Medgeneracijsko sodelovanje

Ivica Padaršič

Uvod

Številne dejavnosti v tem šolskem letu so nam narekovale tesno sodelovanje z našo okolico, mi pa smo se posebej posvetili sodelovanju s starimi starši, ki so obogatili naše projektno delo. Stari starši so naša velika zakladnica znanja bližnje in daljne preteklosti. Poleg prenosa informacij pa je izrednega pomena socialna interakcija med generacijama vnukov in dedkov. Učenci z vključevanjem starih staršev v pouk lahko zelo veliko pridobijo tudi na področju razvoja socialnih veščin.

1. Skupaj smo izvedli projekt

Na podružnični šoli Orehovica smo v okviru tedna DEKD (dnevi evropske kulturne dediščine) in TKD (teden kulturne dediščine) izvedli projektni teden z naslovom Ob bistrem potoku. Skozi ves teden smo se posvečali raziskovalnim dejavnostim, s katerimi smo pri učencih skušali oblikovati odgovoren odnos do vode in vodnih virov. Mnoge od dejavnosti tega tedna smo izvedli s pomočjo dedkov in babic oz. starejših krajanov.

1. Zbiranje ljudskih pesmi in pregovorov o vodi, ki jih znajo starši in stari starši.

2. Oskrbo z vodo nekoč so nam predstavili dedki in babice. Bili smo pri njih doma na obisku, nekateri so nas obiskali v šoli.

Družili smo se z dedki in babicami, ki so nam predstavili načine, kako so se nekoč oskrbovali z vodo (studenci, vodnjaki) in prikazali način pranja perila, ko vodovoda še ni bilo v naših krajih.

Skupaj smo si ogledali ostanke perišč in ohranjene vodnjake.

Učenci so zapisali vtise o obisku, v njih so predstavili oskrbo z vodo nekoč in kako so prale naše babice.

3. Kulturno dediščino, ki jo predstavljajo ljudske pesmi o vodi, so nam prikazale ljudske pevke, ki so nas obiskale in se predstavile s pesmijo o vodi. Prikazale so tudi pranje perila nekoč. Učenci so zapeli skupaj z njimi. Med pevkami so kar tri naše babice oz. prababice. V tem tednu smo se naučili tudi pesmi o vodi.

4. Ustvarjali smo pisno slikovna opozorila o varčevanju z vodo in urejali in zapisovali pregovore in pesmi o vodi, kaj so se naučili o vodi,… Učenci so predstavili svoje prispevke o oskrbi z vodo nekoč. Pri likovni umetnosti so se posvetili ustvarjanju pisno slikovnih opozoril o varčevanju z vodo, oblikovanju vodnjakov iz gline,…

Svoje izdelke in zbrano gradivo smo predstavili s priložnostno razstavo v šoli in izdali šolski bilten, v katerem smo predstavili dejavnosti skozi prispevke učencev.

Mentorji, ki smo z učenci izvajali projekt, smo prepričani, da smo z dejavnostmi v projektu prispevali k oblikovanju odgovornega odnosa učencev do vode in vodnih virov.

2. Pekli smo skupaj z babico

Četrtošolci smo raziskovali našo preteklost in se v predprazničnem času posvetili raziskovanju slovenskih šeg in navad ob božiču in novem letu v okviru vsebine o praznikih.

Spoštovanje do kruha je bilo vedno eden od temeljnih nepisanih zakonov v naši deželi. Kruh je bil vedno temelj življenjskih in letnih praznikov: krstna pogača, lectov kruh, božični kruh,… Posebej smo se posvetili prazničemu kruhu, ki ga poznamo v našem okolišu. V literaturi, ki sta jo zbrali Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek, smo zasledili, da so na Dolenjskem gospodinje krasile božične kruhe z rožicami in pticami. Izdelovale so testene ptičke – »tičke«, ki so otrokom prinašale zdravje in moč. Prav pri nas je bil znan tudi praznični kruh iz »taboljše« – bele moke, praznični hlebec, na katerem je sedela testena ptičica. Temu kruhu so rekli tudi kruh »poprtnik«.

Skupaj z babico Stanko smo spekli praznični kruh in »tičke« in tako obudili delček ljudskega izročila.

3. Ko zazvenijo piščali in rog izpod dedkovih rok

Posvetili smo se ljudski glasbi in predvsem ljudskim glasbilom, ki so jih uporabljali že naši pradedje. Material za glasbila je bil seveda v naravi. V svoje raziskovalno delo smo vključili naše starše, stare starše in starejše krajane, ki so obogatili naše delo.

