Agresivno ponašanje u školi – otvoreno ili prikriveno

vesna_kukavica

Vesna Kukavica

Sažetak

Agresivno ponašanje, nepristojno ponašanje, socijalno neprihvatljivo ponašanje, ponašanje koje ne odobravamo. U trenutku iskazivanja agresije i nepristojnog ponašanja među učenicima, pitamo se je li žrtva dovoljno zaštićena i jesmo li upotrijebili sve oblike prevencije u razredu kako takvog ponašanja uopće ne bi bilo. Možda prebrzo reagiramo i tako uskraćujemo mladima mogućnost da sami rješavaju probleme, a zbog toga nemaju prilike naučiti kako se ponašati jedni prema drugima. U tom slučaju učenici ne mogu ovladati odgovarajućim socijalnim i komunikacijskim vještinama u rješavanju sukoba. Previše ih štitimo i onemogućujemo im samostalno stjecanje iskustva koje će im itekako trebati u životu. Možda to činimo zbog toga što želimo da se u školi osjećaju sigurno i da se ničega ne boje.

Ključne riječi: agresivno ponašanje, sukob, strategije, vještine rješavanja sukoba, nulta tolerancija na nasilje.

Uvod

Kao stručni zaposlenici odgojno-obrazovnih institucija i pedagozi, obvezujemo se nultoj toleranciji na nasilje.
Sve češće i češće smo u ulozi onih koji rješavaju sukobe među učenicima. U puno navrata prebrzo interveniramo i time djeci oduzimamo mogućnost da međusobni sukob razriješe sami, a samim time i da usvoje te strategije.
Imamo li tendenciju odmah i u svakoj situaciji štititi djecu? Možda. A možda želimo imati potpunu kontrolu nad djecom jer se bojimo da im se što ne dogodi. Međutim, ta kontrola samo povećava ranjivost mladih. Zbog toga moramo mladima dati više povjerenja u samostalnom rješavanju međusobnih problema, ali i razvijati socijalne i komunikacijske vještine s njima.

Nasilno ponašanje – fizičko, psihičko ili verbalno – ponašanje je koje susrećemo na svakom koraku. Nasilje je zlouporaba moći koja se iskazuje u raznim oblicima.
Govorimo o naučenom, neprimjerenom ponašanju kao odgovoru na neugodne osjećaje straha, mržnje ili ljutnje. To je nešto što je društvu već odavno poznato. Takvo ponašanje poznavali su i naši preci, a protiv njega su se borile i generacije prije nas.
Mnogi nasilje doživljavaju kao krajnji izlaz, kao odraz osobne nemoći, a vještine rješavanja problema su neprilagođene. Neprimjereno reagiramo kada netko prelazi našu osobnu granicu. Takvo ponašanje uvijek uključuje emocije. Nasilje je pokušaj nadmoći jačih nad slabijima: udarcima, ucjenom, riječima, zlostavljanjem, prezirom, iskorištavanjem i dr. (sažetak prema M. Munc, 2010.).

Danas možemo biti zabrinuti jer mladi sve svoje probleme i tegobe rješavaju nasiljem: udarcima, ucjenama, vrijeđanjem, ponižavanjem, prezirom. Zabrinjavajuća je sve raširenija pojava prikrivenog nasilja i ponašanja koja više ni ne doživljavamo kao nasilje.

Često se pitam je li ovakvo stanje u školi samo odraz trenutačnog stanja u društvu, ili je to samo razvojna faza mladih u kojoj svoju nesigurnost iskazuju neprihvatljivim ponašanjem, ili je možda odraz onoga što se događa kod kuće gdje su mladi svakodnevno izloženi nasilju.
Svijet u kojem živimo brzo se mijenja. Od mladih se traži sve više i više. A mnogi ne mogu pratiti ove brze promjene.
U obrazovanju mladih moramo pokazati kako ne toleriramo nasilje. Naša je briga odgajati djecu u duhu nulte tolerancije na nasilje i reagirati na svaki pokušaj nasilnog ponašanja. Vlastitom reakcijom pokazujemo da je takvo ponašanje neprihvatljivo.
Kao savjetnica u osnovnoj školi nailazim na različite oblike nasilja učenika, na različita »lica nasilja« od neprikladnih riječi, borbe za bolji socijalni položaj, udaraca, pljuvanja, guranja, vrijeđanja, ucjena, izopćavanja iz društva i dr.
Iako o nasilju, uzrocima i posljedicama mnogo razgovaramo s učenicima, provodimo prevencijske radionice, pripremamo predavanja za učenike i njihove roditelje i održavamo individualne razgovore, ipak spoznajemo kako nasilnog ponašanja nema manje, nego sve više – i to prikrivenog nasilja.

Tako smo u našoj školi odlučili provesti istraživanje o nasilju kako bismo provjerili stanje, odnosno znaju li učenici uopće prepoznati i raspoznati nasilna ponašanja te kako ih doživljavaju, kao i provjeriti način na koji se suočavaju s nasiljem i reagiraju na njega.

Glavni nalazi istraživanja

1. Vrste nasilja

Mlađi učenici primjećuju nasilno ponašanje svaki dan, a mnogi ne čine ništa – ne upozore učitelja o takvom ponašanju. Više od pola učenika već je bilo u situaciji da su sebe doživljavali žrtvama nasilnog ponašanja. Kažu kako najčešće vide ili doživljavaju fizičko nasilje (udarac, štipanje, šamar, opetovano udaranje), a na drugom je mjestu verbalno nasilje (ružne riječi, psovke, vulgarnosti). Stariji učenici (od 6. do 9. razreda) najčešće doživljavaju psihičko nasilje – ponižavanje, izopćenja iz grupe, zabrane druženja s nekime, širenje laži o nekome.
Učitelji najčešće primjećuju psihičko nasilje kada učenici nekoga izopće iz grupe, ne druže se s njime, o nekome šire ružne glasine ili ga ponižavaju.

