Skupno poučevanje razrednega učitelja

in športnega pedagoga v prvem triletju osnovne šole

urska_ticar

Urška Tičar

Povzetek

Delo, ki ga opravi skupina strokovnjakov, je zagotovo kvalitetnejše kot delo posameznika, saj je obdelano z različnih strokovnih področij.

Pri skupnem poučevanju razrednega učitelja in športnega pedagoga smo zasledovali naslednje cilje: večjo varnost otrok, intenzivnejšo in kvalitetnejšo športno vzgojo ter pripravo kvalitetnih programov izvajanja športne vzgoje v drugem triletju osnovne šole. Pri uresničevanju postavljenih ciljev smo skrbno načrtovali proces športne vzgoje, zasledovali novosti pri vzgoji in poučevanju mladih, usklajevali različna mnenja in nenehno nadzorovali in usmerjali delo tima razrednih učiteljec in športnih pedagogov.

Ob analizi dela smo ugotovili, da smo postavljene cilje dosegli, se pravi da smo dosegli širši pogled na športno vzgojo najmlajših v osnovni šoli. Z izmenjavo izkušenj so se znanja in izkušnje razrednega učitelja in športnega pedagoga obogatili.

Timsko delo in skupno poučevanje razrednega učitelja in športnega pedagoga je zagotovo kvalitetnješi način vodenja vzgojno-izobraževalnega procesa.

1. Uvod

V nižjih razredih osnovne šole bi športni pedagogi in razredni učitelji lahko izvajali bolj varno in kvalitetnejšo športno vzgojo. Pogoj za to je interes in pripravljenost za nov način dela, ki zahteva sodelovanje razrednega učitelja in športnega pedagoga pri pripravi in izvajanju ur športne vzgoje. Če vidimo, da to delamo v dobro otrok, nam zagotovo ne bo težko.

2. Opredelitev problema

Poznano nam je dejstvo, da je za otrokov gibalni razvoj pomembno obdobje med 6. in 10. letom starosti. Takrat lahko bistveno vplivamo na njihove gibalne sposobnosti, spretnosti in znanja, zato sem pri svojem delu iskala načine, kokako otrokom v osnovni šoli nuditi čim kvalitetnejšo in varno športno vzgojo. Načinov je več, od športnih oddelkov, šola v naravi, do skupnega poučevanja s športnim pedagogom. Razredni učitelj je usposobljen za več predmetnih področij, zato je usposobljenost športnega pedagoga na športnem področju odlična kombinacija za združitev moči, ki je lahko podlaga za kvalitetno športno vzgojo. Če pa skupno puočevanje deluje kot tim, potem je to še toliko bolje, saj se vsak posamezni član tima trudi za skupni uspeh.

3. Cilji in hipoteze

Pri izvajanju skupnega poučevanja razrednega učitelja in športneg pedagoga smo si postavili v začetku tri glavne cilje, ki smo jih kasneje dopolnili.

Ob zaključku projekta sem zasledovala šest glavnih ciljev:

  • Povečati varnost otrok pri športni vzgoji.
  • Povečati kvaliteto pouka športne vzgoje na razredni stopnji, saj se razred razdeli med dva učitelja in posameznemu učencu lahko namenimo več časa, na vrsto pri vadbi pride tudi večkrat.
  • Vpeljati timsko delo med učitelji predmetne in razredne stopnje.
  • S sodelovenjem športni pedagog prenese svoje izkušnje in znanja pri poučevanju športne vzgoje na razredne učitelje in obratno.
  • Priprava gradiv in pripomočkov za skupno poučevanje razrednega učitelja in športnega pedagoga.

