Tečaj o učenju učenja

veronika_matjasic

Veronika Matjašič

Sažetak

Učenje je proces koji nas prati od rođenja. Zanimljivo je da nam sve ono što naučimo spontano ne predstavlja velike poteškoće i ne izaziva negativne osjećaje – obično se s poteškoćama u učenju susrećemo samo u školi. Kao školski savjetnik vrlo često u svome radu susrećem učenike koji imaju poteškoća u učenju. Stoga sam se odlučila za pohađanje duljeg tečaja o učenju za učenike petog razreda. Svrha ovog rada je predstaviti tečaj učenja i reakcije učenika koji su pohađali tečaj.

Ključne riječi: učenje, školsko učenje, spontano učenje, sposobnosti, motivacija, učenje učenja, tečaj.

Abstract

Learning is a process that follows us from birth. It is interesting that everything that we learn spontaneously does not present any major problems and does not cause negative feelings, usually we do not encounter difficulties in learning until going to school. As a school counselor, I often meet students who have learning difficulties. That was the reason why I decided to take a longer learning course for fifth grade students. The purpose of the article is to present the learning course and the responses of the students who attended the course.

Keywords: learning, school learning, spontaneous learning, abilities, motivation, learning to learn, course

1. Uvod

Službena i stručna definicija učenja (UNESCO/ISCED, 1993.) glasi: „Učenje je svaka promjena u ponašanju, informiranosti, znanju, razumijevanju, stavovima, vještinama ili sposobnostima, a koja je trajna i koju ne možemo pripisati fizičkom rastu ili razvoju naslijeđenih obrazaca ponašanja. ”(Marentič-Požarnik, 2012).

Mnogi stručnjaci smatraju da je učenje učenja jedna od ključnih životnih vještina (Ažman, 2008).

Dakako, učenici uče ovu vještinu u okviru gotovo svakog školskog predmeta, ali su povratne informacije učitelja svejedno potvrđivale da učenici jednostavno ne znaju učiti. U početku sam se s time borila tijekom individualnih susreta s učenicima. Istraživala sam njihove navike vezane za učenje, njihov stil učenja, vremensku organizaciju tijekom popodneva te ih pokušavala pripremiti za promjene za koje sam smatrala da su ključne za njihov napredak. Tada je priručnik Tatjane Ažman pod nazivom Učenje učenja – Kako učiti i naučiti vještine cjeloživotnog učenja našao svoj put u moj ured. Ovaj je priručnik bio glavni krivac za to da sam započela održavati tečaj učenja za pete razrede.

2. Sadržaj tečaja učenje učenja

Spomenuti priručnik bio mi je velika podrška u planiranju, a radionice sam prilagođavala učenicima naše škole jer je priručnik nastao tijekom rada sa srednjoškolcima. Dio priručnika predstavlja i CD s radnim listovima koji mi je također olakšao pripremu.

2.1 Mapa osobnog napretka

Uvodni susret posvetila sam razgovoru o učenju i važnosti mape osobnog napretka(portfolio). S učenicima smo razgovarali o svrsi osobne mape, kako ju uređivati te o tome da je njezina namjena prvenstveno praćenje vlastitog napretka u učenju. Susret smo završili uređivanjem prve stranice mape osobnog napretka.

2.2 Očekivanja učenika, pravila grupe

Cilj je bio da učenici postanu svjesni svojih očekivanja i istovremeno da kao voditelj susreta shvatim njihova očekivanja u vezi s tečajem učenja. Posebno smo se nasmijali učeniku koji je izjavio da nema nikakvih očekivanja jer ga je mama prijavila na tečaj i da je, vjerojatno, ona ta koja ima očekivanja.

Kako bi naše druženje bilo opušteno i da bismo se svi osjećali dobro, radili smo na oblikovanju pravila ponašanja i komunikacije te smo se složili da ćemo se svi zajedno potruditi da ih poštujemo. Objesili smo ih na istaknuto mjesto u učionici.

2.3 Što za mene znači učenje?

S učenicima smo upoznali uže i šire značenje pojma učenje te odredili našu definiciju učenja. Usput smo razmišljali o razlozima neuspjeha te o tome što sve pojedinac treba učiniti da bi bio uspješan. Zanimljiva je bila izjava učenika koji je rekao da konačno razumije. Upitan da objasni rekao je da ćemo tijekom svakog susreta naučiti „novi recept“ za to što treba učiniti kako bismo imali bolje ocjene.

