Jesenski projektni Pogled

Broj 105, rujan 2018.
ISSN 1848-2171

Mjesec dana škole brzo je proletjelo i nadam se da ste riješili administraciju koja nas po običaju čeka na početku svake školske godine.

Tijekom ljetne stanke se prikupilo puno članaka, pa neću više duljiti jer znam da ste nestrpljivi i jedva čekali pročitati što su za vas novo pripremili odgojitelji, učitelji i stručni suradnici

Srednja škola Ravne potiče mlade na logično razmišljanje i na istraživanje u području računarstva, elektrotehnike, strojarstva i mehatronike, pa i zbog toga je zaživio projekt InMoov. Kako je projekt tekao, izvijestio nas je Marko Laznik. Više…

Arijana Dobrila Barbaro, Samanta Matejčić Čotar i Tamara Perković opisale su projekt koji su provele u svojoj školi. Cilj projekta je usvajanje novih metoda poučavanja učenika s obje strane Gaussove krivulje. Radi se o učenicima s teškoćama u učenju te o onim darovitima kojima se u svakodnevnom radu ne stignemo dovoljno posvetiti. Projektom je tako zamišljeno da se učenicima s teškoćama u učenju, kao i onim darovitima, osmisle nastavni materijali kojima će se osigurati primjereno usvajanje nastavnog sadržaja te poboljšati njihovi potencijali. Više…

Alenka Trifković u svojem je radu usredotočena na uklanjanje nedostataka ili stvaranje okruženja u kojem učenici mogu stjecati nova iskustva u rješavanju i suočavanju s problemima i na taj način razvijaju se niz potrebnih društvenih vještina te se mijenja stav ili percepcija o sebi. Više…
Također, kao socijalni pedagog susreće se s učenicima s emocionalnim i poremećajima u ponašanju. U svojem radu je istaknula ciljeve kako raditi s njima. Više…

Učiteljica Franja Simčič kaže kako je vrlo važno kod djece podizati svijest o katastrofalnim posljedicama nerazumnog onečišćenja okoliša, što ostavlja trajne posljedice na biljke, životinje, zrak, vodu i tlo. Sa svojim učenicima je provela različite aktivnosti kako bi ih upoznala s tim posljedicama. Više…

U Gimnaziji Bernardina Frankopana u Ogulinu uključili su se u europski projekt „Pokreni promjenu – prihvaćanje razlika kroz interkulturalno obrazovanje i volontiranje“ ili skraćeno „Pokreni promjenu!“. Cilj projekta je prevencija radikalizacije u društvu te promocija demokratskih vrijednosti, osnovnih prava, interkulturalnog razumijevanja i aktivnog građanstva među mladima u četiri europske zemlje: Hrvatskoj, Sloveniji, Velikoj Britaniji i Italiji. Više informacija o samom projektu napisao je Branko Rumenović. Više…

U Osnovnoj školi Šentjernej učiteljica Katja Hodnik i učenici uključili su se u projekt gdje je cilj bio upoznati se s ručnim radom i proizvodima naših predaka te su kroz različite aktivnosti poticali kreativno stvaranje različitih proizvode inspirirane tradicijom. Više…

Znanje stečeno digitalnim učenjem ili učenjem u školskim učionicama nije isto što i ono koje stječemo iz vlastitog iskustva u stvarnom svijetu, pokazuje istraživanje. Irena Platiše je upoznala svoje učenike s rodnim gradom (livadama, vodama, vinogradima, šumama i vrtovima) preko terenske nastave. Više…

Učenje kroz istraživanje postaje sve popularniji oblik učenja. Učenici su aktivniji, veća motivacija i veća samostalnost učenika, pa i time je znanje trajnije nego u klasičniji oblicima nastave, piše Marinka Kozlevčar. Više…

U članku Lucije Ademoski pročitajte kako se u Osnovnoj školi Franceta Bevka obilježava Svjetski dan pčela i na taj način naglašavaju važnost očuvanja pčela za cijelo čovječanstvo. Više…

Odgojiteljica Ksenija Satler odlučila je za svoju vrtićku djecu uvesti igračku Macu Papučaricu koja bi predstavljala vezu između doma i vrtića, a također koristili bi ju kao motivaciju za određene aktivnosti. Više…

U područnoj školi Orehovica u okviru tjedna Dani europske kulturne baštine i Tjedna kulturne baštine posvetili su se istraživačkim aktivnostima s kojima su pokušali stvoriti odgovorni stav prema vodi i vodenim resursima među učenicima. Mnoge aktivnosti provedene su uz pomoć djedova i baka, te starijih osoba, otkriva nam Ivica Padaršič. Više…

Gordana Lohajner

Izrada robota 3D printerom

Marko Laznik

»Mladima treba dati mogućnost, da svoje znanje ispunjavaju pomoću projekata koje sami zamisle« – tako je i pri projektu InMoov. Tri učenika školskog centra Ravne, srednja škola Ravne, smjer tehnike i računarstva, izrazili su želju da bi izgradili robota koji bi pomoću kamera prepoznao okolicu i kretao se prostorom. Na internetu smo pronašli zanimljiv projekt s open source kôdom, imena InMoov, čiji je autor Gaël Langevin.

Posebnost robota je ta da je strukturno u cijelosti izrađen iz plastike, a pojedinačni su dijelovi izrađeni 3D printerom. Najveći dio ne prelazi 12x12x12 cm.

Osim što u školi potičemo mlade na logično razmišljanje, potičemo ih i na istraživanje u području računarstva, elektrotehnike, strojarstva i mehatronike, pa je vodstvo škole odobrilo projekt. U projekt su se uključili učenici:

• Tilen Mitnjek,
• Anže Smrečnik,
• Tim Mori.

Sve skupa započeli smo planiranjem: pažljivo smo zapisali sve sastavne dijelove u Excel tablicu koja je prikazana na slici 1. Nastavili smo pretraživanjem datoteka za printanje te ih posložili u cjeline – svaku u svoju mapu. Izračunali smo i okvirno vrijeme printanja te i to zapisali.

Slika 1. Tablica materijala

Pojavio se i prvi problem – kako za nastavak projekta nismo imali 3D printer, trebali smo preko interneta naručiti sastavne dijelove i napraviti vlastiti mini 3D printer kojeg ćemo upotrebljavati u projektu. Najviše vremena potrošili smo za kalibraciju i postavke za ravnomjerno i pravilno printanje.

Slika 2. 3D printer

Za printanje dijelova naručili smo PLA plastiku, dimenzija 1,75 mm; pojedinačne dijelove printali smo uz 15 % ispune, a ostale dijelove koji moraju biti čvršći i tvrđi, s 70 % ispune. Printer vuče plastiku iz koluta. Ekstruder je uređaj na 3D printeru koji plastiku zagrije na 215 °C, gdje se plastika počinje topiti te ju nanosi sloj po sloj na zagrijanu površinu i tako gradi pojedinačne sastavne dijelove.

Slika 3. Djelomično dovršen robot InMoov

Za printanje pojedinog dijela smo u prosjeku čekali 5 sati, za dijelove 19 x 19 cm čak i do 20 sati. Robot će ove godine biti dovršen do pojasa.

Kad su dijelovi isprintani, započinjemo sa sastavljanjem robota. Čak smo i pri sastavljanju te velike slagalice imali mnogo dodatnog posla jer je pojedinačne dijelove trebalo ispiliti i prilagoditi da pravilno naliježu jedan na drugoga. Preko interneta smo naručili 21 servo motor kako bi robot mogao pomicati svaki prst zasebno (i tako primao predmete), ramena, laktove, glavu, usta, bokove…

U sljedećoj ćemo fazi sastavljanja robotu dodati i preostalu elektroniku. Moramo kupiti razvojnu jedinicu Raspberry Pi, Arduino kontrolere, senzore za prepoznavanje boja, senzore za prepoznavanje udaljenosti, dvije kamere za oči, zvučnik za uho, tablet računalo za upravljanje s robotom i baterije za napajanje svih sistema. Naš cilj je da bi gotov robot mogao prepoznati okolinu, mogao primati predmete i pomicati ih po prostoru te da bi znao odgovarati na osnovna pitanja (koliko je sati, kako se zoveš…). Za to ćemo također izraditi aplikaciju s pomoću koje će se upravljati robotom, pomicati pojedine motore i time pomicati robota. S aplikacijom će se na robota moći prebacivati zvukove koje će robot potom reproducirati (glazba, govor). S aplikacijom želimo robota i programirati – poslati mu različite redoslijede naredbi. U budućnosti bi se robotom upravljalo preko interneta. Da bi robot mogao odgovarati na pitanja, moramo napraviti i podatkovnu zbirku s najčešćim odgovorima te razviti sustav koji će odgovore sastaviti u smislenu cjelinu te smisleno i točno odgovarati na pitanja.

Projekt je dobra prilika za stručno sudjelovanje učitelja na međupredmetnom sudjelovanju te osvježavanju dobrih odnosa među zaposlenima. U projekt ćemo uključiti učitelje elektrotehnike i programiranja kako bi nam pomogli u realizaciji izrade tiskanih pločica i pri programiranju robota te pripremi aplikacije za njega. Pripremljeni smo i za moguće sudjelovanje s drugim školama po Sloveniji ili iz drugih država. Bilo bi dobro ako bismo u projekt mogli uključiti i poduzeća koja bi nam u razvoju pomagala ekspertnim znanjem iz mehatronike ili programiranja, ili s kakvom donacijom za kupnju opreme.

S nacrtom smo se prijavili i na natjecanje Mladih istraživača Koroške, gdje smo dobili brončano priznanje, za što posebno čestitam učenicima. Napravili smo kratko predstavljanje koje možete pogledati na ovoj poveznici.

Po završenom ćemo projektu na YouTubeu objaviti video našeg robota i prikazati sve mogućnosti. Na kraju bismo se zahvalili svima koji su sudjelovali i svima koji su nam na bilo koji način pomogli. Samo sa zajedničkim projektima možemo graditi bolju budućnost.

 

Slika 4. učenici koji su sudjelovali: Tim, Anže i Tilen.

Nove izvannastavne aktivnosti kao poticaj razvijanja praktičnih vještina kod učenika

Arijana Dobrila Barbaro, Samanta Matejčić Čotar i Tamara Perković

Stručni posjeti inozemnim školama u sklopu projekata koje Osnovna škola Jurja Dobrile iz Rovinja provodi unutar programa Erasmus+ pokazali su se vrlo uspješnima u osmišljavanju novih načina i metoda poučavanja učenika. Jedan od takvih je i projekt Dvije strane Gaussa kojem je cilj usvajanje novih metoda poučavanja učenika s obje strane Gaussove krivulje. Radi se, dakle, o učenicima s teškoćama u učenju te o onim darovitima kojima se u svakodnevnom radu ne stignemo dovoljno posvetiti. Projektom je tako zamišljeno da se učenicima s teškoćama u učenju, kao i onim darovitima, osmisle nastavni materijali kojima će se osigurati primjereno usvajanje nastavnog sadržaja te poboljšati njihovi potencijali. No, isto tako, namjera nam je bila i de svim učenicima kroz izvannastavne aktivnosti osmisle radionice kojima će se poticati praktičan rad i učenje na temelju iskustva. Dvije odlično prihvaćene izvannastavne aktivnosti u školi svakako su Foto grupa i Kultura življenja – predmet koji smo osmislili po uzoru na nekadašnje Domaćinstvo.

 

Tijekom cijele školske godine učenici su na prvoj aktivnosti koju su zajedno vodile učiteljice likovne kulture i povijesti usvajali osnovna znanja iz područja fotografije – kako odabrati pravi motiv, kada koristiti bljeskalicu, kako baratati fotoaparatom te su naučili osnove obrade fotografija. Stručnu pomoć u ovoj aktivnosti nesebično nam je pružio profesionalni fotograf iz Rovinja Gordan Ukić koji je svoje vrijeme poklonio školarcima kako bi im pružio priliku da se na pravi način upoznaju s ovom vrstom umjetnosti. Ono što nas je iznenadilo bila je motiviranost učenika za uključivanje u ovakav vid učenja. Redovito su dolazili na predavanja i satove fotografiranja i kad su fotografije postale sve bolje i bolje, odlučili smo se na postavljanje dvije samostalne izložbe ostvarene u suradnji s Centrom vizualnih umjetnosti „Batana“ iz Rovinja. Cijelu školsku godinu naglasak smo stavljali na kulturnu baštinu našeg kraja s obzirom da je 2018. godina proglašena Europskom godinom kulturne baštine te su na taj način učenici kroz objektiv bolje upoznali i sredinu u kojoj žive. Prva izložba nastala je u suradnji s gradskom udrugom koja za cilj ima brigu o ljudskom zdravlju. Humanitarna večer koju je udruga organizirala u ortopedskoj bolnici Dr. Martin Horvat bila je prilika da učenici istraže njezinu dugu i važnu povijest upravo kroz fotografiju. Riječ je o nekad najboljoj dječjoj ortopedskoj bolnici u Europi kamo su na liječenje dolazila djeca s prostora čitave bivše Austro-Ugarske Monarhije. Učenici foto grupe za zadatak su imali fotografirati prostore i okoliš bolnice te ga usporediti sa starim fotografijama tog mjesta pronađenih u arhivima Centra za povijesna istraživanja i rovinjskog Zavičajnog muzeja. Izložba je održana u studenom prošle godine i pogledao ju je velik broj roditelja i pripadnika lokalne zajednice.

Nakon uspješne prve izložbe učenici su u ožujku uz pomoć mentora postavili još jednu izložbu. Ovog puta izlagali su u Centru za vizualne umjetnosti „Batana“, a tema je bila svakodnevica rovinjskih ribara i zemljoradnika. Na taj način učenici mogli kroz njima zanimljiv medij mogli promišljati o ljudskim djelatnostima koje su nekad, a u manjoj mjeri i danas okosnica gradske privrede i sastavni dio rovinjskog identiteta. Poneseni uspjehom izložbe učenici su vrlo motivirani za nastavak učenja o fotografiji i najesen se spremaju za nove uspjehe. I učenicima i mentorima želja je zbližavanje gradskih institucija i škola pa se ranije spomenute fotografije spremaju pokloniti nekima od njih kako bi trajno krasile njihove zidove, a u planu je i izdavanje kalendara s fotografijama za 2019.g.

Na drugoj izvannastavnoj aktivnosti Kultura življenja učenici su učili o kulturi ponašanja za stolom, osnovama kućanstva te spremali jednostavna jela – palačinke, pizzu, krumpire i jaja na oko, razne salate, voćne napitke, pekli jednostavne kekse i kolače i sl. Budući da je škola kroz projekt na stručno usavršavanje uputila 14 učitelja, mnogi od njih nakon povratka sa skupa donijeli su tamošnje tradicionalno jelo kojeg su učenici onda kušali i spravljali poput grčke salate, dimljenog lososa i janjetine, bečkih šnicli, čokoladnih deserata i sl. Osim pripreme jela, učenici su samostalno istraživali kako se pristojno ponašati za stolom, upoznali su se s radom štednjaka, učili prati suđe, počistiti kuhinju nakon korištenja te su sve aktivnosti vrlo rado odrađivali. Svoja su iskustva prenijeli i na lokalnoj televizijskoj postaji te nestrpljivo čekaju sljedeću školsku godinu i nastavak Kulture življenja.

Topli sendviči                        Postavljanje stola                     Palačinke i zobečinke

Mnogi se pitaju zašto predmetni učitelji i stručni suradnici vode ovakve aktivnosti koje ne čine dio njihovog primarnog formalnog obrazovanja. Pa upravo stoga što permanentno učenje i stjecanje novih znanja i vještina postaje obaveza svih pojedinaca u današnjem društvu s obzirom da svjedočimo činjenici kako nam formalni obrazovni sustav to ne omogućuje. Jedna od mogućnosti stručnog usavršavanja učitelja u našoj zemlji svakako su edukacije koje provodi AZOO, no nema boljeg načina učenja od onog iskustvenog, a to je ono što nam omogućuje sudjelovanje u Erasmus+ programu.

