Projekt, ki je združil preteklost s sedanjostjo

in povezal štiri države

katja_hodnik

Katja Hodnik

Uvod

Da bi mladi bolj poznali pomen tradicije in dediščine svojega kraja in da bi v dediščini ponovno odkrivali koristne stvari za današnji čas, je bil eden glavnih razlogov za mednarodni projekt z naslovom Kaj so roke naših babic znale. V projektu so sodelovale štiri šole povezane preko eTwinning-a, spletnega portala skupnosti evropskih šol, ki pedagoškim delavcem, ki delajo v šolah po Evropi, omogoča povezovanje, sodelovanje, razvijanje projektov, izmenjavo izkušenj. Naša šola OŠ Šentjernej kot vodilna partnerica v projektu je sodelovala s tremi tujimi partnerskimi šolami iz Srbije, BiH in Hrvaške: OŠ Olga Milošević Smederevska Palanka, OŠ Svet Sava Foča in OŠ Blage Zadre Vukovar.

Predstavniki učiteljev in učencev OŠ Šentjernej so obiskali vse partnerice na Hrvaškem, v BiH in Srbiji. Vse šole pa so s svojim predstavniki obiskale Šentjernej in sodelovale na zaključni konferenci.

Predstavitev dejavnosti OŠ Šentjernej

Učenci so se projekta zelo veselili, saj so vedeli, da bodo dejavnosti v šoli drugačne, zanimive in predvsem praktične. Skoraj v vsakem oddelku od 2. do 6. razreda so, kot bi odgrinjali tančico, pokukali v svet preteklosti in mu podali roko sedanjosti.

Od lanskega oktobra do danes so prehodili zanimivo pot raziskovanja, spoznavanja, učenja in ustvarjanja. Na šoli se je tako odvilo okoli 25 različnih aktivnosti, ki jih je vodilo več kot 30 mentorjev.

Dejavnosti projekta smo razdelili v štiri sklope, ki jih povezuje skupna misel.

… PRAZEN ŽAKELJ NE STOJI POKONCI …

… so znali reči v preteklosti in tudi danes. Hrana je osnovna potreba in snov, ki nas povezuje. Ljudje so včasih znali preživeti s tistim, kar so pridelali doma. Zelenjavni vrt je bil pred vsako hišo, vsaka družina, ki je imela kaj zemlje jo je obdelovala. Tudi sadovnjake z domačimi sortami sadja so imeli. Kuhali so stare, preizkušene jedi. Nekatere med njimi so spoznali tudi naši učenci.

imageV 3. c so spoznavali zelišča, jih poizkušali in delali namaze. Poleg ostalih vitaminov v hrani so odkrili vitamin L – ljubezen. Hrana ima drugačen okus, če je narejena z ljubeznijo. 3. d je presenečeno ugotavljal, da je bilo suho sadje včasih pravimagea dragocenost, zlasti hruške, ki so bile sladke kot bomboni. Povabili so Hanino babico, da jim je povedala recept za sadni kruh, rezali so hruške na krhlje in jih posušili.

imageSladke dejavnosti so se veselili tudi učenci, ki prejemajo dodatno strokovno pomoč, saj so zvezke in učbenike zamenjali z maso za piškote.

Učenci 4. d in sedmošolci z gosti iz Poljske so spoznali, da je bil kruh pri naših prednikih in je še danes v našem jeziku pojem, ki pomeni življenje in preživetje:

  • priti do kruha,
  • biti kruha lačen,
  • biti kruha sit,
  • spraviti otroka do kruha.

Na Dolenjskem so gospodinje krasile božične kruhe z rožicami in pticami. Izdelovale so testene ptičke – »tičke«, ki so otrokom prinašale zdravje in moč. Da na šentjernejskih poljih uspevajo različne vrste žita, so spoznali prvošolci in drugošolci, ko so jih obiskale članice Društva kmetic Šentjernej in jim pokazale, kako se izdelajo pletenice, ptički, parkeljni, polžki, prašički in rožice.

image

Ostali četrtošolci so poizkušali tudi jedi iz mladosti dedkov in babic. Pripravljali so ocvirkovo in riževo potico, koruzne in ajdove žgance, zaroštani močnik, kruhove makarone, krompir v oblicah, flancate, praženo ječmenovo kavo… Tako kot četrtošolci so tudi šestošolci pridno zbirali različne recepte in jih nato zapisali pri uri gospodinjstva.

Drugošolci so se odpravili po poteh kulturne dediščine. Najdlje so se zadržali v kmečki hiši, kjer so spoznali črno kuhinjo in v krušni peči spekli okusno pogačo. Ko so čakali na dobrote iz krušne peči, so prisluhnili zgodbam o tem, kako so nekoč živeli, se pomerili v metanju podkev …

Šentjernejska dolina je bila včasih znana po lončarstvu. Babice so nam povedale, da so imele njihove mame in stare mame v kuhinji veliko lončenih posod. Kupovale so jih na sejmih ali pri lončarju. Žganci iz take posode so bili še bolj okusni. Posebna je bila posoda za vino, imenovana »firkl«,iz »latvice« so otroci pili mleko. Danes g. Silvija Goršin prenaša znanje, ki ga je prejela od deda in očeta. Tretješolci so pri njej izdelali skodelico, člani oblikovalnega krožka pa so sami izdelali še ostale glinene posode.

imageimageimage

Nit skozi šivankino uho

Nekoč se je veliko pletlo, kvačkalo, šivalo, klekljalo …, potem pa smo ob poplavi strojno izdelanih dodatkov malo pozabili na doma narejene izdelke.

Ročna dela so v svetu po raziskavah že dolgo znana kot delo, ki ima pomembno vlogo pri imagerazvoju finomotoričnih spretnosti, čutnega zaznavanja, sproščanja, umirjanja uma in bistrenja misli. »Možgani odkrivajo, kar prsti raziskujejo.« Roke so čudovit in natančen inštrument, s katerim se namreč izrazi srednji del človeškega bitja – srčni del. Da je temu res tako, so v pol leta spoznali tudi nekateri učenci.

