Celovit razvoj učenca s pomočjo sodelovanja

med starši in učitelji

suzana_RZ

Suzana Rajgl Zidar

Sodelovanje med učitelji (šolo) in starši (domom) je v vzgojno-izobraževalnem procesu nujno. Starši oziroma družina so primarni vzgojni dejavniki, šola pa je sekundarni vzgojni dejavnik. Po mnenju Žerovnikove (1998) starši kot soustvarjalci primarne vzgojne institucije družine ostanejo primarni vzgojitelji svojih otrok tudi v času njihovega šolanja. Za ustvarjalno harmonijo med šolo in domom kot dvema življenjskima, učnima in vzgojnima prostoroma otroka, ki se med seboj izredno prepletata, se morajo truditi tako učitelji kot starši.

V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju (1995) je opredeljeno načelo sodelovanja učenk oziroma učencev, učiteljic oziroma učiteljev in staršev. » Starši morajo imeti vpogled v delo in življenje šole: dostopne jim morajo biti informacije o delovanju šole kot institucije, o šolanju njihovih otrok, dejavno se lahko vključijo v delo šole, vendar ob jasno začrtanih mejah problematike, ki je v domeni stroke. Šola mora poskrbeti za varovanje pravice do zasebnosti učenk in učencev ter njihovih staršev«.

Pergar-Kuščerjeva (1999) pripisuje velik pomen sodelovanju učiteljev z vsemi starši. Učitelji se morajo namreč zavedati, da

želijo vsi starši (izobraženi in manj izobraženi, komunikativni in zadržani) svojemu otroku najboljše ne glede na to, kakšno je njihovo prepričevanje. Včasih se pojavijo težave, ker starši sami ne vedo, kako bi svojemu otroku pomagali in ga usmerjali, da bi uspel na različnih področjih. Dober učitelj bo znal takšne starše usmerjati, jim svetovati in jih opogumiti pri njihovem delu.

Razlog za poudarjanje pomembnosti partnerstva ni le v zapisani pravici staršev, da odločajo o izobraževanju svojih otrok, ampak je predvsem v želji, da bi s skladnostjo institucionalne in družinske vzgoje gradili kontinuiteto vzgojnih vplivov in s tem možnost za čim bolj učinkovito razvojno pot otrok. Partnerstvo s starši ponuja večje možnosti za individualen pristop k otroku. Pšundrova (1994) pravi, da če je učitelj bolj individualno orientiran v posameznega učenca, če mu gre torej predvsem za učenčevo individualnost, potem je seveda nujen predvsem partnerski odnos s starši, saj lahko tako spoznava učenca z vseh strani, tudi tistih, ki jih je sicer v šoli težje spoznati. Učenčevo domače delo, njegova izraba prostega časa, hobiji, nagnjenja, področja domače uspešnosti, učenčev delovni ritem, vse to lahko pomaga odkriti drugačne razsežnosti poklicnega vzgojnega delovanja. Starši pa dobijo vpogled v otrokovo šolsko delo, v njegove uspehe in neuspehe.

Tudi Ličnova (1999) ugotavlja podobno. Torej, da sta osnovni izhodišči partnerstva dve: družina je za otroka temeljna skupnost in družina ima svoje potrebe. Družina ostaja kontinuiteta v diskontinuiteti različnih institucij. Skladnost družinskih in institucionalnih vzgojnih prizadevanj bistveno vpliva na učinkovitost in celovitost otrokovega razvoja. Velika prednost partnerstva je prav v tem, da izredno poudarja vzajemno sodelovanje. Partnersko sodelovanje med domom in šolo daje veliko več priložnosti za individualno obravnavo otroka, ker učitelj bolje pozna družino, starši pa šolo. »Da bi gradili sozvočnost vzgojnih vplivov, je potrebno medsebojno poznavanje sistema vrednot z njihovo etično komponento, ki velja doma oziroma v šoli. Poznavanje razlik med domom in šolo vodi v iskanje skupnih točk, ki oklepajo polje delovanja« (Ličen, 1999, str. 29). Vse to pa se lahko uresničuje, če se učitelj in starši pogovarjajo odprto, če šola s svojo kulturo spoštuje in vzpodbuja starše k sodelovanju, da postanejo enakovredni soustvarjalci življenja in dela na šoli.