Kako je jedna od tema projekta bilo i iskustveno učenje, kod prijave projekta tražile smo informacije o tome u kojim je zemljama učenje praktičnim vještinama najbolje osmišljeno te došle do podataka kako su Finska, Velika Britanija i Island zemlje najviše odmakle u tom smjeru. Informacije koje smo pronašle u stručnim publikacijama o islandskom obrazovnom sustavu poželjele smo provjeriti osobno pa smo se odlučile za stručno usavršavanje na Islandu u organizaciji English matters agencije koji nam je omogućio posjet islandskim osnovnim i srednjim školama. Cilj je bio upoznavanje tamošnjih načina i metoda poučavanja te promatranje provedbe nastave iz predmeta Home economics koji bi bio inačica našeg Domaćinstva. Ali – ono što smo znali iz teorije, nismo mogli ni zamisliti kako izgleda u praksi. Home economics zapravo je zajedničko ime za četiri različita predmeta koji su obavezni za učenike od drugog do desetog razreda osnovne škole. Kroz cijelu školsku godinu svaki učenik u jednakom trajanju od osam tjedana dva sata tjedno obavezan je prisustvovati na satovima Obrade drva (Woodcraft), Dizajna i tekstila (Design and textile), Likovne kulture (arts) i Školi kuhanja (cooking classes) što ukupno čini fond od oko 70 sati kojima se učenike priprema za samostalni život nakon izlaska iz formalnog sustava školovanja. Vrednuje se – pogađate, učenikovo postignuće. Za pozitivnu ocjenu učenici moraju biti u stanju pripremiti neko od jela koje su učili tijekom podučavanja, osmisliti praktičan rad koji je rezultat međupredmetnog istraživačkog rada, osmisliti dizajn interijera škole i sl. Kreativnost na djelu. O opremljenosti učionica da ni ne govorimo. Fotografije kabineta tehničke kulture i kuharstva govore same od sebe.

Kabinet tehničke kulture        Kabinet za kuharstvo      Kabinet za Dizajn i tekstil

Naša se škola ne može pohvaliti takvom opremljenošću kabineta jer je satnica likovne kulture i tehničkog odgoja u obliku kakvi su nekad postojali svedena na minimum. No, entuzijazmom učitelja te uz podršku ravnatelja, opremili smo kabinet likovne kulture najnužnijom opremom za provedbu izvannastavne aktivnosti Kultura življenja. Ne liči baš na Bauhaus ili Masterchef kulisu, ali dovoljno je za početak tek stvoriti kod učenika želju za uključivanjem u takvu vrstu aktivnosti. U našoj skromnoj kuhinjici uspjeli smo ove godine učenike podučiti pripremi jednostavnih gore navedenih jela te ih sabrati u malu knjižicu pod nazivom Vodič za preživljavanje kod kuće.

Po završetku nastavne godine učinjena je i evaluacija izvannastavne aktivnosti te su učenici pozdravili uvođenje praktičnih nastavnih sadržaja u kurikulum te se i u budućnosti žele uključiti u ovu aktivnost. Ova školska godina bila je samo pokušaj ispitivanja zainteresiranosti učenika za drugačiji način poučavanja te nam sada slijedi izrada kurikuluma za više razrede osnovne škole po uzoru na islandski i finski obrazovni sustav. Do sljedeće školske godine ostaje nam, stoga, puno rada, ali i lijepa sjećanja na studijsko putovanje u Reykjavik.

No, ne samo to….na tragu najave Ministarstva o promjenama koje slijede u formalnom obrazovnom sustavu kada od drugih europskih država nastojimo preuzeti modele koje generiraju uspjeh kod učenika, vjerujemo da će i islandski, finski i skandinavski model naći mjesta u novoj kurikularnoj reformi te da će Škola za život doista učenike opskrbiti onim znanjima potrebnima za uspješan život u budućnosti.

Uvod v uro dodatne strokovne pomoči

z elementi naravnih materialov

Alenka Trifković

Ključne besede: naravni didaktični materiali, dodatna strokovna pomoč, učenci s posebnimi potrebami, ustvarjanje odnosa

Kot socialni pedagog sem zaposlena v osnovni šoli na delovnem mestu za izvajanje dodatne strokovne pomoči. Pri svojem delu se predvsem srečujem z učenci, ki imajo vedenjske in čustvene težave. Moje delo je usmerjeno v odpravljanje primanjkljajev oziroma ustvarjanje takšnih okoliščin, preko katerih lahko učenci dobivajo nove izkušnje odnosa in soočanja s težavami. Preko tega učenci razvijajo vrsto potrebnih socialnih veščin in spreminjajo odnos oziroma dojemanje samega sebe. S pogovorom, ki je uporabnejši predvsem pri starejših učencih se dotaknemo tem vrednot, počutja, prijateljstva, vedenje, doživljanja sebe in svojih ciljev, načrtovanja dneva, tedna, prihodnosti. Poleg samega pogovora pri delu uporabljam tudi različne didaktične materiale in različne metode dela. Pogosto so to risanje, oblikovanje z glino, slikanje, videoposnetki, literatura, družabne igre, igre vlog, različne kartice in diagrami počutja. Predvsem mlajši raje sodelujejo pri različnih treningih socialnih veščin, vajah na listih, družabnih in socialnih igrah, kreativnih delavnicah ter učni pomoči. Zadnja leta pa sem prepoznala veliko vrednost naravnih materialov kot pomoč pri vzpostavljanju odnosa. To me je spodbudilo, da še naprej raziskujem in poskušam s preprostimi naravnim tehnikami učencu omogočiti, da bolje spozna samega sebe, se pri uri sprosti in okrepljen odide v svet.

Ko začnejo učenci prejemati dodatno strokovno pomoč, le-to doživljajo kot kazen in menijo, da jim pomoč ni potrebna, saj so za njihovo neustrezno vedenje krivi drugi. Poleg tega imajo pogosto slabo samopodobo in jih je take oblike pomoči sram, na sami uri se znajdejo sami, brez podpore sošolcev, situacija je nova, nepredvidljiva, pretekle izkušnje z odraslimi in/ali učitelji pa velikokrat za njih neprijetne, v smislu, da odrasli na njih naslavljajo zahteve, katerim niso kos, jih želijo spreminjati ali jih »karajo« zaradi neustreznega vedenja. Že sami njihovi primanjkljaji so taki, da težko na primeren način vstopajo v interakcijo in imajo pogosto težave z vzpostavljanjem in ohranjanjem zadovoljujočih odnosov. Pred njimi pa je zopet nekaj kar »morajo«, nekaj kar so jim »zadali« odrasli. Seveda si na svoj način razlagajo ure dodatne strokovne pomoči in njihove predstave so velikokrat podobne temu »tam se bom pogovarjal in učil«, kar jim že samo po sebi iz mojih izkušenj navadno ni preveč všeč.

Medtem, ko se mlajši otroci (med 4. in 7. letom) učijo predvsem s ponavljanjem oz. aktivno izkušnjo v okolju, ki jim daje občutek varnosti, pa kasneje (med 8. in 12. letom) že spontano pride do samorefleksije in otrok že uporablja logiko in sklepanje, izhajajoč iz konkretne situacije. V tem obdobju so otroci pri svetovanju pogosto v defenzivni drži in ne želijo razkriti svojih misli, a hkrati kažejo potrebo, da svetovalec spoštuje njihove skrbi. Pogosto pri obnavljanju neke problemske situacije doživljajo čustva samoobtoževanja, krivde in sramu, kar lahko vodi do tega, da se takim pogovorom izmikajo. Mladostništvo pa je čas številnih fizioloških in psiholoških sprememb. Zato tudi sam mladostnik potrebuje čas, da razume in integrira številne in velike spremembe. Na določenih področjih se vede in odloča že kot odrasel, na določenih področjih pa še vedno kot otrok (Pečjak in Košir, 2017).

Zato je moje prvo in osnovno zavedanje, da učenec, ko pride k meni, potrebuje čas. Čačinovič Vogrinčičeva (2008, str. 28) pravi: »Čas potrebuješ posebej takrat, ko ti ne gre, imaš učne težave, ne razumeš in ne znaš. Najprej moraš tvegati, da se z neznanjem spopadeš, ga artikuliraš in definiraš. Potem potrebuješ čas, da razločiš in sprejmeš pomoč, da se soustvarjanje sprememb začne, in končno še čas, da se novo stabilizira in postne uporabno. Čas in potrpežljivost varujejo odrasli – učitelji in starši.«

Zato je pomembno, kako z učencem preživljava najin čas. Na začetku učenec preverja varnost, opazuje in si poskuša razložiti, kako bodo srečanja potekala, preverja kdo in kakšna sem, kaj vse se lahko zgodi. Nato mine še nekaj časa, da se sprosti in še več časa, da se odpre, da resnično vstopi v odnos – proces. Takrat je tudi pripravljen na spremembe, na moje sugestije, predloge, na moje vodenje. Po letih dela sem ugotovila, da se pravzaprav enak proces odvija tudi v meni. Tudi jaz potrebujem čas, da učenca spoznam, se nanj navadim in uglasim. Prepoznala sem, da oba potrebujeva, da se »tipava«. Na nekaj začetnih srečanjih poleg družabnih iger in drugih (spoznavnih) aktivnosti, ki jih pripravim, uporabljam tudi naravne materiale. Na mizi v kabinetu imam nastavljene školjke različnih oblik in velikosti, kamne različnih barv, poldrage kamne in kristale, semena buč, žit in avokada, skelete morskih ježkov in zvezd, puščavski pesek, v kozarčkih začimbe in posušene vrtnice ter še druge plodove. V posebni posodi so školjke, na katere sem napisala različne pozitivne misli (Dobro mi gre. Zmogel bom. Lepa sem. Verjamem vase …). Naravni materiali so izkazali, da že po svoji naravi ne morejo biti preveč vsiljivi in tuji, hkrati pa so za otroke zelo privlačni in zato primerni za vzpostavljanje prvega stika. Materiali so nastavljeni na mizi in otrok jih izbira po svoji želji. Navadno mu niti mize ni potrebno pokazati, saj nekateri kar sami stopijo k njej. Vse lahko vzamejo v roke in procesa ogledovanja nikoli ne prekinem. Tako včasih dlje časa stojiva skupaj ob mizi, ali pa se umaknem in pustim učenca samega. Odzivi učencem so zelo različni. Nekateri tiho pregledajo vse, a nič ne vzamejo v roke, drugi tiho vzamejo vse v roke, tretji imajo že prvič veliko vprašanj (kdo mi jih je dal, kje sem jih našla, kakšni so bili, ko sem jih našla, kje sem jih kupila, ali bi jih lahko našla v bližnjem gozdu, …), nekateri si vzamejo več časa, drugi so hitri in površni. Skozi čas sem se ob njihovih različnih odzivih učila tudi sama. Sprva se mi je včasih zdelo škoda časa, saj bo ura hitro minila in midva ne bova nič naredila (večen strah učiteljev). Potem sem dojela, da stvari ne morem prehitevati in, da na racionalni ravni lahko narediva veliko, a če otrok ni sproščen, se ne more učiti, vsebine se ne dotaknejo njegove notranjosti in takrat so vse moje besede in pripravljene aktivnosti zaman. Dojela sem, da pustiti otroka, da stoji ob mizi kolikor hoče dolgo, pomeni prvi korak k sprejemanju njega, njegovega ritma, njegovega načina spoprijemanja z novimi situacijami. Hkrati je tudi opazovanje delo, ki mi odstira pogled na to, kako se ta učenec vede v novih okoliščinah, kako sam vstopa v odnos, koliko časa potrebuje, kako vpraša, kaj vpraša, kaj pove, koliko deli sebe in svoje izkušnje … Priznam, da mi je bilo na začetku včasih težko, ko je trajala dolga tišina. A tudi to je bila priložnost, da sem se naučila, da je včasih tišina bolj zgovorna kot tisoč besed. Prepoznala sem, da četudi so nekateri učenci ob mizi dolgo stali v tišini, to ni bilo nedelo, saj so v njih potekali močni procesi. Pogosto pa je bila tudi v meni na preizkušnji potrpežljivost in sprejemanje (predvsem sprejemanje tišine, saj mi je pogovor bližji in bolj sprejemljiv od tišine). Mehek vstop v odnos, mi je omogočil, da sem tudi sama prišla v stik s tistim, kar se je ob tem konkretnem otroku dogaja v meni. Ta stik mi je pomagal, da sem bila do otroka lahko bolj iskrena, da je stekel bolj na tega konkretnega učenca osredinjen učni proces. Ob tem sem postala bolj pogumna, da še naprej raziskujem, kaj naravnega še lahko ponudim učencem. Nedolgo nazaj me je prijetno presenetil posnetek Moje srečanje z brinom (Rebula, 2018), ki sem ga uporabila kot uvod v pogovor o ranljivosti. Ko sem postala bolj pogumna, sem v začetku ure učencem ponudila tudi preproste jogijske vaje. Znane so številne prednosti joge kot so izboljšanje motoričnih in koordinacijskih spretnosti, izboljšanja pljučne kapacitete, večja zbranosti, zavedanje in obvladovanje telesa, dvig samozavesti in telesne moči ter drže in še mnoge (Božič, 2012). Na internetu sem poiskala slike, jih natisnila in pripravila ležalne podloge. Ker tudi sama obiskujem jogo, sem učencem lahko posredovala nekaj začetnih navodil. Z mlajšimi učenci sem tako na začetku ure izvedla nekaj jogijskih vaj. Nekateri učenci so sami izrazili željo, da prvih nekaj trenutkov vsake ure nameniva tem vajam. Poleg zgoraj omenjenih prednosti jogijskih vaj, sama bistvo izvajanja kratkih asan na urah dodatne strokovne pomoči vidim predvsem v poglabljanju vezi z učencem. Smešno in zabavno je izvajati različne asane ter opazovati nerodnost, ki se dogaja. Navduši in spodbuja pa tudi opažanje napredka. Poleg tega so tu tudi spontani dotiki, ki zbližujejo. Zabavanje otrok ob jogijskih asanah in opažanja, da se ob njihovem izvajanju res sprostijo in koncentrirajo, me je spodbudilo, da bi našla še kaj podobno preprostega. Na internetu sem naletela na posnetke sproščanja z zvokom. Nekaterim učencem so te vaje zelo všeč in predstavlja zanimivo popestritev ure, predvsem kadar so napeti, imajo slabo koncentracijo, nemirni, utrujeni od dela ali neopredeljivo vznemirjeni. Ob zvoku iz posnetka tudi sama oba glasno izvajava te zvoke, kar deluje sproščujoče.

Za konec bi povzela še prednosti, ki sem jih prepoznala pri uporabi naravnih materialov na (prvih) srečanjih z učencem:

Za učenca:

• ima čas, da se v svojem ritmu prilagodi, privadi, uskladi z novim učnim okoljem;
• možnost spoznavanja drug drugega in približevanja na indirekten način (učenec se ima možnost izogniti prehitremu direktnemu razkrivanju sebe);
• fokus pogovora je usmerjen stran od učenčevih težav (na katere je pogosto opozorjen že v razredu; učenčeva motnja ni osrednji predmet odnosa);
• možnost povezovanja in iskanja skupnih interesov, zanimanj, izkušenj;
• možnost soustvarjanja spoznavnega procesa (večja svoboda kot pri bolj strukturiranih dejavnostih);
• krepitev pozornosti in koncentracije;
• osredotočenost na tukaj in sedaj;
• ozaveščanje zaznav in občutkov;
• krepitev komunikacijskih spretnosti.

Za mene kot izvajalko:

• priložnost za opazovanje otroka in prepoznavanje njegovih značilnosti;
• čas za usklajevanje z otrokom (navajanje na otroka);
• čas za prilagajanje tempa in vsebine dela oziroma pogovora;
• čas za sprotno samopresojo zaznavanja in razumevanja učenca;
• usklajevanje na otrokove načine odzivanja in na učenca osredinjen učni proces;
• osredotočenost na tukaj in sedaj;
• postavitev odnosne komponente v ospredje.

Prepoznala sem, da so naravni materiali in preproste telesne tehnike same po sebi tako bogate in se na naraven način dotikajo notranjosti vseh nas, da ob njih niso potrebne dodatne besede. Na drugi strani pa so naravni materiali lahko neskončno polje pogovora, kar še kako pride prav za tiste bolj nemirne otroke. Takrat nama pogovori o teh materialih pomagajo tudi spoznavati drug drugega. Sami naravni materiali so primernejši za prva srečanja, ko je otrok še na »preži« in je lahko v tišini. Jogijske tehnike, delo z glasovi pa lahko v uro vključimo kasneje, ko učenca bolj poznamo in lahko predvidimo ali ga take oblike dela ne bi spravile v preveč nelagoden položaj. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da poleg tega, da smo pri delu kreativni, je še pomembnejše, da smo uglašeni sami s seboj in, da v tistem kar delamo in ponujamo otrokom sami vidimo smisel in vrednost.

