Aktivno učenje i odgovornost

Suzana Rajgl Zidar

Uvod

U današnje vrijeme vrlo je važno učenike što prije opremiti komunikacijskim vještinama te im omogućiti susret sa što više metoda kojima razvijamo uspješan rad u suradnji sa drugima. Učimo za život i u svakodnevnom životu stalno smo u interakciji sa drugima. Nastavnici imaju na tom mjestu utjecajnu ulogu zbog toga što imaju na raspolaganju mnogo metoda i tehnika koje je moguće smisleno iskoristiti u našem odgojno-obrazovnom radu te s tim razvijamo učenikov integrirani razvoj (kognitivni, emocionalni i socijalni). Suradničko učenje je učenje u kojem se učenici aktivno uključe u nastavni proces, uče jedan od drugoga, međusobno se dogovaraju, potiču, traže najbolja rješenja, stvaraju kompromise, znaju si izreći pohvalu i međusobno si pomažu. A sve to popraćeno je napornim radom te pripremom nastavnika, stvara više buke u razredu te više mogućnosti za međusobne konflikte i nesporazume. U ovom članku predstavljen je teoretski kontekst suradničkog učenja, a zajedno s učenicima više sam puta izvela i analizirala metodu izvorna slagalica. Koristila sam je u okviru produženog boravka kod učenika prvog, drugog i trećeg razreda. Učenici su bili podijeljeni u heterogene grupe, svaki učenik imao je točno definiran zadatak i ulogu u grupi. Time bi trebao znatno pridonijeti uspjehu cijele grupe. Svakako je tu činjenica da rezultati ne dolaze sami po sebi, vještine je potrebno razvijati a napredak je ovisan i o želji, motivaciji i sposobnosti pojedinca.

Ključne riječi: suradničko učenje, aktivna uloga učenika, izvorna slagalica, integrirani razvoj.

Suradničko učenje

“Suradničko učenje najjednostavnije bi opredijelili kao učenje u malim grupama, u kojima je za učenje ključna interakcija, koja mora biti oblikovana tako da učenici prepoznaju da su njihovi ciljevi i zajednički ciljevi, da su u učenju odnosno obavljanju zadatka međusobno povezani i odgovorni za svoj rad i rad drugih, jer će samo tako dostići postavljeni cilj (Peklaj, 2001, str. 9).” Od tradicionalnog grupnog rada suradničko se učenje razlikuje po tome da jasno definira odgovornost pojedinca, uz kognitivne ističe i socijalne ciljeve, učenici uče suradničke vještine, pozitivno ovise jedan o drugome, razvijaju odgovornost jedan prema drugome te analiziraju svoj rad (Peklaj, 2001)

Cilj suradničkog učenja

Peklaj (2001) tvrdi da moramo u školi omogućiti uvjete za socijalni, emocionalni i duhovni razvoj učenika te kreirati uvjete za cjeloživotno učenje.

Zdenka Vidmar (2001, str. 3) misli da nastavnici kod suradničkog učenja slijede prvenstveno sljedeće ciljeve: učenici neka nauče određeno gradivo; provjerimo da li su ga naučili svi članovi grupe; razvijamo dobre odnose i socijalne vještine; učimo ih procesima učenja; osposobljavamo ih za različite uloge; učenicima pomažemo graditi samopouzdanje; privikavamo ih na kritičko ocjenjivanje procesa učenja i obavljenog posla; pripremamo ih za život – za uspješan rad u različitim grupama.

Djetetu bi dakle u školskom prostoru trebalo omogućiti oblikovanje cjelovite osobnosti na području znanja, dana mogućnost kritičkog odlučivanja, međusobne suradnje, a odgoj usmjeren prema međusobnoj toleranciji, poštovanju različitosti, odgovornom ponašanju, pravednosti, demokraciji te europskim vrijednostima. Rad u suradničkim grupama u razredu jedan je od najboljih načina za postizanje tih ciljeva. (Peklaj, 2004)

Osnovna načela

Kod organizacije suradničkog učenja potrebno je poštivati sljedeća osnovna načela ili ključne elemente: pozitivna povezanost ili međuovisnost među članovima grupe (zajednički cilj; učenici si pomažu sve dok svi članovi ne postignu zadane ciljeve); neposredna interakcija kod zajedničkog dogovaranja, planiranja i procjenjivanja rezultata; odgovornost svakog pojedinca za vlastiti rad i rad cijele grupe – rezultat grupe ocjenjuje se kao prosjek individualnih rezultata svakog pojedinca; skupine su sastavljene heterogeno (prema sposobnostima i drugim značajkama); vođenje je porazdijeljeno – svaki član nauči preuzimati vodeću i druge funkcije. Pri tome su važni ciljevi kognitivni, emocionalno-motivacijski i socijalni – stjecanje socijalnih vještina (komunikacija i suradnja – slušanje jedan drugog, davanje/primanje pomoći, razrješavanje konflikata, usklađivanje verbalnog i neverbalnog komuniciranja) te vještine, vezane na učenički zadatak (traženje informacija, posredovanje tih istih drugima, povezivanje, ocjenjivanje uspješnosti rješenja) (Peklaj, 1998 v Marentič Požarnik, 2010, str. 240).

Uloga nastavnika

Cirila Peklaj (2001, str. 91) navodi da mora biti nastavnikova pozornost kod suradničkog učenja usmjerena na djelovanje na dva nivoa: prema vođenju razreda te planiranju i izvedbi nastavnog sata. Pri tome se nastavnikova uloga uvelike razlikuje od uloge koju ima u tradicionalnom razredu, gdje učenici uče individualno. Razred više nije grupa pojedinaca nego postane grupa grupa, a uspješnost njegovog djelovanja ovisi o kakvoći i količini interakcije po grupama. Nastavnice Kozel in Kmetec (2001/2002, str. 55) u svojem članku Od individualnog prema suradničkom učenju ističu da je uloga nastavnika prijenos vođenja i odgovornosti za učenje na učenike. Tvrde da je uloga nastavnika iznimno važna pri oblikovanju uputa i planiranju prije početka nastavnog sata, a tijekom nastavnog sata vodi i prati rad po grupama. Nastavnik je u većoj mjeri organizator rada i savjetnik, koji podupire učinkovit grupni rad. Učitelj sluša, komunicira sa učenicima ali se pri tom ne miješa u njihov rad, ali i ne ignorira upite od strane učenika.

Izvorna slagalica

Izvorna slagalica namijenjena je učenju novog gradiva.

Kod uvodne prezentacije nastavnik podijeli rad učenicima na način da svaki učenik dobije samo dio nastavnih materijala.

U sljedećem koraku učenici se sastanu u ekspertnim grupama sa drugim učenicima, koji proučavaju isti problem. U tim ekspertnim grupama učenici zajedno proučavaju nastavne materijale, zajedno traže ključne informacije, odgovaraju na pitanja, sintetiziraju te napišu najvažnije zaključke. Tu se i pripremaju na prezentaciju za kolege iz razreda. Učenici se iz ekspertnih grupa vrate u matične grupe i prezentiraju i objasne gradivo, koje su naučili. Svaki učenik u matičnoj grupi predstavi svoj dio gradiva. Članovi grupe pažljivo slušaju, nato postavljaju pitanja i raspravljaju o gradivu. Na kraju svaki učenik piše individualni test na temelju kojeg je i ocijenjen. (Aronson, 1978, po Peklaj, 2001, str. 84).

Izvedba u praksi

Učenje novog gradiva pomoću metode Izvorna slagalica provodila sam prije nekoliko godina sa učenicima petog razreda. Provela sam je i u odjelu produženog boravka s učenicima prvog, drugog i trećeg razreda. Odlučila sam da će učenici detaljnije upoznati životinje oko nas, kao što su bubamara, pauk, poljski zec i vodomar. Tekstovi su bili iz revije Ciciban, tekstovi o pojedinoj životinji bili su duljine 9 do 16 rečenica učenici prvog razreda, koji još ne čitaju tekuće i sa razumijevanjem bili su pomoćnici drugim učenicima. Grupu učenika nisam poznavala jer sam se vratila na posao nakon duljeg odsustva. Pretpostavljala sam da nećemo moći provesti cijelu aktivnost u jednom danu, nego ćemo je podijeliti na više manjih dijelova. To se i dogodilo, izveli smo ju u četiri dijela (u trajanju od tri tjedna).

Zaključak

Aktivnost je bila teže izvediva u odjelu produženog boravka zbog odlaženja učenika na izvannastavne aktivnosti, heterogene grupe po godinama i zbog brzog pada motivacije kod nekih odgojno i nastavno teže vodljivih učenika. Rad sam tekao je prema zacrtanom planu, učenicima je bilo zanimljivo mijenjanje aktivnosti, metoda i oblika rada. Zbog suradničkog načina rada buka u razredu bila je prilično velika, kod učenika koji teže kontroliraju svoje emocije i djela mogla sam primijetiti i čuti neprimjereno visok ton govora, bilo je više kretnji (mahanje rukama), hodanja po prostoru, neki su se i ljutili odnosno nisu bili strpljivi prema učenicima, koji nisu sudjelovali i nisu davali dovoljno inicijativa. Zbog brzog mijenjanja aktivnosti i više uputa i usmjeravanja u hodu bilo je teže umiriti grupe do te mjere da bi čuli sljedeće upute za rad. Učenici u prvoj trijadi nisu bili navikli na takav način rada. Većina učenika je napisala da im se takav način rada sviđa, da im je zanimljiv i da su mnogo naučili. S tim se slažem i dodajem, da bi aktivnost imala još bolje rezultate u povodljivoj i odgojno manje problematičnoj grupi, jer je uglavnom četvorica učenika konstantno trebala poticaj, usmjeravanje i smirivanje. Učestalijom upotrebom suradničkih tehnika mogli bi razvijati i te vještine i priveli ih do te mjere, da rad tih učenika za preostalu grupu ne bi bio tako ometajuć.

