Športne interesne dejavnosti v šoli

urska_zidar

Urška Zidar, profesorica razrednega pouka

Interesne dejavnosti so pomemben del življenja vsakega šolarja. V okviru interesnih dejavnosti lahko učenci poglabljajo in nadgrajujejo svoje šolsko znanje ter spoznavajo tudi druge vsebine oziroma se učijo novih veščin, s tem pa lahko novo pridobljeno znanje uporabijo za preživljanje prostega časa ali celo kot osnovo za nadaljnjo izobraževalno pot.

Kako je potekal razvoj interesnih dejavnosti?

Lešnik (1987) navaja, da so se izrazi za interesne dejavnosti skozi čas spreminjali. V začetku petdesetih let dvajsetega stoletja so v šole začeli uvajati svobodne in prostočasne dejavnosti. V najširšem smislu je šlo za dejavnosti v prostem času kot odgovorno aktivnost v šolskem življenju s poudarkom na prostosti, samoodločanju in samouresničitvi človeka v aktivnosti, ki jo opravlja.

Z zakonom o osnovni šoli iz leta 1980 so prostovoljne dejavnosti preimenujejo v interesne dejavnosti. Vsak učenec osnovnih šol na Slovenskem naj bi se vključil vsaj v eno izmed njih. S tem so interesne dejavnosti postale dejanska sestavina vzgojno – izobraževalnega dela osnovne šole (Troha, 1992).

Krek (1995) poudarja, da je skozi omenjene razvojne stopnje opazno vse večje zanimanje za interesne dejavnosti, kar je pripeljalo do današnje podobe. Šolska zakonodaja, ki je nastala v samostojni Sloveniji po letu 1991, obravnava interesne dejavnosti kot del razširjenega programa osnovne šole, ki ga šola mora ponuditi, učenci pa se vanj vključujejo prostovoljno.

Učencem šola s pomočjo mentorjev pomaga pri izboru in oblikovanju programa interesnih dejavnosti, strokovno izvaja delo in zagotavlja učencu prijetno vzdušje. Pozitivna stran izbire interesne dejavnosti je tudi v sproščenosti učencev, saj niso obremenjeni s pridobitvijo ocen, kajti interesnih dejavnosti učitelji v šoli ne ocenjujemo.

Šole dandanes ponujajo različne oblike interesnih dejavnosti s katerimi poskušajo zadovoljiti interese učencev. V nadaljevanju bom spregovorila o športnih interesnih dejavnostih.

Kakšna je interesna dejavnost s športnega vidika na razredni stopnji?

Športno-vzgojno področje omogoča učencem skladen telesni razvoj, jih spodbuja in navaja h krepitvi zdravja, izpopolnjevanju telesnih sposobnosti ter razvija navade za športno in zdravo življenje. Učence je potrebno osveščati o pomenu športne kulture in zdravja ter navajati, da sami spreminjajo in skrbijo za svoj razvoj ter telesno pripravljenost.

Cilji športnih interesnih dejavnosti za otroke na razredni stopnji so naslednji:

  • razvoj gibalnih sposobnosti (razvoj moči, hitrosti, orientacije v omenjenem prostoru, koordinirano gibanje rok in nog),
  • učenje in znanje različnih športnih spretnosti,
  • seznanitev s športnimi rekviziti in pravili igr ter s športnimi pojmi,
  • razvoj športnega vedenja do soigralcev, nasprotnikov in sodnikov, samostojnost, sodelovanje, samozavest, vztrajnost in kulturno vzpodbujanje soigralcev na tekmah (Varnica, 2002).

V veliki meri vodijo športne interesne dejavnosti po šolah učitelji športa ali pa to prevzamejo drugi usposobljeni učitelji. Kot mentorji interesne dejavnosti je dobro, da poznamo poglavja iz metodike, pedagogike, filozofije, psihologije, športne medicine in mora še česa, če želimo delati kvalitetno in slediti razvoju v svetu. Poleg vsestranskega strokovnega znanja moramo imeti tudi moralne in psihofizične lastnosti, ki tvorijo celovito, spoštovanja vredno osebnost. Predvsem pa je pomembno, da smo pri svojem delu vztrajni, potrpežljivi, prijazni in odprti za nasvete ter morebitne spremembe ob delu.

