Spodbujanje tehnične ustrvarjalnosti v prvem triletju

Načrtujemo in sestavljamo 

 anamarija_cvek

Anamarija Cvek

Povzetek

Z uvedbo tehniških dni naš izobraževalni sistem nakazuje, da je področje tehniške ustvarjalnosti pomembno in ga ne smemo zanemarjati. Po drugi strani pa so z uvedbo devetletnega šolanja predmeti, pri katerih bi tovrstno ustvarjalnost lahko razvijali, precej okrnjeni.

Na naši šoli se pogosto govori o nadarjenih učencih, a skoraj nikoli ni slišati, da je nekdo nadarjen na tehniškem področju. To lahko pomeni:

  • da je tehniška ustvarjalnost pri pouku premalo prisotna,
  • da smo učitelji za takšno ustvarjanje premalo dojemljivi,
  • da so sposobnosti učencev na tem področju res slabše razvite.

Ker poučujem v prvem triletju, lahko govorim le za razmere na razredni stopnji. Učitelj ima veliko mero avtonomije pri svojem delu. V kolikor se učitelju zdi razvijanje tehniške ustvarjalnosti pomembno, bo v poučevanje lahko vpletel več dejavnosti povezanih s tem področjem; na drugi strani pa lahko nekdo skoraj popolnoma zanemari omenjene dejavnosti. Običajno vpletanje tehniške ustvarjalnosti v pouk tudi od učitelja terja več dela in morda se takšnemu poučevanju tudi zato nekateri raje izognejo.

Moje razmišljanje je takšno, da v sodobnem času dajemo velik poudarek teoretičnemu in računalniškemu znanju. Vsi učenci morajo biti »računalniško pismeni«. S tem se popolnoma strinjam, vendar se zavedam, da je v resničnem življenju marsikaj še vedno treba »narediti z rokami«. Zato menim, da morata iti teoretično znanje in ročne spretnosti nekako v korak druga z drugo. Zanemarjanje ene ali druge dejavnosti torej ne more pripeljati do želenega uspeha.

Uvod

Rada se lotim dejavnosti, ki pri otrocih spodbujajo ročne spretnosti. Posebno veselje doživljam, ko opazujem otroke, ki opravljajo dela, ki so danes precej nenavadna. Niti predstavljati si ne moremo kako uživajo fantje, ki uporabljajo preprost ročni sveder, s katerim vrtajo luknjice v divji kostanj, nato pa s pomočjo šivanke nizajo kostanje na vrvico. Pomagati deklicam, da s kvačko ustvarjajo dolgo verigo preprostih pentelj je zahtevno delo, a nagrajeno z neizmerno hvaležnostjo in zadovoljstvom. Opazovati otroke, ki so ponosni na deščico, ki so jo sami zbrusili do gladkega, nanjo pa pritrdili paličico na kateri je pritrjen kos trikotnega blaga in ob zaključku dela predstavlja čolniček, te napolni z neprimerljivim občutkom.

Vsega naštetega sem se v soji dolgoletni praksi že lotila. Učenci so bili za takšna dela vedno visoko motivirani, pogosto so celo spraševali kdaj se bomo spet lotili česa podobnega.

imageimageimageimage
Slike 1 – 4: Spodbujanje ročnih spretnosti pri učencih

Včasih pa se z učenci lotimo tudi dela, ki jim je precej bližje. Tako smo se v drugem razredu lotili sestavljanja kock. Pa to ni bilo navadno sestavljanje. Učenci so bili postavljeni pred problemsko nalogo. Kakšna je bila naloga, kako je delo potekalo in kakšni so bili rezultati, bi vam rada predstavila v tem prispevku.

Potek dela

Kot zaključek učnega sklopa, pri katerem smo obravnavali promet, sem želela učencem delo nekoliko popestriti, jim ponuditi nekaj igre, ki jo v drugem razredu zelo pogrešajo in zanjo izkoristijo vsak prosti trenutek. Nad idejo, da se bomo s kockami igrali kar pri pouku, so bili navdušeni. Ker pa pouka ni brez resnega dela, so se najprej morali lotiti resnih nalog.

Seznanila sem jih, da bo delo potekalo v skupini. Cela skupina bo morala narediti le en izdelek.

Cilji:

  • učenci narišejo načrt izdelka
  • izdelajo vozilo, pri tem upoštevajo načrt
  • primerjajo načrt z izdelkom in vrednotijo izdelek
  • navajajo se na sodelovanje v skupini
  • upoštevajo nove zamisli pri doseganju cilja
  • ob igri pridobivajo nova znanja

Najprej smo oblikovali skupine. Pri tem sem pazila, da so bile skupine mešane glede na spol. Mislila sem namreč, da se dečki nekako pogosteje igrajo s kockami in so zato morda pri sestavljanju spretnejši. Na koncu se je izkazalo, da sem se pri tem predvidevanju nekoliko zmotila.

