Prijateljstvo ne poznaje granica

nevica_iskra

Nevica Iskra

Sažetak

Prijateljstvo je poseban odnos među osobama koje nisu partneri, ali se međusobno vrlo dobro razumiju. Prijatelji ti pomognu kada imaš problema, možeš računati na njih, kao i oni na tebe. S prijateljima provedemo puno lijepih trenutaka koje nikada ne zaboravimo. Ali prijateljstvo je također i vrednota, koja je, osim obitelji, jedna od najvažnijih u životu.

Moraš se jako potruditi naći prave prijatelje u životu, također i izvan granica svoje domovine. Ta me misao vodila kada sam odlučila da, s obzirom na to da smo pogranična općina s Republikom Hrvatskom, pokušam sa svojim učenicima trećeg razreda potražiti prijatelje na drugoj strani granice, u Hrvatskoj. A niti u snovima nisam pomislila na to da bih mogla doći u kontakt s pripadnicima Slovenaca koji žive u Hrvatskoj. Sa svojim sam učenicima željela istkati prijateljske veze s njihovim vršnjacima u Hrvatskoj, dopisivati se, susretati se i družiti… Mi smo dobili oboje: Hrvatske prijatelje, od kojih su neki potomci Slovenaca, a još su i u školi učili slovenski jezik. Hrvatski vršnjaci su istkali s nama prisne prijateljske veze i mogli su s nama vježbati također i slovenski jezik.

Ključne riječi: državna granica, prijateljstvo, vršnjaci, druženje.

Uvod

Za pomoć u izvedbi plana zamolila sam kolegicu koja je prije nekoliko godina predavala u školi u Rijeci. Pronašla mi je elektronsku adresu učiteljice koja je vodila 3. razred u OŠ Pećine u Rijeci i naše je dopisivanje krenulo. Na našu veliku sreću, učenici trećeg razreda su u toj školi učili i slovenski jezik kao izborni predmet. Prvo su to bili kontakti putem elektronske pošte, ali su učenici željeli više. Naravno, mi smo ih u tome podržali. Moji su učenici za prijatelje iz Rijeke stvarali na različite načine: crtali su crteže, izrađivali čestitke, sitne darove… Isto su činili i naši prijatelji u Rijeci i pisma, fotografije, maleni paketi putovali su u Hrvatsku i dolazili iz Hrvatske. A s vremenom to nije bilo dovoljno i jedni i drugi smo se zaželjeli susreta, željeli smo se upoznati, vidjeti u živo, a ne samo na fotografijama.

1. Druženje s vršnjacima iz OŠ Pećine Rijeka

U prosincu smo ih pozvali da predblagdansko dopodne i druženje s Djedom Mrazom provedu s nama. S veseljem su se odazvali našemu pozivu.

Radoznali pogledi, topao stisak ruku, slovenske i hrvatske riječi prikrale su se na usnice. Naša je ravnateljica najprije pozdravila goste, zatim je svaki učenik pozdravio svoga hrvatskoga prijatelja, prikopčao mu oznaku s imenom, koju je sam izradio, i pozvao ga na marendu. Slijedilo je druženje s ostalim učenicima nižih razreda. Nastupili smo kratkim kulturnim programom, u kojemu su sudjelovali još i dječji pjevački zbor i školska plesna skupina te se zabavali s mišicom Minkom iz kazališne skupine Kolenc, koja je slavila rođendan. Posjetio nas je Djed Mraz i darivao nas. Zajedno smo s hrvatskim prijateljima u zahvalu Djedu Mrazu i zapjevali.

Nakon završene priredbe svojim smo gostima pokazali školu i prepustili se opuštenom čavrljanju s učenicima i učiteljima. Slijedio je zajednički ručak.

