Primer eksperimentalnega pouka – študija primera

natasa_meh_peer

Nataša Meh Peer

Uvod

V šolskem letu 2017/18 sem poučevala slovenski jezik v izjemnem 4. letniku, kjer se dijaki izobražujejo v programu tehnik mehatronike. V razredu je bilo 26 dijakov, katerih sposobnosti in delovna vnema ter pozitivna klima razreda, so bile visoko nad ostalimi razredi.

Kurikul sem že v prvem letniku individualizirala in prilagodila dijakom glede na njihove sposobnosti in tako smo skozi leta postopoma, z različnimi sodobnimi metodami pristopali k učnim vsebinam.

Namen članka je skozi praktične izkušnje prikazati delo v razredu, kjer so dijaki z boljšimi sposobnostmi in predznanjem in predstaviti učiteljem, kako popestriti pouk in dijakom ponuditi boljšo učno izkušnjo, z novimi, izvirnimi učnimi metodami.

Šolski razred

Morda je prav, da najprej definiramo pojem šolski razred/razredna skupnost (govorimo razredu v srednji šoli) ni naključno oblikovan, saj so prav vsi mladostniki, ki so del razredne skupnosti del širšega zgodovinskega trenutka in dogajanja, prostora v katerem so se znašli …

Šolski razred je torej skupina mladostnikov iste starosti, z enakim/podobnim predznanjem, za katero veljajo enaki izobraževalni in vzgojni cilji.[1] Seveda ne smemo pozabiti, da ti mladostniki hodijo na isto šolo. Na šole pa lahko gledamo kot na organizacije[2] ali kot na skupnosti. V kolikor nam šole predstavljajo zgolj organizacije, potem govorimo predvsem o administrativnih vidikih, kadar pa jih razumemo kot skupine, kar počnemo v primeru ERŠ, potem opazujemo vrednote in zato pripisujemo globji pomen čustvom, pripadnosti, povezanosti, solidarnosti, sodelovanju … Ob tem je potrebno poudariti, da v sodobnem času stremimo k šolam − skupnostim, saj na tak način gojimo bolj podporne medosebne odnose, ki spodbujajo poštenje,[3] skrb za druge in osebno odgovornost.

Drugo, kar jih spet določa v točno določeno skupino je generacija, ki ji pripadajo. Ta generacija jim narekuje pravila oblačenja, besedišče ipd., vendar jih ne ločuje kulturno in etnično. Tretja determinanta, v katero razredno skupnost bo vključen mladostnik, je, kaj je v interesu njegove »klape«. Četrta determinanta pri določanju mladostnikov v razredno skupnost so njihovi poklicni interesi, zaradi katerih izberejo točno določeno šolo.

Skupina dijakov v razredu se je torej znašla skupaj, ker so bili tako razporejeni, kot tudi zato ker so se sami odločili in izbrali ravno ta izobraževalni program, in prav to šolo. Za njih je pomembno, kako bodo med sabo sodelovali in če sploh bodo, kako se bodo povezali v skupine in na podlagi česa bodo skupine oblikovali.

Torej, če izhajam pri svojem pouku iz sodobne reformirane šole, o kateri govorim, potem strnem glavna načela reformske pedagogike v naslednje točke:[4]

  • otrok naj se razvija svobodno, naravno, nuditi mu je potrebno možnost za samoiniciativnost ter izražanje sebe
  • otrokove interese je potrebno zadovoljiti, mu omogočiti direktne in indirektne stike z okoljem z uporabo izkušenjskega učenja
  • učitelj naj usmerja otrokovo aktivnost, naj ga spodbuja k uporabi svojih čutil, naj otroka spodbuja k opazovanju in presojanju ter naj ga predvsem nauči, kako uporabiti različne vire znanja, kot so različne življenjske dejavnosti ter knjige
  • učitelji morajo poznati otrokov psihični razvoj, da mu lahko prilagodijo vsebine in metode dela; pri ocenjevanju pa je ključen otrokov fizični, umski in moralni napredek
  • velik poudarek je na telesni vzgoji ter higieni; v skladu s tem se zahteva tudi boljše materialne pogoje za delo: večje, bolj svetle in zračne prostore
  • ključno je sodelovanje med šolo in domom z namenom, da učitelji in starši v sodelovanju delajo v dobrobit otroka
  • šole naj preizkušajo nove pedagoške ideje.