Učenci so se posvetili raziskovanju preteklosti preko ustnega izročila in zbiranja pisnih virov. V okviru tega projekta smo z medgeneracijskim sodelovanjem odkrivali delčke naše preteklosti, dedki in babice so s svojimi pripovedmi in prikazi obogatili naš vzgojno izobraževalni proces.

Ljudska glasbila smo obravnavali v skladu z njihovim namenom. Ljudska glasbila namreč nikoli niso bila sama sebi namen ampak imajo tako kot ljudska pesem neke »naloge« in se uporabljajo kot:

• otroška zvočna igrača,
• magično sredstvo in zvočno znamenje,
• spremljava za pesmi in plese,
• sredstvo za samostojno muziciranje,… (vir gls)

Viri navajajo, da so otroške zvočne igrače med ljudskimi glasbili najmanj raziskane. So dediščina že zdavnaj opuščenih glasbil ali del zelo starega izročila. (vir gls)

Med otroške zvočne igrače na našem območju zagotovo lahko prištevamo vse vrste piščali, ki so jih iz vrbovih ali leskovih vejic, ki se spomladi napolnijo z življenjskimi sokovi, izdelovali otokom očetje, dedki, strici, morda starejši bratje.

Seznanili smo se s postopkom izdelave piščalke iz leskove veje. Najprej smo se seznanili z natančnim navodilom kot ga predstavlja Grega Krže v Pri babici na kmetiji.

1. Za izdelavo je potreben le oster nožič in za prst debela, približno petnajst centimetrov dolga veja brez stranskih vejic.
2. Na ožji strani odrežemo vejo pod kotom in ustvarimo ustnik.
3. Na vrhu debelejše strani izrežemo luknjico. Za prst nad njo zarežemo okoli cele vejice, da se lubje lažje loči od lesa.
4. Z noževim ročajem močno potolčemo po lubju, da se loči od lesa, lubje zasukamo in potegnemo z vejice.
5. Na mestu, kjer je luknja v lubju, iz lesa izrežemo luknjo do polovice veje in rahlo zbrusimo les do ustnika.
6. Vejico oslinimo in čeznjo potegnemo lubje.

Seveda je bila izdelava precej bolj zanimiva, ko nam jo je nazorno predstavil naš dedek Marjan, ki nas je obiskal v razredu. Poleg piščali smo si ogledali tudi nastanek roga iz kostanjevega lubja. V rezljanju piščali smo se poizkusili tudi sami in ugotovili, da je izdelovanje zahtevno.

Izvedeli smo, da so otroci v naših krajih piščali izdelovali predvsem na paši, ko se je živina mirno pasla. Takrat so lahko na pašniku ob potoku ali na robu gozda našli primeren les in si izdelali piščal. Seveda v tistem času skorajda ni bilo pastirčka, ki bi mu v žepu manjkal oster nožič. Nožič je bil v preteklost posebna dragocenost, ki so jo predvsem fantje prejeli v dar morda od strica, botra, očeta,…

Vsak učenec v razredu je ob koncu ustvarjalne delavnice igral na svoje glasbilo, piščal oz. rog, ki so nastali pod vodstvom našega dedka.

Zaključek

Temelj spoznavanja naše preteklosti smo naslonili na ljudsko izročilo, ki smo ga ob opravilih naših dedov, praznovanjih in običajih povezali s spoznavanjem šeg in navad na Slovenskem. Učenci so s tako celostno spoznali delček preteklosti, v katerega sodijo način življenja nekoč/opravila, praznovanja ter ljudska glasbila, ki si podajajo roke. Za poglobljeno raziskovanje preteklosti in z njim ljudske dediščine smo se v tem šolskem letu odločili, ker ne moremo niti ne smemo prezreti dejstva, da je leto 2018 leto kulturne dediščine. Prav gotovo so nam jo najbolj približali naši stari starši. Tako znanje je bogatejše in trajnejše. To so učenci dokazali z odličnim znanjem, ki so ga pridobili v sodelovanju z dedki in babicami.

Literatura

1. https://eucbeniki.sio.si/gls/3257/index4.html.
2. Kunaver D. in Lipovšek B. Lipovšek, Slovenske šege … / ustno izročilo
3. Krže, G. (2013). Pri babici na kmetiji. Bled: Arsov tisk belin Grafika.
4. Voglar, M. (1981). Otrok in glasba. Ljubljana: DZS
5. Učni načrt za 4. razred

Vodnjaki in kulturna dediščina

Magda Humar

1. Uvod

V vrtcu smo v projektu Vodnjaki in kulturna dediščina želeli približati otrokom pomen vodnjakov in jih seznaniti, da se ljudje in okolje skozi čas spreminjajo. Voda je bila v preteklosti pomemben vir za preživetje, kamen pa bistveni gradbeni material. Z otroki smo si ogledali bližnje vodnjake in drugo kulturno dediščino kraja, ki nas še danes opominja, kako so nekoč živeli.