Poslijepodnevni dio druženja započeli smo šetnjom po starom dijelu grada. Razgledali smo zgradu općine i nastavili put do Hodnikovoga mlina, gdje su našli svoj dom razni predmeti, namještaj, odjeća iz prošlosti. Pogrijali smo se toplim čajem te se uputili u imageknjižnicu Makse Samsa. Knjižničarke su predstavile svoj rad te nas pozvale među knjižne police i knjigama darovale goste iz Rijeke. Vratili smo se u školu i zasladili se kroasanima i sokom. Sve goste, učenike i učiteljice, darivali smo sitnim darovima. Naši gosti su se uz nove utiske i doživljaje teško odvojili od nas. Obećali smo si da ćemo i u buduće imati kontakte, dopisivati se i susretati. S veseljem smo prihvatili njihov poziv da ih još u toj školskoj godini posjetimo u Rijeci.

U proljeće našim smo prijateljima u Rijeci uzvratili posjet. Ujutro smo se skupili pred školom, ukrcali se u autobus te u veselom iščekivanju krenuli prema Hrvatskoj. U Jelšanama smo prešli slovensko-hrvatsku granicu. Put smo nastavili autocestom.

Pogled na more, koje se kupalo u jutarnjem suncu, očarao nas je. Vozili smo se kroz grad Rijeku na jedan od gradskih brežuljaka gdje stoji OŠ Pećine.

Prijatelji, učenici 3. razreda, već su nas nestrpljivo čekali. Ponovni je susret bio vrlo srdačan, glasan, veseo. Nakon što smo se pozdravili, pozvali su nas na marendu. Zatim su nas pratili u razgledavanju škole. Budući da se zajedno s njima školuju također i slijepa i slabovidna djeca, prikazali su nam kako izgleda njihova nastava. Isprobali smo pomagala koja ta djeca koriste. Posjetili smo također i njihovu knjižnicu.

Naši su nam prijatelji željeli pokazati svoj grad. Prvo smo se spustili do rijeke Riječine te se prošetali Korzom do Pomorsko-povijesnoga muzeja, gdje smo razgledali zanimljivu izložbu o Titaniku. Zatim smo posjetili Prirodoslovni muzej. Kustos Boštjan Surina (rodom iz Ilirske Bistrice) predstavio nam je životinjski svijet okolice Rijeke. Vrlo su nas oduševile preparirane morske i kopnene životinje u prirodnoj veličini. Najviše nas je privukao akvarij s morskim životinjama.

Put smo nastavili pored znamenitih Riječkih vrata, koja izviru još iz rimskih vremena, do pristaništa i dalje na tržnicu. Raznobojnost, šarolikost, buka i gužva potpuno su nas obuzeli. Riječinu smo prešli preko Mosta branitelja, kojega su izgradili u spomen borcima Domovinskog rata 1991.

Vratili smo se u školu gdje su nas počastili s ukusnim ručkom. Nakon ručka uputili smo se na obližnju plažu gdje smo se igrali, razgovarali, bacali kamenčiće u more te si u njemu osvježili prevruće nožice. Kasno popodne vratili smo se u školu, žalosni se pozdravili s prijateljima i obećali daljnju suradnju. Jedni drugima smo zaželjeli vesele i razigrane ljetne praznike. Puni novih doživljaja i prelijepih sjećanja na druženje vratili smo se kući.

Slijedeću je školsku godinu u OŠ Pećine došlo do kadrovskih promjena i dopisivanje se završilo. Moja su djeca napredovala u 4. razred i dobila novu učiteljicu koja nije bila spremna nastaviti tamo gdje smo mi stali. Treba biti svjestan da su to još uvijek malena djeca, koja trebaju puno poticanja, pomoći, volje, rada… da se takav projekt nastavi.