4. Metodologija

Projekt sem izvajala tri leta. Na osnovi izkušenj sem vsako leto kaj izboljšala ali dodala. Težišče postopkov pri delu je obsegalo:

  • Predstavitev skupnega poučevanja.
  • Oblikovanje programa dela tima za projekt skupno poučevanje pri športni vzgoji.
  • Priprava programov skupnega poučevanja razrednega učitelja in športnega pedagoga za oddelek.
  • Skupne priprave razrednega učitelja in športnega pedagoga na ure športne vzgoje.
  • Analiza dela ob polletju in po končanem šolskem letu.
  • Priprava zaključkov in upoštevanja dobrih in slabih stvari pri planiranju za naslednje šolsko leto.

Posebno poglavje je delo tima za skupno poučevanje, pri katerem sem upoštevala naslednje:

  • V timu so sodelovali učitelji, ki so želeli.
  • Učitelja v timu sta enakopravna ob upoštevanje različnih strkovnih znanj.
  • Učitelja v timu skupno načrtujeta delo pri športni vzgoji ter ga tudi spremljata.
  • Pri urah športne vzgoje oba učita vse otroke.

Skupno poučevanje sem izvajali na tri načine:

  • Razredni učitelj in športni pedagog poučujeta skupaj vse ure športne vzgoje.
  • Razredni učitelj in športni pedagog poučujeta samo eno uro tedensko.
  • Razredni učitelj in športni pedagog poučujeta skupaj pripravita plan ur športne vzgoje, ure športne vzgoje pa izvaja samo razredni učitelj.

5. Rezultati

Najpomembnejši realizirani cilji so naslednji.

  • Povečana je varnost otrok pri pouku športne vzgoje in večja kvaliteta pouka športne vzgoje zaradi manjših vadbenih skupin in učitelj ima več časa za posameznega otroka.
  • Delo timov učiteljev je uspešno in tudi pri ostalih učiteljih vzbuja željo po skupnem poučevanje športne vzgoje, željo sodelovati v timu.

Športna znanja in spretnosti otrok so višjem nivoju kot pri tistih, ki skupnega poučevanja niso imeli. Otroci so bili s takšnim načinom poučevanja športne vzgoje zelo navdušeni in zadovoljni. Pomebno je, da je prišlo do izmenjave znanj in izkušenj med učitelji predmetne in razredne stopnje. Tako pridobljena znanja in izkušnje ter v timu pripravljena in izdelana gradiva sem prenesla tudi na učitelje, ki niso sodelovali pri skupnem poučevanju.

Pri skupnem poučevanju smo dosegli pozitivne rezultate. Razredni učitelji smo bili najbolj zadovoljni, če je športni pedagog sodeloval pri planiranju in vseh urah športne vzgoje. S tem načinom so bili zadovoljni tudi otroci. Poleg večje kvalitete, intenzivnosti vadbe in varnosti, je pri tej obliki skupnega poučevanja manjša verjetnost, da bi ure športne vzgoje odpadale. Nekaj manj zanimanja je bilo za delo, kjer sta razredni učitelj in športni pedagog skupno ure športne vzgoje zgolj načtovala, izvajal pa jih je razredni učitelj, vendar včasih ni potekalo tako, zaradi organizacije dela.

Če pa gledamo na skupno poučevanje športnega pedagoga in razrednega učitelja z vidika strokovnega tima, pa ugotavljam, da ima timsko delo precej prednosti pred individualnim delom. Glavne prednosti so naslednje:

  • Več idej pomeni lažje načrtovanje, bolj zanimiv, dinamičen in kvalitetnejši pouk.
  • Medsebojno dopolnjevanje članov pedagoškega tima.
  • Imamo več individualiziranega in diferenciranega dela z učenci, večje je varnost hitrejše so povratne informacije do učitelja.

6. Zaključek

Z uvajanjem skupnega poučevanja razrednega učitelja in športnega pedagoga smo dosegli kvalitetnejšo športno vzgojo v nižjih razredih osnovne šole. Ker sta bila pri urah prisotna dva učitelja, lahko učitelj posameznemu učencu nameni več časa. Vadba pri urah športne vzgoje je intezivnejša in bolj varna. To pa je dobro izhodišče za kvalitetno delo pri urah športne vzgoje. Prav tako prihaja do bogate izmenjave izkušenj, medsebojne pomoči in do dopolnjevanje znanja dveh učiteljev.

