Kulturna baština

u programu školske knjižnice

ruzaJ_inaJ_suzanaP

Ruža Jozić, Ina Jozić i Suzana Pešorda

„Jedna od važnih zadaća suvremene škole jest promicanje odgoja koji doprinosi razumijevanju korijena vlastite nacionalne kulture, njegovanju, čuvanju i promicanju kulturne baštine, kao dijela nacionalnog i kulturnog identiteta, te osvješćivanju kulturne baštine u globalizacijskim procesima. Ispravno shvaćen odgojno-obrazovni proces pomaže pojedincima da postanu svjesni svojih korijena kao uporišnih točaka koje im omogućuju da odrede svoje mjesto u svijetu, ali ih ujedno poučavaju poštovanju za druge kulture.” ( Zbornik Identitet kao odgojno-obrazovna vrednota, str. 50)

Kulturna baština je tkivo naših života i društava. Okružuje nas u gradovima u kojima boravimo, doživljavamo je neposredno u krajolicima, u susretima s raznovrsnim arhitektonskim ostvarenjima, skulpturama, arheološkim kopnenim kao i podvodnim nalazištima. Ne čine je samo književnost, umjetnost i umjetnički predmeti već i tradicijska znanja i umijeća, zanati koje učimo, priče koje pričamo, hrana koju jedemo, glazba koju slušamo i filmovi koje gledamo. Kulturna baština okuplja zajednice i gradi zajedničko razumijevanje mjesta u kojima živimo. (Ministarstvo kulture RH povodom otvaranja Europske godine kulturne baštine 2018.)

Zakon o odgoju i obrazovanju u osnovnoj i srednjoj školi ističe u Čl. 4 st. 1.naglašava: škola je dužna: „Osigurati sustavan način poučavanja učenika, poticati i unapređivati njihov intelektualni, tjelesni, estetski, društveni, moralni i duhovni razvoj u skladu s njihovim sposobnostima i sklonostima; razvijati učenicima svijest o nacionalnoj pripadnosti, očuvanju povijesno-kulturne baštine i nacionalnog identiteta.”

Zadaća je suvremene škole promicanje odgoja koji doprinosi razumijevanju korijena vlastite nacionalne kulture, čuvanju i promicanju kulturne baštine, kao dijela nacionalnog i kulturnog identiteta. Temeljne vrijednosti od kojih polazi naš sustav odgoja i obrazovanja: cjeloviti razvoj osobe, čuvanje nacionalne baštine, promicanje europske dimenzije kroz izgradnju društva znanja. Nacionalni okvirni kurikulum (str.14.) ističe: „Odgoj i obrazovanje pridonose izgradnji osobnoga, kulturnog i nacionalnog identiteta pojedinca. Danas u doba globalizacije, u kojem je na djelu snažno miješanje različitih kultura, svjetonazora i religija, čovjek treba postati građaninom svijeta, a pritom sačuvati svoj nacionalni identitet, svoju kulturnu, društvenu, moralnu i duhovnu baštinu.”

Što čini kulturni identitet učenika? Pripadnost određenom narodu, naciji, etničkoj zajednici i državi u kojoj je rođen ili gdje živi; pripadnost mjestu i gradu u kojem živi; običaji naroda ili skupine u kojem se obrazuje; vjera, religija u kojoj je rođen ili koju prakticira; jezik kojim govori – materinji jezik i standardni jezik; pismo kojim se služi u svakodnevnom životu; kulturna baština naroda, mjesta, gradova, domovine; sveukupna kultura, umjetnost i znanost naroda kojem pripada, njegova povijest i znamenite osobe koje ju čine.

Što čini hrvatski kulturni identitet? Hrvatski jezik, uz bogatstvo dijalekata i narječja; latinično pismo (uz uporabu glagoljice tijekom stoljeća); pripadnost zapadnome civilizacijskom krugu, s bogatom i raznolikom narodnom kulturom; pripadnost kršćanstvu, uz uvažavanje i drugih religija: islama i židovstva; tisućljetna kultura, umjetnost i književnost na hrvatskom jeziku, od 7. st. do danas; bogata kulturna baština – materijalna i nematerijalna.

