Suradnja dječjeg vrtića s roditeljima

magda_humar

Magda Humar

1. Uvod: značenje međusobne suradnje

Njega i odgoj djecu počinju u obitelji te se nastavljaju i dopunjavaju u dječjem vrtiću, zbog čega je suradnja dječjeg vrtića i roditelja važna za kvalitetu predškolskog odgoja i najvažniji čimbenik razvoja djeteta. Dječji vrtić mora poštivati kulturu, identitet, jezik, navike i običaje djetetovih roditelja te okolnosti u kojima dijete živi. Roditelji imaju pravo sudjelovanja i planiranja života i rada u dječjem vrtiću i odjelu, pri čemu moraju poštivati granice sudjelovanja u odlučivanju te uzimati u obzir stručnu autonomiju dječjeg vrtića. Uspješna komunikacija je temelj dobre suradnje između odgojitelja i roditelja.

2. Načini suradnje

Načine suradnje dječjeg vrtića i roditelja dijelimo na formalne i neformalne. Roditelje s različitim načinima susreta upoznajemo na uvodnom roditeljskom sastanku te se pritom dogovaramo o broju i sadržaju susreta. Dobra suradnja pozitivno utječe na djecu, roditelje i odgojitelje.

Formalni oblici suradnje

Već samo zakonodavstvo propisuje formalne individualne i grupne načine suradnje s roditeljima. Pomoću njih roditelje upoznajemo s najnužnijim informacijama te se na njih odgojitelj mora temeljito pripremiti.

U formalne oblike suradnje se ubrajaju individualni roditeljski sati na kojima roditelje iskreno obavještavamo o tome kako se njihovo dijete ponaša u vrtiću, kako se uključuje u različite aktivnosti, njegov napredak… Termin je unaprijed određen, ali se u dogovoru s roditeljima može potražiti i primjereniji termin.

Roditeljski sastanci su namijenjeni pružanju važnih informacija o stupnju razvoja djeteta, na njima roditelji saznaju opće informacije o životu i radu u vrtiću te kućni red. Roditeljima se predstavlja individualni plan rada u odjeljenju i godišnji plan rada na razini čitavog dječjeg vrtića.

Komunikacija se vrši i putem pisanih poruka (pozivi, obavijesti, službene obavijesti, pisma …) koje roditelji primaju osobno ili se s njima upoznaju putem oglasne daske koje je pripremljena posebno za njih. Pomoću nje mogu i sami odnosno putem predstavnika roditelja o određenoj temi obavijestiti ostale roditelje.

Neposredno sudjelovanje roditelja u Vijeću roditelja i Vijeću dječjeg vrtića vezano je za status djeteta.

Tematska predavanja za roditelje, na kojima roditelji stječu znanja i iskustva iz područja odgoja i obrazovanja djece, organizira Zavod.

Neformalni oblici suradnje

Planiraju se ležernije od formalnih te su organizirani kao posljedica veće otvorenosti vrtića prema roditeljima. Odgojitelj se i na njih treba pripremiti. U neformalne oblike suradnje se ubrajaju: uvođenje djeteta u vrtić i prigodni razgovori, zajednički projekti, radionice, različiti drugi projekti, izleti, piknici, dani otvorenih vrata, čajanke …

Uvođenje djeteta u vrtić: Roditelji imaju pravo na postupno uvođenje djeteta u vrtić. Važan je prvi kontakt odgojitelja i roditelja kako bi pronašli najprimjereniji način uvođenja njihovog djeteta u vrtić.

Zajednički projekti i radionice: Zajedničke planirane aktivnosti zbližavaju djetetov dom i vrtić. Prilikom završetka školske godine pripremili smo dramatizaciju bajke. Na roditelje, bake i djedove smo se obratili kako bi nam pomogli u traženju kostima i izradi pomagala. Uz njihovu pomoć smo održali modnu reviju. Za vrijeme karnevala su djeca u istraživačkom projektu karneval nekada i sada, zajedno sa svojim ukućanima, tražila staru odjeću, karnevalske maske, pomagala i stare fotografije. Projekt smo zaključili izložbom.