2. Druženje s učenicima dopunske nastave slovenskoga jezika u SKD Istra Pula

U početku slijedeće školske godine dobila sam novu generaciju trećaša koje sam opet potakla na suradnju i zajedno smo zavirili preko granice, ovaj put u Pulu. Već sam u OŠ Pećine sudjelovala s divnom učiteljicom, gđom.Vidom Srdoč. Naša se suradnja nastavila i ona nas je dovela u Pulu, gdje u Slovenskom kulturnom društvu Istra predaje slovenskim potomcima u Hrvatskoj dopunsku nastavu slovenskoga jezika. Poučavala je i oduševila za suradnju sedmero djece od 4. do 7. razreda.

Opet su putovala pisma, fotografije, sitni darovi koje smo izradili sami…

Ali i ovaj put nas to nije zadovoljilo i poželjeli smo druženja. Budući da je do Pule i natrag do Bistrice malo dalje nego do Rijeke, naišli smo na financijske prepreke, jer prijevoz nije jeftin.

Gđa. Srdoč i predsjednica Slovenskog kulturnog društva Istra Pula gđa. Danica Avbelj pronašle su rješenje: prijavile su nas na projekt Ministarstva obrazovanja, znanosti i sporta – Zavoda Republike Slovenije za školstvo: UKLJUČIVANJE SLOVENSKIH POTOMAKA U HRVATSKOJ U KVALITETNO I TRAJNO UČENJE SLOVENSKOGA JEZIKA.

S gđom. Srdoč smo pripremile svu potrebnu dokumentaciju koju je Slovensko kulturno društvo Istra Pula poslalo u Ministarstvo obrazovanja, znanosti i sporta – Zavod Republike Slovenije za školstvo. Uspjeli smo na natječaju i dobili financijska sredstva koja smo trebali za dva susreta naših učenika.

Pripreme za susret su kod nas u Sloveniji krenule. Svi smo nestrpljivo očekivali susret koji se dogodio u ožujku na datum obilježavanja materinskog dana u Sloveniji. Prvo smo se susreli u našoj školi. Opet radoznali pogledi, topao stisak ruku, slovenske i hrvatske riječi na usnama i poneka kretnja rukom… Slijedilo je razgledavanje naše škole i, naravno, zajednička marenda, koja je probila još i zadnji komadić leda koji je još ostao i riječi su vrele iz djece. Naša su djeca željela sve pokazati, ispričati, dok su učenici iz Pule bili radoznali te su željeli puno toga doznati, razgledati, isprobati… Jezik više nije bio prepreka, razgovor je potekao, prijateljstva su se tkala.


imageZatim je slijedio sat nastave slovenskoga jezika. Zajedno smo obradili pjesmu Tone Pavčeka MAMA JE JEDNA JEDINA. Svaki je učenik glasno pročitao jednu kiticu. Poklonili smo se mamama za njihov praznik. Od krep papira izradili smo karanfil, koji su učenici odnijeli svojim mamama.

Nimageaše se druženje nastavilo. Autobusom smo se najprije odvezli u Škocjanske jame te u pratnji vodiča pogledali znamenitosti Škocjanskih jama i njihove okolice.

Put smo nastavili na seosko imanje u Narinu. Vlasnik nas je najprije proveo po imanju te nam objasnio put od sjemena do kruha. Pokazao nam je također i alate i strojeve koje još uvijek koristi u radu. Gazdarica nam je pripremila domaću marendu, koja nas je svih oduševila i glasno smo je pospremili u svoje trbuščiće. Zatim smo išli u crnu kuhinju, to je kuhinja iz starih vremena. Odjenuli smo pregače, zaštitili glave kapom za dečke i maramom za djevojčice te se prihvatili pečenja kruha. Gazdarica je najprije zamijesila krušno tijesto. Svaki učenik je dobio komad tijesta, koji je mjesio i oblikovao u štručicu. Kruh se zatim dizao u košarici. Gazdarica je svaku štručicu posebnim loparom dala u krušnu peć, gdje se kruh ispekao. Svako je dijete svoju štručicu odnijelo kući. Čitav je autobus mirisao po svježe pečenom kruhu kada smo se vračali u Bistricu. Na školskom smo se dvorištu sa suzama u očima oprostili od hrvatskih prijatelja uz obećanje da ćemo se uskoro sresti u Puli.

