(skotopičnim sindromom) ali Irlen sindromom
Maja Avbar
Povzetek
Raziskovanje tega področja me je spodbudilo, ker sem ugotovila, da je pri nas zelo slabo poznano. Zanimalo me je, kakšne so značilnosti otrok z vizualnim sindromom, kako ga prepoznati, s čim se povezuje, kakšne so oblike pomoči, kje jih poiskati in nenazadnje tudi zaradi boljšega razumevanja otroka s tem sindromom.
Ob soočanju z učnimi, bralnimi, čustvenimi in vedenjskimi težavami otroka, sem iskala pomoč pri različnih strokovnih delavcih in inštitucijah ter na svetovnem spletu, kjer sem v reviji Šolski razgledi našla članek o skotopičnem sindromu. Poimenovan je še z drugimi imeni kot so Meares – Irlen sindrom ali Irlen sindrom ter vizualni stres.
V seminarskem delu se osredotočam na raziskave o vizualnem sindromu, ki naj bi močno otežil branje črnega tiska na beli podlagi in povzročal še nekaj težav, predvsem povezanih s pisanjem, samopodobo, nizko motivacijo, težave s percepcijo prostora in slabo koordinacijo. Pri diagnostičnem ocenjevanju vizualnega sindroma usposobljeni strokovnjaki uporabljajo barvne prosojnice, ki jih polagajo na besedilo in ugotavljajo, katera (ali kombinacija večih) izkrivljanja izniči. V Sloveniji se s prepoznavanjem in diagnostiko VS ukvarja Inštitut za disleksijo, ki združuje strokovnjake s področja specifičnih učnih težav.
Starši, ki ostanejo brez pomoči javnih inštitucij in njihovih strokovnih delavcev, poiščejo pomoč pri Inštitutu za disleksijo. Na njihovo obravnavo pogosto pridejo starši otrok z disleksijo ali bralnimi in učnimi motnjami, obravnava pa je plačljiva.
V nadaljevanju bo za izraz vizualni stres uporabljena krajšava VS.
Ključne besede: vizualni stres, Irlen sindrom, vizualna izkrivljanja, težave z branjem, barvni filtri.
Prizadevanja za izboljšanje bralne pismenosti so v slovenskem šolskem sistemu prisotna več deset let, najbolj intenzivna pa so od leta 2010, tj. objave dosežkov učencev v mednarodni raziskavi PISA 2009 .
Kakovostno poučevanje bralne pismenosti in kakovostno znanje, vključno s pismenostjo, je pogojeno z visoko kakovostnimi učitelji, ki imajo znanje o tem, kako poučevati branje in pisanje, kako nadalje razvijati pismenost po vertikali, kako odkrivati učne težave in ravnati z njimi, na podlagi česar sprejemajo avtonomne odločitve. Poleg tega uporabljajo najrazličnejše pristope, da zadovoljijo potrebe posameznih učencev, povečajo njihovo motivacijo in posledično njihove spretnosti branja in pisanja. (Znanstvena monografija BRALNA PISMENOST v vrtcu in šoli – teoretska izhodišča in empirične ugotovitve. Ljubljana 2013).
Predpogoj za uspešno bralno pismenost, ki ima v življenju posameznika izreden pomen, je branje. Za nekatere učence je usvajanje te spretnosti težaven proces, ki vpliva na njihovo samopodobo, razumevanje in učenje. Težave pri branju se pri začetnih bralcih kažejo kot težave fonološkega zavedanja, kasneje pa v skromnejšem besedišču, slabši tekočnosti in pomanjkljivem bralnem razumevanju (Košak Babuder, 2014).
Najpogostejša motnja branja je disleksija in je prisotna pri 2–10 % učencev (Metlika, M., 2016). Zgodnje odkrivanje disleksije je izrednega pomena za prihodnost vsakega posameznika z disleksijo, kar poudarjajo tudi številni raziskovalci (Jelenc, 1993; Lyytinen, 2006; Nicolson in Fawcett, 1996; Magajna, 2003; Crombie, 2002; Sousa,2005; Lam, 2007). Na osnovi raziskovalnih rezultatov avtorji (Freud, 1999; Molfese, 2006; Hall, 2009; Nicolson in Fawcett, 2008) opozarjajo na identifikacijo in obravnavo otrok z disleksijo že na začetku šolanja (Kruh, J., 2009).
Vizualni stres se pogosto zamenjuje in disleksijo. Statistični podatki kažejo, da 46 % ljudi z disleksijo imajo tudi VS, pri čemer pa ostajajo ključne razlike (Chang, Kim, Kim in Cho, 2014). Disleksija je povezana s težavami v zaznavanju zaporedja, črk in fonetike. VS pa ni mogoče obravnavati kot težavo pri zaznavanju črnega besedila na beli podlagi in občutljivost na svetlobo. Težave VS je možno odpraviti z uporabo barvnih filtrov-očal (Heine, M., Martin, B., Shields, M., 2016).
Disleksijo pojasnjujejo različne teorije. Ena izmed teh je teorija vizualnega stresa, ki predpostavlja, da disleksijo povzroča primanjkljaj v vizualnem procesiranju (Erjavec, 2011).
Težave opazijo najprej starši, vendar v obdobju, ko se otroci intenzivno učijo branja in pisanja, se lahko te težave velikokrat prikrijejo. Šele kasneje, ko branje in pisanje postaneta samo sredstvi za učenje, pa postanejo tudi učitelji bolj pozorni na težave pri branju, s katerimi se otroci srečujejo.
Kot pedagoški delavec in starš sem doživljala veliko stisko ob soočanju s čustvenimi in bralnimi težavami otroka ter z neučinkovito odzivnostjo učiteljic in ostalih strokovnih delavcev (posvetovalnica za starše; psiholog, specialni pedagog).
Nemoč s katero sem se srečevala, iskanje rešitev ter branje literature o skotopičnem sindromu so v meni vzbudili zanimanje za raziskovanje tega področja in iskanje načinov za zgodnje prepoznavanje in napotitev na ustrezno obravnavo otrok.
Prve opise simptomov je zapisal Critchley (1964), ko je pri raziskovanju disleksije ugotovil, da je nekaterim otrokom, ki so imeli težave pri branju na belem papirju, možno branje olajšati z obarvanim papirjem. Več v tej smeri je začela leta 1980 poročati še Meares (Ritchie, S.J., 2010).
Nekaj let za njo pa ga je podrobno raziskala in opredelila Helen Irlen. Teorijo vizualnega stresa je poimenovala skotopični ali Irlen sindrom. Opredelila ga je kot nezmožnost možganov, da bi obdelali vizualne informacije. Odkrila ga je, ko je svoje odrasle učence z disleksijo začela spraševati, kaj vidijo in ne le, če vidijo (Kosmač, L., 2013).