Mnogi med njimi so potrebovali veliko poguma in volje, da so se lotili šivanja, klekljanja, pletenja in kvačkanja. Pri oblikovalnem krožku so tako nastale blazinice, pri pletenju so si najbolj vztrajni spletli šal, kvačkali so majhne in večje prtičke, izdelali majhno volneno kapico in še kaj. Četrtošolci so pri likovni umetnosti izvirne čipke predstavili tudi z likovnim izdelkom. Petošolci so klekljali in šivali že v šoli v naravi na Vojskem, na tehniškem dnevu pa našili čudovite petelinčke. Ustvarjalna žilica se je širila in spretni prsti so ustvarjali tudi pred, med in po pouku. Tudi babice so iz svojih pletilk obrisale prah in pomagale z nasveti. Telo se je umirilo. Čas je tekel drugače. Izkusili so tišino in nepopisno veselje ob uspehu.

imageimageimage

Četrtošolci so pri pouku angleščine spoznali, da so se oblačila, ki so jih nosili nekoč, precej imagerazlikovala od današnjih. Kakšni so bili materiali, vzorci in kroji oblačil oziroma narodnih noš v naši domači pokrajini in v tujih deželah, so si lahko ogledali tudi na delavnici oblačilne dediščine, ki so jo učenci naše šole z mentorico folklorne skupine pripravili v sodelovanju z gosti s Poljske.

Da čas hitreje mine

Zvečer s kurami spat,
zjutraj s ptički vstat,
dan je treba iskat.

Če si človek čas pravilno razporedi, ga je dovolj. Ljudje so vedno našli čas za delo in sprostitev, kjer so lahko izražali svojo ustvarjalnost in uresničevali nove ideje. Umetnost navdihuje, osmišlja in bogati naš vsakdan.

imageVsak čebelar je že od nekdaj ponosen na svoj čebelnjak in poslikane panjske končnice. Petošolci so to starodavno umetnost obudili in nastale so čudovite poslikave, ki so danes lahko lepo darilo.

Zanimivo je bilo tudi pri pouku zgodovine, v okviru katerega so šestošolci raziskovali, s kakšnimi igračami so se igrali dedki in babice. Babice so se seveda igrale s punčkami, ki so bile iz cunj. Podobne so izdelali tudi učenci sami. Drugošolci so sami so na karton izdelali španimageo ali mlin, od doma pa so prinesli fižolčke in koruzo in igra se je lahko začela. Zanimive so se jim zdele še ristanc, brk in igre s kamenčki. Domišljija nekoč tako kot danes ni poznala meja.

Gobelini so bili posebna strast babic, ki so ure in ure vtikale iglo, da so nastajale slike, ki so krasile stene. Ta izziv naše učence še čaka. Zaenkrat so si ogledali le razstavo prababice Ane.

imageDedje so svojo umetniško žilico pokazali, ko so izdelovali praktične predmete, kot so metle, vile, grablje in košare. Namesto v trgovino so šli v gozd. Prikaz izdelave kmečkega orodja so spoznali učenci 4. b, ko jih je obiskal Žigov očka.

Tudi ličkanje koruznih storžev so znali včasih koristno uporabiti. Iz njega so pletli copate, cekarje, različne peharje in podstavke. Pri oblikovalnem krožku so razmišljali, kako bi ga lahko koristno uporabili – v njihovih glavah se je rodila zanimiva ideja in iz njega so spletli kitke, iz le-teh pa oblikovali snežinke – tako so nastali čudoviti novoletni okraski. Na eni izmed delavnic, ko so na šoli gostovali učenci iz poljskih Myslenic, je iz ličkanja nastal tudi LOGO PROJEKTA.

imageNi lepšega, kot ob dolgih večerih poslušati pravljice in napete zgodbe iz ust dedkov in babic. Se strinjate? Prisluhnili so jim četrtošolci in jih nekaj tudi zapisali. Da lahko zgodbe pripovedujejo tudi stare fotografije, so pri pouku slovenščine spoznavali šestošolci in se naučili marsikaj o življenju nekoč. Zanimivo je bilo, da so nastajale predvsem ob pomembnih imagedogodkih (krst, birma, poroka, pogreb …), kasneje pa tudi ob drugih priložnostih.

Slovenskih pregovorov o vremenu so se dotaknili petošolci pri pouku angleščine, jih prevedli in opremili z ilustracijami. Nekaj starih slovenskih pregovorov pa so zbrale in zapisale članice interesne dejavnosti Čudežne besede.

Ob bistrem potoku

Podružnična šola Orehovica se je vključila v projekt Kaj so roke naših babic znale tudi s tedenskim projektom Ob bistrem potoku.

imageUčenci so se z učitelji podali na pot ob potoku Pendirjevka, kjer so nekoč hodili njihovi dedje in babice po vodo. Ogledali so si naravne pregrade, ki so služile napajanju živine in pranju perila. Povabili so dedke in babice, da so jim povedali, kako soimage se oskrbovali z vodo nekoč, in predstavili, kako se je pralo perilo. Zbirali so pregovore, peli so z ljudskimi pevkami pesmi o vodi, iz gline ustvarjali posode za vodo ipd. Šteli in obiskali so vodnjake in začutili spoštljiv odnos dedov in babic do pitne vode, ko le-ta še ni pritekla s pipe.

Zaključek

Cilji projekta so bili spoznati ročna dela in izdelke, ki so jih izdelovale naše babice; skozi dejavnosti omogočiti učencem izkušnje izmenjave znanj s povezovanjem z vrstniki iz drugih držav – partnerskih šol; spoznati pomen tradicije in kulturne dediščine kraja; spodbuditi ročno ustvarjanje učencev; spodbuditi ustvarjalnost izražanja skozi motive, oblike in materiale, ki so jih tradicionalno izdelovali v kraju; izdelati ustvarjalne, zanimive, drugačne izdelke, navdihnjene s tradicijo; razviti skrb mladih za ohranjanje kulturne dediščine; spoznavati druge kulture in drugačne oblike izražanja; razvijati občutek skupnosti in pripadnosti obenem pa razumevanje in spoštovanje kulture drugega; pridobivanje izkušenj sodelovanja (sodelovalnega učenja) z vrstniki drugih držav in kultur; komunikacija v angleškem jeziku.