7. Literatura

  1. Čoh, M., Škof, B., M.,… (1994, 1996). Cilji šolske športne vzgoje. Ljubljana, Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
  2. Pirc, M.,… (1984). Priočnik za pedagoge športne vzgoje. Ljubljana, Šolski center za telesno vzgojo.
  3. Sluga, S. (1981). Telesna vzgoja za nižje razrede osnovne šole. Ljubljana, Mladinska knjiga.
  4. Polak, A. (1998). Timsko delo v šoli. Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Razrednik – ključ uspješne komunikacije

elena_kovacic

Elena Kovačić

Biti razrednik je najsloženije zaduženje svakog učitelja.

Za tu dužnost nije dovoljno da učitelj bude izvrstan stručnjak u svojem području, već mora biti čovjek s ljubavlju za učenike, sa smislom za komunikaciju i organizaciju, mora posjedovati sposobnost empatije, imati neograničenu strpljivost, fleksibilnost, biti otvoren za nove ideje i stalno imati na umu da rukovodi razredom gdje postoje individualne razlike među učenicima.

Razrednik, kao duša razrednog odjela, ima odgovornu ulogu za uspješnost pojedinca i razreda kao cjeline. Da bi u tome uspio, mora demokratski voditi razredni odjel, otvoreno komunicirati, usmjeriti zajedničke aktivnosti prema svrsi i sustavno motivirati sve subjekte u odgojno-obrazovnom procesu.

Razrednik se treba dobro pripremiti za razredništvo, proučiti literaturu, razgovarati s ostalim razrednicima o njihovim iskustvima, polaziti organizirano stručno usavršavanje za razrednike (ako postoji) i tada će uspostaviti dobru komunikaciju s učenicima, roditeljima, ravnateljem, članovima razrednog i učiteljskog vijeća pa i ljudima iz lokalne i šire društvene zajednice.

Kako postići da škola bude mjesto u kojem učenici rado borave?

slika_1 Svaki bi se učenik u školi trebao dobro osjećati, a da bi to mogao, treba znati komunicirati, prije svega s razrednikom, ostalim učiteljima i učenicima u razrednom odjelu. Učeniku treba usaditi stav da je svako dijete dobro i želi takvime biti, da svatko ima potencijal i vrijednost, a o njima samima ovisi kako će to iskoristiti za svoj napredak i koje će moralne vrjednote usvojiti. Djecu treba učiti da prepoznaju ljepotu u različitostima, da prepoznaju opasnost, pomognu drugima koji su u nevolji, da je potrebno surađivati s drugim ljudima u svakodnevnom, običnom životu, da je ljepše raditi u slozi, učiti u skupini, treba ih naučiti da poštuju sebe i druge jer je na taj način moguće postići kvalitetno zajedništvo.

Komunikacija

Prema Wikipediji je komunikacija proces razmjene informacija preko dogovorenog sustava znakova. Komunikacija je proces slanja informacija sebi ili bilo kojem drugom entitetu, najčešće pomoću jezika. Doslovno znači: učiniti nešto općim ili zajedničkim.

Komunikacija je u razredu vrlo važna jer uvjetuje kakvo će biti ozračje u cijeloj školi. U mnogim školama uloga učitelja razredne nastave je da, uz obrazovnu ulogu, svoje učenike upozna s načinima komuniciranja: da im mogući da upoznaju sebe, da znaju razgovarati, slušati, opažati, da se međusobno bolje upoznaju i uvažavaju. Takvi učenici pri dolasku u 5. razred međusobno surađuju, naučeni su raditi u skupinama i timski jer su suradničko učenje primjenjivali od nižih razreda.