2. Tko su žrtve

Učenici ističu da su najčešće žrtve nasilja oni učenici koji su se tek upisali u školu, oni koji su fizički slabiji ili mlađi, oni koji su nemirni za vrijeme nastave te oni koji nisu uspješni u školi.

3. Kada se događa

Najčešće se nasilje događa prije ili poslije nastave, za vrijeme pauze, a to primjećuju i učenici i učitelji.

4. Gdje se nasilje događa

Učenici kažu kako se nasilje uglavnom odvija na hodnicima, u razredu ili zahodu, a učitelji najviše nasilja vide na hodnicima, u zahodu i svlačionici, odnosno na mjestima koja su skrivena od pogleda.

5. Prijave li svi čin nasilja

80% učenika prijavi da su bili žrtvama nasilja, a isto učine i učitelji. Ako netko odluči prešutjeti, to je uglavnom zbog straha, sramote, ili odbija reći jer ga nije ga briga, ili misli da se ionako ništa neće promijeniti.

6. Što poduzimaju kada vide nasilje

Učenici odmah kažu prvoj odrasloj osobi koju ugledaju, a neki čak žele sami zaustaviti nasilje.
Učitelji odmah reagiraju, zaustavljaju nasilno ponašanje, razrednika obavijeste o događaju, razgovaraju s učenikom ili ga šalju savjetniku.

7. Što su posljedice nasilnog ponašanja

Učenici tvrde da su posljedice nasilnog ponašanja razgovor o ponašanju s razrednikom, odgojna opomena i razgovor sa savjetnicom. 5% učenika misli da posljedica nema.

8. Prikriveno nasilje i koliko je prisutno

Učenici kažu kako prikrivenog nasilja (55%) ima više nego otvorenog. Učitelji smatraju da ga ima i više od toga, oko 65%.

9. Kako razumijemo prikriveno nasilje

Za učenike je to ponašanje koje ne vidimo, nešto o čemu se ne govori, događaj o kojem nikada ne smiješ nikome reći.
Učitelji ga vide kao nešto neprimijećeno, skriveno pogledu, ponašanje za koje učenici uopće ne kažu ili pak učenici određena ponašanja ne doživljavaju kao nasilna i zato o njima ne govore.

AKTIVNOSTI za prevenciju i podizanje svijesti o problemima nasilnog ponašanja:

  • tematski roditeljski sastanci, okrugli stolovi i diskusije s roditeljima
  • tematski razredni roditeljski sastanci o nasilju, kako rješavati nasilje, kako se nositi s nasiljem, kako ga spriječiti
  • planirano vrijeme dežurstava učitelja prije nastave, za vrijeme pauze, nakon nastave i tijekom svih zajedničkih aktivnosti, planiran nadzor učenika-vozača
  • jasna školska pravila o prikladnom ponašanju (Obrazovni plan škole, prioriteti- projekti)
  • jasna razredna pravila o ponašanju i odgovornosti učenika
  • razredni satovi (razrednik): razgovori o nasilju, o žrtvama, o nasilnicima, o prepoznavanju nasilja, o prihvatljivom i neprihvatljivom ponašanju i zašto, kako međusobno rješavati probleme, kako reagirati, koga moliti za pomoć
  • zajedničke razredne aktivnosti za poboljšanje razredne atmosfere i boljih odnosa među učenicima
  • razvijanje socijalnih vještina, kako međusobno komunicirati, kako se nositi s emocijama, što je dobro za samopouzdanje
  • obavljanje dobrovoljnog rada
  • provođenje radionica: 8 krugova izvrsnosti, igre uloga, socijalne vještine
  • održavanje radionica o emocionalnoj inteligenciji, emocionalnoj pismenosti, kako izraziti svoje emocije i kako se s njima nositi
  • nulta tolerancija na nasilje: pri pojavi nasilnog ponašanja moramo odmah reagirati i razgovarati s učenicima; razgovori između savjetnice i roditelja svih učenika upletenih u nasilje; zajedničko formuliranje strategija i individualni plan rada s nasilnicima i žrtvama
  • izricanje odgojnog ukora (odgojne opomene)
  • radionice s učenicima koji su nasilnici i koji su žrtve.

Zaključak

Cilj svih aktivnosti je osvijestiti učenike o pojavi i oblicima nasilja kao i nultoj toleranciji na nasilje, upozoriti o osjetljivosti tog problema i važnosti uključenosti svih prisutnih kako bi se nasilno ponašanje odmah rješavalo i sankcioniralo.
Cilj prevencije je smanjiti nasilje i utjecati na razmišljanje svih učenika o tome da takvo ponašanje nije prihvatljivo u društvu i da ga moramo osuđivati.
Ali svakako moramo naučiti da svatko u rješavanju nasilja može i mora preuzeti svoj dio odgovornosti i izvršiti svoju ulogu: i učitelji, i roditelji, i učenici.
Nasilno ponašanje možemo u određenoj mjeri smanjiti, ali ga nikada ne možemo potpuno iskorijeniti.

