Maja Avbar
Raziskovanje tega področja me je spodbudilo, ker sem zaposlena v vrtcu pri šoli, v kateri je petindvajset odstotkov učencev romov. Ko sem sodelovala v projektih, ki spodbujajo intergacijo romskih predšolskih otrok in sodelovanje z njihovimi starši me je zanimalo, kako vključiti elemente njihove kulture; pesmi, plesov, zgodb …
Romska kultura se prenaša po ustnem izročilu in nima pisnih spomenikov, kar vsekakor otežuje spoznavanje njihove kulture. Z opismenjevanjem in izobraževanjem romov se to utegne spremeniti. Temeljne značilnosti ohranjanja njihove kulture so pripadnost družini, ohranjanje romskega jezika, plesa in glasbe.
Ključne besede: romska kultura, jezik, identiteta, izobraževanje romov, etnične skupnosti.
Romi, kot narodna skupnost, so naseljeni po celem svetu. Njihov izvor najdemo v Indiji, od koder so se skozi zgodovino naseljevali v različnih smereh in različnih časovnih obdobjih. Kljub skupnemu izvoru, pa pri romih ne moremo govoriti o skupni kulturi in identititeti, saj so se bili, zaradi svojega nomadskega življenja prisiljeni prilagajati okolju v katerega so se naselili in posledično spreminjati svoje navade in običaje. V seminarski nalogi so nas zanimale skupne točke Romske kulture, predvsem pa smo se opredelili na kulturo Romov, ki živijo na slovenskem ozemlju. V literature je veliko zapisanega o odrinjenosti romske populacije na rob družbe in o zelo očitni diskriminaciji Romov v očeh javnosti, zato smo tudi to področje proučili s pregledom literature in v seminarski nalogi predstavili njihov način življenja, ki je lahko vzrok za nerazumevanje in nesprejemanje Romov, kot enakovrednih članov prebivalstva. Zastavili smo tezo da Slovenija in slovenski narod podpira Rome pri ohranjanju lastne kulture in identitete in s pomočjo slovenske in tuje literature, raziskovali ali lahko tezo potrdimo.
Etnična struktura prebivalstva se je spreminjala skozi vso zgodovino. Sprememba strukture, opisuje Žagar (1998) je bile lahko skozi dolga časovna obdobja manjša, skoraj neopazna, lahko pa se je, kot posledica nekaterih prelomnih obdobij, bistveno spremenila v zelo kratkem času. V obdobjih, kot sta obe svetovni vojni, so bile značilne večje poselitve posameznih območij in intenzivne migracije.
Gombač idr. (2007) so opredelili etnično (narodnostno) sestavo prebivalstva kot pomemben del demografske sestave države. V zgodovini je bila Slovenija vedno del večjih, več-etničnih državnih skupnosti, kar je vplivalo na spreminjanje njene etnične sestave, bodisi zaradi spreminjanj administrativnih in državnih meja, selitev ali etnične in kulturne asimilacije slovenskega oziroma neslovenskega prebivalstva.
Slovenija, ki je v začetku devetdesetih posatala samostojna država, ni bila nikoli etnično homogena opisuje Komac (2007). Število etničnih manjšin, njihov obseg ter njihova realna gospodarska in politična moč so se v različnih zgodovinskih obdobjih spreminjali skladno s spreminjanjem političnih meja in suverenosti nad tem ozemljem. Zadnje spreminjanje državnih meja na začetku 90. let, je na območju Slovenije pustilo kar »pestro« zbirko pripadnikov neslovenskih etničnih skupin.
Komac (2007) jih razvrsti v dve skupini:
- zgodovinske narodne manjšine (v ustavi je govor o avtohtonih narodnih skupnostih brez posebne razlage pridevnika avtohton), nove narodne skupnosti.
V kategorijo zgodovinske narodne manjšine so vštete italijanska, madžarska in romska narodna skupnost. Med nove narodne skupnosti uvrščamo pripadnike narodov nekdanje skupne jugoslovanske države, ki so se v Slovenijo priseljevali v celotnem obdobju njenega obstoja, posebej intenzivno od sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje; predvsem zaradi ekonomskih razlogov (Komac, 2007).
Evidence oseb na podlagi etnične pripadnosti oziroma narodnosti, ni mogoče voditi, saj to preprečuje veljavna zakonodaja s področja varstva osebnih podatkov ministrstva. Uradni podatki o številu pripadnikov romske skupnosti, v Sloveniji, so podatki popisa prebivalstva iz leta 2002, ne ločujejo med tistimi Rominjami in Romi, ki so v Sloveniji naseljeni stalno oziroma začasno. Ob popisu prebivalstva leta 2002 se je za pripadnice in pripadnike romske skupnosti opredelilo 3.24623 oseb, 3.83424 oseb pa je kot materni jezik navedlo romski jezik.
Registrski popis, ki je bil opravljen leta 2011, ni vključeval kategorije narodne/etnične pripadnosti in maternega jezika, zato novejših uradnih podatkov nimamo (Nacionalni program ukrepov Vlade Republike Slovenije za Rome, za obdobje 2016-2021, 2017).
Kljub temu se država ob kreiranju politik in ukrepov za izboljšanje položaja romske skupnosti in zaščito pravic njenih pripadnic in pripadnikov lahko opira na ocene različnih institucij in nevladnih organizacij. Tako naj bi po oceni centrov za socialno delo v Sloveniji živelo 11.703 Romov, največ na območjih CSD Maribor in Murska Sobota (3.000), Novo mesto (1.500), Črnomelj (780) in Kočevje (550). Raziskava Inštituta RS za socialno varstvo iz leta 2014 v zvezi s to oceno navaja, da predstavljeno število ne zajame celotne romske populacije, saj nekateri centri za socialno delo podatkov ne beležijo sistematsko, zato tudi ocen ne želijo podati (prav tam).
