Otroške igre naših babic

urska_ticar

Urška Tičar

Povzetek

Velik del otroških iger je danes pri otrocih že pozabljenih. Otrokovi soigralci so postali junaki televizijskih in računalniških iger. Otroci postajajo vedno bolj pasivni opazovalci, težave imajo s socializacijo in vključevanjem v skupinske igre. Naš cilj je bil prikazati in naučiti otroke razredne stopnje čimveč iger. Igre se lahko izvajajo v različnih okoliščinah. Rezultati so se pokazali kot zelo pozitivni. Otroci so igre lepo sprejeli in se z veseljem odzvali nanje.

Uvod

Otroške igre iz zapuščin naših babic spada v ljudsko kulturno dediščino. Ustvarjali in spreminjali so jih naši pra-pradedi za potrebe svojega preživetja.

V prispevku sem opisala nekaj »starih« iger, ker ne želim, da bi stopile v pozabo. Projekt sem izvajala v šolskem letu 2017/18 v oddelku 5. razredov in podaljšanega bivanja. Gre za gibalno-ritmične igre, ki se jih otroci lahko igrajo v uvodnih urah športne vzgoje, na športnih dnevih, v popoldanskem varstvu, v uvodni motivaciji ali ob zaključku ure in seveda v svojem prostem času.

Te igre otroke sprostijo, jih socializirajo in jim dajo možnost gibanj, ki ga pa današnji otroci zelo potrebujejo. Opaziti, je da današnji otroci postajajo pasivni, imajo slabo koncentracijo in jih je veliko brez kondicije. Krivca za to je iskati v televiziji in računalniku.

Zadovoljna sem ob dejstvu, da sem otroke naučila iger, ki jih niso poznali in so jih kasneje »vzeli za svoje«. Bili so veseli in so se jih radi igrali, na šolskem igrišču, telovadnici in celo nekatere v razredu. Mislim, da otroci nujno potrebujejo socialno-družabne igre.

Opredelitev problema

V osrednjem delu želim opisati pravila iger, ki smo se jih naučili skupaj z otroki.

  1. RISTANC

Je zelo priljubljena otroška igra. Je prastara igra z veliko različnih obrazov. Osnovna igra, iz katerih izhajajo vse njene različice, je pismo.

Je skupinska igra manjših skupin. Če je otrok veliko, je bolje igrati v več skupinah na različnih ristancih. Najprej narišemo svoj ristanc, ga razdelimo v polja in jih oštevilčimo od številke 1 naprej. Ko imamo ristanc narisan, si poišče vsak svoj kamenček za metanje v ristanc. Biti mora okrogle in ploščat. Igro se začne tako, da vsak vrže kamneček lepo v sredo prvega polja; ko obleži v njem, odskače ristanc, na koncu pobere kamenček in vrže v naslednje polje. Tako dela vse dotlej, dokler ni »fuč«. »Fuč« je, ko kamenček odleti čez ristančevo polje, ali če skoči na ristančevo črto ali prek nje iz polja. Če je igralec »fuč«, se umakne naslednjemu igralcu. V ristančeva polja se skače po eni nogi ali na obe nogi. To je odvisno od ristančevega polja (enojno ali dvojno polje). Na vrhu ristanca je »nebo« ali »nebesa« ali »dom«. V njem se počiva ali se obrača v skoku naokrog. Ko igralec pride skozi vsa ristančeva polja, se igra nadaljuje tako, da se poleg skakanja naredi še kakšna dodatna naloga (kamenček nosi na dveh prstih roke, na glavi, miže prehodi ristanc,…). Ko opravi vse težke naloge, lahko nariše v katerokoli polje svoj križkraž, kar pomeni, da je to polje zdaj igralčevo. V njem je gospodar; počiva, iz njega lahko meče kamenček, se prestopa, nihče ne sme vstopiti v to polje, ki si ga je prkrižal. Igra se zaključi, ko so vsa polja prekrižana in prilaščena. Če hočemo igro nadaljevati, si narišemo nov ristanc. Nekaj primerov narisanih ristancev:

  1. POLŽ se igra v dveh različicah.

A. Na tla narišemo polža. Igralec, ki igro začne, mora priskakljati vsa polja po eni nogi. V sredini si lahko odpočije, potem se obrne in priskaklja nazaj. Če med skakanjem stopi na črto, je »fuč« in mora počakati, da vsi igralci za njimi opravijo svoje delo. Če je opravil vso pot brez napake, si za nagrado izbere poljubno polje in si ga označi. To polje je potem njegovo. V tem polju lahko počiva, vsi ostali pa ga morajo na poti skozi polža preskočiti. Po pravilu mora biti med zasedenimi polji po eno polje prosto.

B. V polje polža meče prvi igralec v vrsti svoj kamenček. Po eni nogi priskaklja vsa polja do tistega, v katerem je kamenček, le-tega pobere in odskaklja nazaj. Če kamenček pade na črto ali če predpisanega polja igralec ne zadane, je »fuč«. Igro nadaljuje naslednji igralec tam, kjer jo je prej končal. Ko priigra do sredine polža, lahko igralec stopi na obe nogi in skoči iz polža ven. Zdaj meče svoj kamenček v polje v sredini nazaj, prek glave. Če zadane, si lahko za nagrado izbere svoje polje v polžu. V to mu pri nadaljevanju igre ni potrebno več metati. V njem si lahko odpočije, ostali pa morajo v to polje na svoji poti kamenček sicer metati, pri skakanju pa ga morajo preskočiti.

  1. KOZO ZBIJAT

Na tla večjega igrišča narišemo krog in vanj postavimo prazni konzervi (kozo), naloženi druga na drugo. V razdalji 2-3 m od koze potegnemo prvo črto, s katero določimo t.i. prepovedan prostor pred kozo. Druga črta je oddaljena 8-10 m stran od koze. Za to črto se zberejo igralci in proti kozi vržejo vsak svoj kamen.

Kdor je vrgel najdlje od koze, bo v igri pastir in bo varoval kozo, da bo ves čas postavljena. Igralci poberejo kamne in zopet zbijajo kozo. Kamni, ki obležijo zunaj prepovedanega prostora, lahko igralci brez strahu poberejo. Po kamne, ki so v prepovedanemu prostoru je težje priti, saj jih čuva pastir. Če ga pastir ujame, preden priden igralec pobere svoj kamen, zamenjata vlogi. Če se komu posreči, da zbije kozo, mora pastir kozo čimprej postaviti nazaj. V tem času poskušajo vsi igralci pobrati kamne v prepovedanem prostoru. Če se pastirju ne posreči ujeti nobenega od igralcev, ostane pastir tudi v naslednji igri.

  1. ŽABE IN ŠTORKLJE

Na igrišču označimo dve mlaki (kroga in blazine). V njih prebivajo žabe, ki kvakajo in poskakujejo po vseh štirih in hodijo na obiske k žabam v sosednjo mlako. Med mlakami na žabe preži štorklja, ki skaklja po eni nogi in poskuša poloviti žabe, ki se sprehajajo med mlakami. Žaba, ki se jo štorklja dotakne, mora iz igre. Žaba, ki postane zadnja ujeta, pa postane štorklja in igra se lahko začne znova. Lahko pa igro izvajamo tudi na koncu športne vzgoje in mora ujeta žaba oditi v garderobo. Igra se konča, ko so vse žabe v garderobi.

  1. TRDEN MOST

Igralci se postavijo v vrsto in se primejo za ramena, nato potujejo naokrog, dokler ne pridejo do mosta, ki ga z rokami naredita dva igralca. Četovodja vpraša: “Ali je kaj trden most?“ igralca, ki držita most odgovorita: “Kakor kamen skala kost.“ Četovodja ponovno vpraša: “Ali gre lahko naša vojska skoz?“ “Če nam zadnjega pustite“, odgovorita igralca, ki držita most. Vojska odskaklja pod mostom, zadnji pa ostane. Vsak mu v uho zašepeta eno obljubo; eden vpraša npr. Če ima raje zlato kolo, drugi pa vpraša, če ima raje najhitrejši vlak? Ujetnik se odloči in se pridruži tistemu, čigar je bila ponudba. Prime ga okoli pasu. Tako se igra nadaljuje vse dotlej, dokler niso ujeti vsi igralci. Mostninarja s svojo skupino, ki se držijo okoli pasu vlečeta vsak v svojo smer. Zmaga tista skupina, ki je bila močnejša.

