Škicnite novi Pogled ;-)

Broj 106, listopad 2018.
ISSN 1848-2171

U prošlom broju Pogleda Alenka Trifković je opisala kako odrediti grupu učenika s poremećajima u ponašanju te odrediti ciljeve rada. U ovom članku je istaknula ključni element u procesu promjene – to je radni odnos uspostavljen između profesionalnog radnika i učenika. Više…

Učiteljica Andreja Zega da svojim učenicima što bolje približi učenje srednjeg vijeka napravila je međupredmetno povezivanje kako bi znanje ostalo trajnije,. Više…

U učionici je cilj potaknuti i motivirati učenike na što više suradnje, komunikacije, odrediti i riješiti određene probleme. U učenju stranog jezika Bojana Urbanc potiče uporabu jezika u „realnim“ situacijama u učionici. Više…

Osnovna škola Podlehnik organizirala je razne kreativno-edukativne radionice za učenike prilagođene interesima i dobi učenika. Na taj način osigurava se veća kvaliteta znanja, piše Dragica Šeluga. Više…

Eva Jazbec Leber predstavila je članak o najdjelotvornijim aspektima rada s učenicima useljenika. Usredotočila se na nacionalnost kao čimbenik rizika za viktimizaciju kolega. Više…

Kako najbolje iskoristiti slobodno vrijeme? Katarina Jesih Šterbenc izvještava nas o prednostima prevođenja slobodnog vremena u knjižnici. Više…

Magda Humar sa svojom djecom istražuje pučku tradiciju kako bi na prikladan način približila naslijeđe rodnog grada. U svoje istraživanje je uključila roditelje, bakove i djedove u istraživački zadatak radi međugeneracijske integracije. Više…

Matematika nije predmet gdje je izvanučionička nastava česta, ali velik broj učitelja smatra da ju nije moguće realizirati. Marina Njerš će sa svojim primjerima pokazati kako je to itekako moguće Više…

Učiteljica Martina Prejac je pripremila zemljopisnu radionicu gdje je napravila zagonetke s geografskim temama. Učenici su vrlo zadovoljni i oduševljeni ovakvim načinom učenja, a u budućnosti žele više takvih oblika rada. Više…

Metka Nunčič je provela suradničko učenje kao jednu od metoda uspješnog učenja  na temu Izvori energije i štednja kako bi među učenicima  (četvrtih i devetih razreda) podigla samopoštovanje i poštovanje prema drugima. Više…

Redovito kretanje je vrlo važno za razvoj djeteta, kaže Mira Lazar. U djetinjstvu je važno provoditi fizičke aktivnosti, a posebno privikavati na zdrav način života, kako bi se nastavilo u kasnijim fazama života. Više…

Suradnja nastavnika (škole) i roditelja (doma) bitna je u obrazovnom procesu. Važno je održati sklad između škole i doma je utječe na cjelokupni razvoj učenika, ispričala nam je Suzana Rajgl Zidar. Više…

Kako bi se postigla bolja kvaliteta sportskog obrazovanja, Urška Tičar je prikazala zajednički rad razrednika i sportskog pedagoga. Više…

Važno je s učenicima primijeniti što zanimljive aktivnosti kako bi produbili i nadogradili svoje znanje i naučili nove vještine. Pročitajte koje aktivnosti preporučuje Urška Zidar. Više…

Gordana Lohajner

Odnos kot orodje za učenje

Alenka Trifković

Povzetek

V predhodnem članku sem jasno opredelila skupino učencev z vedenjskimi in čustvenimi motnjami, ter opisala cilje in smotre dela z njimi. V tem članku pa želim osvetliti ključen element v procesu spremembe – to je delovni odnos, ki se vzpostavlja med strokovnim delavcem in učencem. Delovni odnos ni vsak odnos, ki se vzpostavlja med učiteljem in učencem, pač pa je tisti odnos, ki vodi k zmanjševanju učenčevih primanjkljajev in krepitvi veščin, ki bi učencu pomagala vzpostavljati odnose, v katerih bi lahko ustrezno zadovoljeval svoje potrebe. Torej v odnos vstopa enakovredno, sodelovalno, spoštljivo do sebe in drugih, z jasnimi in zdravimi mejami torej na tak način, da je sebi v korist, za druge prijetna in ugodna okoliščina.

Ključni pojmi: delovni odnos, učenci z vedenjskimi in čustvenimi motnjami.

Zagovorniki Glasserejve psihoterapije menijo, da vse dolgoročne duševne težave izhajajo iz nezadovoljujočih odnosov oziroma nezmožnosti posameznika, da bi take odnose ustvaril. Lojk piše (2000, str. 7):»Ker imamo človeška bitja prirojeno potrebo po pripadnosti, najlažje pomagamo svetovancu, da najde učinkovitejše oblike zadovoljevanja svojih potreb, če ga naučimo razvijati dobre odnose s soljudmi.« Sama verjamem, da tisto kar boli, lahko tudi zdravi – torej odnos. Odnos je tisto preko česar lahko učencu nudim nove izkušnje in poligon za učenje novih, boljših načinov sodelovanja, soustvarjanja, boljšega sobivanja z drugimi in boljše skrbi zase. Medsebojni odnosi so torej delovna tema, saj se jih morajo učenci učiti razumeti, vzpostavljati, spreminjati in ohranjati.

Tudi znan danski strokovnjak za področje vzgoje otrok Jasper Juul (2009) zagovarja prepričanje, da so medčloveški odnosi najpomembnejši temelj za pedagoško delo, na katerem se oblikujejo vse druge dejavnosti. V ospredje pedagoškega procesa postavlja odnosno komponento in to, da se iz vprašanja kaj bo postalo iz otrok in kako jih do tam pripeljati, premaknemo k vprašanju kdo so ti otroci. Ob tem jim nudimo možnost, da ob nas doživljajo občutek, da so slišani, videni in, da jih odrasli jemljemo resno, kar krepi njihovo integriteto in samospoštovanje. S soavtorjem Jansenom (2009) poudarja, da je odgovornost za vzpostavitev, kakovost in posledico odnosa med odraslim in otrokom izključno na strani odraslega zaradi njegove nadrejene vloge, dejanske moči in bogatih izkušenj.

Torej je pri vzgoji in učenju odnos orodje za napredek. V odnosu je pomembna prisotnost obeh vključenih. Iz prisotnosti se lahko razvijejo trenutki, ki imajo še dodatno, posebno kvaliteto in vrednost – trenutki srečanja (Možina, 2003). Ti trenutki so nepričakovani in spontani, lahko prijetni ali pa neprijetni (smrt, neuspeh), v katerih se lahko še bolj odpremo in povežemo. Vsekakor nas ti trenutki oblikujejo in so lahko pomembne prelomnice v našem življenju in tudi rast in razvoj naših odnosov je vezana na te trenutke.

Možina (2003) opisuje naslednje korake, ki vodijo v te trenutke:

• »Skupno gibanje« ali uglaševanje, ki je usmerjeno k določenemu cilju in je proces vzajemne regulacije, pogajanj, kompromisov, usklajevanja.
• »Trenutki tu in zdaj« so posebni trenutki, ki jih lahko doživimo v procesu gibanja. V trenutkih tu in zdaj se bolj izrazi osebna in čustvena komponenta, ki nas potegne v sedanji trenutek. Takrat začutimo, da se znani vzorci vedenja, znano medosebno okolje oz. odnos lahko spremeni. Silijo nas v nerutinski odziv, ki je nov glede na znani vzorec. Trenutke tu in zdaj lahko razlikujemo od trenutkov prisotnosti po tem, da nam niso znani, so nepričakovani v svoji obliki in času in se nam zato zazdijo čudni. Pogosto povzročijo zmedo, saj nenadoma ne vemo, kaj se dogaja in kaj narediti, zato jih spremljajo tudi občutki strahu zaradi nujnosti izbire. Vezani so na neznano prihodnost in jih lahko občutimo kot zastoj ali kot priložnost.
• V kolikor se odločimo za spremembo oz. izkušnjo novega, se zgodi »trenutek srečanja«. V nasprotnem primeru pa to pomeni zamujen trenutek. Gre za kompleksni dinamični proces, kjer se počasi in postopno lahko spreminja samo ena od številnih sestavin. Spremembe so lahko komaj zaznavne, dokler ne dosežejo določene točke – ti. praga, ko se naenkrat pokaže možnost spremembe konteksta za delovanje ostalih sestavin.

Sama bi rekla, da je prvi cilj skupnega gibanja trajanje odnosa. Torej samo srečanje je namenjeno temu, da se odnos poglablja, da se oba vključena (posebej pa še odrasli strokovnjak) zaveda, da tudi sam brez učenca v vlogi učitelja ne obstaja in, da sta drug drugemu nujno potrebna, da zadovoljujeta neke predstave dobrega zase oziroma se preko tega odnosa samouresničujeta v svojih vlogah.

Trenutke tukaj in zdaj vidim kot možnost, da z učencem soustvariva varen, sodelovalen odnos. V takem odnosu sva se pripravljena odpreti tveganju, da odprto raziskujeva in sprejemava mišljenje, doživljanje, čustvovanje, izkušnje drug drugega. To je trenutek, ko se učenec počuti varnega, se pusti voditi, sledi in preizkuša nove načine, ob katerih se že ustvarjajo nove izkušnje. Ob tem pa se je proces spreminjanja že pričel. To pa je že trenutek srečanja, ko učenec nekaj spremeni, preizkusi/uporablja nov (ustreznejši) način vedenja, s katerim bo zadovoljeval neko potrebo oziroma zasledoval določen cilj.

V odnos (z nekom) vstopamo z vsemi dosedanjimi izkušnjami, znanjem, trenutnim počutjem, pričakovanji in zaznavanjem situacije. Prepletata se naš profesionalni in osebni jaz. Odnos ustvarjamo celostno, vključuje neverbalno in verbalno, zavedno in nezavedno, stvarno (telesno) in nestvarno (misli, energija, duh). Delovni proces lahko steče skozi različne aktivnosti kot so risanje, glina, slikanje, videoposnetki, literatura, družabne igre, igre vlog, različne kartice, diagrami počutja itd. Predvsem mlajši raje sodelujejo pri različnih treningih socialnih veščin, vajah na listih, družabnih igrah, socialnih igrah, kreativnih delavnicah in učni pomoči. Pogovor pa je sredstvo povezovanja predvsem pri starejših učencih, ko se dotaknemo tem vrednot, počutja, prijateljstva, vedenje, ciljev, načrtovanja dneva, tedna, prihodnosti, odnosov do sebe in drugih.

Čačinovič Vogrinčičeva pravi (2008, str. 59): »Šola je lahko prostor za pogovor, kjer učitelj, spoštljiv in odgovorni zaveznik v delovnem odnosu z učencem, ki je ekspert iz izkušenj, soustvarjata novo znanje! Učenje se ustvarja v odnosih in pogovorih, ki omogočajo razliko: novo znanje!«. Za procese pomoči učencu sta potrebni dve vrsti pogovora in sicer pogovor usmerjen v cilj in pogovor usmerjen v to, da se nadaljuje (Čačinovič Vogrinčič, 2008). Pogovor usmerjen v cilj je pogovor, katerega vsebina je sodelovanje pri ustvarjanju novega znanja, ali takrat ko učitelj želi pomagati učencu z učno težavo. Pogovor usmerjen v to, da se nadaljuje pa se začne, ko se učitelj sreča z učenčevim »ne vem«, z njegovo nemostjo. Učenec ima veliko slabih izkušenj o sebi, nima zaupanja v to, da je pomoč sploh mogoča, je obupal ali je prestrašen. Takrat je zelo pomembno, da imamo dovolj časa za to, da se učitelj učencu pridruži, da se začne filigransko nabiranje dobrih izkušenj. Ovire, ki otežujejo vzpostavitev takega odnosa so neučinkovite strategije preživetja (lahko bi jim rekli tudi obrambni mehanizmi ali neustrezni vedenjski vzorci), ki jih je učenec pridobil. Za preseganje teh ovir je potrebno veliko časa, potrpežljivosti, kreativnosti in pogovorov, ki pripomorejo k temu, da učenec začne sam sebe bolje razumeti, da bi sebe in svoja ravnanja uzrl v drugi luči.

Ob zaključku bi izpostavila, da le redni in pogosti kontakti omogočajo vzpostavljanje takega zaupnega, delovnega, soustvarjalnega odnosa. Predvsem je pomembno, da smo sami pripravljeni na vseživljenjsko učenje in spremembe, da smo ob tem prožni, ustvarjalni in avtentični. Zavedati se moramo, da v odnose vstopamo ne samo profesionalno pač pa tudi z vsemi osebnimi vrednotami, samospoštovanjem in notranjo odgovornostjo in trdnostjo, zato je pomembno, vse to tudi sami nenehno gradimo. Profesionalni razvoj brez osebnega je namreč tek na kratke proge.