Literatura:

1. Božič, U. (2014). Pravljična Joga: priročnik za vadbo joge za otroke, stare od 2 od 5 let. Ljubljana: Mladinska knjiga
2. Čačinovič Vogrinčič, G., (2008). Soustvarjanje v šoli: učenje kot pogovor. Ljubljana, Zavod RS za šolstvo.
3. Rebula, A. (2018). Moje srečanje z brinom. Video posnetek (Pridobljeno 12.2.2018)
4. Slike za jogijske položaje (Pridobljeno 12.2.2018) http://www.lifehack.org/355326/12-illustrations-teach-kids-yoga-poses
5. Zvoki za sproščanje: Tai Chi in Qigong Ljubljana – Šola zdravilnih kitajskih veščin https://www.youtube.com/watch?v=vSIRLrjeypg (Pridobljeno 23.3.2018)

Slika 1. Na mizi naravne materiale menjavam, da je vedno znova zanimiva

Na mizi naravne materiale menjavam, da je vedno znova zanimiva.

Kdo so učenci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami

Alenka Trifković

Povzetek

Opravljam delo izvajalke dodatne strokovne pomoči za učence s posebnimi potrebami in sicer kot socialna pedagoginja delam z učenci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. Četudi so ti otroci v šoli zelo opazni, pogosta tema na sestankih in večji vzgojni izziv vseh pedagoških delavcev, saj s svojim neustreznim vedenjem pogosteje kot ostali, zelo opozarjajo nase, še vedno premalo vemo o njih in o tem, kaj in kako z njimi delati. V prispevku tako formalno opredeljujem učence s čustvenimi in vedenjskimi motnjami ter izpostavljam smotre oziroma cilje dela z njimi.

Ključne besede: učenci s posebnimi potrebami, čustvene in vedenjske motnje

1. Opredelitev otrok s čustvenimi in vedenjskimi motnjami

V skupino otrok s posebnimi potrebami, kot jih opredeljuje zakon (ZUOPP-1), spadajo tudi otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami. To so učenci pri katerih opazimo slabo kontrolo impulzov, pomanjkanje ustreznih strategij in veščin za spoprijemanje z razvojnimi izzivi, nizek socialni kapital, doživljanje travmatskih izkušenj, šibkost v delovanju živčnega sistema, neustrezno zadovoljene psihosocialne potrebe in še drugi neugodni vplivi. Praviloma se te motnje pojavljajo skupaj z drugimi primanjkljaji in motnjami kot so motnja pozornosti in hiperaktivnost, primanjkljaji na posameznih področjih učenja, motnje avtističnega spektra idr. Učenci s poudarkom na vedenjskih motnjah težko kontrolirajo svoje odzive in so pogosteje kot njihovi vrstniki verbalno in/ali fizično agresivni, težko sodelujejo, ker se težje prilagajajo in odrekajo svojim željam, pojavljajo pa se tudi druga nezaželena vedenja (uporništvo, izogibanje obveznostim, provokativno vedenje, razdražljivost, …). Težave imajo z razumevanjem socialnih interakcij in učenjem iz izkušenj, slabša pa je tudi njihova sposobnost vživljanja v druge. Učenci, pri katerih prevladujejo čustvene težave, doživljajo hude notranje stiske, tesnobo, strahove, občutek nemoči, jezo, krivdo, brezvoljnost. Zaradi svojih drugačnih vedenjskih navad in čustvovanja, se okolica na te otroke pogosto odziva s kaznijo ali jih drugače odklanja (Kriteriji…, 2015). Raziskave kažejo, da ti učenci dobijo manj socialnih spodbud, manj pobud za sodelovanje, več negativnih povratnih informacij, do njih se začnejo utrjevati negativna pričakovanja (Kobolt, 2010). Tovrstni odzivi okolja primanjkljaje teh otrok na tak način vzdržujejo in poglabljajo. Tako se ti otroci pogosto počutijo nerazumljeni, osamljeni, negotovi vase, imajo slabo samopodobo in samospoštovanje.

2. Smoter in cilji dela z učenci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami

Splošno lahko rečemo, da je cilj obravnave teh otrok predvsem nuditi ustrezno pomoč in podporo ob čustvenih in vedenjskih težavah, da se zmanjša ali prepreči razvoj bolj intenzivnih in kompleksnih težav. Podroben pogled pokaže, da je delo s temi otroci zelo kompleksno, saj se učne težave in različna odstopanja v odzivanju in ravnanju zelo prepletajo, vzorci ravnanj pa so pogosto zelo utrjeni in v funkciji preživetja ali kot navajata Janjušević in Pulec Lahova (2011, str. 262) je vsako vedenje funkcionalno motivirano ter pogojeno z različnimi dejavniki v okolju.

Pri obravnavi teh otrok dober načrt pomoči nujno vključuje (Janjušević in Pulec Lah, 2011):

• Opredelitev problematičnih oziroma neželenih vedenj.
• Opredelitev okoliščin, v katerih se vedenja pojavljajo oziroma opredelitev sprožilcev ali vzdrževalcev teh vedenj.
• Pričakovane izide in cilje pomoči.
• Pristope in postopke, ki bodo prispevali k temu, da neželeno vedenje ne bo več izpolnjevalo svoje funkcije.
• Jasne opise odzivov osebja v situacijah, ko se problematično vedenje pojavi.
• Načrt spremljanja in evalvacije.

Za razumevanje otroka oziroma mladostnika moramo dobiti vpogled v vsa pomembna področja mladostnikovega funkcioniranja, ki so mladostnik sam (starost, zrelost, spretnosti, odnos do drugih, samopodoba, samostojnost/vodljivost, moralni čut, psihična odpornost, čustvovanje, delovne navade, občutek pripadnosti, odnos do odraslih, sposobnosti in načini reševanja težav, odnos do prihodnosti,…), družina (struktura, socialnoekonomski status, vzgojni stil, vrednostni sistem, pomembni prelomni dogodki, prisotnost disfunkcionalnosti, pričakovanja, prihodnost, sodelovanje družine z institucijami), šola (uspeh, odnosi, možnost zadovoljevanja potreb), prijatelji (koliko, kdo, kakšni), prosti čas (interesi, vključenost v okolje), strokovne službe (katere vse, kako vidijo/obravnavajo težavo), okolje (mreža sorodnikov, spodbude, subkulturnost). Po posameznih področjih skušamo definirati stanje, osvetliti probleme, motnje, stiske učenca ter njegove močne točke, nato pa na osnovi tega opredeliti cilje obravnave. Cilji obravnave so usmerjeni na različna področja: socialna mreža, telo, čustva, vedenje, mišljenje, vrednote, smisel. Pri tem je pomembno, da postavimo realne – dosegljive cilje, ki jih ne sme biti preveč, hkrati pa opredelimo zahtevnost kategorije v smislu, kaj lahko spremenimo, kaj lahko krepimo in kaj lahko le blažimo (Svetin Jakopić , 2005, str. 403-409).

Janjušević in Pulec Lahova (2011, str. 266) povzemata priporočljive skupine pristopov:

1. Prilagajanje učnega okolja, s čimer zmanjšamo verjetnost pojavljanja težav.
2. Učenje nadomestnega vedenja in razvoj splošnih kompetenc za učinkovito odzivanje in ravnanje v različnih učnih in socialnih situacijah.
3. Spreminjanje odzivanj na vedenje, tako, da ne ojačujemo nezaželeno vedenje ampak ojačujemo in spodbujamo pozitivno, zaželeno vedenje.

Pri tem je ključnega pomena, da se zavedamo, da je učenec soustvarjalec svojih ciljev in načinov dela. Načrt pomoči ni nekaj, kar bi za otroka naredili odrasli, pač pa je nujno vzajemno sodelovanje. Formulacijo težav moramo prevesti v učenčev jezik, saj je pomembno, da učenec razume naše videnje njegovega problema. Prav tako pa je pomembno, da ustvarimo prostor in pogoje, da učenec sam poda svoje videnje, razumevanje svojih težav oziroma stanja.

Četudi nove pedagoške paradigme težijo k temu, da sta učitelj in učenec soustvarjalca učnega procesa menim, da je v nadaljevanju učitelj (zaradi svoje vloge, moči, izkušenj) tisti, ki mora ustvarjati take okoliščine, da bo v njih učenec lahko razvijal, spreminjal in krepil tisto vedenje, s katerim bo prav tako dosegel želeno, a na socialno bolj sprejemljiv način. Vsi imamo izkušnje, da je navade, torej vedenjske vzorce zelo težko spreminjati, saj so nam ti dolgo časa služili in so imeli funkcijo zadovoljiti določeno potrebo ali več njih. Težko nas torej nekdo prepriča, da bomo z drugim primernejšim vedenjem dosegli enak cilj. Sama verjamem, da mora biti posameznik notranje motiviran za vsakršno učenje, posebej še za spreminjanje sebe. Spremembe pri teh otrocih torej ne moremo doseči s »predavanjem«, pač pa le preko izkušenj. Najpomembnejši prostor ali polje učenja oziroma izkušenj pa menim, da je odnos. Lojk (2000) pravi, da skoraj vse človeške težave izhajajo iz dejstva, da ne moremo nadzorovati vedenja drugih ljudi, tako kot bi želi ali pa, ker nas drugi poskušajo nadzorovati, pa mi tega nočemo. Torej so skoraj vse težave človeka odnosne narave.

3. Nove potrebne veščine

Cilji in način dela pri vsakem učencu izhajajo iz globalne ocene otroka, njegovih specifik in potreb, zato se med seboj razlikujejo. Prav je, da v proces sodelovanja vstopi vsak sodelujoč s svojo definicijo problema, skozi dialog in sodelovanje pa se oblikujejo možnosti za rešitev/cilji. Pri tem izhajam iz prakse, ki kaže, da skoraj vsi učenci s težavami čustvovanja in vedenja potrebujejo učinkovitejša znanja iz komunikacijskih in socialnih veščin, samoregulacije (čustvene, vedenjske in kognitivne) ter drugih učnih spretnosti. Učenci potrebujejo nove veščine za:

• Ustvarjanje dobrih medsebojnih odnosov, kar pomeni boljšati sposobnost usklajevanja, sodelovanja z drugimi (znati vključiti se v pogovor, igro, sposoditi si nekaj od sošolca in deliti z njim, upoštevati želje in potrebe drugih, poslušati druge).
• Reševanje problemov v medsebojnih odnosih (spreminjanje naravnanosti drugi so krivi, boljše presojanje vlog v konfliktu in realnejše ocenjevanje lastne odgovornosti, odprtost za različne rešitve, izboljšanje predvidevanja kratko- in dolgoročnih posledic).
• Zaznavanje svojega počutja in potreb ter vse to ustrezno izražati (izraziti počutje na ustrezen način, znati ustrezno sporočiti, da potrebuje odmor, da mu nekaj ni všeč).
• Razvijanje boljše prilagodljivosti, fleksibilnost in prožnost.
• Prepoznavanje lastnega vedenje in posledice le tega ter nadomeščanje neustreznih vedenj z socialno bolj sprejemljivimi in bolj zadovoljujočimi.
• Razvijanje sposobnosti za razumevanje socialnih interakcij.
• Razvijanje bolj pozitivnega odnosa do samega sebe (dobra samopodoba, samospoštovanje, pozitiven notranji govor, zaupanje v sebe, delovanje v smeri pridobivanja pozitivnih izkušenj, ki gradijo pozitivno notranjo naravnanost).
• Umirjanje in sprostitev.
• Razvijanje pozitivne naravnanosti do prihodnosti.

Potrebno je torej veliko sprememb in pri tem so ključni naša potrpežljivost, realna pričakovanja, izogibanje pozicije pomagajočega, skrb, da motnja ni osrednja pozornost, mehak vstop v otrokov svet in dopuščanje, da se vključuje v svojem tempu. Šugman Bohinčeva (2013) pravi, da je izhodišče za spremembo vzorcev vedno obstoj določenega ravnovesja v delovanju sistemov. Kar v bistvu pomeni, da lahko človek energijo usmerja v spremembe le takrat, ko je v nekem ravnovesju, saj mu v nasprotnem primeru vso energijo požirajo nestabilne razmere oziroma njegova notranja potreba, da se harmonizira. Podobno poudarja Glasser (2007), (ameriški psihoterapevt in utemeljitelj Teorije izbire, ki je veliko pisal tudi o delu z mladostniki) da smo nenehno usmerjeni v zadovoljevanje svojih potreb, pa četudi to počnemo na neželen, negativen način, ki nas dolgoročno dela nesrečne. Na to vedenje smo navajeni, domače nam je, poznamo in obvladamo ga, zato nam v tem smislu vzbuja občutek varnosti, četudi drugi jasno vidijo, da nam škodi in z njim »drvimo« v težave. S temi naučenimi vedenji vzdržujemo ravnovesje in občutek, da stvari, okolje, življenje lahko kontroliramo. Sprememba pa vedno pomeni spremembo obstoječega stanja, zato je za spremembo potreben premik, odriv od ustaljenega stanja. In za ta premik potrebujemo občutek varnosti. Šele takrat, ko se umirijo najbolj kritične razmere in ko imamo občutek, da lahko kontroliramo nam pomembne stvari, se lahko osredotočimo na spremembo tistih naših temeljnih spoznavno-čustveno-vedenjskih navad, ki nas ovirajo, da bi živeli bolj zadovoljivo, uspešno, srečno življenje. Torej učenci tudi v odnosu z učitelji potrebujejo stabilnost, torej tak odnos, v katerem se počutijo varni in zaupajo, da bo njihovo sodelovanje vodilo v pozitivno smer.

Literatura

1. Glasser, W. (2007). Nova psihologija osebne svobode: teorija izbire. Ljubljana: Luoisa
2. Janjušević, P., Pulec Lah, S. (2011). Modeli pomoči na osnovi funkcionalne ocene vedenja za učence z vedenjskimi težavami. V: M. Košak Babuder in M. Velikonja, (ur). Učenci z učnimi težavami: pomoč in podpora (str. 262-279). Ljubljana, Pedagoška fakulteta
3. Kriteriji za opredelitev vrste primanjkljajev in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami, (2015). Zavod RS za šolstvo, Ljubljana Pridobljeno 16.2.2018 s www.zrss.si/pdf/Kriteriji-motenj-otrok-s-posebnimi-potrebami.pdf
4. Kobolt, A. (2010). Izstopajoče vedenje in pedagoški odzivi. Ljubljana, Pedagoška fakulteta.
5. Lojk, L. (2000). Znanstvena utemeljitev realitetne terapije. Kranj, Svetovalno izobraževalni center
6. nSvetin Jakopič, S. (2005). Obravnava otrok z vedenjskimi motnjami na centru za socialno delo: pomoč ali prisila. Socialna pedagogika, 9 (1), str. 391 – 422
7. Šugman Bohinc, L. (2013). Sinergetika učenja in pomoči v šoli. V T. Kodele in N. Mešl, ur. Otrokov glas v procesu učenja in pomoči: priročnik za vrtce, šole in starše (str. 98-135). Ljubljana, Zavod RS za šolstvo
8. Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5896

Okoljska vzgoja v 1. razredu podaljšanega bivanja reciklaža

odpadnih papirnatih brisač

Franja Simčič

Uvod

Kopičenje odpadkov predstavlja velik problem sodobne družbe. Potrebno je že zelo zgodaj začeti ozaveščati otroke o katastrofalnih posledicah nepremišljenega onesnaževanja okolja, ki pušča trajne posledice na rastlinah, živalih, zraku, vodi in tleh. Zgodnje ozaveščanje otrok je temelj vzgoje za prihodnost. Odrasli jim moramo biti vzor. Odgovornost učiteljev in vzgojiteljev je še toliko večja, da pri otrocih že zelo zgodaj vzbudimo čut in skrb za čisto okolje na njim najbolj primeren način.

Učenci v času podaljšanega bivanja prepletajo in nadgrajujejo učno snov in vzgojno-izobraževalne cilje pouka. Pri tem mora učitelj podaljšanega bivanja upoštevati potrebe, interese in želje učencev, njihovih staršev in tudi šole. Učencem je potrebno omogočiti skupno načrtovanje in izbiranje aktivnosti. Pri ustvarjalnem preživljanju časa, dejavnosti, ki je namenjena razvedrilu, sprostitvi in počitku, učitelj usmerja učence v aktivnosti z določenimi cilji, ob čemer upošteva in omogoča njihov interes in sposobnosti. Aktivnosti potekajo v okviru vsebin, ki jih ustvarjajo učenci, učitelj pa je animator dejavnosti. Učenci v času sprostitvene dejavnosti širijo izkušnje z različnih področji.

V času, ko so finančni viri vse bolj omejeni in ko je veliko prepuščeno iznajdljivosti učitelja, je še toliko bolj pomembno, da se poslužujemo idej, ki finančno ne bremenijo. Iz odpadnih materialov se da izdelati zanimive uporabne izdelke in igrače.