2. Raziskovanje v igralnici

Na sprehodih smo večkrat opazovali vodnjake, ki so bili nekoč vir življenja, a so danes zapuščeni in ne služijo več svojemu namenu. Tudi na igrišču šole in vrtca stoji vodnjak, s katerim se vsakodnevno srečujejo otroci. Otroke so zanimivi vodnjaki, ki so bili nekoč vir pitne vode, pritegnili, zato smo se odločili, da jih pobližje spoznamo.

Pri tem smo sledili naslednjim ciljem:

• otroci spoznavajo ožje družbeno okolje,
• oblikujejo in dojemajo spremembe v kraju in načinu življenja,
• razvijajo pozitivna čustva in občutek pripadnosti svojemu narodu ter ljubezen do kulturne dediščine,
• odkrivajo pomen vodnjakov za življenje ljudi v preteklosti.

2.1. Iskanje podatkov

Najprej smo se o vodnjakih pogovarjali, da bi ugotovili predznanje otrok o njih, nato pa smo s pomočjo različne literature pridobili veliko uporabnih informacij. Otroci so listali po knjigah, priročnikih, od doma prinašali stare fotografije in ohranjene predmete, ki so jih uporabili za vlačenje vode iz vodnjaka. Šolski otroci so nam pokazali makete notranjosti vodnjaka in filtrov, ki so jo izdelali pri etnološkem krožku.

Slika 1. Šolski vodnjak

2.2. Obiski starejših domačinov

V vrtec smo tudi povabili stare starše, da so nam pojasnili, kako so nekoč živeli in zakaj so gradili ob vsaki hiši vodnjake. Povedali so nam, da je šolski vodnjak nekoč služil za lovljenje deževnice, ki so jo uporabljali za pitje, pranje posode, pomivanje, zalivanje in podobno. Gozdar, ki nas je obiskal v vrtcu, je dejal, da je imela vsaka gozdarska hiša svoje zajetje vode. To so bile gozdarske »štirne«, ki so jih vzdrževali gozdni delavci. Omenil je še, da so obstajale vaške »štirne«, iz katerih so vaščani zajemali vodo, ko jim je zmanjkalo vode v domači.

Otroci, ki so imeli stare vodnjake pred domačo hišo, so iskali informacije o njih pri starših, ki so bili nad našim delom izredno navdušeni. Še posebej jih je zanimalo, kako velika je jama pod vodnjakom. Zgodbe so v vrtcu delili z vrstniki in se drug od drugega učili.

3. Raziskovanje na terenu

Ob lepem vremenu smo se vodnjake odpravili pogledat po bližnji okolici vrtca. Ugotovili smo, da so nekoč gradili okrogle, osmerokotne in četverokotne vodnjake. Domačini so nam povedali, da so imeli prvotni vodnjaki pred več kot sto leti za zajemanje vode lesen kotliček, pritrjen na srobot, pozneje na vrv, nato pa na železno verigo. Pokrovi so bili leseni, obteženi s kamnom, nato kovinski, ki so bili ponekod pritrjeni na železno zanko, pozneje pa zaklenjeni s ključavnico. Ugotovili so še, da je veliko vodnjakov oziroma »štirn« imelo kovinski pokrov, železen vitel in razno okrasje nad pokrovom zato, ker so bili v kraju kovači, ki so to izdelovali.

Slika 2. Vitel, gibljiv petelin za okras, pokazatelj smeri vetra

Starejši krajani so nam razložili, da so tam, kjer so imeli ljudje veliko živine, zgradili po dva vodnjaka. Vanje se je po žlebu stekala voda s strehe. Najprej so bili žlebovi leseni, pozneje pa kovinski. Na začetku so vodnjake čistili ročno.

Otroci so tudi izvedeli, da je bila ta voda zelo pomembna, saj so jo uporabljali za kuhanje, pitje, pranje, napajanje živine … Bila je tako čista, da je ni bilo potrebno prekuhati.

Starejši so jim še razkrili, da so glavo vodnjaka klesali ročno za to posebej usposobljeni ljudje, ki so pri delu uporabljali različne kline, ročne žage in svedre, kladiva, sekire … Potrebno je bilo le poiskati dovolj veliko skalo in delo se je lahko začelo. Skale niso prenašali, ampak so jo obdelovali na mestu, kjer je bila najdena. Pretekli sta skoraj dve leti, dokler ni dobila svoje končne podobe. Ko je bila glava izdelana, so jo s pomočjo tramov naložili na voz in jo odpeljali.

