Kodeks etičnega ravnanja – od vrednot in načel v prakso

florjana_BR

Florjana Borštnik-Rajer

Povzetek

Kodeks etičnega ravnanja v vrtcu smo dobili leta 1996, pred dobrimi dvajsetimi leti. V prispevku bom opisala izkušnjo, kako smo k boljšemu poznavanju tega pomembnega dokumenta pristopili v našem vrtcu.

Ključne besede: Kodeks etičnega ravnanja, otrok, strokovni delavci vrtca

Kodeks etičnega ravnanja v vrtcu

»Kodeks etičnega ravnanja v vrtcu zajema skupek vrednot in načel, na katerih temelji delo s predšolskimi otroki in predstavlja osnovo za etično presojo ravnanja. Vsebina kodeksa temelji na vrednotah, ki so plod mednarodno doseženega soglasja in so definirane v Splošni deklaraciji o otrokovih pravicah (1989), v Deklaraciji o psiholoških pravicah otroka ter na vrednotah, povezanih z varstvom in vzgojo predšolskih otrok, ki so se razvile in oblikovale v dolgoletnih prizadevanjih teoretikov in praktikov na področju predšolske vzgoje pri nas in po svetu, na pozitivni tradiciji predšolskih inštitucij in poklica vzgojiteljice oziroma vzgojitelja predšolskih otrok«(Domicelj, Ferjančič, Pavlovič 1996).

Razdeljen je na štiri temeljna področja odgovornosti ljudi, ki so v okviru vrtca neposredno ali posredno udeleženi v skrbi za otroka:

  • odgovornost do otrok,
  • odgovornost do staršev in družin,
  • odgovornost do delovne organizacije in sodelavcev,
  • odgovornost do širše skupnosti.

Vsak vsebinski sklop vsebuje vrednote in načela, ki so smernice za zgledno poklicno delo (Domicelj, Ferjančič, Pavlovič, 1996).

Če je še pred leti veljalo pravilo, da so bile vzgojiteljice in pomočnice vzgojiteljic leta, celo desetletja, zaposlene v istem vrtcu, se je ta praksa v zadnjih letih (vsaj v našem vrtcu) korenito spremenila. Število zaposlenih v vrtcu se je z odprtjem novih oddelkov vztrajno povečevalo, veliko je bilo tudi fluktuacije na delovnih mestih. V našem vrtcu praviloma vsak novo zaposleni strokovni delavec podpiše tudi dokument, s katerih se zavezuje, da je seznanjen s Kodeksom etičnega ravnanja v vrtcu (v nadaljevanju: Kodeks). Ali vsi strokovni delavci v vrtcu poznamo Kodeks? Kakšno je naše poznavanje vrednot in načel, zapisanih v Kodeksu? Porajala so se nam številna vprašanja, zaradi katerih smo se odločili, da bo Kodeks prioriteta strokovnega dela v strokovnih aktivih v našem vrtcu.

Pred prvim srečanjem je vsak strokovni delavec prejel izvod Kodeksa. Ta čas je bil namenjen prebiranju dokumenta, zapisu dilem oziroma vprašanj, ki so se nam porajala in ozaveščanju lastnega ravnanja v določenih primerih. Prvo srečanje strokovnega aktiva je bilo namenjeno vsem strokovnim delavcem. Ker naš vrtec deluje na sedmih različnih lokacijah, je bila to tudi priložnost za srečanje in izmenjavo mnenj in izkušenj. Razdelili smo se v skupine po največ šest strokovnih delavcev. Vsaka skupina je dobila dva primera iz prakse, naloga skupine pa je bila naslednja:

  1. Opredelite problem.
  2. Izpišite tiste alineje iz Kodeksa, ki nas zavezujejo v našem primeru.
  3. Kaj narediti, kako ukrepati

V nadaljevanju bom opisala enega izmed primerov, ki smo ga obravnavali in za katerega ocenjujem, da bi bil lahko zanimiv tudi za druge vrtce in vzgojitelje.

