Aerobne sposobnosti otrok

mira_lazar

Mira Lazar

Uvod

Redna gibalna dejavnost je zelo pomembna za otrokov razvoj. Zato je med najpomembnejšimi razlogi za gibalno dejavnost v otroštvu predvsem navajanje na zdrav življenjski slog, ki naj bi se nadaljeval v poznejših življenjskih obdobjih.

Beseda aerobika izhaja iz grške besede aer – zrak in bios – življenje in pomeni dobesedno “z zrakom”. Gre za napore, ki trajajo več kot tri minute in pri katerih prevladujejo aerobni energetski procesi ob povečani prisotnosti kisika. Z njimi vplivamo na izboljšanje srčno-žilnega in dihalnega sistema ter krepimo tako majhne kot velike mišične skupine.

Vse vadbene ure aerobike najpogosteje uporabljajo naslednja gibanja: hoja, tek, poskoke, brce, dvige kolen, korake v vseh smereh itd. Vsa ta naravna gibanja lahko izvedemo v različne smeri, na različnih ravninah, v različnih medsebojnih kombinacijah in seveda z različnimi amplitudami ter intenzivnostjo.

Zgodovinsko zelo pomembno vlogo v razvoju športa je odigral ameriški zdravnik K. Cooper, ki je 1968. leta napisal knjigo »Aerobic«, usmerjeno v tek in teku podobne aktivnosti.

Ugotovil je, da na srce in ožilje učinkovito delujejo tista gibanja, ki zadostujejo dvema pogojema:

  • da se srčni utrip poveča najmanj za 50 odstotkov od vrednosti v mirovanju in
  • da takšna obremenitev traja najmanj 5-6 minut.

Aerobna vadba za otroke

Ž. Dvoržak (1997) pravi, da se aerobika lahko izvaja v šolah in vrtcih, vendar moramo imeti v mislih anatomske in fiziološke značilnosti otrok določene starosti, prav tako pa tudi gibalne sposobnosti otrok.

Za predšolske otroke in učence nižjih razredov je priporočljiva izvedba aerobike nizke intenzivnosti, z učenci višjih razredov pa lahko izvajano tudi aerobno vadbo visoke intenzivnosti.

Odvisno od ciljev, ki jih želimo doseči, se aerobika izvaja skozi celotno uro športa ali samo v enem delu ure.

Meta Zagorc idr. (2006) pravijo, da se je po večletnih preizkušnjah kot klasični model ure aerobike izoblikoval model, ki je sestavljen iz naslednjih delov: uvodni del (ogrevanje), glavni del (aerobni del s povezovanjem gibalnih struktur v celoto – koreografijo in zaključni del (raztezanje mišic).

Gibanje, ki je označeno za športno aerobiko, je pogosto sorodno drugim športom, zato so lahko določene vsebine tudi priprava za usvajanje vsebin drugih športov.

Z aerobiko otroci razvijajo različne sposobnosti (Zagorc, Zaletel, Ižanc, 1996): pozitivno vpliva na srčno-žilni sistem, aktivirajo velike mišične skupine vsega telesa, pozitivno vpliva na živčni sistem, zmanjšuje količino podkožnega maščevja, s skoki in poskoki pozitivno vpliva na graditev kosti, kar pomeni preventive proti vse bolj naraščajoči osteoporozi.

clip_image002 clip_image004
Slika 1, 2: Aerobika v razredu.

Raziskave

Ne glede na to, da so rezultati Poročila WHO v letu 2004 o telesni aktivnosti slovenskih otrok in mladostnikov v primerjavi z rezultati njihovih evropskih in ameriških vrstnikov ugodni, je stanje vseeno skrb zbujajoče. Priporočljiv obseg telesne aktivnosti je dosegel le vsak drugi fant (vsak drugi 11-letnik, 41 % 13-letnikov in le 33 % 15-letnikov) in le vsako tretje dekle (vsaka tretja 11-letnica, vsaka četrta 13-letnica in vsaka peta 15-letnica).

Podatki kažejo, da se več kot polovica fantov in deklet v starosti 11–15 let večino dni v tednu ne giblje dovolj in so tako prikrajšani za koristi redne telesne aktivnosti oziroma jih ogroža sedeči način življenja. Od 9. do 15. leta se zmanjša njihova telesna aktivnost za okrog 100 %, v srednji šoli pa se stanje samo še poslabša. Le 15 % deklet ostane ustrezno telesno aktivnih.

Ob teh podatkih seveda ni presenetljivo, da je danes mladina v primerjavi z desetletji nazaj telesno manj sposobna – v slabši telesni kondiciji.