Pomembno pa je, da se zavedamo, da je zelo pomemben faktor, kako bodo dijaki v razredu sodelovali in se povezovali, kakšna je bila njihova socializacija. Vendar otroci v svoji socializaciji niso pasivni opazovalci in izvrševalci pravil, ampak sami sooblikujejo svojo socializacijo. Pri tem je pomembno, da je socializacija interakcija z okolico, kamor uvrščamo starše. Za to tako imenovano primarno socializacijo so značilni osebni, intimni in pristni odnosi. Tukaj si otrok pridobiva prve vzorce, izkušnje vedenja in temeljna družbena pravila.

Sekundarna socializacija pomeni stik s sovrstniki, pri čemer posameznik spozna različne vrednote, norme in se lahko odločuje o njihovem sprejemanju. Za predstavljen članek je pomembna tako primarna kot sekundarna socializacija, saj kot pravi Ingold:[5] »Socializacija je interakcija z okolico in izkušnje posameznika skozi učni proces.« Saj so se v razredu o katerem teče beseda znašli mladostniki s podobno primarno socializacijo (podobne vrednote, delovne navade, učenje …). Nazadnje se v obdobju adolescence posameznik sreča še s terciarno socializacijo, ki je v resnici priprava na vloge, ki jih bo odigral skozi življenje.

Če izhajam iz psihologije, potem primarno razumem, da se določene kulturne informacije, predvsem o spretnostih prenašajo znotraj generacij (torej znotraj družinskega kroga) in to lahko razumemo kot socialno učenje. In razred, v katerem sem preizkusila drugačne poti do znanja, se lahko skoraj teoretično opredeli kot primeren za eksperimentiranje, kar bo prikazano v naslednjem poglavju.

Delo v razredu

Z dijaki sem pripravila 4 zanimive šolske ure, pri katerih smo združili kar nekaj vsebin in jih med sabo prepletli in povezali, da smo prišli do zaključnega, željenega učinka.

1. ŠOLSKA URA

Pri obravnavi zgodovine jezika, sem dijake glede na učno obliko razporedila po skupinah (po 4 ali 5),[6] kjer so s pomočjo učbenika in delovnega zvezka samostojno obravnavali snov. V učbeniku za 4. letnik so pri zgodovini jezika predvsem fotografije aktualnih besedil, knjig iz določenega obdobja zgodovine jezika in vprašanja, ki vodijo k razmišljanju. Dijakom sem dala nalogo, naj si ogledajo besedila, jih preberejo in razmislijo o njih ter odgovorijo na nekaj izbranih vprašanj, ki so pod vsakim besedilom v učbeniku.

V zaključku so imeli navodilo, naj se dobro pripravijo, na zagovor, zakaj menijo, da je ravno njihovo obdobje, avtorji, dela največ doprineslo k razvoju slovenskega jezika, saj bodo o svojih prepričanjih argumentirano govorili na okrogli mizi.

2. ŠOLSKA URA

Okrogla miza pa je bila izbrana besedilna vrsta, o kateri smo se poučili pri naslednji uri. Spoznali smo (nekaj osnov sem predstavila frontalno, sicer pa so delali v dvojicah) njene značilnosti, kako poteka, kdo jo vodi, katere so teme obravnave in za domačo zadolžitev so morali preveriti, katere okrogle mize obravnavajo na naši televiziji.

3. ŠOLSKA URA

imageNaslednjo učno uro smo obravnavali besedilno vrsto zapisnik (nekaj osnov sem spet predstavila frontalno, sicer pa so delali v dvojicah), kjer smo poudarili bistvo njegovega tridelnega oblikovanja in objektivnosti. Za domačo nalogo so morali zapisati zapisnik zadnje razredne ure.

Slika 1. Fotografija iz učbenika za 4. letnik

Tako smo v 3 urah spoznali vsaka skupina svoje poglavje iz zgodovine jezika, besedilni vrsti okrogla miza in zapisnik in čakala nas je še sama izvedba okrogle mize v razredu.