Na likovnim radionicama, koje izvedemo u različitim prigodama i godišnjim dobima, smo izradili čestitke, lanterne, različite novogodišnje aranžmane od prirodnih materijala i novogodišnje ukrase. Uz njihovu pomoć smo umatali novogodišnje poklone. Tijekom jeseni zajedno s roditeljima izrezujemo buče. Novogodišnje čajanke smo pripremili zajedno s djecom te na njih u radno vrijeme vrtića pozvali roditelje, bake i djedove. Pogostili smo ih domaćim pecivom, koje smo sami ispekli u vrtiću, te različitim čajevima. Zajedno s bakama i djedovima smo posijali i posadili ukrasno i mirisno cvijeće koje su međusobno razmijenili. U vrtić smo pozvali izviđače koji su nam predstavili njihov rad te s nama proživjeli kreativno i radno poslijepodne.

clip_image002 clip_image004
Slika 1. Izlet s roditeljima           Slika 2. Posjet izviđača

Izleti i piknici: U okviru planirane aktivnosti Kamo nas vodi put djeca su upoznala okolicu domaćeg kraja. Vođenje određenih izleta su preuzeli roditelji koji žive u blizini. Svake godine organiziramo različite izlete u bližu okolicu vrtića. Prilikom završetka školske godine su roditelji inicijatori piknika kojeg u cijelosti sami organiziraju.

Izložbe: Zasnivaju se na godišnjim dobima i zaključenju tematskih sklopova. Uglavnom su organizirane na hodniku vrtića ili auli škole, centralnoj knjižnici i mjesnoj zajednici. Trajanje izložbe ovisi o dogovoru.

Koncerti: Organizirani su na razini vrtića. Predstavili su se svi odjeli. Održavali su se jednom godišnje u Kulturnom domu u centru grada. Teme su bile vezane za obljetnicu vrtića, godišnje doba, kulturnu baštinu, domovinu…

3. Zaključak

Suradnja i odgovarajuća komunikacija između djece i vrtića u osobnom vremenu i prostoru koji je za to namijenjen vrlo je važna za razvoj pozitivnih osjećaja svih sudionika, prilikom međusobne pomoći, za kvalitetno zajedničko proživljavanje slobodnog vremena i doživljaj raspoloženja u grupi. Toga su svjesni kako roditelji, tako i odgojitelji. Uvjereni su da je pritom važno povjerenje i pozitivna usmjerenost.

4. Literatura

  1. Lepičnik-Vodopivec, J. (2012). Teorija in praksa sodelovanja s starši: Priročnik, Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
  2. Bahovec, E. (1999). Kurikulum za vrtce, Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo.
  3. Fotografije: osobni arhiv

Igraonica u prirodnom okruženju

magda_humar

Magda Humar

1. Uvod

Igraonicu u šumi djeci smo ponudili kako bismo ih uključili u kreativnije istraživačke igre i drugačiji način stjecanja znanja. Priroda je osnovna ljudska vrijednosti i potiče iskustveno učenje u prirodnom okruženju. Šuma sa svojim raznolikom terenom i materijalom djeci pomaže u istraživanju korištenjem različitih osjeta, potiče ih na kretanje, stvaranje i razmišljanje. Kretanje im daje osjećaj ugode, sigurnosti, sreće te se na taj način osjećaju dobro. Iskustva su intenzivna i korisna. Djeca o svojim doživljajima pričaju drugima i pritom razvijaju komunikacijske sposobnosti. U šumi pronalaze doticaj sa sobom, opuštaju se i jačaju zdravlje.

2. Značenje učenja u prirodnom okruženju

Igraonica u prirodi djetetovu ulogu pretvara u aktivnu, donosi mu više mogućnosti za istraživanje i otkrivanje, utječe na bolje međusobne odnose, poboljšava koncentraciju i motivaciju. Igra u šumu, koja se kroz godišnja doba neprestano mijenja, postaje kreativnija, poboljšava djetetove sposobnosti promatranja i potiče njegovu maštu. Nudi mu mnogo izazova, uči ga odgovornosti do sebe i drugih te potiče djetetov razvoj na više područja.

3. Igraonica u šumi

Kao stručne radnice došle smo do zaključka da je djeci potrebno mnogo kretanja stoga smo se na početku školske godine s djecom dogovorile da ćemo imati igraonicu u šumi. U grupi je bilo ukupno 22 djece od čega 17 dječaka. Dogovorili smo se da ćemo igraonicu u prirodi posjećivati u svim godišnjim dobima. Prvi posjet smo izveli već u rujnu. Pričali smo o pravilima i primjerenom ponašanju u šumi jer u šumi žive životinje. Igraonicu smo očistili te je označili trakama u boji koje smo vezali za stabla. Unutar imaginarne granice djeca su imale puno zanimljivih aktivnosti. Slušala su zvukove prirode, doživljavala tišinu i unutarnji mir. Pomoću štapova su pisala po tlu šume, tražila i promatrala boje prirode, hodala po granama, penjala se preko srušenih debala, skrivala se iza stabala, grlila ih, gladila i slušala što će im reći. Tijekom jeseni su brala plodove koje su u igraonici sortirala te od njih izrađivala različite figurice. Ispod grmića, iza korijenja, ispod lišća i grana su tražila skrivena blaga. Od prirodnih materijala su stvarala i oblikovala različite oblike. Pritom su utvrđivala matematičke izraze za geometrijska tijela i likove. Kada su utvrdila da su puževe kućice slične kugli i da su drveća s iglicama slična trokutu, doživjela su novo iskustvo te bila oduševljena svojim spoznajama. Najviše im se utisnuo u sjećanje pronalazak donje čeljusti šumske životinje. Djeca su odmah utvrdila da su kosti gotovo jednake i simetrične, osim što je jedna imala više zuba. U dječjem vrtiću smo pomoću stručne literature utvrdili da donja čeljust pripada jelenu. Jednog proljetnog dana u blizini šumskog kutića smo čuli i njegovo glasanje.