Primer iz prakse

V sosednjem oddelku praznujejo Janov rojstni dan. Opazite, da praznovanje ne poteka v skladu z dogovori, ki jih imamo v vrtcu (brez slaščic in sladkarij). Imajo domače piškote in torto.

tablica

Ker so se nam ob analiziranju problema porajale še številne dileme, smo tudi te zapisali, kot je razvidno iz tabele. Na podoben način smo analizirali še ostale primere iz prakse, ki jih navajam v nadaljevanju.

Primeri iz prakse:

  • Strokovni delavki se v oddelku pred otroki pogovarjata o težavah, ki jih ima Matej. Pogovarjata se o tem, da ne upošteva pravil, da nagaja drugim, da je težko z njim. Primerjata ga z drugim težavnim otrokom.
  • Starši se pritožujejo, da otroci premalo časa preživijo v dopoldanskem času na igrišču.
  • Ko se pripravljate k počitku, opazite, da ima otrok po telesu kraste.
  • Kolegica v oddelku se ne strinja s sodelavko, da vztraja, da morajo otroci pri kosilu pojesti vso hrano.
  • Strokovna delavka pove sodelavki, da opaža, da očetu enega od otrok smrdi iz ust po alkoholu, ko prihaja po otroka. Samo zaudarja, ne kaže pa znakov vinjenosti.
  • Mamica enega od otrok zaupa vzgojiteljici, da imajo doma težave z nasiljem s strani starega očeta.
  • Vzgojiteljica pred skupino otrok komentira sporočilo staršev o odsotnosti otroka z besedami:«Danes bomo pa imeli dopust, ker Jana ne bo v vrtec!«
  • Izjave vzgojiteljice, ki so stalnica v pogovoru z istim otrokom:«A spet ti? Spet čakamo tebe! A lahko prestaviš v drugo prestavo? Kdor se ne bo hitro oblekel, mu bom naslednjič pobrala copate!«
  • Vzgojiteljica z novim šolskim letom v skupino otrok dobi otroka s posebnimi potrebami. Pri tem izjavi:«Zakaj ravno jaz?«
  • Delavka vpričo drugih sodelavk daje neprimerne opazke o zunanjosti sodelavke.

Navedla sem le nekaj primerov, ki smo jih reševali s pomočjo kodeksa. Zapisali smo tudi dileme, ki so se nam porajale. Ob poročanju primerov, ki smo jih reševali, smo ozavestili, da do mnogih nepotrebnih zapletov sploh ne bi prišlo, če bi se pri etičnem presojanju svojih ravnanj in odločitev opirali na kodeks.

Ker ob številnih dilemah, ki so se nam porajale, nismo dosegli konsenza, smo se odločili, da o svojem videnju in naših dilemah spregovori še eden od avtorjev kodeksa, dr. Zoran Pavlovič. Zapisala bom le nekaj vprašanj, na katere smo iskale odgovore.

»Etični kodeks sama razumem predvsem kot dokument, ki varuje pravice in osebno integriteto otrok, o čemer je tudi največ govora. Glede na to, da je od njegovega zapisa preteklo že kar nekaj let, se mi vedno bolj zastavlja vprašanje, kateri dokument ščiti pravice delavca v odnosu do starša.«

»Kakšne imaš možnosti, če otrok v skupini tepe druge otroke, saj si enkrat uspešen, drugič ne? Kako ukrepati, če otrok ogroža druge otroke?«

»Dotaknil se me je problem alkoholiziranega starša. Ne vem, če bi zmogla-znala pravilno reagirati«.