Literatura

1. Čačinovič Vogrinčič, G., (2008). Soustvarjanje v šoli: učenje kot pogovor. Ljubljana, Zavod RS za šolstvo.
2. Glasser, W. (2007). Nova psihologija osebne svobode: teorija izbire. Ljubljana: Luoisa
3. Juul, J. in H. Jensen (2009). Od poslušnosti do odgovornosti. Radovljica: Didakta
4. Lojk, L. (2000). Znanstvena utemeljitev realitetne terapije. Kranj, Svetovalno izobraževalni center
5. Možina, M. (2003). O prisotnosti, pristnosti in trenutkih srečanja odraslih z otroki. V: Dolinšek Bubnič M, ur. Lahko vzgojim uspešnega otroka? Priročnik za starše, vzgojitelje in učitelje (str. 13-39). Ljubljana, EPTA

Medpredmetno povezovanje: srednjeveški gradovi, protiturški

tabori

Andreja Zega

Uvod

Medpredmetno povezovanje stremi k povezovanju znanj in s tem ciljev znotraj enega predmeta in med različnimi predmeti. V petem razredu učenci pri učni snovi srednji vek spoznavajo gradove, srednjeveška mesta in ob koncu srednjega veka turške vpade. V okviru dejavnosti predvidenih v letnem učnem načrtu si ogledamo Ljubljanski grad. Da bi učno snov lažje usvojili in še bolj poglobili smo dodali še prostorsko oblikovanje v okviru likovne umetnosti. V peskovniku na šolskem igrišču smo oblikovali protiturške tabore in gradove.

Družba

Družba je predmet, v katerega so vključeni cilji s področja geografije, sociologije, zgodovine, etnologije, psihologije, ekonomije, politike, etike, estetike, ekologije idr. Pri predmetu gre za nadgradnjo in razširitev ciljev, vsebin in dejavnosti, ki jih učenci spoznavajo v 1., 2. in 3. razredu pri predmetu spoznavanje okolja. Nadgradnja spoznanj, pridobljenih pri predmetu družba, pa se nadaljuje od 6. do 9. razreda pri predmetih zgodovina, geografija, gospodinjstvo, državljanska vzgoja in etika.

Medpredmetne povezave

Medpredmetno povezovanje omogoča prenos in povezavo različnih znanj, spretnosti, strategij in ravnanj ter pojmov, zakonitosti, spoznavnih postopkov, miselnih spretnosti, komunikacije idr. Učitelj naj s svojim znanjem, poznavanjem predmetnih področij, na podlagi izkušenj ter ob upoštevanju razvojne stopnje in interesov učencev v pedagoški proces vključuje smiselne medpredmetne povezave.

Likovna vzgoja:

Povezava je priporočljiva pri izbiri likovnih motivov in ob uporabi različnih tehnik, povezanih z ljudmi in okoljem v času in prostoru (na primer šege, navade, zgodovinski spomeniki, domača obrt, panjske končnice, stavbarstvo-kozolec, muzeji, galerije, spomeniki, likovni umetniki idr.).

Ministrstvo za šolstvo in šport, pridobljeno 4. 7. 2018

Obravnava učne snovi in izpeljava

V mesecu novembru smo najprej izpeljali kulturni dan, kjer smo si ogledali Ljubljano in Ljubljanski grad. Takrat je bil učencem prvič omenjen srednji vek in predstavljene značilnosti gradov. Seveda so preko video projekcije spoznali še rimsko Emono in pomen mesta Ljubljane kot prestolnice. V okviru dejavnosti na gradu so tudi poskušali srednjeveško jed. Po izpeljanem kulturnem dnevu so učenci napisali dnevnik poti in opisali kulturni dan ter napisano oddali. O slišanem in videnem smo se ustno pogovorili. Po letnem delovnem načrtu pa smo nadaljevali s predvideno učno snovjo naprej. V mesecu aprilu smo obravnavali učno snov Zgodovinski razvoj v okviru katere je tudi Življenje na gradu, Iz življenja v mestih, ki se nadaljuje z učno snovjo Slovenci skozi čas. Pri obravnavi teh učnih snovi sem učencem razdelila dnevnike poti in opis predhodno izpeljanega kulturnega dne. Bilo je izredno zanimivo saj so učenci nanje že pozabili. Preko branja zapisanega so ponovno obnovili kulturni dan in informacije, ki so jih predhodno že slišali. Učenci so bili zelo motivirani za branje in poslušanje zapisov. Velikokrat so vmes omenili, da so kar veliko stvari, ki so jih videli že pozabili. Učenci so pri pouku sledili naslednjim učnim ciljem:

• Poznajo temeljna zgodovinska obdobja (prazgodovina, stari, srednji in novi vek).
• Poznajo nekatera temeljna obdobja in dogajanja iz slovenske preteklosti.
• Uporabljajo različne zgodovinske vire v raziskovanju preteklosti.
• Razlikujejo med zgodovinskimi dejstvi in interpretacijo zgodovine.
• Pojasnijo vzroke in posledice gospodarskih in drugih sprememb skozi preteklost.

Po končani obravnavi učne snovi pa smo učno snov še utrdili s praktičnim delom. Učno snov pri predmetu družba sem povezala z likovno umetnostjo. Priprava na izpeljavo:

• Najprej smo se z učenci pogovorili o gradnji in značilnostih srednjeveških gradov in mest, protiturških taborov.
• Razdelili smo se v skupine, pogovorili smo se o likovni nalogi, značilnostih materiala iz katerega bodo prostorsko oblikovali in pripomočkih, ki jih bodo uporabljali, skupine so izbrale kaj bodo oblikovale..

Slika 1, 2: Delo po skupinah, vsak posameznik šteje

Slika 3, 4: Oblikovanje gradov in protiturških taborov

Slika 5, 6: Veselje ob zaključeni nalogi, v slogi je moč.

Zaključek

Ob koncu obravnavane učne snovi in njenim zaključkom s povezavo z likovno umetnostjo smo bili z oblikovanim in osvojenim znanjem zelo zadovoljni. Preko aktivnega dela so učenci v izdelek vnesli naučeno pri pouku. Poleg tega so razvijali medsebojne odnose, si razdelili delo po skupinah in zelo dobro sodelovali med seboj. Učno snov so tako še dodatno poglobili, vse kar so oblikovali so z navdušenjem tudi predstavili. Motivacija za delo je bila velika, navdušenje in veselje ob zaključeni nalogi prav tako. Učenci so bili malce nejevoljni samo ob informaciji, da bodo njihovi gradovi in tabori ostali samo na fotografijah, ker moramo peskovnik prepustiti vsem učencem naše šole. Medpredmetno povezovanje pomeni veliko obogatitev tako za učence kot učitelje.

Literatura

1. Ministrstvo za šolstvo in šport, pridobljeno 4. 7. 2018
2. Fotografije – osebni arhiv

Mehke veščine in slovnica pri pouku tujega jezika

Bojana Urbanc

Mehke veščine pri pouku nedvoumno popestrijo samo poučevanje jezika in hkrati udeležence motivirajo k večjemu sodelovanju, h komunikaciji ter k iskanju in reševanju skupnih problemov. Številni sodobni učbeniki so danes že narejeni tako, da dijake spodbujajo k uporabi mehkih veščin, zatorej so naloge v njih prilagojene stopnji znanja jezika in spodbujajo uporabo jezika v »realnejših« situacijah znotraj učilnice. Pouk tujega jezika torej ne bi bil uspešen, če ne bi pri načrtovanju ure upoštevali tudi mehkih veščin. Z njimi udeležence postavimo v situacije, kjer so primorani komunicirati v tujem jeziku in si s tem širiti besedni zaklad. Poleg tega so dandanes mehke veščine zaželjene tudi v nadaljnji profesionalni karieri. Medtem ko dijaki govorijo in poslušajo, se morajo pripraviti, d a bodo na ustrezen dražljaj tudi (pravilno) odgovorili (pravi register, ustrezna slovnična struktura, intonacija, jasnost in natančnost izražanja, uporaba ustrezne komunikacijske strategije, itd). Z uporabo veščin si izboljšajo tudi čas odziva na določen dražljaj, se naučijo kritičnega razmišljanja in povečajo svojo samozavest in, kar je najbolj pomembno, spoznajo uporabno vrednost tujega jezika v vsakdanjem življenju.

Razlaga slovničnih struktur je za udeležence pouka tujega jezika večinoma nepotreben in dolgočasen proces. Pomembno je, da pridobimo udeleženčevo pozornost in predvsem, da on sam prepozna določeno strukturo in se je nauči uporabljati v vsakodnevnih situacijah. Le tako lahko udeleženca pouka tujega jezika spodbudimo, da bo doumel določeno jezikovno strukturo in jo tudi sprejel za svojo.

Kako torej izgledajo mehke veščine pri pouku slovničnih struktur? Sledeči predlogi za uporabo veščin pri pouku tujega jezika so prilagojeni učnih situacijam, kjer so ciljna skupina odrasli ali dijaki, katerih znanje tujega jezika je višje od osnovne stopnje. Primeri vaj za izboljšanje mehkih veščin so sledeči:

1. LET’S MAKE A QUEUE: Smiselno zgodbo, v različnih časih/strukturah (npr. verb patterns) razrežemo v posamezne stavke, ki jih razdelimo dijakom. Naročeno jim je, da najprej vstavijo glagol v pravilni čas, nato se morajo s stavkom postaviti v ustrezen časovni okvir: preteklost, sedanjost ali prihodnost. Razred razdelimo na 4 dele: PAST, PRESENT IN FUTURE ter NO TENSE STRUCTURE. Dijaki preverijo ali so v pravilnem razdelku, nato se poskušajo postaviti v vrstni red, tako, da bodo sestavili zgodbo.

2. GRAMMAR AUCTION: Učitelj pripravi set 10-15 stavkov (npr. stavki v različnih prihodnjih časih). Nekaj stavkov je pravilnih, drugi so v napačnem prihodnjem času. Dijake razdelimo v skupine in jim damo čas, da pregledajo stavke ter se odločijo, ali so pravilni ali ne. Dijaki se v skupini odločijo, na katere stavke bodo stavili, določimo tudi količino denarja/točk, ki jih bodo namenili za posamezen stavek. Na koncu pregledamo, katera skupina je bila najuspešnejša.

3. ALL ABOUT YOU AND ME: Dijaki, ki so razdeljeni v skupine; morajo najprej zapisati 3 stavke o sebi, uporabiti morajo ustrezen čas ali slovnično strukturo. Dva izmed stavkov vsebujeta resnične podatke, tretji je izmišljen. Nato članom svoje skupine povedo vse tri stavke. Člani skupine morajo s postavljanjem vprašanj ugotoviti, katera trditev je izmišljena. V skupini je eden dijak, ki samo opazuje situacijo. Ta kasneje ostalim skupinam poroča, kako je potekalo delo v skupini, kje so bile težave itd.

4. MESSAGE IN A BOTTLE: Dijake razdelimo v dve večji skupini – recimo polovica razreda je v prvi in druga polovica v drugi skupini. Dijakom predstavimo zgodbo o njihovem brodolomu. Njihova edina možnost je sporočilo v steklenici, preko katere bodo sporočili svetu, kaj se z njimi dogaja. Napisati morajo sporočilo, priporočljivo je, da napišejo (vendar se ne podpišejo – navsezadnje so edini preživeli na otoku, kajne), kaj se jim je zgodilo in kaj počnejo na otoku. Uporabiti morajo Present Perfect ali/oziroma Past Simple Tense. Ko sporočilo napišejo, ga odložijo na mizo pred nasprotno skupino. Tisti, ki končajo, vzamejo sporočilo od naslednje skupine in se usedejo v t. i. ocenjevalni del razreda in začnejo s prebiranjem ter ocenjevanjem stavkov (ustrezna slovnična struktura). Vsak naslednji dijak, ki se jim pridruži, prejšnjemu pomaga pri ocenjevanju sporočil. V skupini so lahko največ trije. Po koncu aktivnosti ostalim sporočijo stavke, za katere se niso morali dogovoriti ali so prav in ne, ter stavke za katere vsi trdijo, da so pravilni.

5. WHAT’S IN THE PICTURE? Dijaki imajo pred sabo sliko, na kateri vidijo posledico preteklega dejanja. Ugotoviti in zapisati morajo stavke (uporabljajo pretekle čase), predvsem Past Perfect Tense), ki si pomensko in časovno sledijo tako, da zapišejo smiselno celoto. Na koncu sliko in zgodbo predstavijo razredu.