4. ŠOLSKA URA

Najprej smo pripravili razred, da smo se posedli okrog miz v krogu. Vsaka skupina je morala sodelovati v celoti (ne le predstavnik – ob vsakem novem vprašanju moderatorja je moral odgovoriti drug član skupine). Izbrali smo moderatorja, kateremu sem pripravila 3 ključna vprašanja:

  1. Utemeljite, zakaj je ravno vaše obdobje zgodovine jezika najbolj zaslužno za razvoj slovenskega jezika.
  2. Predlagajte in utemeljite, zakaj je ravno vaš predstavnik obdobja najbolj zaslužen za razvoj slovenskega jezika.
  3. Glede na predstavljene in argumentirane predloge, se zedinimo, katero obdobje in predstavnik sta najbolj zaslužna za razvoj slovenskega jezika.

Razred smo preuredili v soočenje ob okrogli mizi in s pomočjo moderatorja vroče razpravljali. Ob tem je iz vsake skupine en dijak pisal zapisnik o dogajanju. Na koncu smo zapisnike primerjali.

Ugotovitve

S pomočjo teorije o tem, kdo so mladostniki, ki se naključno ali pa tudi ne, kot smo ugotovili znajdejo v razredu, kako vplivajo na medsebojne odnose, kako sodelujejo, sem pomagala odstreti tančico skrivnosti, zakaj je bila prav ta razred tako izjemen. Prav tako pa sem s pomočjo predstavljene teorije reformske pedagogike, tem reformam tudi sama poskušala vdahniti vsebino in jih preizkusiti v razredu. Prav tako pa je bila tudi teorija socializacije ključna pri tem, da imajo dijaki v tem razredu veliko skupnih točk. In glede na to, da ugotavljamo, da je frontalni pouk »pase« in se učitelji trudimo, da bi dijakom približali učno snov, jo popestrili, naredili zanimivo, moram zapisati, da nam je to v teh 4. urah odlično uspelo.

Razlogi pa so naslednji:

Dijaki imajo radi delo v skupinah, s čimer smo začeli prvo uro. Skupaj so raziskovali obdobje zgodovine slovenskega jezika, za katero sem jih zadolžila in si o njem ustvarili svojo sliko, saj so vedeli, da bodo na koncu morali argumentirati in predstaviti svoje obdobje.

Druga ura, ki je bila namenjena raziskovanju besedilne vrste okrogla miza, je bilo delo v dvojicah, ker med seboj radi sodelujejo, jim je bilo zelo zanimivo. Sveda sem jim osnovne zakonitosti pomagala poiskati.

Tretja ura, kjer smo se spoznali z besedilno vrsto zapisnik, smo spet spoznali skozi moj kratek vpogled in samostojno delo v dvojicah.

Četrta ura pa je bila spet izstop iz ustaljenega, že dekonstrukcija prostora je bila izziv. Dijaki so resno vzeli svoje argumentacije. Njihova lastna vloga v procesu učenja je bila pomembna. Za svoje argumente so se pripravili in trudili so se prepričati ostale, da imajo prav. Ob tem pa so spoznali še, kako nastaja zapisnik.

Takšna obravnava učne snovi zahteva inovativnost učitelja in veliko dodatne priprave za učitelja. Se pa izkaže za izjemno zanimivo učno izkušnjo, tako za dijake kot za učitelja samega. Kajti že sama dekonstrukcija običajnega učnega prostora za šolskimi klopmi v skupine in ob okroglo mizo je dodatna motivacija dijakom, da se potrudijo, ker se dogaja.

Literatura

  1. Ingold, T. (2007): »The Social Child«, v: Fogel A., King, B., Shanker, S. ur., Human Development in the Twenty-First Century. A Dynamic Systems Approach to the Life Sciences, Cambridge University Press.
  2. Mikek, K. (2015): Organizacijska kultura in klima v šoli, Doktorska disertacija. PEF v Ljubljani.
  3. Ule, M.; Miheljak, V. (1995): Prihodnost mladine, Ljubljana, DZS.
  4. Žlebnik, L. (1978): Obča zgodovina pedagogike, Ljubljana, DZS.