V Združenem kraljestvu se je leta 1995 Arnold Wilkins začel ukvarjati z omenjenim sindromom in začel tudi z uporabo poimenovanja vizualni stres (Adams, 2012; Malins, 2009; v Metlika, N., 2016). Vizualni stres je motnja vizualnega zaznavanja, ki povzroča glavobole, popačeno sliko in onemogoča ali močno otežuje branje. Pogosta naj bi bila pri osebah z disleksijo, vendar jo zasledimo tudi pri osebah brez nje (Ritcie, S. J., 2010).
Poimenovana je kot subjektivna izkušnja neprijetnih vidnih simptomov pri branju (zlasti pri dlje trajajočemu) kot odziv na nekatere vidne dražljaje (Mana A. Alanazi, Saud A. Alanazi, Uchechukwu L. Osuagwu, 2016).
Vizualni stres (VS) vpliva na branje v 5–12 % celotnega prebivalstva in na 31-36 % otrok z bralnimi motnjami. Simptomi vključujejo izkrivljanje tiskanja in vizualno nelagodje pri branju, in so še bolj izraziti fluorescenčni svetlobi. Irlenova (v Nandakumar in Leat, 2008) je na začetku predvidevala, da simptome vizualnega stresa povzroča preobčutljivost čepkov mrežnice na določene valovne dolžine vidnega spektra. Nepravilna porazdelitev svetlobe na mrežnici naj bi povzročala neusklajeno delovanje med centralnim in perifernim vidom. Vplivala pa naj bi na očesne premike, ki so potrebni za branje (Grosser in Spaford, 1989, v Metlika N. , 2016).
Izpeljana je bila tudi raziskava, pri kateri so se spraševali ali je možno prepoznati sindrom VS pri rutinskem očesnem pregledu. Rezultati so pokazali, da pri klasičnem očesnem pregledu ni mogoče identificirati osebe z VS. Podan je bil predlog za nadaljnjo raziskovanje, kjer bi bilo to omogočeno (Monger, L.; Wilkins, A.; Allen, P., 2015).
Strokovnjaki so si enotni, da se težave VS pojavljajo od zelo blagih do zelo hudih oblik, odvisno od števila, vrste in intenzivnosti vizualnih izkrivljanj. Težave pa so odvisne tudi od intelektualnih sposobnosti posameznika (Leow, Marsh in Watson, 2014).
Na uradni spletni strani Irlen opisujejo značilnosti, ki se pojavijo pri učencih z VS (http://irlen.com/, http://irlen.com/what–is–irlen–syndrome/).
Kot je opisano, pojav niti ni tako redek. V 12–14 % se pojavi (VS) pri splošni populaciji, v 46 % pri posameznikih z bralnimi in učnimi težavami, v 33 % pri učencih z diagnostiko ADHD, prav tako 33 % pri avtističnih posameznikih ter 55 % pri posameznikih s poškodbami glave in pretresu možganov (prav tam).
Kosmač, L., (2014) v svojem članku opisuje naslednje značilnosti otrok z vizualnim sindromom:
- Pri močni svetlobi se pojavi pikajoč in žgoč občutek v očeh, zato raje delajo pri slabši svetlobi.
- Besede in črke vidijo osebe popačeno.
- Oči se hitro utrudijo.
- Oseba začne intenzivno zehati.
- Oči preskakujejo besede, vrstice skačejo, oseba si mora pri branju pomagati s prstom.
- Nenehno umikajo pogled stran od besedila.
- Misli začnejo bežati in begati, hitro izgubijo koncentracijo.
- Besede, črke ali predmeti se jim nenadno izostrijo, nato zopet zameglijo.
Osebe z VS so zelo občutljivi na svetlobo, strani v knjigi, predmeti se jim bleščijo. Nekateri posamezniki ob branju čutijo omotičnost. Postanejo utrujeni, zaspani, tesnobni in razdražljivi, nemirni, pri neonski svetlobi težko ostanejo osredotočeni (http://irlen.com/what–is–irlensyndrome/).
Branje črnega tiska na belem papirju je neprijetno in pogosto zahteva ponovno branje za razumevanje besedila. Navedenih je nekaj zelo značilnih simptomov, ki se pojavljajo pri otrocih z VS. Enako neučinkovito je branje not in številk.
Težave pri branju se kažejo kot slabo razumevanje besedila, napačna razlaga besed, nezmožnost sledenja besedilu, preskakovanje besed ali vrstic. To posledično vodi do počasnega ali oklevajočega branja, izgubljanje med branjem in izogibanje branju. Branje lažje izvajajo pri šibki svetlobi s pogostimi odmori.(http://irlen.com/what–is–irlen–syndrome/). Pri šolskem preverjanju in ocenjevanju sem zasledila, da je besedilo majhno, na eni strani je strnjenih veliko nalog, kar otroku z VS močno oteži reševanje.
Fizično nelagodje se pri osebah z VS kaže kot strah, utrujenost, slabost, glavoboli, nemir, pojavijo se pekoče in solzne oči (http://irlen.com/what–is–irlen–syndrome/).
Pri osebnem opazovanju in poročanju otroka sem zasledila še zehanje, vrtoglavico ter ob branju pojav barvnih krogov ali nepravilnih oblik v vidnem polju.
Daljše branje, pisanje in delo z računalnikom zahteva trajno pozornost. Zaradi težav pri percepciji in utrujenosti, ki jo osebe doživljajo, morajo pogosto delati odmore. V nasprotne primeru se znaki VS poslabšajo.
Težave pri koncentraciji pri branju in izvajanju miselnih nalog (http://irlen.com/what–is–irlensyndrome/).
Ob opazovanju otroka z VS sem zasledila težave s kratkoročnim spominom in priklicem besed. Ocene pogosto ne odražajo vloženega truda. Šolsko preverjanje in ocenjevanje znanja (delo pred tablo, testi) pri otroku povzročajo močno tesnobo, ob kateri pozabi tudi velik del naučenega.
H. Irlen (2005) v knjigi Reading by colors: Dyslexia and Other Reading Disabilities opisuje še ostale značilnosti, ki jih opazimo pri osebah z vizualnim sindromom.
Ker se učenci pogosto »izgubijo« v besedilu, jim prepisovanje povzroča večjo težavo. Besedilo morajo vedno znova prebrati, pregledati in poiskati kje so ostali, kar je zelo zamudno. Za prepis je potrebna izredna koncentracija. Učenci imajo lahko težave s pisanjem v ravni vrsti, pišejo preveč skupaj ali narazen, črke so neustrezne velikosti. Pri zapisu pogosto izpuščajo ločila in veliko začetnico. Pri pisnih sestavkih jim primanjkuje organizacije in pogosto pišejo brez ponovnega branja (prav tam).
H Irlen (2005) opisuje, da VS pogosto prizadene tudi posameznikovo zaznavanje globine in prostorskih odnosov, kar lahko povzroči neusklajeno gibanje in nerodnost. Ta je značilna tudi za majhne otroke; polivanje, padanje na tla, spotikanje, metanje predmetov … Zaradi popačenega zaznavanja imajo nekateri težave s prostorsko organizacijo in podobnostmi nekega predmeta ali osebe. Težave pri zaznavanju globine se kažejo pri okornosti, težavah pri lovljenju žoge, slabi oceni razdalje.