Literatura

  1. Erb, H. E. (2004). Nasilje v šoli in kako se mu lahko zoperstaviš. Radovljica: Didakta
  2. Habbe, J. (2000). Nasilje in varnost otrok v šolah. Ljubljana: Lisac&Lisac
  3. Muršič, Z. MIlivojevoć, B. Brvar, K. Filipčič in drugi (2010). Znanje o čustvih za manj nasilje v šoli. Ljubljana. Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani
  4. M. Munc (2010). Nemoč nasilja. Maribor. De Vesta
  5. Didakta, številka 194, letnik XXVI; FOKUS: nasilje v šoli
  6. Vzgoja in izobraževanje, številka 3-4, letnik 2016; O nasilju

Problemi ponašanja u školi

Rad s učenicima, koji primaju dodatnu stručnu pomoć po odluci Agencije za obrazovanje RS

vesna_kukavica

Vesna Kukavica

Sažetak

Svake godine ima sve više učenika kojih najveće poteškoće nisu njihovo neznanje ili neusvajanje ciljeva učenja, nego problemi, kako biti na miru, slušati nastavu, pridržavati se postavljenih školskih pravila. Oni nemaju motivaciju ni želje po znanju. Ruše svaki sat, prave nered. »Bore« se s učiteljem, raspravljaju s njim, govore nepristojnosti. Ne slijede nastavu. Rade baš sve drugo umjesto učenja.
Mnogi imaju satove dodatne stručne pomoći, koje im nude socijalni pedagozi.
Kada radimo s tim učenicima stalno si postavljamo pitanja, na koji način im pomoći, koji pristupi donose najbolje rezultate, koji su njihovi ključni nedostaci i zašto.
Najvažnije je, da koristimo one metode, koje donose najbolje rezultate za tog učenika i da imamo podršku roditelja.

Ključne riječi: poremećaj, poteškoće, neprihvatljivo ponašanje, dodatna stručna pomoć

Rad s učenicima s poremećajima u ponašanju

Učenik ide u 4. razred. Sedmično ima dva sata dodatne stručne pomoći, pojedinačno. On je učenik s blagim poremećajima u ponašanju.
Osnovni ciljevi dodatne stručne pomoći su: osvojiti školska ili razredna pravila; pridržavati se tih pravila; postići da ne prekida satove, da sluša i slijedi nastavu; da ne raspravlja o stvarima koje nisu onako kako bi želio. Naučiti mora da ne govori ili šeta po razredu bez dozvole, da radi školske zadatke prema uputama kao i svi ostali. A svakako mora naučiti kako kontrolirati svoje ponašanje i biti na miru.

U njegovom ponašanju i načinu funkcioniranja često se pokazuju znakovi impulzivnosti. Jako je nemiran. Tijekom nastave igra se školskim priborom iz pernice; olovkom, gumicom za brisanje, šiljilom, kemijskom olovkom, ravnalom, listovima iz bilježnice ili nečim što mu u tom trenutku dođe pod ruke. Žvače listove iz bilježnice ili PVC omote školskih udžbenika. On ne može, odnosno ne želi mirno sjediti i slušati. Školski predmeti i sadržaji često ga ne zanimaju. I ako nema interesa još je teže. Zasmetaju mu svi vanjski događaji.
Čak i prije nego što je pitanje nastavnika postavljeno do kraja, on već daje odgovor jer ne želi čekati na red. Uvijek traži puno pozornosti.
I tako u ponašanju prepoznajemo otpor i nepriznavanje autoritete nastavnika ili odrasle osobe. Često se glasno raspravlja s učiteljem. Dokazuje se na neprikladan način, radi po svome. Ako se osjeća uvrijeđeno, namjerno povrijedi nekog iz razreda s vrlo lošim riječima.
Jako je nepredvidljiv, nikad ne znate, kako će reagirati na situacije u razredu. Vrlo je osjetljiva osoba i ne voli krivnju. Teško kontroliraju vlastito ponašanje, komunikaciju i emocije, i često radi nešto bez razmišljanja. Brzo se naljuti i jako je tvrdoglav.

U vrijeme nastave priča o stvarima koje nisu vezane uz školski rad, samo da bi dokazao svoje. Ne radi prema uputama. Ne dovršava stvari koje je započeo. Ako odluči, on neće da radi baš ništa. Samo gleda u nastavnika ili se igra. Kada ga nešto zanima, njegova je pozornost dulja, a kada ga stvari ne zanimaju, uopšte je nema.
I zato su njegovi zapisi u bilježnicama neuredni, mnogo stvari nedostaje. Stranice su ili posve prazne ili su pune neprikladnih crteža i zapisa. Mnogi listovi u bilježnicama su poderani, knjige ili udžbenici bez omota. I kada ga pitam zašto ima ovakve stvari, ne kaže ništa.
Mrzi zadatke iz slovenskog jezika. Ne voli da piše duge odgovore na postavljena pitanja, uopće ne voli pisati. Uvijek pronalazi izgovor kako sve već zna, i ne želi pisati više puta o istim stvarima.
Ne voli računati slične račune. Kaže da je to bez veze. Kada računa slične račune, brzo se naljuti, govori glasno i opet se svađa. Tada odluči i ništa ne radi, samo gleda ispred sebe.
Ne shvaća ozbiljno provjere znanja. Mnoge zadatke uopće ne rješava. Kaže da to neće raditi jer već zna. Ne želi vježbati ako s tim samo troši vrijeme.
Pokazati drugima koliko zna ništa mu ne znači. Tako uvijek govori, da kod kuće ništa ne radi za školu zbog mnogo važnijih stvari u popodnevnim satima.
Zbog svog stava do škole i učenja često ima niže ocjene, jer ne uči matematičke postupke, ne prakticira slovenski i ne uči dovoljno. Na procjenama znanja gdje ima puno pisanja netočan je, pravi pogreške, prebrz je, prebrzo odustane. Piše kratke odgovore, samo da prije završi. I uopće se ne trudi. Isto radi i kod matematike. Inače to je njegovo jako područje. U usmenoj procjeni znanja znatno je uspješniji.
Kada ga pitam, zašto to tako radi, kaže da je zadovoljan sa rezultatima, a ako mama nije, to je njezin problem a ne njegov. A i njegovom tati isto nisu važne ocjene, nego kako se on ponaša u školi.
Na početku ove školske godine izrazio je želju za boljim ocjenama nego prošle. Postavio si je jako visoke kriterije uspješnosti. A kada je počeo dobivati slabije ocjene nego je što je htio, predomislio se i sada ne želi više slijediti kriterijima. Bolje je imati niža očekivanja nego svaki put doživjeti neuspjeh. Sada je zadovoljan i sretan i sa ocjenom 2. Tako pokušava pokazati drugima kako mu nije stalo do dobrih ocjena. A mama kaže, da kod kuće često plaće ako su rezultati slabiji od očekivanja.
Mislim kako je ovo samo njegova obrana s kojom krije nedostatke, deficite. Jer drugima ne želi pokazati ako nije sretan ili razočaran. I bez vlastitih visokih ciljeva neće biti razočaran.
Inače on može biti jako uspješan kod svih školskih predmeta, na različitim područjima. Zna puno o mnogim stvarima i vrlo je znatiželjan. Voli istraživanja i teže zadatke. A vrlo dobro zna da premalo uči i da se ne sprema za školu. A i njegovo ponašanje nije u skladu s školskim pravilima. I to ponašanje jako ga sveta u postizanju ciljeva.
U pojedinačnoj situaciji njegov način ponašanja puno je prikladniji jer ima svu pozornost samo za sebe. Onda je sretan i to pokaže. Voli pričati o moru, o jedrenju i zna puno o jedrilicama.