V Sloveniji že od leta 1970 z rednim vsakoletnim merjenjem spremljamo telesni in gibalni razvoj otrok in mladine. Rezultati (www.sp.uni-lj.si/didaktita) kažejo, da naši najstniki (od 11. do 14. letni) danes pretečejo 600-metrsko razdaljo za povprečno 8 sekund počasneje kot pred 30 leti. Tudi na drugih testih vzdržljivostnega značaja so bili mladi pred 30 leti bistveno uspešnejši. Rezultati aerobnih sposobnosti (oziroma natančneje rezultat v teku na 600 m) otrok in mladine v Sloveniji padajo za 0,56 % vsako leto.

Zaključek

Ko razmišljamo o oblikovanju vadbe za izboljšanje aerobne kapacitete, lahko rečemo, da se za otroke sicer lahko uporabljajo neki standardni principi kot za odrasle, vendar pa moramo biti razsodni in vedeti, da otroci niso odrasli.

Vsaka dolgotrajna športna aktivnost povzroči v organizmu določene spremembe. Ob vseh načelih varne in učinkovite vzdržljivostne vadbe ostaja izjemno pomembno načelo, brez katerega ne more biti zadovoljstva ob vzdržljivostni vadbi. To je načelo individualnega pristopa k vadbi. Da bi posameznik dosegel svoj cilj, morajo biti treningi usmerjeni v individualizirane cilje. Kot učitelji se moramo zavedati, da kar je dobro za enega, mogoče nima vpliva na drugega, je pa lahko škodljivo za tretjega.

Literatura

  • Zagorc, M., Zaletel, P., Jeram, N.(2006). Aerobika. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
  • Dvoržak, Ž. (1997). Mogućnost primjene aerobike s djecom predškolske I školske dobe. Zbornik radova. (str. 107-109). Zagreb.
  • Bergoč, Š., Zagorc, M. (2000). Metode poučevanja v aerobiki. Ljubljana. Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
  • Banič, H., Oberstar, M. (1984). Aerobika za vsakogar. Ljubljana. Učne delavnice.
  • Ušaj, A. (1995). Frekvenca srca in športni napor. Šport, 43 (4): 27-32.
  • Rowland, T.W. (1990). Exercise and childrens health. Champign, IL: Human Kinetics.
  • Borms, J. (1986). Otrok in telovadba: pregled. Journal of Sports Sciences, 4,3-20.

Merjenje mase v četrtem razredu

mira_lazar

Mira Lazar

1. Uvod

V devetletni OŠ se učenci srečajo z merjenjem dolžine, mase in prostornine (votle mere) že v prvem razredu, kjer na praktičen način ocenjujejo in primerjajo količine. Pri ter uporabljajo izraze najkrajši, najdaljši, najtežji, najlažji, največja in najmanjša prostornina. Merjenje dolžin poteka z nestandardnimi enotami; s koraki, z dlanjo, s stopali …

V drugem razredu se že vpeljejo merske enote za dolžino (m, dm, cm), maso (kg) in denar (€, cent), pri tem pa izhajajo iz vsakdanjega življenja in konkretnih dejavnostih. Meritve zapisujejo z merskim številom in mersko enoto in z njimi tudi računajo. Poznajo naprave za merjenje dolžine in mase.

V tretjem razredu ponovijo in utrdijo merjenje iz drugega razreda ter spoznajo odnos med večjo in manjšo enoto, vendar enot ne pretvarjajo. Pri uvajanju enot (m, cm, dm) je poudarek na desetiškem zapisu. Že poznanim merskim enotam se pridružijo še enote za čas: dan, teden, ura, minuta.

V četrtem razredu obsega sklop merjenja dolžin, mase, prostornine in časa kar 24 ur. Uporabljajo dolžinske enote: mm, cm, dm, m, km; enote za maso: g, dag, kg, t; votle mere:dl, l, hl; in časovne enote: sek, min, h. Izvajajo praktične meritve z nestandardnimi in standardnimi enotami. Merske enote pretvarjajo, jih primerjajo in z njimi računajo.

V petem razredu je sklop merjenja najprej namenjen utrjevanju in dopolnjevanju znanja iz četrtega razreda, potem pa se ta sklop razdeli na šest posameznih sklopov: dolžina, denar, prostornina, ploščina, masa in čas. Učenci votlim meram dodajo še mililiter in miligram. Ocenjevanje ploščine lika začenjajo s preprostimi primeri, nato pa se učence uvaja v spretno ocenjevanje. Spoznajo ploščinske enote: mm2, cm2, dm2 in m2. Pretvarjanje poteka le med sosednjima enotama. Z merskimi enotami tudi računajo in se zavedajo odvisnosti med dvema količinama.

V šestem razredu so cilji v sklopu merjenja enaki kot v 4. in 5. razredu. Dodani in razširjeni pa so sklop Merjenje in ploščina, sklop Merjenje in prostornina, sklop Merjenje kotov in sklop Geometrijske oblike in merjenje.

