Inovacijski projekt ‘Stara reč, nova reč

– igrače se ne vrže preč‘

marta_brlan

Marta Brlan

Povzetek

Inovacijski projekt ‘Stara reč, nova reč – igrače se ne vrže preč’ je bil za nas predvsem izziv. Poskusili smo se v razvijanju senzorike prek gibalnih aktivnosti. Kot pove samo ime projekta, smo stare stvari reciklirali, prenovili, jih ponovno uporabili za dejavnosti – tokrat za aktivnosti na prostem in na srečanje z delavnicami povabili otroke skupaj s starši in sorojenci. Prispevek predstavlja ta projekt in vrsto delavnic, za katere smo material pripravili s ponovno uporabo odpadne embalaže.

Ključne besede:

Inovacijski projekt, razvoj senzorike, delavnice, odpadni material

V naši vrtčevski enoti smo v letošnjem šolskem letu spopadli z inovacijskim projektom z naslovom ‚Stara reč, nova reč – igrače se ne vrže preč‘, ki poteka pod okriljem Zavoda RS za šolstvo in ga izvajajo v Zavodu CIRIUS Kamnik v sodelovanju z vrtci.

Gre za spodbujanje razvoja senzorike (vid, tip, sluh, okus, vonj) in učenje po več senzornih poteh prek gibalnih aktivnosti.

V praksi se vzgojitelji pri svojem delu največkrat poslužujemo kupljenih igrač in igral. Pri zaposlitvah uporabljamo tudi eko elemente, odpadni material, vendar večinoma za igro v igralnicah, ne pa na prostem. Projekt spodbuja vzgojitelje, da pripravimo take elemente tudi za zunanje aktivnosti, torej za dejavnosti na prostem, ter postanemo inovativni pri ponovni uporabi materialov z namenom ustvarjanja recikliranih senzoričnih elementov. S tem, ko ustvarjamo spodbudno senzorično okolje na prostem, pa predstavljamo novo, uporabno vrednost eko in recikliranih materialov.

Ko smo tuhtali, kako bi lahko spodbujali razvoj senzorike s ponovno uporabo predelanih, odpadnih in naravnih materialov s tem, da dejavnosti potekajo zunaj, smo se odločili, da ob zaključku vrtčevskega leta pripravimo skupno srečanje naše enote na način, da bo ustrezalo smernicam projekta.

Pripravili smo vrsto delavnic, na katerih so otroci skupaj s svojimi starši ‘športali’, skakali, se plazili, poskusili pot slepih in čutno pot, se igrali matematične igre ter ustvarjalno izdelovali nove stvari iz starih:

  • Daljnogledi iz tulcev toaletnega papirja

clip_image002Slika 1. Daljnogledi

Otroci so s pomočjo staršev izdelali daljnoglede iz odpadne embalaže, jih polepili, okrasili in jih opremili z vrvico. Z veseljem so jih nosili in gledali skoznje.

  • Barvanje čebelic

clip_image004Slika 2. Čebelice

Na papirnate krožnike so otroci nanesli barve in ustvarili prav posebne čebelice. Dodali so jim še tipalke.

  • Lepljenje barvnih zamaškov kot likovnega materiala in lepljenje rožic na papir (material: tulci toaletnega papirja),

clip_image006Slika 3. Ustvarjanje z odpadno embalažo

Tulce toaletnega papirja smo narezali na tanke kolute in jih lepili na podlago. Prav tako smo z lepljenjem barvnih zamaškov ustvarjali cvetlice, sonce, hiše,… Nastale so prave mojstrovine.

  • Polaganje barvnih zamaškov na predloge z barvnimi pikami

clip_image008Slika 4. Matematična dejavnost: polaganje barvnih zamaškov na ustrezne pike na predlogah

S pomočjo barvnih zamaškov smo se igrali matematiko. Na različne predloge so otroci polagali zamaške, ki pa so morali ustrezati barvnim pikam. Za najmlajše je bila naloga kar težka, starejši so se z njo spopadli brez težav.