Koje metode donose najbolje rezultate i kako raditi s ovakvom djecom?

  • biti dosljedan, biti uporan (u poštivanju pravila)
  • postaviti granice i tražiti da se poštivaju
  • tražiti da se sluša i prati nastava
  • razvijati radne i školske navike
  • učiti ih kako se i kada uči, priprema za školu
  • učiti ih kontrole vlastitog ponašanja
  • učiti ih koja ponašanja su prihvatljiva, prikladna
  • učiti ih kako čekati na red, a ne dobiti sve odmah
  • dopustiti im biti kakvi jesu i raditi s njima za njih
  • razvijati motivaciju i odgovornost
  • razvijati toleranciju do drugačijih
  • razvijati socijalne vještine, kako međusobno komunicirati, kako se nositi s emocijama.

I zato:

  • potreban je razgovor sa svima u razredu o različitim nedostacima, i zašto su učenici s poteškoćama drugačiji
  • učiti razumijevanje i prihvaćanje djece sa svim poteškoćama
  • izvoditi radionice socijalnih vještina i igra uloga u razredu
  • i najbitnije, da svatko može naučiti prihvatiti drugačije od sebe.

Literatura

  1. Košak Babuder m. (2011). Učenci z učnimi težavami, Pomoč in podpora, NUK, Ljubljana
  2. Več avtorjev (2008). Navodila za prilagojeno izvajanje programa oš z dodatno strokovno pomočjo, ZRSŠ, Ljubljana
  3. Več avtorjev (2011). Delo z otroki s posebnimi potrebami; založba Forum Media d. o. o., Maribor
  4. Več avtorjev (2008). Koncept dela, učne težave v OŠ, ZRSŠ, Ljubljana

Profil socialnega pedagoga v svetovalni službi na OŠ

vesna_kukavica

Vesna Kukavica

Povzetek

Svetovalno delo na OŠ je posebno organizacijsko področje dela z učenci, učitelji, starši in vodstvom. Iz zgodovine lahko ugotovimo, da so se različni strokovni profili kot svetovalni delavci na šolah začeli redno zaposlovati v 60-ih letih prejšnjega stoletja, pred tem časom pa so bili svetovalni delavci na šolah prej izjema kot pravilo.

Profili, ki danes delajo na šolah kot svetovalni delavci, so: psihologi, pedagogi, socialni delavci, defektologi in socialni pedagogi.

Socialni pedagog je predvsem tisti strokovni delavec, ki težo svojega dela nameni otrokom in mladostnikom z motnjami vedenja in osebnosti ter korekciji neprimernega vedenja. Kot profil se veliko giblje med učenci, dela s skupino ali v skupini, njegova temeljna prepoznavnost pa je delo s skupino kot celoto.

Delovne naloge svetovalne službe so jasno opredeljene, a dejansko je obveznosti, ki se naložijo svetovalnim delavcem, vedno več in pričakovanja večja. Pomembno je dobro sodelovanje z učitelji in z vodstvom šole, saj s tem rastejo kompetence socialnega pedagoga kot strokovnjaka, hkrati pa tudi zadovoljstvo na delovnem mestu.

KLJUČNE BESEDE: svetovalna služba, profili, svetovalno delo, socialni pedagog, naloge, področja dela, intervencije.

Svetovalni delavci na OŠ

Vprašanje svetovalnega dela v šolstvu se dotika vprašanja koncepcije, organizacije in vsebine dela šolske svetovalne službe oz. področja dela strokovnih delavcev, ki se po sistematizaciji lahko zaposlijo kot svetovalni delavci. To pa so lahko pedagog, psiholog, socialni delavec, defektolog in pa tudi socialni pedagog.

Sprva so bili to psihologi, socialni delavci in pedagogi. Do rednega zaposlovanja svetovalnih delavcev na šolah je prišlo zaradi spoznanj, ki so izšla iz vzgojno-izobraževalne prakse, ko se porodi pobuda, da bi v šolo umestili celotno svetovalno delo za otroke in mladostnike.

Svetovalna služba je opravljala različne naloge, bila je v oporo učencem, staršem, učiteljem in vodstvu. Najprej se je utrdila prav na osnovnih šolah, saj je bilo tu in je še vedno največ potreb po svetovalni pomoči. S tem je naš šolski svetovalni model eden najrazvitejših, saj ima dokaj jasne temelje tako v teoretičnih kot praktičnih konceptih in predstavlja enega najnaprednejših konceptov.

Kot začetek snovanja svetovalnega dela znotraj šole naj bi bilo leto 1953, ko so ustanovitelji ljubljanskega vzgojnega svetovališča opozorili na potrebe po svetovalnem delu znotraj šol.