V naši bližini smo si ogledali tudi dva naravna vodnjaka, ki sta bila zgrajena kot »voda za rezervo«.

4. Likovno ustvarjanje

Po ogledu vodnjakov na terenu smo vodnjake po spominu z ogljem tudi narisali in jih razstavili v naši garderobi. Otroci so bili pri risanju zelo ustvarjalni in domiselni. Nad svojimi izdelki so bili izredno navdušeni.

Iz drobnih kamenčkov, ki smo jih prinesli s sprehoda, smo izdelali maketo vodnjaka in hiše. Na obstoječo maketo so z lepilom lepili kamenčke drug ob drugega. Z vzgojiteljičino pomočjo je nastala čudovita kmečka hiša z dvoriščem, na katerem je stal vodnjak.

Slika 3. Kmečko dvorišče z vodnjakom

5. Zaključek

Pri raziskovanju vodnjakov smo odkrili veliko zanimivosti, saj so bili pri njihovi izdelavi naši predniki iznajdljivi in domiselni. Otroci so ugotovili, da so si glave vodnjakov med seboj različne. Marsikateri vodnjak je prava umetnina. Občudovali so različne železne pokrove, vitle za vlačenje vode, kovinske kotliče, železna okovja in lično izdelane peteline ali puščice s stranmi neba na vrhu vodnjaka. Otroci so opazili, da nove hiše nimajo vodnjakov, kajti danes je v kraju napeljan vodovod.

Ob tem raziskovanju smo se vsi osebno bogatili, dozorevali ter spoznali, kakšno bogato kulturno dediščino so predniki zapustili v kraju in okolici.

Literatura

1. Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport_ Zavod RS za šolstvo.

Fotografije: Osebni arhiv.

Varujmo našo naravno dediščino

Ivica Padaršič

Umeščenost podružnične šole v pristno podeželsko okolje ponuja neštete možnosti povezave z njim. S četrtošolci smo v okviru projekta poglobljeno raziskovali vodo. Zastavljene cilje smo uresničevali z dejavnostmi v naši neposredni šolski okolici, kjer nam gozdovi bližnjih Gorjancev, ki so vir čiste vode, nudijo številne vire za raziskovanje.

Skozi dejavnosti smo skušali pri učencih oblikovati odgovoren odnos do naše naravne dediščine, odgovoren odnos do vode kot naravnega vira, ki ga moramo ohranjati.

V okviru projekta smo zasledovali naslednje cilje:

1. Spoznavanje pomembnejših naravnih vodnih virov in njihovih lastnosti v svoji bližini

Pohod ob vodnem viru Pendirjevka – MINUTNIK

Opravili smo pohod po naši ožji in širši okolici. Spoznavali smo naravni vodni vir potok Pendirjevko in njegove pritoke, pri tem pa smo se posebej posvetili najznamenitejšemu pritoku Minutniku.

Ob potoku Pendirjevka smo si ogledali kamnite pregrade v strugi potoka, ki jih je pred več desetletji zgradil človek, da je preprečil morebitno razdiralno delovanje velike moči potoka ob obilnejšem deževju oz. je za pregradami nastal bazen oz. zaloga vode za sušna obdobja. Pregrade stojijo tam še danes. Ob pregradi smo videli, kje so nekoč napajali živino, prali perilo in kam so hodili po vodo, ko še ni bilo vodovoda.

Prečkali smo Pendirjevko in natančno opazovali delovanje Minutnika. Ker se pretok v izviru ritmično spreminja v določenih časovnih intervalih, ga uvrščamo med zaganjalke. Te so v Sloveniji redke, Minutnik pa je edini tovrstni vodni vir na Dolenjskem. Izvir je bil leta 1992 zavarovan kot naravni spomenik.

Odžejali smo se s čisto gorjansko studenčnico, ki velja za enega najboljših izvirov pitne vode, zato hodijo vanj po vodo prebivalci iz bližnjih vasi in tudi iz širše Dolenjske.

2. Spoznavanje pomena vodnih virov v bližini

Ogled mlina – moč vode

Drugi pomembni vodni vir, ki smo ga raziskovali, je bil potok Kobila.

Obiskali smo mlin, ki že več desetletij deluje na tem potoku. Mlinar nas je popeljal skozi zgodovino mlinarstva. V preteklosti so bile ob potoku številne žage in mlini. Tako je človek izkoriščal moč vode, ki je poganjala mlinska kolesa, ta pa so poganjala mlinske kamne in žage za les. Samo ob potoku Kobila je bilo več kot trideset mlinov še pred nekaj desetletji. Poleg spoznavanja vodnega vira naše ožje in širše okolice smo tako ob predstavitvi mlinarstva spoznali kompleksnost pomena vode in njen vpliv na okolje in človeka.