  • Urejanje vzorca – jajčna embalaža

clip_image010Slika 5. Vzorci

Pri tej dejavnosti smo se prav tako lotili matematičnih vsebin. Pripravili smo kartončke z barvnimi kvadratki (5×2). Vzorci na kartončkih so bili različni. Otrok si je izbral kartonček in ga položil v pokrov odprte škatle jajčne embalaže. V prostorčke za jajca pa je odlagal zamaške ustreznih barv.

  • Labirint iz odpadnih škatel

clip_image012Slika 6. Labirint

Labirint iz odpadnih škatel je predstavljal pravo pustolovščino. Ob vstopu v prostor je bilo veliko poti, a le ena je bila prava in je vodila proti izhodu. Delavnica je bila med najbolj obiskanimi.

  • Met papirnatih žog v odprtine škatel

clip_image014Slika 7. Met papirnatih žog v škatlo

Veliki škatli sta bili izjemno zanimivi, saj smo jih poslikali in vanju vrezali odprtine. Ena je imela manjše okrogline, druga malo večje. Iz časopisnega papirja smo izdelali žoge, ki so jih otroci metali v luknje škatel. Manjše odprtine je bilo težje zadeti, so se pa pri tej igri nedvomno zabavali.

  • Met žog skozi odprtine na visečem blagu in met obročev na palice

clip_image016Slika 8. Met žog in papirnatih obročev

Med dve drevesi smo napeli blago, v katerem so izrezane okrogline. Otroci so stali na obeh straneh tkanine in si skušali podati žoge, brez da bi se žoga ujela v rob okrogline. Poleg te dejavnosti smo ciljali v tarčo (lesena palica) z barvnimi obroči iz papirnatih krožnikov.

  • Skok iz kroga v krog

clip_image018Slika 9. Skok iz kroga v krog

Na travi smo razprostrli obroče iz penaste mase in si naredili ‘skakalni’ poligon.

  • Tobogan za spuščanje žogic

clip_image020Slika 10. Tobogan za žogice

Tulce toaletnih brisač smo zunaj pobarvali in prerezali po dolžini. V pokrov velike škatle smo jih nalepili na način, da se žogica, ki potuje po njem, spušča.

  • Pot slepih

clip_image022Slika 11: Pot slepih

Med drevesi na igrišču smo napeljali vrvico in jo speljali preko različnih ovir. Otrokom smo prevezali oči in skupaj s starši so obhodili pot slepih.

  • Čutna pot

clip_image024Slika 12. Čutna pot

Na igrišču smo pripravili čutno pot, tj. pot, ki smo jo zaznavali s stopali. Škatle, ki so si sledile in skozi katere so otroci stopali z bosimi nogami, so bile polne raznovrstnega materiala: seno, lubje, listje, storži, grobi pesek, mivka, kamenje, … na koncu pa še voda. Otroci so uživali. Sprva jih je žgečkalo, pikalo v noge, na koncu pa je sledilo olajšanje, ko so noge pomočili v vodo.

  • Lepljenje različnega barvnega odpadnega materiala na samolepilno folijo

clip_image026Slika 13. Lepljenje materiala na folijo

Na ograji terase je bilo prilepljenih nekaj lesenih tabel, na njih pa pritrjena samolepilna folija. Otroci so po svojih željah ustvarjali in lepili predmete nanjo.

Sklep

Projekt ‘Stara reč, nova reč – igrače se ne vrže preč’ nam je vsem odprl nove možnosti za ponovno uporabo odpadnega materiala in embalaže, ki se nam stalno kopiči. Spoznali smo, da ni potrebno vseh igrač kupiti, ampak znamo sami dovolj dobro poskrbeti, da se za igro priskrbi igrala na način ‘naredi sam’. Mislimo, da so take igrače/igrala za otroke dostikrat še bolj zanimive. Še bolj pomembno pa je, da projekt z dejavnostmi spodbuja razvoj senzorike in učenje po več senzornih poteh in seveda prek gibalnih aktivnosti.