Rominje in Romi živijo v vseh delih Slovenije, najbolj številčno in bolj strnjeno predvsem v Jugovzhodni Sloveniji (Dolenjska, Bela Krajina), v Prekmurju, v Posavju ter v večjih mestih, kot so npr. Ljubljana, Maribor, Velenje, Celje, na Gorenjskem pa živi tudi nekaj družin Sintov (prav tam).
V nasprotju s tem, kar piše v večini dosegljivih publikacij, so se prvi Romi, ki so prišli v Evropo, zelo dobro zavedali svojega indijskega izvora. O tem priča nekaj zanesljivih virov iz 15. in 16. stoletja. Šele kasneje se je začelo govoriti o njihovem mitskem izvoru iz Egipta. Kot prestižnejše in impresivnejše naj bi egiptsko poreklo sčasoma pripomoglo k integraciji Romov v evropski prostor. Tako je teorija o egiptovskem izvoru počasi nadomestila resnico (Courthiade, 2002).
Šele leta 1763 je transilvanijski pastor Vályi István iz Szathmarja/Satu Mare ponovno “odkril” indijski izvor Romov. Primerjal je jezik Romov iz kraja Ráb (Győr), kjer je delal kot kalvinistični duhovnik, z jezikom treh indijskih študentov, ki jih je srečal na Nizozemskem Po ponovnem odkritju resničnega izvora Romov je ta podatek ostal zaprt v ozkem akademskem krogu vse do političnega prijateljstva jugoslovanskega voditelja Josipa Broza Tita in indijskega državnika Nehruja, ki sta bila oba iz neuvršenih držav (Courthiade, 2002).
Romi (Cigani), ljudstvo ognja in vetra, s simbolom kolesa na zeleno-modrem polju, že dolga stoletja brezdomci in večni potniki, odkar so zapustili svojo matično pradomovino Pandžab v Indiji, praviloma povsod odrinjeni na obrobje družbenega življenja, so se naselili domala po vsem svetu (Novak, 2006).
Preseljevanje Romov iz Indije v Evropo se je pričelo okrog 10. stoletja in je potekalo v različnih smereh in različnih časovnih obdobjih. Eno skupino je pot vodila preko Irana, druge pa preko
Armenije ali Egipta v Grčijo. Tako so v Evropo prispeli v različnih smereh – preko Turčije in Grčije na Balkan in naprej v druge države, preko Armenije v Rusijo, celo do Sibirije, ter preko severne Afrike na Iberski polotok. Na podlagi kataloga izposojenih besed v romskem jeziku strokovnjaki ocenjujejo, da so se Romi najdlje zadrževali v Iranu, Armeniji in Grčiji, saj je vpliv teh jezikov najopaznejši (Couthrade, 2002).
V strokovni literaturi (psihološki, antropološki in sociološki) se vse pogosteje pojavljajo izrazi skupnost in kulturna, etnična ter narodnostna identiteta. Na mednarodnih konferencah je identiteta danes najpogostejša beseda, enako tudi v raznih dokumentih, v politični in sociološki literaturi, kakor tudi v antropologiji in psihologiji. Izraz ‘identiteta’ izvira iz latinske besede ‘idem’ (‘isti’) in je preko latinskega samostalnika ‘identite’ prešel v mnoge jezike. Tako pomeni izraz ‘identificiranje’ iskanje enakih duhovnih in psiholoških značilnosti naroda oziroma skupnosti, ‘identiteta’ pa pomeni skupne značilnosti rase, skupnosti, naroda ali regionalnega, mestnega oziroma lokalnega habitata. Kadar govorimo o značilnostih določene etnične skupine, ponavadi v različnih kombinacijah navajamo skupni izvor ter skupno kulturo, religijo, raso in jezik (Petkovski, 2003).
Znanstvenik Pay je uvedel moderen pomen koncepta ‘kulturne identitete’ kot kolektivne zavesti oziroma občutenja pripadnosti, ki temelji na zavesti o skupnih opredelitvah (jezik, rasa, ozemlje, vera, običaji) in v dani situaciji predstavlja podlago za identifikacijo. Romske kulture, tako kot kulture drugih etničnih skupnosti, ne smemo obravnavati zgolj z vidika avtonomnih kulturnih sistemov in v kontekstu potrebe po opredelitvi romske kulturne in narodne identitete, temveč jo moramo obravnavati primerjalno z drugimi narodnimi kulturami, s katerimi je tesno povezana, in tudi v luči integralnih kulturnih vrednot, ki imajo značaj skupnih stvaritev (prav tam).
Romski jezik in kulturo so izoblikovali večstoletni nomadski način življenja, izoliranost in kulturni vplivi družb, kjer so se zadrževali. Ena bistvenih značilnosti romske kulture je torej kulturni sinkretizem-romska kultura prihaja v stik z različnimi kulturami, zato je izpostavljena različnim vplivom. Romi svoje običaje izražajo na različne načine, prilagojene vsakokratnemu kulturnemu okolju. Ugotoviti je mogoče, da obstajajo številni romski jeziki in raznolike romske kulture. Prvine romske kulture je zato treba raziskovati v vsakem okolju posebej (Hrženjak, 2002).
Za romsko kulturo je značilno tudi to, da se prenaša po ustnem izročilu in nima pisnih spomenikov, kar vsekakor otežuje spoznavanje njihove kulture. Z opismenjevanjem in izobraževanjem romov se to utegne spremeniti. Vsekakor pa romi slovijo kot izvrstni pripovedovalci svojih zgodb, legend in pesmi (prav tam).
Ne glede na kulturni sinkretizem pa romologi izpostavljajo nekatere temeljne značilnosti romske kulture. V prvi vrsti se omenja njihova privrženost družini. Za romske družine je značilno sobivanje vsaj treh generacij, kar je v zahodni civilizaciji že skoraj redkost. Družina je pravzaprav organizacijska os romske skupnosti in gospodarstva. Razširjena družina se naseljuje skupaj, potuje skupaj, pogosto člani sodelujejo pri poslu in enotno nastopajo v razmerju do drugih romskih skupin. V družini imajo starejši člani poseben položaj starešine.