Ob ogledu danes sodobnega mlina nam je mlinar pokazal tudi veliko mlinsko kolo, ki ga je je tudi zavrtel. Videli smo, kako je moč vode vrtela mlinsko kolo. Ogledali smo si korita oz. rake, po katerih je človek usmeril potok Kobilo. Nad koriti, v katere je speljana voda s potoka Kobile, smo si lahko ogledali tudi ribogojnico. Ponovno smo se zavedli, da je vpliv vodnih virov na okolje velik. Potok Kobila pa se je mimo mlinarstva po precej široki strugi odvil med polji in skozi vasi Dol. Vrhpolje, Dol. Brezovico, Šentjernej, Šmalčjo vas in se izlil v reko Krko. To pot pa smo opazovali na zemljevidih v učilnici. Videli smo, da se reka Krka izliva v Savo, Sava v Donavo, Donava pa v Črno morje. Morda je kak listek z jelš ob potoku, ki smo ga videli z mosta veselo plavati v Kobili končal v daljnem Črnem morju.

3. Izdelava vodnega kolesa in hrama ter vodnjaka in posod za vodo iz gline

Ogled mlinarstva v naravnem okolju je bil hkrati tudi motivacija za izdelovanje vodnega kolesa, ki smo ga izdelovali v okviru tehniškega dne v šoli. Poleg vodnega kolesa smo izdelali tudi vodni hram.

Današnjo oskrbo ljudi z vodo smo primerjali s preteklostjo. Ugotovili smo, da so morali ljudje včasih v to vložiti veliko truda, saj so morali vodo v hišo prinašati iz vodnjaka, ki pa ni bil vedno pri roki. Pri vsaki hiši ga namreč niso imeli. Bilo jih je le nekaj v vasi, eden ponavadi sredi vasi.

Mi pa smo na tehniškem dnevu izdelali vodnjake iz gline. Vsak učenec je moral iz glinenih zidakov, ki si jih je izdelal sam, zgraditi vodnjak.

Pri likovni umetnosti smo iz gline izdelali posode za vodo.

4. Ohranjanje čistih naravnih virov in odgovorno ravnanje s pitno vodo (ekološka ozaveščenost)

Na naravoslovnem dnevu z ekološko vsebino smo si ogledali bližnjo čistilno napravo v Šmalčji vasi. Vodja čistilne naprave nam je izčrpno predstavil delovanje čistilne naprave in nam razkazal prostore. Z vsemi čistilnimi postopki se voda tako prečisti, da bi jo lahko tudi pili, če bi bilo to res potrebno. Za primerjavo smo si ogledali oba vzorca vode, odpadno vodo in prečiščeno vodo, natočeno v kozarec. Tako se vodo iz bazena lahko brez skrbi iztoči v bližnji potok Kobila, saj ni nobene nevarnosti za živa bitja v tem potoku.

5. Kakšno vodo in koliko jo popijemo? – raziskovalna naloga

Izvedli smo tudi dve raziskavi. S prvo raziskavo smo želeli ugotoviti, katero vodo najpogosteje pijemo za žejo. Pripravili smo anketni vprašalnik za učence in starše, v katerem so anketiranci izbirali med tremi ponujenimi odgovori:

• vodo iz pipe,
• ustekleničeno vodo brez okusa,
• ustekleničeno vodo z okusom.

Ugotovili smo, da večina učencev in staršev za žejo pije vodo iz pipe. Voda, ki priteče iz pipe, je sveža in bogata s kisikom in ni razloga, da je ne bi pili. Imamo namreč srečo, da živimo v krajih, kjer je dovolj dobre pitne vode kar iz vodovodne pipe.

Z drugo raziskavo smo ugotavljali, koliko vode popijemo dnevno. Merili in zapisovali smo količino popite vode. Zanimalo nas je, koliko učencev čez dan popije:

• manj kot 1 liter vode,
• od 1 do 2 litra vode,
• več kot 2 litra vode.

Ugotovili smo, da največ učencev spije na dan več kot 1 liter vode. Učenci, ki so spili manj kot en liter vode, so povedali, da so za žejo pili tudi sok.

6. Izdelava kreativnih pisno-slikovnih opozoril za racionalnejšo uporabo pitne vode

Likovno smo ustvarjali pisno-slikovna sporočila o uporabi vode oz. opozorila za racionalnejšo porabo pitne vode. Likovne izdelke z idejami in zamislimi za ozaveščanje vrstnikov smo razstavljali v šoli in pripravili tudi piktograme za učilnice, stranišča, umivalnice in njihove domove.