2.4 Čimbenici učenja

Učenici su upoznali čimbenike učenja i postali svjesni njihove važnosti za vlastito učenje. Svaki učenik za sebe razmišljao je o tome koji ga čimbenici podržavaju u učenju i koji ga ometaju. Svoja saznanja podijelili smo s cijelom skupinom. Naš sljedeći korak bio je izrada plana promjena (na osnovi svih informacija koje su sakupili tijekom tečaja). Ovaj mi se korak činio izuzetno bitnim jer sam željela da učenici promijene, nadograde i nadopune svoj proces učenja.

2.5 Organizacija prostora i vremena za učenje te tako i samoga sebe

Upoznali smo značajke dobre organizacije prostora i vremena za učenje. Definirali smo kako bi trebao izgledati idealni prostor za učenje i što oni, učenici, mogu učiniti kako bi svoj prostor za učenje približili tom idealu. Nastavili smo sa stjecanjem uvida u to kako upravljamo svojim vremenom. Pri tome su učenici naučili osnovne principe upravljanja vremenom i postali svjesni kako mogu planirati svoje vrijeme za učenje. Slijedio je uvid u to kako samoga sebe pripremiti za učenje. Učenici su otkrili da je samopriprema jednako važna kao i sve ostale pripreme (prostor, organizacija vremena).

2.6 Pamćenje i zapamćivanje

Tijekom susreta koji su bili namijenjeni pamćenju i zapamćivanju učenici su stekli nova znanja o pamćenju. Procijenili su svoje pamćenje i upoznali različite tehnike za treniranje pamćenja. Također su upoznali uzroke zaboravljanja. Temu smo zaključili lekcijom posvećenom vježbama pamćenja koje su se učenicima posebice svidjele. Pogledali smo i neke od vježbi koncentracije.

2.7 Navike učenja, razlozi za učenje

Učenici su istraživali svoje navike učenja i pokušavali pronaći načine za njihovo poboljšanje. Također su istraživali razloge za učenje. Otkrili su da su njihovi razlozi za učenje sljedeći: učenje zbog ocjena, strah od roditelja, priprema za život itd. Ponovno su pregledali svoje planove za promjene te ih nadopunili, odnosno izmijenili.

2.8 Učenje iz duljih tekstova, rješavanje testova

S učenicima smo proučavali upute za učenje iz duljih tekstova te upute za rješavanje testova. Pregledali smo i prijedloge pojedinih nastavnika za učenje pojedinih predmeta.

clip_image002

2.9 Moj percepcijski stil

Ovoj smo temi posvetili mnogo vremena. Na početku smo se usredotočili na test percepcijskih kanala koji autorica nudi u priručniku. Kroz izmišljenu priču učenike sam povela na izlet u neko strano mjesto s uputama kako doći do muzeja u tom mjestu. Zatim sam ih zamolila da u bilježnicu napišu što bi učinili. Test im je bio zabavan, ali su svejedno bili malo zbunjeni.

Nastavili smo identificirati osjetila putem kojih prikupljamo informacije iz okoline te stekli znanje o tome što je to stil percepcije. Zatim su učenici uz pomoć testa upoznali svatko svoj percepcijski stil. Uočeni percepcijski stil uspoređen je sa zabilježenim odgovorom na testu percepcijskih kanala. Učenici sa slušnim percepcijskim stilom bi poslušali upute te ih slijedili do muzeja. Vidni tipovi učenika zatražili bi zemljopisnu kartu. Kinestetični bi tipovi od vodiča zatražili da ih odvede u muzej, a put natrag našli bi sami. Većina učenika imala je odgovor na priču u skladu s ustanovljenim percepcijskim stilom.

2.10 Metode i tehnike učenja

I ova je tema također bila vrlo zahtjevna i za nju je bilo potrebno nekoliko susreta. Učenici su svoj stil percepcije povezali s metodama i tehnikama učenja. Prepoznali su metode i tehnike koje su koristili već prije te odabrali nove, koje su testirali. Otkrili su da različiti sadržaji učenja te ciljevi učenja zahtijevaju i različite metode i tehnike učenja.

Većina učenika bila je voljna isprobati nove metode, dok su ih neki tek upoznavali i nisu ih željeli koristiti u praksi.