[1] Ule, 1988.
[2] Sergiovanni, Starratt. 1993. (v Mikek 2015.)
[3] Schaps, 2003. (v Mikek 2015)
[4] Žlebnik, 1978.
[5] Ingold, 2007.
[6] Delo v skupinah: cilji: aktivno sodelovanje, predstavitev lastnih izkušenj, ozaveščanje že znanih stvari in razvijanje sposobnosti samostojnega obravnavanja informacij in reševanja problemov. Skupine sestavljamo naključno, ker je pri novih skupinah v začetni fazi značilna izrazita potreba po stikih in spoznavanju drug drugega. Naključne skupine imajo to prednost, da izničijo že pridobljene vzorce dela v paru ali v skupini. Napoved teme oz. vsebinske delovne naloge pred oblikovanjem skupine ima določene prednosti. Če se najprej napove oblikovanje, se pozornost dijakov usmeri na to. Ko sestavimo skupine, razdelimo delo.

Kako voditi učenje in oblikovati učna okolja, ki bodo dijakom

v multietničnih razredih omogočala pozitivne učne izkušnje

natasa_meh_peer

Nataša Meh Peer

Uvod

V šolskem letu 2014/15 sem poučevala slovenski jezik v razredu, kjer se dijaki izobražujejo za poklic prodajalca. V razredu je bilo 20 dijakov iz petih etničnih skupin z zelo različnim znanjem slovenščine, nekateri izmed njih so se z njo srečali prvič.

Kurikul sem individualizirala in prilagodila dijakom glede na njihovo znanje slovenskega jezika, tako da smo skozi leto postopoma, z različnimi metodami usvajali slovensko besedo.

Namen članka je skozi praktične izkušnje prikazati delo v multietničnem razredu, kjer so dijaki s slabim predznanjem ali pa celo brez znanja slovenskega jezika, kot tudi predstaviti učiteljem, ki se srečujejo s podobnimi situacijami pri pouku, kako dijakom ponuditi boljšo učno izkušnjo, z novimi učnimi metodami in pri tem med dijaki spodbujati etnično strpnost.

Multietnični šolski razred

Ko govorim o multietničnem šolskem razredu, mislim na vsak šolski razred v Sloveniji, v katerem sta več kot dva predstavnika različnih etnij. Etnije, o katerih govorim, so vezane na območje bivše skupne domovine − Jugoslavije; torej govorim o hrvaški, bošnjaški, srbski, makedonski in albanski etniji. Te etnije so si tako kulturno kot jezikovno zelo blizu, saj imajo skupno slovansko prapreteklost.

V multietničnem razredu je pri pouku potrebno upoštevati različno kulturno ozadje mladostnikov in pouk prilagajati, da bi vsak posameznik na svoj edinstven, kulturno pogojen način usvajal snov.

Človek vstopa v svet s svojim jezikom skozi prizmo svoje kulture in pri tem uporablja svoja kulturna orodja za razumevanje okolja. Zato je v multietničnem razredu potrebno razviti mediacijo med kulturami in ustvariti nove prakse, ki vodijo v razumevanje. Kurikuli v takem razredu so nujno drugačni kot v razredih, ki niso multietnično obarvani, čeprav takih res ni prav veliko. Otroci različnih kultur namreč različno usvajajo znanja iz matematike, različni so sistemi štetja, socialne interakcije in psihološko razumevanje kulturnih orodij ipd. Pomemben delež, kako multietnični razred funkcionira nosijo tudi zahteve, ki jih mladostnikom postavljajo starši in tudi te zahteve so medkulturno različne. Če povzamem zaključke, ki so nujni za delo v multietničnih razredih zapišem takole:

  1. inovacije, kako učiti in kreiranje novih kulturnih orodij
  2. skupno druženje med procesom oblikovanja sredstev in razvoja kulturnih orodij ter procesom identifikacije.

V multietničnih razredih nastaja novo kulturno polje, na katerega vplivajo interference iz vseh etnij, ki izhajajo iz nujnega sooblikovanja pouka, prilagojenega različnim etnijam. Kot recimo primer poklicnega razreda programa Prodajalec (gre za 3-letni program izobraževanja), ki ga bom v nadaljevanju predstavila.