Kulturna baština materijalna i nematerijalna, zajedničko je bogatstvo čovječanstva u svojoj raznolikosti i posebnosti, a njena zaštita i proučavanje, jedan je od važnih čimbenika za afirmaciju kulturnog identiteta svakog naroda. To je segment u kojem izgrađujemo kulturni identitet naših učenika i promoviramo kulturnu baštinu. Kulturna i javna djelatnost – obavezni dio Godišnjeg programa rada školskog knjižničara. Kurikulum kulturne i javne djelatnosti školske knjižnice – dokument koji čini Školski kurikulum. Kroz taj program knjižničar planira za svaku školsku godinu razne kulturne aktivnosti u suradnji s učenicima i nastavnicima škole i lokalnom sredinom. Kroz međupredmetne teme školski knjižničar ima mogućnost poticati izgradnju osobnog i kulturnog identiteta učenika i promicati kulturnu baštinu. Knjižničar je dužan kroz svoj odgojno-obrazovni rad i kulturne aktivnosti promicati humane i demokratske vrijednosti kao što su: dostojanstvo ljudske osobe, slobodu i pravednost, domoljublje i mir u svijetu, društvenu jednakost i solidarnost, dijalog, toleranciju i snošljivost, rad, poštenje, zdravlje, očuvanje čovjekova okoliša i ostale ljudske vrijednosti. Potrebno je kroz različite školske aktivnosti izgrađivati i razvijati svijest kod učenika o kulturnom identitetu i očuvanju kulturne baštine. Učenici trebaju znati povijest i kulturu svoga naroda, grada ili mjesta u kojem žive; upoznati njegovu kulturnu i prirodnu baštinu. Upoznati pojedince koji su u bližoj i daljoj prošlosti doprinijeli razvoju i napretku svoga naroda ili zavičaja. Upoznati značajne osobe koje su unaprijedile kulturu, umjetnost, znanost i gospodarstvo; kao i oni pojedinci koji su vrijednosti svoga nacionalnog i kulturnog identiteta širili izvan granica svoje domovine. Ključne kompetencije koje učenici stječu kroz realizaciju kulturnih sadržaja su:

  • Izgrađuju kulturne spoznaje, kreativno se izražavaju u raznim oblicima (glazba, likovni radovi, fotografija, video i filmski radovi, književni oblici, školski list i sl.); pišu, oblikuju i stvaraju nove kreativne jezične sadržaje;
  • Proširuju kompetenciju učenja: istražuju, sintetiziraju, usvajaju i koriste informacije za učenje u sličnim situacijama;
  • Razvijaju digitalnu kompetenciju, sigurno i kritički primjenjuju IKT; oblikuju nove sadržaje, razmjenjuju informacije i prezentiraju ih drugima u školi i lokalnoj sredini.
  • Razvijaju društvene i građanske kompetencije: poštuju ljudska prava, uvažavaju kulturnu raznolikost, cijene svoje vrijednosti, prihvaćaju druge i drukčije.
  • Kulturna baština u aktivnostima školske knjižnice i kulturnoj djelatnosti škole obuhvaća:
  • Izložbe o znamenitim osobama, književnicima, umjetnicima, izumiteljima ; o kulturnoj i prirodnoj baštini i znamenitostima svoga kraja, grada i domovine; o krajolicima, spomenicima i sl.
  • Susreti s povjesničarima, arheolozima, istraživačima, etnolozima, jezikoslovcima, znanstvenicima
  • Kreativne radionice: likovne, filmske, literarne, radionice ručnih i kreativnih radova i sl.
  • Projekti i istraživački radovi iz područja kulturne baštine, o znamenitim osobama iz područja kulture, umjetnosti i znanosti.
  • Posjeti: muzejima, arhivima, ustanovama u kulturi i znanosti (HAZU, NSK), spomen-područjima, spomen-domovima poznatih osoba, lokalitetima i sl.

O našoj bogatoj kulturnoj i javnoj djelatnosti u Gimnaziji Sesvete u kojoj se bavimo i kulturnom baštinom, može se pročitati i u časopisu Povijest u nastavi, br. 30 / 2019., str. 100-105 u članku Morena Želle: Muzej Prigorja – zavičajna baština i zajednica, u kojem autorica Želle upravo opisuje višegodišnju uspješnu suradnju Muzeja Prigorja Sesvete i Gimnazije Sesvete u provedbi sadržaja kulturne baštine u školi. Zadaća je suvremene škole promicanje i odgoja učenika, jer znanje je ono što učenici nauče u školi, a odgoj je ono što nose kroz život! Kulturna baština – vraća nas u prošlost i nadahnjuje za budućnost.