Okoljska vzgoja v 1. razredu

Vključevanje okoljske vzgoje v pouk ima vse večji pomen. Odgovoren odnos do sebe in narave ter soodvisnost obeh je potrebno spodbuditi v mladem človeku, da bo iskal in prihajal do novih spoznanj.

Slika 1, 2: Primer ločevanja odpadkov

V prvem razredu OŠ učenci nadgradijo znanje iz vrtca v okviru predmeta spoznavanje okolja. Eden od pomembnih splošnih ciljev je ohranjanje naravnega okolja in sonaravno gospodarjenje z njim. Učenci oblikujejo pozitiven odnos do živih bitij in narave kot celote ter razvijajo odgovoren odnos do okolja in varovanja narave. Poleg tega razvijajo sposobnost za lastno raziskovalno delo in usvajanje postopkov. Znajo opisati, kako sami in drugi vplivajo na naravo. Pojasnijo, kako sami prispevajo k varovanju in ohranjanju naravnega okolja ter k urejanju okolja, v katerem živijo.

Slika 3, 4, 5: Izdelovanje opozorilnih tabel

V podaljšanem bivanju smo se z učenci 1. razreda odločili, da bomo z različnimi dejavnostmi pomagali naravi in jo obvarovali pred škodljivimi posledicami neločevanja odpadkov. Dejavnosti so temeljile na aktivnem in raziskovalnem delu. Organizirali smo jih problemsko s spoznavno usmerjenimi dejavnostmi. Učenci so bili aktivni in so prihajali do novih idej in spoznanj s svojo lastno dejavnostjo. Informacije o ločevanju odpadkov in reciklaži so iskali v primerni literaturi in iskali predloge za reševanje problema z odpadki v razredu. Ogledali so si Eko film, pospravljali so učilnico, v njej postavili ekološki otok, zbirali in ločevali odpadke, izdelali opozorilne table in voščilnico z recikliranim papirjem.

Pogovarjali so se s kuharicami, čistilko in hišnikom. Na terenu so usmerjeno opazovali in odlagali ločene odpadke v zabojnike in postavili opozorilne table v okolici šole, ki so nagovarjale k varovanju okolja. Med ustvarjalnim preživljanjem prostega časa so izdelovali različne izdelke iz odpadnih tulcev toaletnega papirja.

Reciklaža odpadnih papirnatih brisač

Učenci so z opazovanjem ugotovili, da je v našem košu za odpadke največ papirnatih brisač. Ugotovili so tudi, da nekateri učenci po umivanju rok in za brisanje miz porabijo naenkrat preveč papirnatih brisač. Predlagali so, da bi lahko porabili manj papirnatih brisač, če bi na podajalnik za brisače prilepili opozorilo. Tako bi porabili manj papirja, šola bi privarčevala denar za kaj drugega, v gozdu pa bi bilo posekanih manj dreves za izdelavo papirja.

Učenci so bili dovolj kritični pri omejitvi uporabe brisač. Kljub usmeritvam pa niso dobili ideje, da bi iz odpadnega papirja lahko ponovno naredili papir, ker se z recikliranjem papirja še niso srečali. Predlagala sem jim reciklažo odpadnega papirja iz učilnice. Ogledali smo si film o ročni izdelavi papirja. Iz odpadne škatle so izdelali zanimiv koš za zbiranje odpadnih papirnatih brisač.

Slika 6, 7: Opozorilna tabla in koš za zbiranje odpadnih papirnatih brisač in ostalih odpadkov

Čez nekaj dni so zbran papir natrgali na koščke in prelili z vodo, kjer se je čez noč namakal. Naslednji dan so s pomočjo učiteljice namočeno zmes papirja zmešali in sesekljali v multipraktiku. Dodali so še nekaj lončkov moke in malo mekol lepila. Učenci so izmenično lovili papirnato pulpo na mrežo, pustili, da se odteče in jo odlagali na bombažne krpice, popivnali z gobico, dali med papir in bombažne krpe ter vse skupaj obtežili. Čez nekaj dni smo dobili moker papir, ga dokončno posušili in obrezali v manjše kvadratne kose.

Slika 8, 9: Ročna izdelava papirja

Na ročno izdelan papir so s prsti s tempera barvami natisnili cvetove in listke ter izdelali voščilnico za mamo ob dnevu žena.

Slika 10. Poslikava ročno izdelanega papirja

Zaključek

Na primerih dobre prakse sem prikazala različne možnosti seznanjanja učencev z dejstvom, da so odpadki lahko velik problem in jih usmerjala skozi problemska vprašanja. Ob tem so učenci na aktiven način sodelovali, spoznavali problematiko in iskali njim primerne ustrezne rešitve. Želela sem, da se jih ta problematika čim bolj dotakne in jo čim bolj doživijo, saj bo le tako rezultat trajen in učinkovit. S preprostimi dejavnostmi, primernimi starostni stopnji učencev in njihovimi razvojnimi značilnostmi, sem želela pri učencih zbuditi zanimanje in ozaveščenost o tako pomembni problematiki kot so v današnjem času odpadki.

Želela sem, da bi učenci spoznali, da lahko odpadke na domiseln način ponovno uporabimo v druge namene. Učenci so z veseljem sodelovali pri izdelavi različnih izdelkov od reciklaže papirja do izdelave voščilnice. V času ustvarjalnega preživljanja časa se lahko učenci na zanimiv način sprostijo, razvedrijo, ustvarjajo, utrjujejo učno snov, pridobivajo koristne izkušnje in razvijajo različne spretnosti.

Literatura

1. Ministrstvo za izobraževanje, znanost i šport
2. J. Fefer, Jaka pomaga naravi. Vrhnika: FIF – okolje varstveno svetovanje, 2002.
3. J. Fefer, Nejc obišče Center za ravnanje z odpadki.Vrhnika: FIF – okolje varstveno svetovanje, 2003

Pokreni promjenu – prihvaćanje razlika

kroz interkulturalno obrazovanje i volontiranje

Branko Rumenović

Obrazovanje u 2017./2018. školskoj godini u Gimnaziji Bernardina Frankopana u Ogulinu provodi se u četiri usmjerenja: opća gimnazija, hotelijersko-turistički tehničar, ekonomist i prodavač. Osim redovitog nastavnog procesa, škola sudjeluje u raznim projektima kojima se teorijsko primjenjuje na praktičnim primjerima, no i povezuju različiti nastavni sadržaji. Kroz različite projekte škola surađuje s raznim organizacijama u Hrvatskoj, ali i u svijetu. Kroz projekt „Regionalna potpora inkluzivnom obrazovanju“, škola je ostvarila odličnu suradnju s Forumom za slobodu odgoja i obrazovanja, nakon čega „Forum“ redovito izvještava školu o aktualnim natječajima i aktivnostima.

Nakon što je Forum za slobodu odgoja i obrazovanja objavio natječaj za sudjelovanje u projektu „Pokreni promjenu – prihvaćanje razlika kroz interkulturalno obrazovanje i volontiranje“, škola se prijavila na isti te ušla u uži krug škola potencijalnih partnera. Nakon drugog kruga testiranja, Gimnazija Bernardina Frankopana ušla je u projekt u kojem sudjeluje petnaest škola iz Hrvatske. Za sudjelovanje i predstavljanje škole u projektu imenovani su Manuela Mihaljević Sabljak i Branko Rumenović, koji su ujedno i voditelji školskog projekta, a projektni tim čine i: ravnateljica Sanja Dubić, pedagoginja Ivana Turkalj te psihologinja Helena Štrucelj.

Projekt „Pokreni promjenu – prihvaćanje razlika kroz interkulturalno obrazovanje i volontiranje“ ili skraćeno „Pokreni promjenu!“ je europski projekt za kojeg je Forum za slobodu odgoja potpisao 22. studenoga 2016. godine ugovor s Izvršnom agencijom Europske unije za obrazovanje, audiovizualnu djelatnost i kulturu. Vrijednost ugovora je 3,6 milijuna kuna, a projekt će trajati dvije godine (od prosinca 2016. do prosinca 2018.).

Projekt predstavlja međunarodnu ekspanziju projekta „Pokreni promjenu!“ koji je Forum proveo u Hrvatskoj od  2013. do 2015. godine, a cilj projekta je prevencija radikalizacije u društvu te promocija demokratskih vrijednosti, osnovnih prava, interkulturalnog razumijevanja i aktivnog građanstva među mladima u četiri europske zemlje: Hrvatskoj, Sloveniji, Velikoj Britaniji i Italiji.

Projektom se želi educirati učitelje, djecu, mlade te njihove roditelje u razumijevanju i prepoznavanju složenosti i izazova suvremenog društva, jednako kao i jačati njihove osobne, socijalne i građanske kompetencije. U kontekstu susreta s različitostima, drugi i drugačiji nas obogaćuju, uče i mijenjaju, no isto tako mogu u nama izazvati oprez, strah, tjeskobu i ljutnju koja može dovesti do mržnje i diskriminacije. Izazovi tada postaju susret i dijalog, pravednost, prihvaćanje i samoprihvaćanje. U bivanju drugačijim izazov ostaje biti svoj, poseban i jedinstven, ali i povezan s okolinom te se zauzimati aktivno za ostvarenje svojih težnji i ciljeva, graditi kvalitetne odnose, zalagati se za pravedniju zajednicu.

Ciljevi projekta jesu: poboljšati usvajanje socijalnih i građanskih kompetencija te znanja, razumijevanja i prihvaćanja demokratskih vrijednosti i ljudskih prava, podržati učitelje i druge obrazovne stručnjake u nošenju sa sukobima i različitostima te ohrabriti sudjelovanje mladih u javnom i društvenom životu, unaprjeđivati inkluziju i suradnju s mladima.

Slika 1. Sudionici projekta i edukacije u Sv. Martinu na Muri
Izvor: Forum za slobodu odgoja

Projektne aktivnosti uključuju sveobuhvatni program stručnog usavršavanja učitelja i stručnjaka za mlade kroz tematiku osobnog rasta i razvoja, aktivnog građanstva i volontiranja, prilagodbu hrvatskih priručnika o interkulturalnom obrazovanju i dobrim praksama u školama te podršku uključenim školama u pokretanju projekata koji promiču dijalog, poštivanje različitosti i osobni rast i razvoj mladih. U sklopu projekta provodit će se i Forumov kreativni natječaj “Oboji svijet” u četiri zemlje :Hrvatskoj, Italiji, Sloveniji i Velikoj Britaniji putem kojeg će mladi kreativno izraziti svoje ideje o toleranciji i vrijednosti prihvaćanja različitosti. Na kraju projekta, objavit će se i „on-line knjižnica” s korisnim materijalima na četiri jezika koji se mogu primijeniti u radu s mladima.

Projekt će se provoditi u partnerstvu s organizacijama Think Global iz Velike Britanije, Centrom mladih Dravinjske doline iz Slovenije i Centrom za kreativni razvoj “Danilo Dolci” iz Italije. Suradnik na projektu je organizacija Network of Education Policy Centers.

 

Slika 2. Logo školskog projekta
Izvor: Vlastita fotografija

Nakon provedene edukacije Foruma za slobodu odgoja i obrazovanja, osmišljen je projekt Gimnazije pod imenom: „Svi za jednog, jedan za sve“. Cilj projekta je smanjenje razlika među polaznicima različitih programa i usmjerenja te promocija strukovnog obrazovanja. Projektne aktivnosti obuhvaćaju sljedeće aktivnosti:

1. Upoznavanje s projektom
2. Obilježavanje 2. Europskog tjedna vještina stečenih u strukovnom obrazovanju
3. radionice za učenike: Pokreni promjenu – kreativne radionice za učenike u području različitosti
4. uključivanje učenika u razne aktivnosti
5. Istraživanje o stavovima učenika
6. Prezentacija projekta

Upoznavanje s projektom provelo se na sjednici Nastavničkog vijeća, Vijeća roditelja te Vijeća učenika. Na sjednici Nastavničkog vijeća, dana 9. siječnja 2018. godine, Branko Rumenović kratko je izvjestio o aktivnostima koje se provode u sklopu projekta. Projekt je na Vijeću učenika, dana 26. sijećnja 2018. godine predstavila Manuela Mihaljević Sabljak. Dana 17. travnja 2018. godine Branko Rumenović upoznao je Vijeće roditelja s projektom. Projektu su potporu dali i Grad Ogulin, Općine Josipdol, Plaški i Tounj te Radio Ogulin, koji su dana 18. prosinca 2017. godine prisustvovali zajedničkom sastanku. Najveći dio učenika u školi dolazi s područja grada Ogulina te općina Josipdol, Plaški i Tounj te su navedene institucije podržale projekt te postali partneri u provođenju projekta. O svim aktivnostima vezanim uz projekt redovito se izvještava na mrežnim stranicama škole.

Slika 3. Predstavljanje projekta lokalnoj zajednici
Izvor: Vlastita fotografija

Drugi Europski tjedan vještina stečenih u strukovnom obrazovanju i osposobljavanju održao se od 20. do 24. studenoga 2017. godine. Tjedan se održavao pod geslom Otkrij svoje talente. Cilj ove aktivnosti je promocija strukovnog obrazovanja. Učenici 3.c razreda, zanimanje ekonomist koji slušaju predmet Vježbenička tvrtka u suradnji s učenicima 4.c razreda, pripremili su izložbu radova Vježbeničkih tvrtki. Nositelj organizacije je vježbenička tvrtka Elegancija znanja d.o.o.. U skolopu ove aktivnosti je organiziran stručni posjet tvrtki iz okruženja za učenike zanimanja ekonomist, hotelijersko turistički tehničar i prodavač. Učenici i profesori posjetili su tvrtku Podravka d.d. U sklopu tjedna održano je i predstavljanje vježbeničke tvrtke Darovi prirode d.o.o. i Elegancija znanja d.o.o. te je snimljen kratki video isječak o svim aktivnostima.

Slika 4. i 5. Drugi Europski tjedan vještina stečenih u strukovnom obrazovanju i osposobljavanju
Izvor: Vlastite fotografije

Za vrijeme trajanja projekta učenici su sudjelovali u nekoliko radionica (Pokreni promjenu – kreativne radionice za učenike u području različitosti) koje je provodila profesorica Manuela Mihaljević Sabljak. U sklopu Dana otvorenih vrata škole provedene su radionice pod nazivom Neka krene od mene i To sam ja. Radionice su provedene u prvim razredima zanimanja opća gimnazija, ekonomist, prodavač i hotelijersko turistički tehničar te u drugom razredu zanimanja prodavač. Radionica pod nazivom Moj kolaž provedena je na satu vježbeničke tvrtke u trećem razredu zamimanja ekonomist.

Škola već nekoliko godina sudjeluje u prikupljanju plastičnih čepova u sklopu akcije „Plastičnim čepovima do skupih ljekova“ čime pomaže Udrugu oboljelih od leukemije i limfona Hrvatske. Ovu akciju vodila je profesorica Helena Štrucelj a sudjelovali su svi učenici škole. Brigu oko sakupljanja i transporta čepova preuzeo je treći razred zanimanja prodavač. Ovom akcijom željelo se potaknuti učenike naše škole na humanitarno djelovanje.

Za potrebe predmeta Vježbenička tvrtka u našoj školi održano je predavanje na temu brendiranja tvrtke i proizvoda. U toj akciji sudjelovali su učenici trećeg i četvrtog razreda zanimanja ekonomist. U sklopu te akcije učenici su izrađivali vlastiti logo vježbeničke tvrtke, te je izrađen logo školskog projekt „Svi za jednoga, jedan za sve“. Radionicu je vodila Blanka Poljak, ravnateljica Pučkog otvorenog učilišta Ogulin, koja je ujedno i izradila logo.

Prije božićnih i novogodišnjih praznika učenici zanimanja prodavač i ekonomist zajedničkim snagama ukrasili su božićno drvce u kabinetu za ekonomsku skupinu predmeta 5E. Učenici su ovu akciju nazvali: Božićnodrvce promjena. I ovom zajedničkom akcijom učenici strukovnih zanimanja potaknuti su na uvažavanje međusobne različitosti. Isto tako s učenicima na satovima provode se različite radionice. Tako provodim radionicu „Populizam“ s učenicima trećih razreda zanimanje prodavač. Znanja i vještine koja smo usvojili na edukacijama koje je organizirao Forum za slobodu odgoja i obrazovanje primjenjujem u nastavi. Na satu Pravnog okruženja poslovanja u četvrtom razredu zanimanja ekonomist učili smo o Vlasništvu uz pomoć igračaka iz djetinjstva. Istu metodu primjenjujem na satu Tržišta kapitala prilikom izučavanja dionica. O globalnim ciljevima za održivi razvoj razgovaram na satu razrednika u trećem razredu zanimanja prodavač. Dana 26. veljače 2018. godine snimljena je tv emisija o projektu koja je prikazana na Trend televiziji Karlovac.

