Motivacija za branje pri učencih z disleksijo

lucija ademoski

Lucija Ademoski

Uvod

Otroci z disleksijo sodijo v posebno skupino oseb s specifičnimi motnjami učenja, kot so bralno – napisovalne učne težave. »Težave se lahko kažejo tudi na področju hitrosti predelovanja informacij, na področju kratkoročnega spomina, pravilnega zaporedja, slušne in/ali vidne zaznave, govorjenega jezika in motoričnih spretnosti. Povezana je zlasti z obvladovanjem in uporabo pisnega jezika, ki vključuje abecedni, številčni in glasbeni sistem simbolov. Motnje lahko prizadenejo enega ali več psiholoških procesov: pozornost, spomin, jezikovno procesiranje, časovno-prostorsko organizacijo informacij, orientacijo. /…/ Prevladuje pa spoznanje, da je disleksija dedna ter z leti ne mine, pač pa spremlja osebo vse življenje.« (Dolgan Petrič, 2007, str. 73) Disleksija zajema širok spekter motenj v branju in pisanju, vendar se vse motnje ne pojavljajo pri vsakem posamezniku.

Prepoznavanje težav

Otroke dislektike lahko razdelimo v dve skupini:

  1. začetne bralce, pri katerih želimo preprečiti pojav odpora do branja, zato je zelo pomembno, da jim čim prej ponudimo v branje literaturo, čim bolj prilagojeno njihovim bralnim potrebam,
  2. otroke, ki do branja že imajo odpor.

Učni primanjkljaji oz. težave se lahko pri njih pojavljajo v različnih kombinacijah in jakostih. V branje in pisanje morajo vložiti veliko več truda kot njihovi vrstniki in se zato hitreje utrudijo. Kljub temu, da berejo pravilno, ne razumejo vsebine prebranega. Branje se jim upira in ga odklanjajo. Težko prepoznavajo in razlikujejo črke, še posebej tiste, ki so si podobne po obliki (b/d, c/č, s/š, p/b) in obračajo zloge. Z velikim naporom sledijo večjemu številu informacij in si težko zapomnijo nove pojme. Medtem ko so lahko zelo uspešni na posameznih področjih (matematika, likovna umetnost, glasbena umetnost …) pa se na področju branja soočajo s težkimi ovirami, strahovi in neuspehom. Učenci, ki berejo težko, zato posledično tudi manj berejo in so nemotivirani. Svoje motnje se zgodaj zavejo in se branju izmikajo. Pravočasna skrb za bralno motivacijo je zato zelo pomembna. V želji po doseganju lažjega in prijetnejšega šolanja jim je treba pomagati odpraviti odpor do pisane besede in postopno vzbuditi ljubezen do branja. Učenci potrebujejo veliko spodbud in prilagoditev, ki jim branje olajšajo, obenem pa vzbudijo njihovo radovednost pri odkrivanju neznanega. Knjige jim je treba približati s sistematičnim, drugačnim in njim prijaznejšim načinom dela.

Zelo pomembno je zgodnje odkrivanje motenj branja že v začetnih letih opismenjevanja oz. v prvem triletju osnovne šole. Veščino branja, ki je osnova za uspešno učenje, odrasli prevečkrat dojemamo kot nekaj samoumevnega. Bistvo branja ni le poznavanje črk in njihovo povezovanje v zloge, besede in daljša besedila, ampak tudi razumevanje prebranega gradiva in njegova koristna uporaba. Branje je spretnost, ki se izboljšuje z vajo. Včasih pa, kljub vajam, otroci branja ne avtomatizirajo in ga zaradi neuspešnosti začnejo odklanjati. Avtomatizirana tehnika branja pa je pogoj za kasnejše branje z razumevanjem.

Metode dela in motivacija

Otrok ne smemo siliti h glasnemu branju pred razredom. Svoje branje z razumevanjem naj nadgradijo z igro vlog, s katero si utrjujejo samozavest. Otroci naj berejo takšno gradivo, ob katerem bodo uživali. Vseeno je, ali je to leposlovje ali pa poljudnoznanstveno gradivo. Pri branju naj si pomagajo s prstom, kartončkom, barvnim ravnilom ali z očali z barvnimi lečami. Pomembno je le, da branje doživljajo kot prijetno aktivnost, ob kateri se nasmejijo, prijetno vznemirijo, gradivo pa jih spodbudi k nadaljnjemu trudu in premagovanju težav. Okolje, v katerem se srečujejo s knjigo, naj bo prijetno in udobno. V njem naj bo deležen drobnih pohval za svoja prizadevanja, s katerimi si bo okrepil samozavest, lažje vstopal v interakcijo s sovrstniki, sčasoma pa si upal kaj prebrati tudi na glas.