Slobodna igra djece u šumi je bila vrlo bogata. Djeca su se podijelila u grupe. Od grana su gradila kućice. Biljka penjačica im je služila kao ljuljačka. Djeca su se igrala vojnika, obitelji, sjekla drva, „palila vatru“ pomoću štapova, igrala se skrivača te u božićno vrijeme, na inicijativu dječaka, ukrasila drvce ukrasima od prirodnih materijala. Djeca su na taj način željela uljepšati praznike i životinjicama. Neki dječaci su uživali na srušenom drvetu koje im je predstavljalo brod, djevojčice su izradile kočiju i ljuljačku. U čast olimpijskih igara od štapova smo napravili »olimpijsku vatru«.

clip_image002 clip_image004
Slika 1 i 2. U šumskoj igraonici

4. Zaključak

Djeci moramo već u ranom djetinjstvu omogućiti kontakt s prirodom. Šuma im je nudila aktivno učenje kako u usmjerenim, tako i u slobodnim aktivnostima. Njihova igra je bila umirena i tiša. Potrebno im je bilo manje upozorenja nego u zatvorenom prostoru. S ovakvim načinom rada ćemo nastaviti i ubuduće jer igraonica u prirodnom okruženju pozitivno utječe na djetetov razvoj i doživljaj prirode. Nakon dobro obavljenog zadatka djeca su izrazila sreću i zadovoljstvo te prave osjećaje. Svako dijete je spontano izrazilo svoju osobnost te su se i povučenija djeca u šumi osjećala opuštenije te se izražavala verbalno i neverbalno. Svako dijete je napredovalo na području kretanja. Svaki prirodni materijal kojega su djeca pronašla u šumi bio je važan za njihov intelektualni, osjećajni i socijalni razvoj. Djeca koja redovito posjećuju prirodu zadržavaju pozitivan odnos do prirode i kao odrasli.

5. Literatura

http://eprints.gozdis.si/2052/1/Prirocnik_za_ucenje_in_igro_v_gozdu_9_10_(1).pdf, pribavljeno 8. 8. 2018

Fotografije: osobni arhiv.

Ekologija v vrtcu

magda_humar

Magda Humar

1. Uvod

Ekologija nas spremlja vse življenje, zato v vrtcu na podeželju vsako leto otroke ozaveščamo o pomenu ločevanja odpadkov in ravnanju z njimi. Prek različnih dejavnostih in literarnih vsebin jim razvijamo ekološko zavest. Tako pridobivajo izkušnje in uporabno znanje. Z različnimi aktivnostmi prispevajo k varovanju in ohranjanju naravnega okolja. Ob tem razvijajo spoštljiv in odgovoren odnos do žive in nežive narave ter osvajajo nove pojme na jezikovnem področju (odpadki, organski odpadki, ekološki otok …).

V vrtcu smo sodelovali v programu ZPM Zeleni nahrbtnik, s komunalno službo in z Medexom, kjer smo v novoletnem času izdelovali eko smreko iz naravnih in odpadnih materialov.

Ob prebiranju poučne in zabavne knjige Ples v zabojniku avtorice Helene Koncut Kraljič smo otroke spodbudili k razmišljanju o ločenem zbiranju odpadkov in njihovem pravilnem razvrščanju v zabojnike. Otroci so aktivno sodelovali v pogovoru in pridobljeno znanje vključili v reševanje problemov z recikliranjem in zmanjševanjem količine odpadkov.

Pri tem smo sledili naslednjim ciljem:

  • otroci se seznanjajo z varnim vedenjem in se
  • učijo živeti varno v različnih okoljih, spoznavajo, da imajo urejeni prostori in lega predmetov določen namen,
  • doživljajo verbalno komunikacijo kot vir ugodja, zabave in reševanja problemov,
  • pridobivajo izkušnje, kako lahko dejavno prispevajo k varovanju in ohranjanju naravnega okolja,
  • razvijajo predstavo o nastajanju odpadkov ter pomenu in možnosti njihove predelave,
  • navajajo se na pravilno ločevanje odpadkov.