Literatura

1. Marentič Požarnik, B. (2000): Psihologija učenja i nastave. Ljubljana: DZS.
2. Peklaj, C. (2001). Suradničko učenje ili Kad više glava više zna. Ljubljana: DZS.
3. Peklaj, C. (2004). Suradničko učenje– jedna od mogućnosti za razvijanje integriranog razvoja učenika. Odgoj, 6 (23) (3), 16-20.
4. Vidmar, Z. (2001). Kad više glava više zna. Katarina, 7 (1), 2-3.

Tehnički dan u svijetlu interdisciplinarnog povezivanja

Suzana Rajgl  Zidar

Učitelji u svojem poučavanju sve više naglašavamo raznolikost u korištenju metoda i oblika rada, a sve više pokušavamo osmisliti lekcije u smislu interdisciplinarne integracije. To također ima smisla, jer se neke teme ne mogu promatrati samo sa stajališta jednog predmeta, već sa stajališta više njih. To je istovremeno i integriraniji, učenicima bliži i aktivniji pristup. Teme i ciljevi nekih predmeta su isprepleteni, nadograđeni i međusobno povezani. Također su povezane metode i oblici podučavanja.

Također, Žibert, 2007 (str.27) naglašava da bi svaki učitelj uz vertikalni prijenos znanja iz svog predmetnog područja trebao podučavati učenike i da to znanje horizontalno povežu sa znanjem koje su stekli u drugim predmetima, budući da samo naj taj način moguće znanje, raspoređeno po različitim predmetima, učeniku učiniti smislenim, korisnim i životnim. Učenici tako shvaćaju svrhu djelotvornog korištenja već stečenih znanja i aktivnosti u različitim predmetnim i životnim područjima, te na taj način stječu nova znanja na otvoren način, predmetna zatvorenost nestaje, a učenici, razvijajući međusobno povezane strukture mišljenja, uče o potpunom preplitanju znanja na različitim područjima. Međutim, učinkovita interdisciplinarna integracija zahtijeva sposobnost nastavnika da spriječi interdisciplinarnu integraciju u nasilno lijepljenje gradiva oko vodećeg sklopa učenja.

Mislim da svaki učitelj čini sve što može na ovom području. Kontinuirano obrazovanje, otvaranje novih vidika i gledanje izvan utvrđenih okvira je ono što učiteljima daje novi, kritički pogled na poučavanje.

U kombiniranom odijelu prvog i drugog razreda učiteljica i ja provele smo planirani tehnički dan naslovljen Promet. Provodile smo interdisciplinarne aktivnosti jer smo kombinirale ciljeve pri predmetu učenja o okolišu i matematike. Planiranje je započeto postavljanjem ciljeva za oba predmeta. Pažljivo smo pregledale nastavni plan i program te definirale ciljeve koje želimo ostvariti tijekom tog dana.

Ciljevi u vezi uz prirodu i društvo:

• Upoznajte okolinu škole i put do škole. (1.R)
• Upoznajte mogućnosti za orijentaciju u okolišu (prema poznatim objektima). (2.R)
• Koristite osnovne pojmove koji se odnose na značajke krajolika školske okoline (straga, ispred, lijevo, desno, gore, dolje). (1.R)
• Promatrajte i upoznajte prometne putove oko škole i upoznajte se sa sigurnim načinom odlaska u školu. (1. i 2. r)
• Mogu opisati koji su prometni znakovi važni za pješake i bicikliste oko škole. (1.R)
• Znati važnost prometnih znakova na koje nailaze na putu do škole i znakove koji su važni za ponašanje pješaka. (2.R)
• Mogu izgraditi model školskog okruženja i simulirati prometne i prometne situacije. (1,2 r)

Ciljevi vezani uz matematiku:

• Orijentiraju se na ravnini (na listu papira). (1. i 2. r)
• Prepoznati, imenovati i opisati osnovne geometrijske oblike u životnim situacijama (objektima) i matematičkim okolnostima (modeli). (1 i 2)
• Izraditi modele tijela i likova i opisati ih (1, 2r)
• Crtati slobodne crte i likove (1, 2r)
• Koristite geometrijske alate (predložak) za crtanje ravnih linija i znakova. (1 i 2)
• Identificirajte i nacrtajte različite linije (ravne, zakrivljene, zatvorene, rastvorene, lomljene). 2.R
• Brojite, pište i čitajte brojeve do 20, uključujući broj 0. (1., 2.r)

Počeli smo s kraćom bajkom o prometu, zatim smo se podijelili u 3 skupine na temelju putokaza. Stoga su skupine bile slučajne, heterogene, a sastojale su se od učenika prvog i drugog razreda.

Tada smo željeli saznati što učenici već znaju o prometu. Svaka skupina dobila je plakat na kojem je svaki učenik nacrtao ili napisao što zna o prometu. Tako su učenici razvili i socijalne vještine (osjećaj uzajamne pomoći i sposobnost pregovaranja). Predstavili su svoje proizvode i izložili ih u učionici. Učenici su izričito izrazili želju da znaju što bi željeli naučiti o prometu.

Prije nego što smo krenuli na promatračku šetnju okolinom škole, ponovili smo pravila sigurnog hodanja u prometu, obukli reflektirajuće prsluke, stavili žute marame i razgovarali o tome na što bismo trebali obratiti pozornost u šetnji. Kako je blizu škole gradilište, na putu smo naišli na mnogo prometnih znakova, pogledali smo njihove oblike, izbrojili ih i usporedili. Kad smo se vratili u školu, željeli smo otkriti koliko i koja sredstva prijevoza će u 10 minuta proći pokraj naše škole. Utvrđene brojke zapisali smo u tabelu i nacrtali histogram (u stupce).

Promatranje prometa u okolici škole (10 min)

Tablica 1. Prikaz stupca (histogram)

Tablica 2. Tablica za unos podataka

Nakon povratka u razred, učenici su završili posao, tabelu i stupce nalijepili u bilježnice za matematiku, slijedila su pitanja o tome koliko je vozila prošlo pored nas u 10 minuta, koliko je više bilo automobila nego motocikala, …

Uz pomoć učiteljice predstavili smo prometne znakove koji su važni za pješake i koje susrećemo oko škole ili na putu do škole. Učenici su prepoznali važnost onih prometnih znakova s kojima smo se susreli na promatračkoj šetnji, objašnjavajući važnost drugih.

Nakon toga slijedi samostalan rad. Uz pomoć donjeg lista učenici su provjerili znanje o osnovnim prometnim znakovima.

Razreži po crtkanim crtama i pomiješaj. Nakon toga svakom prometnom znaku dodaj odgovarajući zapis. Zadatak nalijepi u bilježnicu za Prirodu i društvo.

Dan smo završili kreativno. Učenici su u grupama gradili model školske okoline i simulirali promet i prometne situacije. Crtali su i izrezivali prometne znakove, gradili zgrade, u prostor su smjestili školu, vatrogasce, crkvu, a neke (njima poznate) zgrade povezali su s cestom, na nju postavili automobile, pješake, nakon čega je uslijedila simulacija prometnih situacija. Učenici su imali na raspolaganju lego kocke, kocke, kvadre i valjke, fotokopije prometnih znakova, lišće, tvrdi papir, bojice, štapiće, plastelin, vunu, vrpce, autiće, ljudske figurice i druge materijale koje su donijeli od kuće ili su bili dostupni u školi. Unutar grupa morali su se dogovoriti što će izraditi, tko će nešto izraditi i od čega, tek onda je slijedila izrada. Nastavnice smo cijelo vrijeme nudile pomoć i smjernice. Uradci su bili maštoviti, učenici su se njima ponosili, na kraju dana su prezentirali svoje dojmove i prijedloge za poboljšanje modela.

Literatura

1. Učni načrt za matematiko (2011). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo.
2. Učni načrt za spoznavanje okolja (2011). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo.
3. Žibert, S. (2007). Medpredmetna povezanost vzgojnih predmetov v prvih treh razredih. Razredni pouk, 9 (3), str.27.

Celovit razvoj učenca s pomočjo sodelovanja

med starši in učitelji

Suzana Rajgl Zidar

Sodelovanje med učitelji (šolo) in starši (domom) je v vzgojno-izobraževalnem procesu nujno. Starši oziroma družina so primarni vzgojni dejavniki, šola pa je sekundarni vzgojni dejavnik. Po mnenju Žerovnikove (1998) starši kot soustvarjalci primarne vzgojne institucije družine ostanejo primarni vzgojitelji svojih otrok tudi v času njihovega šolanja. Za ustvarjalno harmonijo med šolo in domom kot dvema življenjskima, učnima in vzgojnima prostoroma otroka, ki se med seboj izredno prepletata, se morajo truditi tako učitelji kot starši.

V Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju (1995) je opredeljeno načelo sodelovanja učenk oziroma učencev, učiteljic oziroma učiteljev in staršev. » Starši morajo imeti vpogled v delo in življenje šole: dostopne jim morajo biti informacije o delovanju šole kot institucije, o šolanju njihovih otrok, dejavno se lahko vključijo v delo šole, vendar ob jasno začrtanih mejah problematike, ki je v domeni stroke. Šola mora poskrbeti za varovanje pravice do zasebnosti učenk in učencev ter njihovih staršev«.

Pergar-Kuščerjeva (1999) pripisuje velik pomen sodelovanju učiteljev z vsemi starši. Učitelji se morajo namreč zavedati, da

želijo vsi starši (izobraženi in manj izobraženi, komunikativni in zadržani) svojemu otroku najboljše ne glede na to, kakšno je njihovo prepričevanje. Včasih se pojavijo težave, ker starši sami ne vedo, kako bi svojemu otroku pomagali in ga usmerjali, da bi uspel na različnih področjih. Dober učitelj bo znal takšne starše usmerjati, jim svetovati in jih opogumiti pri njihovem delu.

Razlog za poudarjanje pomembnosti partnerstva ni le v zapisani pravici staršev, da odločajo o izobraževanju svojih otrok, ampak je predvsem v želji, da bi s skladnostjo institucionalne in družinske vzgoje gradili kontinuiteto vzgojnih vplivov in s tem možnost za čim bolj učinkovito razvojno pot otrok. Partnerstvo s starši ponuja večje možnosti za individualen pristop k otroku. Pšundrova (1994) pravi, da če je učitelj bolj individualno orientiran v posameznega učenca, če mu gre torej predvsem za učenčevo individualnost, potem je seveda nujen predvsem partnerski odnos s starši, saj lahko tako spoznava učenca z vseh strani, tudi tistih, ki jih je sicer v šoli težje spoznati. Učenčevo domače delo, njegova izraba prostega časa, hobiji, nagnjenja, področja domače uspešnosti, učenčev delovni ritem, vse to lahko pomaga odkriti drugačne razsežnosti poklicnega vzgojnega delovanja. Starši pa dobijo vpogled v otrokovo šolsko delo, v njegove uspehe in neuspehe.

Tudi Ličnova (1999) ugotavlja podobno. Torej, da sta osnovni izhodišči partnerstva dve: družina je za otroka temeljna skupnost in družina ima svoje potrebe. Družina ostaja kontinuiteta v diskontinuiteti različnih institucij. Skladnost družinskih in institucionalnih vzgojnih prizadevanj bistveno vpliva na učinkovitost in celovitost otrokovega razvoja. Velika prednost partnerstva je prav v tem, da izredno poudarja vzajemno sodelovanje. Partnersko sodelovanje med domom in šolo daje veliko več priložnosti za individualno obravnavo otroka, ker učitelj bolje pozna družino, starši pa šolo. »Da bi gradili sozvočnost vzgojnih vplivov, je potrebno medsebojno poznavanje sistema vrednot z njihovo etično komponento, ki velja doma oziroma v šoli. Poznavanje razlik med domom in šolo vodi v iskanje skupnih točk, ki oklepajo polje delovanja« (Ličen, 1999, str. 29). Vse to pa se lahko uresničuje, če se učitelj in starši pogovarjajo odprto, če šola s svojo kulturo spoštuje in vzpodbuja starše k sodelovanju, da postanejo enakovredni soustvarjalci življenja in dela na šoli.

Družina in šola imata torej v rokah niti otrokove prihodnosti. Obema je temeljna naloga omogočiti in usmerjati razvoj otrokove osebnosti. Obema so skupne želje in prizadevanja za zdrav otrokov razvoj in srečno prihodnost. Izmenjava stališč o otrokovem vedenju, vzgojnih, razvojnih in učnih uspehih lahko prispeva k drugačnemu vzgojnemu ravnanju doma in v šoli. Vzajemno delovanje staršev in učiteljev pa lahko preraste tudi v svetovanje in izobraževanje staršev pa tudi učiteljev, ko dobijo dopolnjeno predstavo o učencu. Z vzgojo v družini in s sodelovanjem s starši lahko postane učitelj bogatejši, učinkovitejši in popolnejši. Vzajemno delovanje učitelja in staršev je torej koristno za otrokov razvoj pa tudi za starše in učitelje (Pšunder, 1998).

Pšundrova (1998) opozarja tudi na to, da če želimo biti učitelji uspešni pri svojem delu, moramo dojeti učenca in njegovo okolje kot entiteto, sistem, ki ima svoje meje, pravila, sposobnosti, probleme in specifične načine reševanja problemov. Vsak član skupine ali okolja ima specifične sposobnosti integracije v kontekst okolja, v katerem živi in dela, in v mnogo primerih bo učiteljevo delo usmerjeno v razvoj teh sposobnosti. Učitelj pa mora vedeti, da ni dveh identičnih učencev, ki bi živela v dveh identičnih okoljih, in ni obrazca, po katerem lahko reši vse probleme. Učinkovit je lahko le tisti učitelj, ki dela z učencem in s starši, ne pa, če ločeno obravnava primer učenca in primer staršev in daje pa tudi poudarek na celovito obravnavo učenca kot edinstvenega bitja, ki deluje v okolju, v katerem živi.

Koncept partnerstva uresničujemo različno, zmeraj pa izhaja iz kulture sodelovanja med šolo in drugimi socialnimi mrežami, ki jim otrok pripada. Če se je v preteklosti predvsem poudarjalo, da mora šola popravljati napačno domačo vzgojo, danes poudarjamo pomen iniciativ posameznih staršev in iščemo prednosti, da bi gradili mrežo odnosov med učenci, učitelji in starši. To lahko uresničujemo le, če so dobri medsebojni odnosi pomembni za obe strani in če sta obe strani pripravljeni za odprt pogovor. Starši naj bi imeli svoje predloge pri oblikovanju načrta šole. To pomeni, da bi celotna atmosfera šole razvijala navade, ki podpirajo sodelovanje staršev. Danes se dogaja tudi, da učitelji zavračajo tesno sodelovanje, ker nočejo, da bi se starši vtikali v njihovo delo. Starši so pogosto vabljeni v šolo šele tedaj, ko njihovemu otroku krepko zaškriplje. Če učitelj sodeluje s starši, si delita delo in odgovornost za razvoj in napredek učenca. Partnerstvo med starši in učitelji ne nastaja samo od sebe, ampak ga uresničujejo oboji – učitelji in starši (Ličen, 1999).

Ovire in prednosti za partnersko sodelovanje

Učitelji se pogosto sprašujejo, kako starše pridobiti za plodnejše sodelovanje, kako jih motivirati oziroma, kako spodbuditi njihovo motiviranost. Odgovor je v tem, da znamo tako ravnati z njimi, da bodo zadovoljni s svojim pedagoškim poslanstvom, ki je pomembno povezano s pedagoškim poslanstvom učiteljev in šole. Starši bodo zadovoljni, ko bodo spoznali, v čem je smisel sodelovanja, če bodo dobili občutek in osebno izkušnjo, da so prispevali pomemben in učinkovit delež k ciljem, ki vodijo k zdravemu, uspešnemu razvoju in napredku otroka in mladostnika. Starše je težko motivirati za sodelovanje, ker se njihova stališča, želje, interesi, pričakovanja in potrebe (po sprejetosti, varnosti, spoštovanju, uspehu) zelo razlikujejo od pričakovanj in potreb učiteljev (Intihar, Kepec, 2002).

Tradicija in lastne izkušnje staršev imajo velik vpliv na sodelovanje. Starše je kljub temu, da je šola vse bolj odprt sistem, težko prepričati, da so jim dane drugačne možnosti. Odprta šola temelji na akcijskem raziskovanju in se staršem odpira s ponudbo različnih vsebin, formalnih in neformalnih oblik sodelovanja. Z dobro predstavitvijo jim omogoči vpogled v življenje in delo šole, s taktnim posluhom jih vabi k sodelovanju in vključevanju v različne dejavnosti. Vse osebje šole navezuje spoštljiv in prijazen stik s starši in učenci. Odprta šola postaja kulturno izobraževalno središče okraja in kraja (Intihar, Kepec, 2002).

Učiteljev odnos do staršev je najpomembnejši motivacijski dejavnik kot to velja tudi za učiteljev odnos do učencev. Učitelj komunicira s starši na dveh ravneh: na osebni ravni kot učitelj z imenom in priimkom in na institucionalni ravni kot predstavnik šole. Starši se hkrati z mnenjem, ki si ga ustvarijo o učitelju, ustvarijo mnenje o šoli, meni Ličnova (1999). Tudi učitelji imajo lahko težave s sodelovanjem. Menijo, da je načrtovanje programskih aktivnosti za otroke dovolj in tako ne posegajo po programih za starše. Pogosto se za sodelovanje s starši ne čutijo dovolj usposobljene. Učitelji lahko postanejo zafrustrirani, saj nekateri starši dajejo občutek, da učitelji prevzemajo del starševske dolžnosti, pa tudi, da učitelji odpravljajo morebitne napake staršev, ki nastajajo pri vzgoji otrok (Rockwel, Andre, Hawley, 1995).