Večina takšnih učencev pri začetnem učenju branja potrebuje ustrezno pomoč: nekateri pri usvajanju samih tehnik branja in njihovi avtomatizaciji, drugi pa pri usvajanju razumevanja prebranega. Branje jim moramo približati z različnimi oblikami branja (sestavljanje besedila iz posameznih delov, iskanje ustrezne ilustracije k prebranemu besedilu, igranje družabnih iger, poslušanje zgodb, ki jih na glas beremo knjižničarji, učitelji ali starši doma). (Lušina, 2007)

Pri otrocih, ki že imajo razvit velik odpor do branja, je naprej treba prekiniti krog odpora. Ponudimo jim lahko teden dni bralnega odmora. V tem času naj jim berejo drugi, tej fazi pa naj sledi tretji korak, ko otroci sami prevzamejo pobudo za branje, ne da bi bili v to prisiljeni. Berejo naj krajše humorne sestavke, basni, uganke, pesmice, plakate, rešujejo naj uganke in besede črkujejo. V pomoč so nam lahko humorne podloge besednih iger v slikanicah za dislektike (Medo reši vsako zmedo, Črviva zgodba, O polžku, ki je kupoval novo hišico …), ki jih spodbudijo, da knjige v celoti preberejo. Zaradi primernega besedila in ilustracij jih otroci laže berejo, hkrati pa spoznajo, da se z napačno prebranimi besedami pomen besedila povsem spremeni.

Notranja motivacija izhaja iz posameznikove notranje želje, radovednosti in potrebe po branju. Zunanji motivacijski dejavniki (nagrade, pohvale, ocene) pa vodijo k izogibanju branja, če potrditve izostanejo, ali niso v okviru pričakovanega. Motiviran bralec si želi brati in knjige izbira po lastni presoji in interesu. Učence z bralnimi težavami lahko motiviramo najprej z izborom ustreznega gradiva, ki bo vsebinsko in oblikovno prilagojeno njihovim potrebam in jih bo pritegnilo k branju. Pozorni moramo biti, da bo vsebina bralnega gradiva primerna otrokovim bralnim zmožnostim, besedilo enotno oblikovano z dovolj velikimi in razločnimi črkami enake velikosti (kombinacija tiskanih in pisanih črk je za učence zelo moteča) s kratkimi in jasnimi stavki, besede naj ne bodo pisane v vijugah ali navpično, vrstice naj bodo poravnane na levem robu, ilustracije naj bodo tople in privlačne ter dovolj odmaknjene od besedila, da ne motijo pri branju, površina papirja brez premaza, kontrast med črkami in ozadjem pa naj bo dovolj razločen. (Peruš Marušič, 2007)

Zaključek

Učenci naj si zastavijo lastne cilje (ločiti črke, ki so si podobne po obliki, povečati hitrost branja, razumeti prebrano, zmanjšati napor med branjem …), ob katerih bodo motivirani za nadaljnje delo. Otrokovih težav z branjem se morajo zavedati tako starši kot učitelji in s skupnimi napori delovati v smeri njihovega odpravljanja oz. vsaj ublažitve.

Knjižnica ima kot nevtralen prostor v šoli zelo pomembno vlogo pri razvoju bralne motivacije. V sodelovanju s specialnimi pedagogi lahko šolski knjižničar znatno vpliva na premostitev bralnih težav. V knjižničnem okolju z udobnimi bralnimi kotički se takšni učenci radi družijo z vrstniki brez prisile, dokazovanja in ocenjevanja.

»Vsi otroci, še posebej pa tisti, ki imajo bralne težave, morajo imeti možnost, da začutijo veselje ob poslušanju pesmi in zgodb, ki jim jih prebirata učiteljica ali knjižničarka ali jih preberejo sami s pomočjo učiteljice, knjižničarke, staršev. Zato naj bodo del zbirke za učence tudi otroške pesmice, knjige, prirejene za lažje branje, slikanice in revije. Tudi neknjižno gradivo ima pomembno vlogo pri premagovanju bralnih težav.« (Klavž Dolinar, 2007, str. 87)

S svojo prijaznostjo, potrpežljivostjo, z nevsiljivim svetovanjem, ustreznim izborom knjižnega in neknjižnega gradiva, s prilagojenim seznamom za bralno značko in domače branje je šolski knjižničar lahko v veliko oporo in spodbudo vsakemu učencu s tovrstnimi učnimi težavami. Knjige naj jim predstavi kot nekaj lepega in poučnega ter jih navaja na zbrano poslušanje. V šolski knjižnici naj bo vedno dobrodošel, ne glede na to, kakšen bralec je. S postopnim razvijanjem bralnih navad naj mu omogoči, da branje zanj postane nekaj prijetnega, ga vzljubi ter se ga več ne boji.

Literatura

  1. Dolgan Petrič, M. (2007). Knjižnične storitve za uporabnike s posebnimi potrebami. Šolska knjižnica, XVII, št. 2, str. 72-78.
  2. Klavžar Dolinar, M. (2007). Kako izboljšati branje pri učencih z bralnimi težavami. Šolska knjižnica, XVII, št. 2, str. 86-89.
  3. Lušina, I. (2007). Kako približati branje osebam s težavami pri branju. Šolska knjižnica, XVII, št. 2, str. 79-85.
  4. Peruš Marušič, B. (2007). Specialna pedagoginja s šolsko knjižničarko v šolski knjižnici. Šolska knjižnica, XVII, št. 2, str. 90-94.
Oglasi

O autoru Pogled kroz prozor

Digitalni časopis za obrazovne stručnjake, pišu ga učitelji i nastavnici.
Ovaj unos je objavljen u Djeca i zdravlje i označen sa , , , , , , . Bookmarkirajte stalnu vezu.