2. Obisk in izdelava ekološkega otoka

V skupini smo se po prebrani pravljici pogovarjali o odpadkih in njihovem ločevanju. Otroci so na podlagi izkušenj od doma povedali, da nekateri doma že ločujejo odpadke oziroma imajo na vrtu kompostnik. Marsikateri otrok je vedel, da vozijo veliki kamioni odpadke na smetišče.

Z njimi smo se odpravili na bližnji ekološki otok, kjer smo si ogledali različne zabojnike in se pogovorili, katere odpadke vržemo vanje. V igralnici smo otrokom zavezali okoli roke volneno nitko določene barve. Nekateri otroci so prepoznali v barvah značilne barve zabojnikov, ki smo si jih ogledali na ekološkem otoku. Barva vrvice je predstavljala vrsto odpadka. Otroci so se po barvah razvrstili v štiri skupine z imeni Papirkoti, Embalažke, Steklenke in Organke.

V igralnici smo naslednji dan iz pobarvanih kartonastih škatel izdelali ekološki otok. Nekaj časa smo namenili zbiranju sličic različnih odpadkov, ki so otroci pozneje razvrščali v zabojnike. Ob zaključku dejavnosti smo škatle odprli, pregledali njihovo vsebino in se pogovorili o pomenu ločevanja odpadkov.

Naše koše za smeti smo uredili za ločeno zbiranje odpadkov. Označili smo jih s piktogrami, ki smo jih prilepili na prednjo stran. Otroci v starostni skupini od 4 do 6 let so posvetili čas zbiranju odpadkov in pravilnemu razvrščanju v koše. Bili so aktivno vključeni v proces ločevanja odpadkov in pri delu zelo motivirani. Med seboj so se opozarjali, da so pravilno razvrščali odpadke. Starejši so bili zgled in podpora mlajšim. Mlajši so pozorno prisluhnili starejšim in aktivno sodelovali pri ločevanju odpadkov v »zabojnike« v igralnici. Njihovo pomembno delo je postalo del vsakdana v skupini. Ob koncu sklopa smo pridobljeno znanje povezali v celoto.

3. Uporaba odpadnih materialov

Otroci so spoznali, da nekatere odpadke lahko ponovno uporabimo. Z opazovanjem so ugotovili, da se v košu znajde največ papirnatih brisač in odrabljenega papirja. Iz starega papirja smo izdelali nov papir, tako da smo ga natrgali na koščke, mu dodali mekol lepilo in papirnato pulpo lovili na manjše mreže, kjer se je posušila na zraku. Ročno izdelan papir smo uporabili za voščilnice ob dnevu žena.

Zbirali smo tudi tulce od papirnatih brisač in toaletnega papirja ter z njimi izdelovali različne okraske. Iz različnih plastenk smo izdelovali lutke marionete. Otroci so ob tem zelo uživali in pridobivali nova znanja o ponovni uporabi odpadkov.

4. Humanitarno-ekološka akcija

V vrtcu že vrsto let poteka humanitarna akcija zbiranja vseh vrst plastičnih zamaškov za dobrodelne namene. Na hodnik postavimo škatlo, v katero otroci in starši odlagajo zamaške. Pri otrocih želimo razviti socialni čut in jim vzpodbuditi zavedanje, da z zbiranjem zamaškov pomagamo ljudem v stiski.

5. Zaključek

Z našim projektom in raziskovanjem smo želeli pri otrocih vzpodbuditi pozitiven odnos do žive in nežive narave. Sami lahko dejavno pripomoremo k ohranjanju zdravega naravnega okolja, zato ekološke vsebine uvajamo že pri predšolskih otrocih. Pomembno je, da že v zgodnjem otroštvu iščemo priložnosti, ki bi otroke popeljale do spoštljivega odnosa z naravo. Z načrtovanim delom, delavnicami in humanitarnimi akcijami vplivamo na primernejše vedenje otrok. Vzgojiteljice si v našem vrtcu prizadevamo, da bi ekologija postala del našega življenja.

6. Literatura

  1. Bahovec, E. (1999). Kurikulum za vrtce, Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo.

Raziskovanje ljudskega običaja

magda_humar

Magda Humar

Uvod

Cilj raziskovanja ljudskega običaja pustovanje je bil, kako vrtčevskim otrokom na primeren način približati dediščino domačega kraja ter v raziskovalno nalogo vključiti starše in stare starše z namenom medgeneracijskega povezovanja. Kulturna dediščina, na katero tako radi pozabimo, je prav gotovo zakladnica vrednot in vedenja, ki ga je potrebno prenašati iz roda v rod.