»Danes se zelo zavedamo odgovornosti do otrok, staršev in družin. Problem vidim bolj v starših, ki čedalje bolj posegajo v naš prostor.«

»Spoznala sem, da etični kodeks največkrat upoštevam, moj problem pa je, da včasih nimam poguma, da bi sodelavke iz sosednjih skupin opozorila na napake oziroma neupoštevanje etičnega kodeksa. Všeč mi je, da se tega zavedam in v prejšnjem tednu mi je celo dvakrat uspelo. Kako to izvesti na eleganten način-brez slabe volje enih in drugi?«

Zaključek

Spoznali smo, da je kodeks res vsem zaposlenim v pomoč v etičnih dilemah, hkrati pa daje smernice, kako sprejemati prave odločitve in se izogibati neetičnemu ravnanju, ki se, žal, še vedno pojavlja v nekaterih skupinah. Dr. Pavlovič je ta spoznanja podkrepil z besedami, da so človekove pravice, v našem primeru pravice otrok, kot ustava. Dotaknila se nas je tudi njegova misel, da človek, ki je neprestano slabe volje, ne bi smel delati z otroki.

Literatura

  1. Domicelj, M., Ferjančič, J., Pavlovič, Z. (1996). Kodeks etičnega ravnanja v vrtcu. Ljubljana: Sekcija za predšolsko pedagogiko pri Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije.
  2. Primeri iz prakse in dileme: Arhiv strokovnega aktiva Vrtcev Brezovica, šolsko leto 2015/16

Otrok z agresivnim vedenjem – breme ali izziv

florjana_BR

Florjana Borštnik-Rajer

Ključne besede: agresivno vedenje, vrstniki, vzgojitelj

Savec (2011) pravi, da je predšolsko obdobje za vsakega otroka izjemno pomembno.. To je čas, ko se razvijejo temeljni procesi in funkcije, ki se pozneje nadgrajujejo. Kar zamudimo v tem času, težko nadomestimo ali pa sploh ne moremo. To je čas, ko otrok razvija svoje potenciale in postaja vse bolj socialno bitje, za svoj razvoj potrebuje mnogo vzpodbud. Vrtec bi moral biti kot skrben dom: varen in zaščitniški kraj, kjer ima vsak član pravico do tega, da ga spoštujejo in skrbijo zanj.
Otroci s posebnimi potrebami so po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) (2011) otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci in otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.

V svoji pedagoški praksi še nisem zasledila otroka, ki bi imel kot otrok s posebnimi potrebami v odločbi zapisano prav slednje-čustvene in vedenjske motnje, čeprav so to otroci, ki so zelo obremenjujoči za svoje okolje, hkrati pa so tudi sami čustveno obremenjeni, ker ne uspejo zadovoljiti zahtev okolja.. V prispevku bom spregovorila o otroku z močno izraženim agresivnim vedenjem. Odločbo je pridobil šele leto pred vstopom v šolo.

Primer iz prakse

Septembra sva s pomočnico z novim šolskim letom v skupino 2-4 letnih otrok novincev sprejeli tudi otroka, ki je že prve dneve v vrtcu kazal znake neprilagojenega vedenja. Z glasnim vpitjem je preglasil vse ostale, razmetaval je igrače po igralnici, mimogrede je koga udaril, uščipnil, porinil, brcnil. Čeprav smo v skupini skupaj oblikovali pravila za prijetno bivanje in jih tudi postavili na vidno mesto v igralnici, so pri otroku naletela na odpor in neupoštevanje vseh dogovorov. Dopuščal ni niti dotikanja in že, če se mu je kdo približal, je burno odreagiral. Tudi najinih besed, navodil, prigovarjanja, pojasnjevanja, ni upošteval. Pri dejavnostih ni sodeloval. Vseskozi sem imela občutek, da bo naredil« neumnost«, če ga samo za trenutek spustim iz vidnega polja. Bali sva se, da bo svojo agresijo usmeril na najmlajše otroke v skupini, ki še niso dopolnili 2. leta starosti. Nekoč je na sprehodu, čeprav je s pomočnico hodil na čelu kolone, brez posebnega razloga z vso močjo udaril v obraz otroka, ki je hodil za njim. Zaradi pogostih, skoraj vsakodnevnih izbruhov agresivnega vedenja, je bila takšna tudi skupina. Pogovor s starši je prav tako razkril nemoč pri vodenju otroka, hkrati pa tudi težko izkušnjo v najzgodnejšem otroštvu. Trenutki umirjenega življenja in skupnega dela so bili redki. Otroci so se ga bali in izogibali. »Tako ne morem več naprej«, sem si rekla v trenutku brezupa. Vedela sem, da je potrebno nekaj spremeniti.Za pomoč sva zaprosili svetovalno delavko v vrtcu. Z njeno pomočjo sva si zastavili naslednja vprašanja:

  • Kakšen pomen dajem tej situaciji, v kateri se počutim nemočno?
  • Ali obstaja kakšen drug pogled na situacijo?
  • Je moj odziv sorazmeren z dejanskim dogodkom?

S pomočjo presojanja lastnega ravnanja ter študija literature sem ozavestila, da otrokovo izzivalno vedenje vsebuje neko sporočilo in da ne izziva mene kot osebe. Spraševala sem se, kaj želi otrok sporočiti, pa ne zna oz. ne zmore na primeren način . Tako je kmalu postal moj cilj v otroku ustvariti občutek sprejetosti ter da se vsi v skupini dobro počutimo. Ker je zelo užival v gibanju na prostem in v telovadnici ,sem načrtovala predvsem dejavnosti iz področja gibanja ter družbe. Sledila sem cilju iz Kurikuluma za vrtce: spoznavanje samega sebe in drugih ljudi (Kurikulum za vrtce 1999). Po razmisleku, s katerimi dejavnostmi bomo sledili cilju, sem se odločila za vključevanje socialnih iger.

Socialne igre

»Socialne igre so neke vrste laboratorij, v katerem otroci igrivo preizkušajo različne vloge, s katerimi se srečujejo v življenju. Socialne igre so pravzaprav družabne igre, ki z elementom pogovora o tem, kaj se je med igro dogajalo z otrokom in med otroki, dvigujejo raven samozavedanja in socialne senzibilnosti« (Žavbi, 2012, str. 14).

Žavbi (2012, str. 16) med socialne igre uvršča:

  • igre razvijanja samopodobe ( igre spoznavanja sebe, igre za prepoznavanje lastnih potreb, igre za prepoznavanje svojih zmožnosti),
  • igre osvajanja socialnih veščin ( igre spoznavanja, zaupanja, grajenja skupinske identitete, igre sodelovanja, igre reševanja sporov in igre strpnosti),
  • igre osvajanja čustvenih kompetenc (prepoznavanje lastnih čustev in čustev drugih, obvladovanje lastnih izzivov),
  • sprostitvene igre (igre meditacije, dihalne vaje, tehnike sproščanja).

Po zajtrku smo se vsako jutro zbrali v jutranjem krogu. Socialne igre so postale stalnica naših aktivnosti jutranjega srečanja. Izvajali smo najrazličnejše igre. Med otroki so bile najbolj priljubljene naslednje: Stol na moji desni, Kdo je pod odejo, Zeleni krokodil, Predstavi se z gibom, Elektrika, Ubogi črni muc, Kako se počutim, Igra z ogledalom., Volk in ovca, Rinčice talat, Avtopralnica. Pri izboru oziroma uvajanju novih iger sem izbirala predvsem igre, ki pomagajo osvajati socialne veščine. Pomembno je bilo tudi to, da smo sedeli v krogu in tako na simbolni ravni sporočali, da smo skupina in da smo v igri vsi enakovredni udeleženci. Vsako novo igro smo zabeležili na plakat in jo opremili s slikopisom za lažje prepoznavanje. Ko so socialne igre postale nepogrešljiv del našega vsakdana, smo se dogovorili, da lahko iz nabora iger sami izberejo igro, ki se jo bomo igrali. Ta »privilegij« je pripadal dežurnim otrokom.

Spremembe seveda niso bile takoj vidne. Otrok se nam sprva v jutranjem krogu ni pridružil. Nekega dne, ko smo se igrali igro Ubogi črni muc, pa je prišel zraven. In nato vedno pogosteje.

