1. svetovni dan čebel

lucija ademoski

Lucija Ademoski

Uvod

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) je, na pobudo Slovencev in ob 100% podpori čebelarjev z vsega sveta, 20. maj razglasila za logotipsvetovni dan čebel, ki nas bo odslej vsako leto opozarjal na pomembnost ohranjanja čebel in njihovega življenjskega okolja, kakor tudi na njun pomen za celotno človeštvo. Veliko delo v treh letih prizadevanj za ta korak je opravil predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč, ki že dolgo opozarja na ogroženost čebel in si prizadeva za njihovo uvrstitev na seznam ogroženih živalskih vrst.

Slika 1. Logotip svetovnega dneva čebel

Zakaj prav 20. maj?

To je dan rojstva Slovenca Antona Janše (1734-1773), začetnika sodobnega čebelarstva, in enega največjih tovrstnih strokovnjakov v tistem času. Na mesto prvega cesarsko-kraljevega učitelja čebelarstva na Dunaju ga je imenovala sama cesarica Marija Terezija.

”Anton Janša je v nemškem jeziku napisal dve temeljni čebelarski knjigi: Razprava o rojenju čebel (1771) in učbenik Popolni nauk o čebelarstvu. Ta je izšel po njegovi smrti, leta Anton Janša, pionir sodobnega čebelarstva1775. /…/ Cesarica Marija Terezija je po njegovi smrti izdala ukaz, po katerem so morali vsi čebelarski učitelji učiti po njegovih knjigah. Njegove čebelarske nasvete čebelarji upoštevajo še danes. Kot čebelar je Anton Janša spremenil velikost in obliko panjev, tako da jih je bilo mogoče sestaviti v bloke. Uveljavil je kranjski način umeščanja panjev v za to postavljene stavbe, čebelnjake, kakršne poznamo še danes. Zagovarjal je, da čebel nikoli ne smemo moriti in da jih je treba voziti na pašo.” (Anton Janša (1734-1773) /…/, b.d.)

Slika 2. Anton Janša, pionir sodobnega čebelarstva

Obeleževanje svetovnega dneva čebel, ki so simbol pridnosti, vztrajnosti, gospodarnosti, skrbnosti, modrosti itd. bo prav v mesecu maju potekalo zato, ker je na severni polobli to čas najbujnejšega razvoja čebel. Takrat so čebele najštevilčnejše in se začnejo razmnoževati, potrebe po opraševanju pa so največje. Na južni polobli je takrat jesenski čas spravila čebeljih pridelkov in z njim povezan čas medu.

Kot ambasadorke čistega okolja so čebele temelj človeškega prehranjevanja, saj se brez njih rastline ne bi mogle razmnoževati. Zaradi uporabe pesticidov, onesnaževanja okolja, podnebnih sprememb in naraščajočega števila svetovnega prebivalstva pa so vedno bolj ogrožene. Največji sovražnik čebel smo ljudje, ki se vse premalo zavedamo pomembnosti njihovega obstoja. V ta namen moramo že najmlajše seznanjati s pomenom njihovega obstoja, kakor tudi s problematiko velike onesnaženosti okolja, ki znatno vpliva na zdravje ljudi, rastlin in živali.

Albert Einstein je nekoč dejal: Ko bo umrla zadnja čebela, človeštvo ne bo živelo več kot štiri leta. Ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi.

Naravoslovni dan ‘Od čebele do medu’

Naši šestošolci so se v maju odpravili na naravoslovni dan v Čebelarski center Slovenije na Brdo pri Lukovici, kjer ima sedež tudi Čebelarska zveza Slovenije, ki že vrsto let zgledno sodeluje s šolami in z vrtci.

Čebelarski center SlovenijeSlika 3. Čebelarski center Slovenije

Učenci so v naravnem okolju lahko od blizu spoznali življenje čebel, od katerih je odvisna vsaka tretja žlica naše hrane. Ustrezno zaščiteni so si ogledali čebelnjake, spoznali organiziranost čebelje družine, delo in opremo čebelarja. Seznanili so se z zgodovino čebelarstva na Slovenskem in v spremstvu vodičke obiskali zeliščno-čebelarsko učno pot. Okušali so različne vrste medu in ostale čebelje pridelke. Izvedeli so, da je avtohtona kranjska sivka po zaslugi gorenjskih čebelarjev zaslovela na vseh kontinentih in da so množični pogini čebel v zadnjih letih resen pokazatelj, da v našem okolju ni vse tako, kot bi moralo biti. Še posebej pa so si zapomnili primerjavo matice in delavke, ki so si ju lahko skozi steklo tudi od blizu ogledali. Zelo presenečeni so bili nad velikostjo matice, ki je res občutno večja od delavke.

