Razvoj in spodbujanje govora pri predšolskem otroku

alenka_skrubej

Alenka Škrubej

Uvod

Vzgojitelji v vrtcih že nekaj let opažamo porast otrok, ki imajo različne težave na področju govora. V mlajših skupinah vzgojitelji opažamo predvsem pomanjkanje govora in nerazumljiv govor, v starejših skupinah otrok pa nerazumljiv govor, napake v izgovoru glasov, slovnične napake, skopost besednega zaklada in nerazumevanje podanih navodil. Ker je govor izrednega pomena za vsakega otroka, je naloga vzgojitelja, da govorno – jezikovne težave pri otroku čim prej opazi in jih v sodelovanju s starši ter drugimi strokovnjaki tudi pomaga odpraviti.

Težave pri govoru vplivajo na celotno osebnost otroka, na njegovo samopodobo, samovrednotenje, uspešnost vključevanja v okolje in socialne stike z vrstniki pri igri.

Strokovnjaki na področju vzgoje namenjajo razvoju govora veliko pozornosti, saj je le ta nujen za vsakdanjo komunikacijo. Prav tako poudarjajo, da so za govorni razvoj pomembna prva tri leta otrokovega življenja, saj predstavljajo optimalno obdobje za razvoj govora. Otrokom z težavami na področju govora je potrebno nuditi zgodnjo in ustrezno strokovno pomoč.

Razvoj govora pri otroku

Dejavniki, ki vplivajo na pravilen razvoj govora:

  • zdrav živčni sistem,
  • razvite psihične funkcije (zaznavanje, mišljenje, pozornost, pomnjenje),
  • razvita čutila,
  • zdrave govorne organe,
  • dober zgled govora v okolju (starši, skrbniki, vzgojitelji) (Nemec in Krajnc, 2011).

S spodnjo tabelo govorno jezikovnega razvoja otroka in simptomi upočasnjenega razvoja, si strokovnjaki na področju vzgoje lahko pomagamo pri prepoznavanju prvih znakov odstopanj. Tako lahko otrokom zagotovimo pravočasno pomoč (Grilc, 2013).

Govorno-jezikovni razvoj otroka v starosti od 0 do 7 let ( Mesec, 2009, nav. po Grilc, 2013)

tablica1

tablica2

tablica3

N. Grilc meni, da je pri tistih otrocih, ki imajo več nevroanatomskih dejavnikov, ki otežujejo govorni razvoj, upočasnjena tudi logopedska obravnava in otežena možnost za popolno rehabilitacijo. Za razvoj jezika in govora je najpomembnejša mentalna raven otroka. Pogoji za govorni razvoj pa niso samo v otroku, ampak tudi v emocionalnem ozračju, v katerem otrok živi, v socialnih stikih z okolico in kakovosti govornih spodbud, ki jih otrok dobi iz okolice. Na razvoj govora vplivajo različni dejavniki, ki jih delimo na notranje (psihološke, fiziološke) in zunanje (socialne, sociološke) (Grilc, 2013).

Vloga vzgojitelja pri razvoju govora

Otrok ima v svojem primarnem okolju – družini prvi govorni zgled, to so njegovi starši ter sorojenci (bratje, sestre). Z vstopom v vrtec se poveča tudi krog ljudi s katerimi vstopa v govorno interakcijo. Vzgojiteljici in otrokovi vrstniki v skupini vplivajo na razvoj govora.

Vrtec je sekundarno okolje, v katerem se otrok razvija. Rezultat slovenske raziskave, je pokazal, da kakovost vrtca lahko zmanjša razlike v govorni kompetentnosti otrok različno izobraženih staršev (manj spodbudno okolje za govorni razvoj otroka) (Marjanovič Umek, Kranjc, Fekonja, 2006).

Vzgojiteljica mora dobro poznati razvoj govora pri otroku, kot tudi naloge in cilje jezikovne vzgoje. To so temelji za načrtovanje spodbudnega učnega okolja in jezikovnih dejavnosti, s katerimi bo uspešno razvijala govor otrok. Vsak otrok je individualen in tako poteka tudi njegov govorni razvoj. Nekateri otroci so že po naravi bolj tihi in sramežljivi, drugi radi govorijo in so v središču pozornosti. Z namenom zagotavljanja uspešnega razvoja govora vsakega posameznika, mora vzgojiteljica upoštevati načelo individualnega pristopa in poznati stopnjo razvoja posameznega otroka. Vzgojiteljica s svojim načrtnim opazovanjem zazna pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti v otrokovem govoru in stopnjo otrokovega govornega razvoja. Ko vzgojitelj zazna nepravilnosti v otrokovem govoru, je prav, da na to opozori starše in se posvetuje s strokovnjaki, ki jih ima na razpolago v vrtcu (logopedi, surdopedagogi). Strokovnjaki na področju govora so staršem in vzgojiteljem v oporo z nudenjem dodatnih znanj in informacij za delo z otrokom, ki ima težave na govorno-jezikovnem področju.