Družina in šola imata torej v rokah niti otrokove prihodnosti. Obema je temeljna naloga omogočiti in usmerjati razvoj otrokove osebnosti. Obema so skupne želje in prizadevanja za zdrav otrokov razvoj in srečno prihodnost. Izmenjava stališč o otrokovem vedenju, vzgojnih, razvojnih in učnih uspehih lahko prispeva k drugačnemu vzgojnemu ravnanju doma in v šoli. Vzajemno delovanje staršev in učiteljev pa lahko preraste tudi v svetovanje in izobraževanje staršev pa tudi učiteljev, ko dobijo dopolnjeno predstavo o učencu. Z vzgojo v družini in s sodelovanjem s starši lahko postane učitelj bogatejši, učinkovitejši in popolnejši. Vzajemno delovanje učitelja in staršev je torej koristno za otrokov razvoj pa tudi za starše in učitelje (Pšunder, 1998).

Pšundrova (1998) opozarja tudi na to, da če želimo biti učitelji uspešni pri svojem delu, moramo dojeti učenca in njegovo okolje kot entiteto, sistem, ki ima svoje meje, pravila, sposobnosti, probleme in specifične načine reševanja problemov. Vsak član skupine ali okolja ima specifične sposobnosti integracije v kontekst okolja, v katerem živi in dela, in v mnogo primerih bo učiteljevo delo usmerjeno v razvoj teh sposobnosti. Učitelj pa mora vedeti, da ni dveh identičnih učencev, ki bi živela v dveh identičnih okoljih, in ni obrazca, po katerem lahko reši vse probleme. Učinkovit je lahko le tisti učitelj, ki dela z učencem in s starši, ne pa, če ločeno obravnava primer učenca in primer staršev in daje pa tudi poudarek na celovito obravnavo učenca kot edinstvenega bitja, ki deluje v okolju, v katerem živi.

Koncept partnerstva uresničujemo različno, zmeraj pa izhaja iz kulture sodelovanja med šolo in drugimi socialnimi mrežami, ki jim otrok pripada. Če se je v preteklosti predvsem poudarjalo, da mora šola popravljati napačno domačo vzgojo, danes poudarjamo pomen iniciativ posameznih staršev in iščemo prednosti, da bi gradili mrežo odnosov med učenci, učitelji in starši. To lahko uresničujemo le, če so dobri medsebojni odnosi pomembni za obe strani in če sta obe strani pripravljeni za odprt pogovor. Starši naj bi imeli svoje predloge pri oblikovanju načrta šole. To pomeni, da bi celotna atmosfera šole razvijala navade, ki podpirajo sodelovanje staršev. Danes se dogaja tudi, da učitelji zavračajo tesno sodelovanje, ker nočejo, da bi se starši vtikali v njihovo delo. Starši so pogosto vabljeni v šolo šele tedaj, ko njihovemu otroku krepko zaškriplje. Če učitelj sodeluje s starši, si delita delo in odgovornost za razvoj in napredek učenca. Partnerstvo med starši in učitelji ne nastaja samo od sebe, ampak ga uresničujejo oboji – učitelji in starši (Ličen, 1999).

Ovire in prednosti za partnersko sodelovanje

Učitelji se pogosto sprašujejo, kako starše pridobiti za plodnejše sodelovanje, kako jih motivirati oziroma, kako spodbuditi njihovo motiviranost. Odgovor je v tem, da znamo tako ravnati z njimi, da bodo zadovoljni s svojim pedagoškim poslanstvom, ki je pomembno povezano s pedagoškim poslanstvom učiteljev in šole. Starši bodo zadovoljni, ko bodo spoznali, v čem je smisel sodelovanja, če bodo dobili občutek in osebno izkušnjo, da so prispevali pomemben in učinkovit delež k ciljem, ki vodijo k zdravemu, uspešnemu razvoju in napredku otroka in mladostnika. Starše je težko motivirati za sodelovanje, ker se njihova stališča, želje, interesi, pričakovanja in potrebe (po sprejetosti, varnosti, spoštovanju, uspehu) zelo razlikujejo od pričakovanj in potreb učiteljev (Intihar, Kepec, 2002).