2.11 Bilješke

Učenici su uvježbavali umjetnost pronalaženja suštine u tekstu. Mnogi od njih imali su poteškoća u ovom području. Ne samo da nisu bili vješti u pronalaženju bitnih podataka, već nisu znali ni svojim riječima ukratko prepričati pročitano. Većina je koristila iste riječi koje koristi autor teksta. Bilo je potrebno mnogo vježbe s različitim tekstovima. Nastavili smo učiti uz pomoć raznih vrsta bilješki te otkrivali koje im vrste zapisa odgovaraju. Pregledali su svoje bilješke i tražili načine kako ih poboljšati. Učinivši to, otkrili su da su im učitelji diktirali materijal koji su morali zapisati u bilježnicu te su zaključili da im to znanje još uvijek nije potrebno.

3. Zaključak

Moja glavna namjera bila je osposobiti učenike da sami planiraju proces učenja te da postanu svjesni toga da na njihov uspjeh ili neuspjeh utječu mnogi čimbenici. Ne bi bilo pošteno tvrditi da sam cilj postigla s apsolutno svim učenicima uključenim na tečaj, ali sam s tečajem nastavila i sljedeće godine, mijenjajući ga i iskušavajući svake godine nove stvari.

Literatura

  1. Ažman, T. (2008). Učenje učenja – kako učiti in se naučiti spretnosti vseživljenjskega učenja. Priročnik za učence, dijake, učitelje, razrednike in svetovalne delavce. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
  2. Ažman T., Brejc M. in Koren A. (2014). Učenje učenja: primeri metod za učitelje in šole. [e-knjiga]. Kranj: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru in Šola za ravnatelje. Dostopno na: https://solazaravnatelje.si/ISBN/978-961-6637-61-9.pdf [31. 10. 2018].
  3. Marentič-Požarnik, B. (2012). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS
  4. Pečjak, V. (1977). Poti do znanja. Metode uspešnega učenja. Ljubljana: Tiskarna Tone Tomšič.

Primer eksperimentalnega pouka – študija primera

natasa_meh_peer

Nataša Meh Peer

Uvod

V šolskem letu 2017/18 sem poučevala slovenski jezik v izjemnem 4. letniku, kjer se dijaki izobražujejo v programu tehnik mehatronike. V razredu je bilo 26 dijakov, katerih sposobnosti in delovna vnema ter pozitivna klima razreda, so bile visoko nad ostalimi razredi.

Kurikul sem že v prvem letniku individualizirala in prilagodila dijakom glede na njihove sposobnosti in tako smo skozi leta postopoma, z različnimi sodobnimi metodami pristopali k učnim vsebinam.

Namen članka je skozi praktične izkušnje prikazati delo v razredu, kjer so dijaki z boljšimi sposobnostmi in predznanjem in predstaviti učiteljem, kako popestriti pouk in dijakom ponuditi boljšo učno izkušnjo, z novimi, izvirnimi učnimi metodami.

Šolski razred

Morda je prav, da najprej definiramo pojem šolski razred/razredna skupnost (govorimo razredu v srednji šoli) ni naključno oblikovan, saj so prav vsi mladostniki, ki so del razredne skupnosti del širšega zgodovinskega trenutka in dogajanja, prostora v katerem so se znašli …

Šolski razred je torej skupina mladostnikov iste starosti, z enakim/podobnim predznanjem, za katero veljajo enaki izobraževalni in vzgojni cilji.[1] Seveda ne smemo pozabiti, da ti mladostniki hodijo na isto šolo. Na šole pa lahko gledamo kot na organizacije[2] ali kot na skupnosti. V kolikor nam šole predstavljajo zgolj organizacije, potem govorimo predvsem o administrativnih vidikih, kadar pa jih razumemo kot skupine, kar počnemo v primeru ERŠ, potem opazujemo vrednote in zato pripisujemo globji pomen čustvom, pripadnosti, povezanosti, solidarnosti, sodelovanju … Ob tem je potrebno poudariti, da v sodobnem času stremimo k šolam − skupnostim, saj na tak način gojimo bolj podporne medosebne odnose, ki spodbujajo poštenje,[3] skrb za druge in osebno odgovornost.