Z vsemi opisanimi dejavnostmi smo želeli v okviru projekta spodbujati zavedanje učencev o pomenu pitne vode in pomena bogastva čistih naravnih vodnih virov, povečati interes učencev za ekologijo, jih usmerjati v iskanje rešitev za racionalnejšo porabo pitne vode in tako ozavestiti odgovoren odnos do ravnanja z vodo, ter s tem spreminjati njihovo kulturo ravnanja in obnašanja do vode.

Čista in neokrnjena narava s čisto pitno vodo je naša zaveznica, srečo imamo, da bivamo in ustvarjamo prav sredi nje. Voda je naša naravna dediščina, ki smo jo prejeli in truditi se moramo, da bo taka ostala tudi našim zanamcem.

Literatura

1. OŠ Šentjernej, 2000, Petelinovi zapiski o Šentjerneju in okolici, Tiskarna Novo mesto
2. Turistično društvo, 2011, Petelinovo dvorišče, Turistični vodnik po občini Šentjernej
3. Naravna vrednota, 1992, opozorilna tabla ob Minutniku
4. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

Teče mi, teče vodica

Tatjana Malovrh

Narava kot okolje je sredstvo in učilnica, s katerim vplivamo na otroka, na njegov razvoj in odnos do narave – okolja.

Veliko veselje naših otrok je potok Lomščica, ob katerem se velikokrat sprehajamo in kjer otroci velikokrat zastavljajo vprašanja, zakaj to, zakaj ono, zato smo se odločili, da bomo prek projekta Teče mi, teče vodica potok Lomščica bolj podrobno raziskali.

Projekt je bil načrtovan v dve smeri: kot igra otrok v vodenem kotičku in kot opazovanje potoka in hkrati kot prepoznavanje urejenega in neurejenega okolja, na katerega naletimo v času naših sprehodov.

Otroci so se z vodo igrali. Raziskovali so, kako lahko gibljejo roke pod vodo, kateri predmeti so plovni in kateri se potopijo, kakšne zvoke lahko ustvarjamo v vodi s pomočjo različnih pripomočkov (steklenice, lij, cedilo, slamice, cevi, ladjice). Otroci so ugotavljali, da z rokami lahko ustvarjajo nežne tone, lahko škropijo vodo, jih lahko potapljajo v vodo in ustvarjajo kapljice.

Spoznali smo, kakšne barve je voda, kakšen je njen vonj in okus, kako voda izhlapeva in zakaj jo uporabljamo, kaj se zgodi, če jo obarvamo in od česa je odvisna intenzivnost barve v vodi.

Dejavnosti ob potoku so otroke zelo zaposlile. Otroci so bili navdušeni, da so lahko svoje dlani pomočili tudi v potok in občutili vodo, ki je tekla preko njihovih dlani. Ugotavljali smo smer toka vode z ladjicami iz papirja, merili smo gladino vode na dveh mestih z označenima palicama in jih primerjali. V potok smo postavili mlinček in opazovali delovanje le-tega. Poslušali smo zvoke ob potoku, z mrežo in posodo smo zajeli vodo, blato iz struge potoka in kasneje razvrstili zajeto (rastline, živali, kamni, blato) v posodice in vse to opazovali s povečevalnim steklom.

Presejali smo kamenje, ugotavljali zgradbo kamenja in na manjše ploščate kamne risali razne umetnije. Ogledali smo si veliko naravoslovnih knjig o potoku in živalih v njem. Spoznali smo nove pravljice, naučili smo se nove pesmice, ki jih z veseljem prepevamo ob raznih priložnostih.

Z učenjem moramo začeti zgodaj. Za naravoslovje je najbolje takrat, ko so otroci najbolj radovedni. To so predšolska in zgodnje-šolska leta, pravimo obdobje »zakajčkov«, zato se strokovni delavci v vrtcu še posebno potrudimo, da na »zakajčke« poskušamo poiskati odgovore.

Razvrščanje in ločevanje snovi

Lidija Abramič

V razredu imamo zbirko predmetov iz različnih snovi. Učenci jih najprej poskušajo ločiti na otip (mehke, trdne, mrzle, upogljive …), nato pa ugotavljajo, iz katerih snovi so ti predmeti. Predmete stresemo na mizo in jih poskušamo razvrstiti po barvi, obliki, trdnosti, velikosti … Ob tem se pogovarjamo, da so nekateri predmeti iz naravnih materialov, drugi pa iz umetnih.