Tako zasledimo prva redna zaposlovanja svetovalnih delavcev po šolah, leta 1963/64 so zaposlili 3 psihologe, prva formalna zaposlitev pedagoga je bila leta 1968/69, formalna zaposlitev socialnega delavca pa leta 1962. Leta 1968 je bilo zaposlenih 51 svetovalnih delavcev, leta 1978 294, leta 1985 skoraj dvakrat več. Razmerje med zaposlenimi profili je dokaj uravnoteženo (pedagogov, socialnih delavcev in psihologov), v številu zaposlenih zaostajajo defektologi, najmanj pa je socialnih pedagogov kot svetovalnih delavcev, ki so se pojavili kot možen profil svetovalnega delavca šele v drugi polovici 90-ih let, ko narašča vedenjska in osebnostna problematika na šolah in se pojavi potreba po tovrstnem kadru. (povzeto po T. Bezić, 2004)

Mesto socialnega pedagoga

Že v času študija se mi je pogosto porajalo vprašanje, kdo sploh je socialni pedagog kot strokovnjak in kaj vse počne, kje lahko dela. Vedela sem, da se v večini primerov ukvarja z otroki in mladostniki, ki imajo težave z vedenjem, čustvovanjem ali osebnostjo, da se ukvarja s korekcijo vedenja, upoštevanja družbenih norm in pravil ter spreminjanja otrokove ali mladostnikove samopodobe, mnenja o sebi. A to vsekakor ni bilo zadosti, da bi natančno vedela, kam lahko usmerim svojo poklicno pot. A me je življenjska pot pripeljala do zaposlitve na osnovni šoli kot svetovalna delavka.

Če naredim nekakšno primerjavo z ostalimi profili, ki prav tako delajo kot svetovalni delavci, je v grobem razlika naslednja. Psihologi diagnosticirajo otroka ali mladostnika; pedagogi in defektologi se ukvarjajo s specifičnimi učnimi težavami otrok ali mladostnikov; socialni delavci se usmerjajo v delo z družino na področje socialno-materialne ogroženosti otroka in družine. Socialni pedagogi pa smo pravzaprav tisti, ki težo svojega dela namenimo otrokom in mladostnikom z motnjami vedenja in osebnosti.

Glede na strokovno usposobljenost se socialni pedagogi veliko časa gibljemo med učenci, delamo v skupini oz. s skupino, naša temeljna prepoznavnost je predvsem delo s skupino kot celoto. Cilj socialnega pedagoga je opora, usmerjanje, koordinacijska vloga, spodbujanje in aktiviranje posameznika in skupine. Velik del naših nalog je v preventivi, odkrivanju osebnostnih/vedenjskih težav in njihovi korekciji.

Tako status socialnega pedagoga kot svetovalnega delavca v šolski svetovalni službi določa predvsem njegova usposobljenost za delo s skupino, nudenje pomoči staršem, učiteljem in otrokom, v sooblikovanju pogojev, oblik in vsebin dela, spreminjanju stereotipnih stališč, v pomoči kadru za delo s skupino, pozitivni naravnanosti, razvijanju pozitivnejše klime itd.

Področja dela in naloge socialnega pedagoga kot svetovalnega delavca

Delo z učenci je lahko individualno ali skupinsko. Pri delu z učenci v prvi vrsti izhajam iz načela dobrobiti, prostovoljnosti in zaupanja, načela celostnega pristopa in načela sodelovanja v odnosu, poudarjam pa tudi elemente preventivne dejavnosti in elemente intervencij. Individualna ali skupinska pomoč učencu zajema vse tiste dejavnosti svetovalne službe, ki so odgovor na potrebo po pomoči.

Kot svetovalna delavka vodim tudi evidenco vseh otrok, ki imajo učne težave, potrebujejo prilagoditve v procesu poučevanja in ki imajo posebne vzgojno-izobraževalne potrebe. Z učitelji se ves čas posvetujem, skupaj z njimi iščem možne oblike pomoči in nenazadnje začnem postopek usmerjanja otroka. Pred tem vedno na razgovor in posvet pokličem starše, jih seznanim s celotno situacijo in si pridobim njihovo soglasje za začetek postopka usmerjanja z namenom pridobitve dodatne strokovne pomoči. Po prejemu odločbe oblikujem individualiziran program v sodelovanju z učitelji. Sem koordinator med izvajalci dodatne strokovne pomoči in zadolžena za pripravo individualiziranega programa, nadziram izvajanje pomoči in sodelujem pri evalvacijah, posvetovanjih, ko so potrebne spremembe ali dopolnitve. Kadar zahtevanega strokovnega delavca, kot določa odločba, na šoli nimamo, se povežem z ustrezno zunanjo institucijo, ki nam le-tega lahko zagotovi, in se dogovorim o možnostih sodelovanja.

Glede na to, da ti otroci, ki imajo posebne vzgojno-izobraževalne potrebe in praviloma ne dosegajo povprečnih dosežkov, oziroma kakorkoli izstopajo v svojem vedenju, ne dosežejo popolne integracije v razredu, se o teh posebnostih in samem pojmu drugačnosti pogovorim z ostalimi učenci v razredu. Učitelje opozarjam o pomenu upoštevanja otrokovih individualnih potreb, po aktivnem partnerstvu med otrokom, starši in učiteljev. Pri tem je potrebno ohranjati pozitiven odnos do drugačnosti; zavedati se, da ima vsak otrok pravico, da je sprejet takšen, kot je; vsi v procesu morajo biti obravnavani s spoštovanjem itd.

Kot svetovalna delavka se aktivno vse bolj in pogosteje vključujem na področje dela z učno problematičnimi učenci, katerih težave se prepletajo tako z neustrezno »družinsko sliko«, z asocialnim, neprilagojenim, izstopajočim vedenjem.