So najpomembnejši člani družine in rešujejo probleme in spore. To pa tudi pomeni, da imajo romske družine in skupnosti patriarhalno ureditev (prav tam).
Romi nimajo svoje religije in po tem so edinstveni med svetovnimi ljudstvi. Nimajo svojega boga, svečeništva ali kulta. Nadnaravni svet je svet “dobre sile” in “slabe sile”, ki sta si v nasprotju. Romi tako sprejemajo religijo skupnosti, v kateri se zadržujejo, ker se tako želijo izogniti religioznim preganjanjem in si pridobiti naklonjenost prebivalstva. (Hrženjak, 2002).
Najpomembnejši in najštevilnejši običaji romskih skupnosti se vežejo na rojstvo, poroko in smrt. Nosečnice uživajo med Romi posebno pozornost in skrb cele skupnosti. Poroke se še danes pogosto sklepajo z nakupom neveste. Cena neveste je visoka, plačati pa jo mora, skupaj s stroški poroke, ženinov oče. Dekletova nedolžnost igra pomembno vlogo pri sklepanju zakona. Če nevesta ni nedolžna, jo ima mož pravico vrniti očetu (prav tam)
Glasba in ples sta prvini romske kulture, ki sta kljub odporu do Romov očarali ves svet. Evropski srednji razred, predvsem pa aristokracija, so se začeli zanimati za romsko glasbo konec 18. in v začetku 19. stoletja. Rome so vabili na svoje dvorce in ker so tam delovali in ustvarjali tudi številni klasični glasbeniki, je romska glasba posredno vplivala tudi nanje in se kazala v njihovem delu. Poznavalci pravijo, da so vplivi romske glasbe opazni zlasti v delih
Beethovna, Schuberta, Brahmsa, Rahmaninova, Bartoka, še posebej pa v glasbi Liszta in Haydna (Hrženjak, 2002).
Štepec Dobernik in Tercelj Otorepec (2006) v Palić (2015) opisujeta, kako pa se z zbiranjem, hranjenjem in interpretiranjem romske dediščine ukvarjajo institucije, ki skrbijo za varstvo kulturne dediščine. V svoji analizi ugotavljata, da je bilo zanimanje spomeniškovarstvene in muzejske stroke za romsko kulturo prepuščeno zlasti osebnemu zanimanju posameznih strokovnjakov zanjo. Razloge za tovrsten odnos do dediščine iščeta v ideologiji, ki jo je Rajko Muršič zapisal v svojem prispevku. Po njegovem mnenju si kulturne dedščine ni mogoče misliti zunaj okvirov institucionaliziranega družbenega reda; nastopa kot kategorija sprotnegaoblikovanja istovetnosti in oživljenega samozaupanja skupnosti (prav tam).
Nedvomno se zgodovina, karakteristika jezika in narava ljudstva zrcalijo tudi v književnosti. Enako je pri Romih, narodu, katerih zgodba je pogosto zakrita z nerazumevanjem in s predsodki. V romskih pravljicah ter obravnavi motivov, glavnih junakov, slogovnih značilnostih in drugih skupnih elementov odsevajo bogato kulturo romskega naroda (Hader, 2013). Nezirovič (2007 v Hader, 2013) je zapisal, da romske pravljice prikazujejo trnovo pot odrinjenega naroda, ki se je prebijal na boleč, a vendar humorističen način. S književnostjo se lahko celo omili nesprejemanje in etiketiranje Romov v okolju, ki imata pogosto negativno konotacijo. »Glavna vsebina vsake umetnosti, še posebej književnosti, je način življenja ljudi in njihovo družbeno življenje. Ravno zato mora literarni zgodovinar poseči v različne plasti zgodovinskega življenja ljudi in naroda ter njihove kulture in zgodovine, da bi lahko čim bolj adekvatno predstavil književno umetnost in literarna dela nekega naroda (Djurić in Horvat Muc 2010, v Hader 2013). Podobno kot v folklornem slovstvu drugih kultur, tudi za romsko kulturo velja, (kot piše Haramija (2012, v Hader 2013), je folklorne pravljice mogoče obravnavati kot kulturno dediščino posameznega naroda, saj pripovedujejo o nekem minulem času in drugačnih življenjskih razmerah.
Brezar (2004: 31) s knjigi opisuje pripoved Roma, ki sam jasno nakazuje, da je ohranjanje romskega jezika ključno za ohranitev njihove kulture.
»Nekdaj je bilo življenje Romov težko, boleče. Počutili so se ponižane. Niso imeli nobenih pravic. Danes smo Romi res napredovali, vendar imamo še malo pravic. Potisnjeni smo v en kot in se še danes ne počutimo kot drugi ljudje. Nekateri Romi se sramujejo, da so Romi. Sramujejo se svojega jezika. Med seboj govorijo slovensko. To se mi ne zdi prav. Tako bi Romi izginili. Prizadevati se moramo za ohranitev naše skupnosti«.
V 80 letih je bilo še opaziti vključenost nekaterih Romov v družabno življenje na podeželju. V vaških gostilnah so igrali harmoniko, kitaro, sintesajzer in peli, s čimer so si prislužili nekaj malega za preživetje. Igrali so romske, slovenske, hrvaške popevke, narodno in zabavno glasbo. Kot sami pravijo, je v Sloveniji in predvsem na dolenjskem ohranjenih zelo malo romskih pesmi in da v zadnjih letih prihajajo k nam romske pesmi iz drugih držav. Najbližje jim je italjanski romski jezik, mnogih pesmi pa niti ne razumejo. Tudi pri napevih se ni ohranilo njihovo izročilo, temveč so pogosto posnemali ritme Slovenske glasbe. Ugotavljajo, da se je izročilo izgubilo, ker so bili Romi na tem delu Slovenije precej oddaljeni od drugih, svojih posebnih običajev pa niso imeli. Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja so peli in igrali predvsem slovenske pesmi. Podobno kot za glasbeno izročilo, velja tudi za ples. Običajev, ob katerih bi plesali kakšne svoje plese niso imeli in jih nimajo niti danes.