U lipnju smo održali obećanje i krenuli prema Puli. Atmosfera u autobusu bila je vesela, učenici su bili nestrpljivi i jedva su čekali susret s prijateljima. Susret je bio glasan, pun zagrljaja, slovenskih i hrvatskih riječi… Hrvatski su nas prijatelji vodili na razgledavanje najvećega akvarija u Hrvatskoj koji se nalazi u staroj tvrđavi Verudela.

image

imageSlijedilo je razgledavanje Arene, gdje su nam ispričali kako su u prošlosti živjeli stanovnici toga drevnoga grada, o gladijatorskim igrama nekoć i o priredbama koje se u Areni održavaju danas.

Nakon ručka prijatelji su nam željeli pokazati grad. Put imagenas je vodio kroz znamenita Zlatna vrata, koja potiču iz rimskih vremena, u centar grada. Posjetili smo Slovenski dom gdje se naši prijatelji druže i uče slovenski jezik. Upoznali smo također i predsjednicu Slovenskoga kulturnoga društva Istra Pula gđu. imageDanicu Avbelj.

Druženje je bilo neopisno, kao da se znamo već dugo godina.

O našim su druženjima izvjestili također i mediji: internetni portal Slovenci u susjednim državama i glasilo Mavrica koji izdaje SKD Istra Pula.

Zaključak

Prijateljstvo je nešto najlepše što čovjek može doživjeti. Jedna je od najvažnijih vrednota u životu. Boksar Muhamed Ali o prijateljstvu je dao nekoliko zanimljivih misli: »Što je to prijateljstvo najteže je objasniti. Ne možeš ga naučiti u školi. Ali, ako nisi naučio što prijateljstvo znači, nisi u životu naučio ništa.« Svatko od nas treba prijatelja, ponekad i više od jednoga, da mu povjeri sve tajne, sve dobre i loše vijesti te zna da te nikada neće izdati. Na svome životnom putu upoznamo puno prijatelja s kojima dijelimo zajedničke interese i mnijenja, s njima provodimo vrijeme i otkrivamo skrivene kutke domovine i svijeta. S trećašima smo slično tako satkali prijateljske veze s njihovim vršnjacima u Hrvatskoj. Oni su na neki način isto tako povezani sa Slovenijom, jer su neki potomci Slovenaca, koji ujedno uče slovenski jezik. Prisne prijateljske veze koje smo satkali traju još i danas; s nekima se od njih još uvijek dopisujemo, a vršnjaci iz Pule na taj način s nama utvrđuju stečeno znanje slovenskoga jezika.

Literarura

  1. CARNEGIE, DALE. 2000 Kako si pridobiš prijatelje. Ljubljana. Mladinska knjiga
  2.  https://sl.wikipedia.org/wiki/Prijateljstvo

Otrok z agresivnim vedenjem – breme ali izziv

florjana_BR

Florjana Borštnik-Rajer

Ključne besede: agresivno vedenje, vrstniki, vzgojitelj

Savec (2011) pravi, da je predšolsko obdobje za vsakega otroka izjemno pomembno.. To je čas, ko se razvijejo temeljni procesi in funkcije, ki se pozneje nadgrajujejo. Kar zamudimo v tem času, težko nadomestimo ali pa sploh ne moremo. To je čas, ko otrok razvija svoje potenciale in postaja vse bolj socialno bitje, za svoj razvoj potrebuje mnogo vzpodbud. Vrtec bi moral biti kot skrben dom: varen in zaščitniški kraj, kjer ima vsak član pravico do tega, da ga spoštujejo in skrbijo zanj.
Otroci s posebnimi potrebami so po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) (2011) otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci in otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, otroci z avtističnimi motnjami ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami.