Tako izvajam individualno in skupinsko pomoč z elementi posvetovanja in vplivanja na oblikovanje bolj pozitivne samopodobe. Pogosto raziskujem vzroke, zakaj se pri posameznem otroku pojavi šolska neuspešnost, oziroma zakaj je na določenem področju neuspešen, na drugem pa težav ni.

Kot socialna pedagoginja, kot strokovna delavka, ki sem glede na stroko kompetentna za obravnavo motenj vedenja in osebnosti pri otrocih in mladostnikih, se najpogosteje lotevam te problematike, ko gre za področje dela z otroki, ki imajo težave v socialni integraciji. To so otroci, ki s svojim vedenjem ogrožajo sebe, svoje zdravje ali okolico. Njihovo vedenje je uperjeno proti pravilom, vrednotam, vrednostim, socialnim normam in zakonom. Pojavlja se nekontrolirano vedenje, impulzivnost, hiperaktivnost, trmoglavost, neposlušnost, agresivnost. Te težave v socialni integraciji so posledica najrazličnejših dejavnikov, pri čemer pa imajo neugodne socialne interakcije in učna neuspešnost pomembno vlogo kot sprožilec takega neprimernega vedenja.

Ko delam z otroki, ki kažejo te oblike vedenja, opažam, da so tesno povezane z učno neuspešnostjo in socialno izključenostjo. Otroka v razredu preprosto ne sprejemajo, ga odrivajo od sebe in puščajo ob strani. Otrok pa svojo stisko izraža z neprimernim, nesprejemljiv, agresivnim vedenjem, ko sicer ni ne viden ne slišan.

In sebe v tem zapletenem »procesu« vidim kot osebo, ki išče najboljše strategije, socialnopedagoške intervencije, s katerimi bi »dosegla« otrokove misli, pridobila njihovo pozornost, zaupanje in ne prizadela njihove samopodobe. Problema se lotevam kompleksno, skušam ga razumeti celostno in sistemsko, kot problem, ki se ne nanaša na posameznikovo emocionalno ali kognitivno sfero, pač pa na njegovo osebnost v celoti in pri tem upoštevam vse dejavnike, s katerimi je povezan: razred, šola, družina, vrstniki, interesi, želje, sposobnosti. Tako ne iščem zgolj tistega, kar je narobe, kar predstavlja problem, temveč skušam otroku dati tisto, kar potrebuje. Če je to pozornost, dobi več pozornosti, če potrebuje več zaposlitev, dobi več dela, če potrebuje le uho, ki ga posluša, ga poslušam itd.

Socialnopedagoške intervencije naj bi bile usmerjene k povečanju uspešnosti, socialne kompetentnosti, k boljši opremljenosti, trdnosti in osvajanju strategij za uspešnejšo komunikacijo, obvladovanje razvojnih nalog in premagovanje konfliktnih situacij. Metode, ki jih pri tem uporabljam, so: začasna izključitev iz razreda, da se učenec umiri; opozorila, kazni (vzgojni ukrepi), disciplinska lekcija (individualen razgovor), napotitev v svetovalni center, poziv staršem, da se udeležijo posvetovanj itd.

Kot socialna pedagoginja se ukvarjam še z drugimi področji šolskega svetovalnega dela (ta področja so večinoma dokaj administrativne narave, med katerimi so:

  • področje dela s starši: sodelujem na skupnih roditeljskih sestankih ali roditeljskih sestankih posameznega oddelka, staršem predstavljam novosti devetletke, zanje pripravljam predavanja in delavnice na določene teme, ki jih predlagajo učitelji, starši sami ali vodstvo šole, kot je določeno v LDN-ju, izvajam svetovalno in posvetovalno dejavnost in pogovore s starši ob učnih in vedenjskih težavah otrok;
  • področje dela z učitelji: sodelujem na timskih sestankih, na aktivih, pedagoških konferencah, učiteljem svetujem, sem jim v podporo ob težavah in dilemah, pripravljam predavanja in delavnice zanje na določeno temo, izvajam posvetovanja z učitelji pri delu z učenci, ki imajo težave na učnem ali socializacijskem področju in z njimi sodelujem pri odkrivanju učencev, ki imajo težave kot tudi pri odkrivanju nadarjenih otrok, sodelujem pri preventivnem delu z učenci itd.
  • področje dela z vodstvom šole: dajem pobude, predloge, zbiram gradiva, sodelujem pri oblikovanje letnega delovnega načrta šole, oblikovanju poročila o realizaciji LDN, statističnih poročil in ostalih pedagoških poročil, oblikovanju različnih seznamov urejanju dokumentacije, zbiranju prispevkov o dejavnostih na šoli, analizi učnega uspeha itd.
  • področje dela z zunanjimi institucijami in strokovnjaki: (CSD, ZD, Zavodom za šolstvo, razvojno ambulanto) pridobivam potrebne informacije, se dogovarjam o predavanjih za starše, posvetovanja itd.

Delo svetovalnega delavca na osnovni šoli je zelo obsežno, včasih celo preobsežno. Naloge oziroma delovne obveznosti so zelo raznolike. Pokrivamo strokovno različna področja. Delamo veliko, in vse več nam nalagajo. Svetovalna služba pa vsekakor ni servisna služba; nimamo čarobnih napitkov ali urokov, da bi lahko kar preprosto odpravili vse težave, ki se pojavijo, in opravili vsa tista dela, ki se jih vsi ostali praviloma branijo.

Menim, da bi se morale delovne naloge enakomerno porazdeliti med vse zaposlene delavce na šoli in da bi vsak moral opraviti svoj del, za katerega je kompetenten in usposobljen. Vem, da je najlažje prepustiti delo drugemu, preložiti breme dodatnega napora tistim, od katerih se tako in tako brez pomisleka pričakuje, da bodo to opravili.