Opredelitev problema

Vprašanja učiteljice:

  • Kako so pustovali dedki in babice?
  • Kakšne obleke in maske so imeli?
  • Kako so se imenovale posamezne pustne šeme?

Zbiranje informacij

tablica

Potek raziskovanja

clip_image002Otrokom sem pokazala staro, narobe obrnjeno moško obleko. Istočasno sem jim pokazala obleko za princeso. Otroke sem vprašala, za katero priložnost nosimo taka oblačila?

Slika 1. Otroci ugibajo

Otroci so takoj ugotovili, da si obleko princese lahko oblečejo za pusta. Domnevali so, da so bile tudi njihove babice princese tako kot oni, zato niso takoj povezali narobe obrnjeno staro obleko s tem ljudskim običajem.

Z vprašanji, na katera so otroci ustno odgovarjali, sem jih spodbujala k razmišljanju o pustovanju nekoč:

Kako so pust praznovali dedki in babice v mladih letih?

  • Hodili so od hiše do hiše.
  • Oblekli so se tako kot mi, le v strgane obleke.

Kako so bili oblečeni?

  • Oblečeni so bili v indijance, kurente in ciganke.
  • Oblečeni so bili v živalske kožuhe.

Kje so dobili obleke?

  • Obleke so dobili doma na podstrešju ali pa jim jih je kdo posodil.
  • Zašila jih je mama.

Kaj so imeli na glavi?

  • Na glavi so imeli klobuke, maske in lasulje.
  • Namesto lasulje so imeli ovčjo volno.

Iz česa so bile izdelane maske?

  • Iz kartona, volne.

Kaj so počeli pri hiši?

  • clip_image004Pobirali so klobase in jajca.

Podatke smo preverili še pri starih starših, v literaturi in prinašanju starih pustnih oblačil in predmetov.

Slika 2. Maske iz papirja

Obisk babice

Babico smo vprašali, če bi nam povedala kaj zanimivega o pustu nekoč. Željno smo pričakovali pripovedi iz njene mladosti.

Otroci so izvedeli:

  • Da so se oblačili v enostavne stare obleke, ki so si jih sposodili od njihovih starih staršev.
  • Obraz so si namazali z ogljem.
  • Enostavne maske so si izdelali iz kartona v velikosti glave.
  • Majhni otroci so dobili po hišah jabolka ali orehe.
  • V sprevodu je bilo vedno veliko ljudi.
  • Najbolj znana maska je bila Drinko, ki je bila zavezana na »ketne«, na glavi je imela kravje roge in oblečena je bila v narobe obrnjen kožuh. Okrog pasu je imela privezan zvonec. Od tod tudi njegovo ime: drin, drin – Drinko.
  • »Na Pladnji« so pustno šemo, ki je bila oblečena v moškega in je imel na glavi klobuk, zažgali tako, da so ga polili z bencinom. Župnik je pripravil govor in vsi prisotni so »jokali«.
  • Čeprav se ne obuja več starega običaja pustovanja, se je do današnjih dni ohranilo zažiganje »pusta« na istem kraju.

Enega dečka je zanimalo, če so jim pri vsaki hiši kaj dali. Babica je odgovorila, da vedno, kajti drugače je bila to sramota za tisto hišo. Če pa kdo vrat ni odprl, so v okna metali jajca. Po babičinem ustnem izročilu smo izdelovali maske iz paketnega papirja.

Obisk potujoče knjižnice

clip_image006Prihod potujoče knjižnice smo v tem času izkoristili za brskanje po knjigah, ki govorijo o tem starem ljudskem običaju.

Slika 3. Brskanje po literaturi

Knjige smo si z zanimanjem ogledali in ob fotografijah spoznali, kakšne so bile nekoč maske clip_image008na Primorskem in tudi v drugih krajih Slovenije. Otroke je najbolj pritegnila maska kurenta. Največ pozornosti so posvetili knjigi, v kateri so bili opisi in fotografije prav posebnih mask v okolici našega domačega kraja. Iskali smo lik Drinka, ki je najbolj značilen za naš kraj, vendar ga žal nismo našli v nobeni knjigi.

Slika 4. Risanje pustnih mask

Po ogledu fotografij so otroci narisali različne pustne like, značilne za takratno obdobje. Njihove slike so bile zelo izvirne.

Zbiranje oblačil, pripomočkov

clip_image011Razna stara pustna oblačila, obutev, stare predmete, ki so jih dobili v ta namen, in stare fotografije smo razstavili v garderobi. Dobili smo tudi eno staro fotografijo, ki predstavlja pustni sprevod pred petdesetimi leti. Na njej se dobro vidi, kako se policist pelje na čelu sprevoda z motorjem.