U prilogu je prezentacija:

Okoljska vzgoja v 1. razredu podaljšanega bivanja reciklaža

odpadnih papirnatih brisač

franja_simcic

Franja Simčič

Uvod

Kopičenje odpadkov predstavlja velik problem sodobne družbe. Potrebno je že zelo zgodaj začeti ozaveščati otroke o katastrofalnih posledicah nepremišljenega onesnaževanja okolja, ki pušča trajne posledice na rastlinah, živalih, zraku, vodi in tleh. Zgodnje ozaveščanje otrok je temelj vzgoje za prihodnost. Odrasli jim moramo biti vzor. Odgovornost učiteljev in vzgojiteljev je še toliko večja, da pri otrocih že zelo zgodaj vzbudimo čut in skrb za čisto okolje na njim najbolj primeren način.

Učenci v času podaljšanega bivanja prepletajo in nadgrajujejo učno snov in vzgojno-izobraževalne cilje pouka. Pri tem mora učitelj podaljšanega bivanja upoštevati potrebe, interese in želje učencev, njihovih staršev in tudi šole. Učencem je potrebno omogočiti skupno načrtovanje in izbiranje aktivnosti. Pri ustvarjalnem preživljanju časa, dejavnosti, ki je namenjena razvedrilu, sprostitvi in počitku, učitelj usmerja učence v aktivnosti z določenimi cilji, ob čemer upošteva in omogoča njihov interes in sposobnosti. Aktivnosti potekajo v okviru vsebin, ki jih ustvarjajo učenci, učitelj pa je animator dejavnosti. Učenci v času sprostitvene dejavnosti širijo izkušnje z različnih področji.

V času, ko so finančni viri vse bolj omejeni in ko je veliko prepuščeno iznajdljivosti učitelja, je še toliko bolj pomembno, da se poslužujemo idej, ki finančno ne bremenijo. Iz odpadnih materialov se da izdelati zanimive uporabne izdelke in igrače.

Okoljska vzgoja v 1. razredu

Vključevanje okoljske vzgoje v pouk ima vse večji pomen. Odgovoren odnos do sebe in narave ter soodvisnost obeh je potrebno spodbuditi v mladem človeku, da bo iskal in prihajal do novih spoznanj.

clip_image002 clip_image004
Slika 1, 2: Primer ločevanja odpadkov

V prvem razredu OŠ učenci nadgradijo znanje iz vrtca v okviru predmeta spoznavanje okolja. Eden od pomembnih splošnih ciljev je ohranjanje naravnega okolja in sonaravno gospodarjenje z njim. Učenci oblikujejo pozitiven odnos do živih bitij in narave kot celote ter razvijajo odgovoren odnos do okolja in varovanja narave. Poleg tega razvijajo sposobnost za lastno raziskovalno delo in usvajanje postopkov. Znajo opisati, kako sami in drugi vplivajo na naravo. Pojasnijo, kako sami prispevajo k varovanju in ohranjanju naravnega okolja ter k urejanju okolja, v katerem živijo.

clip_image006 clip_image008 clip_image010
Slika 3, 4, 5: Izdelovanje opozorilnih tabel

V podaljšanem bivanju smo se z učenci 1. razreda odločili, da bomo z različnimi dejavnostmi pomagali naravi in jo obvarovali pred škodljivimi posledicami neločevanja odpadkov. Dejavnosti so temeljile na aktivnem in raziskovalnem delu. Organizirali smo jih problemsko s spoznavno usmerjenimi dejavnostmi. Učenci so bili aktivni in so prihajali do novih idej in spoznanj s svojo lastno dejavnostjo. Informacije o ločevanju odpadkov in reciklaži so iskali v primerni literaturi in iskali predloge za reševanje problema z odpadki v razredu. Ogledali so si Eko film, pospravljali so učilnico, v njej postavili ekološki otok, zbirali in ločevali odpadke, izdelali opozorilne table in voščilnico z recikliranim papirjem.

Pogovarjali so se s kuharicami, čistilko in hišnikom. Na terenu so usmerjeno opazovali in odlagali ločene odpadke v zabojnike in postavili opozorilne table v okolici šole, ki so nagovarjale k varovanju okolja. Med ustvarjalnim preživljanjem prostega časa so izdelovali različne izdelke iz odpadnih tulcev toaletnega papirja.

Reciklaža odpadnih papirnatih brisač

Učenci so z opazovanjem ugotovili, da je v našem košu za odpadke največ papirnatih brisač. Ugotovili so tudi, da nekateri učenci po umivanju rok in za brisanje miz porabijo naenkrat preveč papirnatih brisač. Predlagali so, da bi lahko porabili manj papirnatih brisač, če bi na podajalnik za brisače prilepili opozorilo. Tako bi porabili manj papirja, šola bi privarčevala denar za kaj drugega, v gozdu pa bi bilo posekanih manj dreves za izdelavo papirja.