LITERATURA:

Letni delovni načrt 2016/2017, Zavod CIRIUS, Kamnik, 30.5.2017

Sprostitev v gibalnih aktivnostih brez tekmovalnosti skozi

Playness pedagogiko

marta_brlan

Povzetek

Playness pedagogika prinaša novost v današnji hitri in stresni čas. Spodbuja srčnost, strpnost, sodelovanje in skozi gibalne zgodbe omogoča usvajanje gibalnih elementov ter uživanje v gibanju. Pri Playnessu ni tekmovalnosti, saj je važno sodelovati. Prispevek predstavlja nekaj sklopov Playness vadbe, v kateri smo sodelovali z otroki, starimi od 3 do 5 let.

Ključne besede:
gibanje, Playness, vrtec, vadbena ura

V našem vrtcu je skupina Medvedki (3-5 let) v letu 2015/16 sodelovala v pilotnem projektu Playness vadbe, ki jo je skupaj z ekipo zasnoval dr. Milan Hosta, profesor športne vzgoje, dr. filozofije in mednarodni aktivist. Playness pedagogika ponuja odličen program, ki omogoča doseganje ciljev brez tekmovalnosti, saj je važno sodelovati, ob tem pa razvijati lep odnos in prijateljstvo do vrstnikov ter uživati v gibalnih aktivnostih. Osem mesecev smo se enkrat tedensko srečevali na Playness vadbah v telovadnici in spoznavali preizkušnje, ki so jih za nas pripravili Playness športni vaditelji.

Ker se tekmovalnost družbe pojavlja že v najzgodnejših letih, tudi v vrtcu med vrtčevskimi otroki, je potrebno v ospredje postaviti srčnost, odnose med ljudmi in sodelovanje.

Pri Medvedkih je bila tekmovalnost zelo aktualna, še posebej, ko je bilo potrebno sodelovati, deliti, seveda pa jih je veliko tekmovalo tudi v pozornosti.

Za uvod v vsako vadbeno uro so otroci brez točno določenih navodil vstopili v prostor telovadnice, tekli v vse smeri, kričali, noreli in s tem sprostili svoja telesa.

Vadbe so bile zaključene enote, po sklopih gibalnih vzorcev in elementov. V tem času smo se ukvarjali z žogo (metanje, lovljenje, ciljanje,…), usvajali koordinacijo gibanja nazaj (hoja nazaj, tek nazaj, po vseh štirih nazaj, skok nazaj), urili v pozornosti v gibanju s pomočjo tamburina (npr. tečemo in ko se oglasi tamburin, se ustavi na mestu…), uživali v različno postavljenih poligonih (plezanje, plazenje, skok iz obroča v obroč, kotaljenje,…) ter se sproščali z jogo (položaji mačke, kužka, drevesa, mosta, zvezde,…).

Joga_mostJoga_poplava

Gibamo se nazaj

Otroci so prestali testiranje (Playness Challenge) na začetku in ob zaključku tromesečja, da bi ugotovili, ali je usmerjena Playness vadba v tem obdobju vplivala na njihovo gibalno aktivnost. Vsi znamo hoditi, teči, skakati ali po vseh štirih nazaj. Ko je potrebno enake gibalne elemente izvesti vzvratno, je precej težje. Tudi otrokom je bilo sprva težko. Hoja in tek nazaj so hitro osvojili, več preglavic jim je delal skok nazaj in po vseh štirih nazaj. S pomočjo različnih vaj, poligonov in iger smo razvijali in utrjevali vse te štiri motorične sposobnosti izziva. Izkazalo se je, da je večina otrok napredovala v gibalnih sposobnostih, ali pa so ostali na enaki ravni kot na začetku. Nekateri otroci so potrebovali več časa, da so osvojili določeno vajo, zato je pomembno, da vaje ponavljamo in utrjujemo.