Tradicija in lastne izkušnje staršev imajo velik vpliv na sodelovanje. Starše je kljub temu, da je šola vse bolj odprt sistem, težko prepričati, da so jim dane drugačne možnosti. Odprta šola temelji na akcijskem raziskovanju in se staršem odpira s ponudbo različnih vsebin, formalnih in neformalnih oblik sodelovanja. Z dobro predstavitvijo jim omogoči vpogled v življenje in delo šole, s taktnim posluhom jih vabi k sodelovanju in vključevanju v različne dejavnosti. Vse osebje šole navezuje spoštljiv in prijazen stik s starši in učenci. Odprta šola postaja kulturno izobraževalno središče okraja in kraja (Intihar, Kepec, 2002).

Učiteljev odnos do staršev je najpomembnejši motivacijski dejavnik kot to velja tudi za učiteljev odnos do učencev. Učitelj komunicira s starši na dveh ravneh: na osebni ravni kot učitelj z imenom in priimkom in na institucionalni ravni kot predstavnik šole. Starši se hkrati z mnenjem, ki si ga ustvarijo o učitelju, ustvarijo mnenje o šoli, meni Ličnova (1999). Tudi učitelji imajo lahko težave s sodelovanjem. Menijo, da je načrtovanje programskih aktivnosti za otroke dovolj in tako ne posegajo po programih za starše. Pogosto se za sodelovanje s starši ne čutijo dovolj usposobljene. Učitelji lahko postanejo zafrustrirani, saj nekateri starši dajejo občutek, da učitelji prevzemajo del starševske dolžnosti, pa tudi, da učitelji odpravljajo morebitne napake staršev, ki nastajajo pri vzgoji otrok (Rockwel, Andre, Hawley, 1995).

Subjektivna mnenja, stališča, prepričanja staršev in učiteljev je težko preseči, dokler jih ti ne ozavestijo in se odločijo za spremembe. Mnogi starši so prepričani, da učiteljev ne zanimajo njihovi otroci, podobno pa mislijo tudi učitelji, da staršev ne zanima učiteljev trud, ki ga vlaga v delo. Pogosto so starši v stiskah s šolo že vnaprej prepričani, da bodo morali poslušati navodila učiteljev, kako naj z otrokom delajo. Dober občutek pa dobijo, če učitelji tudi njih poslušajo, jih sprašujejo o otrocih, prosijo za nasvete in pomoč. To je recipročen odnos – odnos sprejemanja in dajanja medsebojne pomoči in nasvetov, kar spodbuja partnersko sodelovanje (Intihar, Kepec, 2002). Resman (1992c) pove, da se starši večjih problemov ne lotevajo neposredno, pač pa prek vodstva šol ali šolskih oblasti.

Starši so obremenjeni s službo, mnogi z brezposelnostjo, in imajo zato malo časa za sodelovanje s šolo. Še zlasti ne želijo sodelovati na širših področjih življenja in dela šole. Prav je, da jih v njihovih stiskah razumemo, se jim časovno prilagodimo, če gre za individualni pogovor o otroku. Otrokove stiske in težave so pogosto povezane tudi s problemi staršev. Vse to vpliva na otrokovo učno-vzgojno uspešnost. Druga skrajnost so preambiciozni starši, ki se zaradi egocentričnih interesov zlahka vključijo v delo oddelka, učitelja, šole. To ima lahko negativne posledice za druge starše, učitelje in učence (Intihar, Kepec, 2002).