2. Merjenje v četrtem razredu

Pri učnem sklopu Merjenje so imeli učenci 4. razreda zelo različna predznanja in izkušnje. Za razvijanje količinskih predstav so izhajali iz praktičnih situacij s konkretnimi dejavnostmi. Pri tem so si pomagali s konkretnimi materiali in napravami za merjenje. Z izkustvenim učenjem učenci lažje spoznajo in usvojijo standardne enote ter velikostne odnose med njimi.

Kljub konkretnim dejavnostim pri uvajanju in utrjevanju merjenja in merskih enot, ostajajo med učenci velike razlike v osvojenem znanju. Za mnoge četrtošolce so bile te vsebine še vedno težje predstavljive. Rabili bi veliko več časa za utrjevanje učne snovi, da bi začrtane cilje dosegli.

3. Paktični delo – merske enote (kg, dag, g) in računanje z njimi

Pri učni temi geometrija in merjenje smo pri učni enoti tehtanje sledili sledečim ciljem:

  • pri tehtanju uporabljajo merske enote kg, dag in g,
  • računajo z merskimi enotami (kg, dag, g).

Za motivacijo smo učence vprašali, če vedo koliko kilogramov tehtajo. Po krajšem razmisleku je vsak učenec zapisal na listek lastno težo v kilogramih. Po ogledu osebne tehtnice so ugotavljali, čemu služi. Večina učencev je vedela, da je tehtnica za merjenje osebne teže. Nato se je vsak učenec stehtal in primerjal rezultat meritve s prejšnjim zapisom. Ugotovili so, kako točni so bili pri ocenitvi lastne teže.

V nadaljevanju učnega procesa smo učence razdelili v tri skupine. Vsaka skupina je dobila vrečko (1kg) soli, tehtnico in “uteži”. Skupine so imele različne uteži: ena je imela majhne kamenčke, druga večje, tretja pa link kocke. Učenci so stehtali sol in na tablo zapisali, koliko tehta. Pogovorili so se o meritvah, ki so se med seboj razlikovale zaradi različnih uteži. Sledilo je delo s standardnimi utežmi. Učenci so vrečko soli stehtali z različnimi utežmi in ugotovili, da vrečka soli tehta 1 kg. Obenem so spoznali, da je 1 kg enak 100 dag oziroma 1000 g.

3.1 Utrjevanje znanja

Učenci so delali v skupinah po štiri. Vsaka skupina je dobila nekaj vrečk, v katerih je po 1 kg žebljev, moke, testenin, link kock … Ko so stehtali vse vrečke, so ugotovili, da vsaka tehta po 1kg in da nekatere stvari zavzamejo večjo prostornino, a kljub temu tehtajo 1 kg.

Učenci so samostojno reševali naloge v delovnem zvezku Svet matematičnih čudes 4, kjer so ob slikah ugotavljali, koliko tehta sladkor, moka, riž … in pri tem uporabljali enote kg, dag in g. Ob slikah so ocenjevali, koliko tehta posamezna zelenjava, tako da so seštevali narisane uteži in vsoto zapisali v gramih. Seštevali so, koliko tehtajo vsa kupljena živila in dobljeno vsoto vstavili v besedilo. Sledila je naloga z ocenjevanjem in povezovanjem posameznih predmetov z ustrezno količino. Pri tem so bili pozorni na velikostno razmerje med enotami kg, dag, g. Na tehtnici so uporabljali in na učni list zapisali ustrezne uteži, ki so prikazovale, koliko tehtajo narisani predmeti.

4. Zaključek

Učenci so si pri delu pomagali in se tako učili drug od drugega. Učencem z učnimi težavami so dodatno razložili in pojasnili učno snov z uporabo konkretnega materiala. Ves čas jim je bil v kotičku na razpolago didaktični material: uteži in tehtnica, ki so ga učenci lahko uporabljali in s tem utrjevali količinske predstave enot za merjenje mase.

Literatura

  1. Učni načrt za matematiko. (2011). Ljubljana: Zavod za šolstvo.
  2. Fedja, D., Razpet. N., Bremec. B., Pisk. M., Benčina. N., Cotič. (2014). Svet matematičnih čudes 4. DZS, Ljubljana.

Analiza besedila iz učbenika

  mira_lazar

Mira Lazar

1. Uvod

Učbenik je temeljni pripomoček za poučevanje, tako z vidika učitelja, kot učenca. S številnimi spremembami znotraj našega šolskega sistema in predvsem z uvedbo devetletne osnovne šole, so se vzporedno spreminjali tudi učbeniki. Pri izboru novih učbenikov smo učitelji velikokrat v hudi dilemi, kateri je tisti, ki je najbolj primeren. Predstavitve novih učbenikov vedno potekajo v premišljenih okoliščinah in pogosto v sodelovanju s strokovnjaki, ki nas znajo voditi v prepričanje, da je učbenik didaktično in metodično popoln. Predpogoj izločevanja učbenikov, ki vsebujejo nepotrebna ali pretežka besedila, in niso v skladu z razvojno psihologijo otroka, zahteva od učitelja natančno poznavanje učnega načrta. Pot izbire vsekakor ni lahka. Šele kasneje, z uporabo le teh pri pouku, se odkrivajo slabosti in prednosti posameznih učbenikov.