V svoji pedagoški praksi še nisem zasledila otroka, ki bi imel kot otrok s posebnimi potrebami v odločbi zapisano prav slednje-čustvene in vedenjske motnje, čeprav so to otroci, ki so zelo obremenjujoči za svoje okolje, hkrati pa so tudi sami čustveno obremenjeni, ker ne uspejo zadovoljiti zahtev okolja.. V prispevku bom spregovorila o otroku z močno izraženim agresivnim vedenjem. Odločbo je pridobil šele leto pred vstopom v šolo.

Primer iz prakse

Septembra sva s pomočnico z novim šolskim letom v skupino 2-4 letnih otrok novincev sprejeli tudi otroka, ki je že prve dneve v vrtcu kazal znake neprilagojenega vedenja. Z glasnim vpitjem je preglasil vse ostale, razmetaval je igrače po igralnici, mimogrede je koga udaril, uščipnil, porinil, brcnil. Čeprav smo v skupini skupaj oblikovali pravila za prijetno bivanje in jih tudi postavili na vidno mesto v igralnici, so pri otroku naletela na odpor in neupoštevanje vseh dogovorov. Dopuščal ni niti dotikanja in že, če se mu je kdo približal, je burno odreagiral. Tudi najinih besed, navodil, prigovarjanja, pojasnjevanja, ni upošteval. Pri dejavnostih ni sodeloval. Vseskozi sem imela občutek, da bo naredil« neumnost«, če ga samo za trenutek spustim iz vidnega polja. Bali sva se, da bo svojo agresijo usmeril na najmlajše otroke v skupini, ki še niso dopolnili 2. leta starosti. Nekoč je na sprehodu, čeprav je s pomočnico hodil na čelu kolone, brez posebnega razloga z vso močjo udaril v obraz otroka, ki je hodil za njim. Zaradi pogostih, skoraj vsakodnevnih izbruhov agresivnega vedenja, je bila takšna tudi skupina. Pogovor s starši je prav tako razkril nemoč pri vodenju otroka, hkrati pa tudi težko izkušnjo v najzgodnejšem otroštvu. Trenutki umirjenega življenja in skupnega dela so bili redki. Otroci so se ga bali in izogibali. »Tako ne morem več naprej«, sem si rekla v trenutku brezupa. Vedela sem, da je potrebno nekaj spremeniti.Za pomoč sva zaprosili svetovalno delavko v vrtcu. Z njeno pomočjo sva si zastavili naslednja vprašanja:

  • Kakšen pomen dajem tej situaciji, v kateri se počutim nemočno?
  • Ali obstaja kakšen drug pogled na situacijo?
  • Je moj odziv sorazmeren z dejanskim dogodkom?

S pomočjo presojanja lastnega ravnanja ter študija literature sem ozavestila, da otrokovo izzivalno vedenje vsebuje neko sporočilo in da ne izziva mene kot osebe. Spraševala sem se, kaj želi otrok sporočiti, pa ne zna oz. ne zmore na primeren način . Tako je kmalu postal moj cilj v otroku ustvariti občutek sprejetosti ter da se vsi v skupini dobro počutimo. Ker je zelo užival v gibanju na prostem in v telovadnici ,sem načrtovala predvsem dejavnosti iz področja gibanja ter družbe. Sledila sem cilju iz Kurikuluma za vrtce: spoznavanje samega sebe in drugih ljudi (Kurikulum za vrtce 1999). Po razmisleku, s katerimi dejavnostmi bomo sledili cilju, sem se odločila za vključevanje socialnih iger.

Socialne igre

»Socialne igre so neke vrste laboratorij, v katerem otroci igrivo preizkušajo različne vloge, s katerimi se srečujejo v življenju. Socialne igre so pravzaprav družabne igre, ki z elementom pogovora o tem, kaj se je med igro dogajalo z otrokom in med otroki, dvigujejo raven samozavedanja in socialne senzibilnosti« (Žavbi, 2012, str. 14).

