Sportska priredba „Mini olimpijada“

Magdalena Štampah

Sažetak

Cilj rada je predstaviti sportsku aktivnost „Mini olimpijada“ kao primjer dobre prakse. Današnja djeca i mladež izložena su raznim pritiscima, a slijedom toga svojstveno im je i učestalo psihičko opterećenje te premalo gibanja. Posljedica takvog načina života sve je vidljivija u brojnim primjerima povećane tjelesne težine. Ti problemi mogu se umanjiti provođenjem sportskih aktivnosti. Gibanje poboljšava i čuva motoričke sposobnosti djece i pozitivno utječe na njihovo zdravlje; kako psihičko tako i tjelesno. Osim spomenutog, ono pomaže oblikovanju samouvjerenosti pojedinca te njegovom sustavu vrijednosti, ustrajnosti, upornosti i daljnjoj motivaciji za vježbanje.

Ključne riječi: djeca, zdravlje, kretanje, atletika, sport, sportske aktivnosti

Uvod

U današnje vrijeme, sport je jedna od najznačajnijih aktivnosti slobodnog vremena modernog čovjeka. Sjedilački način života nas motivira, da budemo sportski aktivni. Razvoj i opći napredak društva zamjenjuje fizičke aktivnosti iz prošlosti (lov, sakupljanje plodova, borbene vještine) sportskim aktivnostima.

Vrlo je važno da svijest o zdravom načinu života i učestalom gibanju, djeci počinjemo usađivati još od malih nogu. Djecu treba pustiti da se što više gibaju i igraju slobodno, prema svom vlastitom nahođenju. Atletika je bazični sport, koji uključuje prirodna gibanja, bez kojih čovjek praktično ne bi mogao živjeti. Hodanje je urođena aktivnost koju usvaja svako dijete, a istovremeno je poznajemo i kao atletsku disciplinu. Nakon hodanja djeca se nauče utrkivati, bacati i skakati. Sve su to discipline koje poznamo u atletici.

Atletika je vrsta sporta koju ne znajući treniramo cijeli život. Svi trčimo, skačemo, bacamo stvari. Sve te aktivnosti posebno su izražene kod djece.

Čovjek najprije nauči trčati, skakati i bacati te kasnije igrati košarku, nogomet. (Pišot I. Jelovčan, 2006). Igrajući se te na taj način spontano vježbajući, djeca nesvjesno savladaju hodanje, trčanje, bacanje i skokove te je prirodno zaključiti da kod djece mlađih dobnih uzrasta među svim sportskim disciplinama najzastupljenija upravo atletika.

Atletika je sport koji omogućava pravilan razvoj djeteta, pomaže zdravljem odrastanju te vodi računa da se djeca nauče redu, radu, odgovornosti i upornosti. Stjecanje tih pozitivnih karakternih osobina pomaže im u lakšem savladavanju svakodnevnih životnih prepreka, uspjeha kao i neuspjeha. Važno je istaknuti i važnost pozitivnog utjecaja na odgovornost prema školskim obavezama što se kasnije reflektira i na ostale životne uspjehe. Četiri spomenute karakterne osobine osnova su uspješnog života. Upravo iz tog razloga je važno osvijestiti koliko je gibanje značajna aktivnost u razvoju svakog djeteta.

Što je mini olimpijada?

Sve je počelo 2009. godine u našoj školi, kada smo roditeljima i široj zainteresiranoj javnosti predstavili rad Školskog odbora s priredbom „Sportske igre“. Nakon dvije godine sportske igre su prerasle u manifestaciju pod nazivom „Mini olimpijada“. Manifestacija se odvija pod okriljem Olimpijskog komiteta Slovenije. Idejni vođa projekta je gospođa Aleša Novak, učiteljica razredne nastave. U samu realizaciju manifestacije uključeni su učitelji razredne nastave kao i učitelji tjelesne kulture.

Mini olimpijada je sportska priredba u prvom redu namijenjena djeci koja pohađaju prvu trijadu devetogodišnje osnovne škole. Velika pažnja posvećena je predstavljanju olimpijskih igara – olimpijskog ‘fer play’ protokola te poznatog olimpijskog pravila ‘važno je sudjelovati’. Na dosadašnjim priredbama gostovali su brojni vrhunski sportaši poput Mirana Stanovnika (motorist), Sonje Roman (atletičarka), Mihe Horvata (badmintonaš), Marije Kardinar (kuglačica), Mitje Novinića i Vedrana Vinka (nogometaši) te mnogi drugi.

Glavni motiv „Mini olimpijade“ je poticati djecu s bavljenjem sportskim aktivnostima te ih zainteresirati za sport i aktivan život.