Opozorili so jih, da se moramo zavedati hudih posledic podnebnih sprememb, onesnaženosti okolja in škodljive uporabe pesticidov, ki so vzrok bolezni čebel in njihovega izumiranja. V današnjem času čebele brez pomoči čebelarjev ne morejo več preživeti. Ob pomanjkanju poletne paše jim morajo dovajati vodo in jih hraniti. Za njihovo ohranitev pa lahko veliko naredimo tudi sami s sajenjem medovitih rastlin, kot so paradižnik, paprika, buče, borovnice, jagode, sadno drevje, sivka, meta, rožmarin, timijan, žajbelj, origano, melisa, bazilika … V parkih naj bi raslo čim več kostanjev, lip in javorov, s čimer bi pomagali ne le čebelam, ampak tudi ostalim opraševalcem. Na polja bi se morala vrniti kraljica čebelje paše ajda, na travnike pa travniško cvetje, ki zaradi prehitre košnje vse bolj izginja. Z izginjanjem cvetočih rastlin pa izginja tudi bogat vir hrane za čebele.

Razstava v šolski avli-1Ob 1. svetovnem dnevu čebel so šestošolci z mentorico v šolski avli pripravili tudi zanimivo razstavo, v knjižnici pa smo na ogled postavili knjige s področja čebelarstva, ki jih je dopolnjeval izbor knjižic iz dolgoletne zbirke Čebelica s prav takšnim logotipom.

Slika 4. Razstava v šolski avli – 1

Razstava v šolski avli - 2Razstava v šolski avli- 3
Slika 5. Razstava v šolski avli – 2    Slika 6. Razstava v šolski avli – 3

 Razstava v knjižnicilogotip zbirke Čebelica
Slika 7. Razstava v knjižnici                           Slika 8. Logotip zbirke Čebelica

Tradicionalni slovenski zajtrk

Od leta 2012 na tretji petek v novembru obeležujemo dan slovenske hrane. V okviru tega dne na naši šoli poteka tudi projekt Tradicionalni slovenski zajtrk, ko otroci zaužijejo zajtrk iz živil slovenskega porekla (mleko, jabolko, kruh, med, maTradicionalni slovenski zajtrkslo). Tega dne se z njimi še posebej pogovorimo o zajtrku kot pomembnem obroku dneva, o prednostih uživanja lokalno pridelanih živil, o kulturi in pomenu zdravega prehranjevanja in gibanja, kakor tudi o pomenu čebelarstva in odnosa do okolja.

Slika 9. Tradicionalni slovenski zajtrk

Pobudnica projekta Čebelarska zveza Slovenije otroke v vrtcih in prvi triadi obdari in razveseli z izobraževalno zgibanko ‘Čebelica, moja prijateljica’, ki otroke v sliki in besedi na prijazen način seznani s čebelarstvom in z vlogo čebel pri pridelavi hrane, kakor tudi s pomenom čistega okolja za življenje čebel.

Čebelica – Moja prijateljica

Na dan medenega zajtrka, kot ga tudi radi poimenujemo, so se lansko leto tudi naši mladi pevci s harmonikarjem pridružili istočasnemu množičnemu prepevanju ponarodele pesmi Ansambla Lojzeta Slaka ‘Čebelar’ na različnih lokacijah po Sloveniji, s čimer so potrdili, da smo Slovenci res narod čebelarjev.

Literatura

  1. Anton Janša (1734-1773) : prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na Dunaju. (b.d.). Pridobljeno s http://visitzirovnica.si/kdo-je-bil-anton-jansa/
  2. Dan slovenske hrane. Pridobljeno s http://www.mkgp.gov.si/delovna_podrocja/promocija_lokalne_hrane/dan_slovenske_hrane/
  3. KDOR se čebel boji, medu ne dobi: paberkovanje po čebelarski dediščini. (2018). Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba.
  4. La. Da. (20. 5. 2018). Svet na pobudo Slovenije praznuje svetovni dan čebel. Pridobljeno s http://www.rtvslo.si/okolje/narava/svet-na-pobudo-slovenije-praznuje-svetovni-dan-cebel/455458
  5. 20. maj: svetovni dan čebel (b.d.)

Fotografije: osebni arhiv Lucije Ademoski in https://www.google.si

Motivacija za branje pri učencih z disleksijo

lucija ademoski

Lucija Ademoski

Uvod

Otroci z disleksijo sodijo v posebno skupino oseb s specifičnimi motnjami učenja, kot so bralno – napisovalne učne težave. »Težave se lahko kažejo tudi na področju hitrosti predelovanja informacij, na področju kratkoročnega spomina, pravilnega zaporedja, slušne in/ali vidne zaznave, govorjenega jezika in motoričnih spretnosti. Povezana je zlasti z obvladovanjem in uporabo pisnega jezika, ki vključuje abecedni, številčni in glasbeni sistem simbolov. Motnje lahko prizadenejo enega ali več psiholoških procesov: pozornost, spomin, jezikovno procesiranje, časovno-prostorsko organizacijo informacij, orientacijo. /…/ Prevladuje pa spoznanje, da je disleksija dedna ter z leti ne mine, pač pa spremlja osebo vse življenje.« (Dolgan Petrič, 2007, str. 73) Disleksija zajema širok spekter motenj v branju in pisanju, vendar se vse motnje ne pojavljajo pri vsakem posamezniku.