Žavbi (2012, str. 16) med socialne igre uvršča:

  • igre razvijanja samopodobe ( igre spoznavanja sebe, igre za prepoznavanje lastnih potreb, igre za prepoznavanje svojih zmožnosti),
  • igre osvajanja socialnih veščin ( igre spoznavanja, zaupanja, grajenja skupinske identitete, igre sodelovanja, igre reševanja sporov in igre strpnosti),
  • igre osvajanja čustvenih kompetenc (prepoznavanje lastnih čustev in čustev drugih, obvladovanje lastnih izzivov),
  • sprostitvene igre (igre meditacije, dihalne vaje, tehnike sproščanja).

Po zajtrku smo se vsako jutro zbrali v jutranjem krogu. Socialne igre so postale stalnica naših aktivnosti jutranjega srečanja. Izvajali smo najrazličnejše igre. Med otroki so bile najbolj priljubljene naslednje: Stol na moji desni, Kdo je pod odejo, Zeleni krokodil, Predstavi se z gibom, Elektrika, Ubogi črni muc, Kako se počutim, Igra z ogledalom., Volk in ovca, Rinčice talat, Avtopralnica. Pri izboru oziroma uvajanju novih iger sem izbirala predvsem igre, ki pomagajo osvajati socialne veščine. Pomembno je bilo tudi to, da smo sedeli v krogu in tako na simbolni ravni sporočali, da smo skupina in da smo v igri vsi enakovredni udeleženci. Vsako novo igro smo zabeležili na plakat in jo opremili s slikopisom za lažje prepoznavanje. Ko so socialne igre postale nepogrešljiv del našega vsakdana, smo se dogovorili, da lahko iz nabora iger sami izberejo igro, ki se jo bomo igrali. Ta »privilegij« je pripadal dežurnim otrokom.

Spremembe seveda niso bile takoj vidne. Otrok se nam sprva v jutranjem krogu ni pridružil. Nekega dne, ko smo se igrali igro Ubogi črni muc, pa je prišel zraven. In nato vedno pogosteje.

Opisala bom nekatere socialne igre, ki smo se jih igrali najpogosteje in so jih imeli otroci najraje.

ELEKTRIKA: Igro začne vzgojitelj (kasneje nekdo od otrok). Pove, da bo prijel otroka na svoji desni/levi za roko. Ta prime svojega soseda za roko in tako naprej, dokler se krog ne sklene. Ko je krog sklenjen, dvignemo roke in jih stresemo, kot bi bili elektrika.

IGRA Z OGLEDALOM: Vsak otrok dobi majhno ogledalo v roke. Pogleda se v ogledalo in pove, kaj vidi. Otrokom lahko pomagamo s podvprašanji:

  • zapri oči in jih odpri ter hitro poglej v ogledalo. Povej, kaj vidiš.
  • Če bi ogledalo lahko govorilo, kaj misliš, da bi ti povedalo?
  • Ko pogledaš v ogledalo, povej, kaj ti je najbolj všeč.

AVTOPRALNICA: Otroci se razdelijo v pare in sedejo na tla. Eden v paru je avto (sedi po turško), drugi otrok je avtopralnica (sedi s stegnjenimi nogami narazen). Avtopralnica najprej umije (boža) sprednjo haubo avtomobila – obraz, nato stranska ogledala – ušesa, nato umije sprednja kolesa – roke, nato streho avtomobila – hrbet, nato umije še zadnja kolesa – noge. Ko avtopralnica umije avto, je vesela, avto pa tudi, ker je čist, zato se objameta.