Kako to i priliči velikim sportskim priredbama, na početku Mini olimpijade izvodi se pravi olimpijski protokol s olimpijskom zastavom i bakljom, a koje uz zvukove olimpijske himne na stadion donesu i upale sportaši naše škole. Nakon toga slijedi sportska prisega sportaša i zagrijavanje. Nakon tradicionalnog protokola započinju takmičenja u spomenutim sportskim disciplinama. Cijela manifestacija prožeta je olimpijskim načelima izvrsnosti, solidarnosti i prijateljstva. Obzirom da slijedimo olimpijski slogan ‘važno je sudjelovati’ svoj djeci dodjeljuje se priznanje za sudjelovanje i uspješan nastup. Najuspješnijim takmičarima podjele se medalje.

Na manifestaciji se natječu učenici iz šest osnovnih škola: Dvojezične osnovne škole I Lendava, Područna osnovna škola Gaberje, Dvojezična osnovna škola Dobrovnik, Dvojezična osnovna škola Genterovci te učenici škola iz Monoštra (Mađarska) i Murskoga Središća (Hrvatska). Sudjelovanjem učenika iz Mađarske i Hrvatske manifestacija poprima međunarodni značaj.

Glavni ciljevi, koje želimo dosegnuti na takmičenjima su:

• podizanje svijesti o zdravom načinu života
• druženju i socijalno povezivanje
• takmičenje kao pustolovina i mogućnost sportskog rivalstva.

Atletske discipline na mini olimpijadi

Učenici se na mini olimpijadi takmiče u 4 atletske discipline:

Bacanje vortexa

• djevojke (dvije predstavnice iz svakog razreda, svake škole)
• dečki (dva predstavnika iz svakog razreda, svake škole)

Skok u daljinu

• djevojke (dvije predstavnice iz svakog razreda, svake škole)
• dečki (dva predstavnika iz svakog razreda, svake škole)

Utrka na 60m

• djevojke (dvije predstavnice iz svakog razreda, svake škole)
• dečki (dva predstavnika iz svakog razreda svake škole)

Štafeta ( 4x50m)

• djevojke (jedna ekipa za svaki razred, svake škole)
• dečki (jedna ekipa za svaki razred, svake škole)

 

Zaključak

Kao učiteljica produženog boravka u svom radu s djecom prenosim atletsku abecedu na zanimljiv i privlačan način. U ljetnim mjesecima koji su primjereni za boravak na otvorenom prostoru, u dvorani za tjelovježbu i u učionicama izvodimo temeljne aktivnosti gibanja. Različitim oblicima igre postižem veću motivaciju za vježbanje atletike.

Najznačajnije je da se takvim načinom rada pomažem prvenstveno učenicima s nižim stupnjem samouvjerenosti i motivacije; osnažujem ih i osvještavam o vlastitim mogućnostima i pokazujem da se nije potrebno bojati neuspjeha jer su uspjeh i neuspjeh sastavni dio života.

Literatura

1. Rajtmajer, D. 2011. Pospešen psihomotoričen razvoj mlajših otrok. Iskanje športnih talentov. Maribor, Pedagoška fakulteta.
2. Tomić, M. 2011. Predtekmovalna stanja v atletiki. Diplomsko delo. Ljubljana, Fakulteta za šport.

Prilozi

Fotografije sa događaja (za objavu imamo dopuštenje roditelja)

Kretanje i opuštanje pri nastavi

Metka Vutkovič

Sažetak

Zdravlje je pravo svakog pojedinca. Kvaliteta našeg života ovisna je od kretanja, zdrave ishrane i preventivnog djelovanja. Osnovnoškolska djeca su u razdoblju brzog rasta i razvoja, zato je njihovo kretanje veoma važno. Igra, koja je povezana s kretanjem, najvažniji je čimbenik dječjeg razvoja. MI, učitelji, moramo biti svjesni značaja kretanja te unositi u nastavu kretanje i opuštanje. Ovdje predstavljam nekoliko igara i tehnika opuštanja, kojima možemo obogatiti svoju nastavu.

Ključne riječi: zdravlje, kretanje, opuštanje, igra

1. Uvod

Zdravlje je temeljno pravo svakog pojedinca, od kojeg je ovisna kvaliteta njegovog života. Redovita tjelesna aktivnost, zdrava ishrana i preventivno djelovanje ključni su čimbenici koji tijekom odrastanja osiguravaju optimalan rast i razvoj. Zato je posebno važno da učenicima u školskom prostoru ponudimo aktivnosti za spriječavanje i otklanjanje negativnih posljedica današnjeg načina života, podstičući ih tako na zdrav životni stil.