Učenci so bili dovolj kritični pri omejitvi uporabe brisač. Kljub usmeritvam pa niso dobili ideje, da bi iz odpadnega papirja lahko ponovno naredili papir, ker se z recikliranjem papirja še niso srečali. Predlagala sem jim reciklažo odpadnega papirja iz učilnice. Ogledali smo si film o ročni izdelavi papirja. Iz odpadne škatle so izdelali zanimiv koš za zbiranje odpadnih papirnatih brisač.

clip_image012 clip_image014
Slika 6, 7: Opozorilna tabla in koš za zbiranje odpadnih papirnatih brisač in ostalih odpadkov

Čez nekaj dni so zbran papir natrgali na koščke in prelili z vodo, kjer se je čez noč namakal. Naslednji dan so s pomočjo učiteljice namočeno zmes papirja zmešali in sesekljali v multipraktiku. Dodali so še nekaj lončkov moke in malo mekol lepila. Učenci so izmenično lovili papirnato pulpo na mrežo, pustili, da se odteče in jo odlagali na bombažne krpice, popivnali z gobico, dali med papir in bombažne krpe ter vse skupaj obtežili. Čez nekaj dni smo dobili moker papir, ga dokončno posušili in obrezali v manjše kvadratne kose.

clip_image016 clip_image018
Slika 8, 9: Ročna izdelava papirja

clip_image020Na ročno izdelan papir so s prsti s tempera barvami natisnili cvetove in listke ter izdelali voščilnico za mamo ob dnevu žena.

Slika 10. Poslikava ročno izdelanega papirja

Zaključek

Na primerih dobre prakse sem prikazala različne možnosti seznanjanja učencev z dejstvom, da so odpadki lahko velik problem in jih usmerjala skozi problemska vprašanja. Ob tem so učenci na aktiven način sodelovali, spoznavali problematiko in iskali njim primerne ustrezne rešitve. Želela sem, da se jih ta problematika čim bolj dotakne in jo čim bolj doživijo, saj bo le tako rezultat trajen in učinkovit. S preprostimi dejavnostmi, primernimi starostni stopnji učencev in njihovimi razvojnimi značilnostmi, sem želela pri učencih zbuditi zanimanje in ozaveščenost o tako pomembni problematiki kot so v današnjem času odpadki.

Želela sem, da bi učenci spoznali, da lahko odpadke na domiseln način ponovno uporabimo v druge namene. Učenci so z veseljem sodelovali pri izdelavi različnih izdelkov od reciklaže papirja do izdelave voščilnice. V času ustvarjalnega preživljanja časa se lahko učenci na zanimiv način sprostijo, razvedrijo, ustvarjajo, utrjujejo učno snov, pridobivajo koristne izkušnje in razvijajo različne spretnosti.

Literatura

  1. Ministrstvo za izobraževanje, znanost i šport
  2. J. Fefer, Jaka pomaga naravi. Vrhnika: FIF – okolje varstveno svetovanje, 2002.
  3. J. Fefer, Nejc obišče Center za ravnanje z odpadki.Vrhnika: FIF – okolje varstveno svetovanje, 2003

1. svetovni dan čebel

lucija ademoski

Lucija Ademoski

Uvod

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) je, na pobudo Slovencev in ob 100% podpori čebelarjev z vsega sveta, 20. maj razglasila za logotipsvetovni dan čebel, ki nas bo odslej vsako leto opozarjal na pomembnost ohranjanja čebel in njihovega življenjskega okolja, kakor tudi na njun pomen za celotno človeštvo. Veliko delo v treh letih prizadevanj za ta korak je opravil predsednik Čebelarske zveze Slovenije Boštjan Noč, ki že dolgo opozarja na ogroženost čebel in si prizadeva za njihovo uvrstitev na seznam ogroženih živalskih vrst.

Slika 1. Logotip svetovnega dneva čebel

Zakaj prav 20. maj?

To je dan rojstva Slovenca Antona Janše (1734-1773), začetnika sodobnega čebelarstva, in enega največjih tovrstnih strokovnjakov v tistem času. Na mesto prvega cesarsko-kraljevega učitelja čebelarstva na Dunaju ga je imenovala sama cesarica Marija Terezija.