Multietnične razrede zaradi mnogih svetovnih migracij, tako ekonomskih kot političnih, srečamo po celem svetu. Povsod se srečujemo z globalizacijo skozi migracije in mnogi pred mano so se že ukvarjali z medkulturni primerjavami, kakšna so pričakovanja in cilji mladostnikov v življenju.

Pričakovanja mladostnikov so različna, če ti prihajajo iz različnih etnij in so tudi povezana z njihovim socialnim statusom, vendar so osnovna pričakovanja in cilji mladostnikov medkulturno primerljiva: dokončanje šole, najti službo in si ustvariti družino. Ko so cilji zadani, si mladostniki prizadevajo zanje (vložijo svoj čas, prizadevanja in samokontrolo).

Različna kulturna ozadja mladostnikov in njihovih staršev vodijo do nove tranzicije, saj enostavno zahtevajo nove forme participacije in kreacijo novih konceptov, vrednot in praks v multietničnem razredu, kar bo razvidno iz predstavitev študije primera v nadaljevanju.

Študije torej kažejo na diferenciranost ciljev in pričakovanj mladostnikov iz različnih etničnih skupin. Mogoča razlaga je, da so pripadniki nekaterih etničnih manjšin v slabšem položaju, tako ekonomsko kot socialno, politično ali kako drugače. Pomembna ugotovitev je, da je nebelcem (študija je bila opravljena med hispanci, kitajci …) v življenju veliko pomembnejši ekonomski uspeh, v primerjavi z belci. Zelo pomembno vlogo pri zastavljanju ciljev igra tudi družina in njena pričakovanja. Iz teh medkulturnih raziskav je razvidno predvsem to, kako težko je v multietničnem razredu predvidevati in združevati tako različna pričakovanja, kot jih imajo mladostniki iz različnih etničnih, ekonomskih in socialnih okolij, da ne govorimo o vseh drugih razločevalnih individualnih razlikah. Slovenska šola je, kot sem že prej poudarila, namenjena vsem, ne glede na njihov socialni, etnični status ipd., pravimo, da imamo splošno izobraževanje (9 let obiskovanja osnovne šole je z zakonom predpisano in obvezno) za prav vsakogar, ne glede od kod prihaja in kakšen ekonomski status ima njegova družina. Imamo izobraževanje, ki ga ni potrebno plačevati (nimamo šolnine, vpisnine). Pa vseeno mnogokatera družina težko zmore vse stroške za vstop otroka v novo šolsko leto, saj so zvezki in druge šolske potrebščine drage, pri pouku učitelji zahtevajo uporabo delovnih zvezkov, ki so tudi zelo dragi in tudi obšolske dejavnosti, kot so razne ekskurzije, izleti, ogledi gledaliških in filmskih predstav, stanejo. Mnogokatera družina je tako v finančni stiski. Otroci se počutijo izpostavljene, stigmatizirane v primerjavi z vrstniki.

Opazovani mladostniki prihajajo iz socialno slabše situiranih družin in v takšnih družinah je pomembna tudi izbira srednje šole, ki mladostnika čim hitreje pripelje do ekonomske samostojnosti in neodvisnosti. Zato pomemben pogled predstavlja tudi vpogled v multietnični razred in kako se mladostniki odločijo za vstop v srednjo šolo (govorim o prehodu iz osnovne šole, ki je določena glede na kraj bivanja in srednjo šolo, ki si jo mladostnik lahko poljubno izbere). Katero srednjo šolo bo mladostnik izbral in zakaj tak izbor? Je ta izbor povezan z njihovim socialnim in etničnim ozadjem? ( Iz osebnih izkušenj in let opazovanja bi lahko pritrdila, da je temu tako).

V članku tako predstavljam specifični srednješolski razred, ki je organiziran kulturno in etnično specifično in se pojavlja na etnično mešanem področju, kar seveda povzroča medkulturni stik in interference med kulturami in jeziki. Prav tako gre za srednješolski razred poklicne in tehniške šole, ne gimnazije, kar bi zagotovo prineslo drugačne ugotovitve.