Životni stil svakog pojedinca razvija se tijekom čitavog života. Na početku se ovaj stil formira u užem obiteljskom krugu, a kasnije prvenstveno u okruženju u kojem dijete odrasta. Zdrav životni stil je širok pojam, koji obuhvaća čovjeka kao cjelinu. Radi se o sveobuhvatnom razvoju, ne samo motoričkom i tjelesnom, već i intelektualnom, emocionalnom i socijalnom razvoju (Videmšek i Pišot, 2007).

Osnovnoškolska djeca nalaze se u razdoblju bujnog rasta i razvoja, zato im je potrebno naročito puno kretanja. A što je ljepše od toga da to kretanje dosegnemo kroz igru, tijekom koje se djeca opuštaju, raduju se i druže s vršnjacima i ostalim ljudima. Igra predstavlja djetetovu unutrašnju potrebu, zato bi nastava i druge aktivnosti djeteta u školi morali biti povezani s igrom (Zagorc, 2006).

S razvojem nove tehnologije nastave promijenile su se i metode školske nastave, što je svakako dobrodošlo.

2. Kretanje i opuštanje pri nastavi

U svoju nastavu često uključujem kretanje, opuštanje i masaže, jer su današnji učenici preopterećeni i premalo se kreću.

Motoričke aktivnosti provodimo na časovima sporta, za vrijeme odmora te povremeno i na časovima drugih predmeta. Ciljevi, koje želim doseći tijekom ovakvih aktivnosti su: opuštanje i zabava uz igru, razvijanje osnovne motorike, navikavanje na suradnju u paru, razvijanje dobrih međusobnih odnosa, razvijanje snage i koordinacije, zadovoljavanje potrebe za kretanjem i igrom, razvijanje motoričke i ritmične sposobnosti, razvijanje sposobnosti slušanja i koncentracije, navikavanje na zabavne igre i ples, razvijanje prijateljskih odnosa, razvijanje sposobnosti brze reakcije i sposobnosti brzog mijenjanja smjera, razvijanje pažnje, poštovanje pravila igre i razvijanje snage i izdržljivosti.

Predstavit ću vam više igara, koje možemo upotrijebiti prilikom nastave. Sama sam ih isprobala i pokazale su se kao primjer dobre prakse.

Vučenje i guranje

Vježbe se izvode u parovima. Dva učenika sjede jedan nasuprot drugog, podupru se međusobno stopalima, uhvate jedan drugog za ruke i vuku se naprijed i nazad. Stoje jedan nasuprot drugog i podupiru se međusobno u ramenima. Svako pokušava gurnuti nazad protivnika. Dva učenika sjede i leđima se naslone jedan na drugog. Na znak kreću gurati nazad jedan drugog.

Slika 1. Guranje (resurs: internet, 2019.)

Igre balonom

Odbijanje balona u zrak dijelovima tijela, npr. koljenom, glavom, laktom. Dodavanje balona u paru; teže – dva balona istodobno. Dodavanje balona u paru samo nogom, samo glavom, samo laktima, samo koljenima. Balansiranje balonom – na nadlanici, na dva prsta, na kažiprstu. Dodavanje balona ili meke lopte preko vrpce.

Pozdravi u paru

Učenici jednostavno trče po prostoru. Paze da se ne zalijeću jedni u druge. Kada viknemo: „Leđima zajedno!”, svako brzo potraži partnera. Partneri se postavljaju leđima zajedno, učvrste lakte i naprave čučanj. Potom mogu ponovno trčati naprijed. A kad viknemo: „Licima zajedno!”, učenici se postavljaju licem jedan prema drugome, uhvate se za ruke i naprave čučanj.

Slika 2. Pozdrav (resurs: internet, 2019.)

Pretezanje

Zamislimo da smo mačke koje su se upravo probudile. Trudimo se što bolje imitirati mačka koji se budi… Prvo povučemo jednu šapicu i dobro je istegnemo, a potom i drugu. Tako rastegnemo sve četiri šapice.
Potom polako protegnemo čitavo tijelo. Grbimo se i ukrivljujemo, s užitkom se pretežemo, otvarajući i kandžice.

Stresanje mrava

Zamislimo da po nama mili mnoštvo sitnih, dosadnih mrava. Možemo ih se riješiti samo temeljitim stresanjem. Stresamo ih s ruku, s nogu, s čitavog tijela, s lica, s leđa. Ali, tijekom ove radnje ih ne smijemo dodirivati rukama, možemo ih samo stresati. Kada imamo osjećaj da smo se riješili svih mrava, završavamo vježbu.