Slika 5. Stara fotografija pustovanja

clip_image013Otroci so se tudi sami oblekli v stare obleke in ob tem zelo uživali. Zanimive so jim bile stare torbice in rute, ki so jih nekoč nosile ženske na glavi.

Slika 6. Oblačenje v stara oblačila

Zaključek

Otroci so izvedeli, da so nekoč pustovali drugače kot zdaj. Veliko stvari smo izvedeli iz pripovedovanja babice, starih staršev in iz literature. Tudi predmeti na razstavi so nam odgovorili na nekatere dileme in nam omogočili vpogled v preteklost.

Učenci so bili zelo navdušeni nad raziskovanjem. Zanimive so jim bile doma izdelane maske.

Zanimanje kljub končanemu projektu ni pojenjalo, saj so otroci z navdušenjem sprejemali ljudsko izročilo in se s prinesenimi oblekami in pripomočki igrali v prosti igri, brez vodenja.

Fotografije – osebni arhiv

Vodnjaki in kulturna dediščina

magda_humar

Magda Humar

1. Uvod

V vrtcu smo v projektu Vodnjaki in kulturna dediščina želeli približati otrokom pomen vodnjakov in jih seznaniti, da se ljudje in okolje skozi čas spreminjajo. Voda je bila v preteklosti pomemben vir za preživetje, kamen pa bistveni gradbeni material. Z otroki smo si ogledali bližnje vodnjake in drugo kulturno dediščino kraja, ki nas še danes opominja, kako so nekoč živeli.

2. Raziskovanje v igralnici

Na sprehodih smo večkrat opazovali vodnjake, ki so bili nekoč vir življenja, a so danes zapuščeni in ne služijo več svojemu namenu. Tudi na igrišču šole in vrtca stoji vodnjak, s katerim se vsakodnevno srečujejo otroci. Otroke so zanimivi vodnjaki, ki so bili nekoč vir pitne vode, pritegnili, zato smo se odločili, da jih pobližje spoznamo.

Pri tem smo sledili naslednjim ciljem:

  • otroci spoznavajo ožje družbeno okolje,
  • oblikujejo in dojemajo spremembe v kraju in načinu življenja,
  • razvijajo pozitivna čustva in občutek pripadnosti svojemu narodu ter ljubezen do kulturne dediščine,
  • odkrivajo pomen vodnjakov za življenje ljudi v preteklosti.

2.1. Iskanje podatkov

Najprej smo se o vodnjakih pogovarjali, da bi ugotovili predznanje otrok o njih, nato pa smo clip_image002s pomočjo različne literature pridobili veliko uporabnih informacij. Otroci so listali po knjigah, priročnikih, od doma prinašali stare fotografije in ohranjene predmete, ki so jih uporabili za vlačenje vode iz vodnjaka. Šolski otroci so nam pokazali makete notranjosti vodnjaka in filtrov, ki so jo izdelali pri etnološkem krožku.

Slika 1. Šolski vodnjak

2.2. Obiski starejših domačinov

V vrtec smo tudi povabili stare starše, da so nam pojasnili, kako so nekoč živeli in zakaj so gradili ob vsaki hiši vodnjake. Povedali so nam, da je šolski vodnjak nekoč služil za lovljenje deževnice, ki so jo uporabljali za pitje, pranje posode, pomivanje, zalivanje in podobno. Gozdar, ki nas je obiskal v vrtcu, je dejal, da je imela vsaka gozdarska hiša svoje zajetje vode. To so bile gozdarske »štirne«, ki so jih vzdrževali gozdni delavci. Omenil je še, da so obstajale vaške »štirne«, iz katerih so vaščani zajemali vodo, ko jim je zmanjkalo vode v domači.

Otroci, ki so imeli stare vodnjake pred domačo hišo, so iskali informacije o njih pri starših, ki so bili nad našim delom izredno navdušeni. Še posebej jih je zanimalo, kako velika je jama pod vodnjakom. Zgodbe so v vrtcu delili z vrstniki in se drug od drugega učili.

3. Raziskovanje na terenu

Ob lepem vremenu smo se vodnjake odpravili pogledat po bližnji okolici vrtca. Ugotovili smo, da so nekoč gradili okrogle, osmerokotne in četverokotne clip_image004vodnjake. Domačini so nam povedali, da so imeli prvotni vodnjaki pred več kot sto leti za zajemanje vode lesen kotliček, pritrjen na srobot, pozneje na vrv, nato pa na železno verigo. Pokrovi so bili leseni, obteženi s kamnom, nato kovinski, ki so bili ponekod pritrjeni na železno zanko, pozneje pa zaklenjeni s ključavnico. Ugotovili so še, da je veliko vodnjakov oziroma »štirn« imelo kovinski pokrov, železen vitel in razno okrasje nad pokrovom zato, ker so bili v kraju kovači, ki so to izdelovali.