Naloga

Glede na zastavljene cilje. Je bila naloga sestavljena iz štirih delov:

  1. risanje načrta
  2. priprava materiala za izdelavo
  3. sestavljanje izdelka
  4. predstavitev izdelka in vrednotenje

Izdelava načrta

Vsaka skupina je morala na list papirja narisati svoje vozilo, ki naj bi ga kasneje sestavili iz kock. Pravzaprav sem od učencev zahtevala izdelavo načrta.

Navadno se v skupini najde učenec, ki prevzame vlogo vodje. Ni pa rečeno, da se učenec, ki želi biti vodja na vse stvari enako dobro razume. Čeprav sem učencem prigovarjala, naj se pred risanjem posvetujejo kako se riše načrt, se je izkazalo, da so ideje »močnejšega« učenca običajno prevladale. Pri dogovarjanju se je pokazalo, da nekateri učenci s težavo v svoje delo vklapljajo ideje drugih. Posameznikom se zdi dobro le, kar predlagajo sami. Opaziti je bilo, da so šele na začetku poti skupinskega ali »timskega dela«, kot ga v novejših časih radi poimenujemo. Čeprav sem to opazila, nisem želela preveč posegati v delo skupin. Na pravo pot sem jih želela usmeriti z opozarjanjem na pogovor in razmišljanje o idejah, ki jih poda sošolec. Člani skupine naj bi se skupaj odločili ali je ideja dobra ali pa jo je potrebno zavreči. Želela sem, da učenci kar se da samostojno pridejo do cilja naloge, kako dobro so jo opravili, pa bi se izkazalo kasneje.

Opozorila sem jih, da mora biti načrt natančno narisan, da ga med delom ne bo več mogoče dopolnjevati ali popravljati.

imageimage
Sliki 5 in 6: Risanje načrta

imageimageimageimage
Slike 7 – 10: Načrt

Priprava kock

Ko so vse skupine narisale načrt, je bilo potrebno izbrati kocke, iz katerih bo izdelek narejen. Tudi na tem področju je bilo treba uskladiti želje in potrebe. Nekaterim učencem se je poleg oblike in velikosti kock zdela pomembna tudi barva. Pri iskanju ustreznih kock so sodelovali vsi člani skupine. Mislim, da so bili prav v tem delu naloge najbolj enotni. Brez težav so se dogovorili kakšne kocke bodo izbrali in koliko jih rabijo.

Izvedba naloge

Na vrsti je bil za večino skupin najtežji del. Pri izdelavi končnega izdelka naj bi učenci upoštevali načrt. V tem delu naloge so v ospredje ponovno stopili posamezniki. Ponovno sem morala pogosto opozoriti na sodelovanje, pogovor in upoštevanje mnenja drugih učencev. Že med delom sem opazila, da posameznim skupinam morda ne bo uspelo narediti izdelka skladnega z načrtom. Tem skupinam sem dodatno svetovala, naj dobro pogledajo načrt in mu poskušajo slediti.

Med delom so se učenci veliko dogovarjali. Dodatno so izbirali potrebne kocke. Tudi dekleta so v skupini poskušala aktivno sodelovati in priznam, da je bilo njihovo razmišljanje povsem enakovredno razmišljanju dečkov. Žal pa so spet vodilno vlogo prevzeli posamezniki in celo skupino peljali v smeri svojih lastnih želja. Opazila sem, da je osebnostna moč posameznika pogosto prevladala nad kakovostjo in ustreznostjo idej ostalih učencev.

imageimageimageimage
Slike 11 – 14: Izdelava izdelka po načrtu

Predstavitev izdelka

Skupine so na svoje mize postavile načrt in izdelek. Najprej sem učencem naročila naj se sprehodijo po učilnici in si ogledajo izdelke svojih sošolcev. Spodbujala sem jih, naj si natančno ogledajo načrte in izdelke in razmislijo, če izdelki ustrezajo narisanim načrtom.

Po preteku časa namenjenega samostojnemu ogledu, smo si izdelke ogledali še skupaj. Sprehodili smo se od skupine do skupine. Vsaka skupina je predstavila svoj načrt in svoj izdelek. Povedali so, kaj jim je povzročalo največ težav, kako so težave reševali, kako so se pri delu v skupini počutili …

imageimageimageimage
Slike: 15 – 18: Predstavitev izdelkov

Ugotovitve

S čim ste imeli največ težav?

  • Težko je narisati načrt. (Matevž)
  • Nismo imeli dovolj primernih kock. (Sara)
  • Sošolec ni upošteval idej drugih v skupini. (Rok)
  • Nismo imeli dovolj barvnih kock. (Meta)

Kako ste težave reševali?