ZELENI KROKODIL: Otroci sedijo v krogu. Nekdo v skupini pove svoje ime, enemu iz skupine pa reče: »Jaz sem Mojca, ti si zeleni krokodil.« Sosed (zeleni krokodil) ponovi prejšnje ime, doda svoje in naslednjemu reče: »Mojca, jaz nisem zeleni krokodil, jaz sem David, ti si zeleni krokodil.«

MOJE IME: Otroci sedijo v krogu. Vsak pove, kako mu je ime, nato pa svojo najljubšo jed, kaj ima najraje, s čim se najraje igra…

STOL NA MOJI DESNI JE PRAZEN: Otroci postavijo stole v krog. Postavijo en stol več kot je članov skupine, sedijo v krogu. Vodja se usede tako, da bo imel na svoji desni strani prazen stol in prične z igro:« Stol na moji desni strani je prazen, rada bi, da na njem sedi Alenka.«

Zaključek

Opazovanje otrok in ozaveščanje lastnega ravnanja je bistveno pri reševanju problemov. Z opazovanjem bomo lahko ugotovili, katere dejavnosti, oblike in metode so za skupino in otroka najustreznejše. Z ozaveščanjem lastnega ravnanja pa spoznamo, da je otroke potrebno voditi z veliko mero znanja, z doslednostjo in predvsem s skrbjo za otrokovo počutje in razvoj. Zlasti pri integraciji otroka z agresivnim vedenjem se mi zdi potrebna pomoč v smislu , da postane del skupine, da je enakovreden vrstnikom pri igri in delu. V enem letu nam je uspelo sprostiti napeto vzdušje v skupini. Otroci so se znebili strahu pred otrokom, nekateri pa celo začutili moč. Velikokrat se je tudi zaigral v manjši skupini. Pomembno se mi zdi tudi dejstvo, da smo šolsko leto zaključili z nastopom za starše, na katerem se je otrok še posebej izkazal.

Literatura

  1. Klančar, M. (2012). Agresivno vedenje otrok do vrstnikov in vzgojiteljev v vrtcu. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
  2. Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in Zavod RS za šolstvo.
  3. Savec, U. (2011). Otroci z motnjami vedenja in osebnosti v vrtcu. Vzgojiteljica. Revija za dobro prakso v vrtcih, 12 (5), 11-14.
  4. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1). (2011). Pridobljeno 6. 11. 2016 http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=201158&stevilka=2714
  5. Žavbi, A. (2012). Socialne igre. Mama, 12 (175), 12-17.

Povežimo se s podružnicami

erika_grosar

Erika Grosar

Uvod

V lanskem šolskem letu smo na šoli izvedli projekt Družimo se s podružnicami na pobudo šolske svetovalne službe, ki je tretješolce matične šole povezal z učenci podružničnih šol in tako pripomogel k medsebojnemu spoznavanju učencev, druženju preko informacijske komunikacijske tehnologije in izmenjevanju gradiv med šolami.

Na podlagi predhodnih izkušenj je svetovalna služba ugotovila, da imajo učenci s podružničnih šol ob vstopu v matično šolo težave. Na podružničnih šolah so oddelki kombinirani in je številčnost učencev zelo majhna. Ko pa vstopijo v matično šolo, doživljajo stresne situacije zaradi novega okoliša in številčnosti nepoznanih vrstnikov.

Z druženjem preko projekta lahko omogočimo učencem podružničnih šol lažji prehod in vključevanje v matično šolo ter manj prilagoditvenih težav pri spoznavanju in navezovanju stikov z vrstniki. Tekom šolskega leta smo izvedli več dejavnosti, s katerimi smo se tretješolci matične šole povezali in družili s kombiniranim oddelkom učencev 3. in 4. razreda dveh podružničnih šol.

Predstavitev projekta

Pri pouku smo spoznavali naš kraj, šolo ter njene značilnosti. Učenci so vedeli, da je naša šola matična in da ima dve podružnični šoli. Sledila je predstavitev projekta Družimo se s podružnicami, nad katerim so bili učenci zelo navdušeni, še posebej učenec, ki je na podružnični šoli v tretjem razredu imel sestrično. Zelo motivirani in pripravljeni na delo so začeli načrtovati, kako bi se s podružnicama povezovali in družili. Predlagali so različne aktivnosti: predstavitev, dopisovanje po navadni in elektronski pošti, preko spletne učilnice in preko videoposnetkov.