Pomembno je, da učenec svojo izbiro utemelji in poišče enako snov tudi v njegovi okolici. Predmete razvrstimo tudi glede na materiale, iz katerih so narejeni (steklo, kovina, les, plastika …).

Slika 1, 2: Razvrščanje predmetov

Učence opozorim, da se snovi spreminjajo in s tem se spreminjajo tudi njene lastnosti. Snov je lahko živa, mrtva, strupena, naravna, kemična … Organske snovi se razgrajujejo. Snovi imajo različne značilnosti: ene so tekoče, druge trdne, tretje plinaste, topljive … Snovi delimo v trdne, tekočine ali kapljevine in pline.

Slika 3: Delitev snovi

Voda je primer za vsa tri agregata stanja: led, kapljevina in paro.

Pri izvajanju dejavnosti smo sledili naslednjim ciljem:

• Učenci spoznajo snovi, ki jih uporabljajo in opisujejo njihove lastnosti,
• spoznavajo postopke za ločevanje trdnih snovi,
• spoznavajo snovi v različnih agregatnih stanjih (led, tekoča voda, para),
• mešajo in ločujejo snovi,
• poskrbijo za red in čistočo.

Metode dela: razgovor, razlaga, sistematično opazovanje, beleženje podatkov, praktične aktivnosti, uporaba pisnih virov.

Oblike dela: frontalna, individualna, skupinska.

Učni pripomočki: cedila, različne snovi, posode, steklene čaše, magnet, različni predmeti, različne tekočine: olje, voda.

Načini preverjanja zastavljenih ciljev: reševanje učnih listov, ustno spraševanje, izdelava plakata.

IZVEDBA DEJAVNOSTI – LOČEVANJE SNOVI

Pred izvedbo dejavnosti sem razdelila učence v sedem skupin. Vsaka skupina je dobila navodila za ločevanje snovi na učnem listu in potreben material za izvedbo piozkusa. Najprej so poimenovali snovi in ugotavljali, po katerih lastnostih se snovi razlikujejo (barva, velikost delcev, agregatno stanje, topnost v vodi in privlačnost na magnet). Razliko v lastnostih so upoštevali pri postopku ločevanja zmesi. Na učne liste so zapisali svoja predvidevanja, opažanja in narisali shemo ločevanja. Po opravljenem poizkusu, pa so primerjali svoja predvidevanja z rezultati. Skupine so dosledno in z navdušenjem poročale o svojem delu. Po potrebi smo poskus ponovili.

Sejanje

Prva skupina učencev je dobila nalogo ločevanja snovi s sejanjem. Na mizo so poleg navodil na učnem listu dobili še cedilo, pesek in večje kamenčke. Najprej so si posamezne snovi ogledali, jih poimenovali in jim določili lastnosti. V posodi so nato zmešali pesek in kamenčke. Ugotavljali so, kako bi lahko zmes peska in kamenčkov spet ločili. Povedali so, da bi večje kamenčke iz peska pobrali z roko ali pa bi zmes presejali skozi cedilo. Svoja predvidevanja so narisali in napisali. Po izvedenem poskusu ločevanja peska in kamenčkov s sejanjem so ugotovili, da večji kamenčki res ostanejo v cedilu, medtem ko manjši padejo skozi reže v posodo. Preizkus so narisali.

Slika 4. Učni list sejanje

Slika 5. Sejanje                     Slika 6. Zmes je ločena

Druga skupina učencev je dobila nalogo ločevanja treh snovi ravno tako s sejanjem. V posodo so zmešali lešnike, zdrob in riž. Pogovarjali so se o značilnostih teh snovi, nato so iskali način ločevanja zmesi treh snovi. Povedali so, da bi snovi ločili z dvema različnima cediloma. Cedilo z večjimi odprtinami bi zadržalo lešnike, cedilo z manjšimi odprtinami pa bi zadržalo riž. Zdrob, ki je najbolj droban, bi šel skozi obe cedili. Svoja predvidevanja so narisali in napisali. Po poskusu ločevanje z dvema cediloma so ugotovili, da so pravilno razmišljali in da so bila njihova predvidevanja pravilna.

Slika 7. Učni list – sejanje                                 Slika 8. Sejanje

Dekantiranje

Tretja skupina je v stekleno posodo zmešala nekaj žlic peska in kozarec vode. Vse skupaj so dobro premešali in zmes opazovali. Ugotovili so, da so dobili umazano vodo. Po prenehanju mešanja se je pesek počasi usedal na dno. Predvidevali so, da je potonil zato, ker je težji od vode. Ob stekleni palčki so previdno odlili vodo v prazno čašo. Opazili so, da je voda v drugi čaši še vedno umazana in pomešana z drobnim peskom, ki se je počasi usedal na dno. V prvi posodi pa je moker pesek ostal na dnu.