Starši manj uspešnih otrok imajo manj zaupanja v šolo in učitelja. Mnogi starši otroku ne znajo in ne morejo pomagati, ker niso dovolj izobraženi. Dostikrat tega ne zmorejo tudi starši, ki imajo več izobrazbe. Negativne izkušnje nemoči in razočaranja starše potiskajo v podrejen položaj. Izogibajo se sodelovanju z učiteljem, mu prepuščajo nekatere naloge, čeprav bi jih s skupnimi močmi rešili uspešneje. Učitelj pridobi starše za sodelovanje le, če jih dovolj spozna: otrokov položaj v družini, vzgojne vplive družine na otroka, vzgojne težave, ki izvirajo iz socialnega, ekonomskega, etničnega idr. položaja družine v družbi. Tako se lažje poglobi v njihove stiske in težave, jih razume in jim pokaže, da ima tudi sam težave. Starši mislijo, da je njihov otrok najslabši. Bojijo se za njegovo prihodnost, smili se jim in jezni so nanj, ker mu ne znajo pomagati. Dvomijo o učitelju, obsojajo ga, da otroka ne mara in mu dela krivico. Podobno razmišljajo tudi učitelji. Starši in učitelji so obremenjeni s previsokimi pričakovanji, čustveno obremenjeni ne najdejo uspešnih načinov reševanja problemov. Starši se iz strahu, da ne bi situacije poslabšali, umaknejo, pogovor z učiteljem prekinejo (Intihar, Kepec, 2002). Podobno razmišljajo tudi Rockwel, Andrejeva in Hawleyjeva (1995), ki pravijo, da imajo nekatere družine lahko številne težave. Starši se težko vidijo v vlogi učitelja, pomanjkanje samozavesti jih odvrne od sodelovanja. Neustrezne veščine, mišljenje, da jih učitelji ne spoštujejo, dodatno otežujejo sodelovanje. Starši učitelje večinoma vidijo kot avtoritete in lahko čutijo, da s tem, ko ne sodelujejo z njimi, otroku bolj pomagajo, kot če bi sami delovali napačno.

Še več težav imajo starši otrok s posebnimi potrebami. Ob srečanjih s strokovnjaki se spopadajo z mnogimi ovirami. Starše najbolj moti neustrezna komunikacija, tako ustna kot pisna. Starši se pritožujejo, da strokovnjaki dajo premalo informacij, da so te pomanjkljive, netočne, napačne, da je informacij preveč naenkrat in da jih zaradi rabe strokovnega izrazja ne razumejo. Strokovnjaki namreč ne upoštevajo znanja staršev o problematiki, čustvenega stanja, trenutne sposobnosti za sprejemanje in razumevanje povedanega. Starši vidijo ovire v pomanjkanju empatije strokovnjakov za njihov trenutni položaj, ocenjujejo, da so le-ti celo čustveno hladni. Naštete ovire povezuje skupna dimenzija, ki je bila malo prej navedena kot osrednji motivacijski dejavnik za sodelovanje staršev s šolo.

Pomanjkanje razpoložljivih strokovnih služb predstavlja naslednji problem staršev. Občutek imajo, da ne dobijo pomoči, ki bi jo potrebovali, oz. je ta ponujena minimalno in v velikih časovnih presledkih. Službe so tudi preveč oddaljene od doma in za starše to pomeni psihično in fizično obremenitev. Za službe starši menijo, da so slabo organizirane (npr. netočnost srečanj). Motivirajoče deluje, če starši vsakič čutijo, da so nekaj pridobili, da jih strokovnjaki spoštujejo, upoštevajo mnenja in so obveščeni o problematiki otroka. Otroci potrebujejo nepretrgano obravnavo, starše moti večkratna menjava strokovnjakov, pomanjkanje tehničnih pripomočkov, didaktičnega materiala, igrač ipd. (Novljan, 2004).

Vsi programi ne spodbujajo in ne podpirajo sodelovanja staršev. Rockwel, Andrejeva in Hawleyeva (1995) ovire vidijo v pomanjkanju časa s strani zaposlenih v šoli ali v pomanjkanju denarja za družinske programe, saj so nekateri programi omejeni na določene centre.