Vzgojitelj je otrokom govorni zgled, zato mora imeti bogat besedni zaklad, govoriti mora jasno in razločno, izgovarjati vse glasove slovenskega knjižnega jezika, biti ves čas miselno aktiven, govoriti mora naravno in imeti pri tem potreben tempo in ritem govora (Kranjc in Saksida, 2001).

Otroci z govorno-jezikovnimi težavami imajo pogosto težave pri komunikaciji z vrstniki in vključevanjem v skupino. Pri starejših otrocih se dogaja, da te otroke vrstniki ne sprejemajo in se norčujejo iz njihovega govora. Tukaj ima vzgojiteljica zagotovo zelo pomembno vlogo, da takoj prepreči nesprejemljivo vedenje in se z otroki pogovori. Zavedati se moramo, da smo vzgojitelji zgled otrokom v skupini. Z našim spoštljivim in razumevajočim vedenjem do otrok s težavami v razvoju, dajemo vsem otrokom v skupini zgled edinega primernega in sprejemljivega obnašanja do vrstnika.

Primeri dejavnosti za razvoj govornih sposobnosti

Primeri dejavnosti od 1. do 3. leta

Otrok

  • se v vrtcu v vsakdanji komunikaciji srečuje z različnimi socialnimi zvrstmi slovenskega jezika;
  • posluša svoji starosti primerne pravljice, zgodbice, uganke, pesmice ter pripovedi o dogodkih;
  • sodeluje v igricah s prsti, v akcijskih igricah (Biba leze, biba gre …), bibarijah, prstnih igrah, preprostih skupinskih in individualnih plesih, rajalnih igrah;
  • se igra z glasovi;
  • tvori prve večbesedne stavke, tvori nove besede in stavčne vzorce; odziva se na pozive, sam začenja pogovor, uvaja svoje teme, postavlja vprašanja in odgovarja nanje;
  • komunicira z otroki v skupini;
  • igra se jezikovne igrice;
  • seznanjanja se s knjigami, in sicer tako z leposlovnimi kot tudi s priročniki;
  • posluša preproste zgodbice in se z odraslimi pogovarja o predmetih na slikah in v okolju;
  • pripoveduje in prepeva uganke, izštevanke, rime, kratke pesmice in zgodbice, v katerih se deli besedila ponavljajo in ki si jih izmisli sam ali pa jih ponavlja;
  • aktivno rešuje probleme v procesu jezikovne komunikacije;
  • doživlja ritem besed, glasbe in pesmi (Kurikulum za vrtce, 1999).

Primeri dejavnosti od 3. do 6. leta

Otrok

  • posluša pravljice, zgodbice, uganke, pesmice. Vsebine doživlja prek različnih medijev (avdio in video), obišče gledališko predstavo (igrano in lutkovno), obišče filmsko predstavo, gleda risanke, obiskuje splošno knjižnico;
  • razlikuje med govornimi zvrstmi, ki so primerne za konkretni govorni položaj (knjižni govorjeni jezik : narečje), in njihovimi funkcijami v vsakdanjem življenju;
  • v vsakdanji komunikaciji spoznava razlike med knjižnim jezikom in svojim narečjem ob konkretnih primerih, ki se pojavljajo v komunikaciji;
  • izvaja dejavnosti, v katerih po svojih željah v simbolni igri in igri vlog posnema in igra osebe, živali, predmete;
  • sodeluje v različnih govornih položajih, začenja pogovor, vpeljuje nove teme; se igra in zabava z besedami in strukturami, sprašuje, se pogaja;
  • sodeluje v komunikaciji v manjših skupinah ali v parih ter v komunikaciji z odraslimi in otroki;
  • posluša odraslega in otroka, posluša avdio- in gleda videogradivo z raznovrstnimi literarnimi besedili tudi iz aktualne otroške kulture;
  • samostojno pripoveduje zgodbice, jih obnavlja in si izmišljuje svoje;
  • samostojno ustvarja knjigo, strip;
  • sodeluje v različnih družabnih in didaktičnih igrah, ki spodbujajo bogatenje besednega zaklada, obnavljanje in izmišljanje zgodb (na primer čarobne karte);
  • ob poslušanju in lastnem pripovedovanju doživlja ritem besed, glasbe in pesmi ((Kurikulum za vrtce, 1999)

Literatura

  1. Grilc, N. (2013). Govorno – jezikovne motnje: priročnik z vajami. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
  2. Kranjc, S. in Saksida, I. (2001). Jezik. V: L. Marjanovič – Umek (ur.), Otrok v vrtcu: priročnik h kurikulu za vrtce. Maribor: Založba Obzorje.
  3. Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.
  4. Levc, S. (2014). Liba laca lak: kako pomagamo otroku do boljšega govora. Ljubljana: samozaložba.
  5. Nemec, B. in Krajnc, M. (2011). Razvoj in učenje predšolskega otroka. Ljubljana: Založba Grafenauer.
  6. Marjanovič Umek, L., Kranjc, S. in Fekonja, U. (2006): Otroški govor: razvoj in učenje. Domžale: Založba Izolit.