6. ONE MINUTE TOPIC: Dijake razdelimo v dve skupini, ki se med sabo borita tako, da na določeno temo govorita eno minuto. Pripravimo različne tem in predlagane slovnične strukture (npr: my future career – future tenses, my best holiday – past tenses, my everyday routine – present tense), nato dijaki obeh skupin izmenično tekmujejo. Dijak ima potem, ko vidi temo in strukturo, čas za pripravo – recimo 20 sekund – v tem času se lahko s svojo skupino dogovori o tem, kaj bo govoril, nato mora 1 minuto govoriti brez premora. Dijaki, ki je uspešen (govori brez premora in brez večjih napak), dobi eno točko. Zmaga skupina z največ točkami.

7. WORKING FOR THE NEWS: Dijaki so razporejeni v skupine. Naloga vsake skupine je, da pripravi dnevne novice, ki jih bo predstavila ostalim. Dijaki se sami odločijo, katero temo bodo predstavili svojim »gledalcem« (šport, domače, tuje novice, črna kronika, novice iz sveta zabave itd). Vsak v skupini pripravi eno novico, upoštevati mora pravilno rabo časov in struktur. Za to nalogo se predvideva več kot ena šolska ura.

8. NYPD – Izberemo toliko dijakov, kolikor skupin lahko naredimo. Skupine naj imajo vsaj tri dijake. Ko imamo skupine po tri in izbrano število dijakov, razložimo zgodbo o zločinu, ki se je zgodil včeraj. (npr. Skupina roparjev je oropala banko – to so izbrani dijaki. Po uspešnem pobegu so se dogovorili za alibi. V času ropa, ki se je zgodil ob 20.00 zvečer, so bili v restavraciji (od 19.00-20.00), nato so zavili v kino (od 20.00-22.00), nato so odšli domov. Dijaki, ki so bili izbrani, gredo ven in se dogovorijo za alibi (kje, kaj in kako jim je potekal večer). Dijaki, ki so v skupinah, so policaji New York Police Departmenta in se dogovorijo za strategijo spraševanja. Ko so oboji pripravljeni, pridejo dijaki z alibijem in se usedejo vsak k svoji skupini policajev, ki jih začnejo »zasliševati«. (eden dijak od policajev sprašuje, drugi zapisuje odgovore, zadnji opazuje tako policaje kot »roparje«). Določimo čas za zasliševanje, nato se dijaki »roparji« na skupen znak zamenjajo in pridejo k drugi skupini zasliševalcev. Ponavljamo tako dolgo, dokler niso vsi »roparji« zaslišani. Roparje pokličemo pred tablo, da povedo, ali so bili uspešni in kje so morda naredili napako. Nato spodbudimo zasliševalce, da povedo, ali so »roparji« nedolžni ali krivi.

Omenila sem le nekaj od možnih situacij, v katerih lahko uspešno združimo mehke veščine in v različnih situacijah uporabljamo določene jezikovne strukture. Če dijaki uporabijo svoje strukture in so smiselne, jih spodbujamo pri uporabi. Napak med samim potekom aktivnosti ne popravljamo, razen če se ponavljajo in so hudo moteče. Po koncu vsake aktivnosti skupaj z dijaki naredimo analizo, (katere strukture so uporabljali, kje delajo napake, zakaj menijo, da do napak prihaja, kaj bodo naredili, da jih bodo popravili itd.) V kolikor med samim poukom uporabljamo mehke veščine, dijake učimo timskega dela, podzavestno jih učimo komunikacijskih strategij, z izpostavljanjem pred razredom pa jim večamo njihovo samozavest pri uporabi tujega jezika v njim zabavnih situacijah. Zgoraj predlagane aktivnosti so bile uporabljene v času mojega rednega pouka in so pri dijakih naletele na pozitiven odziv. Priporočam.

»Medpredmetno povezovanje – sodoben način poučevanja«

Dragica Šegula

Povzetek

V okviru projekta Popestrimo šolo so se na OŠ Podlehnik zvrstile različne ustvarjalno-poučne delavnice za učence, prilagojene interesom in starosti učencev. Dejavnosti smo medpredmetno povezali ter tako poskrbeli za višjo kvaliteto znanja.

Z učenci smo odkrivali značilnosti evropskega listopadnega gozda, spoznali najznačilnejše gozdne prebivalci ter prilagoditve njihovih gibal in prebavil. V gozdu smo iskali sledi živali in naredili mavčne odlitke odtisov njihovih nog. Našli smo tudi rogovja, okostja sesalcev, ptic ter hišice polžev. Zanimive najdbe smo likovno upodobili.

Po vrnitvi v šolo smo pripravili razstavo in na ogled povabili tudi ostale učence šole.

Učenci so pri takem načinu dela uporabili znanje biologije, naravoslovja, tehnike in tehnologije ter likovne umetnosti.

Ključne besede: gozd, medpredmetna povezava, raziskovanje, Popestrimo šolo, sledi živali.

Uvod

Sem učiteljica naravoslovnih predmetov – naravoslovja, kemije in biologije na OŠ Podlehnik. Poučujem učence od 6. do 9. razreda. V vseh svojih 30. letih poučevanja se trudim učencem približati naravo in vzbuditi vedoželjnost.

V osnovnih šolah se izvajajo različni projekti. Njihov namen je, v večji meri se posvetiti vzgojno-izobraževalnim potrebam učencev. Dejavnosti prispevajo k višjemu standardu dela v osnovni šoli in niso del rednega izobraževalnega programa.

Hkrati pa so takšni projekti tudi priložnost, da v delo z učenci vključujemo nove in sodobne metode dela. Na tak način postane delo učencem bolj zanimivo, pridobljeno znanje pa kvalitetnejše in trajnejše.

Med sodobne načine vzgojno-izobraževalnega dela štejemo tudi medpredmetno poučevanje. Takšno poučevanje temelji na povezovanju med večimi predmetnimi področji. Šole ga velikokrat izvajajo pri načrtovanju projektnih tednov ali ob izvedbi naravoslovnih, kulturnih in tehniških dni dejavnosti (Novak, 2005). Vse pogosteje pa to metodo vključujejo tudi v redno vzgojno-izobraževalno delo.

V OŠ Podlehnik smo izvajali projekt Popestrimo šolo (POŠ). V okviru projekta so se na šoli zvrstile različne ustvarjalno-poučne delavnice za učence, prilagojene interesom in starosti učencev.

V projektno delo »Izdelava odtisov sledi živali« sem povabila učence od 6. do 9. razreda. Ti učenci že imajo potrebna znanja in obvladajo veščine samostojnega in praktičnega dela.

Slika 1. Vabilo na delavnice (vir: lasten, 2015)

1. Delo z literaturo

Učenci so v uvodu ponovili že usvojena znanja in ob delu z različnimi pisnimi in elektronskimi viri pridobili nova znanja o življenjskih razmerah v evropskem listopadnem gozdu, ki prevladuje tudi v okolici naše šole.

Seznanili so se z najpogostejšimi prebivalci tega gozda, značilnostmi njihovih gibal in prebavil, ki so posledica prilagoditve teh živali na življenje v gozdu. V literaturi so poiskali podatke o načinu življenja živali, zgradbi zobovja, rogovja in okončin, ter o tem, kakšne sledi puščajo te živali pri premikanju po snegu ali gozdnih tleh. Podatke, ki so jih zbrali, so pripravili za kasnejšo razstavo.

Slika 2. Najpogostejše gozdne živali, njihove okončine in sledi (vir: lasten, 2015)

2. Metoda priprave mavčnih sledi

Če smo kasneje želeli pripraviti mavčne odlitke sledi živali, smo morali preučiti metodo izdelave takšnih odlitkov. Učenci so se ob pomoči učitelja tehnike in tehnologije seznanili z metodo izdelave ter spoznali vse korake, ki so potrebni za uspešno delo. Načrt dela so predstavili na plakatu, ki so ga kasneje uporabili na razstavi.

Slika 3. Načrt za izdelavo mavčnih odlitkov (vir: lasten, 2015)

3. Delo na terenu

Po teoretičnem uvodu smo se z učenci z vsem potrebnim materialom za delo odpravili v gozd. Ker je nekaj dni pred tem deževalo, smo domnevali, da bomo pri iskanju odtisov nog na gozdnih tleh uspešni.

Slika 4. Pripomočki za delo (vir: lasten, 2015)

Že po nekajminutnem sprehodu po gozdu smo našli sledi srnjadi in divje svinje. Izdelali smo odlitke njihovih nog ter jih po nekaj minutah previdno odstranili od podlage. Z odlitki smo se vrnili do šole. Odlitke smo očistili ter jih pripravili za razstavo.

Slika 5 in 6: Čiščenje odlitkov in priprava za razstavo (vir: lasten, 2015)

Na sprehodu po gozdu smo našli tudi rogovja, okostja sesalcev in ptic ter hišice polžev. Ves material smo prinesli v šolo in kasneje pripravili za razstavo.

 

Slika 7. Nabrani material (vir: lasten, 2015)

4. Priprava razstave

V učilnici za naravoslovje smo nabrani material uredili po sklopih ter ga poimenovali. Ker smo želeli rezultate svojega dela predstaviti tudi drugim učencem naše šole, smo jih povabili na razstavo. Nabrani material je kasneje pri svojem delu uporabila tudi učiteljica likovne umetnosti.

Slika 8. Mavčni odlitki odtisov živali (vir: lasten, 2015)

Slika 9 in 10: Okostja in rogovja živali (vir: lasten, 2015)

5. Risanje skic

Cilj dejavnosti je, da pridobljen material in znanje uporabimo tudi pri poznejšem delu in drugih predmetih. Učenci so hišice polžev uporabili pri likovni umetnosti in se naučili, kako pravilno narisati skice.

Slika 11 in 12: Risanje skic pri likovni umetnosti (vir: lasten, 2015)

Zaključek

Čas, v katerem živimo, vse več znanstvenih dejstev, ki jih je potrebno osvojiti, ter spretnosti, ki jih je potrebno obvladati, zahtevajo od učencev tudi več medpredmetnega povezovanja. Tak način dela resda zahteva nekoliko več načrtovanja in usklajevanja dela v vzgojno-izobraževalni organizaciji, končni rezultat pa je celostno razumevanje sveta. Metoda je uporabna pri rednem delu v razredu, pa tudi pri raznih projektih, kjer je delo nekoliko bolj sproščeno, učenci se vanje vključujejo prostovoljno in se sploh ne zavedajo, da ob takem delu usvajajo številna nova znanja.

Literatura

1. Novak, M., 2005. Vloga učitelja v devetletni šoli. Nova Gorica: Educa
2. Sever, M.,2015. Medpredmetna povezava likovne umetnosti, državljanske vzgoje in etike. Didakta, 25, 32 – 36)
3. Medpredmetno povezovanje v osnovni šoli (pridobljeno 11. 9. 2017)

Nacionalnost kot dejavnik tveganja za vrstniško vikitimizacijo

Eva Jazbec Leber

V članku bomo predstavili, kateri so najučinkovitejši vidiki pomoči pri delu s priseljenimi učenci. Osredotočili smo se na nacionalno pripadnost kot dejavnik tveganja za vrstniško viktimizacijo. Sprva bomo predstavili analizo opravljenih študij iz tega področja. Sledi predstavitev raziskave, ki smo jo izvedli. Raziskovali smo, kakšne so izkušnje priseljencev, ki so doživeli medvrstniško nasilje. Intervjuvali smo priseljene učence, njihove razrednike in svetovalno službo. Pridobljene opise smo analizirali in iskali najučinkovitejše vidike pomoči. Rezultati raziskave kažejo, da učenci doživljajo socialno stisko in strah pred novim okoljem. Potrebno je, da jih okolje sprejme in nudi pomoč pri ocenjevanju, spremljanju ali vključevanju v socialno skupino. Različni vidiki dojemanja izkušnje priseljevanja kažejo, da je vrstniška viktimizacija glede na nacionalno pripadnost prisotna. Na osnovni šoli problematiko ob pojavu sprotno rešujejo. Opažamo medsebojno sodelovanje, spodbujanje spoštovanja kultur priseljenih učencev in odstranjevanje stereotipov.

Slika 1. Učenci spodbujajo drugačnost

Ključne besede: vrstniška viktimizacija, nacionalna pripadnost, izkušnja priseljencev.

Pojem medvrstniško nasilje definiramo kot psihičen, verbalen, fizičen napad ali grožnjo. Povzroči strah, stisko ali škodo žrtvi in je povzročeno namerno ter sistematično, hkrati pa mora pri dinamiki priti do nesorazmerja moči (Stavrinides, 2013). Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo glede na večino. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se otroci varneje počutijo v družbi sebi enakih (Smernice za vključevanje otrok priseljencev v vrtce in šole, 2017).