Prepoznavanje težav

Otroke dislektike lahko razdelimo v dve skupini:

  1. začetne bralce, pri katerih želimo preprečiti pojav odpora do branja, zato je zelo pomembno, da jim čim prej ponudimo v branje literaturo, čim bolj prilagojeno njihovim bralnim potrebam,
  2. otroke, ki do branja že imajo odpor.

Učni primanjkljaji oz. težave se lahko pri njih pojavljajo v različnih kombinacijah in jakostih. V branje in pisanje morajo vložiti veliko več truda kot njihovi vrstniki in se zato hitreje utrudijo. Kljub temu, da berejo pravilno, ne razumejo vsebine prebranega. Branje se jim upira in ga odklanjajo. Težko prepoznavajo in razlikujejo črke, še posebej tiste, ki so si podobne po obliki (b/d, c/č, s/š, p/b) in obračajo zloge. Z velikim naporom sledijo večjemu številu informacij in si težko zapomnijo nove pojme. Medtem ko so lahko zelo uspešni na posameznih področjih (matematika, likovna umetnost, glasbena umetnost …) pa se na področju branja soočajo s težkimi ovirami, strahovi in neuspehom. Učenci, ki berejo težko, zato posledično tudi manj berejo in so nemotivirani. Svoje motnje se zgodaj zavejo in se branju izmikajo. Pravočasna skrb za bralno motivacijo je zato zelo pomembna. V želji po doseganju lažjega in prijetnejšega šolanja jim je treba pomagati odpraviti odpor do pisane besede in postopno vzbuditi ljubezen do branja. Učenci potrebujejo veliko spodbud in prilagoditev, ki jim branje olajšajo, obenem pa vzbudijo njihovo radovednost pri odkrivanju neznanega. Knjige jim je treba približati s sistematičnim, drugačnim in njim prijaznejšim načinom dela.

Zelo pomembno je zgodnje odkrivanje motenj branja že v začetnih letih opismenjevanja oz. v prvem triletju osnovne šole. Veščino branja, ki je osnova za uspešno učenje, odrasli prevečkrat dojemamo kot nekaj samoumevnega. Bistvo branja ni le poznavanje črk in njihovo povezovanje v zloge, besede in daljša besedila, ampak tudi razumevanje prebranega gradiva in njegova koristna uporaba. Branje je spretnost, ki se izboljšuje z vajo. Včasih pa, kljub vajam, otroci branja ne avtomatizirajo in ga zaradi neuspešnosti začnejo odklanjati. Avtomatizirana tehnika branja pa je pogoj za kasnejše branje z razumevanjem.

Metode dela in motivacija

Otrok ne smemo siliti h glasnemu branju pred razredom. Svoje branje z razumevanjem naj nadgradijo z igro vlog, s katero si utrjujejo samozavest. Otroci naj berejo takšno gradivo, ob katerem bodo uživali. Vseeno je, ali je to leposlovje ali pa poljudnoznanstveno gradivo. Pri branju naj si pomagajo s prstom, kartončkom, barvnim ravnilom ali z očali z barvnimi lečami. Pomembno je le, da branje doživljajo kot prijetno aktivnost, ob kateri se nasmejijo, prijetno vznemirijo, gradivo pa jih spodbudi k nadaljnjemu trudu in premagovanju težav. Okolje, v katerem se srečujejo s knjigo, naj bo prijetno in udobno. V njem naj bo deležen drobnih pohval za svoja prizadevanja, s katerimi si bo okrepil samozavest, lažje vstopal v interakcijo s sovrstniki, sčasoma pa si upal kaj prebrati tudi na glas.