Drugo, kar jih spet določa v točno določeno skupino je generacija, ki ji pripadajo. Ta generacija jim narekuje pravila oblačenja, besedišče ipd., vendar jih ne ločuje kulturno in etnično. Tretja determinanta, v katero razredno skupnost bo vključen mladostnik, je, kaj je v interesu njegove »klape«. Četrta determinanta pri določanju mladostnikov v razredno skupnost so njihovi poklicni interesi, zaradi katerih izberejo točno določeno šolo.

Skupina dijakov v razredu se je torej znašla skupaj, ker so bili tako razporejeni, kot tudi zato ker so se sami odločili in izbrali ravno ta izobraževalni program, in prav to šolo. Za njih je pomembno, kako bodo med sabo sodelovali in če sploh bodo, kako se bodo povezali v skupine in na podlagi česa bodo skupine oblikovali.

Torej, če izhajam pri svojem pouku iz sodobne reformirane šole, o kateri govorim, potem strnem glavna načela reformske pedagogike v naslednje točke:[4]

  • otrok naj se razvija svobodno, naravno, nuditi mu je potrebno možnost za samoiniciativnost ter izražanje sebe
  • otrokove interese je potrebno zadovoljiti, mu omogočiti direktne in indirektne stike z okoljem z uporabo izkušenjskega učenja
  • učitelj naj usmerja otrokovo aktivnost, naj ga spodbuja k uporabi svojih čutil, naj otroka spodbuja k opazovanju in presojanju ter naj ga predvsem nauči, kako uporabiti različne vire znanja, kot so različne življenjske dejavnosti ter knjige
  • učitelji morajo poznati otrokov psihični razvoj, da mu lahko prilagodijo vsebine in metode dela; pri ocenjevanju pa je ključen otrokov fizični, umski in moralni napredek
  • velik poudarek je na telesni vzgoji ter higieni; v skladu s tem se zahteva tudi boljše materialne pogoje za delo: večje, bolj svetle in zračne prostore
  • ključno je sodelovanje med šolo in domom z namenom, da učitelji in starši v sodelovanju delajo v dobrobit otroka
  • šole naj preizkušajo nove pedagoške ideje.

Pomembno pa je, da se zavedamo, da je zelo pomemben faktor, kako bodo dijaki v razredu sodelovali in se povezovali, kakšna je bila njihova socializacija. Vendar otroci v svoji socializaciji niso pasivni opazovalci in izvrševalci pravil, ampak sami sooblikujejo svojo socializacijo. Pri tem je pomembno, da je socializacija interakcija z okolico, kamor uvrščamo starše. Za to tako imenovano primarno socializacijo so značilni osebni, intimni in pristni odnosi. Tukaj si otrok pridobiva prve vzorce, izkušnje vedenja in temeljna družbena pravila.

Sekundarna socializacija pomeni stik s sovrstniki, pri čemer posameznik spozna različne vrednote, norme in se lahko odločuje o njihovem sprejemanju. Za predstavljen članek je pomembna tako primarna kot sekundarna socializacija, saj kot pravi Ingold:[5] »Socializacija je interakcija z okolico in izkušnje posameznika skozi učni proces.« Saj so se v razredu o katerem teče beseda znašli mladostniki s podobno primarno socializacijo (podobne vrednote, delovne navade, učenje …). Nazadnje se v obdobju adolescence posameznik sreča še s terciarno socializacijo, ki je v resnici priprava na vloge, ki jih bo odigral skozi življenje.

Če izhajam iz psihologije, potem primarno razumem, da se določene kulturne informacije, predvsem o spretnostih prenašajo znotraj generacij (torej znotraj družinskega kroga) in to lahko razumemo kot socialno učenje. In razred, v katerem sem preizkusila drugačne poti do znanja, se lahko skoraj teoretično opredeli kot primeren za eksperimentiranje, kar bo prikazano v naslednjem poglavju.

Delo v razredu

Z dijaki sem pripravila 4 zanimive šolske ure, pri katerih smo združili kar nekaj vsebin in jih med sabo prepletli in povezali, da smo prišli do zaključnega, željenega učinka.