”Anton Janša je v nemškem jeziku napisal dve temeljni čebelarski knjigi: Razprava o rojenju čebel (1771) in učbenik Popolni nauk o čebelarstvu. Ta je izšel po njegovi smrti, leta Anton Janša, pionir sodobnega čebelarstva1775. /…/ Cesarica Marija Terezija je po njegovi smrti izdala ukaz, po katerem so morali vsi čebelarski učitelji učiti po njegovih knjigah. Njegove čebelarske nasvete čebelarji upoštevajo še danes. Kot čebelar je Anton Janša spremenil velikost in obliko panjev, tako da jih je bilo mogoče sestaviti v bloke. Uveljavil je kranjski način umeščanja panjev v za to postavljene stavbe, čebelnjake, kakršne poznamo še danes. Zagovarjal je, da čebel nikoli ne smemo moriti in da jih je treba voziti na pašo.” (Anton Janša (1734-1773) /…/, b.d.)

Slika 2. Anton Janša, pionir sodobnega čebelarstva

Obeleževanje svetovnega dneva čebel, ki so simbol pridnosti, vztrajnosti, gospodarnosti, skrbnosti, modrosti itd. bo prav v mesecu maju potekalo zato, ker je na severni polobli to čas najbujnejšega razvoja čebel. Takrat so čebele najštevilčnejše in se začnejo razmnoževati, potrebe po opraševanju pa so največje. Na južni polobli je takrat jesenski čas spravila čebeljih pridelkov in z njim povezan čas medu.

Kot ambasadorke čistega okolja so čebele temelj človeškega prehranjevanja, saj se brez njih rastline ne bi mogle razmnoževati. Zaradi uporabe pesticidov, onesnaževanja okolja, podnebnih sprememb in naraščajočega števila svetovnega prebivalstva pa so vedno bolj ogrožene. Največji sovražnik čebel smo ljudje, ki se vse premalo zavedamo pomembnosti njihovega obstoja. V ta namen moramo že najmlajše seznanjati s pomenom njihovega obstoja, kakor tudi s problematiko velike onesnaženosti okolja, ki znatno vpliva na zdravje ljudi, rastlin in živali.

Albert Einstein je nekoč dejal: Ko bo umrla zadnja čebela, človeštvo ne bo živelo več kot štiri leta. Ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi.

Naravoslovni dan ‘Od čebele do medu’

Naši šestošolci so se v maju odpravili na naravoslovni dan v Čebelarski center Slovenije na Brdo pri Lukovici, kjer ima sedež tudi Čebelarska zveza Slovenije, ki že vrsto let zgledno sodeluje s šolami in z vrtci.

Čebelarski center SlovenijeSlika 3. Čebelarski center Slovenije

Učenci so v naravnem okolju lahko od blizu spoznali življenje čebel, od katerih je odvisna vsaka tretja žlica naše hrane. Ustrezno zaščiteni so si ogledali čebelnjake, spoznali organiziranost čebelje družine, delo in opremo čebelarja. Seznanili so se z zgodovino čebelarstva na Slovenskem in v spremstvu vodičke obiskali zeliščno-čebelarsko učno pot. Okušali so različne vrste medu in ostale čebelje pridelke. Izvedeli so, da je avtohtona kranjska sivka po zaslugi gorenjskih čebelarjev zaslovela na vseh kontinentih in da so množični pogini čebel v zadnjih letih resen pokazatelj, da v našem okolju ni vse tako, kot bi moralo biti. Še posebej pa so si zapomnili primerjavo matice in delavke, ki so si ju lahko skozi steklo tudi od blizu ogledali. Zelo presenečeni so bili nad velikostjo matice, ki je res občutno večja od delavke.

Opozorili so jih, da se moramo zavedati hudih posledic podnebnih sprememb, onesnaženosti okolja in škodljive uporabe pesticidov, ki so vzrok bolezni čebel in njihovega izumiranja. V današnjem času čebele brez pomoči čebelarjev ne morejo več preživeti. Ob pomanjkanju poletne paše jim morajo dovajati vodo in jih hraniti. Za njihovo ohranitev pa lahko veliko naredimo tudi sami s sajenjem medovitih rastlin, kot so paradižnik, paprika, buče, borovnice, jagode, sadno drevje, sivka, meta, rožmarin, timijan, žajbelj, origano, melisa, bazilika … V parkih naj bi raslo čim več kostanjev, lip in javorov, s čimer bi pomagali ne le čebelam, ampak tudi ostalim opraševalcem. Na polja bi se morala vrniti kraljica čebelje paše ajda, na travnike pa travniško cvetje, ki zaradi prehitre košnje vse bolj izginja. Z izginjanjem cvetočih rastlin pa izginja tudi bogat vir hrane za čebele.