Izbira srednje šole torej ni enostavna izbira, ima pa nekaj usmeritev, ki botrujejo njeni izbiri in prav to sta preučevali Benner in Graham, ki sta ugotovili, da na izbiro za katero srednjo šolo se bo mladostnik odločil, vplivajo naslednja dejstva:

  1. izkušnje posameznika, njegove spretnosti in osebna pričakovanja
  2. družbene vezi z vrstniki, zaradi katerih se mladostnik odloči, katero šolo bo izbral
  3. učni uspeh in želja po akademskih dosežkih
  4. osebna − kontekstna interakcija, ki je povezana z etnično pripadnostjo.

Mladostniki se prej odločijo za šolo, ki je v njihovem kraju bivanja in šolo, ki je prijaznejša do pripadnikov drugih etničnih skupin.

Zadnja predpostavka, kaj vpliva na izbiro šole, se navezuje na izbiro, ki ni neodvisna in naključna, ampak povezana tudi s tem, kakšna je inkongruenca med šolo in njeno resnično odprtostjo za različne etnične skupine.

Iz predstavljenih raziskav je torej razvidno, da multietnični razred, o katerem bo tekla beseda, ni nastal naključno.

Delo v razredu

Če razložim, kako sem oblikovala kurikul v tem konkretnem multietničnem razredu.

V razredu, kjer se izobražujejo za poklic trgovca, je 20 dijakov. 8 dijakov je leta 2014 prišlo iz Kosova in od njih je ena deklica eno leto dlje v Velenju, razred ponavlja in razume in malo govori slovensko. 2 dijaka sta prišla leta 2013 in prav tako ponavljata 1. letnik − slabo govorita slovensko, eden izmed njiju je Hrvat, drugi pa Bošnjak. 2 deklici sta leta 2014 prišli v Velenje iz Bosne in slabo govorita slovensko, ena izmed njiju je Bošnjakinja, druga pa Srbkinja. Potem so v razredu 4. dijaki, ki so rojeni v Velenju in sta oba starša iz Bosne − govorijo slovensko. Nenazadnje so v razredu še 4. Slovenci.

clip_image002Graf 1. Etnična struktura v razredu. (vir: lasten, 2017)  

 

clip_image004Graf 2. Znanje slovenskega jezika. (vir: lasten, 2017)

Moj kurikul je bil individualiziran in prilagojen dijakom tako, da sem jih združila v skupine, glede na znanje jezika. Tako sem oblikovala 3 skupine. Prvo skupino so sestavljali tisti, ki nič ne razumejo – teh dijakov je bilo v skupini 9. Drugo skupino so sestavljali tisti, ki malo razumejo – teh dijakov je bilo 5. Tretjo skupino pa so sestavljali dijaki, ki so znali slovensko – teh dijakov je bilo 6. Takšne skupine smo ohranili do zimskih počitnic v februarju.

1. SKUPINA: Za Kosovske Albance, ki so lahko z mano komunicirali samo s pomočjo slovarja, sem uvedla uporabo telefonov kot pripomočkov pri pouku. Za prevajanje navodil je skrbela deklica, ki je bila že eno leto v Sloveniji in je razumela slovensko. Dogovorili smo se, da smo se učili sklope besed, ki so nujne za sporazumevanje. Besede so napisali v svojem in slovenskem jeziku na plakat, ki so ga izobesili v razredu in eden nam je predstavil vsak teden pri eni uri, slovenske in albanske besede. Poudarek je bil na pomenu besed, razumevanju, glasovih in izgovorjavi. Tako sem spodbujala, da so tudi drugi dijaki spoznavali njihovo melodijo jezika, sami pa so se trudili izgovarjati in memorirati slovenske besede, ki so jih umeščali vsak v svoj slovarček.

2. SKUPINA: Za ostale, ki so nekaj vendarle razumeli slovensko, so pa bili iz različnih etničnih skupin, sem organizirala, da so se pri slovnici učili pojme o jeziku in besedah, prav tako so pogosto uporabili mobilne telefone, da so pobrskali za pomenom kakšne neznane besed. Te pojme so s pomočjo plakatov pregledno zapisali in predebatirali.