1. ŠOLSKA URA

Pri obravnavi zgodovine jezika, sem dijake glede na učno obliko razporedila po skupinah (po 4 ali 5),[6] kjer so s pomočjo učbenika in delovnega zvezka samostojno obravnavali snov. V učbeniku za 4. letnik so pri zgodovini jezika predvsem fotografije aktualnih besedil, knjig iz določenega obdobja zgodovine jezika in vprašanja, ki vodijo k razmišljanju. Dijakom sem dala nalogo, naj si ogledajo besedila, jih preberejo in razmislijo o njih ter odgovorijo na nekaj izbranih vprašanj, ki so pod vsakim besedilom v učbeniku.

V zaključku so imeli navodilo, naj se dobro pripravijo, na zagovor, zakaj menijo, da je ravno njihovo obdobje, avtorji, dela največ doprineslo k razvoju slovenskega jezika, saj bodo o svojih prepričanjih argumentirano govorili na okrogli mizi.

2. ŠOLSKA URA

Okrogla miza pa je bila izbrana besedilna vrsta, o kateri smo se poučili pri naslednji uri. Spoznali smo (nekaj osnov sem predstavila frontalno, sicer pa so delali v dvojicah) njene značilnosti, kako poteka, kdo jo vodi, katere so teme obravnave in za domačo zadolžitev so morali preveriti, katere okrogle mize obravnavajo na naši televiziji.

3. ŠOLSKA URA

imageNaslednjo učno uro smo obravnavali besedilno vrsto zapisnik (nekaj osnov sem spet predstavila frontalno, sicer pa so delali v dvojicah), kjer smo poudarili bistvo njegovega tridelnega oblikovanja in objektivnosti. Za domačo nalogo so morali zapisati zapisnik zadnje razredne ure.

Slika 1. Fotografija iz učbenika za 4. letnik

Tako smo v 3 urah spoznali vsaka skupina svoje poglavje iz zgodovine jezika, besedilni vrsti okrogla miza in zapisnik in čakala nas je še sama izvedba okrogle mize v razredu.

4. ŠOLSKA URA

Najprej smo pripravili razred, da smo se posedli okrog miz v krogu. Vsaka skupina je morala sodelovati v celoti (ne le predstavnik – ob vsakem novem vprašanju moderatorja je moral odgovoriti drug član skupine). Izbrali smo moderatorja, kateremu sem pripravila 3 ključna vprašanja:

  1. Utemeljite, zakaj je ravno vaše obdobje zgodovine jezika najbolj zaslužno za razvoj slovenskega jezika.
  2. Predlagajte in utemeljite, zakaj je ravno vaš predstavnik obdobja najbolj zaslužen za razvoj slovenskega jezika.
  3. Glede na predstavljene in argumentirane predloge, se zedinimo, katero obdobje in predstavnik sta najbolj zaslužna za razvoj slovenskega jezika.

Razred smo preuredili v soočenje ob okrogli mizi in s pomočjo moderatorja vroče razpravljali. Ob tem je iz vsake skupine en dijak pisal zapisnik o dogajanju. Na koncu smo zapisnike primerjali.

Ugotovitve

S pomočjo teorije o tem, kdo so mladostniki, ki se naključno ali pa tudi ne, kot smo ugotovili znajdejo v razredu, kako vplivajo na medsebojne odnose, kako sodelujejo, sem pomagala odstreti tančico skrivnosti, zakaj je bila prav ta razred tako izjemen. Prav tako pa sem s pomočjo predstavljene teorije reformske pedagogike, tem reformam tudi sama poskušala vdahniti vsebino in jih preizkusiti v razredu. Prav tako pa je bila tudi teorija socializacije ključna pri tem, da imajo dijaki v tem razredu veliko skupnih točk. In glede na to, da ugotavljamo, da je frontalni pouk »pase« in se učitelji trudimo, da bi dijakom približali učno snov, jo popestrili, naredili zanimivo, moram zapisati, da nam je to v teh 4. urah odlično uspelo.

Razlogi pa so naslednji:

Dijaki imajo radi delo v skupinah, s čimer smo začeli prvo uro. Skupaj so raziskovali obdobje zgodovine slovenskega jezika, za katero sem jih zadolžila in si o njem ustvarili svojo sliko, saj so vedeli, da bodo na koncu morali argumentirati in predstaviti svoje obdobje.

Druga ura, ki je bila namenjena raziskovanju besedilne vrste okrogla miza, je bilo delo v dvojicah, ker med seboj radi sodelujejo, jim je bilo zelo zanimivo. Sveda sem jim osnovne zakonitosti pomagala poiskati.