Edina priložnost za ples so bile veselice in žegnanja. Takrat, kot tudi danes so plesali plese kot Slovenci (prav tam).
Podoben zapis je zaslediti v Romskem zborniku, kjer opisujejo, da so v jugovzhodni evropi Romi veljali za izjemne muzikante, vendar je bila njihova glasba romska le po tem, da so jo izvajali Romi. Sicer so igrali in peli srbske in turške pesmi in melodije. (Mednarodni romski zbornik, 2009.)
Kultura Romov, če tudi na teh prostorih živijo že sedem stoletij, je še vedno neznanka celo za znanstvenike, ki se s to problematiko ukvarjajo. Vse do današnjih dni so Romi obravnavali kulturne elemente, ki dokazujejo njihovo etnično samobitnost, vključno z običaji, navadami, vrednotami, jezikom in simboli. Njihov pogled na svet definira človeka in življenjske vrednote, med katerimi osrednje mesto predstavljajo sreča, ljubezen in svoboda. »V Romski kulturi je smisel človekovega obstoja v besedi ‘biti’ in ne ‘imeti’.« (Ackovič, v Romski zbornik, 2009:
12). Njihov jezik pa je edina ‘knjiga’, ki so jo prinesli iz svoje pradavnine in je hkrati ključ za razumevanje njihove preteklosti in sedanjosti. Marsikaj o preteklosti, običajih in karakteristikah Romov pokažejo številne legende.
Romi v Sloveniji so ena najbolj deprivilegiranih družbenih skupin. Status etnične skupnosti, ki ga Romom zagotavlja ustava, ni bil nikoli celostno uresničen in pravno izpeljan. Diskriminacija in prakse družbenega izključevanja Romov so v zadnjem desetletju potekale na številnih področjih – v izobraževanju, zaposlovanju, zdravstvu, na stanovanjskem področju. Javnost v Sloveniji Romom ponekod še vedno pripisuje izrazito negativne lastnosti, ki izhajajo iz preteklosti, in nekatere družbe jih še vedno zavračajo samo zaradi stereotipov (Novak, 2006).
Že na svojih množičnih potovanjih in naseljevanjih po Evropi so indijski nomadi doživljali izredno krvave trenutke v svoji zgodovini. Nad njimi so se vrstili množični pregoni: sežiganja, obešanja, preganjanja na cestah, v gorah, mestih in vaseh, zaradi česar so bili prisiljeni odrečise svojim navadam in običajem. V 18. stoletju je rome prva zaščitila Marija Terezija. Dala jim je nekaj zemlje za stavbišče in kmetovanje. Na novo pridobljene pravice jim je pogojevala z zahtevami, da obdelujejo zemljo, obiskujejo šole, služijo vojsko in pozabijo na svoj materni jezik. S svojimi zahtevami je šla tako daleč, da je prepovedala poroke med romi in spodbujala mešane poroke z neromi in štiriletne romske otroke s silo odvzemala njihovim staršem in jih dala prevzgajati posemaznim neromskim družinam. (Ivanec, 2011).
Po stalni naselitvi (na slovenskem ozemlju v glavnem v drugi polovici 20. stoletja) so se ob povečavanju socialnih razlik in čedalje očitnejši družbeni marginalizaciji Romov začele kopičiti tudi težave sožitja z ostalim prebivalstvom. Romska naselja so hitro postala moteča, pojavljati so se pričele konfrontacije in občasni konflikti. Obenem se je z družbeno marginalnostjo in konfliktnostjo poslabševal njihov socialnogospodarski položaj, kar je samo pomagalo sklepati začarani krog romskega življenja (Zupančič, 2002), kar kaže na :
- slab socialni položaj
- nizka izobrazba
- brezposelnost
- slab gospodarski položaj
- družbena marginalnost
- slabi bivalni pogoji
Stopnjevana socialno-gospodarska preobrazba slovenskega podeželja je praktično v eni sami generaciji kmečko družbo spremenila v industrijsko in urbanizirano; današnja generacija pa je že terciarna oziroma informacijska. Hitre družbene spremembe so še toliko lažje potiskale na obrobje tudi romsko prebivalstvo, ki v hitro se spreminjajočih razmerah ni imelo resnejših možnosti za uspeh (Zupančič, 2002).
Romi so bili vedno in povsod in so še danes odrinjeni na obrobje družbenega življenja. In to do te mere, da se nam danes zdi že kar normalno in samoumevno, da so Romi praviloma revni, nezaposleni, brez ustreznih bivališč in brez možnosti izobraževanja. Pomemben kazalec družbenega položaja so bivalne razmere, v kakršnih živijo romske družine. Večinoma gre za getoizirana naselja, ki so na obrobju mest in ločena od večinskega prebivalstva. Naselja so komunalno slabo opremljena, podstandardna so tudi bivališča. Izobrazbena struktura med Romi je nizka, večinoma ne zaključijo niti osnovnega šolanja. Romi se zato otepajo z brezposelnostjo ali pa zasedajo slabo plačana delovna mesta. In še bi lahko naštevali. Skleniti je mogoče, da so v Sloveniji pripadniki romskih skupnosti kljub večstoletni nastanjenosti v tej državi še vedno državljani brez družbene, ekonomske, politične in komunikacijske moči (Hrženjak, 2002).