Vendar si tudi svetovalni delavci želimo svoje delo opravljati brez pritiskov, brez nepotrebnega nalaganja dodatnega dela.

Priznam, da se v tem delovnem okolju dobro počutim in sem vesela vsake prijazne, dobre besede ali nasveta, ki mi ga namenijo posamezniki, ki imajo dolgoletne izkušnje in ki so pripravljeni sodelovati in diskutirati z enakovrednim partnerjem v vzgojno-izobraževalnem procesu.

Literatura

  1. Bergant, K. Musek, Lešnik (2002): Šolska neuspešnost med otroki in mladostniki, Ljubljana, Inštitut za psihologijo osebnosti.
  2. Bezič, dr. Tanja (2004): Svetovanje in koncepti razvojnega in svetovalnega dela v šolstvu v: Vzgoja in izobraževanje, št. 6, letnik 15, Ljubljana, Zavod RS za šolstvo.
  3. Kavkler, M. (2001): Vključevanje otrok s posebnimi potrebami v: Vzgoja in izobraževanje 32/6, Ljubljana.
  4. Več avtorjev (2004): Otroci in mladostniki s posebnimi potrebami – vodnik v pomoč staršem in strokovnim delavcem, Maribor, Svetovalni center za otroke in mladostnike Maribor.
  5. Skalar, dr. Vinko (1996): Integracija otrok z motnjami vedenja v osnovno šolo, v: Sodobna pedagogika, 7/8, Ljubljana.
  6. Šolsko svetovalno delo, revija za svetovalne delavce v vrtcih, šolah in domovih, Ljubljana, Zavod RS za šolstvo; št. 3 in 4, letnik V., 2000; št. 1-2, letnik VI., 2001; št.2, letnik IX., 2004.
  7. Več avtorjev (2002): Specifične učne težave otrok in mladostnikov, Ljubljana, svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.
  8. Žerdin, T. in sodelavke (1991): Težave, težavice, učne motnje, Murska Sobota, Pomurska založba.

Odkrivanje in delo z nadarjenimi učenci

vesna_kukavica

Vesna Kukavica

Povzetek

Koncept odkrivanja in dela z nadarjenimi učenci v OŠ je projekt, ki temelji na eni najpogosteje uporabljenih definicij v svetu, ki je zapisana tudi v ameriškem Zakonu o izobraževanju nadarjenih iz leta 1978 in iz leta 1988. Po tej definiciji so nadarjeni ali talentirani tisti otroci in mladostniki, ki so bodisi na predšolski stopnji, v osnovni ali srednji šoli pokazali visoke dosežke ali potenciale na enem od naslednjih področij: intelektualnem, ustvarjalnem, specifično akademskem, vodstvenem ali umetniškem področju, tehničnem in tudi športnem področju in ki poleg rednega šolskega programa potrebujejo posebej prilagojene programe in aktivnosti za razvoj in spodbujanje teh področij.

Ključne besede:
nadarjenost, odkrivanje nadarjenosti, delo z nadarjenimi učenci

Nadarjeni na naši šoli

Na šoli projektu Delo z učenci, ki hočejo in zmorejo več namenjamo posebno pozornost, saj gre za delo s skupino otrok, ki izkazujejo posebne sposobnosti, spretnosti. Zanje oblikujemo primeren program dela, ki mu sledimo čez leto in ki učencem zagotavlja celostni razvoj, poglabljanje in razširjanje temeljnega znanja ter razširja obzorje vedenja, podpira razvoj njihove samostojnosti, kritičnosti razmišljanja in splošno da nekaj več na vseh področjih, kjer učenci to svojo nadarjenost izkazujejo. Torej se ne želimo si, da ti učenci ostajajo v povprečju, temveč si z načrtnim delom prizadevamo, da jim ponudimo načine, kako se dokazati, razvijati svojo nadarjenost. V letni načrt vnašamo vseh korake in dejavnosti, ki se odvijajo v okviru projekta. Temeljni cilj je spodbujati učence, da svoj talent ali nadarjenost pokažejo in ga izkoristijo. Zato je eden izmed ciljev tudi posvetovalno delo z učenci, ki pripomore k razvijanju zdrave, pozitivne, samozavestne osebnosti.
Nadarjeni učenci so zelo heterogena skupina. Razlikujejo se na miselno-spoznavnem, učno-storilnostnem, socialno-čustvenem področju in v motivaciji. Izhajajo iz različnih okolij, v katera se dnevno vračajo. Nanje vplivajo tako mnogi varovalno-spodbujajoči dejavniki (razumevajoče domače okolje, podpora staršev, podobni interesi, ipd.), kot tudi ogrožajoči dejavniki (nesprejemanje nadarjenosti, ni podpore doma, ni motivacije, ipd.). Zato pri delu učence spodbujamo, sprejemamo njihove sposobnosti ter potrebe.

Načrtovanje dela

Oblikovanje poteka tako, da koordinator v sodelovanju z učiteljskim zborom oblikuje dejavnosti za učence: v katere prireditve jih bomo vključevali, pri katerih raziskovalnih nalogah, razpisih in natečajih bomo sodelovali, katere dodatne dejavnosti bomo pripravili zanje – v obliki delavnic, predavanj, ipd.
Določimo način spremljanja doseganja zastavljenih ciljev: sprotna in letna evalvacija, ki jo opravi učenec sam, učitelj jih zgolj usmerja. S tem želimo pri učencih razvijati spretnost samoevalvacije in samokritičnosti ter spremljanje lastnega razvoja.