Crtanje na leđima

Djecu raspoređujemo u parove. Jedno dijete sjeda pred drugo. Drugo prstom crta po leđima prvog, prvo jednostavne crte i točke, a potom kreće crtati jednostavne likove. Kada nacrta jedan lik, prvo dijete mora pogoditi što mu je drugo dijete nacrtalo na leđima. A može mu crtati i slova ili brojeve

3. Zaključak

Pozitivni učinci, koje donose kretanje i tehnike opuštanja su: opuštenost između učenika, bolja komunikacija između učenika i između učenika i učitelja, poboljšana razgibanost djece, mašta, kreativnost, motivacija i radna aktivnost. Djeca se više i radije smiju. Tehnike opuštanja pozitivno utječu na uključivanje učenika u skupinu, utječu na smanjenje agresivnosti, povećavaju strpljenje i doprinose boljem razumijevanju između djece iz razreda. Djeci omogućuju pobijediti njihove nevolje, strahove i napetosti. Istraživanja su također pokazala i to da su ove tehnike imale izuzetan utjecaj na nemirnu, agresivnu i djecu sa smetnjama u razvoju.

Međusobnim kontaktima, blizinom i kontaktima stvaramo nevidljivu, ali snažnu vezu. Prilikom izvođenje motoričkih i relaksirajućih igara uživaju i dječaci i djevojčice. Djeca su mirnija i manje glasna. Postaju veselja, strpljivija prema drugima, zato se u razredu dobro osjećaju i rado dolaze u školu. Ovakve aktivnosti imaju izuzetan utjecaj na agresivnu, nemirnu i djecu sa smetnjama u razvoju. Izražavaju se kroz njihov općeniti dobar osjećaj i ponašanje. Manje je agresivnog ponašanja, budući da učenici postaju strpljiviji, nemirna djeca se znaju za neko vrijeme umiriti i pridobiti osjećaj ugodnosti, a djeca sa smetnjama u razvoju se polako oslobađaju svojih nevolja.

4. Literatura

1. Orel M. in Trojar Jan T. (2004). Ustvarjalna sprostitev. Ljubljana: Biro praxis.
2. Schmidt, G., (2003). Igre, masaže in sprostitve za otroke. Ljubljana: Schlamberger P&J.
3. Videmšek, M., Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
4. Videmšek, M., Stančevič, B., Sušnik, N. (2006). 1, 2, 3, igraj se tudi ti! Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
5. Zagorc, M. (2006). Ples v sodobni šoli. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Aerobne sposobnosti otrok

Mira Lazar

Uvod

Redna gibalna dejavnost je zelo pomembna za otrokov razvoj. Zato je med najpomembnejšimi razlogi za gibalno dejavnost v otroštvu predvsem navajanje na zdrav življenjski slog, ki naj bi se nadaljeval v poznejših življenjskih obdobjih.

Beseda aerobika izhaja iz grške besede aer – zrak in bios – življenje in pomeni dobesedno “z zrakom”. Gre za napore, ki trajajo več kot tri minute in pri katerih prevladujejo aerobni energetski procesi ob povečani prisotnosti kisika. Z njimi vplivamo na izboljšanje srčno-žilnega in dihalnega sistema ter krepimo tako majhne kot velike mišične skupine.

Vse vadbene ure aerobike najpogosteje uporabljajo naslednja gibanja: hoja, tek, poskoke, brce, dvige kolen, korake v vseh smereh itd. Vsa ta naravna gibanja lahko izvedemo v različne smeri, na različnih ravninah, v različnih medsebojnih kombinacijah in seveda z različnimi amplitudami ter intenzivnostjo.

Zgodovinsko zelo pomembno vlogo v razvoju športa je odigral ameriški zdravnik K. Cooper, ki je 1968. leta napisal knjigo »Aerobic«, usmerjeno v tek in teku podobne aktivnosti.

Ugotovil je, da na srce in ožilje učinkovito delujejo tista gibanja, ki zadostujejo dvema pogojema:

• da se srčni utrip poveča najmanj za 50 odstotkov od vrednosti v mirovanju in
• da takšna obremenitev traja najmanj 5-6 minut.

Aerobna vadba za otroke

Ž. Dvoržak (1997) pravi, da se aerobika lahko izvaja v šolah in vrtcih, vendar moramo imeti v mislih anatomske in fiziološke značilnosti otrok določene starosti, prav tako pa tudi gibalne sposobnosti otrok.

Za predšolske otroke in učence nižjih razredov je priporočljiva izvedba aerobike nizke intenzivnosti, z učenci višjih razredov pa lahko izvajano tudi aerobno vadbo visoke intenzivnosti.

Odvisno od ciljev, ki jih želimo doseči, se aerobika izvaja skozi celotno uro športa ali samo v enem delu ure.