Z analizo besedila Ustrahovanje in nasilneži, ki govori o vrstah nasilja med vrstniki, smo želeli raziskati, kako je besedilo grajeno, pomen in smisel povedi in ali gre za besedilo nepretrganega toka, ki ga ne moremo poljubno spreminjati ali izpustiti.

image2. Predstavitev besedila

Pri predmetu družba, v učnem sklopu Ljudje v družbi, učenci spoznavajo in vrednotijo razmerja med posameznikom, družbo in okoljem. Za predstavitev in razumevanje vsebin o nasilju smo prebrali in vrednotili besedilo Ustrahovalci in nasilneži iz učbenika Družba in jaz za 4. razred.

Slika 1. Besedilo iz učbenika

3. Analiza besedila

Pri slovenskem jeziku smo besedilo Ustrahovanje in nasilneži analizirali. Učenci so ugotovili, da je sestavljeno iz petih odstavkov, od katerih je zadnji natisnjen na zeleni podlagi in učinkuje kot poudarek ključnih besed ter dveh sličic. Takoj so razbrali, da je v slikovnem delu prikazano verbalno nasilje in prepoznali nasilneža in ustrahovalca. Iz prvega odstavka so s pomočjo vprašanj razložili pojem ustrahovanje in posledice le tega. Ugotovili so, da je prvi odstavek v levem stolpcu vsebinsko povezan s prvo fotografijo pod njim, ki prikazuje večjega oz. starejšega otroka, ki ustrahuje manjšega oz. mlajšega otroka z besedami »Če mi ne daš 10 evrov, se ne smeš igrati z nami!« Verbalno poudari informacijo imageo enemu izmed načinov »ustrahovanja in nasilja«. Zapis je v oblačku in je dobesedni navedek nasilneža na sliki. Videli so, da je nasilnež večji, starejši, močnejši in obratno, da je žrtev manjša, šibkejša in nemočna. Ena deklica je prepoznala, da je nemoč žrtve izražena tudi z izrazom na njenem obrazu ter prosto spuščenimi rokami ob telesu.

Slika 2. Ustrahovanje

V drugem odstavku je z razmahom navedeno vprašanje, ki je spodbudilo učence, da so razmislili, kaj narediti, kadar jih nekdo ustrahuje. Najprej so presodili in imagepredlagali, kaj lahko storijo v podobni situaciji. S pomočjo besedila drugega odstavka in prikazano problemsko situacijo treh dečkov, ki v igri ustrahujejo šibkejšega dečka, so spoznali nov pojem nasilnež. Z dobesednim navedkom »Na copat! Ulovi. Bajsi, na, na…« so ustrahovanje razumeli z igro vlog. V igri vlog so se zamislili o počutju žrtve in si oblikovali moralne norme.

Slika 3. Nasilneži in ustrahovalci

Nato so si prebrali tretji odstavek in spoznali, da govori o možnostih iskanja pomoči, predvsem pri odraslih, ki jim zaupajo: učitelj, starši, prijatelj …

Uokvirjena, na oker podlagi, je razlaga neznane besede: »žrtev«. Večina učencev je ta pojem že poznala, spoznali pa so pomen uokvirjenega dela besedila, ki služi kot slovar razlage novih pojmov v učbeniku.

4. Sklepne ugotovitve

Obravnavano učbeniško besedilo posreduje četrtošolcem spoznanja o nasilju in ustrahovanju na preprost in poljuden način. Učenci so povedali, da so se z nasiljem in ustrahovanjem v šoli že soočili, zato jim je bilo besedilo hitro razumljivo. Pri analizi teksta so ugotovili, da se slikovni in besedni del prepletata in nadgrajujeta, ter da slikovna problemska situacija razlaga pomen ključnih pojmov. Besedilo slikovno ponuja in odpira več informacij kot verbalno. Besedilo v učbeniku je bilo primerno starostni stopnji otrok. Dokaz temu je bilo aktivno sodelovanje vseh učencev pri pouku in dobro osvojeno znanje novih pojmov. Z analiziranjem podobnih besedil pri učencih razvijamo kritično mišljenje, kar je v poplavi ponujenih gradiv potrebno.

Literatura

  1. Učni načrt za slovenščino. (2011). Ljubljana: Zavod za šolstvo.
  2. Umek, M., Janša Zorn. O. (2006). Družba in jaz. Modrijan, Ljubljana.