Cvahte, 2008 v Križanič, 2012 razdeli socialno izključenost na 4 tipe. Izključenost iz delovnega življenja, izključenost iz potrošniške družbe, izključenost iz družbe in izključenost od mehanizmov moči invpliva. Pri romski skupnosti, nadalje navaja, opazimo vse štiri tipe izključenosti, saj se soočajo z relativno visoko stopnjo brezposelnosti in mnogiživijo v veliki revščini. Še najmanj izključenosti je verjetno na področju socialnih stikov, saj so ti v njihovi skupnosti, še zlasti v sklopu razširjene družine, relativno močni. Drugače pa je s socialnimi stiki z ljudmi zunaj njihove skupnosti.
Integracijski model imigrantske politike izhaja iz opredelitve integracije kot dvo- oziroma večsmernega procesa, ki zahteva prilagajanje tako priseljencev kot tudi večinske/sprejemne družbe. V procesu integracije priseljenci postanejo aktivni in enakopravni udeleženci socialnih, ekonomskih, pravnih, političnih in kulturnih odnosov in procesov v državi sprejemnici, pri čemer je vsakomur zagotovljena možnost izražanja in ohranjanja njegove lastne kulture, vere in etnične pripadnosti. Integracijski model temelji na medkulturnem (interkulturnem) pristopu, ki dopušča ohranjanje različnih kulturnih in etničnih identitet, vendar posameznikov ne obravnava primarno kot člane etničnih ali kulturnih skupin (Bešter, 2007).
Poudarek je na kulturni raznolikosti družbe kot celote in večplastnosti kulturnih identitet posameznikov, ki sestavljajo družbo, in posamezne etnične skupine. Medkulturni pristop spodbuja dialog in interakcije med različnimi kulturnimi skupinami, medsebojno spoznavanje in sodelovanje. Skozi te procese naj bi se oblikovale tudi določene nove (skupne) vrednote in prakse, ki bi bile trdnejša podlaga za izgradnjo občutka pripadnosti in povezanosti med vsemi posamezniki in tudi različnimi etničnimi/kulturnimi skupinami (Bešter, 2007).
Leta 2010 je bil sprejet Nacionalni program ukrepov za Rome za obdobje 2010-2015, s katerim je predložena državna strategija ukrepov za izboljšanje bivalnih razmer in za ureditev romskih naselij, za izboljšanje izobrazbene strukture, zdravstvenega varstva, ohranjanja in razvoja romskega jezika in romske kulture, za osveščanje in za boj proti rasni diskriminaciji. Žal vladni program ukrepov mreže socialnega varstva ne omenja, čeprav je v zadnjem času romska narodna manjšina ob zaostrenih ekonomskih in socialnih razmerah v zelo slabem položaju.
Ključno področje družbenega vključevanja Romov je uspešnost pri izobraževanju. Evropska komisija si je zastavila cilj, da bi vsi romski otroci končali osnovnošolsko izobraževanje, saj ima v nekateri članicah EU osnovnošolsko izobrazbo končano le 42% romskih otrok. Nujno je, da je v vsaki romski skupnosti vsaj nekaj romov s končano srednješolsko ali poklicno izobrazbo. Šele tedaj se bodo odprle realne možnosti za razvoj socialnega podjetništva v romskih skupnostih (Križanič, 2012).
Poleg mednarodnih mehanizmov, ki države usmerjajo h kakovostnejšemu delu in vključevanju Romov v izobraževanje, je v Republiki Sloveniji na tem področju prišlo do pomembnih premikov. Ob tem je pomembno poudariti, da je uspešno vključevanje Romov v sistem vzgoje in izobraževanja odvisno tudi od uspešnosti ukrepov na drugih področjih: urejanja bivanjskih razmer, napredka na področju zaposlovanja, zdravstva itd.
Strategija 2011 posebno pozornost posveča področjem, ki jih Strategija 2004 ni podrobneje obravnavala, tj. predšolska vzgoja in srednješolsko izobraževanje, dotakne pa se tudi univerzitetne ravni, podiplomskega študija in izobraževanja odraslih. Strategija 2011 ohranja vsa izhodišča, načela in cilje, kot so zapisana v Strategiji 2004, poudarja pa tudi nove cilje:
- pomen izobraževanja (izobrazbe) v luči dviga socialnega, človeškega in kulturnega kapitala, izobraževanja, ki ima kot globalni cilj vzgojiti in izobraziti človeka za samostojno življenje in prevzemanje odgovornosti in posledic;
- pomen izobraževanja v najzgodnejšem obdobju in sistemsko omogočanje enakih možnosti za vse predšolske otroke
- pomen izobraževanja (izobrazbe) v luči zmanjševanja družbene obrobnosti in/ali izključenosti;
- pomen premagovanja jezikovnih ovir z učenjem maternega in slovenskega jezika kot prvega tujega jezika že v najzgodnejšem obdobju;
- pomen vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj;
- pomen izobraževanja v luči zmanjševanja socialne ogroženosti;
- pomen vseživljenjskega učenja;
- pomen »romskega« naselja in izgradnje večnamenskih prostorov v romskih naseljih, v katerih bi se lahko izvajali različni celoletni in krajši izobraževalni programi, delavnice, predavanja tako v dopoldanskem času kot popoldan: predšolska vzgoja kot celoletni, vsakodnevni pripravljalni program največ do petega leta otrokove starosti, učna pomoč za učence in dijake, ki so vključeni v redno izobraževanje, obšolske dejavnosti, izobraževanje za odrasle s ciljem pridobiti specifična znanja in osnovno izobrazbo, ki omogoča zaposlitev in samostojno življenje; v objektu bi bila tudi pisarna romskega svetnika, pisarnaza obiske iz centra za socialno delo, zdravstvenega doma, za zdravstveno vzgojo ;
- pediatrične sestre in sestre za zobno preventivo itd. in večnamenski prostor za druženja, prireditve, sestanke ter tudi športno-plesne aktivnosti;
- pomen »romskega« naselja, znotraj katerega naj se odvijajo preizkušeni in učinkoviti pripravljalni programi predšolske vzgoje tam, kjer je nizka vklju čenost otrok v institucionalno vzgojo in izobraževanje, nizek socialni status družin zaradi brezposelnosti staršev; programi naj izhajajo iz posebnosti in potreb okolja ter vsake posamezne družine. Še posebej velja poudariti, da obstajajo tudi pomisleki o izvajanju predšolske vzgoje v romskih naseljih, da bi predšolski oddelki v romskih naseljih pomenili korak nazaj v procesu integracije romskih otrok in naj bi pomenili pot uresni čevanja getov skozi stranska vrata. Opozorilo o romskih naseljih kot potencialnih getih je potrebno jemati nadvse resno.