Subjektivna mnenja, stališča, prepričanja staršev in učiteljev je težko preseči, dokler jih ti ne ozavestijo in se odločijo za spremembe. Mnogi starši so prepričani, da učiteljev ne zanimajo njihovi otroci, podobno pa mislijo tudi učitelji, da staršev ne zanima učiteljev trud, ki ga vlaga v delo. Pogosto so starši v stiskah s šolo že vnaprej prepričani, da bodo morali poslušati navodila učiteljev, kako naj z otrokom delajo. Dober občutek pa dobijo, če učitelji tudi njih poslušajo, jih sprašujejo o otrocih, prosijo za nasvete in pomoč. To je recipročen odnos – odnos sprejemanja in dajanja medsebojne pomoči in nasvetov, kar spodbuja partnersko sodelovanje (Intihar, Kepec, 2002). Resman (1992c) pove, da se starši večjih problemov ne lotevajo neposredno, pač pa prek vodstva šol ali šolskih oblasti.

Starši so obremenjeni s službo, mnogi z brezposelnostjo, in imajo zato malo časa za sodelovanje s šolo. Še zlasti ne želijo sodelovati na širših področjih življenja in dela šole. Prav je, da jih v njihovih stiskah razumemo, se jim časovno prilagodimo, če gre za individualni pogovor o otroku. Otrokove stiske in težave so pogosto povezane tudi s problemi staršev. Vse to vpliva na otrokovo učno-vzgojno uspešnost. Druga skrajnost so preambiciozni starši, ki se zaradi egocentričnih interesov zlahka vključijo v delo oddelka, učitelja, šole. To ima lahko negativne posledice za druge starše, učitelje in učence (Intihar, Kepec, 2002).

Starši manj uspešnih otrok imajo manj zaupanja v šolo in učitelja. Mnogi starši otroku ne znajo in ne morejo pomagati, ker niso dovolj izobraženi. Dostikrat tega ne zmorejo tudi starši, ki imajo več izobrazbe. Negativne izkušnje nemoči in razočaranja starše potiskajo v podrejen položaj. Izogibajo se sodelovanju z učiteljem, mu prepuščajo nekatere naloge, čeprav bi jih s skupnimi močmi rešili uspešneje. Učitelj pridobi starše za sodelovanje le, če jih dovolj spozna: otrokov položaj v družini, vzgojne vplive družine na otroka, vzgojne težave, ki izvirajo iz socialnega, ekonomskega, etničnega idr. položaja družine v družbi. Tako se lažje poglobi v njihove stiske in težave, jih razume in jim pokaže, da ima tudi sam težave. Starši mislijo, da je njihov otrok najslabši. Bojijo se za njegovo prihodnost, smili se jim in jezni so nanj, ker mu ne znajo pomagati. Dvomijo o učitelju, obsojajo ga, da otroka ne mara in mu dela krivico. Podobno razmišljajo tudi učitelji. Starši in učitelji so obremenjeni s previsokimi pričakovanji, čustveno obremenjeni ne najdejo uspešnih načinov reševanja problemov. Starši se iz strahu, da ne bi situacije poslabšali, umaknejo, pogovor z učiteljem prekinejo (Intihar, Kepec, 2002). Podobno razmišljajo tudi Rockwel, Andrejeva in Hawleyjeva (1995), ki pravijo, da imajo nekatere družine lahko številne težave. Starši se težko vidijo v vlogi učitelja, pomanjkanje samozavesti jih odvrne od sodelovanja. Neustrezne veščine, mišljenje, da jih učitelji ne spoštujejo, dodatno otežujejo sodelovanje. Starši učitelje večinoma vidijo kot avtoritete in lahko čutijo, da s tem, ko ne sodelujejo z njimi, otroku bolj pomagajo, kot če bi sami delovali napačno.

Še več težav imajo starši otrok s posebnimi potrebami. Ob srečanjih s strokovnjaki se spopadajo z mnogimi ovirami. Starše najbolj moti neustrezna komunikacija, tako ustna kot pisna. Starši se pritožujejo, da strokovnjaki dajo premalo informacij, da so te pomanjkljive, netočne, napačne, da je informacij preveč naenkrat in da jih zaradi rabe strokovnega izrazja ne razumejo. Strokovnjaki namreč ne upoštevajo znanja staršev o problematiki, čustvenega stanja, trenutne sposobnosti za sprejemanje in razumevanje povedanega. Starši vidijo ovire v pomanjkanju empatije strokovnjakov za njihov trenutni položaj, ocenjujejo, da so le-ti celo čustveno hladni. Naštete ovire povezuje skupna dimenzija, ki je bila malo prej navedena kot osrednji motivacijski dejavnik za sodelovanje staršev s šolo.

Pomanjkanje razpoložljivih strokovnih služb predstavlja naslednji problem staršev. Občutek imajo, da ne dobijo pomoči, ki bi jo potrebovali, oz. je ta ponujena minimalno in v velikih časovnih presledkih. Službe so tudi preveč oddaljene od doma in za starše to pomeni psihično in fizično obremenitev. Za službe starši menijo, da so slabo organizirane (npr. netočnost srečanj). Motivirajoče deluje, če starši vsakič čutijo, da so nekaj pridobili, da jih strokovnjaki spoštujejo, upoštevajo mnenja in so obveščeni o problematiki otroka. Otroci potrebujejo nepretrgano obravnavo, starše moti večkratna menjava strokovnjakov, pomanjkanje tehničnih pripomočkov, didaktičnega materiala, igrač ipd. (Novljan, 2004).

Vsi programi ne spodbujajo in ne podpirajo sodelovanja staršev. Rockwel, Andrejeva in Hawleyeva (1995) ovire vidijo v pomanjkanju časa s strani zaposlenih v šoli ali v pomanjkanju denarja za družinske programe, saj so nekateri programi omejeni na določene centre.

Novak (1998) vidi spodbude pri razvijanju partnerstva v tem, da sta družina in šola usmerjeni v prihodnost in naj bi gojili predvsem znanje o organski povezanosti življenja. Starši lahko delujejo enotno prej navzven do šole kot pa navznoter v družino. V družini pogosto obstaja dvotirna vzgoja ali pa enotirna materina vzgoja z odsotnim očetovstvom. Šola je pred nalogo, da do določene meje izenači prejeti kulturni kapital in pri tem razvija različne interese in sposobnosti učencev. Išče se ravnotežje med nasprotji šolske in družinske edukacije. Družina postaja tudi sama izobraževalna celica zaradi višje izobrazbe staršev in razpoložljivih tehničnih sredstev. Starše zanima učna uspešnost otrok. Ovire pri razvijanju partnerstva pa se med drugim kažejo v nedefiniranih področjih sodelovanja staršev in učiteljev. Učinkovitost partnerstva starši – učitelji je odvisna od avtoritete, ki jo učitelji imajo. Avtoriteta bo v prihodnosti slonela na drugačnih vrednotah: na znanju in profesiji, ljubezni namesto avtoriteti strahu, sodelovanju namesto distance in na inovativnem mišljenju v smislu participacije ter anticipacije. Sodelovanje ovirajo odtujeni medsebojni odnosi ter kurikularizacija šole in skrita kurikularizacija družine. Prevladuje model komunikacije zmagam – izgubiš pred zmagam – zmagaš. Pri nas se preveč zanaša, da bodo vse uredile šolske reforme, državni predpisi in kurikularne komisije. Starše in učitelje še danes bolje povezuje vaška srenja kot mestno okolje. Učitelji v času študija ne dobijo socioloških znanj, ki bi jim omogočila ovrednotiti informacije v socialnem okolju otroka v smislu spoštovanja njegove osebnosti in ocenjevanja znanja. Starši sporočajo primarne podatke o socializaciji, učitelji pa jih pretežno sprejemajo prek varljivih občutkov.

Literatura

1. Intihar, D., Kepec, M. (2002). Partnerstvo med šolo in domom: priročnik za učitelje, svetovalne delavce in ravnatelje. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
2. Krek, J. (1995). Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.
3. Ličen, N. (1999). Pogovorne ure – nadloga ali priložnost za oblikovanje partnerstva med učitelji in starši, Vzgoja in izobraževanje, 30 (1), 27-30.
4. Novak, B. (1998). Oblikovanje partnerstva med šolo in starši. V: A. Žerovnik (ur.), Družina – šola. (str. 11-32). Državljanski forum. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
5. Novljan, E. (2004). Sodelovanje s starši otrok s posebnimi potrebami pri zgodnji obravnavi. Ljubljana: Zveza Sožitje, zveza društev za pomoč duševno prizadetim.
6. Pergar Kuščar, M. (1999). Šola in otrokov razvoj: mlajši otrok v šoli. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
7. Pšunder, M. (1994). Knjižica za učitelje in starše. Maribor: Obzorja.
8. Pšunder, M. (1998). Kaj bi učitelji in starši še lahko vedeli? Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
9. Resman, M. (1992c). Šola, učitelj, starši – sodelovanje z različnimi pričakovanji. Sodobna pedagogika, 43 (5-6), 223-235.
10. Rockwel, R. E., Andre, L. C., Hawley, M. K. (1995). Parents and Teachers as Partners. Issues and Challenges. Fort Worth, USA: Harcourt Brace College.
11. Žerovnik, A. (1998). Družina – šola. Državljanski forum za humano šolo. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Center za posodabljanje procesa vzgoje in izobraževanja.