Slika 6. Božićno drvce promjena
Izvor: Vlastite fotografije

Slika 7. i 8. Igračke u nastavi
Izvor: Vlastite fotografije

Jedna od aktivnosti u projektu je i provođenje istraživanja na temu „Stavovi učenika o razlikama između usmjerenja“. Tijekom mjeseca travnja i svibnja učenici 3. c razreda zanimanja ekonomist su na satu Statistike osmislili i proveli istraživanje na navedenu temu. Istraživanje je provedeno u svim razredima škole. Cilj istraživanja je istražiti stavove učenika o razlikama između usmjerenja te o uvažavanju ostalih razlika između učenika.

Slika 9. Analiza istraživanja
Izvor: Vlastite fotografije

Tijekom mjeseca rujna i listopada 2017. godine u školi su se pojavili problemi u kojima je došla do izražaja razlika između učenika po usmjerenjima. Zbog sudjelovanja u projektu s učenicima trećih i četvrtih razreda je proveden kratki razgovor kroz fokus grupe. Nakon razmatranja odgovora, komentara i mišljenja učenika, istaknuli smo nekoliko problema:

1. Razlike između usmjerenja – učenici smatraju da je jedno usmjerenje teže od drugog te se po tome vrednuju, za gimnazijalce se podrazumijeva da neke stvari trebaju znati. Učenici su istaknuli da se više vrednuju uspjesi „A“ razreda. Učenici gimnazije na učenike strukovnih razreda gledaju kao da su manje vrijedni. Učenici se nisu htjeli u autobusu voziti na izlet s učenicima različitog usmjerenja. Učenici su istakli problem ruganja i ismijavanja učenika na hodniku.
2. Odijevanje učenika – svi učenici iz svih usmjerenja su istaknuli da učenici dolaze u školu odjeveni više za izlazak nego za školu.
3. Vrijeđanje učenika na nacionalnoj osnovi – učenici su istaknuli da se ovaj problem ponekad zna javiti.
4. Izolacija učenika zbog socijalnog statusa – učenici su istaknuli da do različitosti dolazi zbog različitih frizura, markirane odjeće, lošeg mobitela i s.
5. Osobe s invaliditetom – učenici su istaknuli ovaj problem kao zabrinutost jer se osobe s invaliditetom „drže zajedno“ za vrijeme velikog odmora. Učenici imaju razumijevanje jedni za druge, ali smatraju da učenicima s invaliditetom nižih razreda treba više vremena za uključivanje u razne aktivnosti u školi.

U sklopu ovog projekta odlučili smo naglasak dati na prvi problem: razlika između usmjerenja. Smatrali smo da se i ovi ostali problemi mogu promatrati i rješavati zajedno u istoj skupini. I zbog toga razloga smo odlučili provesti istraživanje na temu Stavovi učenika o razlikama između usmjerenja.

Istraživanje, odnosno anketa je podijeljeno na dva dijela. Prvi dio odnosi se na demografska pitanja (spol, razred i usmjerenje). Drugi dio sastoji se od dvadeset pitanja u kojima učenici iznose svoje stavove metodom ocjenjivanja od 1 do 5., pri čemu 1 predstavlja ne slaganje s tvrdnjom, 2 slaganje s tvrdnjom u maloj mjeri, 3 djelomično slaganje, 4 slaganje u većoj mjeri i 5 slaganje s tvrdnjom u potpunosti.

Nakon razgovora s učenicima, pretpostavili smo da učenici ne uvažavaju razlike između učenika. Znamo da u našoj školi nema većih problema po pitanju različitosti, ali tijekom razgovora saznali smo da učenici ipak imaju neke probleme koji su individualni te da znaju za slučajeve kada se ne uvažava razlika između učenika. Isto tako pretpostavili smo da učenici uvažavaju osobe s invaliditetom te da su učenici iz različitih sredina jednako vrijedni.

Tijekom izrade rada koristile su se različite metode kako bi se stekla nova i razvila postojeća znanja. Korištena je induktivna metoda o pojedinim stavovima, deduktivna metoda na temelju koje se iznose stavovi, metoda analize prilikom objašnjavanja stvarnosti, metoda sinteze prilikom spajanja pojedinih dijelova u cjelinu, statistička i matematička metoda prilikom uspoređivanja i analizranja podataka. U radu je korištena i metoda anketiranja, na temelju koje su dani stavovi učenika o razlikama između usmjerenja.

Tabela 1. Broj učenika u školi, broj učenika koji su sudjelovali u projektu i broj učenika koji su sudjelovali u istraživanju u školskoj godini 2017./2018.
Izvor: Interni podatci Gimnazije Bernardina Frankopana, vlastito istraživanje

Škola ima ukupno 335 učenika, dok je u istraživanju sudjelovalo 279 učenika. Dvije ankete su poništene jer nisu bile popunjene u skladu s pravilima te su bile uništene i iscrtane. Zato dalje navodimo da je u istraživanju sudjelovalo 277 učenika. Pred istraživanje putem metode fokus grupa je provedeno u trećim i četvrtim razredima, što znači da je u tom dijelu sudjelovalo cca 170 učenika. U obilježavanju 2. Europskog tjedna u strukovnom obrazovanju i osposobljavanju (stručni posjet u Podravku, prezentacija vježbeničkih tvrtki) sudjelovalo je cca 110, učenika od čega je 90 učenika bilo u stručnom posjetu tvrtki „Podravka“ u Koprivnici. U radionicama koje je provodila Manuela Mihaljević Sabljak sudjelovalo je cca 100 učenika. Svi ovi podatci o broju učenika koji su sudjelovali u različitim aktivnostima u sklopu projekta važni su zbog rezultata istraživanja. Tijekom provođenja svih aktivnosti s učenicima se razgovaralo o važnosti uvažavanja različitosti. Analiza istraživanja najbolje govori o rezultatima projekta. U radionicama koje sam provodio iz područja različitosti sudjelovalo je 30 učenika.

Tabela 2. Prosječne ocjene u istaživanju „Stavovi učenika o razlikama između usmjerenja“, provedeni tijekom mjeseca svibnja 2018. godine u Gimnaziji Bernardina Frankopana, Ogulin. Izvor: Vlastito istraživanje

Tabela 2. prikazuje Stavove učenika o razlikama između usmjerenja. U tabeli su prikazane prosječne ocjene na navedene tvrdnje. U prvom stupcu su prikazane tvrdnje koje su učenici ocjenjivali. Drugi stupac prikazuje srednju ucjenu svih učenika koji su sudjelovali u istraživanju. Treći, četvrti, peti i šesti stupac prikazuju prosječnu ocjenu učenika po usmjerenju. Sedmi i osmi stupac prikazuju prosječnu ocjenu po razredima, tako da sedmi stupac čine učenici prvog i drugog razreda, a osmi stupac čine učenici trećeg i četvrtog razreda.

Grafikon 1. Prosječna ocjena učenika na tvrdnju „Važno je uvažavati različitosti između učenika.“ po usmjerenjima u Gimnaziji Bernardina Frankopana u Ogulinu tijekom mjeseca svibnja 2018. godine
Izvor: Tabela 2.

Grafikon 1. prikazuje prosječnu ocjenu učenika na tvrdnju „Važno je uvažavati različitosti između učenika“ po usmjerenjima u Gimnaziji Bernardina Frankopana u Ogulinu tijekom mjeseca svibnja 2018. godine. Pretpostavili smo da učenici ne uvažavaju različitosti, ali nakon istraživanja dobili smo odlične rezultate. Učenici su ovu tvrdnju ocijenili prosječnom ocjenom 4,53. To dokazuje da učenici naše škole uvažavaju razlike između učenika. Najveću ocjenu dali su učenici usmjerenja opća gimnazija, a najmanju učenici usmjerenja prodavač. Prema istraživanju učenici uvažavaju nacionalne i vjerske različitosti, različitosti s obzirom na stil odijevanja, glazbeni ukus, imovinski status i ostale razlike. Zanimljivo je da su učenici na početku Projekta isticali pojedinačne probleme, a nakon provedenih radionica i aktivnosti velikom ocjenom ocijenili navedene tvrdnje. Nadamo se da su aktivnosti i radionice utjecale na promjenu njihovih mišljenja.

Kroz početni razgovor s učenicima pretpostavili smo da učenici uvažavaju osobe s invaliditetom te iz različitih sredina. Istraživanje je to i potvrdilo. Učenici uvažavaju razlike između učenika na temelju invaliditeta te osobe iz različitih sredina. Ti rezultati prikazani su na grafikonu 2. i 3.

Grafikon 2. Prosječna ocjena učenika na tvrdnju „Uvažavam osobe s invaliditetom“ po usmjerenjima u Gimnaziji Bernardina Frankopana u Ogulinu tijekom mjeseca svibnja 2018. godine
Izvor: Tabela 2.

Grafikon 3. Prosječna ocjena učenika na tvrdnju „Ljudi sa sela i iz grada jednako su vrijedni“ po usmjerenjima u Gimnaziji Bernardina Frankopana u Ogulinu tijekom mjeseca svibnja 2018. godine
Izvor: Tabela 2.

Posljednje dvije tvrdnje dodane su u istraživanje kako bi vidjeli stavove naših učenika o volontiranju i uvažavanju mišljenja učenika. Ove dvije tvrdnje dobile su najlošije ocjene od svih ostalih tvrdnji, ali su ocjene i dalje visoke. Prosječna ocjena na tvrdnju „Učenici naše škole imaju razvijen volonterskih duh“ iznosi 3,23. Najbolje su ovu tvrdnju ocijenili učenici opće gimnazije a najlošije učenici usmjerenja hotelijersko- turistički tehničar. Tvrdnju „U školi se čuje mišljenje učenika“ učenici su ocijenili prosječnom ocjenom 3,25. Najbolje su ovu tvrdnju ocijenili učenici zanimanja prodavač, a najlošije učenici zanimanja hotelijersko turistički tehničar.

Tijekom razgovora s učenicima u fokus grupama saznali smo mnogo informacija koje smo kasnije koristili u projektu. Učenici su se rado uključivali u razgovor i davali nam informacije koje su nam bile potrebne. Sve njihove informacije su bile potpuno anonimne i nismo bilježili njihova imena, razred ili nešto treće što bi odavalo njih same. Posebno veseli činjenica da su učenici preuzimali veliki dio aktivnosti na sebe, posebice kod promocije strukovnog obrazovanja u sklopu 2. Europskog tjedna vještina stečenih u strukovnom obrazovanju.

Pretpostavili smo da učenici ne uvažavaju razlike između učenika. Istraživanje je „pobilo“ našu tezu te smo mi u konačnici zadovoljni. Učenici uvažavaju razlike između učenika i to su ocjenili velikom ocjenom 4,53. Nadamo se da su informacije o problemima koje su prikupljene u fokus grupama pojedinačne te da ne utječu na formiranje mišljenja kod učenika. Isto tako nadamo se da su aktivnosti koje su se provodile u sklopu projekta utjecale na pozitivno mišljenje učenika o različitostima.

Istraživanje je potvrdilo našu drugu tezu o uvažavanju učenika s invaliditetom te da su učenici iz različitih sredina jednako vrijedni. Zadovoljni smo ocjenama učenika koje smo dobili u istraživanju. Prilikom osmišljavanja istraživanja razgovarali smo o problemima naših učenika i koje bi teze istaknuli. Nakon formiranja teza ako bi se govorilo o ocjenama, kroz razgovor smo pretpostavili smo da bi učenici tvrdnje koje se odnose na uvažavanje razlika na temelju nacionalnosti, vjere, odjevanja, glazbe, frizure, odjeće i imovinskog statusa ocijenili ocjenom od 2,5 do 3, a uvažavanje učenika s invaliditetom i iz drugih sredina ocjenom od 3 do 3,5.

Kao što je navedeno, posljednja dva pitanja dodana su u istraživanje zbog stavova učenika o volontiranju i uvažavanju mišljenja naših učenika. Ocjene iz ovih pitanja su dobre, zadovoljavajuće, ali u odnosu na cijelo istraživanje možda nešto lošije. Možda bi trebalo nekako naglasiti učenicima kad se nešto napravi na njihov prijedlog da su baš oni dali taj prijedlog i da je to učinjeno jer su oni tako željeli želji.

Na kraju zahvaljujemo ravnateljici Sanji Dubić što nam je omogućila sudjelovanje u ovom projektu kao i što nam je pružila podršku u radu tijekom izvođenja različitih aktivnosti. Zahvaljujemo i Forumu za slobodu odgoja i obrazovanja na podršci tijekom projekta, na raznim edukacijama ali i simboličkom opremanju kabineta za ekonomsku skupinu predmeta 5E.

Literatura

1. Pijaca, Plavšić, E., Munivrana, A., Morić, D., Bjakuša, M., Rastović, M., Kožić, V. (2017.): Zbirka radionica „Pokreni promjenu“ 40 ideja za rad s djecom i mladima u području različitosti, Forum za slobodu odgoja i obrazovanja, Zagreb.
2. Pavlović, V., Munivrana, A., Roth, M., Perak, J. (2017): Pokjreni promjenu! – mladi u svjetu razlićitosti: vodić za škole, Forum za slobodu odgoja i obrazovanja, Zagreb.
3. Roth, M., Pavlović, V., Morić, D. (2017.): Volonterska kuharica, Priručnik za pokretanje volonterskih programa u školama, drugo izdanje, Forum za slobodu odgoja i obrazovanja, Zagreb.
4. Žnidarec, Čučković, A. (2013.): Da sam ja netko, Istraživanje o stavovima djece i mladih u Hrvatskoj: interesi, potrebe, problemi, rješenja, Forum za slobodu odgoja i obrazovanja, Zagreb.
5. Gimnazija Bernardina Frankopana, http://www.gimnazija-bfrankopana-ogulin.skole.hr/?news_id=878#mod_news, 1. lipnja 2018.
6. Gimnazija Bernardina Frankopana, http://www.gimnazija-bfrankopana-ogulin.skole.hr/?news_id=871#mod_news, 1. lipnja 2018.
7. Gimnazija Bernardina Frankopana, http://www.gimnazija-bfrankopana-ogulin.skole.hr/?news_id=859#mod_news, 1. lipnja 2018.
8. Grad Ogulin, http://www.ogulin.hr/10010-novosti/2439-grad-ogulin-partner-u-projektu-gimnazije-bernardina-frankopana-svi-za-jednog-jedan-za-sve, 1. lipnja 2018.
9. Općina Tounj, http://www.tounj.hr/opcina-tounj-partner-u-projektu-gimnazije-bernardina-frankopana-svi-za-jednog-jedan-za-sve/, 1. lipnja 2018.
10. Forum za slobodu odgoja, http://www.fso.hr/projects/pokreni-promjenu-prihvacanje-razlika-kroz-interkulturalno-obrazovanje-i-volontiranje/, 1. lipnja 2018.

Projekt, ki je združil preteklost s sedanjostjo

in povezal štiri države

Katja Hodnik

Uvod

Da bi mladi bolj poznali pomen tradicije in dediščine svojega kraja in da bi v dediščini ponovno odkrivali koristne stvari za današnji čas, je bil eden glavnih razlogov za mednarodni projekt z naslovom Kaj so roke naših babic znale. V projektu so sodelovale štiri šole povezane preko eTwinning-a, spletnega portala skupnosti evropskih šol, ki pedagoškim delavcem, ki delajo v šolah po Evropi, omogoča povezovanje, sodelovanje, razvijanje projektov, izmenjavo izkušenj. Naša šola OŠ Šentjernej kot vodilna partnerica v projektu je sodelovala s tremi tujimi partnerskimi šolami iz Srbije, BiH in Hrvaške: OŠ Olga Milošević Smederevska Palanka, OŠ Svet Sava Foča in OŠ Blage Zadre Vukovar.

Predstavniki učiteljev in učencev OŠ Šentjernej so obiskali vse partnerice na Hrvaškem, v BiH in Srbiji. Vse šole pa so s svojim predstavniki obiskale Šentjernej in sodelovale na zaključni konferenci.

Predstavitev dejavnosti OŠ Šentjernej

Učenci so se projekta zelo veselili, saj so vedeli, da bodo dejavnosti v šoli drugačne, zanimive in predvsem praktične. Skoraj v vsakem oddelku od 2. do 6. razreda so, kot bi odgrinjali tančico, pokukali v svet preteklosti in mu podali roko sedanjosti.

Od lanskega oktobra do danes so prehodili zanimivo pot raziskovanja, spoznavanja, učenja in ustvarjanja. Na šoli se je tako odvilo okoli 25 različnih aktivnosti, ki jih je vodilo več kot 30 mentorjev.