3. SKUPINA: 6 dijakov s slovenščino ni imelo težav, zato so v času našega približevanja k skupnemu znanju jezika (v tem, jesenskem času so Albanci imeli tečaj slovenščine vsak dan) pripravljali besedilne vrste, kot so vabilo, zahvala …

Vsako uro sem porabila 10 minut, da sem razdelila delo, vendar smo imeli 2xtedensko po dve uri skupaj.

Projektni dnevi

V času prednovoletnih projektnih dni, ko vsako leto na drugačen način organiziramo pouk (z izleti, gledališkimi predstavami, zanimivimi aktualnimi predavanji) smo v tem razredu pripravili medkulturni dialog. Dijaki, ob pomoči in pod mentorstvom učiteljev, ki poučujemo v tem oddelku, različnih etničnih skupin so drug drugemu predstavljali običaje, ki so vezani na etnijo − kulturno in versko kot tudi predstavitev tipičnih jedi. Dijaki so cel teden pripravljali slovarje v svojem jeziku, pekli in kuhali clip_image006svoje tipične jedi, predstavljali tipične običaje ob verskih in drugih praznikih. Zadnji dan smo v razredu pripravili pojedino in predstavitev dela. Dijaki so bili navdušeni in so veliko spraševali drug drugega, se čudili razlikam in podobnostim med posameznimi etničnimi skupinami.

Slika 1. Delo med projektnim tednom. (vir: lasten, 2014)

Ocene smo v tem obdobju pridobili z ocenjevanjem zvezka. Tako je torej potekalo delo do zimskih počitnic. Potem pa so večinoma dijaki že bolje obvladali slovenski jezik in lahko smo začeli s književnostjo.

Učenje književnosti

Pri književnosti, kjer je na programu za 1. letnik ljudsko slovstvo, smo Petra Klepca, Martina Krpana in Lepo Vido primerjali z njim poznanimi ljudskimi deli iz njihovega kulturnega okolja. Odlomke besedil sem jim pri pouku brala in ure smo gradili predvsem na razumevanju besedila. Dijaki iz drugih etničnih skupin so s tem pridobivali vpogled v slovensko kulturo. V prvem letniku se pri pouku književnosti srečamo tudi s sklopoma: ljubezenska in domovinska tematika. O teh temah smo že lahko razpravljali, saj imajo vsi mladostniki v tem obdobju že izkušnje iz ljubezni kot tudi svoj odnos do domovine.

Prav domovinska tematika je bila zanimiva za vse sodelujoče, saj mladostniki drugih etnij drugače doživljajo svojo domovino. Do nje oblikujejo poseben, nostalgičen in čustven odnos. Svoje vezi z domom ne pretrgajo, ampak jih vzdržujejo s pomočjo sodobne tehnologije. Prav tako spremljajo televizijske programe iz svoje domovine. Tako so ves čas v stiku z dogajanjem doma.

Prav ta sklop je pripomogel, s svojimi mnogimi razpravami, utemeljevanji njihovih mnenj s primeri iz lastnih doživetij, da so vsi začutili, kako pomembna je, za vsakogar, ne glede na etnično pripadnost, domovina in kako vsi čutimo podobno do svoje. Meje med etnijami so se na ta način zabrisale, razumeli so drug drugega in se začeli doživljati drugače.

Povezava s predmetom komunikacije

S kolegico, tudi slavistko, ki jih je poučevala komunikacijo, sva v razredu, kjer ima vsak dijak za delo svoj računalnik, pripravili snov tako, da so se besedilne vrste (oblikovanje vabila, poročila, čestitke, prošnje, predstavitve oseb, krajev, postopkov …) učili teoretično pri urah slovenščine. Pri teh urah sem jim natančno razložila, kako in čemu se tvorijo posamezna besedila in kakšno obliko naj imajo.