Socialna inkluzija Romov

Suzana Rajgl Zidar

1. Uvod

Učitelji in ostali delavci šol včasih nemočno obstanemo pred vprašanjem, kako pomagati učencem, ki imajo težave pri socialni integraciji in pred vprašanjem, zakaj jih njihovi sošolci ne sprejemajo v vsej njihovi drugačnosti. Odgovora na ti dve vprašanji pa sta izjemno pomembna. Nekateri učenci so sramežljivi in se zaradi tega ne vključijo v razredno komunikacijo, nekateri pripadajo drugi kulturi, spet drugi so agresivni, kar jih pogosteje vodi v konflikte, tretji svojo negotovost in osamljenost kažejo z drugačnimi oblikami socialne neuspešnosti, četrti se izogibajo šoli in vsemu, kar je z njo povezano. Socialne veščine otrokom pomagajo pri vedenju tako, da se lahko med sabo sporazumejo in sklepajo prijateljstva.

S socialno izključenostjo se srečuje tudi etnična skupina Romov, ki ima svoje navade, svoje običaje, svoj jezik in način življenja ter svojo zgodovino. Zato se težko prilagodijo življenju večinskega prebivalstva. V naših očeh so videti kot posebneži, kateri se nočejo in nočejo prilagoditi okolju v katerem živijo. Vsekakor pa pozabljamo na to, da ti ljudje ne morejo pozabiti na lastno kulturo in starodaven način življenja, ki ga je zaznamovalo nomadstvo in povezanost z naravo. Zavedati se moramo tega, da jim moramo omogočiti ohranjanje lastne kulture in jim pomagati pri socialni inkluziji.

Izvedla sem krajši intervju z učenci Romi na eni izmed osnovnih šol. Zanimalo me je, če se romskim otrokom zdi pomembno, da obiskujejo pouk, zakaj ne prihajajo redno k pouku in kakšen je razlog za to, kako se do njih obnašajo ostali učenci, ali se čutijo sprejete v svoje oddelke, ali razumejo slovenski jezik in ali si želijo, da bi se zraven slovenščine učili še romščino.

2. Romi kot etnična manjšina

Romi so uvrščeni med ljudstva in narodne oz. etnične manjšine, ki z velikimi težavami in kolektivnimi napori postopno uveljavljajo svojo narodnostno identiteto v mednarodni človeški skupnosti (Tancer, 2006).

Nobenega dvoma ni, da se Romi uvrščajo v etnično manjšino, ki je najnižje uvrščena v hierarhično strukturo etnične stratifikacije. Zadevajo jih procesi diskriminacije, segregacije, etnične distance, socialne dezorganizacije in patologije. Z večinskim prebivalstvom in drugimi etničnimi manjšinami so v konfliktnih odnosih, med njimi so nasprotovanja (predsodki, stereotipi…). Vsi ti procesi, ki odsevajo na njihovo etnično depriviligiranost, temeljijo na etničnih in rasnih značilnostih Romov, njihov družbeni položaj v veliki meri determinira prirojeni etnični položaj (Klinar, 1991).

2.1. Življenjske razmere Romov

Med Romi so v Sloveniji velike razlike, ki temeljijo na različnem načinu življenja ter vključenosti v okolje. Velik del Romov, piše Horvat – Muc (2006), živi v težkih socialnih razmerah, kar lahko pripišemo neizobraženosti, revščini in diskriminiranosti. Romi spadajo med skupine z največjim tveganjem revščine ter socialne izključenosti, posledica česar je nizka stopnja izobrazbe ter velika brezposelnost (Prvo letno poročilo o izvajanju nacionalnega akcijskega načrta o socialnem vključevanju, 2006). Kot največja problema na področju bivalne problematike avtor navaja parcelizacijo in urbanistični ureditveni načrt romskih naselij, pojavlja pa se tudi problem lastništva, saj so si Romi uredili (večinoma ilegalna) stanovanjska poslopja na tujih ozemljih (prav tam). Prav tako so Romi z vidika zdravja ena najbolj ranljivih skupin (Prvo letno poročilo o izvajanju nacionalnega akcijskega načrta o socialnem vključevanju, 2006).

V nekaterih delih, posebej na Dolenjskem ter Kočevskem in v Beli krajini, so življenjske razmere zelo zaskrbljujoče – v naseljih, kjer manjšina Romov biva v zidanih hišah, večina pa v zasilnih prebivališčih (kontejnerji, barake, prikolice), v veliki večini ni sanitarij, ogrevanja in tekoče vode. Dosti bolje živijo Romi v Prekmurju, ki dosegajo visoko stopnjo kulture bivanja in so aktivno vključeni v širše družbeno življenje (Prvo letno poročilo o izvajanju nacionalnega akcijskega načrta o socialnem vključevanju, 2006).

Brezposelnost je med Romi visoka, njihov najzanesljivejši vir preživljanja pa socialna pomoč, ki jim pripada v skladu z veljavnimi predpisi in je pogosto tudi razlog demotivacije za lastna prizadevanja za zaposlitev. Winkler (1999) kot razlog za njihovo težko življenje ter nezmožnost adaptacije v okolje omenja tudi njihovo tradicijo, navade ter neprilagojenost.

3. Izobrazbena vključenost kot pogoj za socialno vključenost

Eden od temeljnih pogojev za širšo socialno vključenost je tudi izobrazbena vključenost, saj se od posameznika pričakujejo standardi vedenja, mišljenja, ravnanja ter osebnostnega razvoja, ki jih je za legitimne vzela družba navaja Škulj (2006). Kdor torej izpade iz izobraževalnega sistema, se v večini primerov kmalu znajde na družbenem obrobju, in obratno: kdor se želi vključiti (nazaj) v družbo ter postati njen aktiven član, mora preko izobrazbe ter zaposlitve pokazati, da je sposoben sam poskrbeti zase in za svojo družino.

»Narod (manjšina) brez cilja glede uspeha na izobraževalnem področju je narod brez orientacije v življenju.«(Horvat – Muc, 2006). S tem citatom želim poudariti težo in pomembnost izobraževanja kot eno temeljnih vrednot zahodne družbe, s katero je omogočena družbena integracija. Glavni razlog za večino težav, s katerimi se srečujejo Romi v vsakdanjem življenju je brezposelnost, ki je posledica neizobraženosti. Delo in zaposlitev nista pomembna le kot sredstvo za preživljanje, temveč sta tudi dejavnika vključevanja v družbo ter dejavnika osebne rasti.

Sama se strinjam z mnogimi avtorji (Winkler, 1999, Rudaš, 2003, Tancer, 2006, Horvat-Muc, 2006), ki vidijo glavno rešitev za izboljšanje položaja Romov v izobraževanju. Zavest, da družina ni več odvisna od pomoči socialnih služb ter lahko sama skrbi zase, ima za posledico višjo samozavest ter pozitivno naravnanost za prihodnost. Na tak način se širi tudi socialna mreža ljudi, ki pridobivajo nova poznanstva na delovnem mestu. Starši se začnejo v večji meri zavedati pomembnosti izobrazbe kot ključnega dejavnika za samostojno življenje ter v tem duhu vzgajajo svoje otroke. Začarani krog življenja v revščini ter odvisnost od socialne podpore se na tak način prekine. Oblikujejo se nove vrednote kot npr. znanje in redno delo, ki odpirajo vrata v varnejšo prihodnost ter so korak bližje vključenosti v širšo družbo.

3.1. Strategije za izboljšanje izobraževanja romskih otrok

Kljub dejstvu, da osnovno šolo redno obiskuje vse več Romov, pa Cigler (2006) ugotavlja, da nespodbudno domače okolje ter neurejene domače razmere negativno vplivajo na otrokovo motivacijo in učence hitro posrkajo nazaj v prostor, ki je prežet z drugimi vrednotami. Avtorica dalje opozarja na odsotnost primerne ter celostne sistemske strategije v slovenskem prostoru. »Kratkotrajne pozitivne učinke kmalu izničijo ostala nerešena področja, zato je treba k reševanju nujno pristopiti celostno, upoštevajoč drugačen romski način življenja, tradicijo in kulturo ter tudi pokrajinske posebnosti.« (prav tam)

Petkova (1998) navaja, da je praksa pri delu z Romi pokazala koristnost socialnih iger, interakcijskih vaj ter sprostitvenih dejavnosti, kjer pridejo le-ti v medsebojni stik, se povežejo, osamljeni otroci vzpostavijo stik z drugimi, otroci, ki pa so preveč vsiljivi pa se vendarle podredijo pravilom skupine. Romskim učenem lahko učinkovito pomagamo pri vključevanju v razred in jih pri njihovem šolskem delu podpiramo, če jim zagotovimo tudi učenje socialnih veščin, saj je le-to enako pomembno, kot učenje vsebin, dejstev, povezav.