Zagotovo so bili cilji realizirani. Težko je opisati energijo na zaključni konferenci, ko so se otroci vseh držav treh dneh izredno povezali.

Vključeni v projekt smo mnenja, da tovrstne izmenjave bogatijo šolski prostor, širijo obzorja učiteljev in učencev ter skrbijo za prenašanje in negovanje tradicije iz roda v rod. Zagotovo bomo s takšnimi projekti še sodelovali.

Učimo se pripraviti tradicionalno slovensko hrano

anusa_ajster

Anuša Ajster

Povzetek

Vsako šolsko leto se trudim, da v letni delovni načrt oddelka podaljšanega bivanja vključim dejavnosti, ki so zanimive, privlačne in hkrati poučne za učence prve triade. V našem kraju imamo ogromno lokalnih pridelovalcev, ki pridelujejo zelenjavo in sadje ter ju tudi dostavljajo po lokalnih šolah. Porodila se mi je ideja, da učence skozi celo šolsko leto podrobno seznanim s tradicionalno slovensko hrano in določeno jed vsak mesec skupaj z njimi tudi pripravim. Lotila sem se tudi praznikov, ki jih imamo na našem koledarju ogromno in jih lahko povežem s tradicijo. Recepti starih mam bodo dobrodošli in iz izkušenj povem, da se vabilu, da pridejo v šolo, z veseljem odzovejo. Prepričana sem, da čedalje manj otrok pozna pripravo slovenskih sladic, pijač, juh, mesnih in brezmesnih jedi. Slovenskih tradicionalnih jedi je veliko in med seboj se tako po okusu kakor tudi po pripravi razlikujejo. Potrudila se bom, da preproste in enostavne jedi čim bolj približam učencem in jih navdušim s pripravo, da jih bodo večkrat skupaj s starši pripravljali tudi doma.

Ključne besede: prehrana, slovenske jedi, prazniki, učenci.

We are learning how to prepare traditional Slovenian food

Abstract

For many school years I have been trying that my annual after school facility work plan involves activities that would be interesting, attractive and at the same time instructive for the pupils of the first triad in primary school. In our region, we have a large number of local fruit and vegetable-growers that deliver their own products to local schools. I got the idea how to get the pupils familiar with traditional Slovenian food throughout the whole school year and how to prepare a certain dish together with them every month. Our calendar with so many holidays on it served me as a link between our holidays and their tradition. Grandmothers who are from my own experience willing to respond to our invitations to come to the school will be welcomed by their recipes. I am convinced that fewer and fewer children know how to prepare desserts, drinks, soups, meats and Slovenian non-meats. There are many Slovenian dishes which differ in their taste, as well as in preparation. I will do my best to make simple and easy-to-make dishes as close as possible to all pupils and get them interested in their preparation at home with their parents on several occasions.

Key words: food, tradition, holidays, children.

1. Uvod

Prehrana je osnova za naše telesno zdravje, to vsi dobro vemo. Njeno delovanje vpliva tudi na naše psihične aktivnosti. Zelo pomembno je, da je na našem vsakdanjem jedilniku mešana hrana, tako rastlinskega kot živalskega izvora, vendar pa je pri izbiri potrebno upoštevati interese posameznika. Zrasla sem v razširjeni družini. Stara mama je vsak dan poskrbela, da je tako mene, ko sem prihajala domov iz šole, kakor tudi mamo in očeta, po zaključenem delavniku čakalo kosilo. To navado je po njeni smrti obdržala tudi moja mama in jo kasneje prenesla še name. Res je, da smo v tistih letih prihajali domov vsi v razmiku ene ure in skupaj sedli h kosilu. Nekako mi je vloga »kuharice« prišla v navado. In ta navada se je pozitivno obrestovala, ko sem si ustvarila družino. Tudi sama sem vedno poskrbela in za to poskrbim še danes, da je bil in je, en topel obrok na dan, vedno pripravljen. Kajti živimo v času, ko je v naš vsakdanjik vrinjen različen delovni čas in popoldanske dejavnosti, ki za sabo potegne različne ure prihoda domov vseh družinskih članov. Kljub temu noremu tempu, ki nas povsod samo priganja, pa si vedno vzamem čas za pripravo obložene mize v času praznikov. Velik poudarek dam rojstnim dnevom in večjim slovenskim praznikom, zlasti božiču, novemu letu in veliki noči.

2. Hrana skozi zgodovino

Le redko razmišljamo, kako so ljudje živeli v daljni preteklosti, kako so stanovali, se oblačili, zabavali in predvsem kako in kaj so jedli. O hrani v najzgodnejših obdobjih (pred 100.000 leti) človeške civilizacije beremo, da je bila skromna. Sestavljena predvsem iz nabranih rastlin in ulovljenih živali. Obdobja preobilja so se menjavala z obdobji, ko je bilo hrane manj, odvisno od sreče pri lovu ter nabiranju koreninic in rastlinskih plodov. Šele s poljedelstvom in rejo domačih živali (v 6. tisočletju pred našim štetjem) je ponudba hrane postala enakomernejša skozi vse leto. »Revolucija neolitika«, kot to spremembo pridobivanja hrane imenujejo arheologi, je povzročila tudi spremembo v prehrani. Meso domačih živali so pekli preprosto nad ognjem, med gojenimi rastlinami je bilo žito, iz katerega so pekli nekvašen kruh in pripravljali kaše. V dobi kovin (bakrena, bronasta, železna) se je vrstam žita pridružila pira, proso in rž, katere zrnja so le popražili ali skuhali. Gojili so govedo, koze in ovce, ki so dajale mleko in meso. Pri Grkih je bilo najpomembnejše kosilo. Pri manj premožnih je bilo sestavljeno iz močnika, stročnic, oliv, jajc in sira. Bogatejši so uživali več mesnih jedi, zelenjave, sadja, kruha in medice. Med bogatejšimi Rimljani je bilo razširjeno uživanje mesa, predvsem ovčjega, koštrunovega in kozjega, svinjskega in govejega manj. Rimljani so pripravljali različne vrste klobas z dodatkom začimb in dišavnic. Zelo cenjena jed je bila tudi šunka v testu, ki so jo imenovali perna, recept je priljubljen in uporabljen še danes. Prav tako so bile pri Rimljanih cenjene jedi tudi ribe in morski sadeži. Zaradi ugodne klime so pridelovali veliko zelenjave, privoščili so si jih višji sloji, ker je bila zelo draga. Večerja je bil najpomembnejši obrok in je bil sestavljen iz tre hodov. V zadnjem ni manjkalo slaščic in sadja. V srednjem veku je bilo zaradi številnih vojn, pokolov, pohodov prebivalstva na področju prehrane temačno in enolično obdobje. Temeljilo je na sezonskih pridelkih, ki jih je pogosto uničevala poletna ujma. Slab pridelek so dale tudi stare tehnike obdelave zemlje. Plemstvo in bogato meščanstvo v nasprotju z ostalim prebivalstvom ni živelo slabo ampak zelo razkošno. Srednjeveški prebivalec Evrope je imel na voljo zelenjavo iz hišnih vrtov, zelišča, kapusnice, stročnice in različne žitarice. Proti koncu srednjega veka je se je uporaba perutnine in govejega mesa zviševala. Med sadeži so jedli jagodičevje, lešnike, orehe, jabolka in hruške. Odkritje novih kontinentov, zlasti Amerike, je širilo obzorje novim jedem in pijačam. Tako je Evropa med drugim dobila krompir, fižol, koruzo, paradižnik, papriko, tobak, kavo, čaj in kakav (Godina – Golij, 2006).