Tretja ura, kjer smo se spoznali z besedilno vrsto zapisnik, smo spet spoznali skozi moj kratek vpogled in samostojno delo v dvojicah.

Četrta ura pa je bila spet izstop iz ustaljenega, že dekonstrukcija prostora je bila izziv. Dijaki so resno vzeli svoje argumentacije. Njihova lastna vloga v procesu učenja je bila pomembna. Za svoje argumente so se pripravili in trudili so se prepričati ostale, da imajo prav. Ob tem pa so spoznali še, kako nastaja zapisnik.

Takšna obravnava učne snovi zahteva inovativnost učitelja in veliko dodatne priprave za učitelja. Se pa izkaže za izjemno zanimivo učno izkušnjo, tako za dijake kot za učitelja samega. Kajti že sama dekonstrukcija običajnega učnega prostora za šolskimi klopmi v skupine in ob okroglo mizo je dodatna motivacija dijakom, da se potrudijo, ker se dogaja.

Literatura

  1. Ingold, T. (2007): »The Social Child«, v: Fogel A., King, B., Shanker, S. ur., Human Development in the Twenty-First Century. A Dynamic Systems Approach to the Life Sciences, Cambridge University Press.
  2. Mikek, K. (2015): Organizacijska kultura in klima v šoli, Doktorska disertacija. PEF v Ljubljani.
  3. Ule, M.; Miheljak, V. (1995): Prihodnost mladine, Ljubljana, DZS.
  4. Žlebnik, L. (1978): Obča zgodovina pedagogike, Ljubljana, DZS.

[1] Ule, 1988.
[2] Sergiovanni, Starratt. 1993. (v Mikek 2015.)
[3] Schaps, 2003. (v Mikek 2015)
[4] Žlebnik, 1978.
[5] Ingold, 2007.
[6] Delo v skupinah: cilji: aktivno sodelovanje, predstavitev lastnih izkušenj, ozaveščanje že znanih stvari in razvijanje sposobnosti samostojnega obravnavanja informacij in reševanja problemov. Skupine sestavljamo naključno, ker je pri novih skupinah v začetni fazi značilna izrazita potreba po stikih in spoznavanju drug drugega. Naključne skupine imajo to prednost, da izničijo že pridobljene vzorce dela v paru ali v skupini. Napoved teme oz. vsebinske delovne naloge pred oblikovanjem skupine ima določene prednosti. Če se najprej napove oblikovanje, se pozornost dijakov usmeri na to. Ko sestavimo skupine, razdelimo delo.

Kako krepiti učenčevo samopodobo in pozitivno klimo

v razredu?

jana_klavora

Jana Klavora

Uvod

Sem razredna učiteljica z več kot 20-letnimi pedagoškimi izkušnjami. Moja prioriteta je bila vedno učenčevo dobro počutje v razredu, ki je povezano tudi z otrokovo samopodobo. Kako torej pomagati šolarju, da bo skozi vzgojno-izobraževalni proces udejanjil svoje intelektualne, a tudi čustvene kapacitete in da se bo kot odrasla oseba znašel v življenju -tako poklicnem, družbenem in zasebnemV tem šolskem letu sem si zadala, da bom posebno skrb namenila učenčevi samopodobi in njeni rasti. V pomoč so mi bili merilniki – interno gradivo, ki sva ga izdelali skupaj s šolsko psihologinjo ter socialne igre, ki so krepile medosebne vezi in učenčevo samozavedanje lastne vrednosti.

Čustvena stanja

O čustvih v razredu se veliko pogovarjamo. Tako na primer ob sličici veselja začnem vsako ponedeljkovo prvo uro z vprašanjem: »Bi želel kdo deliti z nami kaj lepega, kar se mu je zgodilo čez vikend?« Učenci so se navadili, da me ob koncu pouka pozdravijo tako, da se ob pozdravu z roko še dotaknejo sličice, ki ponazarja, kako so se počutili tega dne. Na ta način tudi odkrivam morebitne stiske, ki jih razrešujem na štiri oči, ko drugi otroci odidejo iz razreda.

clip_image002 clip_image004 clip_image006
Slika 1, 2, 3: Čustvena stanja

Učna uspešnost

Učenčeva samopodoba se gradi skozi učno uspešnost. Da pa bo otrok učno uspešen, mora nadgraditi znanje o sebi in svojem samozavedanju. Zato namenim na začetku šolskega leta štiri razredne ure temu, da učenci dobro spoznajo samega sebe.

clip_image008clip_image010clip_image012
Slika 4, 5, 6: Spoznavanje samega sebe

Razredni nabiralnik prijaznih sporočil

clip_image014Razredni nabiralnik imamo v učilnici z namenom, da krepimo medosebne odnose in pozitivno klimo v razredu. Na ponedeljek določimo pravila pisanja, petek pa je dan za odpiranje pošte in prebiranje sporočil. Najvažnejše pravilo pisanja je, da v nabiralnik oddamo samo prijazna sporočila.