  • Ko nam je zmanjkalo kock, smo si jih sposodili pri drugi skupini. (Sara)
  • Naredili smo izdelek, ki je drugačen kot zahteva načrt. (Janez)
  • Sošolec zna bolje sestavljati kocke kot jaz. Pomagam mu poiskati prave kocke. (Robi)

Kako si se pri delu v skupini počutil?

  • Dobro znam sestavljati kocke, sošolcem sem veliko pomagal, počutil sem se odlično. (Gaber)
  • Doma ne sestavljam kock, raje se igram drugačne igre, pomagala sem kar sem mogla, bilo mi je všeč. (Kaja)
  • Rad sestavljam kocke, a danes je moralo biti vse tako kot je rekel sošolec. To mi ni bilo všeč. (Tim)
  • S sošolko sva sestavili nekaj drugega. Nisva sestavljali po načrtu, pa sva se vseeno zabavali. (Eva)
  • Doma bom poskusil narisati načrt in po načrtu sestaviti letalo. Rad se igram s kockami. (Filip)

Zaključne ugotovitve

Že pri samem delu sem ugotavljala, da se učenci šele navajajo na skupinsko delo. Posamezniki so kljub opozorilom preveč stopali v ospredje. Z vajo – pogostejšim skupinskim delom – bodo učenci spoznali, da vsak član skupine lahko prispeva nekaj, kar bo skupini koristilo.

Vsi smo opazili, da nekateri učenci, ki pri pouku ne sodelujejo veliko, zelo dobro sestavljajo kocke ter rišejo in »berejo« načrte. Te učence sem še posebej pohvalila. Učencem sem povedala, da je pomembno, da odkrijemo področje na katerem je nekdo uspešnejši od drugih. Naše ugotovitve so pripeljale do zaključka, da bomo najbolj uspešni takrat, ko bomo znali poslušati ljudi okoli sebe in upoštevati njihove ideje. Ko bomo znali drugim prisluhniti, z njimi sodelovati, lahko pričakujemo najboljše rezultate.

Dve skupini sta me pozitivno presenetili. Njuna načrta sta se bistveno razlikovala od drugih načrtov. Ena skupina je na načrt zapisovala imena delov, druga pa število delov potrebnih za izdelavo izdelka. Vse to je nakazovalo, da se člani teh dveh skupin niso prvič srečali z načrtovanjem. Svoje predznanje pa sta s pridom uporabili pri izvedbi naloge.

Seveda pa sem opazila tudi to, da nekatere skupine načrta niso upoštevale (delno ali v celoti). S člani skupin smo se tudi o tem pogovarjali, svoja odstopanja so morali pojasniti. Eni od skupin se je med delom porodila ideja, da imajo dovolj kock in svoj izdelek lahko nekoliko »povečajo« glede na načrt. Druga skupina pa je v zagovor svojega dejanja povedala le to, da so se premislili in namesto čolna naredili helikopter.

Zaključek

Naloga, ki smo se jo lotili je bila za drugošolce kar zahtevna. Mnogi so se prvič srečali z načrtovanjem, za nekatere kocke ne predstavljajo najljubše igrače, največji izziv pa je bilo skupinsko delo. Tistim učencem, katerim kocke niso prva igrača, ne bo treba biti dolgčas, saj si bodo za igro lahko izbrali druge igrače. Tisti, ki se s kockami radi igrajo, se po vsej verjetnosti z njimi igrajo tudi doma. Tako se nam ni treba delati skrbi s čim se bo otrok igral in ob igri razvijal svoje sposobnosti.

Pomembneje se mi zdi to, da bolj intenzivno pričnemo otroke usmerjati k sodelovanju. Dandanes je veliko otrok edincev ali pa imajo doma veliko igrač in se lahko vsak otrok igra po svoje – niso prisiljeni v delitev in sodelovanje. Znanja pridobljena pri skupinski igri in delu jim bodo lahko koristila pri nadaljnjem šolanju, pa tudi v obdobju odraslosti. Nenazadnje je tudi v službi potrebno obvladati vrline samostojnega in timskega dela.

Poudarila sem še, da je pred izdelavo načrta potreben temeljit premislek. Ko enkrat načrt naredimo, ga moramo tudi upoštevati. Manjša odstopanja naj bi načrt sicer dovoljeval, nikakor pa ne sme biti izdelek povsem drugačen od načrta.

Z izvedbo te naloge smo pridobili veliko novih znanj in spoznanj. Ne le učenci, tudi jaz. V svoj pouk bom odslej pogosteje vključevala skupinsko obliko dela.

Fotografije: osebni arhiv