Verkuyten in Thijs (2001) sta opravila raziskavo med priseljenimi turškimi učenci, kjer so preučevali odnos med vrstniško viktimizacijo in nacionalno pripadnostjo. Raziskovali so na vzorcu učencev, ki so se preselili iz Turčije na Nizozemsko in so bili stari med 10 in 12 let. Skozi raziskovanje so ugotovili, da je bila vrstniška vikitmizacija pri turških otrocih višja kot pri nizozemskih. Medvrstniške viktimizacije niso vršili nad njimi le zaradi druge nacionalne pripadnosti, temveč zaradi barve kože, druge kulture, načina obnašanja in oblačenja. Ugotovili so, da je vrstniška viktimizacija v tesnem odnosu z nacionalnostjo. Medarić in Sedmak (2012) prav tako menita, da se etnična identiteta največkrat pojavlja kot spremljevalni dejavnik nasilnega vedenja. Kot problematično poudarjata percepcijo medvrstniškega nasilja; nekateri učenci menijo, da oznake, kot so »čefur«, »čapac«, »šiptar« in »cigo«, nimajo negativne konotacije in po njihovem mnenju niso žaljivke. O tem smo raziskali v naši raziskavi, kjer smo učence, učitelje in svetovalno službo povprašali o njihovi izkušnji. Zanimivo je, da se oblike medetničnega nasilja praviloma pogosteje pojavljajo med mlajšimi otroki kot pa med mladostniki. Slednje dokazujemo tudi v naši raziskavi.

V raziskavi smo uporabili polstrukturiran intervju, kjer so bila opredeljena širša vprašanja. Intervjuvali smo tri različne vidike dojemanja izkušnje priseljenih učencev in raziskovali, ali je priseljenski status v odnosu z medvrstniškim nasiljem. Raziskovali smo na namenskem vzorcu, pri čemer so udeleženci obiskovali enako osnovno šolo. Udeleženci so bili osnovnošolski učenci, ki so priseljeni iz drugih držav in so zaradi tega doživeli izkušnjo medvrstniškega nasilja. Intervjuvali smo učence priseljence. Raziskovali smo celostno in skušali pridobiti primere učinkovite prakse. Poleg ugotavljanja izkušnje učencev priseljencev intervjuvali njihove razredne učitelje učencev in svetovalno službo, ki jo sestavljata svetovalna delavka ter asistent za otroke s posebnimi potrebami.

Tabela 1: Raziskovalni vzorec

Skozi naše raziskovanje nas je zanimalo, kaj je učencem priseljencem pri vključevanju v vrstniško skupino pomagalo, saj so vsi intervjuvanci imeli težave ob selitvi in vključevanju, sedaj pa se boljše vključujejo v vrstniško skupino. Ugotavljamo, da lahko s pomočjo medsebojnega sodelovanja, urjenja tujih jezikov in notranje motivacije učenca dosežemo uspešno vključevanje. Prav tako zagovarjajo, da je komuniciranje s starši in drugimi vpletenimi v proces osnovnega pomena pri vključevanju. Knaflič (2010) navaja, da je jezik osnovno sredstvo za ustvarjanje pomena. Učencem priseljencem predstavlja jezik veliko oviro pri vključevanju v novo okolje.

Pridobljeni odgovori naše raziskave pričajo, da na osnovni šoli ustrezno izvajajo ukrepe, saj v zadnjem času ni bilo zaznati večjih izpadov. Ukrepajo nemudoma ter se trudijo, da so ukrepi ustrezni nastalim situacijam. Pri težavah vključevanja priseljencev v vrstniške skupine so učencem pomagali tako, da so sodelovali z vsemi vpletenimi v sporne dogodke, ki so se pripetili zaradi druge nacionalne pripadnosti. Med najučinkovitejše vidike uvrščajo izobraževanje učencev, vlogo svetovalne službe in hitro ukrepanje. Cilj spodbudnega okolja je, da nudimo učencem podporo, primerno spodbudo in izobražujemo celotno okolje. Okolje moramo pripraviti na prihod tujca, pri tem ima pomembno vlogo svetovalna služba. Svetovalna služba povezuje šolo, starše in učence. Skozi raziskovanje smo želeli najti primer prakse, ki ga lahko uporabimo, kadar zaznamo, da je druga nacionalnost postala dejavnik tveganja vrstniške viktimizacije pri učencih priseljencih. Ugotovili smo, da so medvrstniško nasilje glede na nacionalnost na raziskani šoli preprečili tako, da so vsakodnevno razvijali strpnost šolske skupnosti do učencev. Kot pomembno označujejo sodelovanje z razredom (izvajanje socialnih iger, igra vlog, spoznavanje različnih besedil na tematiko priseljevanja ipd.). Kot pomembno označujejo tudi odstranjevanje negativnih nazorov do drugih kultur.

Ugotavljamo, da so perspektive raziskovanja različnih udeležencev skladne, saj smo med raziskovanjem zaznali, da se med učenci različne nacionalnosti dogaja medvrstniško nasilje. Iz priseljencev so se ob selitvi v novo okolje sovrstniki posmehovali iz njihovega drugačnega jezika. Učenci opisujejo nerazumevanje in pomanjkanje sočutnosti sovrstnikov. Tudi učitelji opisujejo, da je bil vir težav v posmehovanju vrstniške skupine. Priseljenci so imeli težave s sporazumevanjem v slovenskem jeziku, kar je bil vzrok njihovih težav vključevanja. Na drugi strani sedaj opažajo izboljšanje. Opisujejo navdušenje in zanimanje za druge kulture. Slednje so spodbujali z različnimi aktivnostmi, ki so jih izvajali med razrednimi urami ali poukom. Naš cilj raziskovanja je bil osredotočenje na identifikacijo najučinkovitejših vidikov pomoči. Ugotovili smo, da se kljub majhnosti in vaškemu okolju, kjer je raziskovana osnovna šola, nanjo vpišejo učenci priseljenci. Medvrstniško nasilje glede nacionalnost se dogaja, vendar ne v takšnih merah, kot bi se lahko, če bi na osnovni šoli bilo več učencev. Vrstniška viktimizacija se dogaja ne glede na število učencev in to so opazili učitelji kot tudi svetovalna služba. Učenci opisujejo svoje vključevanje in težave, ki so jih pestile v prvih mesecih.

Medarić in Sedmak (2012) navajata, da ustrezen odnos do vrstniške viktimizacije in kulturne različnosti v njem lahko prinese pozitivne spremembe, saj intenzivna promocija kulturne raznolikosti kot temeljne družbene vrednote in uvajanje nične tolerance v šolskem okolju praviloma delujeta kot učinkovita preventivna ukrepa za zmanjševanje nasilnega vedenja, diskriminacije in segregacije. S tega stališča je treba priznati, da so predstavniki mlajših generacij pomembni nosilci družbenih vrednot in sprememb, ki bi se v prihodnosti lahko manifestirale v večji stopnji medkulturne strpnosti in enakopravnosti ne le v šolskem okolju, temveč tudi v širši družbi.

Našo raziskavo bi lahko nadgradili tako, da bi vanjo vključili še več učencev iz več osnovnih šol, saj sedaj rezultatov ne moremo posplošiti. Za nadaljnje raziskovanje bi bilo še zanimivejše, če bi enako raziskavo naredili na drugih šolah, ki bi bile številčno večje ter bi imele večje število priseljenih učencev. Učinkovite primere praks bi lahko dobili s primerjavo različnih šol in intervjuvanjem večjega števila učencev. Raziskavo bi izboljšali, če bi ugotovili učinkovite prakse šol in jih primerjali. S tem bi pridobili rezultate, ki bi nam pokazali najučinkovitejše vidike, ki bi bili značilni vsem sodelujočim osnovnim šolam.

Priporočamo, da se naši bodoči učenci čim prej srečajo z drugimi kulturami. V Smernicah za vključevanje otrok priseljencev v vrtce in šole (2017) je zapisano, da ima vsak človek ne glede na nacionalno pripadnost pravico do enakopravnosti. V šolah, kjer so prepletene druge kulture, se otroci naučijo več prilagajanja, strpnosti, sprejemanja drugačnosti in odprtosti za tujce. Dandanes je na svetu vedno več migracij, s tem pa prihaja do mešanja kultur. Naše bodoče generacije moramo naučiti strpnosti in razumevanja, da smo vsi enakopravni ne glede na nacionalnost ali kateri drug dejavnik, ki lahko privede do medvrstniškega nasilja.

Literatura

1. Georgiou, S. N., Stavrinides, P. (2013). Parenting at home and bullying at school. Social Psychology of Education: An International Journal (Volume 16, Number 2, str. 165−179).
2. Knaflič, L. (2010). Pismenost in dvojezičnost. Sodobna pedagogika, (Letnik 61(2), str. 280-294). Pridobljeno 4. 5. 2018 iz https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-DT178ZVE/363131de-8326-4436-99f1-f6c355c343ae/PDF.
3. Medarić, Z., Sedmak, M. (2012). Children’s Voices: Interethnic Violence in the School Environment (263). Koper: Založba Annales.
4. Smernice za vključevanje otrok priseljencev v vrtce in šole. (2017). Ljubljana: Zavod za šolstvo. Pridobljeno 4. 5. 2018
5. Verkuyten, M. in Thijs, J. (2001). Peer victimization and self-esteem of ethnic minority group children. Journal of Community & Applied Social Psychology (Volume 1(3), str. 227−234). Pridobljeno 4. 5. 2018 iz https://onlinelibrary.wiley.com/doi/abs/10.1002/casp.628.

Vzpodbujanje aktivnega preživljanja prostega časa

v šolski knjižnici Gimnaziji Moste

Katarina Jesih Šterbenc

Uvod

Obzorja mladih so vse bolj raznovrstna in tekmovalna, zato mladi bolj kot kdaj koli prej potrebujejo čas za sprostitev, umiritev in počitek, razvedrilo, zabavo ter socialno in osebno izpolnitev. K bolj kreativnemu in dejavnemu preživljanju prostega časa mlade lahko usmerjajo tudi šole, ki jih obiskujejo, saj predstavljajo tudi prostor avtonomnega druženja ter vrstniškega združevanja. Način preživljanja prostega časa je osebna odločitev vsakega posameznika. Pri tem smo si ljudje bolj ali manj podobni, saj je pomen prostega časa ravno v tem, da je to čas, ko nam je najbolj prijetno. Pomemben je za vse ljudi, saj omogoča sprostitev in uživanje v dejavnostih, ki nas zanimajo ter nas napolnijo z energijo.

Nekateri ljudje radi v prostem času samo počivajo, drugi pa se sprostijo tudi z aktivnim preživljanjem dejavnosti. Na način preživljanja prostega časa med mladimi vpliva veliko dejavnikov, med njimi vsekakor tudi okolje. Pomembno je, da je preživljanje prostega časa kvalitetno, saj tudi to nedvomno vpliva na naše življenje.

Definicija prostega časa

Definiranje prostega časa sploh ni enostavno, saj ne gre le za skupek aktivnosti ali razporeditev časa, ampak ga vsakdo definira glede na lastno percepcijo šolskih in službenih zahtev, vsakodnevnih obveznosti, odgovornosti v družini, plačanega dela. Še najpogosteje se ga definira kot nedelovni čas, čas zase, za predah, zabavo, umiritev in počitek; čas, ko lahko počneš, kar želiš, po lastni izbiri oz. ko se ukvarjaš z aktivnostmi, ki nudijo raznolikost, razvedrilo, sprostitev, socialno in osebno izpolnitev. V modernih družbah se prosti čas na račun skrajševanja delovnikov in podaljševanja življenjske dobe vse bolj podaljšuje (Kuhar, 2007).

Ravnotežje med prostim in delovnim časom (tudi časom, prebitim v šoli, in časom za pripravo na šolo) se zaradi zahtevnosti ter spremenljivosti dela in šolanja vse bolj ruši. Večeri in vikendi niso več povsem prosti, dodatno izobraževanje postaja vseživljenjska stalnica in zahteva ustrezno motivacijo. Prostočasne dejavnosti pomembno vplivajo na razvoj mladih ravno zato, ker imajo mladi v tem času več avtonomije kot v drugih dnevnih aktivnostih.

Za mladostnike sprostitev pomeni, da se lahko prosti zunanjih pritiskov družijo s prijatelji, se zabavajo, izražajo sebe in preizkušajo svoje sposobnosti. Kakovostno življenje je pravica in priložnost vsakega posameznika in prosti čas je eden izmed načinov za njegovo doseganje ter ohranjanje. Smiselno preživljanje prostega časa  obvaruje posameznika marsikatere fizične in psihične bolezni ali vsaj omili njene posledice (vir: Prosti čas, 2017).