Zgodba o Robinu Hoodu ali igre z žogami in cufki

  • S pomočjo zgodbe o Robinu Hoodu, legendarnem lokostrelcu, smo se naučili, kako pravilno vreči meMet-zoge-v-steno-lezehkega cufka, kasneje tudi žogo.
    Cufek je predstavljal puščico. Z roko, s katero jemo, smo držali cufka. Drugo roko stegnemo naprej, kot da držimo lok. Potem smo puščico (cufka) napeli, roko obrnili navzgor in izstrelili (vrgli cufka). Sprva smo ‘streljali’ vsak sam, v naslednji vaji pa skušali v parih zadeti drug drugega.
  • Igramo se Pepčka
    Igra je že stara in smo se jo igrali v našem otroštvu. Skupino smo razdelili na trojke in v vsaki trojki določili Pepčka, ostala dva sta si žogo podajala. Če je Pepček ujel žogo, je postal podajalec, tisti pa, ki je žogo ‘podal’ Pepčku, je postal Pepček. Igra je zelo hitra, vloge otrok v igri se zelo hitro menjajo.
  • Kako ujeti žogo?
    Vaja preverja moč otroka in energijo žoge. Otroci so se ulegli na trebuh z glavo proti steni telovadnice in dvignili trup. V tem položaju so morali vreči žogo v steno. Če otrok zaluča žogo premočno, je ne more ujeti; če jo vrže s premajhno močjo, se žoga ne prikotali nazaj. Otroci so se ulegli še na hrbet, metali žogo z eno roko, na koncu pa jo položili na stopala in jo kot s katapultom vrgli v steno. Najtežje pa je bilo metanje žoge sede s hrbtom proti steni. Metati je bilo treba zares natančno, se hitro obrniti in ujeti žogo.
  • Potovanje žog
    Z rokami smo naredili krog in ga lepo oblikovali. V krogu je žoga začela svojo pot v eno smer. Žoga je potovala iz enih rok v druge, s tem da smo pazili, da ne pade na tla. Potem se je potovanju pridružila še ena žoga in lovila prvo žogo. Nazadnje je mimo prišla še ena žoga in lovila obe prvi. Otroci so pazili, da prvi dve nista bili ujeti. Pri tej igri je bilo potrebno veliko pozornosti in natančnosti pri spremljanju igre oz. potovanju žoge iz rok v roke.
  • Ujem žoge po odboju
    Žogo smo vrgli ob tla in po odboju ujeli. Vajo smo otežili tako, da se je morala žoga od tal odbiti dvakrat, preden so jo otroci ujeli. Še težje je bilo, ko so navodila zahtevala, da se žoga pred ujemom odbije od tal trikrat.
  • Vodenje žoge
  • Najprej smo ponovili vajo meta žoge v tla z ujemom po enem ali dvema odbojema od tal. Potem so otroci poskušali odbijati žogo z eno roko. Pri dominantni roki nam je kar uspevalo, pri ne dominantni pa je bilo zelo težko. Da bi popestrili vadbo metov in odbojev, so nam vaditelji pripravili še poligon, s pomočjo katerega bi lažje osvojili vodenje žoge.

Tamburin – pozornost v gibanju

Glasba je prijetna, blagodejno vpliva na ljudi, dviga razpoloženje in zmanjšuje občutke tesnobe in strahu. Glasbo s pridom uporabljamo tudi pri športni vadbi. Ustvarili smo jo skupaj z otroki – s pomočjo lastnega telesa in s pomočjo tamburina.

Najprej smo hodili in potem korakali v ritmu, za kar smo porabili kar nekaj časa.

Igro smo nadgradili z vajo v pozornosti. Vsi otroci so se postavili na eno stran telovadnice. Ob znaku so začeli korakati proti drugi steni. Korakanje smo v naslednjih igrah zamenjali s plazenjem, s tekom, … Ko se je oglasil tamburin, so se ustavili na mestu, v naslednjih igrah počepnili, se ulegli na tla,…

Sprva smo se velikokrat zmotili, a vaja dela mojstra.

Gibalne zgodbe

  • Domača opravila pri Playnessu
    Peremo, sušimo, likamo in zlagamo ter se neizmerno zabavamo. Vsak od otrok je dobil le preprosto rutko, ki smo jo najprej ‘umazali’. Položili smo vsak svojo na tla, stopili nanjo in drsali s stopali, se premikali naprej, v eno stran, v drugo stran, zaplesali. Potem smo se na rutko usedli in s stopali odrivali naprej; pokleknili na rutko in si za premik pomagali z rokami.
    Potem ko smo rutke dodobra ‘umazali’, smo jih morali tudi oprati; ‘namočili’ smo jo in podrgnili. Posušili pa smo jo tako, da smo si vsak svojo rutko poveznili na obraz in z njo tekli po prostoru. Sušenje se je nadaljevalo tako, da smo rutko v eni roki vrteli, potem jo predali v drugo roko in ponovili vrtenje. Otresli smo jo in bila je pripravljena na likanje. Polikali smo jo z rokami, z nogami ali celo z zadnjico, na koncu pa še lepo zložili.
  • Kužki, zmaji in še kaj
    Rutko smo si zataknili za pas zadaj in tako dobili pasje repke. Posnemali smo gibanje kužkov in hodili po vseh štirih. Zgodba pravi, da so kužki zjutraj zgodaj vstali, se pretegnili in že jim je zadišal pripravljen zajtrk. Najedli so se, potem pa na se odpravili na sprehod. V parku so srečali še druge kužke, se malo ovohavali, igrali in utrujeni odšli domov.
    V drugi igri pa smo se prelevili v strašne zmaje. Tekli smo po prostoru in pazili, da nam lovec ni mogel vzeti repka. Kakšni zmaji pa bi bili brez repa?
  • Živalski vrt
    Mrak se je po mrzlem zimskem dnevu spustil na živalski vrt. Sneg je pobelil prostore in ribnik sredi živalskega vrta je bil zamrznil. Na nebu je zasijala polna luna in nastala je popolna tišina. V daljavi se je zaslišal zvon in ura je odbila sedem. Živali so se začele zbirati okoli pomrznjenega ribnika in si obuvati drsalke.
    Otroci pri Playness vadbi nismo imeli pravih drsalk, zato smo si jih pričarali iz rutk. Potrebovali smo toliko rutk, kot imajo živali nog: polž eno, pingvin dve, medved štiri,…. Pri polžku smo pokleknili na rutko in se z rokami pomikali naprej. Pri oponašanju medveda so nam šle sprednje in zadnje tace kar po svoje. Kot štorklje smo stali na eni nogi in lovili ravnotežje. Previdni smo morali biti kot sloni, saj je ‘led’ na ribniku zelo tanek.
  • Živalski vrt drugič
    Ponovno smo obiskali živalski vrt.
    Žirafa se je važno pretegovala in razkazovala svoj dolg vrat. Tudi mi znamo biti veliki in še večji. Hodili smo po prstih in bili skoraj tako veliki kot žirafa. Postali smo sloni, na poti po živalskem vrtu smo srečali še enega slona in si podali rilce (roke) ter se pozdravili. Krokodila je srbel hrbet in smo mu pokazali, kaj naj naredi: leže na hrbtu smo drsali po prostoru. Na severnem polu smo srečali severne medvede. Posnemali smo njihovo hojo in po vseh štirih hodili po prostoru. Ogledali smo si tudi pingvine in oponašali njihovo hojo – po petah. Na poti iz živalskega vrta do vrtca smo se prelevili v polžke s hišico, šli na kolena, naredili rožičke in počivali.
  • Pazi, krokodil!
    Prostor smo razdelili na tri dele. Srednji je predstavljal reko, v kateri plavajo trije krokodili (trije otroci). Vsi ostali smo bili levi, ki so nam ušli mladički čez reko. Mimo krokodilov se je bilo treba prebiti in rešiti mladičke. Vsak ujeti lev je postal krokodil, s tem pa je naloga levov postajala vse težja.