  1. RIHTARJA TOLČI

Eden od igralcev se usede na stol, drugi se skloni in mu položi glavo med kolena, ostali ju obstopijo. Nekdo od teh, ki stojijo okoli, močno udari sklonjenega po riti. Ta poskuša uganiti, kdo ga je udaril. Če pove pravega, zamenjata mesti, če pa ne, se igra nadaljuje.

  1. KAČO VIT

Kačo vijemo na odprtem prostoru. Igralci se primejo za roke in sklenejo dolgo vrsto. Desno roko podamo naprej, levo nazaj. Spredaj se razvrstijo boljši in spretnejši tekači.

Vodja kače vije kačo na čimveč različnih načinov. Včasih skušajo spodnesti “kačji rep“, da se zaplete, razpade in prekopicava. Kačo lahko vijejo tudi v ritmu neke pesmi, npr. Izidor ovčice pasel. Polža zavijat je podobna igra kači, samo da je tu še več spiralnastega zavijanja.

  1. POTUJEM V JERUZALEM

Igralci se primejo v krogu in hodijo v smeri urinega kazalca. Izbrani igralec, ki ima v rokah rutico, hodi v nasprotni smeri in prepeva: “Potujem v Jeruzalem, kdo gre z nam? Od tam naprej pa v Betlehem in ti greš z nam!” . Ko zaključi kitico, udari s koncem rutice najbližjega iz notranjega kroga. Tisti, ki ga je udaril, zapusti krog in se pridruži popotniku za Jeruzalem. Igro nadaljujejo, dokler se vsi igralci ne priključijo popotniku. Tej igri je podobna tudi Bela bela lilija in Rdeče češnje rada jem.

  1. URA JE ENA, MEDVED ŠE SPI

Medved “spi“, ostali igralci so razporejeni v krogu okoli njega, brez držanja za roke. Hodi se z ritmiziranimi koraki in prepeva: “Ura je nea, medved še spi, Ura je dve, medved še spi, Ura je tri, Ura je deset, medved se budi, Ura je enajst medved že stoji, Ura je dvanajst, medved že lovi,… Tisti, ki so v krogu, se razkropijo na vse strani, medved lovi. Tisti, ki ga medved ujame, postane medved v naslednji igri.

  1. “ČLOVEK NE JEZI SE“ IZ ODPADNIH MATERIALOV

Učenci na kartona, ki meri 30 krat 30 cm, nalepijo pokrovčke različnih barv tako, da oblikujejo ”štalce” za figure. Figure izdelajo iz das mase.

clip_image003

Zaključek

Igra je tista, ki naj bi spremljala otroka na vsakem koraku. Mi odrasli naj bomo tisti, ki bomo znali odpreti vrata otrokom k igri. Naj nam ne bo škoda časa, ki ga posvetimo skupaj z otroki, ko se igramo. V igri se odseva življenje ljudi, odsevajo se njihove potrebe, delo in zabava ter njihova misel. Zato odprimo otrokom vrata v svet igre.

Literatura

  1. Cvetko, I., Igre na Slovenskem, 1994
  2. Vogelnik M., Ura je ena medved še spi, Mladinska knjiga, 1990

Skupno poučevanje razrednega učitelja

in športnega pedagoga v prvem triletju osnovne šole

urska_ticar

Urška Tičar

Povzetek

Delo, ki ga opravi skupina strokovnjakov, je zagotovo kvalitetnejše kot delo posameznika, saj je obdelano z različnih strokovnih področij.

Pri skupnem poučevanju razrednega učitelja in športnega pedagoga smo zasledovali naslednje cilje: večjo varnost otrok, intenzivnejšo in kvalitetnejšo športno vzgojo ter pripravo kvalitetnih programov izvajanja športne vzgoje v drugem triletju osnovne šole. Pri uresničevanju postavljenih ciljev smo skrbno načrtovali proces športne vzgoje, zasledovali novosti pri vzgoji in poučevanju mladih, usklajevali različna mnenja in nenehno nadzorovali in usmerjali delo tima razrednih učiteljec in športnih pedagogov.

Ob analizi dela smo ugotovili, da smo postavljene cilje dosegli, se pravi da smo dosegli širši pogled na športno vzgojo najmlajših v osnovni šoli. Z izmenjavo izkušenj so se znanja in izkušnje razrednega učitelja in športnega pedagoga obogatili.

Timsko delo in skupno poučevanje razrednega učitelja in športnega pedagoga je zagotovo kvalitetnješi način vodenja vzgojno-izobraževalnega procesa.

1. Uvod

V nižjih razredih osnovne šole bi športni pedagogi in razredni učitelji lahko izvajali bolj varno in kvalitetnejšo športno vzgojo. Pogoj za to je interes in pripravljenost za nov način dela, ki zahteva sodelovanje razrednega učitelja in športnega pedagoga pri pripravi in izvajanju ur športne vzgoje. Če vidimo, da to delamo v dobro otrok, nam zagotovo ne bo težko.

2. Opredelitev problema

Poznano nam je dejstvo, da je za otrokov gibalni razvoj pomembno obdobje med 6. in 10. letom starosti. Takrat lahko bistveno vplivamo na njihove gibalne sposobnosti, spretnosti in znanja, zato sem pri svojem delu iskala načine, kokako otrokom v osnovni šoli nuditi čim kvalitetnejšo in varno športno vzgojo. Načinov je več, od športnih oddelkov, šola v naravi, do skupnega poučevanja s športnim pedagogom. Razredni učitelj je usposobljen za več predmetnih področij, zato je usposobljenost športnega pedagoga na športnem področju odlična kombinacija za združitev moči, ki je lahko podlaga za kvalitetno športno vzgojo. Če pa skupno puočevanje deluje kot tim, potem je to še toliko bolje, saj se vsak posamezni član tima trudi za skupni uspeh.

3. Cilji in hipoteze

Pri izvajanju skupnega poučevanja razrednega učitelja in športneg pedagoga smo si postavili v začetku tri glavne cilje, ki smo jih kasneje dopolnili.

Ob zaključku projekta sem zasledovala šest glavnih ciljev:

  • Povečati varnost otrok pri športni vzgoji.
  • Povečati kvaliteto pouka športne vzgoje na razredni stopnji, saj se razred razdeli med dva učitelja in posameznemu učencu lahko namenimo več časa, na vrsto pri vadbi pride tudi večkrat.
  • Vpeljati timsko delo med učitelji predmetne in razredne stopnje.
  • S sodelovenjem športni pedagog prenese svoje izkušnje in znanja pri poučevanju športne vzgoje na razredne učitelje in obratno.
  • Priprava gradiv in pripomočkov za skupno poučevanje razrednega učitelja in športnega pedagoga.

4. Metodologija

Projekt sem izvajala tri leta. Na osnovi izkušenj sem vsako leto kaj izboljšala ali dodala. Težišče postopkov pri delu je obsegalo:

  • Predstavitev skupnega poučevanja.
  • Oblikovanje programa dela tima za projekt skupno poučevanje pri športni vzgoji.
  • Priprava programov skupnega poučevanja razrednega učitelja in športnega pedagoga za oddelek.
  • Skupne priprave razrednega učitelja in športnega pedagoga na ure športne vzgoje.
  • Analiza dela ob polletju in po končanem šolskem letu.
  • Priprava zaključkov in upoštevanja dobrih in slabih stvari pri planiranju za naslednje šolsko leto.

Posebno poglavje je delo tima za skupno poučevanje, pri katerem sem upoštevala naslednje:

  • V timu so sodelovali učitelji, ki so želeli.
  • Učitelja v timu sta enakopravna ob upoštevanje različnih strkovnih znanj.
  • Učitelja v timu skupno načrtujeta delo pri športni vzgoji ter ga tudi spremljata.
  • Pri urah športne vzgoje oba učita vse otroke.

Skupno poučevanje sem izvajali na tri načine:

  • Razredni učitelj in športni pedagog poučujeta skupaj vse ure športne vzgoje.
  • Razredni učitelj in športni pedagog poučujeta samo eno uro tedensko.
  • Razredni učitelj in športni pedagog poučujeta skupaj pripravita plan ur športne vzgoje, ure športne vzgoje pa izvaja samo razredni učitelj.

5. Rezultati

Najpomembnejši realizirani cilji so naslednji.

  • Povečana je varnost otrok pri pouku športne vzgoje in večja kvaliteta pouka športne vzgoje zaradi manjših vadbenih skupin in učitelj ima več časa za posameznega otroka.
  • Delo timov učiteljev je uspešno in tudi pri ostalih učiteljih vzbuja željo po skupnem poučevanje športne vzgoje, željo sodelovati v timu.

Športna znanja in spretnosti otrok so višjem nivoju kot pri tistih, ki skupnega poučevanja niso imeli. Otroci so bili s takšnim načinom poučevanja športne vzgoje zelo navdušeni in zadovoljni. Pomebno je, da je prišlo do izmenjave znanj in izkušenj med učitelji predmetne in razredne stopnje. Tako pridobljena znanja in izkušnje ter v timu pripravljena in izdelana gradiva sem prenesla tudi na učitelje, ki niso sodelovali pri skupnem poučevanju.

Pri skupnem poučevanju smo dosegli pozitivne rezultate. Razredni učitelji smo bili najbolj zadovoljni, če je športni pedagog sodeloval pri planiranju in vseh urah športne vzgoje. S tem načinom so bili zadovoljni tudi otroci. Poleg večje kvalitete, intenzivnosti vadbe in varnosti, je pri tej obliki skupnega poučevanja manjša verjetnost, da bi ure športne vzgoje odpadale. Nekaj manj zanimanja je bilo za delo, kjer sta razredni učitelj in športni pedagog skupno ure športne vzgoje zgolj načtovala, izvajal pa jih je razredni učitelj, vendar včasih ni potekalo tako, zaradi organizacije dela.

Če pa gledamo na skupno poučevanje športnega pedagoga in razrednega učitelja z vidika strokovnega tima, pa ugotavljam, da ima timsko delo precej prednosti pred individualnim delom. Glavne prednosti so naslednje:

  • Več idej pomeni lažje načrtovanje, bolj zanimiv, dinamičen in kvalitetnejši pouk.
  • Medsebojno dopolnjevanje članov pedagoškega tima.
  • Imamo več individualiziranega in diferenciranega dela z učenci, večje je varnost hitrejše so povratne informacije do učitelja.

6. Zaključek

Z uvajanjem skupnega poučevanja razrednega učitelja in športnega pedagoga smo dosegli kvalitetnejšo športno vzgojo v nižjih razredih osnovne šole. Ker sta bila pri urah prisotna dva učitelja, lahko učitelj posameznemu učencu nameni več časa. Vadba pri urah športne vzgoje je intezivnejša in bolj varna. To pa je dobro izhodišče za kvalitetno delo pri urah športne vzgoje. Prav tako prihaja do bogate izmenjave izkušenj, medsebojne pomoči in do dopolnjevanje znanja dveh učiteljev.

7. Literatura

  1. Čoh, M., Škof, B., M.,… (1994, 1996). Cilji šolske športne vzgoje. Ljubljana, Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
  2. Pirc, M.,… (1984). Priočnik za pedagoge športne vzgoje. Ljubljana, Šolski center za telesno vzgojo.
  3. Sluga, S. (1981). Telesna vzgoja za nižje razrede osnovne šole. Ljubljana, Mladinska knjiga.
  4. Polak, A. (1998). Timsko delo v šoli. Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Didaktični pripomoček pri poučevanju besedilnih nalog

pri matematiki

urska_ticar

Urška Tičar

Koraki pri reševanju besedilnih nalog

1. Povzetek

V 3. razredu sem pri pouku matematike naredila učni pripomoček ŽABICA SVETUJE.

V tretjem razredu poučujem že tretje leto, zato se mi je zdelo primerno, da učencem približam težko snov s pomočjo razredne živali – žabice.

Učenci so sami izdelali učni pripomoček in ga uporabljajo pri reševanju matematičnih problemskih nalog.

Ključne besede: matematika, besedilne naloge, reševanje problemov, didaktični pripomoček.