- pomen izobraževanja (izobrazbe) v luči potreb mobilnosti sodobnega človeka, torej tudi pripadnika romskega naroda. Dvig socialnega kapitala je običajno mogoč zunaj romskega naselja, v urbanem okolju. Za vstop in bivanje v urbanem okolju pa je potrebno pridobiti ustrezno izobrazbo. Ta omogoča več možnosti za zaposlitev.
Resolucija o Nacionalnem programu izobraževanja odraslih v RS za obdobje 2013-2020 kot strateško razvojnega dokumenta na področju izobraževanja odraslih je omogočiti vsakemu odraslemu prebivalcu Slovenije enake možnosti za kakovostno izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih. Z uresničevanjem resolucije se želi v obdobju do leta 2020 odpraviti največje razvojne zaostanke, zlasti na področju ravni temeljnih in poklicnih zmožnosti odraslega prebivalstva, njegove izobraženosti in vključenosti v vseživljenjsko izobraževanje. Resolucija kot eno izmed ciljnih skupin opredeljuje ranljivo skupino odraslih in v njo uvršča Rome (Nacionalni program ukrepov vlade republike slovenije za Rome za obdobje 2016-2021, 2017).
Problematika vzgoje in izobraževanja otrok Romov v predšolskih ustanovah v Sloveniji je že več deset let v žarišču zanimanja vzgojiteljev, prosvetnih institucij ter posameznikov, ki se pri svojem pedagoškem delu srečujejo s temi vprašanji. Doslej je bilo izdelanih več celostnih analiz bolj z informativnim poudarkom kot na globinski analizi medsebojnih vplivanj mnogoterih zunanjih in notranjih dejavnikov, ki oblikujejo vzgojno-izobraževalno ter kulturno sfero Romov v Sloveniji. O vzgoji in izobraževanju otrok Romov v Sloveniji je bilo doslej napisanih veliko diplomskih nalog, člankov ter opravljena obsežna raziskava o učnih in vzgojnih dosežkih otrok Romov. Za boljše razumevanje vseh dejavnikov, ki so vključeni v vzgojo in izobraževanje otrok Romov, so nam potrebni mnogi prikazi, informacije, spoznanja in izkušnje drugih, da bi lažje dojeli notranje dinamizme, ki vplivajo na ta segment vzgojnoizobraževalnega področja v predšolskih ustanovah (Novak, 2006).
Pomembna prelomnica v življenju Romov je leto 1971, ko so v Londonu organizirali prvi svetovni kongres Romov. Svet so opozorili nase in pokazali na probleme, ki so rešljivi le s pomočjo celotne svetovne skupnosti (OZN). Na kongresu je bila ustanovljena Mednarodna romska organizacija, sprejeta zastava in grb in bilo je sklenjeno, da se poenoti uporaba poimenovanja njihovih pripadnikov z Rom, Romi. Na tem kongresu so sprejeli svojo himno (prav tam).
J. Krek, vodja projekta za standardizacijo romskega jezika v Sloveniji in vključevanje romske kulture v vzgojo in izobraževanje (2006), v članku za Mladino, razlaga o modelu za izobraževanje romskih otrok . »Romske učence vključevali v šolski sistem brez zadostnih prilagoditev, ki bi upoštevale kulturne razlike. Pričakovali smo, da bodo nekako prevzeli jezik in vzorce večinske kulture in postali Slovenci, romska kultura pa bo nekaj postranskega, nekaj, kar se kaže v glasbi … Tisti otroci, ki so bili v šoli uspešni in so to dejansko lahko storili, so se asimilirali. Še danes obstajajo učenci, tudi v dolenjski regiji, za katere njihovi sošolci in učitelji ne vedo, da so Romi. Če pa romskim otrokom jezika in kulturnih navad ne uspe v celoti prevzeti, so tako ali drugače izključeni: potem so “Romi”, za katere “se ve”, da niso enakovredni.«
M. Tancer (1994) v Novak (2006) navaja, da je bilo leta 1990 pri nas 15,28 % predšolskih romskih otrok, od katerih večina ni bila vključena v vrtce. Pomemben kazalnik so bivalne razmere, v kakršnih živijo romske družine. Večina romskega prebivalstva živi v naseljih, ki so skorajda vedno ločena od drugega prebivalstva, na obrobju mestnih območij. Nekaj hiš v naselju Brezje pri Novem mestu ima urejene bivalne razmere, povsod drugod živijo praviloma pod minimalnimi bivalnimi standardi, zelo redki Romi pa živijo v popolnoma urejenih bivalnih razmerah.
M. Tancer (1994) v Novak (2006) tudi navaja, da je ključnega pomena skrb za vzgojo in izobraževanje ter otroško varstvo romskih otrok. Na tem občutljivem področju je treba poglobljeno proučiti vzgojne in izobraževalne programe, jih prilagoditi potrebam in posebnostim Romov, uvajati posebne standarde in normative, da bi dosegli večje učinke. Predšolsko varstvo romskih otrok je treba bolj približati romskim naseljem, uvajati potujoče vrtce in se bolj povezati s starši. Nadaljevati je treba usposabljanje učiteljev in vzgojiteljev za delo z romskimi otroki. V našem okolju je zaželeno, da z romskimi otroki delajo vzgojitelji, ki jih delo z romskimi otroki zanima, svetovalni delavci pa sodelujejo pri pripravi individualnih programov. Za vzgojitelje in druge pedagoške delavce, ki delajo z romskimi otroki, je treba organizirati dopolnilno strokovno izobraževanje. Vzgojitelji, ki delajo z romskimi otroki v posameznih enotah oz. oddelkih, naj se združujejo v strokovne aktive in se povezujejo tudi z vzgojitelji v drugih vrtcih, kamor so integrirani romski otroci. Le tako si lahko vsi predšolski strokovni delavci s pomočjo hospitacij, aktivov in pedagoških delavnic izmenjujejo pozitivne izkušnje.