Razstava v šolski avli-1Ob 1. svetovnem dnevu čebel so šestošolci z mentorico v šolski avli pripravili tudi zanimivo razstavo, v knjižnici pa smo na ogled postavili knjige s področja čebelarstva, ki jih je dopolnjeval izbor knjižic iz dolgoletne zbirke Čebelica s prav takšnim logotipom.

Slika 4. Razstava v šolski avli – 1

Razstava v šolski avli - 2Razstava v šolski avli- 3
Slika 5. Razstava v šolski avli – 2    Slika 6. Razstava v šolski avli – 3

 Razstava v knjižnicilogotip zbirke Čebelica
Slika 7. Razstava v knjižnici                           Slika 8. Logotip zbirke Čebelica

Tradicionalni slovenski zajtrk

Od leta 2012 na tretji petek v novembru obeležujemo dan slovenske hrane. V okviru tega dne na naši šoli poteka tudi projekt Tradicionalni slovenski zajtrk, ko otroci zaužijejo zajtrk iz živil slovenskega porekla (mleko, jabolko, kruh, med, maTradicionalni slovenski zajtrkslo). Tega dne se z njimi še posebej pogovorimo o zajtrku kot pomembnem obroku dneva, o prednostih uživanja lokalno pridelanih živil, o kulturi in pomenu zdravega prehranjevanja in gibanja, kakor tudi o pomenu čebelarstva in odnosa do okolja.

Slika 9. Tradicionalni slovenski zajtrk

Pobudnica projekta Čebelarska zveza Slovenije otroke v vrtcih in prvi triadi obdari in razveseli z izobraževalno zgibanko ‘Čebelica, moja prijateljica’, ki otroke v sliki in besedi na prijazen način seznani s čebelarstvom in z vlogo čebel pri pridelavi hrane, kakor tudi s pomenom čistega okolja za življenje čebel.

Čebelica – Moja prijateljica

Na dan medenega zajtrka, kot ga tudi radi poimenujemo, so se lansko leto tudi naši mladi pevci s harmonikarjem pridružili istočasnemu množičnemu prepevanju ponarodele pesmi Ansambla Lojzeta Slaka ‘Čebelar’ na različnih lokacijah po Sloveniji, s čimer so potrdili, da smo Slovenci res narod čebelarjev.

Literatura

  1. Anton Janša (1734-1773) : prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na Dunaju. (b.d.). Pridobljeno s http://visitzirovnica.si/kdo-je-bil-anton-jansa/
  2. Dan slovenske hrane. Pridobljeno s http://www.mkgp.gov.si/delovna_podrocja/promocija_lokalne_hrane/dan_slovenske_hrane/
  3. KDOR se čebel boji, medu ne dobi: paberkovanje po čebelarski dediščini. (2018). Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba.
  4. La. Da. (20. 5. 2018). Svet na pobudo Slovenije praznuje svetovni dan čebel. Pridobljeno s http://www.rtvslo.si/okolje/narava/svet-na-pobudo-slovenije-praznuje-svetovni-dan-cebel/455458
  5. 20. maj: svetovni dan čebel (b.d.)

Fotografije: osebni arhiv Lucije Ademoski in https://www.google.si

Pesmi in jedi iz roda v rod

katja_hodnik

Katja Hodnik

Uvod

V vsakdanjem sodobnem življenju postaja skrb za varovanje in ohranjanje kulturne dediščine vedno bolj pomembna. Prav je, da se kulturna vzgoja začne že v otroštvu in se nadaljuje v nadaljnjih obdobjih izobraževanja, saj oblikuje zgodovinsko zavest in pozitiven odnos do varovanja in ohranjanja kulturne dediščine. Prav tako izoblikuje zavedanje, da človek kulturno dediščino ustvarja tudi v sedanjosti.

Zadnje čase z rahlo mero zaskrbljenosti spremljamo kako se naša družba spreminja in kako to vpliva na življenje mnogih družin. Razpoloženje je v veliki meri odvisno, kaj se dogaja v srcu družine -v kuhinji- in za mizo, kjer obedujemo in kjer vsakodnevni skupni obroki ponujajo obojim, odraslim in otrokom, idealno priložnost, da pokažejo, kako se počutijo.

Učencem smo s tedenskim projektom želeli približati odnos do hrane in petja nekoč in danes in jih spodbuditi k opazovanju preteklega časa, da spoznajo, da je vsak predmet, vsaka jed, vsaka pesem povezana z zgodbo o življenju ljudi v nekem preteklem obdobju.