H. Irlen (2005) pravi, da zaradi težav pri zaznavanju globine, zaznavanju gibanja in prostorskih odnosov ter koordinacije je motorika pogosto okrnjena. Pri športnih aktivnostih so počasnejši, saj razmišljajo kako uskladiti delovanje rok in nog. Za njih niso primerni športi, ki zahtevajo koordinacijo rok in nog (igre z žogo).
Na glasbenem področju so uspešni predvsem tisti, ki imajo dober slušni spomin in lahko igrajo po posluhu. Namesto not vidijo pike, ki izginjajo, prav tako simboli, notne vrstice se premikajo in vijugajo (H. Irlen, 2005).
Zaznavanje barv in odtenkov je pomanjkljivo, pojavijo se težave s perspektivo pri risanju, pogosto ne vidijo tridimenzionalnih slik (H. Irlen, 2005).
Težave se kažejo pri branju in zaznavanju števil v stolpcih ter zapisovanju na pravo mesto, sploh če so števila zapisana dosti skupaj in brez ustreznih razmikov.
Nekateri učenci zaznavajo premikanje, izginjanje in obračanje števil, pogosto delujejo površni, pogosto preverjajo svoje zapise, saj se težav zavedajo. Nekateri so pri reševanju spretni in uspešni, če imajo usvojene ustrezne strategije in zelo dober spomin (H. Irlen, 2005).
Otroci z VS so pogosto označeni za lene in nemotivirane. Pogosto ne zmorejo narediti kar se od njih zahteva, česar tudi sami ne razumejo in se odzovejo na različne načine. Nekateri zaradi pomanjkanja pozitivnih rezultatov obupajo, se nehajo truditi in učiti ali odreagirajo z neprimernim vedenjem. Drugi zaradi neuspehov v šoli, veliko časa posvetijo učenju. S tem izgubijo stik s prijatelji, kar vpliva na njihovo socialno življenje (H. Irlen, 2005).
Osebno vidim težavo pri nedoseganju rezultatov, kljub velikemu vloženemu trudu.
Ker pogosto ne zmorejo opraviti, kar se od njih pričakuje, začnejo uporabljati obrambne mehanizme. Pričakovanja staršev in učiteljev skušajo izpolnjevati, vendar pozitiven odnos in upanje na izboljšanje kaj hitro skopnita. Pogosto sanjarijo ali postanejo razredni klovni. Obnašajo se kljubovalno, otročje, agresivno. Kmalu za tem verjamejo, da so nesposobni, leni in neumni. Odklanjajo delo, motijo pouk, kmalu se naučijo, kako se pouku izogniti, zlasti se želijo izogniti glasnemu branju. Te otroke pogosto označijo za nemotivirane, nesocialne ali za otroke z vedenjskimi in čustvenimi težavami (H. Irlen, 2005).
Podobno vedenje sem zasledila tudi sama, predvsem kot upiranje in kljubovanje pri opravljanju šolskih obveznosti.
Učenci kmalu ugotovijo, da se razlikujejo od drugih. Naloge težko dokončajo, pri glasnem branju so zelo slabi, ker ne dosegajo pričakovanj pomembnih odraslih, dobijo negativno mnenje o sebi. Sčasoma ima večina učencev nizko samopodobo. O sebi menijo, da so neumni, leni in da imajo učne težave (H. Irlen, 2005).
Robinson, G. L., Foreman, P. J., in Dear, K. B. G. (1996) so raziskovali korelacijo med družinskimi člani in ugotavljali dednost sindroma. Znake VS ima ponavadi več članov iste družine, ker kaže na dednost sindroma. V raziskavi, ki so jo izvedli na 751. učencih z VS, so ugotovili, da je imel v 84 % vsaj eden od staršev podobne težave.
Raziskava (Whichard, Feller in Kastner, 2000), ki so jo izvedli med zaporniki v Koloradu – ZDA, je pokazala, da je prisotnost vizualnega stresa med zaporniki visoka, okoli 50 %, kar potrjuje povezanost VS z vedenjskimi težavami.
Deklice pogosteje skušajo prikriti svoje težave in kompenzirati z močnejšimi področji; socialnimi spretnostmi in verbalnim delom. So prijazne, se trudijo in to tudi pokažejo.
Vzorci so
Slika 1. Vrtinčenje Slika 2. Valovanje
Slika 4. Halo Slika 3. Reke
Več nazornih primerov vizualnega izkrivljanja si je možno ogledati na video posnetku, uradni spletni strani http://irlen.com/, pod naslovom »See Sample Distortions«.
Robinson, G. L., Sparkes, D. L., Roberts, T. K., Dunstan, H., McGregor, N. R., in Conway, R. N. F. (2002) pravijo, da je vedno več dokazov o biokemičnem delovanju na učenje učenja in vedenjske težave, vključno z vizualno funkcijo. Prepoznavanje biokemičnih anomalije je težje zaradi interakcije med biokemičnim delovanjem in vplivi okolja. Ugotavljajo, da lahko zgodnji senzorični primanjkljaji vodijo k ranljivosti v kasnejšem razvoju, predvsem v smislu dovzetnosti za okužbe in podvrženosti stresu. Pomembno je tudi omeniti, da spremembe v biokemičnem delovanju maščobnih kislin vplivajo na membranske strukture in membranske encime, kot tudi mnoge druge presnovne procese. Spremembe v biokemičnem delovanju lahko delujejo recipročno s spremembami v možganih. To pa vodi do sprememb oz. okvar v nevronskem delovanju.
Vzroke za nastanek VS razlagata dve teoriji; torija preobčutljivosti možganske skorje in magnocelularna vizualna teorija.
Teorija preobčutljivosti možganske skorje velja za vodilno pri razlagi nastanka VS.
Možganska skorja naj bi se pretirano odzivala na vizualne dražljaje.
Ta teorija je nastala ob proučevanju posameznikov s simptomi vizualnega stresa in ljudi z migreno, epilepsijo, multiplo sklerozo in avtizmom. Izkazalo se je, da lahko pri občutljivih ljudeh nekateri vizualni vzorci povzročijo napad migrene ali epilepsije (A. J. Simmers, Bex, F. K. H. Smith in Wilkins v Metlika, N., 2016) Evans, 2002 (v Ritchie 2010) opisuje da gre za preveliko vzdraženost možganske skorje in da uporaba barvnih prosojnic pomaga pri zmanjševanju napadov.
Da pa bi dokazali povezavo med VS in avtizmom ter multiplo sklerozo je bilo izpeljanih premalo raziskav oz. so bile izpeljane na zelo majhnem vzorcu (Ritcie, 2010).