Dejavnosti projekta smo razdelili v štiri sklope, ki jih povezuje skupna misel.

… PRAZEN ŽAKELJ NE STOJI POKONCI …

… so znali reči v preteklosti in tudi danes. Hrana je osnovna potreba in snov, ki nas povezuje. Ljudje so včasih znali preživeti s tistim, kar so pridelali doma. Zelenjavni vrt je bil pred vsako hišo, vsaka družina, ki je imela kaj zemlje jo je obdelovala. Tudi sadovnjake z domačimi sortami sadja so imeli. Kuhali so stare, preizkušene jedi. Nekatere med njimi so spoznali tudi naši učenci.

V 3. c so spoznavali zelišča, jih poizkušali in delali namaze. Poleg ostalih vitaminov v hrani so odkrili vitamin L – ljubezen. Hrana ima drugačen okus, če je narejena z ljubeznijo. 3. d je presenečeno ugotavljal, da je bilo suho sadje včasih prava dragocenost, zlasti hruške, ki so bile sladke kot bomboni. Povabili so Hanino babico, da jim je povedala recept za sadni kruh, rezali so hruške na krhlje in jih posušili.

Sladke dejavnosti so se veselili tudi učenci, ki prejemajo dodatno strokovno pomoč, saj so zvezke in učbenike zamenjali z maso za piškote.

Učenci 4. d in sedmošolci z gosti iz Poljske so spoznali, da je bil kruh pri naših prednikih in je še danes v našem jeziku pojem, ki pomeni življenje in preživetje:

• priti do kruha,
• biti kruha lačen,
• biti kruha sit,
• spraviti otroka do kruha.

Na Dolenjskem so gospodinje krasile božične kruhe z rožicami in pticami. Izdelovale so testene ptičke – »tičke«, ki so otrokom prinašale zdravje in moč. Da na šentjernejskih poljih uspevajo različne vrste žita, so spoznali prvošolci in drugošolci, ko so jih obiskale članice Društva kmetic Šentjernej in jim pokazale, kako se izdelajo pletenice, ptički, parkeljni, polžki, prašički in rožice.

Ostali četrtošolci so poizkušali tudi jedi iz mladosti dedkov in babic. Pripravljali so ocvirkovo in riževo potico, koruzne in ajdove žgance, zaroštani močnik, kruhove makarone, krompir v oblicah, flancate, praženo ječmenovo kavo… Tako kot četrtošolci so tudi šestošolci pridno zbirali različne recepte in jih nato zapisali pri uri gospodinjstva.

Drugošolci so se odpravili po poteh kulturne dediščine. Najdlje so se zadržali v kmečki hiši, kjer so spoznali črno kuhinjo in v krušni peči spekli okusno pogačo. Ko so čakali na dobrote iz krušne peči, so prisluhnili zgodbam o tem, kako so nekoč živeli, se pomerili v metanju podkev …

Šentjernejska dolina je bila včasih znana po lončarstvu. Babice so nam povedale, da so imele njihove mame in stare mame v kuhinji veliko lončenih posod. Kupovale so jih na sejmih ali pri lončarju. Žganci iz take posode so bili še bolj okusni. Posebna je bila posoda za vino, imenovana »firkl«,iz »latvice« so otroci pili mleko. Danes g. Silvija Goršin prenaša znanje, ki ga je prejela od deda in očeta. Tretješolci so pri njej izdelali skodelico, člani oblikovalnega krožka pa so sami izdelali še ostale glinene posode.

Nit skozi šivankino uho

Nekoč se je veliko pletlo, kvačkalo, šivalo, klekljalo …, potem pa smo ob poplavi strojno izdelanih dodatkov malo pozabili na doma narejene izdelke.

Ročna dela so v svetu po raziskavah že dolgo znana kot delo, ki ima pomembno vlogo pri razvoju finomotoričnih spretnosti, čutnega zaznavanja, sproščanja, umirjanja uma in bistrenja misli. »Možgani odkrivajo, kar prsti raziskujejo.« Roke so čudovit in natančen inštrument, s katerim se namreč izrazi srednji del človeškega bitja – srčni del. Da je temu res tako, so v pol leta spoznali tudi nekateri učenci.

Mnogi med njimi so potrebovali veliko poguma in volje, da so se lotili šivanja, klekljanja, pletenja in kvačkanja. Pri oblikovalnem krožku so tako nastale blazinice, pri pletenju so si najbolj vztrajni spletli šal, kvačkali so majhne in večje prtičke, izdelali majhno volneno kapico in še kaj. Četrtošolci so pri likovni umetnosti izvirne čipke predstavili tudi z likovnim izdelkom. Petošolci so klekljali in šivali že v šoli v naravi na Vojskem, na tehniškem dnevu pa našili čudovite petelinčke. Ustvarjalna žilica se je širila in spretni prsti so ustvarjali tudi pred, med in po pouku. Tudi babice so iz svojih pletilk obrisale prah in pomagale z nasveti. Telo se je umirilo. Čas je tekel drugače. Izkusili so tišino in nepopisno veselje ob uspehu.

Četrtošolci so pri pouku angleščine spoznali, da so se oblačila, ki so jih nosili nekoč, precej razlikovala od današnjih. Kakšni so bili materiali, vzorci in kroji oblačil oziroma narodnih noš v naši domači pokrajini in v tujih deželah, so si lahko ogledali tudi na delavnici oblačilne dediščine, ki so jo učenci naše šole z mentorico folklorne skupine pripravili v sodelovanju z gosti s Poljske.

Da čas hitreje mine

Zvečer s kurami spat,
zjutraj s ptički vstat,
dan je treba iskat.

Če si človek čas pravilno razporedi, ga je dovolj. Ljudje so vedno našli čas za delo in sprostitev, kjer so lahko izražali svojo ustvarjalnost in uresničevali nove ideje. Umetnost navdihuje, osmišlja in bogati naš vsakdan.

Vsak čebelar je že od nekdaj ponosen na svoj čebelnjak in poslikane panjske končnice. Petošolci so to starodavno umetnost obudili in nastale so čudovite poslikave, ki so danes lahko lepo darilo.

Zanimivo je bilo tudi pri pouku zgodovine, v okviru katerega so šestošolci raziskovali, s kakšnimi igračami so se igrali dedki in babice. Babice so se seveda igrale s punčkami, ki so bile iz cunj. Podobne so izdelali tudi učenci sami. Drugošolci so sami so na karton izdelali špano ali mlin, od doma pa so prinesli fižolčke in koruzo in igra se je lahko začela. Zanimive so se jim zdele še ristanc, brk in igre s kamenčki. Domišljija nekoč tako kot danes ni poznala meja.

Gobelini so bili posebna strast babic, ki so ure in ure vtikale iglo, da so nastajale slike, ki so krasile stene. Ta izziv naše učence še čaka. Zaenkrat so si ogledali le razstavo prababice Ane.

Dedje so svojo umetniško žilico pokazali, ko so izdelovali praktične predmete, kot so metle, vile, grablje in košare. Namesto v trgovino so šli v gozd. Prikaz izdelave kmečkega orodja so spoznali učenci 4. b, ko jih je obiskal Žigov očka.

Tudi ličkanje koruznih storžev so znali včasih koristno uporabiti. Iz njega so pletli copate, cekarje, različne peharje in podstavke. Pri oblikovalnem krožku so razmišljali, kako bi ga lahko koristno uporabili – v njihovih glavah se je rodila zanimiva ideja in iz njega so spletli kitke, iz le-teh pa oblikovali snežinke – tako so nastali čudoviti novoletni okraski. Na eni izmed delavnic, ko so na šoli gostovali učenci iz poljskih Myslenic, je iz ličkanja nastal tudi LOGO PROJEKTA.

Ni lepšega, kot ob dolgih večerih poslušati pravljice in napete zgodbe iz ust dedkov in babic. Se strinjate? Prisluhnili so jim četrtošolci in jih nekaj tudi zapisali. Da lahko zgodbe pripovedujejo tudi stare fotografije, so pri pouku slovenščine spoznavali šestošolci in se naučili marsikaj o življenju nekoč. Zanimivo je bilo, da so nastajale predvsem ob pomembnih dogodkih (krst, birma, poroka, pogreb …), kasneje pa tudi ob drugih priložnostih.

Slovenskih pregovorov o vremenu so se dotaknili petošolci pri pouku angleščine, jih prevedli in opremili z ilustracijami. Nekaj starih slovenskih pregovorov pa so zbrale in zapisale članice interesne dejavnosti Čudežne besede.

Ob bistrem potoku

Podružnična šola Orehovica se je vključila v projekt Kaj so roke naših babic znale tudi s tedenskim projektom Ob bistrem potoku.

Učenci so se z učitelji podali na pot ob potoku Pendirjevka, kjer so nekoč hodili njihovi dedje in babice po vodo. Ogledali so si naravne pregrade, ki so služile napajanju živine in pranju perila. Povabili so dedke in babice, da so jim povedali, kako so se oskrbovali z vodo nekoč, in predstavili, kako se je pralo perilo. Zbirali so pregovore, peli so z ljudskimi pevkami pesmi o vodi, iz gline ustvarjali posode za vodo ipd. Šteli in obiskali so vodnjake in začutili spoštljiv odnos dedov in babic do pitne vode, ko le-ta še ni pritekla s pipe.

Zaključek

Cilji projekta so bili spoznati ročna dela in izdelke, ki so jih izdelovale naše babice; skozi dejavnosti omogočiti učencem izkušnje izmenjave znanj s povezovanjem z vrstniki iz drugih držav – partnerskih šol; spoznati pomen tradicije in kulturne dediščine kraja; spodbuditi ročno ustvarjanje učencev; spodbuditi ustvarjalnost izražanja skozi motive, oblike in materiale, ki so jih tradicionalno izdelovali v kraju; izdelati ustvarjalne, zanimive, drugačne izdelke, navdihnjene s tradicijo; razviti skrb mladih za ohranjanje kulturne dediščine; spoznavati druge kulture in drugačne oblike izražanja; razvijati občutek skupnosti in pripadnosti obenem pa razumevanje in spoštovanje kulture drugega; pridobivanje izkušenj sodelovanja (sodelovalnega učenja) z vrstniki drugih držav in kultur; komunikacija v angleškem jeziku.

Zagotovo so bili cilji realizirani. Težko je opisati energijo na zaključni konferenci, ko so se otroci vseh držav treh dneh izredno povezali.

Vključeni v projekt smo mnenja, da tovrstne izmenjave bogatijo šolski prostor, širijo obzorja učiteljev in učencev ter skrbijo za prenašanje in negovanje tradicije iz roda v rod. Zagotovo bomo s takšnimi projekti še sodelovali.

Raziskovanje različnih okolij domačega kraja

Irena Platiše

Znanje, ki ga pridobimo z digitalnim učenjem, ali učenci v šolskih učilnicah, ni enako tistemu, ki ga pridobimo iz lastnih izkušenj v resničnem svetu, kažejo raziskave. S hitrim razvojem tehnologije otroci preživljajo več časa znotraj šolskih prostorov in v digitalnem svetu ter manj zunaj, v naravi. To lahko slabše vpliva na njihov miselni proces, saj si naši možgani stvari bolje zapomnijo, če jih izkusijo, kot pa če jih zgolj preberejo, vidijo, slišijo.

Strokovnjaki so ugotovili, da človeški možgani stvari bolje dojemajo, kadar jih vidijo fizično, v resničnem svetu. S številnimi študijami, kot je tudi poskus zlaganja kock pri otrocih, so ugotovili, da se otroško dojemanje spremeni, če te kocke zlagajo fizično ali prek zaslona digitalne naprave. Zgolj gledanje neke dejavnosti na zaslonu ali v učbeniku ne omogoča poglobljenih izkušenj. Otroci za boljše razumevanje pojavov torej potrebujejo resnično, ne zgolj navidezno izkušnjo. (Povzeto po ScienceNordic, 9. 1. 2018)

Ker je torej za otroke zelo pomembna osebna izkušnja ter učenje v/iz narave, se pri svojem delu kot učiteljica večkrat poslužujem različnih oblik dela na prostem.

V pomladanskih mesecih sem izvedla dopoldansko (5 urno) delo na terenu. Poudarek je bil na spoznavanju domačega kraja oziroma na spoznavanju in doživljanju različnih življenjskih okolij domačega kraja (travnika, vode, vinograda, gozda in vrta). Naravoslovne vsebine sem povezala s športom-pohod, orientacijo, ekološko ozaveščenostjo, skrbjo za naravo…

Učenci so že ob najavi terenska dela zelo navdušeni, zato dodatne motivacije za izvedbo niti potrebovali niso.

Ključne besede: učenje na prostem, terensko delo, različna življenjska okolja

Cilji, ki naj bi jih učenci tekom dopoldneva osvojili:

Učenci:

• spoznajo različna naravna življenjska okolja v domačem kraju,
• vedo, da različna življenjska okolja nudijo bivališče različnim rastlinam in živalim,
• opazujejo in raziskujejo različna življenjska okolja v spomladanskem času,
• iščejo podobnosti in razlike različnih življenjskih okolij,
• z različnimi čutili (tip, okus, sluh, vid…) občutijo/začutijo svet okoli sebe,
• se urijo v „branju“ zemljevida,
• krepijo svojo zavest v skrbi do narave,
• tekom dopoldneva krepijo pozitivne medprijateljske vezi.

Opis terenskega dela

1. Uvod

Učence sem tokrat zbrala na zelenici ob šolskem igrišču. Usedli smo se na tla in preko različnih igric/dejavnosti začutili naravo.

• zaprli smo oči in prisluhnili jutranjemu ptičjemu petju,
• pobrali kamenček in ga otipali,
• z bosimi stopali smo se sprehodili po jutranji rosi,
• opazovali in opisovali smo drevesa /cvetlice, ki so zacvetele ob šolskem igrišču.

Nato sem učence pripravila za terensko delo:

• pregled nalog, ki jih bodo reševali na terenu,
• razlaga branja zemljevida-ponovitev,
• varnost,
• skrb za naravo (hodimo po urejenih poteh, ne uničujemo cvetja, rastlin, pobiramo smeti, ki jih najdemo na poti…),
• razdelitev materiala, ki ga bodo učenci odnesli na delovne postajo.

2. Terensko delo

Učenci so po skupinah odšli na teren. Zaradi varnosti jih je spremljala ena učiteljica. Vendar pa smo dovolile, da so delo opravljali čim bolj samostojno. Dovolile smo jim, da so sami raziskovali naravo. Njihove spodbude, beseda, dejanja so umerjale pogovor, aktivnosti. Učni list je bil okvir, delalo in pogovarjalo se je še veliko več.

Učenci so na teren odšli s pomočjo zemljevida, na katerem je bilo s fotografijo označenih pet postajališč. Na vsakem postajališču so učenci rešili predvidene naloge.

3. Zaključek

Skupaj z učenci smo se zbrali pri peskovniku. Učenci so izdelali preprosto maketo domačega kraja in ponazorili kotičke (življenjska okolja), ki so jih obiskali danes. Ob maketi so učenci pripovedovali o svojih izkušnjah, spoznanjih in doživetjih na današnjem terenskem delu.

Skupaj smo pregledali tudi rešene učne list in razpredelnice z nabranimi »zakladi« različnih življenjskih okolij.

Pomembnih dejstev

Katere nadosebne vrednote so spodbujene pri učencih med učno vsebino?

• SPOŠTOVANJE NARAVE IN SKRB ZA STANJE NAŠEGA PLANETA (Učenci so bili cel dan pozorni, kje so hodili, da niso uničevali/pohodili mladih rastlin, v gozdu so bili tihi in mirni, da niso plašili gozdnih živali, med potjo so pobirali smeti, ki so jih našli in jih ob koncu dneva razvrstili v pravi zabojnik, pri reševanju nalog na travniku niso trgali cvetlic, temveč so jih opazovali, tam, kjer so jih našli, tetam na vrtu so pomagali pri sajenju…)

Katere kompetence so učenci pridobili za oblikovanje trajnostne prihodnosti?

• UČENCEM JE BILO OMOGOČENO, DA SO SE ZAVEDALI MEDSEBOJNE POVEZANOSTI – JAZ, TI IN SVET OKOLI NAS.

Vsi smo med seboj povezani in odvisni. Skupaj skrbimo za naravo, a jo tudi spreminjamo, urejamo… Vsi smo delček nečesa večjega. S pomočjo kmetic na vrtu so se resnično povezali med seboj, s sosedi in okoljem.

• UČENCEM JE BILO OMOGOČENO SODELOVANJE, UDELEŽBA IN PREVZEMANJE ODGOVORNOSTI TER USMERJANJE LASTNEGA UČENJA.