Slika 7. Razredni nabiralnik

Socialna igra »Za mojih hrbtom«

Učenec, ki sedi pred gručo sošolcev, obrnjen proč od njih, in jim kaže hrbet, (vmes postavimo še vidno oviro) posluša za svojim hrbtom pozitivne komentarje o sebi. Igra je za učence zelo zabavna in jih hkrati osreči.

Ob koncu dejavnosti so učenci reševali še učni list, na katerega so zapisali, katere njihove lastnosti cenijo sošolci in na katere tri lastnosti je sam najbolj ponosen. Cilj igre: ozavestiti svoje dobre lastnosti in dejanja.

clip_image016 clip_image018
Slika 8. Socialna igra »Za mojih hrbtom«

Socialna igra »Harmonika«

Na dogovorjeni znak so morali v prazen okvirček na list zapisati pozitivno misel o sošolcu, katerega ime je bilo na listu. Po izteku časa so list prepognili, da je bila vsebina skrita in podali so ga naprej sosedu v smeri urinega kazalca, hkrati pa prejeli novega. Igra se je končala, ko so vsi zapisali pozitivne lastnosti vsem svojim sošolcem in ko so si lahko prebrali mnenja sošolcev o njih samih. Cilj igre: ozavestiti svoje dobre lastnosti in dejanja.

clip_image020clip_image022
Slika 9. Pozitivne misli

Anketni vprašalniki in pozitivne trditve o sebi

Na začetku šolskega leta so učenci rešili vprašalnik s pozitivnimi trditvami, katere so podčrtali v primeru, da zanje trditev drži. Isti vprašalnik so ponovno reševali meseca maja, torej pol leta kasneje. Najbolj me veseli dejstvo, da opažam majhen premik k izboljšanju samopodobe pri tistih učencih, ki so imeli o sebi slabše mnenje in se tudi slabše ovrednotili.

Pozitivne trditve

Primer pozitivnih trditev, o katerih otrok razmišlja in jih ozavešča:

slika1

b) Dokončam stavke

Primer nedokončanih stavkov, ki sprožijo pozitivno razmišljanje o sebi.

slika2

To sem jaz

Primer trditev, za katere se učenec odloči, v kolikšni meri zanj veljajo. Na podlagi odgovorov sem teme razdelila na: učenje, odnose in moje počutje.

tablicatablica1

Zaključek

Rezultati primerjav merilnikov o učenčevi samopodobi na začetku šolskega leta in sedaj na koncu so pokazali odstopanja v pozitivno smer. Izkazalo se je, da se učenčeva samopodoba ni kaj dosti spremenila pri učno uspešnih učencih. Samopodoba se je minimalno (a vendarle se je) izboljšala pri tistih učencih, ki so imeli o sebi slabše mnenje, bili učno manj uspešni in bili v razredu bolj osamljeni. Ker mora biti človek zadovoljen z majhnimi koraki, sem s svojo zadano nalogo tudi sama zadovoljna.

Literatura

  1. Interno gradivo OŠ Solkan– Jana Klavora v sodelovanju s šolsko psihologinjo Barbaro Stožir Curk (Dokončam stavke, Pozitivne trditve).
  2. Lečnik A, Schweiger S, Šuštaršič M: Priročnik za učence z disleksijo, Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2015 (dovoljeno za fotokopiranje).
  3. Roškar S, doc. dr.: Duševno zdravje otrok in mladostnikov; Služba vlade republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, Ljubljana, 2015. www.zdravjemladih.si/data-si/file/dusevno_zdravje.pdf 
  4. Tacol Alenka: Deset korakov do boljše samopodobe/Priročnik za učitelje za preventivno delo v razredu/delavnice za mladostnike; Celje 2011.