Novak (1998) vidi spodbude pri razvijanju partnerstva v tem, da sta družina in šola usmerjeni v prihodnost in naj bi gojili predvsem znanje o organski povezanosti življenja. Starši lahko delujejo enotno prej navzven do šole kot pa navznoter v družino. V družini pogosto obstaja dvotirna vzgoja ali pa enotirna materina vzgoja z odsotnim očetovstvom. Šola je pred nalogo, da do določene meje izenači prejeti kulturni kapital in pri tem razvija različne interese in sposobnosti učencev. Išče se ravnotežje med nasprotji šolske in družinske edukacije. Družina postaja tudi sama izobraževalna celica zaradi višje izobrazbe staršev in razpoložljivih tehničnih sredstev. Starše zanima učna uspešnost otrok. Ovire pri razvijanju partnerstva pa se med drugim kažejo v nedefiniranih področjih sodelovanja staršev in učiteljev. Učinkovitost partnerstva starši – učitelji je odvisna od avtoritete, ki jo učitelji imajo. Avtoriteta bo v prihodnosti slonela na drugačnih vrednotah: na znanju in profesiji, ljubezni namesto avtoriteti strahu, sodelovanju namesto distance in na inovativnem mišljenju v smislu participacije ter anticipacije. Sodelovanje ovirajo odtujeni medsebojni odnosi ter kurikularizacija šole in skrita kurikularizacija družine. Prevladuje model komunikacije zmagam – izgubiš pred zmagam – zmagaš. Pri nas se preveč zanaša, da bodo vse uredile šolske reforme, državni predpisi in kurikularne komisije. Starše in učitelje še danes bolje povezuje vaška srenja kot mestno okolje. Učitelji v času študija ne dobijo socioloških znanj, ki bi jim omogočila ovrednotiti informacije v socialnem okolju otroka v smislu spoštovanja njegove osebnosti in ocenjevanja znanja. Starši sporočajo primarne podatke o socializaciji, učitelji pa jih pretežno sprejemajo prek varljivih občutkov.

Literatura

  1. Intihar, D., Kepec, M. (2002). Partnerstvo med šolo in domom: priročnik za učitelje, svetovalne delavce in ravnatelje. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
  2. Krek, J. (1995). Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.
  3. Ličen, N. (1999). Pogovorne ure – nadloga ali priložnost za oblikovanje partnerstva med učitelji in starši, Vzgoja in izobraževanje, 30 (1), 27-30.
  4. Novak, B. (1998). Oblikovanje partnerstva med šolo in starši. V: A. Žerovnik (ur.), Družina – šola. (str. 11-32). Državljanski forum. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
  5. Novljan, E. (2004). Sodelovanje s starši otrok s posebnimi potrebami pri zgodnji obravnavi. Ljubljana: Zveza Sožitje, zveza društev za pomoč duševno prizadetim.
  6. Pergar Kuščar, M. (1999). Šola in otrokov razvoj: mlajši otrok v šoli. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
  7. Pšunder, M. (1994). Knjižica za učitelje in starše. Maribor: Obzorja.
  8. Pšunder, M. (1998). Kaj bi učitelji in starši še lahko vedeli? Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
  9. Resman, M. (1992c). Šola, učitelj, starši – sodelovanje z različnimi pričakovanji. Sodobna pedagogika, 43 (5-6), 223-235.
  10. Rockwel, R. E., Andre, L. C., Hawley, M. K. (1995). Parents and Teachers as Partners. Issues and Challenges. Fort Worth, USA: Harcourt Brace College.
  11. Žerovnik, A. (1998). Družina – šola. Državljanski forum za humano šolo. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Center za posodabljanje procesa vzgoje in izobraževanja.

Muca Copatarica na obisku

ksenija_satler

Ksenija Satler

Povzetek: V skupini otrok od 1 do 2 leta starosti, sem se odločila, da otrokom predstavim igračo, ki bo predstavljala povezanost med vrtcem in domačim okoljem. Izbrala sem lik Muce Copatarice, ki jo lahko uporabimo tudi v vrtcu kot spodbudo za določene dejavnosti. Otroci so jo najprej spoznali v vrtcu, nato pa jih je obiskala muca doma. Starši so se s tem projektom strinjali, saj so velik delež opravili prav oni s svojimi zapisi v zvezek.

Ključne besede: otrok, starši, vrtec, povezanost, Muca Copatarica.

Slipper Keeper Kitty comes to visit

Abstract: In a kindergarten where children’s age varies from 1 to 2 years, I decided to introduce a toy that would represent a connection between kindergarten and home. I chose the character of Slipper Keeper Kitty, which we can use in kindergarden as motivation for certain activities. The kids first met her in kindergarten, then she visited them at home. The parents agreed with the project, since they did the most part by adding their entries in a notebook.

Keywords: child, parents, kindergarten, connection, Slipper Keeper Kitty.

Uvod

V mesecu septembru sem prevzela skupino otrok od 1 do 2 leta in večina med njimi je prvič stopila v vrtec. Že med poletjem sem razmišljala, kaj bi otrokom v tej starosti ponudila, da bi bilo uvajanje za njih čim manj stresno. Hkrati sem si pa želela, da bi otroci čutili povezanost med vrtcem in domačim okoljem. Tako sem prišla na idejo o Muci Copatarici, ki bi obiskala otroke čez vikend na domu. Ker sama ne šivam, sem se odločila, da bom muco dala nekomu zašiti. Po internetu sem iskala povezavo, ki bi me pripeljala do osebe, ki bi mi bila pripravljena zašiti igračo. Tako sem stopila v kontakt z osebo, ki je izdelala našo Muco Copatarico. Moram reči, da sem bila navdušena, ko sem jo dobila v roke. Naslednji korak je bil, da se starši strinjajo s projektom. Na uvodnem sestanku sem staršem predstavila projekt in seveda so potrdili sodelovanje v le tem. Namreč otroci so poleg igrače domov odnesli tudi zvezek, v katerega so starši zapisali vtise otrok.

Izbira igrače glede na projekt

Knjižni lik Muce Copatarice je naredil name vtis že v otroštvu. Spomnim se je kot muce, ki je otroke spodbujala k pospravljanju copat. Poleg vseh knjižnih likov se mi je le-ta zdela poučna in hkrati dovolj senzibilna, da prevzame otroke v tej starosti. Vedela sem, da bom lahko s to igračo motivirala otroke za različne dejavnosti in da bo večino otrok zaradi njene lepote navdušena. Namreč otroci imajo radi lepe stvari.

Slovenska literarna umetnica Ela Peroci pa je napisala nam vsem zelo dobro znano Muco Copatarico, ki v pravljici nastopa kot vzgojni lik. Najprej vsem otrokom, ki ne pospravljajo copat, le-te vzame, ampak z dobrim namenom, da jih popravi – zašije kakšno luknjo, naredi mehkejši podplat,… Otroci, ki gredo na pot iskat domovanje Muce Copatarice, skozi to potovanje dorastejo in dozorijo v odgovorne otroke, ki se zavežejo, da bodo pospravljali svoje copate. Muca Copatarica je izrazito pozitiven materinski lik, saj jo skrbi za otroke, ne le, da ne bi ostali bosi, ampak tudi, da bodo ‘dobro obuti vse življenje’, to je da bodo postali odgovorni ljudje [3].

Otroci so lahko ta lik podrobno spoznali takrat, ko so domov prinesli knjižni nahrbtnik. Namreč v nahrbtnik sem dala tudi to knjigo.