Huang idr. (2011) so ugotovili, da lahko močni vizualni dražljaji privedejo do pomanjkljivega zaviranja dražljajev v vidnem delu možganske skorje, ki povzroči neustrezno reagiranje nevronov v možganski skorji in s tem percepcijo izkrivljanja.
Predeli vzdraženja se pri posameznikih razlikujejo, kar naj bi bilo skladno z individualno izbiro barvne prosojnice, uporaba le – teh pa naj bi zmanjšala vzdraženost možganske skorje in znake VS (Ludlow, idr., 2006).
Wilkins, A., Huang, J. in Cao, Y. (2007) prav tako zagovarjajo teorijo o preobčutljivosti možganske skorje. Prevelika nevronska dejavnost na podlagi močne vizualno senzorne stimulacije je povezana tudi s pojavi migrene pri določenih ljudeh. Za te so ugotovili, da jim natančno določeni spektri barvnih filtrov, pomagajo pri zmanjševanju migrenskih glavobolov.
Magnocelularna vizualna teorija
Druga teorija pravi, da je vzrok za nastanek VS primankljaj v magnocelularnem vidnem sistemu, ki je odgovoren za premikanje oči in igra ključno vlogo pri branju (Stein, 2001 v Metlika 2016). Različni avtorji menijo, da naj bi barvne prosojnice zaustavile določeno svetlobo, ki aktivira parvocelularno pot in s tem pospešile magnocelularni vidni sistem. S tem naj bi preprečile nastanek okvar v vidnem sistemu. Ugotovili so, da rdeča svetloba zatre celice v magnocelularnem sistemu, modra prosojnica pa pripomore k ravnovesju in izničenju simptomov VS (prav tam). Chang, M., Kim, S. H., Kim, J. Y., & Cho, Y. A. (2014) so v svoji raziskavi ugotovili, da barvni filtri pri osebah z diagnosticirano disleksijo brez VS, niso učinkoviti.
Ritchie (2010) povzema avtorje (Wilkins in Bouldoukian, 2002; Wilkins, idr., 1994), ki so mnenja, da so simptomi vizualnega stresa v resnici posledica pomanjkljivega delovanja magnocelularnega sistema in da vizualni stres ne obstaja oz. se ne razlikuje od magnocelularne motnje.
Avtorji Avellis, F. O., Dassò, A., Gandolfi, S., in Carta, A. (2016) prav tako povezujejo teorijo o primanjkljaju v magnocelularni vizualni poti z bralnimi težavami. V študiji so analizirali vidno polje desnega in takoj za tem še levega očesa, pri čemer je bilo ugotovljen znižan prag občutljivosti mrežnice. Asimetrične vizualne pomanjkljivosti imajo za posledico različno hitrost obdelave vizualnih podatkov.
Težava pri identifikaciji VS je med drugim tudi v tem, da se znaki VS prekrivajo z znaki povezanimi z okvaro vida, hiperaktivnostjo, disleksijo, avtizmom, svetlobno občutljivo epilepsijo, migreno itn. (Taurines idr., 2010, v Metlika 2016).
Irlen (2005) je prepričana, da je VS pogosto komponenta določenih motenj, kot so disleksija, motnje pozornosti, koncentracije, diskalkulija in druge učne težave.
Loe, S. J., & Watson, K., (2012) pravita, da so predhodne študije vizualne občutljivosti prav tako dokazale več vzporednih težav; pomanjkanje pozornosti/hiperaktivnost, sindrom kronične utrujenosti in podtip disleksije, v katerem vizualno izkrivljanje primarni primanjkljaj. Nov pomemben podatek je, da so anomalije v presnovi maščob (vključno z nizkim stanjem esencialnih maščobnih kislin in zmanjšano stopnjo serumskega holesterola) povezane z genom molekule apolipoproteina B-100 (Apo B). Ta vpliva na nosilce esencialnih maščobnih kislin, ki vstopajo v mrežnico. Napaka na kromosomu ApoB je pogostejša pri osebah z vizualnim stresom.
Prvo študijo ki dokazuje, da so variante gena Apo pogostejše pri preiskovankah z Meares-Irlen sindrom oz. VS kot pri posameznikih brez tega so izvedli Robinson, G. L., Sparkes, D. L., Roberts, T. K., Dunstan, H., McGregor, N. R., Conway, R. N. F. (2002).
Lindmark, L., Clough, P. (2007). so izvedli pet mesecev trajajočo raziskavo na Švedskem, v katero je bilo vključenih dvajset otrok z disleksijo. Raziskovali so učinke dokozaheksaenojske kisline (DHA) na sposobnost učenja. V obliki prehranskega dodatka so otroci dobivali polinenasičene maščobne kisline (LC-PUFA) dodatek, ki vsebuje visoko DHA ribje olje in svetlinovo olje. Subjektivne ocene s strani otrok in njihovih staršev so bile podane po 6, 12 in 20 tednih. Kvantitativno vrednotenje bralnih sposobnosti je bilo izvedeno pred in po 4 mesecih dodajanja polinenasičene maščobnih kislin. Merili so hitrost branja in dekodiranje besedila (vizualne percepcije). Ocene so pokazale precejšnjo izboljšanje na obeh področjih, kot tudi pri splošnih šolskih obveznostih.
Znaki značilni za VS se pojavljajo tudi pri kronični utrujenosti.
Loew, S. J., Marsh, N. V., Watson, K. (2014) so izvedli raziskavo, v kateri so dokazovali povezanost VS s sindromom kronične utrujenosti. Dokazali so, da so nekateri simptomi enaki, se močno prepletajo, le da je pogostost oz. pojavnost pri VS znatno višja. V raziskavi se je izkazalo, da je 53 % oseb z diagnozo kronične utrujenosti občutilo znake VS v otroštvu. Zato predpostavljajo, da lahko dejavniki, ki povzročijo en sindrom, vplivajo na razvoj drugega. Metlika (2016) navaja avtorja Leow in Watson, ki ugotavljata tudi, da bi bili vzrok za kronično utrujenost, ADHD in disleksijo, pri katerih izstopajo znaki VS, nepravilnost v presnovi lipidov, za katere je odgovoren gen apolipoprotein. Ta je pogostejši pri osebah z VS in ga zato povezujejo s težavami pri branju.
Avtorja zato predvidevata, da so bili mnogi posamezniki z VS napačno ocenjeni. Ocenjeni so kot osebe z ADHD.
Leow in Watson (2013) sta ugotovila, da imajo osebe z VS in ADHD sedem skupnih simptomov od devetih. Bistvena razlika se je pokazala pri izkrivljanju teksta (črnega besedila na beli podlagi in izogibanju branja in pisanja pod neonskimi lučmi. Ostali znaki pa so bili skupni: počasno branje, utrujenost in naprezanje pri daljšem branju, izbira ozadja pri branju, slabo zaznavanje globine, okornost pri hoji po neenakomerni površini, izogibanje močni svetlobi, težave pri vzdrževanju miselne niti v pogovoru.
Irlen (2005)pravi, da sta VS in disleksija različni motnji, vendar se včasih pojavljata skupaj (46%), Kriss in Evans (2005) pa govorita o 37 % sočasnega pojavljanja.
Zaradi tega je VS mnogokrat omenjen kot podvrsta disleksije. V primeru povezanosti obeh pa so bralne težave veliko hujše.
V raziskavi, ki sta jo opravila Henderson in Singelton (2007) in sta dokazala, da uporaba barvnih prosojnic znatno vpliva na napredek pri branju. Branje se je izboljšalo pri 58 % otrok brez disleksije in pri 75 % učencev z diagnosticirano disleksijo. Ti naj bi imeli več simptomov VS kot vrstniki. Statistično pomembno pa ni dokazano izboljšanje hitrosti branja.
Da se VS in disleksija bistveno razlikujeta v svoji raziskavi navajajo tudi Chang, M., Kim, S. H., Kim, J. Y. in Cho, Y. A. (2014). VS opisujejo kot motnjo magnocelularnega sistema, ki povzroča vizualne motnje in povzroča bralne težave povezane svetlobnim valovanjem. Uporaba barvnih filtrov izboljša vizualne simptome, kar pa ni značilno za druge vrste disleksije.
Alanazi, M. A., Alanazi, S. A. in Osuagwu, U. L. (2016) so izvedli raziskavo, v kateri so proučevali razširjenost disleksije in VS (tudi stopnjo) med študentkami. V raziskavo je bilo zajetih 450 naključnih študentk King Saud University Riyadh, starih od 18 do 30 let. Podroben vprašalnik je sestavljalo 54 vprašanj. Nekaj se jih je nanašalo na zgodovino morebitnih očesnih težav, večina pa je bila povezana z raziskovanjem vizualnih simptomov. Glede na rezultate pridobljene z Likertovo lestvico so subjekte v raziskavi razdelili v tri skupine. V prvi so bile osebe brez simptomov, v drugi osebe z disleksijo (in VS ali brez) in tretji osebe z VS. Dokazano je bilo, da so osebe z VS mnogo bolj občutljive na vizualni stres kot osebe v ostalih dveh skupinah. Med osebami z disleksijo in brez nje pa je bila občutljivost na vizualni stres podobna.
Spet druga raziskava, ki sta jo izvedla Singleton, C. in Trotter, S. (2005) pa govori, da je uporaba barvnih filtrov najbolj vplivala na hitrost branja študentom z disleksijo v kombinaciji v visoko stopnjo VS.
Monger, L., Wilkins, A. in Allen, P. (2015) pravijo, da se pri običajnim pregledom vida ne da prepoznati znakov VS, zato je pred začetnim diagnosticiranjem potrebno opraviti okulistični pregled in dokazati, da težave VS niso povezane s težavami vida.
Na začetku so VS ugotavljali z vprašalniki in intervjuji. Standardiziran način za diagnostično ocenjevanje na obstaja. Obstaja pa veliko drugih nestandardiziranih načinov. H. Irlen je razvila bralno zaznavno lestvico, s katero je na strukturiran način pridobila opise vidnih zaznavanj posameznikov. Prvi del vsebuje vprašanja o subjektivnih vidnih izkušnjah in naprezanju oči, drugi pa presojanje o težavah med reševanjem zaznavnih nalog in izbiri ustrezne barvne prosojnice (Kurk, Sumbler in Willows, 2008, v Metlika, N. , 2016).
Na Irlen Institute so prvi razvili barvne prosojnice za diagnosticiranje VS in za pomoč pri branju. Set barvnih prosojnic vsebuje večje število prosojnic različnih barvitosti. Pri izbiri barvnih prosojnic ni omejenega števila, saj jih med seboj lahko kombinirajo (npr. dve prosojnici tvorita novo barvo).
Uporabljajo posebno napravo imenovano photospectometer, s katero merijo kromatičnost vsake barve in je zaradi tega izbira barv izredno natančna. Diagnostično ocenjevanje lahko izvajajo le posebej izobražene osebe z licenco Irlen inštituta. Zagovarjajo uporabo očal, saj so praktična, uporabna in prilagodljiva. Medtem, ko se prosojnice uporabljajo zgolj pri branju. Irlen barvna očala uporablja 100.000 ljudi po vsem svetu (Hyat, Stephenson in Carter, 2009, v Metlika, N. 2016).
Osnova diagnoze ostaja opis simptomov: vidno nelagodje in zaznava izkrivljanja teksta. Po potrditvi simptomov sledi reševanje posameznih testnih nalog, ki izzovejo reševanje vizualnega izkrivljanja. Če sta potrjena prva dva dela; vprašalnik in testne naloge, sledi tretji del, ki vključuje diagnostično ocenjevanje s pomočjo barvnih prosojnic ali filtrov. Za določanje ustrezne prosojnice sta potrebni dve enaki besedili; črno besedilo na beli podlagi. Barvno prosojnico položimo na eno besedilo in ga primerjamo z besedilom na beli podlagi oz. lahko primerjamo kombinacijo barvnih prosojnic, da ugotovimo, katera bolje izniči izkrivljanje besedila. Oseba ves čas opisuje kako vidi besedilo. Pri testiranju moramo upoštevati primerno osvetlitev, ki mora biti enaka osvetlitvi med uporabo barvne prosojnice (prav tam).
Izboljšanje hitrosti branja s filtri (prekrivne prosojnice ali leče) se lahko merijo z Wilkinsonovo bralno lestvico, pri katerih je bilo dokazano povečanje hitrosti branja za 15 % ( Wilkins, A., Allen, P. M., Monger, L. J., Gilchrist, J. M., 2016). Hayat, Stephenson in Carter (2009) navajajo, da se pri ugotavljanju VS pojavi pomanjkanje objektivnih znanstvenih dokazov o obstoju omenjenega sindroma (v Metlika, N. 2016).
Navedene so pomanjkljivosti pri diagnostičnem ocenjevanju uporabnosti barvnih prosojnic (prav tam):
- placebo efekt;
- pomanjkanje kontrolne skupine;
- kratkotrajne raziskave (v tem času težko z gotovostjo govorimo o pozitivnih učinkih na daljši rok ter o upravičenosti visokih stroškov barvnih prosojnic);
- neenakovrednost skupin v začetni fazi diagnostičnega ocenjevanja;
- uporaba več dejavnikov pomoči v eni skupini;
- ne-preverjanje zunanjih vplivov,
- uporaba multiple statistične analize brez predhodne korelacije lažnih pozitivnih rezultatov;
- uporaba neustreznih meritev;
- pomanjkanje obstoja standardiziranih testov branja, tako da bi bile raziskave lahko primerljive med seboj;
- osebe v raziskavi bi morale najprej opraviti okulistični pregled, da bi izključili težave, ki lahko vplivajo na pridobljene rezultate. Prav tako bi morali opraviti okulistični pregled ob koncu raziskave;
- skupine oseb v raziskavah so majhne in tako neprimerne za statistično obdelavo.
Kot dobro presejalno orodje za ugotavljanje VS se je izkazala računalniška naloga, pri kateri je potrebno v mreži besed poiskati besedo iz treh črk; VSS – Visually Stressul Search (prav tam).
M. Chang, S. H. Kim, J. Y Kim, Y. A. Cho (2014) predlagajo nadaljnje raziskave za izboljšanje diagnostičnih orodij za določanje VS in standardizacijo simptomov in učinkovitosti barvnih leč. Da je pred diagnosticiranje VS potrebno odpraviti temeljit očesni pregled in odpraviti morebitne anomalije govorijo različni avtorji (Evans, B. J., Wilkins, A. J., Busby, A., & Jeanes, R. (1996).
Pri VS se pojavljajo različna vizualna izkrivljanja. Najpogosteje je to zaznati pri branju besedila. Metlika (2016) povzema različne avtorje in navaja strategije, ki pripomorejo k izboljšanju branja:
- povečanje motivacije za branje,
- uporaba multisenzornega pristopa (vizualne, kinestetične, slušne in taktilne načine poučevanja),
- učenje fonološkega zavedanja in fonetike,
- uriti tekočnost branja,
- razvijati in širiti besedišče,
- uriti strategije bralnega razumevanja,
- paziti na razporeditev na papirju,
- uporabiti barvni papir brez leska ali barvne prosojnice (ki lahko izboljšajo branje in pozornost nekaterih otrok).
Barvne prosojnice so tanke prosojne obarvane folije, ki se jih položi na papir čez besedilo in osebi z VS pomagajo izničiti vizualna izkrivljanja. Razvili so jih raziskovalci in pedagogi Irlen, Wilkins, Fowel, Harries in Stein. Barvne prosojnice se uporabljaj kot pomoč pri branju in za diagnostično ocenjevanje VS. Na tržišču je mogoče zaslediti barvne prosojnice, leče in filtre različnih proizvajalcev. Pri Irlen Institute (v Sloveniji Inštitut za disleksijo) opozarjajo na previdnost pri nakupu, saj brez diagnoze licenčnega strokovnjaka in preverjenega dobavitelja ne bomo dosegli nobenih želenih učinkov.
Zmanjšanje vizualnih izkrivljanj naj bi izboljšalo razločnost besedila in s tem stopnjo branja, kar v daljšem časovnem obdobju vpliva na razvoj bralnih spretnosti (Richie, 2010).
Več avtorjev (Wilkins idr. 1994; Robinson in Foreman, 1999; Irlen, 2005) zagovarja dejstvo, da je barva posamezne prosojnice specifična za vsakega posameznika. To pomeni, da mu lahko pomaga le, če je za posameznika ustrezna in zelo natančno določena. Ugotovili so, da je najbolj pogost izbor roza in modro obarvana prosojnica. Hkrati se je izkazalo, da ne obstaja povezava med izbiro prosojnice in dolžino njene uporabe. Pri otroci, ki so izbrali sivo barvno prosojnico ni bilo izboljšanja pri hitrosti branja, niti niso in vztrajali pri uporabi le prosojnice, čeprav jim je le-ta izboljšala vizualno percepcijo. Povezanost med najljubšo barvo in izbiro prosojnice ni bila dokazana (v Metlika, N. , 2016).
Henderson idr. (2013) so prišli do ugotovitve, da je kar 46 % študentov brez potrjene disleksije izbralo modro barvno prosojnico za branje. Isto je izbralo 19 % študentov z disleksijo. Ti so v enakem deležu izbrali še zeleno ter oranžno prosojnico.
Metlika (2016) opisuje raziskavo avtorjev (Iovino, Fletcher, Foorman, 1998), ki so preverjali učinke rdeče in modre barvne prosojnice pri različnih skupinah učencev z učnimi težavami. Izkazalo se je, da modra prosojnica izboljša bralno razumevanje pri različnih skupinah učencev (kot so učenci s težavami pisanja, črkovanja, motnjo pozornosti, koncentracije). Glede na to, predpostavljajo, da so motnje povezane z magnocelularno teorijo VS.
Nadaljna raziskava Ritcie idr. (2012) je pokazala, da barvne prosojnice (pri otrocih starih od 7 do 12 let) kratkoročno ne pripomorejo k izboljšanju težav pri branju; ne hitrosti branja, ne bralne stopnje, ne bralnega razumevanja. Otroci so ob koncu raziskave kljub temu poročali, da jim prosojnice pomagajo pri branju.
Kljub številnim raziskavam o učinkovitosti barvnih prosojnic za branje in odpravljanje VS, pa zasledimo tudi raziskave, ki dokazujejo njihovo neučinkovitost. Hollis in Allen (2005) predpostavljata, da do različnih rezultatov prihaja zaradi nenatančne izbire raziskovalnega vzorca. Neustrezna merila pri izbiri vzorca izzovejo napačne ugotovitve.
Alencar,C; Barbosa, J. L ; Guimarães, R. Q. ; Guimarães, M. R. ; Silva, A. F. (2015) so izvedli raziskavo pri odraslih z VS. Cilj te študije je bil dokazati učinek uporabe barvno prilagojenih filtrov na uspešnost branja in zmanjševanje simptomov VS. Dokazali so, da se je izboljšala gladkost oz. tekočnost branja in stopnja razumevanja prebranega.
Hall, R., Ray, N., Harries, P. in Stein, J. (2013) so opravili raziskave o uporabi barvnih filtrov pri otrocih, kateri so kazali znake VS in so bili prepoznani kot zapozneli bralci. Uporabili so dvojne različne filtre: Harris Fundacija barvne filtri in “Disleksija Research Trust” (DRT) filtrirni sistem (samo modri in/ali rumen filtri). Bralne sposobnosti so se znatno izboljšale po treh do šestih mesecih uporabe barvnih filtrov, za boljše pa so se izkazali DRT filtrirni sistemi.
se pogosto zamenjuje in disleksijo. Statistični podatki kažejo, da 46 % ljudi z disleksijo imajo tudi VS, pri čemer pa ostajajo ključne razlike (Chang, Kim, Kim in Cho, 2014). Disleksija je povezana s težavami v zaznavanju zaporedja, črk in fonetike. VS pa ni mogoče obravnavati kot težavo pri zaznavanju črnega besedila na beli podlagi in občutljivost na svetlobo. Težave VS je možno odpraviti z uporabo barvnih filtrov-očal (Heine, M., Martin, B., Shields, M., 2016).
V Sloveniji se z ugotavljanjem VS ukvarja Inštitut za disleksijo, ki je del oz. sekcija Univerze za tretje življenjsko obdobje, združenja za izobraževanje in družbeno vključenost, in je bil ustanovljen leta 2015 z 20-letnimi izkušnjami na področju disleksije in presoje skotopičnega sindroma. Združuje strokovnjake s področja specifičnih učnih težav, psihologije, jezikoslovja, pedagogike in andragogike, ki so visoko motivirani in usposobljeni.
V Sloveniji je raziskavo izvedla Metlika, N. (2016), ki je ugotavljala značilnosti učencev, ki jim barvne prosojnice pomagajo pri branju. V vzorec je bilo vključenih 12 učencev s težavami pri branju, od tega jih je imelo 7 potrjeno disleksijo, 5 pa ne, niti VS. Vsi so pri branju uporabljali barvne prosojnice. Z analizo podatkov so ugotovili, da ima večji delež učencev težave pri branju, da drugače zaznavajo besedilo, zaznavajo različna vidna izkrivljanja besedila, da so senzorno občutljivi, imajo težave z zaporedji, pisanjem in prepisom, časovno in prostorsko orientacijo, priklicem iz spomina, nizko samopodobo in težave v gibalnem razvoju v zgodnjem otroštvu. Značilnosti so povezane z znaki VS.
Ugotovljeno je bilo, da se skupini razlikujeta v prisotnosti težav z branjem pri sorodnikih, senzorni občutljivosti na okuse, prisotnosti ustvarjalnih idej, določenih značilnostih pri branju in nenadnem razvoju gibalnih spretnosti v predšolskem obdobju, občutljivosti na okuse. Učinkovitost barvnih prosojnic ni bila dokazana, čeprav nekaterim otrokom predstavlja pomoč in motivacijo. Irlen (2005) navaja, da prosojnice niso čudežno zdravilo, so pa (pravilno izbrane) v pomoč nekaterim posameznikom.
Ob opazovanju otroka z VS sem ugotovila zelo podobne značilnosti kot so opisane v poglavju »Značilnosti otrok z vizualnim stresom« in v raziskavi N. Metlika (2016).
Po osebni izkušnji navajam podatek, da je obravnava otroka plačljiva (v letu 2016 je bila cena 70 eur), kot tudi prosojnice (cca.10 eur/komad). Plačljiv je pregled za izdelavo očal in sama očala (skupaj 375 eur), ki ga nekaj krat letno v Sloveniji (v povezavi z Inštitutom za disleksijo) izvaja strokovnjak iz tujine. (Podatki so bili pridobljeni na osebnem pogovoru z dr. Polono Kelava – asistentko na Inštitutu za disleksijo, februar, 2016).
Opisane so značilnosti posameznikov z VS in načini ugotavljanja oz. diagnosticiranja.
Ugotovila sem, da je edini, ki se ukvarja z raziskovanjem oz. diagnosticiranjem VS v Sloveniji, Inštitut za disleksijo. Kljub prizadevanju inštituta o ozaveščanju in obstoju VS, strokovnim predavanjem in ostalim intervencijam, sem to zaznala v manjši meri.
Nekaterim osnovnim šolam je bil VS predstavljen v obliki priročnika, v kolikšni meri pa se pedagoški delavci usposabljajo, v tem seminarskem delu ni bilo ugotovljeno (http://www.osvelikigaber.si/files/2016/11/skotopicni_sindrom.pdf).
Ob raziskovanju in s pogovori s številnimi strokovnimi delavci (specialnimi pedagogi, socialnimi pedagogi, psihologi, strokovnjaki v posvetovalnici, učitelji) in njihovo neprepoznavanje težav pri otroku (in kasneje ob predstavitvi tudi nepoznavanje VS), sem prišla do naslednjega zaključka. Kot prvo se mi zdi, da bi bilo smiselno opraviti raziskavo po slovenskih osnovnih šolah o poznavanju tega sindroma ter jih dodatno osvestiti. Kot drugo, vidim potrebo po povezavi med kvalificiranimi oz. certificiranimi izvajalci, ki izvajajo testiranja za VS z inštitucijami kot so šole in posvetovalnice (investicija v izobraževanje vsaj enega na regijo). To bi pomenilo, da bi v osnovni šoli otroka lažje prepoznali otroka z VS in ga usmerili na obravnavo, ki ne bi bila plačljiva. Hitrejše in boljše prepoznavanje bi otrokom olajšalo simptome in težave s katerimi se srečujejo predvsem pri šolskem delu, kar mi dokazuje tudi osebna izkušnja. Brezplačno testiranje (npr. kot za disleksijo, testiranje v povezavi s posvetovalnico za starše) pa bi vsaj delno finančno razbremenilo starše.
- Alanazi, M. A., Alanazi, S. A., & Osuagwu, U. L. (2016). Evaluation of visual stress symptoms in age-matched dyslexic, Meares-Irlen syndrome and normal adults. International journal of ophthalmology, 9(4), 617.
- ALENCAR, Caroline Dias da Costa; BARBOSA JUNIOR, Jadison Luiz ; GUIMARÃES, Ricardo Queiroz ; GUIMARÃES, Márcia Reis ; SILVA, Adriana Fernandes (2014). Coloured overlays improve reading performance in people suffering from visual stress. Conference: II FORUM MUNDIAL DISLEXIA (II World Dyslexia Forum) – UFMG, At Belo Horizonte. Pridobljeno 13. 4. 2017.
- Chang, M., Kim, S. H., Kim, J. Y., & Cho, Y. A. (2014). Specific visual symptoms and signs of Meares-Irlen syndrome in Korean. Korean Journal of Ophthalmology, 28(2), 159-163.
- Erjavec, G. (2011). Vizualni primanjkljaj v razvojni disleksiji – smernice za detekcijo (124-129) v L. Magajna in M. Velikonja (ur). Učenci z učnimi težavami: Prepoznavanje in diagnostično ocenjevanje (8-42). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
- Evans, B. J., & Allen, P. M. (2016). A systematic review of controlled trials on visual stress using Intuitive Overlays or the Intuitive Colorimeter. Journal of Optometry, 9(4), 205-218.
- Evans, B. J., Wilkins, A. J., Busby, A., & Jeanes, R. (1996). Optometric characteristics of children with reading difficulties who report a benefit from coloured filters. John Dalton’s colour vision legacy, 709À715.
- Hall, R., Ray, N., Harries, P., & Stein, J. (2013). A comparison of two-coloured filter systems for treating visual reading difficulties. Disability and rehabilitation, 35(26), 2221-2226
- Heine, M., Martin, B., & Shields, M. (2016). Irlen Syndrome: Why the Cool Coloured Shades?. TEACH Journal of Christian Education, 10(1), 3.
- Huang, J., Zong, X., Wilkins, A., jenkins, B., Bozoki, A., Cao, Y. (2011). fmri evidence that precision ophthalmic tints reduce cortical hyperactivation in migraine. Chepelalgia 31 (8), 925-936.
- Irlen, H. (2005). Reading by colors: overcoming dyslexia and other reading disabilities through Irlen method. New York, USA: Penguing Group.
- Irlen, H. (2008–2015). Where science of color transforms lives. Pridobljeno 10.2. 2017, s svetovnega spleta http://irlen.com/, http://irlen.com/what–is–irlen–syndrome/.