Slika 9. Učni list – dekantiranje

Slika 10, 11, 12: Ločevanje zmesi z dekantiranjem

Filtracija

V čaši so učenci četrte skupine zmešali žličko peska in kozarec vode. Zmes so prelili skozi preprosto napravo za filtriranje, ki so jo naredili s pomočjo učiteljice. V čašo so dali steklen lij in vanj filtrirni papir. Zmes so počasi prelili skozi filtrirni papir in opazovali, kaj se bo zgodilo. Ugotovitve, da je voda stekla skozi papir in da so na papirju ostale smeti in pesek, so zapisali na učni list.

Slika 13. Učni list – filtracija

 

Slika 14. Učenci ločujejo snovi s filtriranjem

Ločevanje z magnetom

Peta skupina je na bel papir stresla nekaj koruzne moke in vanjo zmešala železne opilke. Naloga je od njih zahtevala, naj razmislijo, kako bi ločili opilke od koruzne moke. Povedali so, da bi snovi ločili s pihanjem ali magnetom. Magnet so položili pod papir in se zabavali ob premikanju magneta na eni strani in opilkov na drugi. Magnet je bil tako močan, da so se opilki postavili pokonci. Nalogo so uspešno opravili in postopek ločevanja tudi narisali.

Slika 15. Učni list: Ločevanje z magnetom

Slika 16. Kovinski opilki in koruzna moka

Ločevanje z magnetom

Učenci šeste skupine so dobili vrečko z različnimi, »na videz« kovinskimi predmeti. Najprej so predmete poimenovali in jim določili značilnosti. Pred poskusom so predvidevali, ali jih bo magnet privlačil ali ne. Podatke so beležili pred in po poskusu. Ugotovili so, da niso vedno pravilno sklepali. Začudili so se ob ugotovitvi, da magnet privlači kovanec enega centa, kovanec desetih centov pa ne. Pri ločevanju jih je večkrat zmedla barva predmeta. Npr.: kovinska sponka ovita v plastični ovoj ali rumen žebelj. V obeh primerih so sklepali, da jih magnet ne bo privlačil, po poskusu pa so se prepričali o nasprotnem. Predmete so narisali kot dve skupini (privlačnost, neprivlačnost).

Slika 17. Učni list – ločevanje z magnetom                  Slika 18. Poskus ločevanja z magnetom

Ločevanje z lijem ločnikom

Sedma skupina je v posodo nalila olje in vodo. Naloga je od njih zahtevala razmišljanje, kako bi lahko ločili zmes dveh tekočin. Najprej jih je začudilo, da je voda »spodaj«, kakor so se izrazili, olje pa plava na njej. Predvidevali so, da bi olje lahko posrkali s cevko. Ena deklica pa je predlagala, da bi zmes vlili skozi filtrirni papir. Voda bi odtekla, olje bi se prijelo na papir. Po ogledu lija ločnika so takoj spoznali, da bo voda odtekla, olje pa ostalo v njem takoj, ko bomo zaprli »pipco« ali stišček. Ta poskus jim je bil najbolj zanimiv.

Slika 19. Učni list – ločevanje z lijem ločnikom

Slika 20, 21: Olje in voda, lij ločnik

EVALVACIJA

Pri samem učnem procesu je bilo potrebno učence spretno voditi, da smo jih pripeljali do želenega cilja. Na zastavljena vprašanja so odgovarjali spontano in po njihovi presoji, a pogosto pravilno. Pouk, kjer je veliko praktičnega dela, je za učence bolj zanimiv, saj lahko snov primejo, jo otipajo, opišejo, primerjajo in si s tem veliko več zapomnijo. Izvajanje poizkusov je zanje nekaj posebnega, saj se pri tem učijo z lastnim delom. Zanimiva so bila predvidevanja učencev pred izvedbo poizkusa. Skrbno so izpolnili učne liste pred in po opravljeni nalogi ter se odgovorno pripravili na poročanje.

LITERATURA

1. Ankerst, H. (1949). Kemija v elementarni obliki. Ljubljana.
2. Kobal, E. (1994). Kemija za vedoželjne. Ljubljana: DZS.
3. Ryan, L. (2000). Kemija, preprosta razlaga kemijskih pojavov. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.
4. Tempusova projektna skupina. (1993). Tempusovo SNOPJE. Ljubljana: DZS.
5. Učni načrt za spoznavanje okolja. Zavod RS za šolstvo, Ljubljana.