Predstavimo se

Učenci so samoiniciativno iskali možnosti, kako bi se vrstnikom s podružnic predstavili. Predlagali so videoposnetek, kjer bi povedali, kdo so in kaj najraje delajo v prostem času. Posneli so kratek video s predstavitvijo naše šole, njenih prostorov, vseh zaposlenih ter naše učilnice in tretješolcev. Vsak se je predstavil ter na kratko povedal nekaj o sebi. Predstavitve učencev so bile zelo ustvarjalne in zanimive. Pri snemanju so učenci uporabljali tablične računalnike in clip_image002fotoaparat. Medsebojno so dobro timsko sodelovali. Vrstnikom so hoteli pokazati vse, kar so se v prvem mesecu pouka že naučili. Bili so inovativni in zelo dobro so rokovali z IKT tehnologijo.

Slika 1. Predstavitev tretješolcev matične šole

Dopisovanje

Učenci so bili nad sodelovanjem s podružnicama tako motivirani, da so pri slovenščini ob učenju pisanja razglednice, predlagali, da izdelajo razglednice in jih po navadni pošti pošljejo vrstnikom na podružnični šoli. Skrbno so pripravili unikatne razglednice. Pri pisanju so upoštevali osnovna pravopisna pravila, pazili so na čitljivost in estetskost ter pravilnost zapisa. Sovrstnikom so opisali najbolj duhovite in nenavadne dogodivščine, ki so se jim pripetile med počitnicami, nekateri so opisali zanimive krožke in dejavnosti, ki jih izvajajo v kraju in na matični šoli.

clip_image004 clip_image006
Slika 2, 3: Izdelava in zapis razglednice za učence podružničnih šol

Voščila

Pri pouku slovenščine smo obravnavali voščilo in čestitko. Naučili smo se zapisati voščilo. V ta namen smo v decembrskem času na podružnični šoli poslali voščilnice po navadni in preko elektronske pošte. Učenci so razvijali pozitivno samopodobo in odnos do vrstnikov s pomočjo povratnih informacij in povezovanja tako preko navadne pošte kot s pomočjo IKT. clip_image008Za podružnične učence so posneli kratek videoposnetek z voščili. Vsak učenec je preko videa sporočil svoje želje, voščila ter lepe misli ob bližajočih se praznikih, ki smo jih spoznavali pri predmetu spoznavanja okolja.

Slika 4. Božično in novoletno voščilo vrstnikom na podružnično šolo

Izmenjava gradiv

clip_image010Učenci so bili zelo navdušeni nad celoletno izmenjavo gradiv med šolami. Najbolj veseli so bili, ko so od vrstnikov s podružničnih šol prejeli razglednice, voščilnice, podružnično glasilo Trčasnik, risbice ali videoposnetke.

Slika 5. Branje podružničnega glasila Trčasnik

Zaključek

Druženje in povezovanje s podružnicama je bila rdeča nit dogajanja med šolskim letom. V spletni učilnici so bila objavljena vsa gradiva in aktivnosti, ki smo jih med šolskim letom skupaj izvajali s podružničnima šolama. Vsa gradiva, ki so učence med seboj povezovala, so si lahko učenci in njihovi starši neomejeno ogledovali v spletni učilnici. Učenci so bili navdušeni nad uspešno komunikacijo med šolami. Spoznali so vrstnike, ki se jim bodo kmalu pridružili na matični šoli. Med seboj so stkali nove vezi in trdna prijateljstva.

Literatura

  1. Učni načrt za spoznavanje okolja. Zavod RS za šolstvo, Ljubljana, 2011.
  2. Učni načrt za slovenščino. Zavod RS za šolstvo, Ljubljana, 2011.
  3. Fotografije: osebni arhiv Erika Grosar