Večina takšnih učencev pri začetnem učenju branja potrebuje ustrezno pomoč: nekateri pri usvajanju samih tehnik branja in njihovi avtomatizaciji, drugi pa pri usvajanju razumevanja prebranega. Branje jim moramo približati z različnimi oblikami branja (sestavljanje besedila iz posameznih delov, iskanje ustrezne ilustracije k prebranemu besedilu, igranje družabnih iger, poslušanje zgodb, ki jih na glas beremo knjižničarji, učitelji ali starši doma). (Lušina, 2007)

Pri otrocih, ki že imajo razvit velik odpor do branja, je naprej treba prekiniti krog odpora. Ponudimo jim lahko teden dni bralnega odmora. V tem času naj jim berejo drugi, tej fazi pa naj sledi tretji korak, ko otroci sami prevzamejo pobudo za branje, ne da bi bili v to prisiljeni. Berejo naj krajše humorne sestavke, basni, uganke, pesmice, plakate, rešujejo naj uganke in besede črkujejo. V pomoč so nam lahko humorne podloge besednih iger v slikanicah za dislektike (Medo reši vsako zmedo, Črviva zgodba, O polžku, ki je kupoval novo hišico …), ki jih spodbudijo, da knjige v celoti preberejo. Zaradi primernega besedila in ilustracij jih otroci laže berejo, hkrati pa spoznajo, da se z napačno prebranimi besedami pomen besedila povsem spremeni.

Notranja motivacija izhaja iz posameznikove notranje želje, radovednosti in potrebe po branju. Zunanji motivacijski dejavniki (nagrade, pohvale, ocene) pa vodijo k izogibanju branja, če potrditve izostanejo, ali niso v okviru pričakovanega. Motiviran bralec si želi brati in knjige izbira po lastni presoji in interesu. Učence z bralnimi težavami lahko motiviramo najprej z izborom ustreznega gradiva, ki bo vsebinsko in oblikovno prilagojeno njihovim potrebam in jih bo pritegnilo k branju. Pozorni moramo biti, da bo vsebina bralnega gradiva primerna otrokovim bralnim zmožnostim, besedilo enotno oblikovano z dovolj velikimi in razločnimi črkami enake velikosti (kombinacija tiskanih in pisanih črk je za učence zelo moteča) s kratkimi in jasnimi stavki, besede naj ne bodo pisane v vijugah ali navpično, vrstice naj bodo poravnane na levem robu, ilustracije naj bodo tople in privlačne ter dovolj odmaknjene od besedila, da ne motijo pri branju, površina papirja brez premaza, kontrast med črkami in ozadjem pa naj bo dovolj razločen. (Peruš Marušič, 2007)

Zaključek

Učenci naj si zastavijo lastne cilje (ločiti črke, ki so si podobne po obliki, povečati hitrost branja, razumeti prebrano, zmanjšati napor med branjem …), ob katerih bodo motivirani za nadaljnje delo. Otrokovih težav z branjem se morajo zavedati tako starši kot učitelji in s skupnimi napori delovati v smeri njihovega odpravljanja oz. vsaj ublažitve.

Knjižnica ima kot nevtralen prostor v šoli zelo pomembno vlogo pri razvoju bralne motivacije. V sodelovanju s specialnimi pedagogi lahko šolski knjižničar znatno vpliva na premostitev bralnih težav. V knjižničnem okolju z udobnimi bralnimi kotički se takšni učenci radi družijo z vrstniki brez prisile, dokazovanja in ocenjevanja.

»Vsi otroci, še posebej pa tisti, ki imajo bralne težave, morajo imeti možnost, da začutijo veselje ob poslušanju pesmi in zgodb, ki jim jih prebirata učiteljica ali knjižničarka ali jih preberejo sami s pomočjo učiteljice, knjižničarke, staršev. Zato naj bodo del zbirke za učence tudi otroške pesmice, knjige, prirejene za lažje branje, slikanice in revije. Tudi neknjižno gradivo ima pomembno vlogo pri premagovanju bralnih težav.« (Klavž Dolinar, 2007, str. 87)

S svojo prijaznostjo, potrpežljivostjo, z nevsiljivim svetovanjem, ustreznim izborom knjižnega in neknjižnega gradiva, s prilagojenim seznamom za bralno značko in domače branje je šolski knjižničar lahko v veliko oporo in spodbudo vsakemu učencu s tovrstnimi učnimi težavami. Knjige naj jim predstavi kot nekaj lepega in poučnega ter jih navaja na zbrano poslušanje. V šolski knjižnici naj bo vedno dobrodošel, ne glede na to, kakšen bralec je. S postopnim razvijanjem bralnih navad naj mu omogoči, da branje zanj postane nekaj prijetnega, ga vzljubi ter se ga več ne boji.

Literatura

  1. Dolgan Petrič, M. (2007). Knjižnične storitve za uporabnike s posebnimi potrebami. Šolska knjižnica, XVII, št. 2, str. 72-78.
  2. Klavžar Dolinar, M. (2007). Kako izboljšati branje pri učencih z bralnimi težavami. Šolska knjižnica, XVII, št. 2, str. 86-89.
  3. Lušina, I. (2007). Kako približati branje osebam s težavami pri branju. Šolska knjižnica, XVII, št. 2, str. 79-85.
  4. Peruš Marušič, B. (2007). Specialna pedagoginja s šolsko knjižničarko v šolski knjižnici. Šolska knjižnica, XVII, št. 2, str. 90-94.