2. Predstavitev naloge

Učencem sem predstavila namen in cilje naloge, ki sem si jo zamislila, in sicer izdelava

didaktičnega pripomočka. Najprej smo izdelali osnovo za didaktični pripomočke, žabico.

Na list papirja smo skupaj napisali korake pri reševanju matematičnih problemov.

Učenci so to napisali s flomastri ali barvnimi svinčniki.

3. Razdelitev materiala

Učencem sem razdelila papir, sami pa so pripravili svoj delovni prostor za delo in potrebne pripomočke za delo.

4. Navodila za delo

Učenci najprej izrežejo telo, glavo, roke in noge didaktične žabice. Prilepijo roke in noge ter glavo na telo.

Na list papirja napišejo korake reševanja matematičnih problemov iz table ter jih prilepijo na trebuh žabice.

Narišejo še oči in okrasijo žabico po svoji zamisli.

5. Reševanje in primeri nalog

Učenci so si pri reševanju nalog pomagali z didaktičnim pripomočkom, ki so ga izdelali sami.

Naloge so reševali individualno v zvezek, nato pa so si zvezke zamenjali in pregledali rešitve.

Koraki reševanja besedilnih nalog:

  1. Preberem besedilo naloge.
  2. Podčrtam pomembne podatke.
  3. Narišem sliko.
  4. Napišem račun.
  5. Preverim rešitve.
  6. Napišem odgovor.
  7. Šeenkrat vse preverim.

Primeri nalog.

Pri reševanju si pomagaj z ŽABICO SVETUJE.

1. Minca je zbrala 25 kg papirja, Maša 12 kg, Mirko pa toliko kot obe punci skupaj. Koliko papirja so zbrali?

R: ______________________________

O:______________________________________________________________

2. Gasilsko društvo šteje 88 članov. Od tega je 42 moških, 28 žensk, ostali so pa otroci. Koliko otrok je vključenih v gasilsko društvo?

R:_________________________________

O:_____________________________________________________________

3. V trgovini imajo 90 parov čevljev. Prvi dan so jih prodali 22, drugi 25, tretji dan pa 43. Koliko parov čevljev jim je še ostalo?

R: ____________________________________

O:_____________________________________________________________

4. V kolesarnici je 12 ženskih koles, 43 moških, dva skiroja in 19 otroških koles. Koliko je vseh koles v kolesarnici?

R: ___________________________________

O: _____________________________________________________________

7. Predstavitev didaktičnega pripomočka

slika

8. Izjave učencev

Gašper: “Sedaj mi je lažje, ko rešujem besedilne naloge, saj mi žabica pomaga.“
Pia: “Super žabica, ki je vedno z menoj. Všeč mi je.“
Jakob: “ Najprej mi je bilo težko narediti žabico, a mi sedaj pomaga, ker težje berem. “
Erazem: “Žabica mi kvaka, kako naj se lotim težkih nalog.
Janez: “ Bombastično!“
Katarina: “Dan v šoli je res hitro minil.“

9. Evalvacija učiteljice

V oddelku je kar nekaj učencev, ki imajo težave pri tekočem branju, kar je prepogoj za uspešno reševanje matematičnih problemov. Učencem želim omogočiti čim manj stresno spopadanje z reševanjem zahtevnih nalog, kar matematični problemi vsekakor so.

Veseli me, da so učenci uživali v izdelovanju svojega didiatktičnega pripomočki in da bodo imeli pomoč pri učenju.

Naj zaključim s pregovorom, ki se ga vedno držim pri poučevanju, in sicer: “Kar se Janezek nauči sam, to Janezek zna.“

Šivanje v drugi triadi osnovne šole pri pouku gospodinjstva

urska_ticar

Urška Tičar

1. Ročno šivanje

Šivanje je postopek dela, kjer s pomočjo šivanke in sukanca spajamo dele tekstilij v celoto. V posebnih primerih šivanje nadomestimo z varjenjem ali lepljenjem. Ročno šivanje je opravičeno le takrat, kadar strojno šivanje iz določenih razlogov ni mogoče.

Tehnike ročnega šivanja se uporablja pri garniranju, oblikovanju in utrditvi robov in blazin.

