je nekaj, kar nujno potrebujemo v današnjem hitrem, ponorelem, stresnem svetu.

Z otroki skupine Medvedki smo začeli z jogo, ki smo jo kombinirali z igro in zgodbami, zato ni šlo le za sistematično učenje položajev. Pri sami jogi je šlo za vztrajnost, spoznavanje svojega telesa, pravilno držo in nenazadnje za prožnost, gibljivost telesa ter zbranost.

V začetnih vajah smo se naučili položaje: pes, mačka, most in zvezda, ki smo jih obnavljali skozi zgodbo. Otroci so pazljivo poslušali pripoved, v kateri so se te štiri besede večkrat pojavljale, in spreminjali poze telesa glede na slišano. Npr. Nekega večera so se psi in mačke srečali v mestu. Psi so zalajali, mačke so zamijavkale. Na jasnem nebu je zasijala prva zvezda. Ustavili so se na mostu… Za vsako od besed so otroci menjavali položaje, kar je bilo včasih zelo hitro. Urili smo se tudi v poslušanju.

V drugem sklopu smo se naučili novih jogijskih položajev: žaba, knjiga, sveča in avion.

Pri knjigi in sveči uporabljamo trebušne mišice, zato je izvedba zahtevnejša. Besede smo ponovno vpletli v zgodbo. Npr. Žaba je zelo rada brala knjige. Nekoč je v eni od njih prebrala o poklicu pilota. Pilot upravlja avion in žaba si je zaželela, da bi tudi ona to počela. Ker je bila že skoraj trda tema, je žaba knjigo prebirala ob sveči. Knjiga je bila dolga, sveča je pogorela in žaba je sanjala, kako vozi avion.

V zadnjem sklopu smo osvojili še jogijske položaje: gorila, kobra, drevo, čoln in ladja. Utrjevali smo jih prav tako z zgodbo. Gorila in kobra sta sedeli na drevesu ob obali in se razgledovali proti morju. Mimo sta priplula dva čolna. Na enem so bili psi, na drugem pa mačke. Vsi so bili namenjeni na ladjo, kjer je bila zabava…

Možnosti utrjevanja jogijskih položajev skozi zgodbe je nešteto. Lahko pa jih ponavljamo tudi skozi druge igre:

  • Postavimo se v kolono in vsak naredi položaj psa. Zadnji v koloni se splazi pod vsemi in se postavi na prvo mesto. Končamo, ko je prvotni prvi v koloni ponovno na svojem mestu. Enako ponovimo z drugimi položaji. Npr. mačka, most, zvezda,… in se urimo v vzdržljivosti in vztrajnosti v držanju položaja.
  • Igro ‘Bratec, reši me!’ prilagodimo tako, da vključimo položaje joge. Dva izmed otrok sta lovca, ostali bežijo. Ko je otrok ujet, se postavi v položaj npr. zvezde, rešimo ga tako, da se bežeči otrok splazi pod njegovimi nogami.
  • Maček in psi. Mačke stojijo na eni strani telovadnice, psi nasproti njih. Na dogovorjen znak so npr. mačke lovile pse. Psi so morali čimprej do stene telovadnice in če so se stene dotaknili, so bili rešeni. Ujeti psi so se spremenili v mačke in šli na ‘mačjo stran’.
  • Igra ‘Avion, poplava, potres’
    Prosto se gibamo po prostoru in na določen znak (npr. zvonček) se postavimo v jogijski položaj aviona, čolna, ladje ali zvezde.
  • Igra ‘STOP!’
    Stojimo na eni strani telovadnice. Vzgojiteljica stoji na drugi strani, obrnjena s hrbtom stran od nas in govori besede, npr. most, pes, zvezda, STOP. Medtem se ji otroci približujejo, ko pa reče Stop!, pa morajo narediti jogijski položaj za zadnjo slišano stvar, v našem primeru zvezdo. Kdor naredi napačen položaj, se mora vrniti na začetek. Igra je končana, ko vsi pridejo do vzgojiteljice.
  • Ugani, kaj sem?
    Vzgojiteljica se postavi v določen jogijski položaj. Otroci ugibajo in ko ugotovijo, za kateri lik gre, se še sami postavijo v isti položaj.
  • Joga v paru
    Jogo lahko izvajamo ne le vsak zase, ampak tudi v parih. Primeri:
    • Drevo: Prijatelja se objameta z eno roko okrog pasu, prosti roki skleneta dlani, zunanji nogi tvorita vejo.
    • Knjiga: Otroka sedita na tleh en proti drugemu, skleneta stopala, jih dvigneta od tal in se primeta za roke.
    • Sveča: Z glavama se otroka uležeta skupaj, noge dvigneta v zrak in jih prekrižata.
    • Rešilni čoln: otroka sedita na tleh z nogami narazen, stopala se dotikajo, z levima rokama se primeta, desni roki pa morata preko glave priti do stopala leve noge.
    • Najboljši prijatelj: Otroka se usedeta s hrbtoma skupaj in se zatakneta s komolci. V tem položaju poskušata vstati.
  • Veriga prijateljstva

    Naredimo jo tako, da se uležemo na tla in glavo naslonimo na prijateljev trebuh. Prijatelja spodbujamo, da diha tako, da premika našo glavo. Če se naša glava ob dihanju premika, pomeni, da je dihal s trebušno prepono. S tem se učimo tudi pravilno dihati – skozi nos in s prepono.

    Pomoč vzgojitelju

    Vzgojitelj sam lahko prav tako pripravi vadbene ure po Playness pedagogiki. Pri tem si lahko pomaga z naborom video posnetkov v Playness video knjižnici, ki nazorno prikaže namen vaje ter sporoča, katere elemente gibanja razvijamo z njo. Vaje v Playness video knjižnici so razvrščene:

    • po elementih gibalne abecede (hoja, plazenje, lazenje, tek, meti, plezanje, vlečenje, kotaljenje, vrtenje, skoki, brcanje),
    • po razvijanju motoričnih sposobnostih (moč, ravnotežje, koordinacija, vzdržljivost, natančnost, hitrost),
    • po tem, čemu dajemo večji poudarek oz. pozornost (dotik, smeh, drža, narava, rajalne igre, dihanje),
    • po tem, katere vrednote z vadbo razvijamo (varnost, spoštovanje, ustvarjalnost, ljubezen, znanje, skupnost, užitek, red) (https://www.playness.com, 18. 4. 2017).

    SKLEP

    Playness pedagogika in vadba po njenih načelih spodbuja sodelovanje, toleranco, prijateljstvo ter omogoča doseganje ciljev brez tekmovalnosti. Otroci so se v Playness vadbah razgibali, v njih uživali, saj so bile vadbene ure razgibane, vsakokrat je bilo predstavljenega nekaj novega, ali pa smo utrjevali že videne gibalne elemente skozi drugačne igre. Playness pedagogika zagovarja zagotavljanje varnega igralnega okolja otrokom, t.j. okolja, v katerem lahko odkrivajo svoje potenciale na gibalnem in motoričnem področju, hkrati pa se urijo tudi v socialnih in intelektualnih veščinah. V današnjem času je vse podvrženo hitenju, tekmovalnosti, zato je Playness pedagogika dobrodošla alternativa, ki omogoča in razvija igrivost in raziskovanje v gibalnih aktivnostih.

    Literatura:

    www.playness.com, (10. 4. 2017)