Raziskovalna naloga

Pred začetkom tedna so učenci dobili nalogo, da raziščejo katere ljudske pesmi znajo zapeti stari starši, starši in jih poznajo tudi oni. Prav tako so ugotavljali katere jedi in pregovori se v njihovi družini prenašajo iz roda v rod. Učenci so zapisali katere jedi bi tudi oni radi znali pripraviti in tudi katere ljudske pesmi, ki jih znajo starši in stari starši bi se radi še naučili. Ugotavljali so ob katerih priložnostih se je pelo včasih in razmišljali o petju v družini danes.

Ugotovitve: Ugotovili so, da stari starši poznajo več pesmi kot starši. Le ti so jih prepevali ob različnih priložnostih, ki so bile povezane z delom na poljih in praznovanjih. Izmed mnogih pesmi smo izbrali deset najbolj poznanih ljudskih pesmi, ki jih znajo tri generacije

Jedi, ki so se jih starši naučili pripraviti po receptu svojih staršev so bile jabolčni štrudelj, močnik, ričet, žganci, orehova potica, štruklji… Učenci so izbrali jed, ki bi jo tudi sami radi znali pripraviti tako, kot jo znajo babice in mamice.

Raziskovalna naloga nas je ogrela in učencem sem predstavila dejavnosti, ki bodo potekale ob Tednu otroka. Po njihovih odzivih sem bila prepričana, da nas čaka zabaven teden.

Pohod do mlinarja

»Ob bistrem potoku Kobila je mlin, a jaz sem pa mlinarjev sin…«, nimageam je povedal g. Anton Rangus, ko smo po uri in pol hoje prispeli v Gorenje Vrhpolje. Že ob poti smo opazovali naravno in kulturno dediščino v naši okolici, a glavni cilj dneva je bilo spoznati mlinarstvo nekoč in danes. Toplino mlina smo začutili v spominski sobi, ko smo si ogledali stare predmete in poslušali zanimive zgodbe. Zavrteli smo mlinsko kolo in imagesi ogledali ribogojnico.

Kaj je žito? Kako ga pridobimo? Kako ga uporabljamo? Katere vrst žit poznamo? Spoznali smo tatarsko ajdo, ajdo, piro, ječmen , koruzo in proso. Potipali in povonjali smo zrna. Ogledali smo si sodoben mlin, skladišče in trgovino.

V kuhinji naših babic

Vsak razred se je odpravil h gospodinji, ki je za vse skuhala jed, ki jo je znala pripraviti že njena mamica. Najprej so poslušali recept, nato pa si ogledali še praktičen prikaz. Začutili so toplino in čar velike družine, saj so pripravljeno hrano tudi pojedli. Žganci in mleko ter močnik so bili nepozabni.

Skupaj smo po dobri malici še zapeli. Po prihodu smo strnili vtise. Pogovarjali smo se o bontonu pri jedi nekoč in danes. Poiskali smo nekaj razlik in podobnosti. Na plakat smo zapisali najbolj zanimive. Npr. Za mizo moramo sedeti tako, da se s komolci ne opiramo na mizo. Hrano prvi vzamejo odrasli, otroci morajo potrpežljivo počakati. Za mizo otroci vljudno odgovarjajo na vprašanja odraslih in ne silijo z besedo v ospredje. Pripombe o pripravi hrane niso primerne. Kadar na mizi kaj manjka, naj za tisto poskrbe otroci.(S.in E. Ružić, Bonton za otroke)

Pri lončarki

V učnem načrtu je zapisano, da splošni cilji pri spoznavanju okolja izhajajo iz kompetenc kot kombinacija znanja, spretnosti in odnosov, ki ustrezajo okoliščinam in prispevajo k uspešnemu življenju v družbi. Uresničujejo se z aktivnim spoznavanjem okolja in ustvarjanjem pogojev in priložnosti, ki bodo razvijale različne spretnosti in sposobnosti. Dnevi dejavnosti pa naj vzpodbujajo vedoželjnost, ustvarjalnost in samoiniciativnost učencev in učenk za samostojno reševanje problemov in pridobivanje izkušenj. Znanje različnih področij naj povezujejo v celoto.

Tako smo v okviru projekta obiskali ga. Silvijo Goršin v Lončarskem ateljeju Polde.

Ga. Silvija izhaja iz lončarske družine, saj sta bila lončarja tako ded kot njen oče.