Meta Zagorc idr. (2006) pravijo, da se je po večletnih preizkušnjah kot klasični model ure aerobike izoblikoval model, ki je sestavljen iz naslednjih delov: uvodni del (ogrevanje), glavni del (aerobni del s povezovanjem gibalnih struktur v celoto – koreografijo in zaključni del (raztezanje mišic).

Gibanje, ki je označeno za športno aerobiko, je pogosto sorodno drugim športom, zato so lahko določene vsebine tudi priprava za usvajanje vsebin drugih športov.

Z aerobiko otroci razvijajo različne sposobnosti (Zagorc, Zaletel, Ižanc, 1996): pozitivno vpliva na srčno-žilni sistem, aktivirajo velike mišične skupine vsega telesa, pozitivno vpliva na živčni sistem, zmanjšuje količino podkožnega maščevja, s skoki in poskoki pozitivno vpliva na graditev kosti, kar pomeni preventive proti vse bolj naraščajoči osteoporozi.

Slika 1, 2: Aerobika v razredu.

Raziskave

Ne glede na to, da so rezultati Poročila WHO v letu 2004 o telesni aktivnosti slovenskih otrok in mladostnikov v primerjavi z rezultati njihovih evropskih in ameriških vrstnikov ugodni, je stanje vseeno skrb zbujajoče. Priporočljiv obseg telesne aktivnosti je dosegel le vsak drugi fant (vsak drugi 11-letnik, 41 % 13-letnikov in le 33 % 15-letnikov) in le vsako tretje dekle (vsaka tretja 11-letnica, vsaka četrta 13-letnica in vsaka peta 15-letnica).

Podatki kažejo, da se več kot polovica fantov in deklet v starosti 11–15 let večino dni v tednu ne giblje dovolj in so tako prikrajšani za koristi redne telesne aktivnosti oziroma jih ogroža sedeči način življenja. Od 9. do 15. leta se zmanjša njihova telesna aktivnost za okrog 100 %, v srednji šoli pa se stanje samo še poslabša. Le 15 % deklet ostane ustrezno telesno aktivnih.

Ob teh podatkih seveda ni presenetljivo, da je danes mladina v primerjavi z desetletji nazaj telesno manj sposobna – v slabši telesni kondiciji.

V Sloveniji že od leta 1970 z rednim vsakoletnim merjenjem spremljamo telesni in gibalni razvoj otrok in mladine. Rezultati (www.sp.uni-lj.si/didaktita) kažejo, da naši najstniki (od 11. do 14. letni) danes pretečejo 600-metrsko razdaljo za povprečno 8 sekund počasneje kot pred 30 leti. Tudi na drugih testih vzdržljivostnega značaja so bili mladi pred 30 leti bistveno uspešnejši. Rezultati aerobnih sposobnosti (oziroma natančneje rezultat v teku na 600 m) otrok in mladine v Sloveniji padajo za 0,56 % vsako leto.

Zaključek

Ko razmišljamo o oblikovanju vadbe za izboljšanje aerobne kapacitete, lahko rečemo, da se za otroke sicer lahko uporabljajo neki standardni principi kot za odrasle, vendar pa moramo biti razsodni in vedeti, da otroci niso odrasli.

Vsaka dolgotrajna športna aktivnost povzroči v organizmu določene spremembe. Ob vseh načelih varne in učinkovite vzdržljivostne vadbe ostaja izjemno pomembno načelo, brez katerega ne more biti zadovoljstva ob vzdržljivostni vadbi. To je načelo individualnega pristopa k vadbi. Da bi posameznik dosegel svoj cilj, morajo biti treningi usmerjeni v individualizirane cilje. Kot učitelji se moramo zavedati, da kar je dobro za enega, mogoče nima vpliva na drugega, je pa lahko škodljivo za tretjega.

Literatura

• Zagorc, M., Zaletel, P., Jeram, N.(2006). Aerobika. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
• Dvoržak, Ž. (1997). Mogućnost primjene aerobike s djecom predškolske I školske dobe. Zbornik radova. (str. 107-109). Zagreb.
• Bergoč, Š., Zagorc, M. (2000). Metode poučevanja v aerobiki. Ljubljana. Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
• Banič, H., Oberstar, M. (1984). Aerobika za vsakogar. Ljubljana. Učne delavnice.
• Ušaj, A. (1995). Frekvenca srca in športni napor. Šport, 43 (4): 27-32.
• Rowland, T.W. (1990). Exercise and childrens health. Champign, IL: Human Kinetics.
• Borms, J. (1986). Otrok in telovadba: pregled. Journal of Sports Sciences, 4,3-20.