Slika 2. Vitel, gibljiv petelin za okras, pokazatelj smeri vetra

Starejši krajani so nam razložili, da so tam, kjer so imeli ljudje veliko živine, zgradili po dva vodnjaka. Vanje se je po žlebu stekala voda s strehe. Najprej so bili žlebovi leseni, pozneje pa kovinski. Na začetku so vodnjake čistili ročno.

Otroci so tudi izvedeli, da je bila ta voda zelo pomembna, saj so jo uporabljali za kuhanje, pitje, pranje, napajanje živine … Bila je tako čista, da je ni bilo potrebno prekuhati.

Starejši so jim še razkrili, da so glavo vodnjaka klesali ročno za to posebej usposobljeni ljudje, ki so pri delu uporabljali različne kline, ročne žage in svedre, kladiva, sekire … Potrebno je bilo le poiskati dovolj veliko skalo in delo se je lahko začelo. Skale niso prenašali, ampak so jo obdelovali na mestu, kjer je bila najdena. Pretekli sta skoraj dve leti, dokler ni dobila svoje končne podobe. Ko je bila glava izdelana, so jo s pomočjo tramov naložili na voz in jo odpeljali.

V naši bližini smo si ogledali tudi dva naravna vodnjaka, ki sta bila zgrajena kot »voda za rezervo«.

4. Likovno ustvarjanje

Po ogledu vodnjakov na terenu smo vodnjake po spominu z ogljem tudi narisali in jih razstavili v naši garderobi. Otroci so bili pri risanju zelo ustvarjalni in domiselni. Nad svojimi izdelki so bili izredno navdušeni.

clip_image006Iz drobnih kamenčkov, ki smo jih prinesli s sprehoda, smo izdelali maketo vodnjaka in hiše. Na obstoječo maketo so z lepilom lepili kamenčke drug ob drugega. Z vzgojiteljičino pomočjo je nastala čudovita kmečka hiša z dvoriščem, na katerem je stal vodnjak.

Slika 3. Kmečko dvorišče z vodnjakom

5. Zaključek

Pri raziskovanju vodnjakov smo odkrili veliko zanimivosti, saj so bili pri njihovi izdelavi naši predniki iznajdljivi in domiselni. Otroci so ugotovili, da so si glave vodnjakov med seboj različne. Marsikateri vodnjak je prava umetnina. Občudovali so različne železne pokrove, vitle za vlačenje vode, kovinske kotliče, železna okovja in lično izdelane peteline ali puščice s stranmi neba na vrhu vodnjaka. Otroci so opazili, da nove hiše nimajo vodnjakov, kajti danes je v kraju napeljan vodovod.

Ob tem raziskovanju smo se vsi osebno bogatili, dozorevali ter spoznali, kakšno bogato kulturno dediščino so predniki zapustili v kraju in okolici.

Literatura

  1. Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport_ Zavod RS za šolstvo.

Fotografije: Osebni arhiv.

Vloga vzgojiteljice pri zagotavljanju kakovostnih interakcij

v vrtcu

magda_humar

Magda Humar

1. Uvod

Ljudje se že od rojstva radi igramo in skozi igro spoznavamo svet, prijatelje, se učimo in se razvedrimo. Igra je ena izmed najosnovnejših oblik izobraževanja in sprostitve ter nam služi kot uvod v poznejše resno delo. Poznamo več vrst iger. Med socialne igre štejemo tiste, ki v ospredje namesto tekmovalnosti postavljajo socialne odnose med ljudmi in vplivajo na socialne kompetentnosti posameznika. Pri igranju se tekmovalci spodbujajo in stremijo k istemu cilju. Socialne igre so pomembne pri oblikovanju identitete, izboljšanju komunikacije s samim seboj in učenju drug od drugega. Izboljšujejo predstavo o sebi, samozaupanje in samovrednotenje.

2. Socialna igra: pajkova mreža

V skupini otrok, starih od štiri do šest let, smo izvajali socialno igro Pajkova mreža. Igrali smo jo prvič. Za motivacijo sem vrgla klopčič volne po tleh, da se je zakotalil.

Za cilj igre smo izbrali:

  • otroci se seznanijo z novo socialno igro,
  • razvijajo vztrajnost pri igri,
  • razvijajo ročne spretnosti.