3. Prehrana na slovenskem

Slovenija je geografsko zelo raznolika država in vsa ta raznolikost zelo vpliva na naše prehranjevanje. Pogosto pozabljamo, da si je prebivalstvo včasih veliko hrane pridelalo doma in da se v posameznih delih države sploh ni dalo določenih živil gojiti. Včasih je primanjkovalo svežega mesa in mesnih izdelkov. Zaradi teh raznolikosti etnologi govorijo o štirih prehranitvenih tipih:

Panonsko ozemlje se razprostira na vzhodu, kjer je pri pripravi hrane pogosta uporaba moke, močnatih jedi in testenin. Tu so doma pogače, gibanice, zlivanke, praznični kruhi, zavijače, testenine s skuto in makom. Zabele v panonskem svetu radi delajo z mlekom, smetano in bučnim oljem.

Za osrednjeslovensko ozemlje je značilna priprava kaš, jedi iz krompirja, repa, zelje.

V alpskem ozemlju je bila vsakdanja hrana odvisna od živinoreje, pogosto od visokogorskega planšarstva. Večino so in še na mize postrežejo jedi iz mleka, sir, skutne jedi in koruzne žgance. Drugo žito tam slabo uspeva.

Sredozemsko ozemlje, ki se razprostira na zahodnem delu ozemlja, nam ponuja uporabo oljčnega olja, večjih količin zelenjave in sadja, pripravo morskih rib in koruzne polente, ki so jo včasih namesto kruha jedli k mlečnim jedem, juham in omakam. Danes pogosto uporabljajo kruh (Godina-Golija, 2006).

4. Tradicionalna hrana, prazniki in recepti naših babic

Pojem slovenska narodna jed izvira iz obdobja od šestdesetih let 19. stoletja naprej. Nastala je med romantično usmerjenim meščanstvom in je služila za poudarjanje narodne istovetnosti. Ti so značilne tradicionalne jedi prevzeli iz kmečkega okolja. Največkrat so bile to praznične jedi, ki so jih v meščanski kuhinji še izboljšali. Pripravljali so jih v narodno zavednih družinah. Nekaj najbolj značilnih slovenskih jedi Slovenci z veseljem predstavljamo kot svoje kulinarično bogastvo. Slovenskih tradicionalnih jedi je veliko in med seboj se tako po okusu kakor tudi po pripravi razlikujejo.

Velikokrat so s praznično obloženo mizo povezani tudi slovenski prazniki. Pestra ponudba praznične hrane, ki ima lep videz, vonj in okus, poveča tek. Zato je pomembno, da smo ob vseh sladkih, mastnih in slanih dobrotah, čim bolj zmerni.

Kaj sploh pomeni beseda praznik? Že od nekdaj velja, da beseda praznik pomeni dela »prazen« oziroma dela prost dan. Vendar so nekateri prosti dnevi pomembnejši od drugih in so nastali v počastitev dogodkov, ki so zaznamovali ta dan in so zapisani na koledarju. Drugi prazniki imajo spet versko in mitološko preteklost naroda in države, ki so prav tako zapisani v koledarju in nam lahko prinesejo enega ali dva prosta dneva. So pa tudi prazniki, za katere vemo, da niso dela prosti dnevi so zapisani na koledarju in jih spoštujemo, obeležimo in praznujemo. Eden izmed teh je tudi osebni praznik, ki ga najraje proslavimo v družbi svojcev in prijateljev. Skoraj vsa ta praznovanja so povezana z letnimi časi in različnimi obdobji in pokrajinami naše države Slovenije. Z njimi so povezani različni obredi, šege, navade in kar je najbolj pomembno tradicionalne domače dobrote, ki posamezne praznike spremljajo. Še večje veselje je takrat, kadar v pripravo vključimo otroke.

Vsako šolsko leto se trudim, da v letni delovni načrt oddelka podaljšanega bivanja vključim dejavnosti, ki so zanimive, privlačne in hkrati poučne za učence prve triade. Porodila se mi je ideja, da učence skozi celo šolsko leto podrobno seznanim s tradicionalno slovensko hrano in določeno jed vsak mesec skupaj z njimi tudi pripravim. Prepričana sem, da čedalje manj otrok pozna pripravo slovenskih sladic, pijač, juh, mesnih in brezmesnih jedi. Slovenskih tradicionalnih jedi je veliko in med seboj se tako po okusu kakor tudi po pripravi razlikujejo.

Narava nam meseca septembra ponuja izobilje, kar se tiče zelenjavnih in sadnih dobrot, ki blagodejno vplivajo na naš organizem. Tako sem se v mesecu septembru skupaj z učenci osredotočila na sadje. Podrobno smo se pogovarjali in preučili jabolka, hruške, grozdje.