Ustvarjalni gib pri pouku

Franja Simčič

Uvod

V otrokovem življenju zavzema gibanje zelo pomembno mesto. Z njim na naraven način izraža občutja in razpoloženja. Pomembno vpliva na mišljenje, domišljijo in ustvarjalnost. S pomočjo gibanja se otrok hitreje in učinkovito uči. Manjši kot je otrok, bolj spontano je njegovo gibanje. Nudi mu zadovoljstvo in ga povezuje s sovrstniki.

Učenci in ustvarjalni gib

Gibanje in ustvarjalni gib se zelo prepletata, saj ustvarjalni gib izhaja iz gibanja kot osnovne človekove potrebe. Ustvarjalni gib je celostna metoda učenja in poučevanja, kjer se prepletajo telesne, doživljajske, miselne in socialne dejavnosti. Ustvarjanje z gibom lahko poteka na vseh predmetnih področjih skozi različne didaktične gibalne, plesne in rajalne igre, socialne igre in različne oblike sproščanja. Pri metodi ustvarjalnega gibanje se lahko različne vsebine udejanjajo skozi naravno človekovo gibanje v povezovanju z drugimi izraznimi sredstvi, glasom, besedo in sredstvi različnih umetnosti. Zajema vse zvrsti gibnega izražanja in ustvarjanja, od posnemanja in pantomime, mimike, gestikulacije do ustvarjalnih plesnih improvizacij in kompozicij. Z metodo ustvarjalnega giba omogočimo, da otroci razvijajo samostojno gibalno ustvarjalnost, ki izhaja iz lastnega doživetja, razvijajo gibalne sposobnosti in pridobivajo gibalno kondicijo, orientacijo v lastnem telesu in prostoru, razvijajo posluh, umske sposobnosti, se učijo, telesno in čustveno sprostijo in se lahko uveljavijo kot posamezniki in v skupini.

Slika 1. Gibanje je otrokova potreba in pravica

Metoda ustvarjalnega giba v praksi

Jutranji pozdrav: V jutranjem krogu pričnemo pouk s pesmijo Dobro jutro sonce. Pesem gibno ponazarjamo, pobožamo nosek in sošolca za lepši dan ter si podamo roke. Sledi spust impulza s stiskom roke. Temu sledi uvodna motivacija v obliki pogovora, iskanja asociacij, podajanja žogice, pripovedovanje in podobno vezano na učno temo.

Slika 2. Jutranji pozdrav

Impulz prijateljstva: V krogu se primemo za roke. Nekdo narahlo stisne roko sosedu na desni, ta naprej in impulz potuje po krogu. Pri dejavnosti lahko spreminjamo tempo, dodajamo stiske; ob izvajanju lahko mižimo; namesto stiska lahko po krogu potuje pogled iz oči v oči, prijazna beseda, pozdrav …

Slika 3. Impulz prijateljstva

Besedne družine, igra »ogledala in pantomima«: Iz besede ogledalo smo izpeljali koren GLED. Učenci so iskali še druge besede, ki vsebujejo ta del besede in spadajo v isto besedno družino. Vsako besedo smo ponazorili s pantomimo. Učenci so igrali igro »ogledala«, ko je en učenec prikazoval gibe, drugi pa je bil njegovo ogledalo.

Nova rastlina zraste iz semena: Z učenci smo zapeli znano pesem Mali zvonček in ob petju ponazarjali spanje zvončka v zemlji, prebujanje zvončka, si pomeli trudne očke in začeli rasti in zvoniti ter buditi ostale bratce. Na podoben način smo zapeli in uprizorili pomladno prebujanje ob pesmi Zvonček.

Pesmi o pomladi: Spoznavali in izvajali so ljudske plese in rajalne igre: Bela lilija, Spomladi travc´a zeleni, Ob bistrem potoku je mlin, Kukarače … Deklice so bile pri gibnem ustvarjanju zelo domiselne, dečki pa so potrebovali spodbude in usmeritve.

Slika 4. Pozdrav pomladi

Ustvarjalno gibanje: Učenci so porazdeljeni po prostoru. Gibajo se in rajajo ob petju ali ritmični izreki. Vsak zapre oči in posluša glasbo. Ob glasbi se prosto gibajo na mestu s čim bolj izvirnimi gibi. Ko učitelj glasbo vstavi, učenci obnemijo na mestu, ko zopet zaslišijo glasbo se naprej gibajo. Pri tej dejavnosti so večina zelo uživali, saj jih nisem opazovala in opozarjala na način gibanja, čeprav pri nekaterih gibanje ni bilo najbolj usklajeno z ritmom in tempom.

Slika 5. Ustvarjalno gibanje ob glasbi.