Petkova (1999) navaja tudi, da so se didaktične igre pokazale kot zelo uspešne. Takšno delo učence motivira in jih vzpodbuja k sodelovanju. Pri teh didaktičnih nalogah se vključuje tudi integracija na področju socialnih stikov med učenci, kjer se učenci med seboj povezujejo, sodelujejo in si pomagajo.

4. Opredelitev problema in cilji raziskave

Druženje z ljudmi, ki so drugačni od nas, sprejemanje in spoštovanje le-teh, ustrezno vedenje… in še bi lahko naštevala, katere vrednote so vse potrebne in pomembne za dostojno življenje in funkcioniranje v družbi. Za nekatere ljudje, še zlasti za tiste, ki živijo na robu naše družbe in tiste, ki so v očeh večine prikazani v negativni luči, je izjemno pomembna izobrazba oziroma znanje. S tem si pridobijo priložnost za izboljšanje svojega položaja v družbi in možnost za interakcije z drugimi ljudmi.

Cilj moje raziskovalne naloge je ugotoviti, ali se romskim otrokom zdi pomembno, da obiskujejo pouk, zakaj ne prihajajo redno k pouku in kakšen je razlog za to, kako se do njih obnašajo ostali učenci, ali se čutijo sprejete v svoje oddelke, ali razumejo slovenski jezik in ali si želijo, da bi se zraven slovenščine učili še romščino.

Hipoteze:

Hipoteza 1: Učencem Romom se zdi pomembno, da obiskujejo pouk.
Hipoteza 2: Učenci ne prihajajo v šolo zato, ker doma raje počnejo druge stvari.
Hipoteza 3: Večina učencev bi rada videla, da bi bili v oddelku sami Romi.
Hipoteza 4: Večina učencev se ne čuti sprejete v razred.
Hipoteza 5: Ostali učenci imajo do Romov pozitiven odnos, se z njimi želijo pogovarjati in se z njimi igrati.
Hipoteza 6: Večina učencev delno razume, kaj govorijo učitelji in ostali učenci.
Hipoteza 7: Večina učencev si želi, da bi se v šoli učila romski jezik.

5. Opis raziskovalne metodologije

5.1. Vzorec oseb

V raziskavo je bilo vključenih 21 romskih učencev od 1. do 9. razreda. Med temi je bilo 12 deklic in 9 dečkov.

5.2. Merski instrument

Pri raziskavi sem zaradi slabe bralne pismenosti namesto ankete uporabila intervju. Rezultate intervjuja sem prikazala opisno in v obliki tabel.

6. Rezultati in interpretacija

VPRAŠANJE ŠTEVILKA 1

Ali se ti zdi pomembno, koristno, da obiskuješ pouk (hodiš v šolo)?

Večina učencev se zaveda, da je pomembno oziroma koristno obiskovati pouk, da se v šoli marsikaj novega naučijo. Le 9,52% (ali 2 učenca od 21-ih) se s trditvijo le delno strinjata. Tako, da lahko hipotezo številka 1 potrdim.

VPRAŠANJE ŠTEVILKA 2

Zakaj v šolo ne prihajaš redno?

Največ učencev je menilo, da v šolo ne prihaja zaradi bolezni. To je posledica slabih življenjskih razmer in s tem povezanih zdravstvenih stanj. Ti učenci imajo tudi slabo povezavo z zdravstveno službo, saj jih veliko ni niti cepljenih. 20,83% ali 5 učencev pa jih doma raje počne druge stvari (nabira štorovke, se ukvarja z zbiranjem starega železa, …). Hipoteza številka 2 je zavrnjena.VPRAŠANJE ŠTEVILKA 3

Bi rad(a) videl(a), da bi bili vsi Romi v enem oddelku (da ne bi bilo zraven učencev Neromov)?

Večina učencev, in sicer 90,48%, ne bi rado videlo, da bi prišlo do segregacije. Želijo si biti v razredih, kjer so Romski in Neromski učenci skupaj. Tako je hipoteza številka 3 zavrnjena.

VPRAŠANJE ŠTEVILKA 4

Ali se počutiš sprejetega v svojem razredu?

80,96% ali 17 učencev se čuti sprejete v razred kot celoto. Trije ne čutijo, da so sprejeti, en pa meni, da včasih je, včasih pa ni. Ugotovila sem, da je večina učencev sprejetih v 1. in 2. triadi. Se pa čuti manj povezanosti in sprejetosti med učenci 3. triade. Tudi hipoteza številka 4 je zavrnjena.

VPRAŠANJE ŠTEVILKA 5

Kakšen odnos imajo do tebe učenci Neromi?

Večina učencev meni, da se z učenci Neomi dobro razumejo, se z njimi igrajo (zlasti učenci 1. triade), so mnenja, da je odnos v redu. Vedo pa tudi to, da oni sami ne naredijo prvega koraka do pogovora, ampak se pustijo biti ogovorjeni. Učenci se drug drugega ne bojijo. Dva učenca sta menila, da ju sošolci Neromi žalijo. Romi sami ne dajejo pobude za pogovor (razlike rastejo iz 1. v 2. in nazadnje v 3. triado). Hipoteza številka 5 je potrjena.

VPRAŠANJE ŠTEVILKA 6

Ali razumeš slovenski jezik? Razumeš, kaj govorijo učitelji in učenci v šoli?

71,43% učencev pravi, da razume slovenski jezik, 28,57% pa le-tega razume včasih. Po mojih izkušnjah in izkušnjah kolegic pa ti učenci razumejo le enostavne besede in besedne zveze ter kratka in nezahtevna navodila. Daljših povedi oz. besedil ter navodil ne razumejo oz. jih razumejo slabše. Tako, da bom hipotezo številka 6 potrdila.

VPRAŠANJE ŠTEVILKA 7

Ali bi želel(a), da bi se v šoli učili tudi romski jezik, romske pesmice…?

Učenci od 1. – 5. razreda si večinoma vsi želijo, da bi se v šoli učili romski jezik, da bi brali romske knjige in peli romske pesmice. V višjih razredih pa je teh učencev manj, saj so mnenja, da je čisto zadosti, da se učijo le slovenski jezik. Na podlagi teh odgovorov hipoteze številka 7 ne morem potrditi z veliko gotovostjo.

7. Zaključek

Na učenje vplivajo socialni dejavniki oziroma socialna interakcija, interpersonalni odnosi in komuniciranje. Učno okolje, ki dovoljuje socialno interakcijo in spoštuje različnost, opogumlja fleksibilno mišljenje. Osebni odnosi, ki omogočajo stabilnost, zaupanje in skrb, lahko povečajo učenčev občutek za pripadnost, samospoštovanje in samosprejemanje ter ustvarijo pozitivno vzdušje za učenje. Učenje je najučinkovitejše, kadar so upoštevane individualne razlike v jezikovnem, kulturnem in socialnem poreklu. Ko učenci opazijo, da se njihove individualne razlike v sposobnostih, okolju, iz katerega izhajajo, kulturi in izkušnjah upoštevajo, spoštujejo in vrednotijo, oziroma ko se jim naloge in kontekst učenja prilagaja, se povečajo ravni motivacije in uspehi učencev (Lambert in McCombs, 1998 v Macura-Milovanović, 2006). Mislim, da se v današnjem času večina učiteljev, ki poučujejo v okolju z romskim prebivalstvom tega zaveda. Prepričana pa sem, da bomo z vztrajnostjo, trdim delom in medsebojnim sodelovanjem uspeli premostiti težave, ki se še pojavljajo pri socialni inkluziji romskih otrok v osnovne šole. Zavedati pa se moramo, da se bodo rezultati pokazali čez čas in ne iz danes na jutri. Potrebni so torej majhni koraki.

8. Literatura

1. Cigler, T. (2006). Romi – med medijsko in dejansko podobo: zapis okrogle mize in razprave. Novo mesto: Društvo za razvijanje prostovoljnega dela.
2. Klinar, P. (1991). Romi med revščino in etnično deprivilegiranostjo. V: Razprave in gradivo, št. 25 (september), str. 24-35.
3. Horvat-Muc, J. (2006). Izobraževanje in zaposlovanje Romov. V: Žagar, N. in Klopčič, V. (ur.). Poklicno informiranje in svetovanje za Rome (str. 14-16). Črnomelj: Zavod za izobraževanje in kulturo.
4. Macura-Milovanović, S. (2006). Otroci iz Deponije: Pedagoški vidiki vključevanja romskih otrok v izobraževalni sistem – analiza akcijskega eksperimenta. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani.
5. Petek, A. (1998). Opis stanja na socializacijskem področju romskih otrok. V: Didakta, št. 7, 38/39 (januar-februar), str. 84-85.
6. Prvo letno poročilo o izvajanju nacionalnega akcijskega načrta o socialnem vključevanju. (2006). Pridobljeno 29. 01. 2008
7. Rudaš, D. (2003): Večno vprašanje: so Romi res tako slabi, kot nekateri trdijo? V: Klopčič, V. in Polzer, M. (ur.). Evropa, Slovenija in Romi (str. 107-111). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.
8. Škulj, J. (2006). Romski otrok v osnovni šoli. Diplomsko delo, Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
9. Tancer, M. (2006). Izobrazbeni manjko – velika ovira v družbenem uveljavljanju Romov. V: Žagar, N. in Klopčič, N. (ur.). Poklicno informiranje in svetovanje za Rome (str. 34-42). Črnomelj: Zavod za izobraževanje in kulturo.
10. Winkler, P. (1999). Izkušnje Slovenije pri urejanju položaja Romov. V: Žagar, N. in Klopčič, V. (UR.). Poklicno informiranje in svetovanje za Rome (str. 27-36). Črnomelj: Zavod za izobraževanje in kulturo.