Pomembno je tudi povezovanje vrtca s starši romskih otrok, ki naj bodo poleg skupnih oblik sodelovanja organizirane še dodatne oblike, kot so skupinski in individualni pogovori, predavanja in obiski v romskih naseljih, obiski kulturnih prireditev ipd. (Novak, 2006).
Naloga šole in strokovnih delavcev v šoli je omogočanje drugačnosti učencem iz različnih socialnih in kulturnih okolij. Učenec lahko uresniči svoje želje, pokaže znanje in spretnosti ne glede na raso, veroizpoved, kulturni ali socialni izvor ter narodno pripadnost. To lahko omogoči le tak šolski sistem, ki temelji na uveljavljanju enakih možnosti za izobraževanje in zagovarja uspešnost vseh učencev ob upoštevanju drugačnosti. Pomemben dejavnik pri tem so učitelji in svetovalni delavci, ki razvijajo svoje znanje in izkušnje ob upoštevanju načela večkulturnosti in spoštovanja pravic pripadnikov drugih narodnostnih skupnosti (Popošek, 2006).
V dokumentu Strategija vzgoje in izobraževanja Romov v republiki Sloveniji, (2004, 13) poudarjajo, da romski učenci predstavljajo specifičen del populacije, katerega osnovna specifika je v tem, da se razlikuje od večine po jeziku, identiteti, in kulturi. Vprašanje pa je, koliko oziroma kako sedanje rešitve v vzgojno-izobraževalnem sistemu to upoštevajo.
Če se najprej ozremo v zgodovino in se osredotočimo le na obvezno izobraževanje, je mogoče zapisati, da je zavedanje o nujnosti drugačne obravnave romskih učencev v vzgojnoizobraževalnem sistemu staro že več kot četrt stoletja. Analiza dokumentov pokaže, da je k razlogom za neuspeh pri vključevanju in šolanju romskih otrok treba prišteti tudi nekatere v praksi uveljavljene koncepte za delo z romskimi učenci in neustreznost določenih kurikularnih rešitev (prav tam).
Med osnovnimi ovirami za uspešno šolanje je slabo poznavanje ali v večini primerov, nepoznavanje slovenskega jezika. Otroci se težko sporazumevajoin sledijo pouku ter so manj motivirani za redno obiskovanje pouka. Kurikularne vsebine niso prilagojene in smiselne za romske otroke. Učitelji so premalo usposobljeni za poučevanje slovenščine kot drugega (tujega) jezika. V kurikulum vrtca in osnovne šole doslej ni bilo vključeno poučevanje romskega jezika. To romskim učencem pomembno otežuje vstop v vrtec oziroma osnovno šolo in nadaljnje šolanje. (Strategija vzgoje in izobraževanja romov v republiki sloveniji, 2004, 18).
Neznanja slovenskega jezika pa ni mogoče odpraviti ali ublažiti, če se prične v šoli. Nujno bi bilo pričeti z okrepljenimi predšolskimi programi, z uvedbo romskega pomočnika, ki bo otrokom lahko pomagal prebroditi jezikovno bariero, ter z zares zanimivimi projekti oziroma temami. Mednarodna Okvirna konvencija o varstvu narodnih manjšin določa, da imajo nacionalne manjšine pravico do ohranjanja in razvijanja “bistvenih elementov lastne kulture in identitete” ter identiteto opredeli kot “religijo, jezik, tradicije in kulturno dediščino” (prav tam).
Skozi zgodovino, so bili romi, kot priseljenci z drugačnim načinom življenja in kulturo, ki ni sovpadala z okoljem v katerega so se priselili obravnavani, kot manj vredni prebivalci, pogosto zaničevani in surovo preganjani. Iz zgodovinskih zapisov lahko povzamemo, da se je ostala populacija do njih vedla kruto, družine romov so bile na silo razdrte, otroci odvzeti, rominje sežigane in romi surovo mučeni. Danes so z ustavo obravnavani kot etnična skupnost, ščiti jih zakon o človekovih pravicah, pa vendar so še vedno visoko brezposelni, z nizko stopnjo izobrazbe, slabim socialnim položajem in živijo s slabimi bivalnimi pogoji.
Ker so se romi naseljevali v različne smeri, na različne konce sveta, v različniih obdobjih, nimajo skupne kulture. Temeljne značilnosti, ki so jih proučili strokovnjaki na tem področju so privrženost družini, religija ter glasba in ples. V zahodni civilizaciji redko najdemo tri generacije, ki sobivajo skupaj, kar je pri romski populaciji zelo značilno. Prevladuje patriarhat in najstarejši člani družine imajo mesto starešine, na katerega se ostali člani obračajo, med reševanjem sporov in problemov. Nosečnice in otroci imajo priviligiran položaj, saj Romom številčna družina veliko pomeni. V romskem živenju imata tudi glasba in ples velik pomen. Vpliv romske glazbe je zaslediti celo v skladbah najbolj priznanih sverovnih skladateljev.
Slovenija je z vstopom v Evropsko unijo morala sprejeti tudi določene zahteve. Evropska unija je opazila veliko pomankljivosti na področju romske problematike, zato je od Slovenije zahtevala ureditev tega področja, s čimer bi se lahko izkazala za enakvredno članico evropske unije. Slovenija, ki je to problematiko, pred vstopom v evropsko unijo zanemarjala in na tem področju ni mogoče zaslediti velikih premikov, se je tako na zahtevo evropske unije morala soočiti s tem problemom in narediti načrt, kako v najkrajšem času in najbolje rešiti problem romske populacije. Oredotočili so se najbolj na izobrazbo in zaposlovanje romov.