- Kosmač, L., (2014). ČasnikŠolskirazgledi. Kaj pa če je skotopični sindrom?LetnikLXV,5. september2014,številka13. Pridobljeno 10.2. 2016.
- Košak Babuder, M. (2014). Lažja berljivost gradiv kot ključni dejavnik spodbujanja branja otrok in mladostnikov z disleksijo. V Tudi mi beremo. Različni bralci z različnimi potrebami. Zbornik bralnega društva Slovenije ob 10. Strokovnem posvetovanju v Ljubljani (19 – 26). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport.
- Kriss, I., & Evans, B. J. (2005). The relationship between dyslexia and Meares‐Irlen Syndrome. Journal of Research in Reading, 28(3), 350-364.
- Kruh, J. (2009). Zgodnje odkrivanje disleksije. Magistrsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
- Lindmark, L., & Clough, P. (2007). A 5-month open study with long-chain polyunsaturated fatty acids in dyslexia. Journal of medicinal food, 10(4), 662-666.
- Loew, S. J., Marsh, N. V., & Watson, K. (2014). Symptoms of meares-irlen/visual stress Syndrome in subjects diagnosed with chronic fatigue syndrome. International Journal of Clinical and Health Psychology, 14(2), 87-92.
- Loe, S. J., & Watson, K. (2012). A prospective genetic marker of the visual-perception disorder Meares-Irlen syndrome. Perceptual and motor skills, 114(3), 870-882.
- Ludlow, A. K., Wilkins, A. J., & Heaton, P. (2006). The effect of coloured overlays on reading ability in children with autism. Journal of Autism and Developmental Disorders, 36(4), 507-516.
- Metlika, N. (2016). Značilnosti učencev, ki jim barvne prosojnice pomagajo pri branju. Magistrsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
- Monger, L., Wilkins, A., & Allen, P. (2015). Identifying visual stress during a routine eye examination. Journal of optometry, 8(2), 140-145.
- Nolimal, F., Novaković, T. (2013). Bralna pismenost v vrtcu in šoli, teoretska izhodišča in empirične ugotovitve.Bralna pismenost v vrtcu in šoli, teoretska izhodišča in empirične ugotovitve. Pridobljeno 1.4. 2017.
- Ritcie, S. J.( 2010). Reading Disability, Visual Stress, and Coloured Filters: A Randomised Controlled Trial. Pridobljeno 12. 2. 2017.
- Robinson, G. L., Sparkes, D. L., Roberts, T. K., Dunstan, H., McGregor, N. R., & Conway, R. N. F. (2002). BIOCHEMICAL ANOMALIES IN PEOPLE WITH IRLEN SYNDROME: OVERLAPPING DIAGNOSTIC CATEGORIES, IMMUNE SYSTEM DYSFUNCTION AND DIETARY INTERVENTION. Australia: University of Newcastle.
- Robinson, G. L., Foreman, P. J., & Dear, K. B. G. (1996). The familial incidence of symptoms of Scotopic Sensitivity/Irlen Syndrome. Perceptual and motor skills, 83(3), 1043-1055.
- Singleton, C., & Henderson, L. M. (2007). Computerized screening for visual stress in children with dyslexia. Dyslexia, 13(2), 130-151.
- Singleton, C. in Trotter, S. (2005). Visual stress in adults with and without dyslexia. Journal of Research in Reading, 28 (3), 365-378
- Univerza za tretje življenjsko obdobje. Inštitut za disleksijo (2017). Pridobljeno 1. 2. 2017.
- Whichard, J. A., Feller, R. W., & Kastner, R. (2000). The incidence of scotopic sensitivity syndrome in Colorado inmates. Journal of Correctional Education, 294-299.
- Wilkins, A., Allen, P. M., Monger, L. J., & Gilchrist, J. M. (2016). Visual stress and dyslexia for the practicing optometrist. Optometry in Practice, 17(2). http://repository.essex.ac.uk/17161/.
- Wilkins, A., Huang, J., & Cao, Y. (2007). Prevention of visual stress and migraine with precision spectral filters. Drug development research, 68(7), 469.
Lajkaj ovo:
Lajk Učitavanje...
Naravno, i ovu godinu ćemo započeti s novim vijestima što iz školskih klupa, što iz knjižnica, što iz posjeta drugim državama i gradovima. Lijepo se smjestite, pa započnimo… 
Osnovna škola Križ svake godine priprema novogodišnju izložbu. Svaki razred mora pripremiti proizvod za izlaganje. Kako je tekla priprema za izradu proizvoda u prvom razredu, ispričala nam je Anamarija Cvek. Više… 
Marina Mirković nas izvještava kako je prošao TCA seminar pod nazivom “Strategic Partnerships Plus – Innovation in education” u organizaciji Agencije za mobilnost i programe EU. Više… 
Koordinatorica projekta Ivana Ružić vodi nas u Rumunjsku u sklopu projekta Erasmus+ Ecological literacy. Više… 
Cilj radionice „BBC micro:bit – moj ljubimac“, osim rada s micro:bitovima, je upoznati osnove rada s BBC micro:bitom pomoću Makecode sučelja. Kako je radionica prihvaćena, pročitajte u članku Ive Naranđe. Više… 
Prošle školske godine učenici i njihova učiteljica Mojca Kruh proveli su razredni projekt “Životinje u posjeti”. Životinje u školi?!?! 
Učiteljica Marjeta Dorning piše nam kako učenje vlastitim iskustvom donosi dugoročne rezultate. Kako bi djeca saznala o promjenama tijekom godišnjih doba, učenici će posjetili vrt i polje u različitim godišnjim dobima i time produbiti svoje znanje. Više… 
Maja Avbar je istražila karakteristike djece s vizualnim sindromom te dala odgovore kako ga prepoznati, koji su oblici pomoći u svrhu boljeg razumijevanja djeteta s tim sindromom. Više… 
Nataša Vršič izvještavana nas kako je i ove godine Međunarodna udruga školskih knjižnica (IASL) usmjerila pozornost na povezivanje školskih knjižnica koje su neophodne u razvoju interpersonalnih kompetencija, promicanje tolerancije i razvoj kritičkog razmišljanja pojedinca. Više… 
Učenici Tehničke škole Ruđer Bošković Vinkovci kako bi podigli ljudsku svijest o dobrobiti obnovljivih izvora energije, odlučili su se prijaviti na nagradni natječaj. Svojim uratkom osvojili su vrijednu nagradu, a kako su je realizirali, piše nam Mirna Stojanović. Više… 
Milka Ivanlić je obogatila svoju nastavu i učinila ju zanimljivom učenicima. Kako? Saznajte ovdje. 
Sljedeći mjesec ćemo se tradicionalno pozabaviti temom sigurniji internet za djecu. Pozivamo sve odgojitelje, učitelje, nastavnike i stručne suradnike da naprave predavanje, radionicu ili neku drugu aktivnost sa svojim učenicima te o njima napišu članak s primjerima dobre prakse koje preporučuju svojim kolegama. 
Pogled kroz prozor 