Folklora in ples kot ena izmed ponujenih športnih dejavnosti na šoli?

clip_image002

Kot učiteljica razrednega pouka na podružnični šoli, sem učencem v zadnjih dveh letih ponudila interesno dejavnost FOLKLORA in PLES, ki se je izkazala kot zelo priljubljeno. Kot mentorica sem z letnim delovnim načrtom zastavila naslednje cilje:

  • Učenci spoznajo zvrsti plesa- ljudskih in sodobnih, vlogo plesa in pesmi v življenju naših prednikov ter sodobnosti.
  • Spoznajo stara oblačila, vokalno in instrumentalno glasbo.
  • Spoznavajo osnove metodike, plesne tehnike in scenografije.
  • Razvijajo gibanja posameznih delov telesa in celotnega telesa (nihanja, valovanja, kroženja, padanja).
  • Interpretirajo različne enostavne ritme s ploskanjem in preprostim gibanjem.
  • Pravilno izvajajo vaje dihanja in sproščanja.
  • Znajo preproste izštevanke in poznajo nekaj rajalnih iger.
  • Gibalno ustvarjajo na določeno temo.
  • Znajo zaplesati preproste ljudske in sodobne plese.
  • Znajo zaplesati preproste otroške plese.
  • Znajo zaplesati preproste družabne plese.

clip_image004Ob uvodni uri interesne dejavnosti so bili učenci seznanjeni s cilji, ki sem jih nameravala realizirat. Skupaj smo naredili načrt dela, izbrali nabor pesmi, ki bi se jih radi naučili plesati. Učence sem s plesom, petjem in igro želela približati čas njihovih dedkov in babic ter jih seznaniti s sodobnejšo obliko plesa. Interesna dejavnost je bila namenjena predvsem učencem od 2. – 5. razreda. Naše delo smo večkrat postavili pred oči javnosti.

Ko vidiš te srečne obraze in iskrice v očeh, da lahko s svojim nastopom pokažejo, kaj znajo, je bilo zame kot mentorico nekaj neprecenljivega. Takrat občutiš da delaš dobro, predvsem pa da so interesi učencev uresničeni.

Literatura

  1. Varnica, N. (2002). Športne interesne dejavnosti na razredni stopni. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
  2. Krek, J. (ur.) (1995). Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.
  3. Lešnik, R. (1987). Prosti čas: delo, človek, družba, vzgoja. Maribor. Založba Obzorja.
  4. Troha, V. (1992). Prosi čas, otrok in vzgoja (šola?). V: Kalčina-Srhoj, L. (ur.): Zbornik Prosti čas mladih. Ljubljana: ZPMS, str. 103-112.
  5. Interesne dejavnosti za devetletno osnovno šolo. Pridobljeno, 28.6.2018

Besedilo in fotografiji: Urška Zidar

Ali starši naredimo dovolj za gibanje svojih otrok?

urska_zidar

Urška Zidar, prof. RP

»Gibanje je ena najosnovnejših oblik izražanja občutkov, sporočanja, socializacije in univerzalna oblika terapije.«

N.M.Puhan.

Vseh aktivnosti – sprejemanja, sporočanja, koordinacije se učimo preko gibanja.

Večkrat pa se, kot starš sprašujem ali svojim otrokom omogočam dovolj gibanja. Prav bi bilo, da bi si to vprašanje postavil vsak izmed nas, ki je odgovoren, da bodo naši sončki dovolj zdravi in fizično ter psihično pripravljeni na svet, ki stoji pred njimi. Res je dejstvo, da se je naš življenjski slog bistveno spremenil od naših staršev, babic, dedkov itd., pa vendar to ni izgovor. Računalnikom in različnim »pametnim« multimedijskim napravam bo potrebno včasih reči tudi stop oziroma jih dnevno časovno omejiti. Pa smo res kot starši odgovorni in pripravljeni dosledno dnevno imeti nadzor nad tem? Verjetno se marsikdo izmed vas najde tukaj in okleva- ali sem res dosleden/na? Verjamem, da včasih res paše ko se otroci zamotijo v varnem zavetju, mi kot starši pa imamo čas za svoja opravila in nenazadnje imamo svoje minute miru zase v tem tempu življenja. A preživljanje prostega časa v sedečem oz. ležečem položaju slej ko prej vodi v slabšo telesno pripravljenost in prekomerno težo, kar je poglavitna težava današnjih otrok.

V nadaljevanju vam bom predstavila kako pomembna so razvojna obdobja biološke rasti v srednjem in poznem otroštvu.

Zakaj pravzaprav gre? Biološka rast je celovit proces, ki je pomemben del človekovega razvoja. Je napreden razvoj živega bitja ali dela organizma s prisotnimi povečanji in anatomskimi ter fiziološkimi spremembami.

Po mnenju avtorice Tomazo – Ravnik (2004) naj bi se srednje in pozno otroštvo začelo od sedmega do desetega leta za dekleta in od sedmega do dvanajstega leta za fante. V teh obdobjih naj bi prišlo do hitre linearne rasti okončin, zmanjševanja podkožne plasti maščevja, izoblikovanje pasu na trupi pri deklicah, do sprememb v razmerjih na glavi in obrazu ter pojava prvih znakov spolne diferenciacije.