Na tem podoročju lahko zasledimo velike premike zadnjih deset let. Predšolsko vzgojo so z vrtcih v romskih naseljih približali staršem, pričelo se je tudi usposabljanje učiteljev za delo z romi. Ugotovili so, da je zelo dobrodošlo, da je učitelj, ki poučuje romske otroke, prav tako rom, oziroma, da pri pouku sodeluje romski koordinator. Ukrepov je bilo veliko, pa vendar romov, ki zaključijo osnovnošolsko izobraževanje še vedno ni tako številčno veliko.
Po prebiranju literature in prikazu ključnih dejstev o romski populaciji, njihovi kulturi in načinu življenja lahko tezo le delno potrdim. Mnenja sem, da bo potrebno storiti mnogo več, kot samo urediti področje izobraževanja in zaposlovanja romske populacije, čeprav istočasno menim, da je to eden ključnih dejavnikov, ki lahko privedejo do izboljšanja statusa roma. Predvsem mislim, da bi bilo potrebno spremeniti miselnost ljudi. Goboko v nas so zakoreninjeni stereotipi o romih. Mogoče bi s prihajajočimi generacijami lahko dosegli, da bi se predsodki o romih zmanjšali v tolikšni meri, da bi tudi oni imali možnost začutiti pripadnost narodu, da so pomembni in potrebni ter sprejeti s svojimi navadimi in običaji.
8. Literatura
- Bešter, R. (2007). Model integracijske politike v odnosu do drugih model imigrantskih politik. Razprave in gradivo, 53-54, 117-139.
- Brezar, S. Naše življenje, Lokve pri Črnomlju, Ministrstvo RS za kulturo, 2004.
- Courthiade, M. (2002). Kronologija romov in legende. V V. Klopčič in M. Polzer (ur.) Evropa, Slovenija in romi (str. 160-182). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.
- Gombač, J., Josipovič, D., Mlekuž, J., Toplak, K., Vah Jevšnik in Žitnik Serafin, J.
- (2009). Demografska, etnična in migracijska dinamika v Sloveniji in njen vpliv na slovensko vojsko. Ljubljana. Pridobljeno 22.1.2017 s: .http://isim.zrcsazu.si/eknjiga/Zitnik–ur.pdf
- • Hadler, M. Značilni elementi v romski mladinski književnosti. Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor 84=49(2013), 4, str. 109–130 Hrženjak, M. (2002). Zgodovinski, kulturni in družbeni vidik vključevanja romskih otrok v slovenske vrtce. Socialna pedagogika, 6(1), 81-93.
- Ivanec, S. (2011). Odnos romov do zgodovine. V D. Trškin (ur.). Trorajev zbornik (str. 453-483). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.
- Hahonina K. (2005). Mladina 35. Družba. Pridobljeno 10. 1. 2017, s: ihttp://www.mladina.si/93352/aktualna-solska-oblast-je-privolila-v-prikrito-nestrpnostdo-romov-pri-delu-vecinskega-prebivalstva/.
- Komac (2007). Priseljenci. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.
- Križanič, M. (2012). Integracija romov v slovensko družbo. Bogoslovni vestnik, 72, (3), 445-458.
- Mednarodni romski zbornik; Zveza Romov Slovenije, Murska Sobota, 2009.
- Nacionalni program ukrepov vlade republike slovenije za rome za obdobje 2016-2021
- (2017). Pridobljeno 18. 06. 2017 s: http://ec.europa.eu/justice/discrimination/files/roma_slovenia_strategy_sl.pdf
- Novak, M. (2006). Vrtec v romskem naselju: vzgaja, uči in živi…Sodobna pedagogika, posebna izdaja, 266-280.
- Petrovski (2003). Romska identiteta in kultura. V V. Klopčič in M. Polzer (ur.) Evropa, Slovenija in romi (str. 182-190). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.
- Popošek, K. (2006). Prizadevanje za oblikovanje ustrezne večkulturne šolske klime. Sodobna pedagogika, posebna izdaja, 310–317.
- Zupančič, J. (2002). Romska vprašanja v luči prostorskih odnosov. V. Klopčič in M. Polzer (ur.) Evropa, Slovenija in romi (str. 106-124). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.
Lajkaj ovo:
Lajk Učitavanje...
u koju su vanjski predavači dobili na poklon, s knjigom Turnirski sustavi, kao i prigodnu šahovsku figuru koju su izradili učenici naše škole. U šahu kao i u životu, nikad ne budite u žurbi da učinite nešto što se ne može ispraviti, polako se žuri u svemu. 
krenuli šahovski zadaci. Učenici su se odlično snašli i zahvaljujući upravo njima mi danas imamo knjigu o cijelom projektu”, rekla je te pokazala radove koje je radila s učenicima 5. i 6. razreda prošle školske godine. Reakcija prisutnih bila je odlična, svidjeli su im se radovi koje je kolegica pokazala.
otada ova garnitura ima, i imat će, svoje zasluženo mjesto među povijesno najznačajnijim šahovskim garniturama”, rekao je i dodao ”svjetskom prvaku Bobbyu Fischeru, Dubrovnik garnitura toliko je prirasla srcu da je naglasio da je to njegova omiljena šahovska garnitura.”
Ovaj prvi, uvodni, Globalni šahovski festival završili smo okruglim stolom na kojem je Marija Zubec pročitala mišljenja učenika o šahu. Na samom kraju predstavljen je plan rada i priprema za 2. Globalni šahovski festival te su prisutni pozvani da se jave ako se žele priključiti autorskom timu.
Slika 2. “Vođa – Ho Chi Minh” još je prisutan u školama
Pogled kroz prozor 
Trebate biti prijavljeni kako bi objavili komentar.