Raziskave kažejo, da je aktivno preživljanje prostega časa povezano s pozitivnimi razvojnimi rezultati, npr. z boljšim šolskim uspehom, prilagodljivostjo, boljšim mentalnim zdravjem. Te aktivnosti dajejo občutek kompetentnosti in samorealizacije. Prosti čas kot sociološka institucija zavzema pomembno in osrednje mesto v življenju adolescentov v zahodnih družbah. V tem času se mladi ukvarjajo z različnimi aktivnostmi. Prosti čas zagotavlja tudi prostor, kjer lahko mladi eksperimentirajo z različnimi vlogami, se učijo socialnih norm, se preizkušajo v izzivih, s katerimi se bodo soočali, ko odrastejo ter se formirajo v različne vrstniške skupine. Identifikacija s skupino mladostnikom omogoča, da se distancirajo od družine in odkrijejo nov, svoj svet, ki se v marsičem razlikuje od sveta njihovih staršev. V adolescenci so prostočasna vedenja most med svetom otroške igre in svetom odraslega, v katerem se zahtevajo določena odgovornost, disciplina in organizirana predanost. (vir: T. Mohar, 2009)

Šolska knjižnica in prosti čas

Kot navaja Novljanova (2005) prosti čas ni samo geslo v katalogu knjižnic ali vsebina knjižničnega gradiva. To je tudi tema, s katero se morajo knjižnice spoprijeti in v svoji organizaciji predvideti tudi storitev za prosti čas njihovih uporabnikov. Načrtovati morajo njihovo kakovost, da jih bo posameznik zaznal kot osebno korist, ki mu prinaša zadovoljstvo. Ponudba knjižnic je lahko široka. Ponujajo možnosti za načrtovanje, izrabo prostega časa, pomagajo pridobiti prosti čas, spodbujajo rast prostega časa na račun skrajševanja časa za obveznosti, preprečujejo dolgčas, spodbujajo pestrost preživljanja prostega časa, preprečujejo osamljenost, ki jo lahko povzroča, ponujajo možnosti za učinkovito sprostitev.

Kako to počnejo danes, za koga, s kakšnim ciljem, kako uspešne so pri tem, s čim merijo svojo uspešnost, ne vemo kaj dosti.

Šolska knjižnica Gimnazije Moste se zelo trudi prisluhniti svojim uporabnikom in jim ponuditi dejavnosti, ki so jim blizu oz. jih zanimajo. Omogočeno  jim je igranje družabnih iger, uporaba IKT opreme, svetovanje. Prav tako imajo na razpolago kotičke za medvrstniško druženje.

Ob naraščajoči individualizaciji in življenju znotraj zidov, prav druženje in osebna komunikacija pomembno bogatita prosti čas posameznika. Ob upoštevanju tega dejstva, lahko knjižnice še posebej skrbno razvijajo pogoje in storitve, ki posameznikom ali skupinam omogočajo aktivno osebno srečevanje znotraj knjižnice. Nobena dobra knjižnica ne spregleda svoje moči pri odpravljanju socialne izključenosti, še zlasti med dijaki. Z njeno pomočjo in storitvami, kjer so še posebej pomembne prireditve, kjer se srečujejo bogati in revni, otroci iz različnih družbenih okolij, se lahko posameznik iz ranljivih socialnih skupin vključuje v aktivnosti brez diskriminacije, z občutkom sprejetosti krepi svojo samozavest in izraža ustvarjalne in socialne zmožnosti (Novljan, 2005).

Ravno na tem mestu ima svojo največjo vlogo šolska knjižnica, saj je prva (velikokrat tudi zadnja), s katero se mladostnik sreča, v katero vstopi. Šolske knjižnice se zelo trudimo zmanjševati možnosti za slabo počutje. Učinkovita pot za to je vključevanje učiteljev in dijakov v delo knjižnice, v oblikovanje in izvajanje programa. Na ta način lahko marsikateremu posamezniku pomagamo aktivno preživeti tudi prosti čas. Prostovoljno delo kot možna oblika preživljanja prostega časa si počasi utira pot v našo šolsko knjižnico in je dragocen prispevek za kakovostno preživljanje prostega časa drugih (pomoč pri učenju, branje drugim, družabne igre, nenazadnje tudi pomoč knjižničarju), lahko pa obogati tudi ponudbo knjižnice (npr. predstavljanje gradiva s stališča uporabnika – dijaka). Na Gimnaziji Moste že od leta 2013 vključujemo dijake v projekt MEPI – mednarodno priznanje za mlade, ki ima netekmovalen značaj prostovoljnih, športnih, kulturnih, intelektualnih in avanturističnih dejavnosti, ki spodbujajo osebno odkrivanje in rast, samozaupanje, vztrajnost, odgovornost do samega sebe in ne nazadnje služenje skupnosti. Program MEPI s svojim konceptom in filozofijo vpliva na vsestranski razvoj posameznika in na družbo:

• izboljšanje učnega uspeha in večjo predanost izobraževanju in stopnji uspeha;
• socialno vključenost;
• večjo participacijo mladih v civilni družbi (večja vpetost v prostovoljno delo ter socialno in politično življenje skupnosti);
• zmanjšanje nasilja in deluje preventivno;
• krepitev zavedanja mladih o pomenu varstva okolja in spodbuja k vključevanju v tovrstne iniciative;
• večjo zaposljivost udeležencev in trajnostno sposobnost preživetja- izboljšanje udeleženčevih sposobnosti za zaposljivost ter sposobnost za socialno in ekonomsko neodvisnost;
• izboljšanje zdravja in dobrega počutja preko boljše fizične in psihične pripravljenosti;
• zmanjšanje tveganja za povratništvo in lažja ponovna integracijo v družbo (pri tistih, ki so prestali vzgojno, zaporno kazen) ipd;
• krepitev prizadevanj k večji enakosti med spoloma in opolnomočenje žensk, (prevzeto iz spletne strani http://mepi.si/mepi/ucinki-in-vplivi/).

Na šoli opažamo zelo pozitiven vpliv omenjenega projekta, saj dijake med seboj poveže, postanejo samozavestnejši in odgovornejši tako do sebe kot tudi do okolice. Skupina dijakov izvaja prostovoljno delo v šolski knjižnici. Ti dijaki so suvereni in samostojni uporabniki knjižnice, ki z veseljem svoje znanje prenašajo na mlajše generacije. Občutek zaželenosti, prostosti je tisti, ki zmore prosti čas, pa tudi obvezno delo, spremeniti v sproščujočo aktivnost, še zlasti ob zavedanju, da lahko računamo tudi na knjižničarjevo pomoč.

Poleg prijaznega in zaupanja vrednega človeka, ki dela v knjižnici, ter široke palete knjižnega in neknjižnega gradiva ima zagotovo pomembno vlogo tudi prostor in oprema v njem.

Ko pride posameznik v knjižnico, mu ta ponudi še pogoje (dejavnosti primeren prostor in opremo), da ga uporabi za informiranje, študij, raziskovanje, sprostitev. Mladostniki prihajajo v šolsko knjižnico tudi zaradi druženja, da si skrajšajo prosti čas s pomočjo knjižnice, da s študijem pridejo do dela, do obveznosti, prihajajo, da so tudi sami s seboj. V naši šolski knjižnici prirejamo tudi različne razstave (literarni natečaj izvirnih konstruktivističnih pesmi Konski) in družabne dogodke (večer v knjižnici).

V knjižnici imamo tudi pano, ki dijake informira o tedenskem dogajanju doma in po svetu, vsebino tega pa sami dopolnjujejo na svoboden, neprisiljen način.

Zaključek

Tako kot pravi Novljanova (2005) je načrtno spodbujanje obiska šolske knjižnice pozitivno zato, ker vemo, da dober prvi obisk ne bo zadnji, da se posamezniku z vstopom v knjižnico odpirajo možnosti, ki jih morda ni poznal, in uporaba katerih lahko njegov prosti čas spremeni v korist tudi za druge. Kakovostno delo knjižnice omogoči, da je čas v knjižnici preživet koristno. Knjižnici se z večanjem in sedanjim poudarjanjem aktivnega preživljanja prostega časa povečujejo možnosti za ciljno načrtovanje storitev za raznolike načine preživljanja prostega časa. Pri tem se knjižnica poveže z drugimi ponudniki in s sodelovanjem okrepi svoj položaj v okolju. V okoljih z bogato ponudbo je navadno ponudba knjižnic bogatejša, prav tako obisk knjižnic. Še posebej skrbno mora knjižnica pripraviti ponudbo storitev za kraje, kjer je malo prostega časa ali malo možnosti za raznoliko preživljanje, pri čemer te niso povezane le z denarjem, ampak tudi s kulturo bivalnega okolja. V tem primeru še posebej izstopa sodelovanje z okoljem, z vsemi društvi, v katera se ljudje včlanijo, kjer preživljajo prosti čas. S predstavljanjem društvene dejavnosti v knjižnici se bogati domoznanska dejavnost knjižnice, članstvo in možnosti za pripravo skupnih razvojnih projektov. Koristi preživljanja prostega časa v knjižnici ali z njeno pomočjo so obojestranske, imata jih knjižnica in uporabnik, njihovo merilo uspešnosti pa je zadovoljstvo uporabnika in gospodarska rast okolja ter rast kulture bivanja.

Literatura

1. Mohar, T. (2009). Mladi in prosti čas – pomen prostočasnih aktivnosti za identitetni razvoj mladostnikov (Diplomsko delo).  Filozofska fakulteta, Ljubljana.
2. Huzjan. J. (2010). Načini preživljanja prostega časa pri študentih (Diplomsko delo,  Ekonomsko-poslovna fakulteta). Pridobljeno s spletne strani 18. 9. 2017: http://mss.si/datoteke/dokumenti/Huzjan.pdf.
3. Prosti čas. Pridobljeno s spletne strani 15. 9. 2017: http://www.cpi.si/files/cpi/userfiles/TrajnostniRazvoj/06_Prosti_cas.pdf.
4. S. Novljan. (2005). Čas prostosti v knjižnici. Knjižničarske novice, 15 (2005)10. Pridobljeno s spletne strani 15. 9. 2017. http://old.nuk.uni-lj.si/knjiznicarskenovice/pdf/oktober2005-priloga2_prispevek4.pdf.
5. Kuhar, M.: Prosti čas mladih v 21. stol. Pridobljeno s spletne strani 18. 9. 2017: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-U4CNPZ4P.
6. Erjavec, P., Kikelj, N. (2014). Prosti čas – ga mladi preživljamo aktivno? (Raziskovalna naloga). Pridobljeno s spletne strani 15. 9. 2017:  https://www.knjiznica-celje.si/raziskovalne/4201402964.pdf.

Raziskovanje ljudskega običaja

Magda Humar

Uvod

Cilj raziskovanja ljudskega običaja pustovanje je bil, kako vrtčevskim otrokom na primeren način približati dediščino domačega kraja ter v raziskovalno nalogo vključiti starše in stare starše z namenom medgeneracijskega povezovanja. Kulturna dediščina, na katero tako radi pozabimo, je prav gotovo zakladnica vrednot in vedenja, ki ga je potrebno prenašati iz roda v rod.

Opredelitev problema

Vprašanja učiteljice:

• Kako so pustovali dedki in babice?
• Kakšne obleke in maske so imeli?
• Kako so se imenovale posamezne pustne šeme?

Zbiranje informacij

Potek raziskovanja

Otrokom sem pokazala staro, narobe obrnjeno moško obleko. Istočasno sem jim pokazala obleko za princeso. Otroke sem vprašala, za katero priložnost nosimo taka oblačila?

Slika 1. Otroci ugibajo

Otroci so takoj ugotovili, da si obleko princese lahko oblečejo za pusta. Domnevali so, da so bile tudi njihove babice princese tako kot oni, zato niso takoj povezali narobe obrnjeno staro obleko s tem ljudskim običajem.

Z vprašanji, na katera so otroci ustno odgovarjali, sem jih spodbujala k razmišljanju o pustovanju nekoč:

Kako so pust praznovali dedki in babice v mladih letih?

• Hodili so od hiše do hiše.
• Oblekli so se tako kot mi, le v strgane obleke.

Kako so bili oblečeni?

• Oblečeni so bili v indijance, kurente in ciganke.
• Oblečeni so bili v živalske kožuhe.

Kje so dobili obleke?

• Obleke so dobili doma na podstrešju ali pa jim jih je kdo posodil.
• Zašila jih je mama.

Kaj so imeli na glavi?

• Na glavi so imeli klobuke, maske in lasulje.
• Namesto lasulje so imeli ovčjo volno.

Iz česa so bile izdelane maske?

• Iz kartona, volne.

Kaj so počeli pri hiši?

• Pobirali so klobase in jajca.

Podatke smo preverili še pri starih starših, v literaturi in prinašanju starih pustnih oblačil in predmetov.

Slika 2. Maske iz papirja

Obisk babice

Babico smo vprašali, če bi nam povedala kaj zanimivega o pustu nekoč. Željno smo pričakovali pripovedi iz njene mladosti.

Otroci so izvedeli:

• Da so se oblačili v enostavne stare obleke, ki so si jih sposodili od njihovih starih staršev.
• Obraz so si namazali z ogljem.
• Enostavne maske so si izdelali iz kartona v velikosti glave.
• Majhni otroci so dobili po hišah jabolka ali orehe.
• V sprevodu je bilo vedno veliko ljudi.
• Najbolj znana maska je bila Drinko, ki je bila zavezana na »ketne«, na glavi je imela kravje roge in oblečena je bila v narobe obrnjen kožuh. Okrog pasu je imela privezan zvonec. Od tod tudi njegovo ime: drin, drin – Drinko.
• »Na Pladnji« so pustno šemo, ki je bila oblečena v moškega in je imel na glavi klobuk, zažgali tako, da so ga polili z bencinom. Župnik je pripravil govor in vsi prisotni so »jokali«.
• Čeprav se ne obuja več starega običaja pustovanja, se je do današnjih dni ohranilo zažiganje »pusta« na istem kraju.

Enega dečka je zanimalo, če so jim pri vsaki hiši kaj dali. Babica je odgovorila, da vedno, kajti drugače je bila to sramota za tisto hišo. Če pa kdo vrat ni odprl, so v okna metali jajca. Po babičinem ustnem izročilu smo izdelovali maske iz paketnega papirja.

Obisk potujoče knjižnice

Prihod potujoče knjižnice smo v tem času izkoristili za brskanje po knjigah, ki govorijo o tem starem ljudskem običaju.

Slika 3. Brskanje po literaturi

Knjige smo si z zanimanjem ogledali in ob fotografijah spoznali, kakšne so bile nekoč maske na Primorskem in tudi v drugih krajih Slovenije. Otroke je najbolj pritegnila maska kurenta. Največ pozornosti so posvetili knjigi, v kateri so bili opisi in fotografije prav posebnih mask v okolici našega domačega kraja. Iskali smo lik Drinka, ki je najbolj značilen za naš kraj, vendar ga žal nismo našli v nobeni knjigi.

Slika 4. Risanje pustnih mask

Po ogledu fotografij so otroci narisali različne pustne like, značilne za takratno obdobje. Njihove slike so bile zelo izvirne.

Zbiranje oblačil, pripomočkov

Razna stara pustna oblačila, obutev, stare predmete, ki so jih dobili v ta namen, in stare fotografije smo razstavili v garderobi. Dobili smo tudi eno staro fotografijo, ki predstavlja pustni sprevod pred petdesetimi leti. Na njej se dobro vidi, kako se policist pelje na čelu sprevoda z motorjem.

Slika 5. Stara fotografija pustovanja

Otroci so se tudi sami oblekli v stare obleke in ob tem zelo uživali. Zanimive so jim bile stare torbice in rute, ki so jih nekoč nosile ženske na glavi.

Slika 6. Oblačenje v stara oblačila

Zaključek

Otroci so izvedeli, da so nekoč pustovali drugače kot zdaj. Veliko stvari smo izvedeli iz pripovedovanja babice, starih staršev in iz literature. Tudi predmeti na razstavi so nam odgovorili na nekatere dileme in nam omogočili vpogled v preteklost.

Učenci so bili zelo navdušeni nad raziskovanjem. Zanimive so jim bile doma izdelane maske.

Zanimanje kljub končanemu projektu ni pojenjalo, saj so otroci z navdušenjem sprejemali ljudsko izročilo in se s prinesenimi oblekami in pripomočki igrali v prosti igri, brez vodenja.

Fotografije – osebni arhiv

Tudi to je geografija – delo z nadarjenimi učenci

z medpredmetnim povezovanjem 

Martina Prejac

Povzetek

V šoli posvečamo posebno skrb nadarjenim učencem.

Nadarjeni učenci so učenci, ki izkazujejo visoko nadpovprečne sposobnosti mišljenja ali izjemne dosežke na posameznih učnih področjih, v umetnosti ali športu. Šola tem učencem zagotavlja ustrezne pogoje za vzgojo in izobraževanje tako, da jim prilagodi vsebine, metode in oblike dela ter jim omogoči vključitev v dodatni pouk, druge oblike individualne in skupinske pomoči ter druge oblike del (posebne delavnice, sobotne šole, tabori, bralni klubi, obiski raznih institucij, …).

V tem šolskem letu sem pripravila geografsko delavnico, kjer smo sestavljali sestavljanke (puzle) z geografsko tematiko. Učenci, pa tudi sama, smo imeli doma veliko nesestavljenih delov sestavljank. Prinesli smo jih v šolo in se odločili, da bomo v okviru delavnic to sestavili. Ko smo jih sestavili, smo jih zalepili s posebnimi lepili, naredili lesene okvirje (medpredmetno povezovanje s TIT in LUM) in jih obesili na steno geografske učilnice.

Učenci so pri delu zelo uživali in si v bodoče želijo še več takšnega dela.

Ključne besede: nadarjeni učenci, delavnice za nadarjene, ustvarjalne ideje

Abstract

Schools place special emphasis on working with gifted students.

Gifted students can be described as individuals who exhibit above average thinking skills or outstanding achievements in the field of knowledge in various subject areas, art or sport. School provides necessary learning conditions through applying various teaching and learning methods and styles and enables students to participate in additional lessons and other forms of individual or group work (workshops, school on Saturday, camps, book club, excursions, etc.).

This school year we organised a Geography workshop focusing on jigsaw puzzles exploring the theme of geography. Students and teachers brought jigsaw puzzles to school and assembled them. The puzzles were then glued to special frames constructed in Design and Technology class (cross curricular integration with Design and Technology and Art) and put on display in the Geography classroom.

Students were actively involved in this type of activity and highly motivated to participate in similar workshops in the future.

KEY WORDS: gifted students, workshops for gifted students, creative ideas

1. Uvod

Nadarjeni učenci predstavljajo manjši delež otrok s posebnimi potrebami v razredu rednih izobraževalnih programov, vendar je razvijanje in podpiranje njihovih potencialov pomembno za razvoj njihovih kognitivnih, emocionalnih in socialnih sposobnosti. Definicija poudarja, da med nadarjene ali talentirane štejemo tako tiste z dejanskimi visokimi dosežki, kot tudi tiste s potencialnimi zmožnostmi za take dosežke na področjih splošne intelektualne sposobnosti, sposobnosti vodenja ter kreativnega in produktivnega mišljenja.

Raziskave kažejo, da imajo nadarjeni učenci nekatere osebnostne lastnosti, ki jih ne najdemo pri drugih učencih ali pa so pri nadarjenih bolj izrazite. Vendar pa ti učenci niso neka homogena skupina, ampak obstajajo razlike tudi znotraj skupine nadarjenih.

Tudi na naši šoli posvečamo posebno skrb nadarjenim učencem. Pri delu z njimi upoštevamo koncept odkrivanja in dela z nadarjenimi učenci v devetletni osnovni šoli. Ob koncu 3. razreda evidentiramo nadarjene učence, lahko pa tudi ob koncu vsakega naslednjega šolskega leta. Pri odkrivanju nadarjenih učencev sodelujejo vsi pedagoški delavci in šolska svetovalna služba. Ko so učenci prepoznani kot nadarjeni, razrednik skupaj s svetovalno službo, učencem in starši pripravi individualizirane programe za posameznika. Koordinatorja za delo z nadarjenimi učenci sta svetovalna delavca.

Poleg pravočasnega odkrivanja nadarjenih učencev in organiziranja različnih diferenciranih oblik dela z njimi je potrebno tudi njihovo kontinuirano spremljanje.

Tudi sama pri predmetu, ki ga poučujem, poseben poudarek posvečam nadarjenim učencem. Namen mojega dela pri pouku je, da preučim položaj nadarjenih učencev pri predmetu geografije ter da definiram in analiziram kriterije nadarjenosti za učence pri tem predmetu. Poleg tega pa je zelo pomembno pedagoško-didaktično ustrezno obravnavanje nadarjenih učencev. To pomeni, da je pri pouku potrebno krepiti načelo diferenciacije in individualizacije.

2. Delo z nadarjenimi učenci na naši šoli

Delo z nadarjenimi učenci na naši šoli izhaja predvsem iz naslednjih temeljnih načel:

• širitev in poglabljanje temeljnega znanja,
• hitrejše napredovanje v procesu učenja,
• razvijanje ustvarjalnosti,
• uporaba višjih oblik učenja,
• uporaba sodelovalnih oblik učenja,
• upoštevanje posebnih sposobnosti in močnih interesov,
• upoštevanje individualnosti,
• spodbujanje samostojnosti in odgovornosti,
• skrb za celostni osebnostni razvoj,
• raznovrstnost ponudbe ter omogočanje svobodne izbire učencem,
• uveljavljanje mentorskih odnosov med učenci in učitelji oziroma drugimi izvajalci programa,
• skrb za to, da so nadarjeni učenci v svojem razrednem in šolskem okolju ustrezno sprejeti,
• ustvarjanje možnosti za občasno druženje glede na njihove posebne potrebe in interese.

Delo poteka pri pouku in izven pouka. Izven pouka potekajo različne ustvarjalne delavnice, astronomski popoldnevi in večeri, sobotne šole, obiski različnih dogodkov in znamenitost v domačem kraju in drugod v Sloveniji, počitniške delavnice, obiski arhiva, bralni klubi, prostovoljstvo – učna pomoč mlajšim učencem, ogled različnih razstav v Ptuju in Mariboru in sodelovanje na likovnih natečajih,vikend delavnice v šoli s ciljem izvajati različne športne, naravoslovne in družboslovne dejavnosti, ustvarjalne delavnice za razvijanje medsebojnega sodelovanja učencev in razvijanje ustvarjalnosti na različnih področjih (izdelovanje izdelkov, geografska, zgodovinska, matematična, astronomska, likovna in glasbena delavnica), druženje nadarjenih učencev s sosednjimi osnovnimi šolami in priprava učencev za nastope na prireditvah v šoli in izven nje.

3. Geografska delavnica za nadarjene učence » kreativne in ustvarjalne ideje – sestavljanke«

V tem šolskem letu sem pripravila geografsko delavnico, kjer so učenci sestavljali sestavljanke (puzle) z geografsko tematiko. Na delavnico se je prijavilo več kot dvajset učencev, dvajset se je delavnice potem tudi udeležilo.

Učenci in jaz smo imeli doma veliko nesestavljenih delov sestavljank, ki so se potikale po različnih kotih sob, kleti in omar. Večkrat smo se o tem tudi pogovarjali. Tako smo dobili zamisel, da bi lahko te sestavljanke z geografsko tematiko sestavili v posebni delavnici za nadarjene (pa tudi za druge učence, ki si to želijo) in z njimi okrasili geografsko učilnico. Seveda nismo pozabili na medpredmetno povezovanje in smo takoj pomislili na naše mlade tehnike, ki bi nam pomagali pri izvedbi projekta .

Najprej smo se dogovorili, da sestavljanke prinesemo v šolo. Vse sestavljanke sem pregledala in s pomočjo učencev preštela vse dele, kajti če bi kateri del manjkal, sestavljanka ni več popolna. Sestavljanke so bile različno velike, vsebovale so od 250 do 2000 delov. Za to delavnico smo izbrali le sestavljanke z geografsko tematiko. Ostale smo shranili. Nato sem pregledala velikost sestavljank in predala mere učencem tehničnega krožka, da so za sestavljanje pripravili dovolj velike podloge iz stiropora in odpadnega kartona.

Pred samo izvedbo delavnice sem z izbranimi učenci pripravila geografsko učilnico. Razdelili smo se v več skupin. Na mize sem dala podloge iz stiropora oziroma kartona in za večino sestavljank pripravila obrobe.

Slika 1. Priprava sestavljank   Slika 2. Sestavljanje obrobe

Na vsaki mizi je ostala tudi fotografija sestavljanke za lažje delo. Nato so učenci začeli z delom. Delo po posameznih skupinah je potekalo zelo različno. Najprej so končali tisti, ki so sestavili sestavljanko z najmanj deli, in tisti, ki so imeli sestavljanko že deloma sestavljeno. Najpočasneje je potekalo delo učencev pri večjih sestavljankah, zato sem jim tudi sama veliko pomagala.

Ko so nekatere skupine že končale z delom, sem jim pripravila lepilo iz moke in vode ter mekol lepilo. Vzeli so velike čopiče ali pa gobice ter sestavljanke premazali z lepilom.

To smo po končanem delu naredili z vsemi sestavljankami. Vse sestavljanke smo razporedili po tleh učilnice in jih pustili, da so se posušile.

Naslednji dan smo se dobili ob sedmih zjutraj in preverili, če so sestavljanke suhe in vsi deli zalepljeni. Če se deli še niso držali skupaj, so učenci posamezne sestavljanke še enkrat premazali. Ostale so nalepili na velike kose šeleshamerja in višek papirja obrezali. Nato so jih pospravili v kabinet.

Ko so se posušile, smo jih odnesli v tehnično učilnico, kjer so učenci tehničnega krožka s pomočjo njihovega profesorja in hišnika pripravili lesene letvice za okvirje sestavljank. Pritrdili so okvirje in nato še na vsako sestavljanko dodali kaveljček za pritrditev na steno. Pri pritrditvi sestavljank na stene nam je pomagal naš hišnik.

Slika 3. Sestavljanje            Slika 4. Končana sestavljanka

Slika 5. Končana sestavljanka na steni      Slika 6. Sestavljanka na steni

Slika 7. Sestavljanke v geografski učilnici

Enako delavnico sem organizirala še na naši podružnici, kjer so prav tako nastali izredno lepi izdelki.

Sliki 8 in 9. Sestavljanke na podružnici

Ko so ostali učenci videli obe geografski učilnici, so bili zelo navdušeni. Tudi oni so si zaželeli takšnega dela. Zato sem se odločila, da bom za vse učence 9. razredov sama izdelala manjše sestavljanke in jih bomo sestavljali pri pouku geografije kot utrjevanje znanja pokrajin Slovenije. Izbrala sem znamenitosti Slovenije oziroma posamezne naravnogeografske enote. Slike sem natisnila na večji format papirja, jih plastificirala in jih razrezala. Pri uri geografije so tako vsi učenci sestavljali sestavljanke, in sicer po težavnostih stopnjah (diferenciacija).

Slika 10 in 11. Sestavljanje

Slika 12. Končane sestavljanke         Slika 13. Zadovoljni učenci

Pri delavnicah in pri vseh urah je potekalo intenzivno medpredmetno povezovanje predvsem z likovno umetnostjo, tehniko in tehnologijo in matematiko ter tudi z ostalimi predmeti.

Učenci pa v šolo niso prinesli sestavljank samo z geografsko tematiko, pač pa tudi druge, predvsem živali in planete. Zato smo z učenci turističnega krožka v našem prostem času tudi te počasi sestavili in jih obesili v učilnici biologije in fizike.

Sliki 14 in 15. Sestavljanki v biološki učilnici

Zaključek

Udeleženci delavnic so bili zelo zadovoljni, navdušeni in ponosni na svoje delo.V bodoče si želijo še več takšnih oblik dela. Pri takšnih dejavnostih se namreč učijo biti angažirani, odgovorni in zanesljivi.

Vsi izdelki krasijo stene v obeh geografskih učilnicah.

Seveda pa se moram zahvaliti še vsem sodelavcem, ki so mi pomagali pri izvedbi tega projekta. Brez njih mi ne bi uspelo. Tudi z njihovo pomočjo je bilo delo zelo naporno.

Literatura

1. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

2. http://www.osmetlika.si/delo-z-nadarjenimi-ucenci/

3. http://www.osbi.si/o-soli/svetovalna-sluzba/nadarjeni-ucenci
4. Bezič, T. Etal. (1998). Nadarjeni, šola, šolsko svetovalno delo. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Matematika izvan učionice

Marina Njerš

Sažetak: Matematika nije jedan od onih nastavnih predmeta gdje je izvan učionička nastava česta, a velik broj nastavnika čak misli da je i nemoguće ju realizirati. Kako je ipak možemo realizirati te kako to prihvaćaju učenici pokazat ću u članku. Opisat ću nekoliko primjera dobre prakse.

Ključni pojmovi: izvan učionička nastava, potraga za zadacima, matematička šetnja

Radim kao nastavnik matematike u srednjoj školi, a sudjelujem i u realizaciji projekata Udruge mladih koprivničkih matematičara. Navodim to iz razloga jer ću opisati primjere izvan učioničke nastave u Gimnaziji „Fran Galović“ Koprivnica i iz Centra izvrsnosti Koprivnica koji djeluje u organizaciji Udruge mladih koprivničkih matematičara. Centar izvrsnosti polaze učenici osnovne škole.

Svakom dobrom nastavniku vrlo je bitno da učenici prate nastavu s voljom za učenje. Teško je to postići u našim svakodnevnim razredima gdje su učenici različitih interesa, strpljenja, koncentracije i različite volje za učenje matematike. Jedan od poznatih načina kako učenicima skrenuti pozornost na matematiku je uvođenje novih metoda rada. Mi matematičari naviknuti smo na ploču i kredu te teško da ćemo od toga odustati, no nije ni potrebno. Poneki „izlet“ izvan učionice će biti dovoljan te će pomoći u našem naumu. Pokažimo najprije srednjoškolske primjere.

Primjer 1. Prošećimo do školske zalogajnice

Postavimo učenicima zadatak. Što je presjek uspravne prizme i ravnine? O čemu ovisi presjek?

Sigurno će biti učenika koji će se dosjetiti da prizma može biti trostrana, četverostrana,…, a isto tako da ravnina može sjeći pod raznim kutovima. Postavlja se pitanje kako i ostalim učenicima predočiti postavljeni problem. Napravimo matematički eksperiment. Za potrebe eksperimenta zamislimo da je prizma iz zadatka, kvadar. „Kockica“ šećera je oblika kvadra. Kockicu šećera umočit ćemo u šalicu kave ili čaja i promatrati traženi presjek. Tekućina će obojati šećer i presjek će biti vidljiv. Za bolje učenike možemo pripremiti aplete u GeoGebri za daljnje proučavanje ili im zadati za domaću zadaću da izrade jedan.

Slika 1. Presjek „kockice“ šećera i kave

Geogebrini apleti: https://ggbm.at/kvpdrgnb , https://ggbm.at/mq8vkyzy i https://ggbm.at/dd3av6k8.

Primjer 2. Igra u pijesku

Vrtlarsku konstrukciju elipse možemo odraditi u školskom dvorištu u pijesku. Mijenjajući duljinu konca i razmak između čvrstih točaka učenici vrlo brzo mogu nacrtati različite elipse. Slijedi rasprava s učenicima i donošenje zaključaka. Kao i u prethodnom primjeru učenicima se za dodatno učenje pripreme apleti u GeoGebri. Geogebra aplet https://ggbm.at/p5mk8pew .

Slika 2. Učenik s pomoću štapića i konca crta elipsu u pijesku

Primjer 3. Gusarska potraga za rješenjima

Potaknuta primjerima nastavnika čije aktivnosti sam pronašla na internetu odlučila sam i ja organizirati mini projekt za Dan broja π. Preuzevši američku priču o „piratima“ tj. πratima osmislila sam Matematičku potragu za blagom. Za učenike 2. razreda srednje škole pripremila sam zadatke koje sam odvojeno (svaki zadatak u posebni dokument), pohranila na Slideshare. Poveznice na zadatke pretvorila sam u QR kodove. To je lako izvedivo pomoću programa QR generator koji je besplatan za korištenje. Za naprednije korištenje (koje nije bilo potrebno u ovom slučaju) može se preuzeti trial verzija ili komercijalna verzija programa. QR kodovi bili su sakriveni na različitim mjestima u školi i numerirani brojevima. U pravilnom poretku, rješenja zadataka davala su znamenke broja π.

Zadatke možete potražiti skrivene iza QR kodova na ovoj poveznici.

Potraga za rješenjima bila je i dio eTwinning projekta Moja, a Tvoja MaTeMaTika. Poveznica na Twinspace projekta i zadatke.

Slika 3. Primjeri QR kodova na zidovima škole   Slika 4. Učenici očitavaju kodove pametnim telefonima

Slika 5. Učenici rješavaju zadatke sakrivene iza QR kodova

Primjer 4. Matematička šetnja gradom

Povezati matematiku i povijest grada te sve to uz šetnju po parkovima i ulicama, učenicima je privlačno i zanimljivo. U ovom primjeru zadaci su pripremljeni za učenike osnovne škole. Sastavljeni su tako da spominju povijesne točke grada Koprivnice. Zadaci, svaki posebno stavljeni su na google disk. Upute su učenicima dane s pomoću QR koda. Riješe li zadatak rješenje zadatka je dio ključa/poveznice koji će ih odvesti na novi zadatak. Za izradu poveznica koristila sam Bit.ly. Bit.ly je stranica koja omogućava skraćivanje dugih poveznica no ako se registriramo (što je besplatno) dobivamo i mogućnost kreiranja poveznica. QR kod očitajte pametnim mobitelom te pratite upute do zadataka.

Slika 6. QR kod – početak Matematičke šetnje gradom

Slika 7. Učenici rješavaju zadatke    Slika 8. Učenici rješavaju zadatke

Slika 9. Učenici rješavaju zadatke    Slika 10. Učenici rješavaju zadatke

Slika 11. Svi sudionici Matematičke šetnje gradom

U razgovoru s kolegama dobila sam kritike vezane uz korištenje interneta i pametnih telefona. Mišljenja sam da učenicima treba dopustiti pametni telefon u ciljanim aktivnostima i sigurnim okruženjima. Danas velika većina učenika posjeduje pametni telefon, a uvijek se možemo dosjetiti i grupiranja učenika u timove kako bi svaki tim imao barem jedan pametni telefon. Problem interneta je nešto zahtjevniji. Idealno bi bilo da škola posjeduje besplatnu mrežu za sve učenike (kao moja) ili da u gradu postoje hot – spotovi, „pametne“ klupe ili besplatni internet. Sve to ima Koprivnica u užem centru grada. Vjerujem da će i taj problem s vremenom nestati jer primjećujem da i danas veliki broj učenika ima pametne telefone s pristupom na Internet. Mobilni operateri nude različite tarife s dovoljno interneta za mlade. Činjenica je da nastava treba zadržati didaktičke i metodičke osnove koje treba prema pedagoškim standardima nadopunjavati i modernizirati te prilagoditi učenicima. Moje iskustvo je da učenici rado prihvaćaju rad izvan učionica. Isto tako raduju se korištenju tehnologije. Usmjerimo li učenike oni će istražiti i pronaći nove načine, pronaći alate i aplikacije koje možemo zajedno koristiti u nastavi. Raduju se svakoj prilici gdje oni mogu nas podučiti, a korištenje tehnologije, aplikacija, programa, pametnih telefona je njihovo područje. Tu su vrlo spretni i uspješni.

Slike su preuzete uz dozvolu objavljivanja s http://bit.do/umkom.

Sodelovalno učenje četrtošolcev in devetošolcev

Metka Nunčič

Uvod

Na šoli smo izvedli tehniški dan z naslovom Viri energije in prihranki v sodelovanju med učenci 4. in 9. razreda. Učenci so si med seboj različni po videzu, razmišljanju, vedenju, vrednotah, zato prihaja med njimi včasih do nesoglasij in neprimernega vedenja. Šola je ustanova, v kateri se učimo strpnosti do drugačnosti, pomoči sovrstnikom, samospoštovanja in spoštovanja drugih. Ena od metod socializacije in urjenja komunikacijskih spretnosti učencev je tudi sodelovalno učenje, ki je lahko tudi uspešna učna metoda.

Sodelovalno učenje

Sodelovalno učenje je ena izmed oblik učenja, ki poleg kognitivnih procesov poudarja predvsem socialni vidik učenja, saj ceni hkratno sodelovanje vseh učencev v razredu. Učenci preko razmisleka, delovanja, odkrivanja in reševanja nalog aktivno izgrajujejo svoje znanje ter obenem razvijajo komunikacijske, sodelovalne in socialne veščine. Če želijo doseči zastavljeni cilj, morajo pozitivno sodelovati s sošolci, si izmenjati ideje, razmišljanja, vprašanja in odgovore. Svoje znanje lahko primerjajo z drugimi, ga dopolnijo in utrdijo. Sodelovalno učenje prinaša vrsto pozitivnih učinkov, je učenje, ki spodbuja večjo aktivnost učencev, timsko delo, pozitivno psihosocialno klimo v razredu, motivacijo in veselje do učenja. Takšen način dela ni le popestritev pouka ali oddih od učiteljeve razlage. Je učenje za življenje, ki omogoča socialno rast, s pomočjo katerega si učenci privzgojijo odgovornost za skupen cilj, za dobro opravljeno delo, obenem pa se naučijo aktivno poslušati in komunicirati kot enakovredni partnerji. Prek različnih oblik sodelovalnega učenja se vzpostavljajo in krepijo tudi medsebojni odnosi.

Končni cilj sodelovalnega učenja je, da učenci opravijo zastavljeno nalogo, dosežejo skupni cilj in da usvojijo neko znanje ali spretnost.