Je že res, da učenci živijo v krajih, kjer jih obdajajo vinske gorice in sadovnjaki in da tako po obliki kakor po okusu sadje dobro poznajo, slabše pa poznajo jedi iz sadja, način priprave ter pomen tega sadja za zdravje. V mesecu septembru se marsikdo mudi na trgatvah. Učencem sem povedala naj si na trgatvah privoščijo čim več uživanja svežega grozdja, saj je namreč bogat vir vitamina B in C, vsebuje veliko mineralov: kalcij, kalij, magnezij, ki pripomorejo k boljši prebavi in zdravemu srčno žilnemu sistemu. Gotovo ste že slišali za pregovor: Eno jabolko na dan prežene zdravnika stran. Tudi jabolko je namreč bogat vir vitaminov A, B, C, in E, vsebuje minerale: železo, kalcij in vlaknine, ki pripomorejo k večji čvrstosti kosti in zob. Na naši šoli so jedilniki malic in kosil zelo pestro oblikovani. Kot nalašč se je dnevni obrok kosila navezal na našo tematiko, saj so kuharice spekle odlično jabolčno pito. Jabolka so bila izhodišče, da smo se o pripravi, sestavinah in izvoru o njej le pogovorili.

Letošnja jesen je bila vsem nam pisana na kožo, kar se tiče vremena. Tako smo lahko marsikatero popoldne ali vikend izkoristili za sprehod po gozdu in nabiranje kostanja, ki ga je v naših krajih na pretek. Kostanj ima za razliko od drugih oreščkov zelo malo kalorij. Vsebuje pa veliko vitaminov A, B, zlasti vitamin C, ki ima ključno vlogo pri gradnji kosti in zobovja, mineralov in nekaj kakovostnih beljakovin. Deluje tudi kot antioksidant proti staranju kože. Kostanj kot gozdno dobroto smo z učenci dobro spoznali pri peki na igrišču pred šolo. V šolski knjižnici smo poiskali kuharsko literaturo ter v njej poiskali recepte o kostanjevih jedeh. Priprava kostanjevega pireja nam je ostal izziv za naslednje šolsko leto.

V mesecu novembru smo podrobno spoznali žita. Pšenico, koruzo, ajdo in piro. V gospodinjstvu je namreč pšenična moka najpogosteje uporabljena. Moke so ena izmed pomembnih sestavin za pripravo kvašenega in nekvašenega testa in različnih drugih jedi. Trend današnjega časa so predvsem zdravju koristne jedi iz ajdove in koruzne moke. Tako sem se z učenci dogovorila, da za popoldansko malico pripravimo ajdove žgance, ki so tradicionalna slovenska kmečka jed. Povedala sem jim, da doma velikokrat ajdove žgance skuham po receptu moje stare mame in da bomo takšne skuhali tudi mi. Zasedli smo gospodinjsko učilnico in uporabili pripravljene sestavine. Za to jed smo potrebovali samo velik lonec z vodo, kilogram ajdove moke in sol. Postopek priprave sem sproti opisovala. Lonec z osoljeno vodo smo pristavili na štedilnik. Ko je voda zavrela, sam vanjo počasi natresla moko, da je nastala kepa in na manjšem ognju je zmes počasi vrela dobrih petnajst minut, nato sem vanjo s kuhalnico napravila luknjo in pustila, da je zmes vrela še dobrih dvajset minut. Ta čas smo izkoristili za pogovor o prihajajočem prazniku martinovo, ki ga v naših koncih kar precej praznujemo in z njim povezane dobrote, ki jih za ta praznik pripravimo. Po tem času se je moka skuhala. Nekaj vode sem odcedila v manjši lonček, saj sem jo shranila za pozneje, če bodo žganci presuhi in jo bom lahko dodala, ostalo vodo sem odcedila. Močnato jed praviloma zmešamo s kuhalnico, vendar sem jaz uporabila za mešanje kar električni mešalnik. Ko je bila zmes pripravljena sem jo z žlico jemala iz lonca in v večjo skledo z vilicami nastrgala majhne kepice, ki jim pravimo žganci. Polivko sem pripravila iz svinske domače masti in ocvirkov, ki sem jih prinesla o doma. Reakcija učencev, da ne govorim. Nekateri so z užitkom jedli, drugi niti poskusili niso, tretjim ni bilo dobro, ker je škrtalo pod zobmi. Moj komentar: »Tako je včasih vsem škrtalo pod zobmi, zato so pa imeli zdrave, ker so velikokrat jedli žgance.«

V letnem času zima, si prazniki od decembra do marca kar podajajo roke. Otroci zelo radi sodelujejo pri peki piškotov, zato sem se odločila, da bomo v decembru nekaj besed namenili medu in povezali dejavnosti s to dragoceno sestavino. Pekli bomo medenjake in piškote pripravili za pogostitev ob novoletnem medsebojnem druženju oddelkov podaljšanega bivanja.

V januarju bomo kuhali juho imenovano prežganka. Skoraj vsi jo dobro poznamo, nimamo je pa vsi enako radi. Juha je namreč posebnega okusa, saj na maščobi prepražimo moko, jo zalijemo z vodo, vlijemo žvrkljano jajce in dodamo začimbe, predvsem kumino. Takšno je pripravila moja stara mama, povedala mi je tudi, da jo je pogosto pripravila svojim otrokom, če so bili bolani, ker so ji pripisovali zdravilno moč.

Februarja bomo počastili pusta in pripravili namesto krofov miške, ki jim ponekod v naši deželi pravijo fanclji ali fritole.

Pomlad nam spet prinese ponoven začetek in radosti ob praznikih, ki se kar vrstijo. Tiste, ki jih praznujemo tako ali drugače v marcu, aprilu in maju bomo povezali s tradicijo. Spomnili se bomo mamic, babic in jim spekli sladke ptičke iz kvašenega testa. Spoznali velikonočna jedila. Osredotočili se bomo na orehovo potico in barvali pirhe. V mesecu maju bomo nabirali bezeg. Njegovi cvetovi nam bodo služili za pripravo soka in sladice. Pripravili bomo testo za palačinke in bezgove cvetove pomočili vanj ter jih ocvrli. Prepričana sem, da te jedi učenci ne poznajo.