U nekim se osnovnim školama u 5. razredu formiraju novi razredni odjeli. Za neke je učenike to vrlo stresno razdoblje jer više ne idu u razred s dotadašnjim prijateljima, nema više učiteljice koja ih „poznaje u dušu“, odjednom imaju mnoštvo predmeta i mnoštvo novih učitelja. Sada na scenu ulazi razrednik – čovjek koji i sam treba upoznati novu djecu te omogućiti da se i sami bolje međusobno upoznaju kako bi mogli djelovati kao razred.

Razrednik – ključ uspješne komunikacije

slika_2 S obzirom da i sama radim u jednoj takvoj školi, bio mi je izazov kako upoznati učenike, a da to predstavlja zabavu, a ne stres. Uvijek su mi bile zanimljive nove ideje pa sam na satovima razrednika i u redovnoj nastavi počela primjenjivati mnogo toga što sam čula, vidjela, pročitala ili iskusila. Mnoge igre o kojima ću govoriti proizašle su iz rada u dramskoj grupi u kojoj su socijalne vještine ponekad važnije od talenta pojedinaca da bi rad bio kvalitetan. Sve je više literature o dramskom odgoju, a pomoć kako dramske igre uvrstiti u svakodnevni rad, nudi i http://www.hcdo.hr.

Za upoznavanje sam odabrala jednostave igre u kojima smo morali zapamtiti tuđa imena pri čemu je meni bilo puno teže nego učenicima (neki su se poznavali od prije). Posebno je bilo zabavno kad su neki zamijenili imena učenika (osobito ja, i dan–danas ih ponekad prozovem krivim imenom). Igra „A i B biografija“ bila je većini učenika zabavna jer su bili netko drugi. Nešto je teže bilo učenicima koji imaju problema s usmenom komunikacijom jer svojeg suigrača nisu predstavili baš onako kako bi on to napravio sam, ali su se trudili.

Za razvijanje suradničkoh odnosa i međusobnog povjerenja odabarala sam neke igre koje radim u dramskoj grupi, a cilj im je da učenici budu spontani, opušteni i otvoreni te da se razvija potreba za radom u skupini. U pozitivnoj klimi učenici su upoznavali ostale suučenike, uočavali međusobne sličnosti i razlike pa su često iz tih aktivnosti proizašla i nova prijateljstva.

Uskoro su se učenici počeli navikavati na rad u skupinama, znali dobro rasporediti uloge u timskom radu, međusobno si pomagali i počeli primjenjivati pravila koja su sami donijeli. Većina učenika je prihvatila ovakav način rada jer im je zanimljiv i rado u njemu sudjeluju, ali neki su učenici, unatoč našim naporima, ostali „individualci“ kojima je sve glupo i dosadno. Kako nisu nikad bili prisiljavani da rade aktivnosti koje im se ne sviđaju ili one u kojima se ne osjećaju ugodno, nakon nekog su im vremena naše aktivnosti ipak postale zanimljivije pa su se počeli pridruživati igrama.

Uglavnom, cilj je postignut – razred je počeo djelovati kao cjelina.

 

Izvori:

  1. Ivanek, A. Kreativni razrednik/razrednica. Zagreb : Profil, 2003.
  2. Ajduković, M.; Pečnik, N. Nenasilno rješavanje sukoba. Zagreb : Alinea , 2002.
  3. Janković, J. Sukob ili suradnja. Zagreb : Alinea, 2002.
  4. Klippert, H. Kako uspješno učiti u timu. Zagreb : Educa, 2001.
  5. Glasser, W. Nastavnik u kvalitetnoj školi. Zagreb : Educa, 1999.
  6. Dijete škola obitelj: časopis za odgoj i obrazovanje djece osnovnoškolske dobi namijenjen stručnjacima i roditeljima (http://www.korakpokorak.hr/)
  7. http://www.hcdo.hr
  8. http://www.dadalos.org