Igra se začne tako, da otroci sedijo v krogu na stolih, en otrok pa v roki drži klobčič volne. Konec vrvice obdrži, preden pa vrže klobčič nekomu iz skupine, reče: »Jaz pa klobčič imam in ga tebi Luka dam«. Klobčič tako potuje od otroka do otroka, dokler vsi ne držijo v rokah del volne. Na koncu igre se začne klobčič odvijati nazaj po prejšnjem pravilu, dokler ne pride spet do prvega otroka. Pri podajanju navodil smo otrokom pokazali, kako z eno roko držijo vrvico, z drugo pa klopčič vržejo oziroma zakotalijo naslednjemu igralcu.

clip_image002V igri smo vsi sodelovali in igre nismo prekinjali. Na vrsto so prišli vsi otroci. Pogosto so se oglašali in dajali napotke sovrstnikom. Med seboj so se spodbujali in težili k skupnemu cilju. Nekateri so bili pri uveljavljanju svojih idej kar glasni, saj so svoje zadovoljstvo pokazali z glasnim vpitjem.

Slika 1. Spletamo pajkovo mrežo

Refleksija otrok

Na vprašanje, kako je bila igra otrokom všeč, so otroci odgovarjali z zelo všeč, lepa, dobra in zanimiva igra. Na drugo vprašanje, kaj jim je bilo všeč, smo dobili več različnih odgovorov. Večina otrok je odgovorila, da to, da so metali vrvico in je nastajala pajkova mreža. Odgovori pa so bili še naslednji:

  • Igra mi je bila všeč, ker se nismo kregali in tepli.
  • Videti je bilo, kot da smo vsi hkrati pletli mrežo.
  • Lepa pajčevina.
  • Lepo mi je bilo, ker smo se povezali in bili prijatelji.
  • Ker sem hitro ulovila klopčič.
  • Prijateljsko smo se igrali, brez kričanja.

clip_image004V igri so se otroci zelo dobro počutili, motilo jih je le, da so zamotali vrvico, nekateri otroci so vrvico spustili, nekateri pa so bili prepočasni. Na klopčič volne so morali čakati več časa, ker so ob tem otroci govorili. Nekatere je tudi motilo, ker so morali držati vrvico dlje časa, klopčič volne so metali mimo določenega otroka in ker niso mogli držati vrvice.

Slika 2. Skupaj smo zmogli

Na vprašanje, kaj jim je bilo neprijetno, so otroci odgovarjali, da so predolgo navijali vrvico. Strah pa jih pri igri ni bilo, saj so odgovorili, da so že veliki. Želeli so si, da bi se v vrtcu še velikokrat tako lepo igrali in da bi vsi otroci upoštevali pravila in pravilno izvajali nalogo. Nekateri so si želeli, da bi namesto volne uporabili drugo vrvico, ker je nekatere otroke ta volna žgečkala po roki. Klopčič so lahko metali oziroma kotalili v različne smeri. Uživali so, ker so imeli občutek, kot da se žogajo. Pri sami igri jih je najbolj zabavalo in razveseljevalo, ker je pred njihovimi očmi nastajala pajkova mreža različnih oblik in velikosti lukenj. Včasih se je zgodilo, da se je klopčič odkotalil tudi izven kroga, ker ga vsak otrok ni uspel dovolj hitro uloviti ali pa je otrok, ki je metal, nenatančno ciljal.

S socialno igro Pajkova mreža so otroci povedali, da so se naučili metati volno, plesti pajkovo mrežo, navijati klobčič, metati klobčič z eno roko, metati klobčič pod in nad mrežo in opazovati, kdo ima in kdo nima še vrvice. Ugotovili so, da ne moreš držati vrvice z obema rokama, če jo hočeš navijati.

Samorefleksija

Otroci so nas presenetili s svojo aktivnostjo in samoiniciativnostjo, pa tudi z odgovori v refleksiji. Ugotovili smo, da otroke še premalo poznamo in premalo uporabljamo refleksijo pri svojem delu. Naučili smo se, kako pomembna je izbira pravilnih sredstev in materialov za izvedbo igre. Sama refleksija otrok nam je bila v veliko pomoč pri razumevanju skupine in načrtovanju dela. Pri svojem delu se bomo tudi v prihodnje potrudili z izvajanjem čim več refleksij opravljenega dela, vaje, dneva …

3. Sklepna misel

Z metodo igre, ki je pomemben del pedagoškega procesa, je poučevanje aktivnejše in zanimivejše. Med izvajanjem dejavnosti čas hitro mineva, otroci so bolj sproščeni, uživajo in se zabavajo. Skozi socialno igro bolje spoznavajo sebe in sovrstnike, ker se na koncu igre pogovarjajo o svojih doživetjih in kako so se ob tem počutili. Med njimi nastaja socialna energija.

Literatura

  1. http://igramose.blogspot.si/p/socialne-igre.html, pridobljeno: 3. 3. 2018.
  2. Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport_ Zavod RS za šolstvo.

Fotografije: Osebni arhiv Magde Humar