Sodelovanje družine in vrtca

Otrok z vstopom v vrtec prvič prihaja iz znanega socialnega okolja (družine) v neznano socialno okolje. To je pomemben trenutek v otrokovem življenju, saj se otrok prvič sreča z dvema socialnima okoljema. Pri tem moremo vedeti, da je otrok pod vplivom različnih dejavnikov v teh okoljih, zato si moremo vzgojitelji prizadevati, da se ti dejavniki čim bolj med seboj približajo[1]. Lepičnikova po Maslowu (1982) navaja, da preko vzgoje svojih otrok starši zadovoljujejo tudi svoje potrebe po pripadanju, ljubezni in spoštovanju. V nadaljevanju povzame, da imamo vzgojitelji pri tem pomembno vlogo, ki jo lahko uresničujemo z resničnim, vsebinsko bogatim sodelovanjem s starši. Poudarja, da je »sodelovanje med starši in vzgojitelji zapleten in večdimenzionalen proces, ki prvenstveno temelji na obojestranski pripravljenosti za sodelovanje« [1].

Pomen sodelovanja med vzgojiteljem in starši

V. Štular (1990) meni, da pri sodelovanju s starši moramo vzgojitelji iskati nove, spremenjene načine dela in starše sprejeti kot enakovredne sodelavce. Kajti le tako bodo starši začutili, pomembnost ob skupnem načrtovanju in izvajanju vzgojnega dela, lepoto in uživanje ob skupni igri z otroki. V nadaljevanju omeni, da je sodelovanje področje, ki od vzgojitelja zahteva ne le veliko znanja, temveč tudi neposreden, pristen človeški kontakt [2]. Menim, da je pomembno, kakšen odnos vzpostavita vzgojitelj in starš. Namreč otrok čuti energijo, ki se prepleta in se odziva nanjo. Tudi avtorica V. Lepičnik navaja, da starši in vzgojitelji s svojim odnosom pomembno vplivajo na otroka s svojo kompetentnostjo, zaupanjem in zadovoljstvom. Programi, v katerih so starši aktivni udeleženci pri ustvarjanju vzgojnega procesa, prinašajo boljše rezultate, ki se manifestirajo v razvoju vseh udeležencev [1].

Predstavitev Muce Copatarice v vrtcu

Kot sem že uvodoma omenila, smo letošnje šolsko leto imeli projekt Muce Copatarice. Otroci so igračo muce in zvezek odnesli domov v petek in jo vrnili v ponedeljek. Torej doma so jo imeli čez vikend. Starši pa so v zvezek napisali doživetja otrok in dodali fotografije, ki so dodatno podkrepile zapisano. Vsak ponedeljek smo v jutranjem krogu prebrali zapisane besede staršev, ob tem pa so otroci ponosno držali v rokah muco in v njiimagehovih očeh je bilo razbrati veselje in neizmerno srečo. Namreč večina otrok še ni govorila, zato je bilo branje neverbalne komunikacije pri njih še posebej pomembno. Prav tako sem opazila, da tisti dan, ko so otroci prinesli muco nazaj v vrtec, so se zelo težko ločili od nje. Nosili so jo po igralnici, se z njo igrali in nekaj otrok jo je želelo imeti tudi na sprehodu. Tudi s sodelavko sva se veselili ponedeljkov ravno zaradi tega, ker naju je zanimalo, kaj novega so otroci doživeli čez vikend v družbi muce.

Slika 1. Predstavitev Muce Copatarice v jutranjem krogu

imageSlika 2. Deklica z Muco Copatarico na sprehodu

Zaključek

V projekt so bili vključeni vsi otroci v oddelku, kljub temu, da imamo v skupini deklico, ki prihaja iz dvojezične družine. Starši so v zvezek zapisali različna doživetja pri igri z muco, opazovanju živali, igri na snegu, obiski raznih krajev po Sloveniji,… Otroci so v družbi Muce Copatarice doživeli veliko lepega in zanimivega. Najbolj pa me je presenetila mamica, ki je dodala še pesmico o muci, ki je s sodelavko še nisva slišali. To je bilo tudi za naju nekaj novega. Odzivi staršev so bili pozitivni, kar mi veliko pomeni. Kajti s skupnimi močmi nam je uspelo pričarati otrokom nekaj lepega, kar jim bo ostalo v spominu za vedno.