Opisala bom nekatere socialne igre, ki smo se jih igrali najpogosteje in so jih imeli otroci najraje.

ELEKTRIKA: Igro začne vzgojitelj (kasneje nekdo od otrok). Pove, da bo prijel otroka na svoji desni/levi za roko. Ta prime svojega soseda za roko in tako naprej, dokler se krog ne sklene. Ko je krog sklenjen, dvignemo roke in jih stresemo, kot bi bili elektrika.

IGRA Z OGLEDALOM: Vsak otrok dobi majhno ogledalo v roke. Pogleda se v ogledalo in pove, kaj vidi. Otrokom lahko pomagamo s podvprašanji:

  • zapri oči in jih odpri ter hitro poglej v ogledalo. Povej, kaj vidiš.
  • Če bi ogledalo lahko govorilo, kaj misliš, da bi ti povedalo?
  • Ko pogledaš v ogledalo, povej, kaj ti je najbolj všeč.

AVTOPRALNICA: Otroci se razdelijo v pare in sedejo na tla. Eden v paru je avto (sedi po turško), drugi otrok je avtopralnica (sedi s stegnjenimi nogami narazen). Avtopralnica najprej umije (boža) sprednjo haubo avtomobila – obraz, nato stranska ogledala – ušesa, nato umije sprednja kolesa – roke, nato streho avtomobila – hrbet, nato umije še zadnja kolesa – noge. Ko avtopralnica umije avto, je vesela, avto pa tudi, ker je čist, zato se objameta.

ZELENI KROKODIL: Otroci sedijo v krogu. Nekdo v skupini pove svoje ime, enemu iz skupine pa reče: »Jaz sem Mojca, ti si zeleni krokodil.« Sosed (zeleni krokodil) ponovi prejšnje ime, doda svoje in naslednjemu reče: »Mojca, jaz nisem zeleni krokodil, jaz sem David, ti si zeleni krokodil.«

MOJE IME: Otroci sedijo v krogu. Vsak pove, kako mu je ime, nato pa svojo najljubšo jed, kaj ima najraje, s čim se najraje igra…

STOL NA MOJI DESNI JE PRAZEN: Otroci postavijo stole v krog. Postavijo en stol več kot je članov skupine, sedijo v krogu. Vodja se usede tako, da bo imel na svoji desni strani prazen stol in prične z igro:« Stol na moji desni strani je prazen, rada bi, da na njem sedi Alenka.«

Zaključek

Opazovanje otrok in ozaveščanje lastnega ravnanja je bistveno pri reševanju problemov. Z opazovanjem bomo lahko ugotovili, katere dejavnosti, oblike in metode so za skupino in otroka najustreznejše. Z ozaveščanjem lastnega ravnanja pa spoznamo, da je otroke potrebno voditi z veliko mero znanja, z doslednostjo in predvsem s skrbjo za otrokovo počutje in razvoj. Zlasti pri integraciji otroka z agresivnim vedenjem se mi zdi potrebna pomoč v smislu , da postane del skupine, da je enakovreden vrstnikom pri igri in delu. V enem letu nam je uspelo sprostiti napeto vzdušje v skupini. Otroci so se znebili strahu pred otrokom, nekateri pa celo začutili moč. Velikokrat se je tudi zaigral v manjši skupini. Pomembno se mi zdi tudi dejstvo, da smo šolsko leto zaključili z nastopom za starše, na katerem se je otrok še posebej izkazal.

Literatura

  1. Klančar, M. (2012). Agresivno vedenje otrok do vrstnikov in vzgojiteljev v vrtcu. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
  2. Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in Zavod RS za šolstvo.
  3. Savec, U. (2011). Otroci z motnjami vedenja in osebnosti v vrtcu. Vzgojiteljica. Revija za dobro prakso v vrtcih, 12 (5), 11-14.
  4. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1). (2011). Pridobljeno 6. 11. 2016 http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=201158&stevilka=2714
  5. Žavbi, A. (2012). Socialne igre. Mama, 12 (175), 12-17.