Učenci so imeli celo dopoldne priložnost sodelovati v najrazličnejših aktivnostih. S svojimi ugotovitvami, spodbudami, mnenji so usmerjali svoje lastno učenje. Njihovu ugotovitve so usmerjale „učenje“.

• UČENCI SO RAZMIŠLJALI O TEM, KAJ SO SE NAUČILI IN NA KAKŠEN NAČIN

Že na terenu in v zaključnem delu dneva so učenci povzemali svoja spoznanja. Govorili so o povezavah vinograda z gozdom. Npr da je bilo v vinogradu toplo, v gozdu pa še hladno. Ugotovila so, zakaj so kmetje vinograd postavili ravno na sončno stran

Prepoznavali so podobnosti in razlike med rastlinami v vinogradu, travniku, vrtu, reki, gozdu. Z objemanjem dreves so razmišljali o starosti dreves.

Katera področja učenčevega življenja so vključena v učni vsebini?

• POVEZANOST Z UČENCI SAMIMI (Vsak je naravo doživljal te dan po svoje.)
• POVEZANOST Z NARAVNIM OKOLJEM (Skozi celotno dopoldne so bili v naravnem okolju.)
• POVEZANOST Z OKOLJEM, KI GA JE OBLIKOVAL ČLOVEK (vrt, vinograd, delno travnik in gozd))
• SPODBUJANJE AKTIVNEGA PRENOSA ZNANJA MED IZKUŠNJO IN PO NJEJ (Učenci so že na terenu uporabljali in povezovali svoja znanja. Po vrnitvi smo v pogovoru povezovali izkušnje in se pogovorili, kje in na kakšen način bodo svojo znanja lahko uporabili naprej. Npr. sejanje in sajenje rastlin na vrtu/polju. Pri ugotavljanju plovnosti predmetov, so ugotovili, iz česa bi lahko naredili preprost čolniček/splav-les. Ugotavljali so, zakaj so kmetje pokosili travnik, zakaj ženice sadijo zelenjavo na svojih vrtovih…)
• POVEZANOST Z LOKACIJO (Raziskovanje domačega kraja-močna povezanost z okoljem.)
• VZPODBUJANJE IN POVEČANJE RADOVEDNOSTI (Ugotavljanje plovnosti, iskanje rastlin in živali na travniku in v reki, iskanje zakladov v vsakem izmed okolij…)
• DELOVANJE IN UŽIVANJE V NARAVNEM OKOLJU (Učenci so celotno dopoldne neizmerno uživali v raziskovanju.)
• VKLJUČEVANJE UČENCEV Z GLAVO (so razmišljali in povezovali svoja znanja), SRCEM (pozitivno doživljanje in raziskovanje narave) in ROKO (veliko stvari so iskali, preizkušali, tipali…)
• UPORABA RAZLIČNIH METOD (preizkušanje, tipanje, okušanje, iskanje živali in rastlin, opazovanje, pogovor, … ) IN ODRIVANJE NEČESA NOVEGA (plovnost)

4. Sklepne misli

Učenci so znali v peskovniku prikazati različna življenjska okolja v Žužemberku. Znali so prenesti svoje izkušnje v pogovor in razmišljanja, zakaj nekatere živali npr. živijo samo v gozdu in ne tudi na travniku ali obratno, zakaj lahko mravljico najdemo na travniku, vrtu in gozdu.

Tudi čustveni odziv je pomemben. Skozi celotno dopoldne se je kazala motiviranost in sproščenost otrok. Otroci so bili dovzetni za vsa nova spoznanja. In kadar se nekdo uči v veselj in zabavi, potem so velike možnosti, da ta spoznanja ohrani in po njih tudi živi.

Da so učenci uživali mi povedo tudi nešteto vprašanj/opazk/misli otrok na terenu. Predvsem pa tudi vsakodnevno spraševanje: Kdaj gremo spet raziskovat? A bomo šli še enkrat za dalj časa lovit travniške živali? Ali nam boste še kdaj dovolila, da raziskujemo dno reke Krke?

Ja, seveda bom dovolila. Čim prej in čim večkrat. Vidim, da od tako izpeljanih učnih vsebinah učenci odnesejo mnogo več.

Skupaj smo preživeli čudovito dopoldne. Prijetna izkušnja, ki je povezala tudi nas tri učiteljice spremljevalke.

5. Literatura

1. UČENJE NA PROSTEM ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ –plakat
2. htpp://eucilnica.csod.si
3. http://http//sciencenordic.com/digital-knowledge-poor-substitute-learning-real-world

Ločevanje zmesi

Učenje z raziskovanjem v prvem razredu

Marinka Kozlevčar

Uvod

Učenje z raziskovanjem postaja vse bolj priljubljena oblika pouka.

Raziskovanje je eden od načinov pridobivanja znanja, ki je otrokom zanimiv, saj temelji na njihovi aktivni vlogi.

Lahko iščejo odgovore na lastna vprašanja ali pa na vprašanja učitelja, v vsakem primeru je rezultat odvisen od njihove aktivnosti.

Iz definicije Ameriškega nacionalnega raziskovalnega sveta je nastal posplošen opis pouka z raziskovanjem: Učence vodi k razvijanju razumevanja naravoslovnih pojmov skozi neposredno izkušnjo s snovmi, predmeti, rastlinami in drugimi bitji, s pomočjo knjig in drugih virov ter strokovnjakov, ob sprotnem argumentiranju in izmenjavi mnenj. Vse to poteka pod vodstvom učitelja. Krnel, Dušan. (2007)

S pomočjo raziskovalnega pristopa sledimo dvema temeljnima ciljema izobraževanja: ohraniti radovednost otrok in trajen interes za znanje ter oblikovati sposobnosti, ki so potrebne za samostojno reševanje problemov. Petek, D. (2012)

Prednosti raziskovalnega pouka sta večja motiviranost in večja samostojnost učencev. Znanje, pridobljeno med raziskovalnim učenjem, je običajno trajnejše od znanja, ki ga učenci pridobijo pri klasičnih oblikah pouka.

Slabost raziskovalnega pouka pa je, da načrtovanje in organizacija vzameta veliko časa. Vloga učitelja je pri usmerjanju učencev v vseh fazah raziskave izrednega pomena, zato se želimo dodatno usposabljati za raziskovalni pouk.

Priložnost usposabljanja je bila dana učiteljem, ki smo se vključili v mednarodni projekt Fibonacci. Nosilka projekta v Sloveniji je bila Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Organizirane so bile brezplačne eksperimentalne delavnice, na razpolago smo imeli didaktična gradiva, ki so bila skladna z učnimi načrti za osnovno šolo. Izposodili smo si lahko eksperimentalne komplete za delo z učenci, ki so nam na voljo tudi po zaključku triletnega projekta.

Zavedamo se, da je učence potrebno postopoma voditi po poti raziskovanja, zato že šestletnikom predstavimo načine, kako se raziskave lotijo. Graditi je potrebno na učenju z razumevanjem, na razvijanju mišljenja in učenju temeljnih naravoslovnih pojmov in ne le na kopičenju podatkov.

Glavni del

En dan pred raziskavo preberemo Grimmovo pravljico Pepelka.

Raziskava

Nekdo potrka na vrata. Dobimo moder in rdeč zaboj. Polovica učencev se razvrsti k modremu, polovica k rdečemu zaboju.

Skupina pri modrem zaboju skupaj z učiteljico odide v drug prostor, kjer za Pepelko izdelajo plesno obleko.

1. Raziskovalno vprašanje (kaj želimo izvedeti)

Skupina, ki ostane, odpre rdeči zaboj. V njem so pripomočki in pismo, v katerem nas Pepelka prosi za pomoč.

Želi se udeležiti plesa na gradu. Toda njena hudobna mačeha ji je dala težko nalogo. Ločiti mora velika, rjava semena od majhnih, rumenih. Zato nas sprašuje: »Kako naj najhitreje ločim velika in majhna semena. Ali s prsti ali s sitom ali z magnetom?«

Slika 1. Pepelkino pismo

Postavljanje hipotez (»Kaj mislite, s čim?«)

»S sitom.«
»Jaz tudi mislim, da s sitom.«
»S sitom, ker bodo majhna semena padla skozi.«
»Mislim, da ji sploh ne bo uspelo«
»Če je magnet zelo močan, se bo vse prijelo nanj.«
»Magnet je za kovino. S sitom bo najhitreje.«
»Ne, na magnet se ne bo nič prijelo. Najbolj hitro ji bo uspelo s prsti.«
»Poskusi naj s prsti, tako bo najhitreje.«

Predlagam, da naredimo poskus.

Vprašam jih: »Kaj nas je vprašala Pepelka? Kaj želimo izvedeti?«

Povem jim, da je to naše raziskovalno vprašanje. Zapišemo ga na tablo in na zapisovalne liste.

Slika 2. Raziskovalno vprašanje

2. Načrtovanje raziskave

Vprašam jih: Kaj za to potrebujemo?

Pregledamo material in pripomočke, ki so v zaboju, jih zložimo na mizo in sproti zapisujemo oz. rišemo na tablo in na zapisovalne liste.

 

Slika 3. Ogled pripomočkov

Slika 4. Pripomočki za raziskavo

Ponovno povedo, kaj je raziskovalno vprašanje.

Vprašam jih: »Kako bomo to storili?«

Skupaj izdelamo načrt dela in ga zapišemo na tablo ter zapisovalne liste.

Slika 5. Načrt raziskave

3. Razdelitev vlog

Učenci so se razdelili v tri skupine po tri učence. Vsak je dobil svojo zadolžitev in temu primerno oznako.

Slika 6. Vloge

4. Raziskovanje

Vsaka skupina gre k eni mizi. Dela lahko samo raziskovalec, ostala dva opazujeta. Ko se zasliši zvonček, lahko začnejo. Skupina, ki konča, pride na dogovorjeno mesto in dvigne znak za prvo, drugo ali tretje mesto, odvisno od tega, kateri po vrsti končajo z delom.

Povem jim, da se mora delati točno po dogovorjenem načrtu.

Poskus naredimo trikrat. Vse tri skupine opravijo vse tri poskuse. Tako zagotovimo točnost poskusa.

Slika 7. Ločevanje semen z magnetom       Slika 8. Ločevanje semen s prsti

Slika 9. Ločevanje semen s sitom

5. Zapisovanje in obdelava podatkov

Po vsakem poskusu učenci v tabelo vnesejo podatke.

Slika 10. Tabela s podatki

6. Kaj se je zgodilo

Ponovno povedo, kaj je raziskovalno vprašanje.

Vprašam jih: »Kaj se je zgodilo?«

Ugotovitve zapišemo na tablo in na zapisovalne liste.

Slika 11. Kaj se je zgodilo

7. Kaj smo ugotovili?

Ponovno povedo, kaj je raziskovalno vprašanje.

Vprašam jih: »Kaj smo ugotovili?«

Skupaj oblikujemo odgovor na zastavljeno raziskovalno vprašanje in ga zapišemo na tablo, zapisovalci pa na svoje zapisovalne liste.

Slika 12. Ločevanje semen s sitom je bilo najhitrejše     Slika 13. Odgovor na raziskovalno vprašanje

8. Bi naslednjič naredili kaj drugače?

Izjave otrok:

»Jaz bi bila drugič raje raziskovalka in ne zapisovalka.«
»Jaz ne bi nič spremenil.«
»Prehitro se je končalo. Bolj dolgo bi delal, ker mi je bilo všeč.«
»Naredili smo vse točno po načrtu in vse je bilo lepo.«
»Magnet bi dala kar stran, saj vsi vemo, da se na magnet prime kovina in ne semena. Samo Pepelka tega ne ve.«

Sestavimo pismo z odgovorom na raziskovalno vprašanje, priložimo zapisovalne liste in pismo pošljemo Pepelki.

Skupini (modri in rdeči zaboj) se zamenjata.

Naslednji dan prejmemo zahvalno pismo, ki ga pošilja Pepelka.

Zaključek

Glavni cilj te raziskave je bil spoznavanje postopkov za ločevanje trdnih zmesi.

Uresničevali smo še druge cilje, predpisane v učnih načrtih. Ti cilji so, da učenci:

• načrtujejo preprost poskus,
• grafično prikažejo in predstavijo ugotovitve opazovanj, raziskav idr.,
• izpolnjujejo tabele,
• se znajo za delo pripraviti in po končanem delu pospraviti,
• utrjujejo vrstilne števnike,
• predlagajo, kako izvedemo poskus, napovedujejo izid poskusa,
• razvijajo sposobnosti za grafično komuniciranje (uporaba simbolov),
• prepoznajo nujnost sodelovanja med ljudmi,
• uporabljajo preproste pripomočke, izvedejo poskus,
• opazujejo in opazovano napišejo ali narišejo.

Otroci so se učili predvidevati, postavljali so hipoteze, opazovali, primerjali, analizirali. Ko so podatke obdelali, so jih tudi predstavili. Preko lastne aktivnosti in izredne motivacije za delo, so si pridobili novo znanje.

Delo v skupinah je potekalo umirjeno, med seboj so sodelovali in si pomagali.

To ni bila naša prva raziskava, zato so že vedeli, kako naj se raziskovanja lotijo. Potrebovali so manj navodil kot prvič.

Ugotavljam, da je za uspeh raziskave pri šestletnikih izredno pomembna dobra motivacija. Lahko je pridih skrivnostnosti ali pa prošnja za pomoč. Učenci so bili takoj pripravljeni pomagati Pepelki in so se dela lotili z veliko vnemo.

Na tablo in na zapisovalne liste smo sproti zapisovali zato, da se naučijo pravilnega postopka. Zapisovanje vzame zelo veliko časa in energije, saj šestletniki še ne pišejo oz. pišejo počasi.

Zelo si jim bile všeč njihove vloge. Čutili so se pomembne. Vsi so svoje delo opravili izredno natančno, odgovorno in točno tako, kot je bilo dogovorjeno.

Vesela sem bila, da smo nekaj hipotez ovrgli, saj so se tako prepričali o pomembnosti raziskav. Sami so ugotovili, da je najbolje narediti poskus, da se o nečem resnično prepričaš.

Na koncu pri vprašanju »Kaj smo ugotovili?«, so tisti s pravilno postavljenimi hipotezami odvrnili: »Saj sem vedel!« ali pa »Jaz sem prav povedal.«. Otroci imajo namreč zelo radi prav, ker nenehno tekmujejo med seboj. Narediti bo potrebno še veliko poskusov, da se bodo naučili, da ni pomembno tekmovanje, ampak raziskovanje oziroma odkrivanje odgovorov na »Kako bi …?, S čim bi …?«.

Povedala sem jim, da se zapisanega načrta ne sme spreminjati. V nasprotnem primeru ga je potrebno znova zapisati in se držati novega. Med raziskavo sem jih tudi večkrat vprašala, kaj je raziskovalno vprašanje.

Naučili so se, da je potrebno poskus večkrat ponoviti, da je veljaven.

Otroci so utrdili prejšnje znanje in pridobili nekaj novih izkušenj. Njihovo pozornost so pritegnili magneti, zato so predlagali novo raziskavo, pri kateri bi jih lahko uporabili.

Ponovno ugotavljam, kako je delo z manjšo skupino bolj učinkovito. Srečo imamo, da si v prvem razredu, kjer sva prisotni vzgojiteljica in učiteljica, tako delo lahko privoščimo.

Priznam, da bi se sama težje spopadla s tako raziskavo, če ne bi sodelovala v projektu Fibonacci. Tam sem dobila jasna in konkretna navodila ter postopek načrtovanja in izpeljave.

Literatura

1. Program osnovna šola, Spoznavanje okolja, Učni načrt, 23. 8. 2016
2. Program osnovna šola, Matematika, Učni nacrt, 23. 8. 2016
3. http://www.fibonacci-project.si/, 18. 1. 2011
4. Krnel, Dušan. 2007. Pouk z raziskovanjem. Naravoslovna solnica. 11 (1/3): 8–11.
5. Petek, D. (2012). Zgodnje učenje in poučevanje naravoslovja z raziskovalnim pristopom. Revija za elementarno izobraževanje, 5 (4), 101–114. 
6. Raušl, E. (2012). Učenje z raziskovanjem pri pouku naravoslovja. Didakta, 22 (158), 46–47.

Fotografije: osebni arhiv Marinka Kozlevčar

1. svetovni dan čebel

Lucija Ademoski

Uvod

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) je, na pobudo Slovencev in ob 100% podpori čebelarjev z vsega sveta, 20. maj razglasila za svetovni dan čebel, ki nas bo odslej vsako leto opozarjal na pomembnost ohranjanja čebel in njihovega življenjskega okolja, kakor tudi na njun pomen za celotno človeštvo. Veliko delo v treh letih prizadevanj za ta korak je opravil predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč, ki že dolgo opozarja na ogroženost čebel in si prizadeva za njihovo uvrstitev na seznam ogroženih živalskih vrst.