Odločila sem se, da bom v prihodnje nadaljevala s tovrstnimi projekti, saj sem ugotovila, da so otroci z muco uživali. Prav tako je igrača zgradila trdno povezanost med vrtcem in družino, kar je bila moja želja že na začetku projekta.

Literatura

[1] J. V. Lepičnik, Med starši in vzgojitelji ni mogoče ne komunicirati, Ljubljana, 1996, p.p. 46 -47.
[2] V. Štular, Osnovni pogoji, ki omogočajo kreativno delo vzgojitelja, Novo mesto, 1990.
[3] http://mucek.si/lik-macke-v-pravljicah-so-muce-dobre-ali-slabe/

Priručnik za roditelje

zeljka_knezovic

Željka Knezović

clip_image002Svijet interneta postao je beskonačno velik, a mogućnosti koje nam nudi neograničene, kao i količina dostupnih informacija. U trenutku kad je, poput prenapučenih prometnica, i internet postao „prometan“ zbog velikog broja korisnika, potreba za uvođenjem pravila ponašanja, upozoravanja korisnika na moguće opasnosti i načine zaštite – postala je nužna i neophodna.

Tim je problemima posvećena i ovogodišnja nacionalna kampanja “Sigurniji internet za djecu i mlade” s temom Online prava i odgovornosti pa treba spomenuti i novosti koje se nalaze u Kaznenom zakonu, koji je stupio na snagu 1. siječnja 2013. godine, i koje se tiču naših online prava.

Kazneni zakon kao jednu od sigurnosnih mjera uvodi zabranu pristupa internetu koja je uvedena kako bi se onemogućilo počinitelje koji kriminalnu djelatnost ostvaruju preko interneta (npr. hacking, dječja pornografija, objavljivanje piratskih sadržaja i sl.). Praktična posljedica ove sigurnosne mjere je da osuđenik neće moći sklopiti ugovor o elektroničkim komunikacijskim uslugama koji uključuje uslugu interneta. Valja istaknuti da je uvođenje ove sankcije trend koji počinje uzimati maha u poredbenom pravu. Takva mjera se najprije počela izricati u sudskoj praksi nekih država SAD-a (od 2000. godine nadalje), a zatim se pojavila i u Europi. Sadržana je ponajprije u francuskom Zakonu o distribuciji i zaštiti autorskih i srodnih djela na internetu te irskom zakonodavstvu.

Nadalje, Kazneni zakon sankcionira kaznena djela protiv časti i ugleda poput sramoćenja, uvrede i klevete. Ukoliko su ona počinjena, između ostaloga, i pomoću računalnog sustava ili mreže, kažnjavaju se novčanom kaznom definiranom Kaznenim zakonom. Kaznom zatvora kaznit će se osobe koje svjesno sudjeluju u iskorištavanju djece za pornografiju i pri tome koriste računalni sustav ili svjesno pristupaju takvim sadržajima pomoću informacijsko-komunikacijskih tehnologija.

Kazneni zakon također štiti privatnost djeteta pa će se tako kaznom zatvora kazniti osoba koja čini kazneno djelo povrede privatnosti djeteta. Osoba koja iznese nešto iz osobnog ili obiteljskog života djeteta, protivno propisima objavi djetetovu fotografiju ili otkrije njegov identitet što kod djeteta može izazvati uznemirenost, porugu vršnjaka ili drugih osoba ili na bilo koji način ugrozi dobrobit djeteta pri tome koristeći, između ostalog, računalni sustav nakon čega podaci, slike i sl. postanu pristupačni većem broju osoba, bit će kažnjena zatvorom.

Nadamo se da vam ove informacije nikada neće zatrebati, no u zaštiti djece, ali i nas samih, treba poznavati pojedine odlomke Kaznenog zakona. Važno je znati koja su naša online prava, ali prije svega, najvažnije je preventivno djelovati i biti svjestan i odgovoran u svakom online trenutku i kliku.

Cijeli priručnik pogledajte na portalu ucitelji.hr.