Govorilne ure z aktivno udeležbo učencev

Suzana Rajgl Zidar

Povzetek

Dobro sodelovanje med šolo in domom sodi med pomembne kazalce kakovostnega vzgojno-izobraževalnega dela. Skozi večletno delo v osnovni šoli se mi je kot dobra praksa pokazala možnost, da na govorilnih urah aktivno sodelujejo vsi trije udeleženci (učitelj, starš, učenec), saj lahko le na takšen način prispevamo k boljši kvaliteti življenja v šoli. Ker pa v prebrani literaturi do sedaj nisem zasledila govora o tem, sem se odločila, da naredim raziskavo in ugotovim, ali so govorilne ure z aktivno udeležbo učencev bolj učinkovite in uspešne od ustaljene oblike, ali se staršem in učiteljem zdi takšna oblika govorilnih ur koristna, razloge za in proti, njihove morebitne dosedanje izkušnje ter ali se vsi trije udeleženci na takšen način bolj učinkovito in odkrito pogovorijo o učno-vzgojnih temah.

Sodelovanje med učitelji (šolo) in starši (domom)

»Otroci so del družinskega in del šolskega sistema. Ko pridejo v šolo, prinašajo s seboj tudi svojo družino, in ko odhajajo domov, odnašajo s seboj šolo, probleme in radosti šolskega življenja.«

(Ličen 2003, 63)

Tema o sodelovanju med šolo in starši je prisotna skozi vso zgodovino šolstva. Šola in dom sta dve družbeni instituciji, ki se z vzgojno-izobraževalnim delom otrok in mladine ukvarjata najbolj kompleksno. To je osnovni razlog njunega medsebojnega sodelovanja, ki temelji na skupni skrbi za celovit, kakovosten razvoj in napredek otroka in mladostnika, zapišeta Intiharjeva in Kepčeva (Intihar in Kepec 2002).

Mills (Mills 1996) poudarja, da je sodelovanje staršev izjemnega pomena za šolanje otrok. Le izjemoma se dogaja, da otrok v celoti razvije svoje zmožnosti, ne da bi mu pri tem pomagali starši in učitelji. Partnerstvo med starši in šolo ponuja veliko možnosti. Vključevanje staršev in njihovo sodelovanje je vedno intenzivnejše, pomembnejše, zato sta obe strani soodgovorni za otrokov napredek in razvoj. Ker sem tudi sama mnenja, da lahko govorilne ure potekajo v drugačni obliki, se na tem mestu opiram na besede Pergar Kuščerjeve (Pergar Kuščar 1999), ki meni, da bi se morala na marsikateri šoli zgoditi velika »prenova« pri najbolj utečenih oblikah sodelovanja s starši (govorilne ure in roditeljski sestanki). Kako pa so te besede upravičene z moje strani, je predstavljeno v raziskavi.

Namen in cilj raziskave

S kvalitativno in delno kvantitativno raziskavo sem skušala ugotoviti, ali se staršem in učiteljem zdi koristno, da bi na govorilnih urah bil aktivno prisoten tudi učenec, ugotoviti sem želela njihove razloge za in proti, njihove morebitne dosedanje takšne izkušnje, izvedeti, ali se vsi trije udeleženci resnično (bolj) odkrito, učinkovito in uspešno pogovorijo o učno-vzgojnih temah ter zakaj se jim takšna oblika govorilnih ur zdi primerna oz. neprimerna.

Zastavila sem si tri raziskovalna vprašanja:

1. Ali so govorilne ure z aktivno udeležbo učencev bolj učinkovite in uspešne od ustaljene oblike govorilnih ur?
2. Ali se staršem in učiteljem zdi takšna oblika govorilnih ur koristna (razlogi za in proti)?
3. Kakšne so morebitne dosedanje izkušnje staršev s takšno obliko govorilnih ur?

Metoda dela

Vzorec oseb

Velikost vzorca staršev in učencev skupaj je 22 oseb (11 staršev in 11 učencev). Raziskava je bila izvedena v petem razredu osnovne šole.

Merski instrumentarij (pripomočki)

Instrumenta sta anketni vprašalnik in intervju.

Anketni vprašalnik vsebuje 4 vprašanja odprtega tipa. Z njim sem ugotavljala, ali se staršem in učiteljem zdi oblika govorilnih ur z aktivno udeležbo učencev koristna (razlogi za in proti) ter kakšne so morebitne dosedanje izkušnje staršev s takšno obliko govorilnih ur. Ta del raziskave je analiziran pretežno kvalitativno in deloma kvantitativno.

Intervju vsebuje sedem vprašanj zaprtega tipa. Z njim sem ugotavljala, ali so govorilne ure z aktivno udeležbo učencev bolj učinkovite in uspešne od ustaljene oblike govorilnih ur. Ta del raziskave je analiziran pretežno kvalitativno in deloma kvantitativno.

Oba instrumenta sem izdelala sama.

Postopek raziskave

V razredu sem izvedla tri govorilne ure, na katerih so bili poleg staršev aktivno prisotni tudi učenci. Podatke z anketnim vprašalnikom in intervjujem sem pridobila po tretji izvedeni govorilni uri.

Statistične obdelave in vrednotenje zbranega gradiva

Obdelavo odgovorov zbranih z intervjujem in anketiranjem sem izvedla kvantitativno (s pomočjo programa SPSS) in kvalitativno (kodiranje ključnih pojmov, poimenovanjem nadrednih kategorij in oblikovanjem poskusne teorije).

Rezultati raziskave

1. raziskovalno vprašanje: Ali so govorilne ure z aktivno udeležbo učencev bolj učinkovite in uspešne od ustaljene oblike govorilnih ur?

Ugotovljeno je bilo, v kolikšni meri je učenec uresničil dogovore, ki smo jih sklenili na govorilnih urah, ali je učenec s takšno obliko govorilnih ur v treh mesecih zmanjšal število neopravljenih domačih nalog, kakšen je bil napredek učenca na učnem področju (izboljšanje ocen oz. doseženih ciljev), kakšen je bil napredek učenca na vzgojnem področju (število kršitev šolskih in razrednih pravil), ali je učenčeva udeležba na govorilnih urah pripomogla k hitrejšemu odpravljanju določenih pomanjkljivosti učenca na učno-vzgojnem področju (npr. na izboljšanje ocen, na bolj redno opravljanje domačih nalog, na bolj učinkovito upoštevanje razrednih in šolskih pravil …), ali je učenec po takšni obliki govorilnih ur bolj motiviran za šolsko delo in ali je interes staršev za obisk tovrstnih govorilnih ur narasel.

1. vprašanje: V kolikšni meri je učenec uresničil dogovore, ki smo jih predhodno sklenili na govorilnih urah?

Graf 1. Mnenja učiteljev

 

 

Tabela 1. Mnenja učencev

Skoraj dve tretjini (63,6%) učencev je uresničilo dogovore v večji meri kot pri običajni obliki govorilnih ur, malo več kot pri eni tretjini (36,4%) pa ni bilo sprememb. Delež učencev, pri katerih ni bilo sprememb, je dokaj visok zato, ker sta v razredu učenca, pri katerih ni potrebno sklepati posebnih dogovorov, saj sta za delo motivirana in nimata učno-vzgojnih težav. Dva učenca pa imata konstantne učno-vzgojne težave in tako doma kot v šoli ne upoštevata dogovorjenega. Sodelovanje s temi starši je dokaj redno, do uresničevanja dogovorov pa ne pride.

2. vprašanje: Ali je učenec s takšno obliko govorilnih ur v treh mesecih zmanjšal število neopravljenih domačih nalog?

Graf 2. Mnenja staršev

Tabela 2. Mnenja staršev

Število neopravljenih domačih nalog se je pri več kot polovici učencev (54,5%) zmanjšalo, pri manj kot polovici (45,5%) pa se ni spremenilo. Sprememb ni bilo opaziti pri učencih, ki redno opravljajo domače naloge in pri učencu z učnimi težavami. Stanje pa se je spremenilo le pri tistih učencih, kateri nalog pred tem niso opravljali redno.

3. vprašanje: Kakšen je bil napredek učenca na učnem področju (izboljšanje ocen oziroma doseženih ciljev)?

Graf 3. Mnenje staršev

Tabela 3. Mnenja staršev

Pri več kot tretjini učencev (36, 4%) ni bilo sprememb, pri več kot dveh tretjinah (63, 6%) pa je bil napredek viden. Napredek je bil viden pri učencih s slabšim učnim uspehom, saj smo se na govorilnih urah skupaj s starši in z učencem temeljito pogovorili o ustreznih oblikah in načinih učenja, ki bodo učencu omogočili priti do želenega cilja. Povečala pa se je tudi vloga staršev, saj so otrokovo delo doma ustrezno nadzirali, v šoli pa sem ga sama.