Poseben poudarek učenja in sodelovanja v skupini je v vzpostavitvi tvornega sodelovanja med soudeleženci, v vzajemni pomoči in podpori. Odgovornosti za lastno delo in delo celotne skupine se mora zavedati vsak posameznik, h končnemu uspehu prispevajo vsi. Doseganje zastavljenih ciljev krepi pripadnost skupini, dviguje motivacijo in zadovoljstvo.

Kaj pridobimo z metodo sodelovalnega učenja

Z izvajanjem sodelovalnega učenja se izboljšajo medsebojni odnosi med učenci v oddelku in v našem primeru tudi na šoli. Učenci, predvsem tisti manj uspešni, zgubijo strah pred neznanjem in nastopanjem pred oddelkom, ker v skupini od sošolcev dobijo dodatne razlage in vzpodbude. Ko postanejo uspešnejši, se jim dvigne samopodoba. In ko učenec enkrat doživi uspeh, ko spozna, da je vloženo delo pripeljalo do tega uspeha, je tudi v bodoče pripravljen vlagati v učenje in delo vsaj toliko ali še več napora. Tako se splošno vzdušje izboljša.

Sodelovalne veščine

Sodelovalne veščine, ki naj bi jih učenci uporabljali pri skupinskem sodelovalnem učenju, so navadno drugačne od veščin, pridobljenih pri individualnem učenju. Zato moramo učence določenih sodelovalnih veščin najprej naučiti. Za dobro sodelovalno učenje so zelo pomembne komunikacijske veščine, veščina vodenja ter učenje z uporabo različnih vlog v skupini.

Izpeljava sodelovalnega učenja pri tehniškem dnevu

Za sodelovalni način učenja smo se odločili učitelji, ki smo poučevali v 4. razredu in tehniko v 9. razredu ter zaradi pozitivnih vplivov, ki jih ima tovrstno učenje na posameznega učenca in na ves razred. Gre za povezavo vsebin in učnih ciljev v učnem sklopu pretakanje snovi. Ker so bili četrtošolci zelo vedoželjni, smo menili, da bo to zanje poseben izziv.

Potek dela

Dejavnosti so potekale pet šolskih ur. Pri sodelovalnem učenju je sodelovalo 45 otrok iz 4. razreda in 35 otrok iz 9. razreda. Pet četrtošolcev in pet devetošolcev je sestavljalo posamezno skupino. Tehniški dan je potekal v 8. skupinah z različnimi temami.

Učenci 1. skupine so se pogovarjali o globalnem segrevanju, škodljivosti ogljikovega dioksida in ostalih plinov  ter o onesnaževanju. Obiskali so solkansko pokopališče in prešteli vse grobove in sveče na njih. Nato so izračunali izpust CO₂ pri eni sveči in zmnožili s številom sveč na pokopališču. Ob vrnitvi v šolo so začeli izdelovati tablice z nasveti za zmanjšanje števila sveč na pokopališčih. V okviru te delavnice so napisali pismo Krajevni Skupnosti Solkan za postavitev teh opozorilnih tablic z nasveti pred/na solkansko pokopališče ter v njem vključili ugotovitve o raznih slabostih.

Učenci 2. skupine so raziskali, kolikšna je poraba električne energije na šoli. Ugotavljali so,  kje v šoli porabljamo električno energijo, kateri prostori jo največ porabijo ter koliko jo porabimo. Podatke so zapisali  in naredili diagrame. Izdelali so plakat s stolpičim diagramom, v katerem so prikazali, da smo v letu 2012 porabili največ energije pozimi in sicer januarja, najmanj pa avgusta.

Učenci 3. in 4. skupine so se pogovarjali o zmanjšanju porabe energije na šoli. Izdelali so opozorilne znake z besedili ali ilustracijami za varčevanje energije.

Učenci 5. in 6. skupine so se ukvarjali s sončno energijo. Opazovali so Sonce kot vir energije. Izdelali so manjše hišice, na katere so pritrdili sončne celice, ki služijo prižigu luči v njej.

Učenci 7. skupine so proučevali geotermalno energijo. Izdelali so maketo geotermalne elektrarne in se pogovarjali o njej.

 

Učenci 8. skupine so hoteli izvedeti kaj več o sončni energiji v domačem kraju. Opazovali so, katere hiše v Solkanu imajo na strehah sončne celice ali kolektorje. Glede na to so izdelali plakat o sončni energiji v Solkanu.

Zaključek

Sodelovalno učenje 4. in 9. razreda se je pokazalo kot zelo uspešno. Delo je potekalo v prijetnem vzdušju, vsi učenci so bili maksimalno aktivni. Drug do drugega so bili strpni, povzetke so usklajevali mirno, upoštevali so mnenja drug drugega. Spoznali so, da uspešno delo v skupini ni odvisno le od enega, temveč od vseh članov. Vsak dosežek pa je spodbudil skupino še h kvalitetnejšemu delu in boljšemu, trajnejšemu znanju. Učenci so urili komunikacijske veščine in veščine za sodelovanje v skupini. Zelo močna je bila notranja motivacija vseh učencev. Mlajšim se je še posebej izboljšala samozavest. Starejši so pokazali svoje znanje, mlajši pa so svoje znanje o energiji nadgradili, obogatili. To je okrepilo tudi njihove medsebojne odnose.

Živimo v svetu nenehnih sprememb in hitrega tehnološkega napredka, ki od ljudi zahteva raznolika znanja in spretnosti. Mlade je že v času šolanja treba pripravljati na izzive in zahteve vključevanja v družbo 21. stoletja, jih naučiti živeti in delati skupaj, krepiti solidarnost, spodbujati in razvijati medsebojno sodelovanje, sporazumevanje, soodločanje in sprejemanje odgovornosti.

Literatura

1. Učni načrt, Naravoslovje in tehnika. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod Republike Slovenije za šolstvo
2. mag. Alenka Tratnik, Med teorijo in prakso – Prek sodelovalnega učenja do znanja in pozitivne učne klime, Didakta november 2014
3. Fotografije: osebni arhiv Metka Nunčič

Aerobne sposobnosti otrok

Mira Lazar

Uvod

Redna gibalna dejavnost je zelo pomembna za otrokov razvoj. Zato je med najpomembnejšimi razlogi za gibalno dejavnost v otroštvu predvsem navajanje na zdrav življenjski slog, ki naj bi se nadaljeval v poznejših življenjskih obdobjih.

Beseda aerobika izhaja iz grške besede aer – zrak in bios – življenje in pomeni dobesedno “z zrakom”. Gre za napore, ki trajajo več kot tri minute in pri katerih prevladujejo aerobni energetski procesi ob povečani prisotnosti kisika. Z njimi vplivamo na izboljšanje srčno-žilnega in dihalnega sistema ter krepimo tako majhne kot velike mišične skupine.

Vse vadbene ure aerobike najpogosteje uporabljajo naslednja gibanja: hoja, tek, poskoke, brce, dvige kolen, korake v vseh smereh itd. Vsa ta naravna gibanja lahko izvedemo v različne smeri, na različnih ravninah, v različnih medsebojnih kombinacijah in seveda z različnimi amplitudami ter intenzivnostjo.

Zgodovinsko zelo pomembno vlogo v razvoju športa je odigral ameriški zdravnik K. Cooper, ki je 1968. leta napisal knjigo »Aerobic«, usmerjeno v tek in teku podobne aktivnosti.

Ugotovil je, da na srce in ožilje učinkovito delujejo tista gibanja, ki zadostujejo dvema pogojema:

• da se srčni utrip poveča najmanj za 50 odstotkov od vrednosti v mirovanju in
• da takšna obremenitev traja najmanj 5-6 minut.

Aerobna vadba za otroke

Ž. Dvoržak (1997) pravi, da se aerobika lahko izvaja v šolah in vrtcih, vendar moramo imeti v mislih anatomske in fiziološke značilnosti otrok določene starosti, prav tako pa tudi gibalne sposobnosti otrok.

Za predšolske otroke in učence nižjih razredov je priporočljiva izvedba aerobike nizke intenzivnosti, z učenci višjih razredov pa lahko izvajano tudi aerobno vadbo visoke intenzivnosti.

Odvisno od ciljev, ki jih želimo doseči, se aerobika izvaja skozi celotno uro športa ali samo v enem delu ure.

Meta Zagorc idr. (2006) pravijo, da se je po večletnih preizkušnjah kot klasični model ure aerobike izoblikoval model, ki je sestavljen iz naslednjih delov: uvodni del (ogrevanje), glavni del (aerobni del s povezovanjem gibalnih struktur v celoto – koreografijo in zaključni del (raztezanje mišic).

Gibanje, ki je označeno za športno aerobiko, je pogosto sorodno drugim športom, zato so lahko določene vsebine tudi priprava za usvajanje vsebin drugih športov.

Z aerobiko otroci razvijajo različne sposobnosti (Zagorc, Zaletel, Ižanc, 1996): pozitivno vpliva na srčno-žilni sistem, aktivirajo velike mišične skupine vsega telesa, pozitivno vpliva na živčni sistem, zmanjšuje količino podkožnega maščevja, s skoki in poskoki pozitivno vpliva na graditev kosti, kar pomeni preventive proti vse bolj naraščajoči osteoporozi.

Slika 1, 2: Aerobika v razredu.

Raziskave

Ne glede na to, da so rezultati Poročila WHO v letu 2004 o telesni aktivnosti slovenskih otrok in mladostnikov v primerjavi z rezultati njihovih evropskih in ameriških vrstnikov ugodni, je stanje vseeno skrb zbujajoče. Priporočljiv obseg telesne aktivnosti je dosegel le vsak drugi fant (vsak drugi 11-letnik, 41 % 13-letnikov in le 33 % 15-letnikov) in le vsako tretje dekle (vsaka tretja 11-letnica, vsaka četrta 13-letnica in vsaka peta 15-letnica).

Podatki kažejo, da se več kot polovica fantov in deklet v starosti 11–15 let večino dni v tednu ne giblje dovolj in so tako prikrajšani za koristi redne telesne aktivnosti oziroma jih ogroža sedeči način življenja. Od 9. do 15. leta se zmanjša njihova telesna aktivnost za okrog 100 %, v srednji šoli pa se stanje samo še poslabša. Le 15 % deklet ostane ustrezno telesno aktivnih.

Ob teh podatkih seveda ni presenetljivo, da je danes mladina v primerjavi z desetletji nazaj telesno manj sposobna – v slabši telesni kondiciji.

V Sloveniji že od leta 1970 z rednim vsakoletnim merjenjem spremljamo telesni in gibalni razvoj otrok in mladine. Rezultati (www.sp.uni-lj.si/didaktita) kažejo, da naši najstniki (od 11. do 14. letni) danes pretečejo 600-metrsko razdaljo za povprečno 8 sekund počasneje kot pred 30 leti. Tudi na drugih testih vzdržljivostnega značaja so bili mladi pred 30 leti bistveno uspešnejši. Rezultati aerobnih sposobnosti (oziroma natančneje rezultat v teku na 600 m) otrok in mladine v Sloveniji padajo za 0,56 % vsako leto.

Zaključek

Ko razmišljamo o oblikovanju vadbe za izboljšanje aerobne kapacitete, lahko rečemo, da se za otroke sicer lahko uporabljajo neki standardni principi kot za odrasle, vendar pa moramo biti razsodni in vedeti, da otroci niso odrasli.

Vsaka dolgotrajna športna aktivnost povzroči v organizmu določene spremembe. Ob vseh načelih varne in učinkovite vzdržljivostne vadbe ostaja izjemno pomembno načelo, brez katerega ne more biti zadovoljstva ob vzdržljivostni vadbi. To je načelo individualnega pristopa k vadbi. Da bi posameznik dosegel svoj cilj, morajo biti treningi usmerjeni v individualizirane cilje. Kot učitelji se moramo zavedati, da kar je dobro za enega, mogoče nima vpliva na drugega, je pa lahko škodljivo za tretjega.

Literatura

• Zagorc, M., Zaletel, P., Jeram, N.(2006). Aerobika. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
• Dvoržak, Ž. (1997). Mogućnost primjene aerobike s djecom predškolske I školske dobe. Zbornik radova. (str. 107-109). Zagreb.
• Bergoč, Š., Zagorc, M. (2000). Metode poučevanja v aerobiki. Ljubljana. Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
• Banič, H., Oberstar, M. (1984). Aerobika za vsakogar. Ljubljana. Učne delavnice.
• Ušaj, A. (1995). Frekvenca srca in športni napor. Šport, 43 (4): 27-32.
• Rowland, T.W. (1990). Exercise and childrens health. Champign, IL: Human Kinetics.
• Borms, J. (1986). Otrok in telovadba: pregled. Journal of Sports Sciences, 4,3-20.