Potem, ko smo eno besedilno vrsto spoznali, sva se s sodelavko pogovorili, kako naj jo napišejo in tako so jih praktično pisali pri urah komunikacije na računalnike (saj so imeli pouk v računalniški učilnici), kjer jih je vodila moja sodelavka in med mojimi prostimi urami (kar se je zgodilo 1 uro na teden – sicer imajo na urniku 2 uri komunikacije na teden) sem bila v razredu tudi jaz. V tem delu so bili vključeni Albanci tako, da jim je stvari vedno razložila deklica, ki je razumela slovensko in dijaki iz tretje skupine, ki so že prej pripravljali bclip_image008esedilne vrste. Potem so jih pošiljali na mojo elektronsko pošto in smo jih vsi skupaj pri uri slovenščine pregledali, pokomentirali, še enkrat razložili določene stvari in popravili. Popravljene besedilne vrste so še enkrat popravili in ponovno oddali, tako da so bili redki dijaki z negativno oceno.

Slika 2. Delo z računalniki – pisanje besedilnih vrst, pri pouku komunikacije. (vir: lasten, 2014)

Ugotovitve

Delo v multietničnem razredu zahteva povezavo med več učitelji in veliko voljo in željo slovenista, ki mora razlagati snov dijakom, ki nič ne razumejo slovensko. Kurikuli morajo biti individualizirani in včasih se zdi, da bi bilo dobro, če bi bilo v razredu hkrati več učiteljev. To smo dosegli s projektnim tednom, kjer so dijaki začutili tudi sami, da si želimo, da bi se vsi vključili v razredno sredino, ne glede na razlike, kot tudi morda prav zaradi njih, saj smo tako spodbujali njihovo medetnično strpnost. Po tem tednu so se namreč bolj trudili razumeti drug drugega in si tudi pomagati.

Z delom pri urah komunikacije, kjer so bili pod vodstvom dveh učiteljic, so bili primorani sodelovati, saj smo naloge vsakega posameznika popravljali skupaj in se na napakah učili in jih potem odpravljali. In moram reči, da je potekalo kar živahno sodelovanje med dijaki, ki so radi pomagali drug drugemu.

Prednost je bila tudi ta, da se v prvem letniku dijaki pri književnosti spoznajo s temami ljudskega slovstva, pri čemer lahko spoznavajo etnične razlike. Prav tako sta oba tematska sklopa zanimiva za predstave o etnični različnosti in hkrati podobnostih med etnijami.

Čeprav se morda sprva nisem zavedala, kam me pelje pot v takšnem pisanem multietničnem razredu, ampak sem samo reševala problem neznanja jezika, sem na koncu spoznala, da smo si dali res veliko! Da smo premagali strah pred neznanim, strah pred novimi, drugačnimi svetovi, ki so se nam prej zdeli oddaljeni in nerazumljeni. Da smo postali strpnejši, bolj odprti in kot je običajno pri ljudeh »kar poznaš, to te ne plaši.«

Literatura

  1. Abreu, G., Elbers, E. (2005): »The Social Mediation of Learning in Multiethnic Schools«, European Journal of Psychology of Education, XX/1, Lisboa, Instituto Superior de Psicologia Aplicada.
  2. Barth, F. (1969): Ethnic Groups and Boundaries: The Social Organization of Culture, London, George Allen & Unwin.
  3. Benner, D. A., Graham, S. (2009): »The Transition to High School as a Developmental Proces Among Multiethnic Urban Youth«, Child development, 80/2, Caracas. Invedin.
  4. Blyth, Whiting, B., Pope, E. idr. (1992): Children of Different Worlds, The Formation of Social Behavior, London, Harvard University Press.
  5. Bošković, A. (2008): »The Trouble with Multiculturalism (Multiculturalism, Norwegian Style)«, Forum Bosnae, Sarajevo, 46, 91-100.
  6. Bučar Ručman, A. (2015): »Analiza migracij in odnosov v multikulturni skupnosti: Primer mestne občine Velenje«, Dve domovini, Razprave o izseljencih, 2/191. Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije, ZRC SAZU, Ljubljana.
  7. Chang, E., Chuansbeng, C., Greenberger, E., idr. (2006): »What Do They Want in Life? : The Life Goals of a Multi-Ethnic, Multi-Generational Sample of High School Seniors«, Journal of Youth and Adolescence, Heidelberg, 35, 321-332.