Vadba po postajah: Učencem sem predstavila igro »sence« in »diamant«, kjer so učenci izvajali gimnastične vaje in se ogrevali za vadbo po postajah. V zadnjem delu učne ure, so se učenci umirili ob nepoznani igri »vozli«. Učenci so se zavozlali in nato razvozlali, ne da bi se spustili. Pri izvajanju gimnastičnih vaj v obliki diamanta so bili domiselni. Na vrsto so prišli tudi učenci, ki se sicer ne izpostavljajo.

Slika 6. Igra diamant: ogrevanje

Sklepna misel

Pouka v prvem triletju si ne moremo predstavljati brez gibanja. Učenci ga nujno potrebujejo. Učitelji smo jim dolžni to omogočiti in jim ga ponuditi kot uvodno motivacijo, sprostitev, obravnavo nove učne snovi in utrjevanje. Že majhna sprostitev v taki obliki je dovolj, da lahko pouk nadaljujejo pri mizah, tiho in zbrano. Marsikatero učno snov se da izpeljati pestro in zanimivo ob gibanju, z gibanjem, med gibanjem in z igro, saj je to učencem bližje, kot pa sedenje pri mizi. Učenci z večjim veseljem sprejemajo šolske obveznosti, so bolj umirjeni, strpni in pozitivno naravnani. Učitelja in učenca spodbuja k stalnemu iskanju novih načinov izražanja in ustvarjanja novih oblik in struktur, hkrati pa spodbuja tako skupinsko kot individualno ustvarjanje.

Literatura

1. Borota, B., Geršak, V., Korošec, H., Majaron, E. (2006). Otrok v svetu glasbe, plesa in lutk. Koper: Pedagoška fakulteta Koper.
2. Geršak, V. (2007). Pomen poučevanja in učenja s plesno-gibalnimi dejavnostmi v vrtcu in osnovni šoli. Sodob. pedagog., letn. 58, št. 3, str. 128-143.
3. Kroflič, B., Gobec, D. (1995). Igra-gib-ustvarjanje-učenje. Novo mesto: Pedagoška obzorja.
4. Zagorc M. (1997). Ples – ustvarjanje z gibom. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Ali starši naredimo dovolj za gibanje svojih otrok?

Urška Zidar, prof. RP

»Gibanje je ena najosnovnejših oblik izražanja občutkov, sporočanja, socializacije in univerzalna oblika terapije.«

N.M.Puhan.

Vseh aktivnosti – sprejemanja, sporočanja, koordinacije se učimo preko gibanja.

Večkrat pa se, kot starš sprašujem ali svojim otrokom omogočam dovolj gibanja. Prav bi bilo, da bi si to vprašanje postavil vsak izmed nas, ki je odgovoren, da bodo naši sončki dovolj zdravi in fizično ter psihično pripravljeni na svet, ki stoji pred njimi. Res je dejstvo, da se je naš življenjski slog bistveno spremenil od naših staršev, babic, dedkov itd., pa vendar to ni izgovor. Računalnikom in različnim »pametnim« multimedijskim napravam bo potrebno včasih reči tudi stop oziroma jih dnevno časovno omejiti. Pa smo res kot starši odgovorni in pripravljeni dosledno dnevno imeti nadzor nad tem? Verjetno se marsikdo izmed vas najde tukaj in okleva- ali sem res dosleden/na? Verjamem, da včasih res paše ko se otroci zamotijo v varnem zavetju, mi kot starši pa imamo čas za svoja opravila in nenazadnje imamo svoje minute miru zase v tem tempu življenja. A preživljanje prostega časa v sedečem oz. ležečem položaju slej ko prej vodi v slabšo telesno pripravljenost in prekomerno težo, kar je poglavitna težava današnjih otrok.

V nadaljevanju vam bom predstavila kako pomembna so razvojna obdobja biološke rasti v srednjem in poznem otroštvu.

Zakaj pravzaprav gre? Biološka rast je celovit proces, ki je pomemben del človekovega razvoja. Je napreden razvoj živega bitja ali dela organizma s prisotnimi povečanji in anatomskimi ter fiziološkimi spremembami.

Po mnenju avtorice Tomazo – Ravnik (2004) naj bi se srednje in pozno otroštvo začelo od sedmega do desetega leta za dekleta in od sedmega do dvanajstega leta za fante. V teh obdobjih naj bi prišlo do hitre linearne rasti okončin, zmanjševanja podkožne plasti maščevja, izoblikovanje pasu na trupi pri deklicah, do sprememb v razmerjih na glavi in obrazu ter pojava prvih znakov spolne diferenciacije.

V primerjavi s hitrim tempom zgodnjega otroštva se v srednjem rast višine in teže bistveno upočasni. A čeprav spremembe morda niso očitne iz dneva v dan, vendarle pripomorejo k osupljivi razliki med šestletniki, ki so še vedno majhni otroci, in enajstletniki, med katerimi so nekateri že podobni odraslim. Šolarji zrastejo približno tri do sedem centimetrov na leto in se zredijo za približno dva do tri kilograme ali več, tako da se povprečna teža skoraj podvoji. Deklice obdržijo nekoliko več maščobnega tkiva kot dečki, kar je značilnost, ki se nadaljuje skozi celotno odraslo dobo (Papalia, Olds Wedoks in Feldma Duskin, 2003).

Čeprav nekateri otroci rastejo normalno, za nekatere ne velja. Ena od motenj v rasti nastane zato, ker telo ne proizvaja dovolj rastnega hormona ali, kot se zgodi včasih, ga sploh ne proizvaja. Tako morajo otroci včasih jemati sintetični rastni hormon.

Shapiro (2003) meni, da je čezmerna teža pogost pojav pri številnih otrocih. Statistike kažejo, da so ključna leta za preprečevanje debelosti med desetim in dvanajstim letom. Med nami se zagotovo poraja vprašanje, zakaj?

Gre za obdobje, ko je ohranjanje primerne telesne teže lahko precej težavno. Eden izmed vzrokov je zagotovo manjša telesna aktivnost pr otrocih, ko odraščajo. V nižjih razredih osnovne šole je večina otrok po naravi zelo dejavna in redno sodeluje vsaj pri eni športni dejavnosti. Do trinajstega leta jih skoraj 8 odstotkov to opusti. Posledica tega pa je spopadanj z odvečnimi kilogrami – debelost.

In kakšen je pravzaprav gibalni razvoj v srednjem in poznem otroštvu?

V obdobju med šestim in desetim letom otroci zmorejo nositi, kotaliti, loviti in voditi žogo z roko ali nogo, zadevati različne cilje ter odbijati žogo z različnimi rekviziti. Uspe jim usvojiti nekatere tehnike plavanja. Prav tako jim ni tuje teči z visokega štartnega mesta ter izvajati elementarne oblike sonožnih in enonožnih skokov ter izvajati tehnične in taktične elemente košarke. V tem obdobju usvajajo tudi osnove baletne tehnike ter osnovne korake ljudskih in družabnih plesov. Če se osredotočimo na gimnastiko, spoznajo v tem obdobju tudi osnovne prvine na gredi in bradlji ter osnovne ritmične gibe tudi z različnimi rekviziti (Marjanovič Umek, Zupančič in Fekonja, 2004).

Da bi dosegli koristi za svoje zdravje in razvoj, bi se morali otroci in mladostniki po smernicah Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) gibati vsaj 60 minut na dan vse dni v tednu. Intenzivnost gibanja naj bi bila zmerna do intenzivna, kar pomeni, da se otroci zadihajo, da po telesu občutijo toploto oziroma da se oznojijo, da se pospeši srčni utrip. Priporoča se izvajanje raznovrstnih gibalnih aktivnosti, ki naj vsaj dvakrat tedensko zajemajo tudi vaje, ki vplivajo na mišično moč, gibljivost ter na zdravje kosti (WHO, 2007).

Študije (Završnik in Pišot, 2007) pa priporočajo še več telesne/gibalne dejavnosti na dan, in sicer za deklice z normalno težo 120 minut, za fante pa 150 minut. Telesna dejavnost naj bi zajemala 50 % aerobnih aktivnosti, 25 % vaj za krepitev mišic in 25 % vaj za gibljivost.

NIJZ je že pred leti opozarjal, da se slovenski mladostniki po deležu čezmerno hranjenih in debelih uvrščajo v sam vrh med državami Evropske unije, ki sodelujejo v raziskavi. Prevelika telesna teža ne vodi samo v slabšo fizično pripravljenost temveč v veliki meri vpliva tudi na otrokovo socialno vključenost ter njegovo samopodobo.

In kaj lahko torej naredimo starši?

Naredimo lahko zelo veliko. Že to, da jih spodbujamo k rednemu gibanju je veliko. Včasih se zgodi, da otroci pri športu oz. določene športni aktivnosti obupajo. Takrat nastopi naša vloga. Potrebno jih je spodbujat, pohvalit in predvsem naučiti športno prenesti poraze. Zelo pomembno pa je, da vsi skupaj pri vzgoji otrok sodelujemo in jih že od njihovih malih nog navajamo na dnevne rekreacije, ki se sicer z leti spreminjajo a vendar so del njihovega vsakdana.
Zavedajte se: zdrav otrok pa tudi odrasla oseba mora bit v gibanju. Naši možgani niso narejeni, da bi se gibali 1x na teden ampak vsak dan.

Besedilo in fotografija: Urška Zidar, prof. RP