4. vprašanje: Kakšen je bil napredek učenca na vzgojnem področju (število kršitev šolskih in razrednih pravil)?

Graf 4. Mnenja staršev

Tabela 4. Mnenja staršev

Štiri petine učencev (81, 2%) je s pomočjo takšne oblike govorilnih ur naredilo manj kršitev šolskih in razrednih pravil, pri eni petini učencev (18, 2%) pa ni bilo vidnih sprememb v primerjavi z običajno obliko govorilnih ur. Slednje odstotke pripisujem učencem, ki nimajo oziroma ne povzročajo vzgojnih težav. Z učenci, ki so pogosto kršili šolska in razredna pravila, smo skupaj s starši na govorilnih urah oblikovali dogovor o primernem oziroma pričakovanem vedenju. Potekalo pa je tudi sprotno beleženje kršitev, obveščanje staršev in izrekanje pohval.

5. vprašanje: Ali je učenčeva udeležba na govorilnih urah pripomogla k hitrejšemu odpravljanju določenih pomanjkljivosti učenca na učno-vzgojnem področju (npr. na izboljšanje ocen, na bolj redno opravljanje domačih nalog, na bolj učinkovito upoštevanje razrednih in šolskih pravil …)?

Graf 5. Mnenja staršev

Tabela 5. Mnenja staršev

Osem od enajst staršev (72,7%) je bilo mnenja, da je prisotnost učencev na govorilnih urah v manjši meri (delno) pripomogla k hitrejšemu odpravljanju določenih pomanjkljivosti učenca na učno-vzgojnem področju, dva od enajst (18,2%) sta menila, da je pripomogla v večji meri, en (9,1%) pa je bil mnenja, da ni bistveno pripomogla k hitrejšemu odpravljanju določenih pomanjkljivosti učenca. Rezultate tega vprašanja povezujem z obstoječim učno-vzgojnim stanjem otrok. Tistim učencem, ki imajo kakršne koli težave, je takšna oblika govorilnih ur dejansko pripomogla zaradi skupnih dogovorov, oblikovanja načrta za doseganje cilja, sprotnega preverjanja stanja in obveščanja staršev.

6. vprašanje: Ali je učenec po takšni obliki govorilnih ur bolj motiviran za šolsko delo?

Graf 6. Mnenja staršev

Tabela 6. Mnenja staršev

Da je učenec po takšni obliki govorilnih ur bolj motiviran za šolsko delo, meni malo manj kot dve tretjini staršev (63,6%), več kot tretjina (36,4%) pa jih meni, da spremembe niso vidne. Spremembe niso vidne pri tistih učencih, ki so za šolsko delo notranje motivirani in ne potrebujejo zunanjih motivatorjev. Večjo motiviranost za šolsko delo pripisujem tudi večjemu in hitrejšemu napredku učenca s pomočjo tovrstnih govorilnih ur, saj pri njih učenci sami aktivno sodelujejo.

7. vprašanje: Ali je interes staršev za obisk tovrstnih govorilnih ur narasel?

Graf 7. Mnenja staršev

Tabela 7. Mnenja staršev

Pri malo manj kot dveh tretjinah (63, 6%) staršev je interes za obisk tovrstnih govorilnih ur narasel, saj starše že učenci spomnijo, da se morajo udeležiti govorilnih ur, ker bi sami želeli izvedeti, kaj bo učiteljica povedala o njih, kaj jim bo svetovala in o čem vse se bodo pogovarjali. Pri malo več kot tretjini (36,4 %) staršev pa je interes za obisk tovrstnih govorilnih ur ostal enak. Slednji delež pripisujem predvsem tistim staršem, ki redno spremljajo delo svojih otrok in se tudi redno in samoiniciativno udeležujejo govorilnih ur.

2. raziskovalno vprašanje: Ali se staršem in učitelju zdi takšna oblika govorilnih ur koristna (razlogi za in proti)?

9 anketiranih staršev (81,8%) je dejalo, da se jim zdi govorilna ura z aktivno udeležbo učenca pomembna, koristna, 2 (18,2%) pa sta dejala, da se jima zdi delno koristno oz. delno pomembna. Rezultate pripisujem individualnim značilnostim posameznih učencev, saj večina učencev uspešno napreduje v okviru svojih zmožnosti, dva učenca pa sta učno-vzgojno manj uspešna. Pri ostalih osmih učencih pa je dejansko viden napredek, saj se učenci bolj zavedajo, da se učijo zase, ne upajo tudi staršem zamolčati ocen, občasnega neupoštevanja šolskih in razrednih pravil in podobno, saj vedo, da se bomo na govorilnih urah vsi trije soočili in se temeljito pogovorili o učno-vzgojnem delu. Opazila pa sem tudi, da se učenci zaradi svoje prisotnosti na govorilnih urah bolj trudijo, ker jim laska, ko jih vpričo njih staršem pohvalim, dobijo pa tudi občutek, da so pomembni in slišani. Menim, da s takšnim načinom izvajanja govorilnih ur pripomoremo k bolj kakovostnemu in poglobljenemu odnosu med učitelji, starši in učenci.

Starši, ki so dejali, da se jim zdi takšna oblika govorilnih ur pomembna, koristna, so svoj odgovor utemeljili s tem, da se na takšni obliki govorilnih ur vsi trije partnerji bolj odkrito pogovorijo o pridobljenih ocenah oz. o usvojenih učnih ciljih, o primernem vedenju, o učnih navadah, bolj učinkovito in hitreje se rešijo morebitne težave, učenec sprejme učenje bolj resno, kot življenjsko pomembno, učenec lahko neposredno učitelju izrazi pogled na delo pri pouku, izrazi svoje doživljanje, počutje v določeni situaciji, počuti se kot enakopraven partner, v otroku se krepi odgovornost do šolskega dela.

Starša, ki sta dejala, da se jima zdi takšna oblika govorilnih ur dokaj pomembna, koristna, sta svoj odgovor utemeljila s tem, da naj bo učenec prisoten le, če si to sam želi in da vse izrečene besede na govorilni uri niso za učenčeva ušesa.

8 staršev (72,7%) v takšni obliki govorilnih ur ni našlo nič negativnih, slabih strani. Trije (27,3%) pa so omenili, da lahko na takšni obliki govorilnih ur učenec učitelja ne razume pravilno oz. ne razume sporočila učitelja, da mora učitelj paziti, da vpričo učenca ne govori o ostalih učencih, razen v primeru, ko so le-ti vpleteni v situacijo oziroma v dogodek, ki se tiče tamkaj prisotnega učenca, in da lahko starš učitelju zaupa kakšno stvar, da lahko potem brez vednosti učenca spremlja in opazuje otroka (npr. ob ločitvi staršev).

3. raziskovalno vprašanje: Kakšne so morebitne dosedanje izkušnje staršev s takšno obliko govorilnih ur?

7 staršev (63,6%) je do sedaj imelo izkušnje s takšno obliko govorilnih ur, vendar v večji meri le takrat, kadar je bil njihov učenec udeležen v konfliktni situaciji. Tam so poiskali vzrok problema, se o njem pogovorili in oblikovali smernice za drugačno, bolj primerno vedenje. Vseh sedem staršev je imelo s takšno obliko govorilnih ur pozitivne izkušnje, saj so vedeli, da učitelj povabi učenca zraven zato, da se vsi trije udeleženci odkrito pogovorijo in skušajo skupaj izboljšati učno-vzgojno področje učenca. 4-je starši (36,4%) pa do sedaj niso imeli izkušenj s takšno obliko govorilnih ur.

Sklep

Na podlagi rezultatov lahko sklepam, da je oblika govorilnih ur z aktivno udeležbo učenca v primerjavi z ustaljeno obliko govorilnih ur (starši in učitelj) bolj učinkovita in uspešna. Ta sklep je oblikovan samo za vzorec 11-ih učencev in njihovih staršev ter ga zaradi majhnosti in nereprezentativnosti ne morem posplošiti na celotno populacijo. Za potrebe moje raziskave pa je zadoščal.

Trdim pa lahko tudi, da so govorilne ure z aktivno udeležbo učencev koristne, saj so s pomočjo takšne oblike govorilnih ur starši prepoznali veliko pozitivnih učinkov na učence. Tudi ta sklep zaradi majhnosti vzorca ne morem posplošiti na celotno populacijo. Pri zadnjem raziskovalnem vprašanju posebnih sklepov ne morem oblikovati. Bi pa predlagala učiteljem, da možnost aktivne udeležbe učencev na govorilnih urah predstavijo na prvem roditeljskem sestanku.

Literatura

1. Intihar Darja, Kepec Marjeta (2002). Partnerstvo med šolo in domom: priročnik za učitelje, svetovalne delavce in ravnatelje. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
2. Ličen Nives (2003). Šola uči o družini, družina o šoli … obe učita o življenju. V: A. Trnavčevič Anita (ur.), Sodelovanje s starši da, toda kako?: Zbornik/VI. Strokovni posvet v Menedžmentu v izobraževanju. Ljubljana: Šola za ravnatelje.
3. Mills Jean (1996). Partnership in the primary school: working in Collaboration. London, New York: Routledge.
4. Pergar Kuščar Marjanca (1999). Šola in otrokov razvoj: mlajši otrok v šoli. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.