Slika 1. Logotip svetovnega dneva čebel

Zakaj prav 20. maj?

To je dan rojstva Slovenca Antona Janše (1734-1773), začetnika sodobnega čebelarstva, in enega največjih tovrstnih strokovnjakov v tistem času. Na mesto prvega cesarsko-kraljevega učitelja čebelarstva na Dunaju ga je imenovala sama cesarica Marija Terezija.

”Anton Janša je v nemškem jeziku napisal dve temeljni čebelarski knjigi: Razprava o rojenju čebel (1771) in učbenik Popolni nauk o čebelarstvu. Ta je izšel po njegovi smrti, leta 1775. /…/ Cesarica Marija Terezija je po njegovi smrti izdala ukaz, po katerem so morali vsi čebelarski učitelji učiti po njegovih knjigah. Njegove čebelarske nasvete čebelarji upoštevajo še danes. Kot čebelar je Anton Janša spremenil velikost in obliko panjev, tako da jih je bilo mogoče sestaviti v bloke. Uveljavil je kranjski način umeščanja panjev v za to postavljene stavbe, čebelnjake, kakršne poznamo še danes. Zagovarjal je, da čebel nikoli ne smemo moriti in da jih je treba voziti na pašo.” (Anton Janša (1734-1773) /…/, b.d.)

Slika 2. Anton Janša, pionir sodobnega čebelarstva

Obeleževanje svetovnega dneva čebel, ki so simbol pridnosti, vztrajnosti, gospodarnosti, skrbnosti, modrosti itd. bo prav v mesecu maju potekalo zato, ker je na severni polobli to čas najbujnejšega razvoja čebel. Takrat so čebele najštevilčnejše in se začnejo razmnoževati, potrebe po opraševanju pa so največje. Na južni polobli je takrat jesenski čas spravila čebeljih pridelkov in z njim povezan čas medu.

Kot ambasadorke čistega okolja so čebele temelj človeškega prehranjevanja, saj se brez njih rastline ne bi mogle razmnoževati. Zaradi uporabe pesticidov, onesnaževanja okolja, podnebnih sprememb in naraščajočega števila svetovnega prebivalstva pa so vedno bolj ogrožene. Največji sovražnik čebel smo ljudje, ki se vse premalo zavedamo pomembnosti njihovega obstoja. V ta namen moramo že najmlajše seznanjati s pomenom njihovega obstoja, kakor tudi s problematiko velike onesnaženosti okolja, ki znatno vpliva na zdravje ljudi, rastlin in živali.

Albert Einstein je nekoč dejal: Ko bo umrla zadnja čebela, človeštvo ne bo živelo več kot štiri leta. Ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi.

Naravoslovni dan ‘Od čebele do medu’

Naši šestošolci so se v maju odpravili na naravoslovni dan v Čebelarski center Slovenije na Brdo pri Lukovici, kjer ima sedež tudi Čebelarska zveza Slovenije, ki že vrsto let zgledno sodeluje s šolami in z vrtci.

Slika 3. Čebelarski center Slovenije

Učenci so v naravnem okolju lahko od blizu spoznali življenje čebel, od katerih je odvisna vsaka tretja žlica naše hrane. Ustrezno zaščiteni so si ogledali čebelnjake, spoznali organiziranost čebelje družine, delo in opremo čebelarja. Seznanili so se z zgodovino čebelarstva na Slovenskem in v spremstvu vodičke obiskali zeliščno-čebelarsko učno pot. Okušali so različne vrste medu in ostale čebelje pridelke. Izvedeli so, da je avtohtona kranjska sivka po zaslugi gorenjskih čebelarjev zaslovela na vseh kontinentih in da so množični pogini čebel v zadnjih letih resen pokazatelj, da v našem okolju ni vse tako, kot bi moralo biti. Še posebej pa so si zapomnili primerjavo matice in delavke, ki so si ju lahko skozi steklo tudi od blizu ogledali. Zelo presenečeni so bili nad velikostjo matice, ki je res občutno večja od delavke.

Opozorili so jih, da se moramo zavedati hudih posledic podnebnih sprememb, onesnaženosti okolja in škodljive uporabe pesticidov, ki so vzrok bolezni čebel in njihovega izumiranja. V današnjem času čebele brez pomoči čebelarjev ne morejo več preživeti. Ob pomanjkanju poletne paše jim morajo dovajati vodo in jih hraniti. Za njihovo ohranitev pa lahko veliko naredimo tudi sami s sajenjem medovitih rastlin, kot so paradižnik, paprika, buče, borovnice, jagode, sadno drevje, sivka, meta, rožmarin, timijan, žajbelj, origano, melisa, bazilika … V parkih naj bi raslo čim več kostanjev, lip in javorov, s čimer bi pomagali ne le čebelam, ampak tudi ostalim opraševalcem. Na polja bi se morala vrniti kraljica čebelje paše ajda, na travnike pa travniško cvetje, ki zaradi prehitre košnje vse bolj izginja. Z izginjanjem cvetočih rastlin pa izginja tudi bogat vir hrane za čebele.

Ob 1. svetovnem dnevu čebel so šestošolci z mentorico v šolski avli pripravili tudi zanimivo razstavo, v knjižnici pa smo na ogled postavili knjige s področja čebelarstva, ki jih je dopolnjeval izbor knjižic iz dolgoletne zbirke Čebelica s prav takšnim logotipom.

Slika 4. Razstava v šolski avli – 1

Slika 5. Razstava v šolski avli – 2    Slika 6. Razstava v šolski avli – 3

 
Slika 7. Razstava v knjižnici                           Slika 8. Logotip zbirke Čebelica

Tradicionalni slovenski zajtrk

Od leta 2012 na tretji petek v novembru obeležujemo dan slovenske hrane. V okviru tega dne na naši šoli poteka tudi projekt Tradicionalni slovenski zajtrk, ko otroci zaužijejo zajtrk iz živil slovenskega porekla (mleko, jabolko, kruh, med, maslo). Tega dne se z njimi še posebej pogovorimo o zajtrku kot pomembnem obroku dneva, o prednostih uživanja lokalno pridelanih živil, o kulturi in pomenu zdravega prehranjevanja in gibanja, kakor tudi o pomenu čebelarstva in odnosa do okolja.

Slika 9. Tradicionalni slovenski zajtrk

Pobudnica projekta Čebelarska zveza Slovenije otroke v vrtcih in prvi triadi obdari in razveseli z izobraževalno zgibanko ‘Čebelica, moja prijateljica’, ki otroke v sliki in besedi na prijazen način seznani s čebelarstvom in z vlogo čebel pri pridelavi hrane, kakor tudi s pomenom čistega okolja za življenje čebel.

Čebelica – Moja prijateljica

Na dan medenega zajtrka, kot ga tudi radi poimenujemo, so se lansko leto tudi naši mladi pevci s harmonikarjem pridružili istočasnemu množičnemu prepevanju ponarodele pesmi Ansambla Lojzeta Slaka ‘Čebelar’ na različnih lokacijah po Sloveniji, s čimer so potrdili, da smo Slovenci res narod čebelarjev.

Literatura

1. Anton Janša (1734-1773) : prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na Dunaju. (b.d.). Pridobljeno s http://visitzirovnica.si/kdo-je-bil-anton-jansa/
2. Dan slovenske hrane. Pridobljeno s http://www.mkgp.gov.si/delovna_podrocja/promocija_lokalne_hrane/dan_slovenske_hrane/
3. KDOR se čebel boji, medu ne dobi: paberkovanje po čebelarski dediščini. (2018). Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba.
4. La. Da. (20. 5. 2018). Svet na pobudo Slovenije praznuje svetovni dan čebel. Pridobljeno s http://www.rtvslo.si/okolje/narava/svet-na-pobudo-slovenije-praznuje-svetovni-dan-cebel/455458
5. 20. maj: svetovni dan čebel (b.d.)

Fotografije: osebni arhiv Lucije Ademoski in https://www.google.si

Muca Copatarica na obisku

Ksenija Satler

Povzetek: V skupini otrok od 1 do 2 leta starosti, sem se odločila, da otrokom predstavim igračo, ki bo predstavljala povezanost med vrtcem in domačim okoljem. Izbrala sem lik Muce Copatarice, ki jo lahko uporabimo tudi v vrtcu kot spodbudo za določene dejavnosti. Otroci so jo najprej spoznali v vrtcu, nato pa jih je obiskala muca doma. Starši so se s tem projektom strinjali, saj so velik delež opravili prav oni s svojimi zapisi v zvezek.

Ključne besede: otrok, starši, vrtec, povezanost, Muca Copatarica.

Slipper Keeper Kitty comes to visit

Abstract: In a kindergarten where children’s age varies from 1 to 2 years, I decided to introduce a toy that would represent a connection between kindergarten and home. I chose the character of Slipper Keeper Kitty, which we can use in kindergarden as motivation for certain activities. The kids first met her in kindergarten, then she visited them at home. The parents agreed with the project, since they did the most part by adding their entries in a notebook.

Keywords: child, parents, kindergarten, connection, Slipper Keeper Kitty.

Uvod

V mesecu septembru sem prevzela skupino otrok od 1 do 2 leta in večina med njimi je prvič stopila v vrtec. Že med poletjem sem razmišljala, kaj bi otrokom v tej starosti ponudila, da bi bilo uvajanje za njih čim manj stresno. Hkrati sem si pa želela, da bi otroci čutili povezanost med vrtcem in domačim okoljem. Tako sem prišla na idejo o Muci Copatarici, ki bi obiskala otroke čez vikend na domu. Ker sama ne šivam, sem se odločila, da bom muco dala nekomu zašiti. Po internetu sem iskala povezavo, ki bi me pripeljala do osebe, ki bi mi bila pripravljena zašiti igračo. Tako sem stopila v kontakt z osebo, ki je izdelala našo Muco Copatarico. Moram reči, da sem bila navdušena, ko sem jo dobila v roke. Naslednji korak je bil, da se starši strinjajo s projektom. Na uvodnem sestanku sem staršem predstavila projekt in seveda so potrdili sodelovanje v le tem. Namreč otroci so poleg igrače domov odnesli tudi zvezek, v katerega so starši zapisali vtise otrok.

Izbira igrače glede na projekt

Knjižni lik Muce Copatarice je naredil name vtis že v otroštvu. Spomnim se je kot muce, ki je otroke spodbujala k pospravljanju copat. Poleg vseh knjižnih likov se mi je le-ta zdela poučna in hkrati dovolj senzibilna, da prevzame otroke v tej starosti. Vedela sem, da bom lahko s to igračo motivirala otroke za različne dejavnosti in da bo večino otrok zaradi njene lepote navdušena. Namreč otroci imajo radi lepe stvari.

Slovenska literarna umetnica Ela Peroci pa je napisala nam vsem zelo dobro znano Muco Copatarico, ki v pravljici nastopa kot vzgojni lik. Najprej vsem otrokom, ki ne pospravljajo copat, le-te vzame, ampak z dobrim namenom, da jih popravi – zašije kakšno luknjo, naredi mehkejši podplat,… Otroci, ki gredo na pot iskat domovanje Muce Copatarice, skozi to potovanje dorastejo in dozorijo v odgovorne otroke, ki se zavežejo, da bodo pospravljali svoje copate. Muca Copatarica je izrazito pozitiven materinski lik, saj jo skrbi za otroke, ne le, da ne bi ostali bosi, ampak tudi, da bodo ‘dobro obuti vse življenje’, to je da bodo postali odgovorni ljudje [3].

Otroci so lahko ta lik podrobno spoznali takrat, ko so domov prinesli knjižni nahrbtnik. Namreč v nahrbtnik sem dala tudi to knjigo.

Sodelovanje družine in vrtca

Otrok z vstopom v vrtec prvič prihaja iz znanega socialnega okolja (družine) v neznano socialno okolje. To je pomemben trenutek v otrokovem življenju, saj se otrok prvič sreča z dvema socialnima okoljema. Pri tem moremo vedeti, da je otrok pod vplivom različnih dejavnikov v teh okoljih, zato si moremo vzgojitelji prizadevati, da se ti dejavniki čim bolj med seboj približajo[1]. Lepičnikova po Maslowu (1982) navaja, da preko vzgoje svojih otrok starši zadovoljujejo tudi svoje potrebe po pripadanju, ljubezni in spoštovanju. V nadaljevanju povzame, da imamo vzgojitelji pri tem pomembno vlogo, ki jo lahko uresničujemo z resničnim, vsebinsko bogatim sodelovanjem s starši. Poudarja, da je »sodelovanje med starši in vzgojitelji zapleten in večdimenzionalen proces, ki prvenstveno temelji na obojestranski pripravljenosti za sodelovanje« [1].

Pomen sodelovanja med vzgojiteljem in starši

V. Štular (1990) meni, da pri sodelovanju s starši moramo vzgojitelji iskati nove, spremenjene načine dela in starše sprejeti kot enakovredne sodelavce. Kajti le tako bodo starši začutili, pomembnost ob skupnem načrtovanju in izvajanju vzgojnega dela, lepoto in uživanje ob skupni igri z otroki. V nadaljevanju omeni, da je sodelovanje področje, ki od vzgojitelja zahteva ne le veliko znanja, temveč tudi neposreden, pristen človeški kontakt [2]. Menim, da je pomembno, kakšen odnos vzpostavita vzgojitelj in starš. Namreč otrok čuti energijo, ki se prepleta in se odziva nanjo. Tudi avtorica V. Lepičnik navaja, da starši in vzgojitelji s svojim odnosom pomembno vplivajo na otroka s svojo kompetentnostjo, zaupanjem in zadovoljstvom. Programi, v katerih so starši aktivni udeleženci pri ustvarjanju vzgojnega procesa, prinašajo boljše rezultate, ki se manifestirajo v razvoju vseh udeležencev [1].

Predstavitev Muce Copatarice v vrtcu

Kot sem že uvodoma omenila, smo letošnje šolsko leto imeli projekt Muce Copatarice. Otroci so igračo muce in zvezek odnesli domov v petek in jo vrnili v ponedeljek. Torej doma so jo imeli čez vikend. Starši pa so v zvezek napisali doživetja otrok in dodali fotografije, ki so dodatno podkrepile zapisano. Vsak ponedeljek smo v jutranjem krogu prebrali zapisane besede staršev, ob tem pa so otroci ponosno držali v rokah muco in v njihovih očeh je bilo razbrati veselje in neizmerno srečo. Namreč večina otrok še ni govorila, zato je bilo branje neverbalne komunikacije pri njih še posebej pomembno. Prav tako sem opazila, da tisti dan, ko so otroci prinesli muco nazaj v vrtec, so se zelo težko ločili od nje. Nosili so jo po igralnici, se z njo igrali in nekaj otrok jo je želelo imeti tudi na sprehodu. Tudi s sodelavko sva se veselili ponedeljkov ravno zaradi tega, ker naju je zanimalo, kaj novega so otroci doživeli čez vikend v družbi muce.

Slika 1. Predstavitev Muce Copatarice v jutranjem krogu

Slika 2. Deklica z Muco Copatarico na sprehodu

Zaključek

V projekt so bili vključeni vsi otroci v oddelku, kljub temu, da imamo v skupini deklico, ki prihaja iz dvojezične družine. Starši so v zvezek zapisali različna doživetja pri igri z muco, opazovanju živali, igri na snegu, obiski raznih krajev po Sloveniji,… Otroci so v družbi Muce Copatarice doživeli veliko lepega in zanimivega. Najbolj pa me je presenetila mamica, ki je dodala še pesmico o muci, ki je s sodelavko še nisva slišali. To je bilo tudi za naju nekaj novega. Odzivi staršev so bili pozitivni, kar mi veliko pomeni. Kajti s skupnimi močmi nam je uspelo pričarati otrokom nekaj lepega, kar jim bo ostalo v spominu za vedno.

Odločila sem se, da bom v prihodnje nadaljevala s tovrstnimi projekti, saj sem ugotovila, da so otroci z muco uživali. Prav tako je igrača zgradila trdno povezanost med vrtcem in družino, kar je bila moja želja že na začetku projekta.

Literatura

[1] J. V. Lepičnik, Med starši in vzgojitelji ni mogoče ne komunicirati, Ljubljana, 1996, p.p. 46 -47.
[2] V. Štular, Osnovni pogoji, ki omogočajo kreativno delo vzgojitelja, Novo mesto, 1990.
[3] http://mucek.si/lik-macke-v-pravljicah-so-muce-dobre-ali-slabe/