Obicajno je prevleka za blazinjene izdelke sestavljena iz posameznih krojnih delov. Posamezne krojne dele strojno sešijemo v obliki kape, jo navlečemo preko oblazinjenih delov in s strani z ročnim šivanjem prevleko »zapremo«. Pri tem najpogosteje uporabimo skriti šiv. Šivamo z desne proti levi, v večini primerov z ukrivljeno šivanko ustrezne velikosti. Izbor šivanke je odvisen od debeline blaga in temu ustrezno izbranega sukanca. Dober videz dosežemo z enakomerno napetostjo sukanca in enako velikimi in enakomerno oddaljenimi šivi. Če šivamo v daljši ravni liniji, si lahko pomagamo z ravnilom. Blago namestimo, vzdolž linije šiva prislonimo ravnilo, ga z levo roko držimo z rahlim enakomernim pritiskom, in blago pripnemo z bucikami z desno pa vzdolž roba šivamo v enakomernih presledkih. Tako laže vzdržujemo enakomeren pritisk mehke podlage. Dekorativnih šivov danes ročno praktično ne izvajamo.

Pri stilnem pohištvu so imeli izključno okrasni značaj. Za enakomerno in natančno izvajanje je potrebno precej spretnosti in vaje, predvsem pa časa.

Garnirne šive uporabljamo pri obnovitvenih in restavratorskih delih, kjer pripenjamo več plasti polnil, jih fiksiramo, oblikujemo blazine iz naravnih prostih vlaken, utrjujemo robove in vogale ter prišijemo vzmeti na oprte. Za navedene primere uporabljamo posebej določene šive, ki zahtevajo veliko vaje in spretnost.

2. Šivalni pribor

Za šivanje uporabljamo poleg šivalnega stroja še šivanke in sukance, drugo orodje in različne pripomočke.

Šivanko in sukanec moramo izbrati glede na vrsto materiala, ki ga šivamo. Pri šivanju nastajajo tudi napake in da lahko opravimo delo kakovostno, moramo te napake poznati in jih znati tudi odpraviti.

Za šivanje uporabljamo več vrst šivank: ravne, ukrivljene in trirobe šivanke, šivanke z obojestransko konico, zatikače. Navedene šivanke uporabljamo za: oblikovanje roba blazin, za prebadanje, povezavo vec plasti v blazino, za šivanje gumbov, za zapiranje prevleke, za izdelavo zank.

Vrste šivov:

imageimage

3. Učni cilji opredeljeni v učnem načrtu

3. 1. Modul: tekstil, oblačenje in obutev

3. 2. Ročno šivanje, obseg: 20 ur

Operativni cilji, učenci:

  • spoznajo osnovni šivalni pribor,
  • seznanijo se z osnovnimi vbodi,
  • urijo veščino rezanja, šivanja,
  • znajo izbrati material in pripomočke,
  • ozavestijo potrebo po lastni urejenosti,
  • izdelajo uporaben izdelek,
  • uporabljajo šivalni pribor,
  • spoznajo osnovne vbode,
  • šivajo na kartonu in blagu,
  • režejo po šabloni,
  • sestavljajo mozaikov tekstilnih slik,
  • izdelajo prtička,
  • šivajo gumbe,
  • izdelajo zanke za obešanje.

4. Praktični del

V uvodni uri smo se z učenci pogovorili o tehniki ročnega in strojnega šivanja. Spoznali smo vrste šivov in šivalni pribor. Različne šive smo vadili na kosu blaga.

Učenci so iz modela izrezali medvedka, dele za ušesa in tace ter trebuh.

slika1

Šivanje je potekalo enkrat tedensko pri pouku gospodinjstva.

slika2

Učenci so izdelali prisrčne medvedke in nastala je skupna fotografija z njimi.

slika3

5. Korelacija z drugimi predmeti

Pri pouku slovenskega jezika so učenci s pomočjo izdelanega medvedka zaigrali dramsko igrico z naslovom Medvedja družina. Besedilo in vloge smo razdelili po skupinah. Dramskemu besedilu smo dodali glasbeno spremljavo in vse skupaj predstavili učencem 4. razreda.

6. Literatura

– internet, ročno šivanje.

– internet, učni načrti za oš gospodinjstvo.