Što moraš napraviti kada se dogodi problem na internetu?

martina_ivic

Martina Ivić

Već je dobro poznato da smo u kolovozu prošle godine postali dijelom EU projekta Sigurnost na internetu, zajedno s još četiri hrvatske škole, a zadatak nam je stvaranje kurikuluma o sigurnosti djece na internetu u sklopu Hrvatskoga kvalifikacijskog okvira. Dijelom projekta nismo postali slučajnim odabirom, već zbog dugotrajnog rada na ovom problemu koji je još 2010. na satovima Informatike započeo učitelj Darko Rakić obilježavajući u veljači Dan sigurnijega interneta.

11. veljače ove godine Dan sigurnijega interneta obilježili smo na nivou gotovo cijele škole. Naime, u 19 nižih razreda matične i područnih škola, kao i u 17 viših razreda provedene su radionice o sigurnijem korištenju interneta, čiji je cilj bio podizanje svijesti kod učenika i učitelja o problemima sigurnosti na internetu.

Tema, način rada i cilj sata bili su isti za sve dobne skupine. Tema radionica bila su Pravila za sigurniji internet, cilj je bio izraditi plakat s tim pravilima, a radilo se u skupinama. U uvodnom dijelu učenici su gledali filmove, a tu je ujedno i najveća razlika jer su teme i vrsta filma bile prilagođene uzrastu učenika. Tako su učenici razredne nastave gledali animirani film Sigurnost na internetu, tema animiranoga filma za učenike petih i šestih razreda bila je Lažno predstavljanje, a oni najstariji pogledali su dva filma: Objavljivanje informacija ina Facebooku i Sexting. Filmovi su na zanimljiv način uveli učenike u teme o kojima govore, a o kojima će kasnije napraviti plakat. Ti filmovi su se ujedno cijeli dan prikazivali na školskome televizoru u hodniku škole, a stepenice ispred bile su uvijek pune znatiželjnika. Nakon prikazivanja uslijedio je razgovor o viđenome, razmjenjivala su se osobna iskustva, a zajedničko pitanje svim generacijama bilo je Što moraš napraviti kada se dogodi problem na internetu?

Nakon uvodnoga dijela, svaka je skupina dobila četiri natuknice, odnosno pravila o sigurnosti na internetu, između kojih su morali izabrati ono koje smatraju najvažnijim, prepisati ga na zajednički plakat i svima obrazložiti zašto su izabrali baš to pravilo. Mnogi učenici dodali su i vlastita pravila, a sve su začinili originalnim crtežima koji upozoravaju na opasnosti koje vrebaju na internetu. Zanimljivo je da je najveći broj učenika kao najvažnije pravilo izabrao ono koje govori o rješavanju situacije kada se na internetu dogodi neki oblik nasilja ili neprihvatljivoga ponašanja, a ono kaže da se moramo obratiti starijim osobama (roditeljima, učiteljima, školskom psihologu i sl.). Čini se to kao pokazatelj da učenici često šute o lošim stvarima koje im se događaju na internetu. Među češće korištenim pravilima bila su ona koja upozoravaju na opasnosti prihvaćanja nepoznatih ljudi kao prijatelja te ona koja se odnose na zaštitu osobnih podataka. Sva ova pravila učenici će još usavršavati i dopisivati tijekom cijele školske godine.

Dakle, 650 učenika i 36 učitelja razredne i predmetne nastave obilježavajući Dan sigurnijega interneta dobilo je puno novih informacija o toj temi koje su jasno napisali i nacrtali na plakate kako bi uvijek imali podsjetnik na ono što ne smiju činiti ili što moraju činiti ako se pojavi neki oblik neprihvatljivoga ponašanja na internetu. Razredima koji su se uključili u obilježavanje ovoga dana i njihovim učiteljima/razrednicima na sjednici Učiteljskoga vijeća uručene su zahvalnice za sudjelovanje.

Sljedeći korak bit će upoznavanje roditelja s ovim, sve prisutnijim problemom, najprije na Vijeću roditelja, a onda i kroz radionice na roditeljskim sastancima, a isto tako i učitelja koji će biti upoznati s procesom nastanka i donošenja Politike prihvatljivog korištenja tehnologije, a na radionicama će stvarati zajednička pravila za sve djelatnike u vezi korištenja tehnologije. Dopunit ćemo i Pravilnik o pedagoškim mjerama i protokol o postupanju u slučaju nasilja među djecom i mladima (nasilje na internetu i elektroničko nasilje).

U jedno smo sigurni, bio je ovo dobar i učinkovit početak zajedničkoga rada na problemu koji se ne događa nekome drugome, već se bilo kada i bilo gdje, može dogoditi upravo – VAMA!