Junij je mesec češenj. Najslajše so z drevesa. Okrog naše šole imamo posajenih kar nekaj in lepo rodijo. Upam samo, da jih pomladanska pozeba ne uniči, da se bomo z njimi sladkali, njihovo korist za zdravje. Z uživanjem svežih češenj vnašamo veliko vitamina C, A in železa. Ti krepijo duševne in fizične funkcije našega telesa in pripomorejo k boljšemu spancu. Potrudili se bomo, da bomo iz njih pripravili dober češnjev zavitek ali učenci bi rekli »štrudelj«.

6. Zaključek

V letošnjem šolskem letu bom skupaj z učenci pripravljala tradicionalne jedi. Zadovoljna sem, kadar lahko izpeljem dejavnosti, ki si jih zamislim. Potrudila se bom, da učence navdušim nad iskanjem različnih receptov in priprav samih jedi, da bodo učenci odnesli nekaj kuharske vneme, da bodo spoštovali pripravo hrane in se zavedali, da je do polnega krožnika potrebno znanje, voljo, predvsem pa spoštovanje do sestavin, ki jih potrebujemo za določeno pripravo jedi. Učenci zelo radi prisluhnejo razlagi o življenju nekoč. Velikokrat me še posebej prosijo, naj jim kaj povem o sebi, kako je bilo, ko sem bila majhna. Z veseljem jim pripovedujem, čeprav tudi moje »nekoč« ni tako daleč nazaj. Recepti starih mam so vedno dobrodošli in z veseljem sem jih pri prikazu in pripravi jedi za učence že uporabila in jih še bom. Ravno v času, ko sem strnila zapis mojih izkušenj, sem se odločila, da bom v mesecu decembru povabila v šolo kakšno babico, da se nam pridruži pri peki piškotov. Le na takšen način se da učencem približati tradicionalno slovensko hrano, da se bo le ta ohranjala pri mladih rodovih.

Literatura:

  1. Godina – Golija, M. Prehranski pojmovnik za mlade. Maribor: Aristej, 2006.
  2. Ilich, S. Po praznikih diši. Ljubljana: DZS, 2007.
  3. Bogataj, J. Kuhinja Slovenije: Mojstrovine nove kuharske umetnosti. Ljubljana: Rokus, 2000.

Pustni projekti Osnovne šole Markovci

Šola in pust

natasa_lacen

Nataša Lačen

Ob svoji osnovni izobraževalni nalogi šola tudi vzgaja, krepi človekovo osebnost in spodbuja ustvarjalnost. Spodbuja razvoj pozitivnih osebnostnih lastnosti, izvirne ustvarjalne ideje, fleksibilnost in pripravljenost za timsko delo, sprejemanje drugačnosti in drugačnega mišljenja, vse to pa pripomore pri šolskem delu in v življenju nasploh in učencem omogoča celosten razvoj.

En od načinov za doseganje širine učencev je tudi projektno učno delo, s katerim učenci dodatno razvijajo sposobnosti in znanja. Z učenci naše šole vsako leto znova izvedemo projekt Pust, s katerim se pustno soboto uspešno predstavimo bližnji in daljni okolici. Vsako leto znova pustni motiv predstavlja nov izziv, ob katerem se pokažejo ustvarjalne ideje učencev predvsem pa skupinski duh in pripadnost tradiciji in kraju.

Uvod

Osnovno šolo Markovci obiskuje 307 učencev, ki prihajajo iz devetih okoliških vasi. Učenci in delavci šole smo že vsa leta del tradicionalnega Fašenka v Markovcih, saj se zavedamo, da so pust in z njim povezane norčije del našega kraja že od nekdaj in samo z vzgajanjem mlajših generacij bo tako tudi ostalo. Tradicionalne etnografske maske, ki se prenašajo iz generacije na generacijo, bodo samo tako ostale del kraja in ljudi, ki tukaj živijo.

V času pusta je delo v šoli pustno obarvano. Pustna sobota je za vse nas zelo pomemben delovni dan, saj s sodelovanjem dokazujemo pripadnost kraju, v katerem živimo, in tradiciji, za katero skupaj s starši skrbimo.

V pustni povorki šolniki sodelujemo že vse od njenih začetkov, pred tem pa smo se udeleževali pustne povorke v Ptuju.

Prva leta je vsak razred predstavljal svojo temo – bili smo vse od 1pravljičnih junakov, do turistov v Afriki, duhcev, dojenčkov, mačk, zdravnikov in seveda obveznih tradicionalnih likov picekov in vil. Ideje za posamezne maske so nastajale v razredih med učenci, ki so jih potem pod vodstvom učitelja pri likovnem pouku, razrednih urah ali na pustnih delavnicah tudi izvedli. Predstavitev na pustni povorki je bila pisana in zelo raznolika, vendar zaradi številnih tem ni dosegala tako velikega učinka kot danes, ko smo se tematsko poenotili in se z enotno temo predstavi tudi do 200 učencev.2

Strašila      

Ker želimo biti vsako leto atraktivni in s svojo masko pokazati širši okolici, da nam ni vseeno, o tematiki odločamo že mesece prej. Naša izbira je odvisna od trenutnih zanimivosti, ki se dogajajo v bližnji ali daljni okolici. Ko po temeljitem razmisleku končno sprejmemo odločitev, pa se pravo delo šele začne.

Utrinek s pustnega plesa v šolski telovadnici

34
Levčki in žirafe                                               Snežaki

Maske izdelajo učenci s pomočjo učiteljev in staršev na pustnih delavnicah, pri likovnem pouku in pri likovnem krožku. Ker smo izobraževalna ustanova, učence tudi ekološko ozaveščamo. Največ uporabljamo odpadnega papirja, kartona in odpadne plastične embalaže. Velikokrat nam z različnimi materiali in znanjem priskočijo na pomoč tudi starši in okoliški obrtniki. Dela je veliko, vendar so tudi pričakovanja velika in ves trud je poplačan ob sami predstavitvi na povorki, ko slišimo pohvalne in spodbudne besede.

56
Ustvarjalna delavnica: Maske                 Pustna delavnica: Korant

VITAMINČKI

7Prva skupna maska je bila VITAMINČKI, kjer so posamezni razredi zastopali določeno vrsto sadja: limone, hruške, pomaranče, slive, grozdje,…. Veliko smo se pogovarjali o vrstah sadja in zelenjave in o pomenu vitaminov za naše dobro počutje in zdravje.