Dejavnosti, ki jih izvajamo/smo jih izvajali

  1. Ustvarjalne dejavnosti: likovna delavnica, umetnost, folklora in ples, ples in igra, jesenska dekoracija, izdelava lutk, kreativna delavnica s kaligrafijo ter risanje piktogramov; risanje z ogljem; likovna kolonija; gibalno ustvarjanje.
  2. Besedne ustvarjalnosti: kreativno pisanje, spoznavanje tujih jezikov, pro et contra: dobro nastopanje in javni nastop; debata, kako napisati članek, kreativno pisanje po angleško, učimo se francosko; kreativnost v pisani besedi, retorika, jesen v angleščini; pravljica je moja prijateljica.
  3. Naravoslovne dejavnosti: poskusi v naravi, astronomija, matematika za zabavo, matematika za bistre glave, sodobna priprava hrane, preprosti poskusi v naravi, astronomija, fizika nekoliko drugače – planetarij na obisku ipd.
  4. Ostalo: predavanje g. M. Frelih o Sudanski misiji – Knobleharjeva pot ter izvedba literarne delavnice; predavanje in delavnice – 5x stop je cool (prometna preventiva), Leon svetuje (pasti prometa, interneta); zdrav način življenja – jabolko na 100 načinov; športno dopoldne s pohodom ter športnimi igrami na cilju; obisk Radia 1; obisk Inštituta Jožef Štefan; obisk GEN – I Krško; Beri in ustvarjaj – delavnice Srednje ekon. šole Novo mesto; Akademija znanja na Gimnaziji Novo mesto, vikend za nadarjene.

Način dela

Namen našega dela je ustvariti ozračje sproščenega raziskovanja, iskanja odgovorov na neznana dejstva, eksperimentiranja, kritično razmišljanje in presojanje, reševanje odprtih problemov, medsebojno zaupanje in sodelovanje, spodbujanje prijateljstva in iskrenost odnosov. Učence želimo motivirati za lastno razmišljanje o danem problemu, in da svoja mišljenja izrazijo brez zadržkov. Pomembno je, da se ti učenci občasno sestajajo v skupinah, kjer delijo svoje občutke, probleme, izmenjajo mnenja…
Pri delu z nadarjenimi izhajamo iz načel: širjenje in poglabljanje temeljnega znanja; razvijanje ustvarjalnosti; uporabljanje višjih ter sodelovalnih oblik učenja; upoštevanje individualnosti, izhajanje iz močnih področij; spodbujanje samostojnosti in odgovornosti; skrb za celostni osebnostni razvoj; ponujanje raznovrstnih možnosti izbire; uvajanje odnosa učenec-učitelj-mentor, ki svetuje učencu ob uresničevanju zastavljenih ciljev in zapisovanju evalvacije; skrb za to, da so ti učenci sprejeti v okolju, v katerem delujejo.

Tabela 1.  Število evidentiranih ter identificiranih učencev po letih ter odstotek vseh za obdobje 10-ih let (2007/08 – 2017/18)

tablica

Zgornja tabela prikazuje število učencev, ki jih letno evidentiramo in število (odstotek) učencev, ki se s testi potrdijo kot nadarjene. V zadnjih 5-ih letih je skupno število nadarjenih na šoli nekoliko upadlo, oziroma je le to v skladu s predvidevanji oz. pričakovanji, koliko naj bi jih v določeni populaciji dejansko tudi bilo.

Cilji in realizacija

Glede na vsakoletne načrte dela lahko rečemo, da zastavljene cilje v celoti realiziramo, saj se trudimo, da za nadarjene učence pripravljamo raznovrstne in bogate dejavnosti, kjer imajo le ti možnost razvijanja kritičnega mišljenja, samostojnosti, raziskovalnega duha, vedoželjnosti, eksperimentiranja in igrivosti. Poleg teh dodatnih dejavnosti se trudimo, da jim razširjamo in poglabljamo temeljne vsebine pri rednem pouku, s tem da jim ponudimo možnosti projektov, raziskovalnih nalog ter dodatnih nalog. Redno učence vključujemo v prireditve, kjer lahko pokažejo in izživijo svoje posebne talente oz. sposobnosti. Sodelujejo na mnogih tekmovanjih, kjer dosegajo dobre rezultate (srebrna in zlata priznanja). Udeležujejo pa se tudi raznih natečajev.

Temeljne ugotovitve in zaključki

  1. delu z nadarjenimi učenci vsako leto posvečamo več pozornosti, sam menimo, da je nujno, da se učenci naučijo samostojno, kritično razmišljati in izraziti svoje mnenje ter da brez strahu sprašujejo in raziskujejo;
  2. učenci se najraje udeležujejo aktivnosti, ki potekajo redno, 1-krat tedensko v obliki skupinskega dela ali kot interesna dejavnost, radi sodelujejo na prireditvah in nastopajo;
  3. učenci se množično udeležujejo tekmovanj in dosegajo odlične rezultate in s tem v lepi luči predstavljajo, zastopajo šolo.
  4. naše usmeritve za nadaljnje delo v projektu so upoštevanje želja in interesov učencev, sledenje nadarjenosti učencev (področja), upoštevanje izvedbenih možnosti (mentorji na šoli, zunanji izvajalci), spodbujanje razvoja samostojnosti, samoiniciativnosti, ustvarjalnosti, vedoželjnosti, raziskovanja, poglabljanje in nadgradnja temeljnega znanja z dodatnimi načini dela in informacijami, izvedba vsakoletnega 3-dnevnega vikend tabora za učence, ki hočejo in želijo več z različnimi vsebinami.

Literatura

  1. David George. (1997). Nadarjeni otrok kot izziv. Ljubljana. ZRSŠ
  2. T. Bezić. (2012) Vzgojno-izobraževalno delo z nadarjeni učenci osnovne šole, priročnik. Ljubljana. ZRSŠ
  3. T. Bezić (2006). Odkrivanje nadarjenih učencev in vzgojno-izobraževalno delo z njimi, priročnik. Ljubljana. ZRSŠ