Ustvarjanje spodbudnega okolja za prosto igro otrok

alenka_skrubej

Alenka Škrubej

Prosta igra otrok je bila nekoč samoumevna, v sodobnem času pa imajo otroci dneve izpolnjene z aktivnostmi, ki jih vodijo odrasli. V vrtcu jih vodijo vzgojitelji, popoldne različni izvajalci dodatnih športnih, plesnih, glasbenih in drugih aktivnosti. Ne moremo trditi, da dodatne aktivnosti in stalno izpopolnjevanje otroku ne koristijo. Paziti moramo le, da otroku ne nudimo le vodene dejavnosti, ki potekajo z določenimi učnimi cilji, ampak jim nudimo čas tudi za prosto igro po lastnem izboru. Pri prosti igri otrok razvija svojo domišljijo, ustvarjalnost, vztrajnost, iznajdljivost, sklepanje, zaznavanje, koncentracijo. Med prosto igro med otroci poteka razvoj empatije, saj se otroci učijo vživljati v čustva svojih igralnih prijateljev, če jih želijo obdržati v skupni igri. S tem si otroci razvijajo socialno in čustveno zrelost.

Pomen otroške igre

L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (2001) menita, da je igra dejavnost posameznika, ki jo clip_image002izvaja zaradi zadovoljstva, ne glede na končni izid in ni povezana z izpolnjevanjem zahtev okolja. Igra je brezmejna in zajema mnoge dejavnosti, hkrati pa spodbuja otrokov kognitivni, socialni, emocionalni in gibalni razvoj.

Vsak otrok doživlja strahove, razočaranja, stres. Igra je najbolj naraven proces, skozi katero otrok lahko rešuje svoje stiske, strahove, čustveno napetost…

Vloga odraslih v otrokovi igri

Poleg tega, da je igra življenjsko pomembna otroku, je pomembna tudi za odrasle, ki se z otrokom ukvarjajo v predšolskem obdobju, zlasti za starše in vzgojitelje v vrtcu. Odrasli prav s pomočjo igre najlažje ustvarjajo kontakte in čustvene relacije z otrokom, z opazovanjem otroka pri igri pa spoznajo njegove razvojne značilnosti (sposobnosti, spretnosti) in osebnostne lastnosti. V opisanem smislu lahko govorimo o diagnostični vrednosti igre (Toličič in Smiljanić – Čolanović, 1977; navajam po Batistič Zorec, 2002, str. 6,7).

Odrasli clip_image004imajo kot partnerji velik pomen v igri predvsem mlajših otrok. V sodobni družbi imajo otroci manj sorojencev kot v bolj tradicionalnih družbah, prav tako imajo manj družbe drugih odraslih ter otrok zunaj lastne družine in vrtca. Za otrokov razvoj, napredek in osmišljanje sveta okrog njega pa je pomembna interakcija s posamezniki, ki so že bolj razviti v mišljenju. To vlogo torej pogosto prevzamejo predvsem starši. Simbolna igra malčkov z njihovimi starši ali starejšimi brati in sestrami je dvakrat daljša kot njihova samostojna igra in je na razvojno višji ravni (B. Nemec, M. Krajnc, 2011, str. 185)

Pomembnost okolja, časa in materiala za igro

Vzgojiteljice morajo biti dosledne pri spreminjanju ponujenega materiala in igrač za igro. S pestrostjo igralnih materialov ne bo prihajalo do konstantnega ponavljanja igralnih situacij ter se bo igra razvijala na višji ravni.

Strokovnjaki menijo, da je priporočljiv časovni okvir otrokove proste igre vsaj 30 do 50 min. Izrednega pomena je, da otrokom omogočimo dovolj časa za igro in možnost, da predmete preizkušajo, podrejo, znova zgradijo in tako skozi proces igre prihajajo do novih idej. Če igro predčasno prekinemo lahko povzročimo, da otroci raje izbirajo enostavnejše vrste iger. Pustimo torej otrokom čas za prosto igro, saj bo tako tudi igra postala kompleksnejša. Otrok pa si bo z igro razvijal domišljijo in ustvarjalnost. Naloga vzgojitelja je, da prosto igro po potrebi usmerja ter spodbuja otroka, da išče kreativne rešitve.

Največji upad proste igre opažamo pri igri na prostem z vrstniki. Otrokom za igro ponudimo naravni material, kot so kamni, les, storži, školjke, … Odpeljimo jih v naravo, kjer se bodo igrali z listjem, blatom, travo, kamni, vejami, snegom, ledom, vodo.

clip_image006clip_image008

Zaključek

clip_image010Vzgojitelji v vrtcih imamo možnost in odgovornost, da vrnemo otrokom prosto domišljijsko igro med vsakodnevne dejavnosti. Vsak dan se moramo zavestno odločiti, da bomo otrokom namenili čas, da se bodo otroci lahko »le igrali« in bodo lahko zopet otroci. Na pedagoških delavcih je, da starše opozarjajo na nevarnost izginjanja proste igre in jim predstavijo pomembnost proste igre za razvoj otroka in njegove osebnosti.

 

Literatura

  1. Batistič Zorec, M. (2002). Psihološki vidiki otrokove igre. Interno gradivo.
  2. Danks, F. in Schofield, J. (2007). Igrišča narave: igre, ročne spretnosti in dejavnosti, ki bodo otroke zvabile ven. Ljubljana: Didakta.
  3. Nemec, B. in Krajnc, M. (2011). Razvoj in učenje predšolskega otroka. Ljubljana: Grafenauer založba.
  4. Ni časa za igro (online). Dostopno na naslovu: www.mladina.si/155232/ni-casa-za-igro/
  5. Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2001). Teorije otroške igre. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Psihologija otroške igre. Od rojstva do vstopa v šolo. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
  6. Zalokar Divjak, Z. (2000). Vzgajati z ljubeznijo. Krško: Gora.