Slika 7. Vitaminčki: Pomaranče iz 3. razreda

8Vse od Zabovc pa do občine so otroci našemljeni v sadeže poplesavali po cesti in prepevali: Vitaminčki smo, veselo skačemo, lahkih nog, naokrog! Vitaminčki smo, zdravje nosimo, da bolezni več ne bo!…

Učenici 5. a – Grozdje

Imenitno smo se zabavali, pa še nekaj smo se naučili!

NOVA TELOVADNICA

Polni pričakovanj smo na pustni povorki leta 2006 9predstavili našo NOVO TELOVADNICO, ki smo jo nestrpno pričakovali in na katero smo bili sila ponosni. Skupine posameznih razredov so predstavljale električarje, zidarje, pleskarje, žoge, športne copate in športnike – vse kar potrebujemo za moderno telovadnico in športno življenje v njej. Tudi tokrat smo peli: Telovadnico že zidamo, zidamo…

Telovadnico že zidamo, zidamo, …

SLOVENSKI EVRO KOVANCI

Ko smo leta 2007 prevzeli skupno evropsko valuto evre, smo bili SLOVENSKI EVRO KOVANCI – vse od centov pa do dveh evrov, z evropsko zastavico in zlatim klobučkom. 11Porabili smo veliko kartona in bleščečih barv, prav vsi učenci pa so vedeli, da je na kovancu za en evro Primož Trubar, na tistem za dva evra pa France Prešeren. Učitelji in delavci šole smo evro kovance ponosno spremljali kot bankirji s poslovnimi kovčki polnimi nove valute.

5. razred: Kovanci za dva evra

MARKOVSKO JEZERO

Občina Markovci leži ob največjem umetnem jezeru v Sloveniji, zato smo se naslednje leto lotili obširnega projekta MARKOVSKO JEZERO, s katerim smo poskušali obiskovalcem pokazati, kaj vse bi se lahko dogajalo na Markovškem jezeru. S to temo smo želeli ljudem sporočiti, da bi morali jezero in prostor okrog njega izkoristiti tako, kot to delajo drugod po svetu.

Na jezeru, ki je dovolj veliko, imamo prostor vsi: labodi, za svojo mirno plovbo, del jezerske obale in staro strugo Drave bi lahko namenili ribičem, da bi namakali svoje trnke, drugi del obale bi lahko spremenili v kopališče, kjer bi imeli prostor kopalci in nam ne bi bilo potrebno hoditi na morje, saj bi imeli morje kar doma! Ker pa je gladina jezera dovolj velika, bi lahko naredili tudi čolnarno z majhnimi čolnički (seveda na vesla), ki bi prevažali radovedne turiste in zaljubljene parčke – kot v Benetkah! Tako bi jezero, ki je za zdaj neizkoriščeno, ZAŽIVELO!

Priprave na pustovanje so se v šoli začele že kakšen mesec prej. Ure likovnega pouka in razrednih ur so bile namenjene izdelovanju pustnih kostumov, transparentov in učenju pesmice: Mi tudi imamo morje,… ki nas je spremljala med povorko. Melodijo smo si sposodili od Čukov, besedilo pa smo spesnili kar sami.

MARKOVSKO JEZERO 12

»Mi tudi imamo morje, na Dravi kar doma, ponuja nam prav vse, za vse prostora je.

Jezero je kot morje, pred nosom nam leži, kopalci, čolni, ribe, ptice – uživajmo ga vsi!«

 

Učenci prvih in drugih razredov so skupaj s starši in učitelji na likovnih delavnicah izdelovali labodja krila, šivali kapice, izdelovali kljune in barvali vrteks – vodo. Predstavljali so namreč labode na jezeru. Majhni beli labodi so bili v modrini jezerske vode prav veseli gospodinj (mamic in učiteljic), ki so jih med povorko hranile. Prav nič jih niso motili čolnarji (markovška mornarica), saj je veslanje ekološko sprejemljivo. Tudi mornarji so si 13svoje čolne, majice, kapice in vesla izdelali sami. Ribiči so doma pobrali ribiške pribore in izdelali ribe velikanke, kopalci pa so na sebe navlekli komplet poletne garderobe (zvečer je morda kakšna mama pogrešala kopalni plašč!).

Markovska mornarica

ZVONČKI

Naslednje leto je cesto od Zabovc do Markovc preplavilo več kot 140 ZVONČKOV. Na pragu je bila pomlad, bil je prekrasen sončen dan in znanilci p16omladi smo pokukali na plan. Pred tem smo na pustnih delavnicah – tehniškem dnevu – iz laminatne podloge in odrezane plastenke naredili kape – zvončke, zelene PVC vreče pa so predstavljale liste in steblo. Ker je bilo veliko barvanja in rezanja so učencem prve triade pomagali tudi starši. Skupaj smo ustvarjali, se družili in kar sproti odkrivali izboljšave in boljše ideje. Pravo timsko delo, kjer so skupaj ustvarjale cele družine.

Zvončki

14

Zvončki (zajednička)

VALENTINOVI SRČKI

Kot naročeno je bila naslednja povorka ravno na valentinovo. Kaj drugega bi lahko bili, če ne VALENTINOVI SRČKI? Dnevi pred pustom so bili obarvani v rdeče – naše roke, tla, ponekod so v šoli tudi stene izdajale, katera barva je glavna 17ob dnevu zaljubljencev! V šoli smo zbirali karton, iz katerega smo potem izrezali srca in jih pobarvali. Imeli smo se lepo, ko smo hodili za velikim srcem z napisom: Ko zima ohladi srce, Valentin v njem znova plamen prižge!

Valentinovi srčki

SVETI MARKO NIŽE PTUJA

Pust je čas, ko lahko obujamo legende. S predstavitvijo Sveti Marko niže Ptuja marca 2011, smo širši okolici povedali, kdo je bil sveti Marko, po katerem je naša občina tudi dobila ime. Predstavili smo KMETE, SLIKARJE NA STEKLO, KOŠARJE, ZIDARJE in PISARJE, saj je sveti Marko njihov zavetnik.