Joga za otroke

Joga, sama beseda pomeni povezati, združiti um, najpomembnejše pri njej pa je nenasilje, ne tekmovalnost in učinkovitost pri sproščanju. Predvsem slednje je nekaj, kar nujno potrebujemo v današnjem hitrem, ponorelem, stresnem svetu.

Z otroki skupine Medvedki smo začeli z jogo, ki smo jo kombinirali z igro in zgodbami, zato ni šlo le za sistematično učenje položajev. Pri sami jogi je šlo za vztrajnost, spoznavanje svojega telesa, pravilno držo in nenazadnje za prožnost, gibljivost telesa ter zbranost.

V začetnih vajah smo se naučili položaje: pes, mačka, most in zvezda, ki smo jih obnavljali skozi zgodbo. Otroci so pazljivo poslušali pripoved, v kateri so se te štiri besede večkrat pojavljale, in spreminjali poze telesa glede na slišano. Npr. Nekega večera so se psi in mačke srečali v mestu. Psi so zalajali, mačke so zamijavkale. Na jasnem nebu je zasijala prva zvezda. Ustavili so se na mostu… Za vsako od besed so otroci menjavali položaje, kar je bilo včasih zelo hitro. Urili smo se tudi v poslušanju.

V drugem sklopu smo se naučili novih jogijskih položajev: žaba, knjiga, sveča in avion.

Pri knjigi in sveči uporabljamo trebušne mišice, zato je izvedba zahtevnejša. Besede smo ponovno vpletli v zgodbo. Npr. Žaba je zelo rada brala knjige. Nekoč je v eni od njih prebrala o poklicu pilota. Pilot upravlja avion in žaba si je zaželela, da bi tudi ona to počela. Ker je bila že skoraj trda tema, je žaba knjigo prebirala ob sveči. Knjiga je bila dolga, sveča je pogorela in žaba je sanjala, kako vozi avion.

V zadnjem sklopu smo osvojili še jogijske položaje: gorila, kobra, drevo, čoln in ladja. Utrjevali smo jih prav tako z zgodbo. Gorila in kobra sta sedeli na drevesu ob obali in se razgledovali proti morju. Mimo sta priplula dva čolna. Na enem so bili psi, na drugem pa mačke. Vsi so bili namenjeni na ladjo, kjer je bila zabava…

Možnosti utrjevanja jogijskih položajev skozi zgodbe je nešteto. Lahko pa jih ponavljamo tudi skozi druge igre:

  • Postavimo se v kolono in vsak naredi položaj psa. Zadnji v koloni se splazi pod vsemi in se postavi na prvo mesto. Končamo, ko je prvotni prvi v koloni ponovno na svojem mestu. Enako ponovimo z drugimi položaji. Npr. mačka, most, zvezda,… in se urimo v vzdržljivosti in vztrajnosti v držanju položaja.
  • Igro ‘Bratec, reši me!’ prilagodimo tako, da vključimo položaje joge. Dva izmed otrok sta lovca, ostali bežijo. Ko je otrok ujet, se postavi v položaj npr. zvezde, rešimo ga tako, da se bežeči otrok splazi pod njegovimi nogami.
  • Maček in psi. Mačke stojijo na eni strani telovadnice, psi nasproti njih. Na dogovorjen znak so npr. mačke lovile pse. Psi so morali čimprej do stene telovadnice in če so se stene dotaknili, so bili rešeni. Ujeti psi so se spremenili v mačke in šli na ‘mačjo stran’.
  • Igra ‘Avion, poplava, potres’
    Prosto se gibamo po prostoru in na določen znak (npr. zvonček) se postavimo v jogijski položaj aviona, čolna, ladje ali zvezde.
  • Igra ‘STOP!’
    Stojimo na eni strani telovadnice. Vzgojiteljica stoji na drugi strani, obrnjena s hrbtom stran od nas in govori besede, npr. most, pes, zvezda, STOP. Medtem se ji otroci približujejo, ko pa reče Stop!, pa morajo narediti jogijski položaj za zadnjo slišano stvar, v našem primeru zvezdo. Kdor naredi napačen položaj, se mora vrniti na začetek. Igra je končana, ko vsi pridejo do vzgojiteljice.
  • Ugani, kaj sem?
    Vzgojiteljica se postavi v določen jogijski položaj. Otroci ugibajo in ko ugotovijo, za kateri lik gre, se še sami postavijo v isti položaj.
  • Joga v paru
    Jogo lahko izvajamo ne le vsak zase, ampak tudi v parih. Primeri:
    • Drevo: Prijatelja se objameta z eno roko okrog pasu, prosti roki skleneta dlani, zunanji nogi tvorita vejo.
    • Knjiga: Otroka sedita na tleh en proti drugemu, skleneta stopala, jih dvigneta od tal in se primeta za roke.
    • Sveča: Z glavama se otroka uležeta skupaj, noge dvigneta v zrak in jih prekrižata.
    • Rešilni čoln: otroka sedita na tleh z nogami narazen, stopala se dotikajo, z levima rokama se primeta, desni roki pa morata preko glave priti do stopala leve noge.
    • Najboljši prijatelj: Otroka se usedeta s hrbtoma skupaj in se zatakneta s komolci. V tem položaju poskušata vstati.
  • Veriga prijateljstva

    Naredimo jo tako, da se uležemo na tla in glavo naslonimo na prijateljev trebuh. Prijatelja spodbujamo, da diha tako, da premika našo glavo. Če se naša glava ob dihanju premika, pomeni, da je dihal s trebušno prepono. S tem se učimo tudi pravilno dihati – skozi nos in s prepono.

    Pomoč vzgojitelju

    Vzgojitelj sam lahko prav tako pripravi vadbene ure po Playness pedagogiki. Pri tem si lahko pomaga z naborom video posnetkov v Playness video knjižnici, ki nazorno prikaže namen vaje ter sporoča, katere elemente gibanja razvijamo z njo. Vaje v Playness video knjižnici so razvrščene:

    • po elementih gibalne abecede (hoja, plazenje, lazenje, tek, meti, plezanje, vlečenje, kotaljenje, vrtenje, skoki, brcanje),
    • po razvijanju motoričnih sposobnostih (moč, ravnotežje, koordinacija, vzdržljivost, natančnost, hitrost),
    • po tem, čemu dajemo večji poudarek oz. pozornost (dotik, smeh, drža, narava, rajalne igre, dihanje),
    • po tem, katere vrednote z vadbo razvijamo (varnost, spoštovanje, ustvarjalnost, ljubezen, znanje, skupnost, užitek, red) (https://www.playness.com, 18. 4. 2017).

    SKLEP

    Playness pedagogika in vadba po njenih načelih spodbuja sodelovanje, toleranco, prijateljstvo ter omogoča doseganje ciljev brez tekmovalnosti. Otroci so se v Playness vadbah razgibali, v njih uživali, saj so bile vadbene ure razgibane, vsakokrat je bilo predstavljenega nekaj novega, ali pa smo utrjevali že videne gibalne elemente skozi drugačne igre. Playness pedagogika zagovarja zagotavljanje varnega igralnega okolja otrokom, t.j. okolja, v katerem lahko odkrivajo svoje potenciale na gibalnem in motoričnem področju, hkrati pa se urijo tudi v socialnih in intelektualnih veščinah. V današnjem času je vse podvrženo hitenju, tekmovalnosti, zato je Playness pedagogika dobrodošla alternativa, ki omogoča in razvija igrivost in raziskovanje v gibalnih aktivnostih.

    Literatura:

    www.playness.com, (10. 4. 2017)