V primerjavi s hitrim tempom zgodnjega otroštva se v srednjem rast višine in teže bistveno upočasni. A čeprav spremembe morda niso očitne iz dneva v dan, vendarle pripomorejo k osupljivi razliki med šestletniki, ki so še vedno majhni otroci, in enajstletniki, med katerimi so nekateri že podobni odraslim. Šolarji zrastejo približno tri do sedem centimetrov na leto in se zredijo za približno dva do tri kilograme ali več, tako da se povprečna teža skoraj podvoji. Deklice obdržijo nekoliko več maščobnega tkiva kot dečki, kar je značilnost, ki se nadaljuje skozi celotno odraslo dobo (Papalia, Olds Wedoks in Feldma Duskin, 2003).

Čeprav nekateri otroci rastejo normalno, za nekatere ne velja. Ena od motenj v rasti nastane zato, ker telo ne proizvaja dovolj rastnega hormona ali, kot se zgodi včasih, ga sploh ne proizvaja. Tako morajo otroci včasih jemati sintetični rastni hormon.

Shapiro (2003) meni, da je čezmerna teža pogost pojav pri številnih otrocih. Statistike kažejo, da so ključna leta za preprečevanje debelosti med desetim in dvanajstim letom. Med nami se zagotovo poraja vprašanje, zakaj?

Gre za obdobje, ko je ohranjanje primerne telesne teže lahko precej težavno. Eden izmed vzrokov je zagotovo manjša telesna aktivnost pr otrocih, ko odraščajo. V nižjih razredih osnovne šole je večina otrok po naravi zelo dejavna in redno sodeluje vsaj pri eni športni dejavnosti. Do trinajstega leta jih skoraj 8 odstotkov to opusti. Posledica tega pa je spopadanj z odvečnimi kilogrami – debelost.

In kakšen je pravzaprav gibalni razvoj v srednjem in poznem otroštvu?

V obdobju med šestim in desetim letom otroci zmorejo nositi, kotaliti, loviti in voditi žogo z roko ali nogo, zadevati različne cilje ter odbijati žogo z različnimi rekviziti. Uspe jim usvojiti nekatere tehnike plavanja. Prav tako jim ni tuje teči z visokega štartnega mesta ter izvajati elementarne oblike sonožnih in enonožnih skokov ter izvajati tehnične in taktične elemente košarke. V tem obdobju usvajajo tudi osnove baletne tehnike ter osnovne korake ljudskih in družabnih plesov. Če se osredotočimo na gimnastiko, spoznajo v tem obdobju tudi osnovne prvine na gredi in bradlji ter osnovne ritmične gibe tudi z različnimi rekviziti (Marjanovič Umek, Zupančič in Fekonja, 2004).

Da bi dosegli koristi za svoje zdravje in razvoj, bi se morali otroci in mladostniki po smernicah Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) gibati vsaj 60 minut na dan vse dni v tednu. Intenzivnost gibanja naj bi bila zmerna do intenzivna, kar pomeni, da se otroci zadihajo, da po telesu občutijo toploto oziroma da se oznojijo, da se pospeši srčni utrip. Priporoča se izvajanje raznovrstnih gibalnih aktivnosti, ki naj vsaj dvakrat tedensko zajemajo tudi vaje, ki vplivajo na mišično moč, gibljivost ter na zdravje kosti (WHO, 2007).

Študije (Završnik in Pišot, 2007) pa priporočajo še več telesne/gibalne dejavnosti na dan, in sicer za deklice z normalno težo 120 minut, za fante pa 150 minut. Telesna dejavnost naj bi zajemala 50 % aerobnih aktivnosti, 25 % vaj za krepitev mišic in 25 % vaj za gibljivost.

NIJZ je že pred leti opozarjal, da se slovenski mladostniki po deležu čezmerno hranjenih in debelih uvrščajo v sam vrh med državami Evropske unije, ki sodelujejo v raziskavi. Prevelika telesna teža ne vodi samo v slabšo fizično pripravljenost temveč v veliki meri vpliva tudi na otrokovo socialno vključenost ter njegovo samopodobo.

In kaj lahko torej naredimo starši?

Naredimo lahko zelo veliko. Že to, da jih spodbujamo k rednemu gibanju je veliko. Včasih se zgodi, da otroci pri športu oz. določene športni aktivnosti obupajo. Takrat nastopi naša vloga. Potrebno jih je spodbujat, pohvalit in predvsem naučiti športno prenesti poraze. Zelo pomembno pa je, da vsi skupaj pri vzgoji otrok sodelujemo in jih že od njihovih malih nog navajamo na dnevne rekreacije, ki se sicer z leti spreminjajo a vendar so del njihovega vsakdana.
clip_image002
Zavedajte se: zdrav otrok pa tudi odrasla oseba mora bit v gibanju. Naši možgani niso narejeni, da bi se gibali 1x na teden ampak vsak dan.

Besedilo in fotografija: Urška Zidar, prof. RP