Učenci so v okviru tehniškega dne pripravili skice, šablone in načrte za izvedbo posamezne pustne maske in nato po razredih masko tudi izdelali. Leva, predstavitvene panoje in opremo vozila je izdelala skupina učencev pri likovnem krožku.

Učenci so se s projektnim učnim delom podrobneje seznanili z legendo svojega kraja, 18razvijali so svoje ideje in ročne spretnosti, krepili svojo samozavest in samostojnost in v sproščenem vzdušju kritično razmišljali.

Lev, spremljevalec svetega Marka, pa še danes krasi in čuva šolsko jedilnico.

Sveti Marko s svojim levom pozdravlja obiskovalce “20. Fašenka”

Na tradicionalnem pustnem sprevodu smo obiskovalce poučili, za koga vse je pomemben sv. Marko, hkrati pa smo s ponosom korantom pomagali preganjati zimo.

1920

ČAROVNIK IZ OZA

Fašenk leta 2012 je bil pisan in barvit, saj smo se predstavili s skupinsko masko ČAROVNIK IZ OZA. Posamezni razredi so predstavljali določeno deželo, ki so jo obiskali Doroty, Lev, Pločevinko in Strašilo: Na poti v gozd, Dežela mezinčkov, Pri čarovnici, Mesto Oz in Pri čarovniku. Projekt je bil razdeljen na božični in pustni del, za22to smo začeli z aktivnostmi že novembra. Že 21decembra smo v okviru projekta pripravili božično novoletno prireditev z naslovom Čarovnik iz Oza, nato pa smo do pusta celotno predstavitev še dopolnili in nadgradili.

Utrinki s pustne povorke

 

Dežela mezinčkov

V sončnem sobotnem dopoldnevu smo ponosno korakali za pisano mavrico, glasno prepevali in se mastili s slastnimi krofi, ki jih gospodinje postrežejo na mizah pred svojimi domovi.

24Utrinek iz božićno-novoletne prireditve: Doroty pri Carovnici

25
Utrinek iz božično-novoletne prireditve: Doroty v deželi Mezinčkov

Ena od skupin je po izbrani melodiji priredila besedilo pesmi, ki smo jo peli med povorko, izdelali smo kostume glavnih likov, ki so nastopali na čelu skupine, vsaka skupina pa je bila opremljena tudi z napovednim transparentom. Obiskovalcem pustne povorke smo delili certifikate za srčnost in pogum in lističe z glavno sporočilno mislijo: PAMET, POGUM IN DOBRO SRCE V ŽIVLJENJU POMEMBNI SO LE.

Šolski novinarji so spremljali predpustne aktivnosti v šoli in na tradicionalnem pustnem sprevodu skozi vasi občine Markovci in vse pridno beležili in fotografirali.

pesma

SNEŽINKE

Naslednje leto je bila zima dolga in mrzla in zavlekla se je že krepko v pomlad. Po dveh pisanih in živahnih pustih smo se tokrat preobrazili v nežne bele snežinke, ki smo jih izdelali s pomočjo staršev na pustnih delavnicah. V mrzlem sobotnem popoldnevu smo poplesavali in prepevali:

26Bele snežinke zvezdice bele,
padamo, padamo tiho z neba.
Bele snežinke nosimo sanje,
sanje in misel na zlato pomlad.

Kljub hladu smo se veselili skorajšnje pomladi.

Snežinke

275. razred: Bele snežinke

VESOLJCI

28Leta 2013 smo se podali v vesolje. Med pustno razpoloženimi obiskovalci je pristala vesoljska odprava 150 učencev OŠ Markovci z raketo na čelu. Med njimi so krožile zvezde in bitja s tujih planetov. Veliko truda smo vložili v izdelavo kaširanih naglavnih čelad »skafandrov«,  jeklenke s kisikom pa so bile iz odpadnih plastenk.

DARILA

29Zadnji pust je bil ravno včasu pomladnih praznikov – 8. marca in ob valentinovem. Ker se takrat obdarujemo, smo se našemili v darila. Vsak izmed učencev si je priskrbel veliko kartonasto škatlo, ki jo je po svoji zamisli in s pomočjo domišljije spremenil v domiselno darilo. Pisane parade daril se bi razveselil celo Božiček!

 

PUSTNA ZABAVA

Šolski pust pa ni omejen le na pustno povorko. Ob pustnih torkih 30imamo v šolski telovadnici PLES, kjer se pretvarjamo, da smo to, kar v resnici nismo. Na koncu najlepše maske tudi nagradimo, veseli »maškori« pa popoldne nadaljujejo pohajkovanje od hiše do hiše, kjer pobirajo darove »za debelo repo«.

Utrinek s pustne zabave v šolski telovadnici:
Zajčica in najbolj izvirna maska hobotnica

31Leta 2011 nas je na šolski pustni zabavi obiskal tudi karnevalski princ

PICEKI IN VILE

V sami pustni povorki pa se vedno predstavijo tudi tradicionalni pustni liki Markovc: vile, piceki in seveda korant. Ko so učenci v 4. razredu, ne sodelujejo v skupinski maski, ampak popravijo in dopolnijo tradicionalna oblačila: piceki na koničaste klobuke prilepijo manjkajoče trakove in popravijo »picekovo palico s kurjo glavo«, dekleta pa pošijejo bela 33oblačila in popravijo zlate krone. V sami pustni povorki ju spremljata gospodar in gospodinja – učitelja. Učenke preoblečene v vile plešejo in pojejo domačinom, za njimi pa piceki kljuvajo po dvoriščih in gospodinji želijo dobro n34esnost pernatih živali. Oboji so nekoč v dar dobivali jajca, danes pa predvsem denar in sladkarije.

Na ta način šolniki poskrbimo, da je vsak učenec vsaj enkrat maskiran tudi v tradicionalno masko.

Vsi, otroci, učitelji in starši, smo z vsakim FAŠENKOM bogatejši za izkušnjo več, zraven pa se še imenitno zabavamo! Veseli smo, da lahko prispevamo svoj delež k ohranjanju tako bogate in pisane kulturne dediščine in z njo povezanih običajev.