V toplem lončarskem ateljeju smo začutili ljubezen do gline, ki nam jo je lončarka opisala z vso toplino in pozitivnim odnosom. Spoznali smo postopek izdelovanja skodelice in se zavzeto lotili dela tako, da smo pozabili na lakoto. Izpod naših spretnih prstov so po navodilih nastajale skodelice. Vsi smo poslušali, opazovali, delali in oblikovali. Nobenega prepira, le strpnost, sodelovanje in želja po lepi in uporabni skodelici. Zanimive so bile tudi zgodbe očeta Poldeta, ki nam je z veseljem pomagal. Znanje se je prenašalo iz roda v rod.

Ljudske pevke prepevale z nami

Glede na to, da je v zadnjih stoletjih celotno kulturno življenje, kot tudi izobraževanje, doživelo velike spremembe, ljudje danes pojejo manj kot kadar koli prej.

Platon je dejal.„Mi pripisujemo izjemen pomen glasbeni vzgoji, ker ritem in harmonija prodrejo najgloblje v notranjost duše in tukaj predstavljajo najmočnejšo oporno točko, ki v vzgojo prinaša vrlino in človeka okrepi.“

imageTako smo želeli učencem pokazati, da nas petje povezuje. Povabili smo Ljudske pevke, upokojene gospe, ki jih povezuje ljubezen do petja in druženja. Sprva z nami nameravale zapeti nekaj dogovorjenih pesmi, a so nas pesmi povezale in prepevali smo skoraj uro. Učenci so znova in znova predlagali pesem, gospe so seveda večina ljudskih pesmi znale in z veseljem pele z nami. Medgeneracijska energija je bila nepozabna. Presenečeni smo bili vsi in zagotovo petje povzdiguje ljudi.

Društvo kmetic in hrana nekoč

Prehranjevanje ima simboličen pomen, ki pomembno vpliva na posameznika, igra pomembno vlogo pri izgradnji njegove identitete in občutkov nacionalne pripadnosti. Ti občutki se vselej konstruirajo skozi razliko do drugega, ki najpogosteje predstavlja nekaj tujega. Zato hkrati, ko uživamo določeno hrano, ki je pojmovana kot tradicionalna narodna hrana, ustvarjamo občutke povezanosti z našo etnično skupino

Društvo kmetic Šentjernej je prostovoljno združenje deklet in žena iz Šentjerneja in okolice. Društvo se zavzema za povezovanje in izobraževanje članic o prehrani, zdravju, urejanju doma in okolice. Članici društva smo povabili, da nam predstavijo košček svojega znanja. Oblečene v dolenjskih narodnih nošah so nam predstavile proseno kašo, ocvirkovo potico in močnik, jedi, ki so poleg žgancev, predstavljajo del naše kulturne dediščine.

Pregovori

Reki in pregovori so jezikovne strukture, ki jih mentalni spomin hrani kot samostojne enote: ko nam kdo pove začetek znanega pregovora, že poznamo njegov zaključek. Velika zbiralca pregovorov sta bila Vojteh Kurnik in Fran Levstik. Lahko vsebujejo dobeseden ali preneseni pomen. Ura slovenščine, ko smo se pogovarjali o rabi pregovorov doma je bila zabavna in poučna. Pregovori, ki so ohranjeni v naših družinah so bili naslednji:

Nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha.
Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga.
Kdor ne dela, naj ne je.
S trebuhom za kruhom.
Iz te moke ne bo kruha.
Boljši spanec kot žganec.
Vse je šlo za med.
Pri kosti je mesa zadosti.
Lakota je najboljša začimba.
V vinu je resnica.
Kdor jezika špara, kruha strada.
Bogati ljudje živijo, da jedo. Jaz pa jem, da živim.
Prazna vreča ne stoji pokonci.Kakor pri delu, tako pri jelu.
Kdor prvi pride, prvi melje.
Sit lačnega ne razume.

Razstavi ob koncu projekta

imageimage

Zaključek

Projekt je ponovno pokazal prednost podeželja. Enostavno veš, da na ljudi na podeželju lahko računaš. Občutek pripadnosti in solidarnost sta za vzgojo otrok zelo pomembna. Naravno je, da smo med seboj povezani, da vzpostavljamo stike, komuniciramo in si pomagamo. Za spomin pa nam bo ostala tudi priložnostna knjižica receptov, fotografij, zapisov in pregovorov.

Literatura:

  1. JESPER J., 2012, Hura, gremo jest, Radovljica, Didakta d.o.o.
  2. RUŽIČ S. in E., 1983-84, Bonton za otroke, Ljubljana, Centar Gospić
  3. Orpheus
  4. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport
  5. Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti