Ustvarjalni gib pri obravnavi pravljice moj dežnik je lahko balon

Lidija Abramič

1. Pomen ustvarjalnega giba

Učenje različnega gibanja ni samo pridobitev različnih motoričnih spretnosti in s tem razvijanje gibalnih sposobnosti, temveč tudi način, kako pri otrocih spodbujamo njihov intelektualni, čustveni in socialni razvoj. V zadnjem času se v svetu in pri nas vse bolj uporablja ustvarjalni gib, ki je umetniško izražanje in pri otrocih deluje kot terapija. Združuje elemente umetnosti in estetike, psihologije in psihiatrije ter vzgoje in sociologije. Pri pouku smo elemente ustvarjalnega giba vnesli v obravnavo pravljice Ele Peroci: Moj dežnik je lahko balon.

2. Ustvarjalni gib pri slovenskem jeziku

Pri obravnavi pravljice smo sledili naslednjim učnim ciljem:

• Prepoznavajo govorni položaj poslušanja umetnostnih besedil.
• Dopolnijo in povezujejo besedilo v mislih ob poslušanju s svojimi domišljijskimi podobami ter s svojim izkušenjskim in čustvenim svetom.
• V mislih oblikujejo svojo domišljijsko-čutno podobo književne osebe.
• Primerjajo podobnost med seboj in književno osebo.
• Zaznavajo motive za ravnanje književnih oseb, ki jih poznajo iz lastne izkušnje.

2.1 Prva dejavnost: Potovanje v najlepši kraj

Za uvodno motivacijo so se učenci ulegli na hrbet, zaprli oči, globoko vdihnili in izdihnili ter se poglobili v bitje svojega srca. Poslušali so nežno učiteljičino pripovedovanje in se prepustili njenim besedam: »Počasi se dvigaš nad šolo in poletiš nad domačim krajem. V laseh začutiš sapico vetra, na ličkih žgečkanje sončnih žarkov in pristaneš v najlepšem kraju. Pazljivo se ozri naokrog in si dobro oglej pokrajino. Sedaj pa odpri oči in mi tiho povej, kje si pristal?«

Odziv: Učenci so se sprostili in umirili. V pripovedovanje so se zelo vživeli. Ko so prispeli v najlepši kraj, so odprli oči in strpno počakali, da so vsi opisali najlepši kraj. Veliko učencev je v mislih odpotovalo na morje, drugi so odšli k babici, nekaj otrok pa je odpotovalo v tujino. Deček, ki je izgubil očeta, je odpotoval v nebesa.

Slika 1 Potovanje v najlepši kraj

Po uvodni motivaciji smo prebrali pravljico in takoj dognali, da je tudi Jelka odpotovala v novo deželo. Naslednjo uro smo po ustni obnovi sodobno pravljico še enkrat podoživeli. Pri likovnem pouku smo s kaširanjem izdelali prave klobuke.

Slika 2. Kaširanje klobukov

2.2 Druga dejavnost: Potovanje v deželo Klobučarijo

Učenci so se ulegli na hrbet in zaprli oči. Ob pripovedovanju zgodbe so v mislih ob nežni glasbi odšli v deželo Klobučarijo.

“Uleži se na hrbet, čim bolj sproščeno in pazi, da se ne dotikaš sošolca. Pozorno prisluhni svojemu dihanju. Predstavljaj si, da stojiš na travniku ob potoku blizu Jelkine hiše. Jelka ti poda ročaj svojega čarobnega dežnika in skupaj se dvigneta nad njeno hišo. Z vrha opazujeta travnik in potok, ki se vedno bolj oddaljujeta in postajata vse manjša in manjša. Letita in kar naenkrat se znajdeta nad Ljubljano. Zapiha šibak vetrič in vaju odnese nad čarobni vrt. Počasi se z dežnikom spustita na prelepe gredice, kjer rastejo pisani klobuki. Sprehodita se po čarobnem vrtu in si ga natančno ogledata. Odkrijeta veliko različnih klobukov. Eden je lepši od drugega. Vsak od vaju utrga nekaj klobukov za svojo družino. Dobro razmisli, kakšen klobuk bi podaril svojim staršem, bratu, sestri, babici, dedku, teti ali stricu.«

Učenci se potopijo v svoje misli in se sprehodijo po čarobnem vrtu. V mislih natrgajo klobuke, nato spet sledijo mojim besedam in zapustijo čarobni vrt. Vsi skupaj trikrat zaploskamo: “Ena, dva, tri, spet smo tukaj vsi!”

Odziv: Vsak učenec je pripovedoval o deželi, ki jo je obiskal in povedal, kakšne klobuke je nabral za svoje starše in ostale sorodnike. Učenci, ki so se v pripovedovanje res vživeli, so bili pri nabiranju klobukov zelo domiselni. Učenec, ki ima učne težave, je povedal, da je utrgal klobuk, ki mu bo pomagal, da bo pri pouku vse znal. Deklica, ki ima težave s kožo, si je utrgala klobuk z velikimi krajci. Povedali so še: »Tata bo dobil novo policijsko kapo!« in »Mami bom dala klobuk za v gledališče, da bo še lepša!«. Ena deklica je nabrala klobuk za učiteljico, večina učencev pa je nabrala podobne klobuke kot Jelka.

2.3 Tretja dejavnost: Diamant

Učenci so se razdelili v skupine po štiri. Postavili so se v obliko diamanta. Dobili so kartončke, na katerih so bili narisani klobuki iz pravljice, ki predstavljajo določeno osebo ali poklic. Z gibanjem so prikazovali poklic ali značilnosti določene osebe, ki nosi tak klobuk. En učenec je začel s prikazovanjem, nato so si vodilno vlogo podajali. Učenci so usklajeno ponavljali gibe za vodjo. Učenci ostalih skupin so ugibali imena štirih klobukov, ki jih je skupina prikazovala.

Slika 3. Gibno prikazovanje poklica.

Odziv: Učenci so navodila za igro diamant razumeli. Na začetku so bili nekoliko zadržani, ko pa so ugotovili, da jih morajo sošolci v vsem posnemati, so se bolj razživeli. Vojaki so se valjali po tleh, policisti so lovili »lopove« in piloti so se ponosno dvignili med oblake. Fantje so plesali balet in se zabavali kot deklice.

3. Sklepna misel

Spoznali smo, da je ustvarjalni gib možno vključiti k različnim dejavnostim pri pouku. Učenci so učno snov utrjevali preko ustvarjalnega giba in v resnici pozabili, da se učijo. Bili so bolj strpni in umirjeni. Z gibanjem smo razvijali miselne sposobnosti in lastno ustvarjalnost.

Literatura

1. Borota, B., Geršak,V., Korošec, H., Majaron, E. (2006). Otrok v svetu glasbe, plesa in lutk. Koper: Pedagoška fakulteta Koper.
2. Kroflič, B., Gobec, D. (1995). Igra–gib–ustvarjanje–učenje. Novo mesto: Pedagoška obzorja.
3. http://www.gersak.com/ustvarjalni-gib.info/

Učimo se matematiko skozi igro

Lidija Abramič

1. Uvod

V prvem razredu učenci pri matematiki usvajajo veliko matematičnih vsebin preko igre. Na igriv in prijeten način jim moramo ustvariti primerne situacije ter jim vzbuditi radovednost, ustvarjalnost, spretnosti in druge vrline, ki jim bodo v pomoč pri računanju in utrjevanju matematičnih pojmov. Z različnimi dejavnostmi, ki potekajo »izven« šolskih klopi, pripomoremo, da se poveča zanimanje in zavzetost za učenje. Učenci bodo z učenjem preko matematičnih iger bolj sodelovali, dosegali boljše rezultate in ne bodo imeli občutka, da se učijo. Učitelji pri igri otroka opazujemo in učencem pomagamo razširiti matematično znanje. Omogočiti jim moramo, da pridejo sami do spoznanja, ali je njihova rešitev pravilna ali ne.

2. Računske operacije in njihove lastnosti

V prvem razredu se učenci ob koncu šolskega leta naučijo seštevati in odštevati v množici naravnih števil do 20 skupaj s številom 0. S prehodom čez desetico računajo s konkretnimi pripomočki in s štetjem. Na konkretni ravni znajo pojasniti zakon o zamenjavi pri seštevanju in ob različnih dejavnostih spoznajo, da sta seštevanje in odštevanje nasprotni računski operaciji. Prvošolci znajo uporabiti računske operacije pri reševanju problemov ter vedo, da je število 0 razlika med dvema enakim številoma. Večino učenja poteka izkustveno, s konkretnimi pomagali.

2.1 Utrjevanje seštevanja in odštevanja do 20 preko igre

Pred utrjevanjem seštevanja in odštevanja na učnem listu, smo v razredu izvedli matematično dejavnost: Najdi par. Na kartončke smo napisali števila od 1 do 20. Vsak učenec si je po lastni želji izbral kartonček, na katerem je bila zapisana ena številka do 20.

Slika 1. Učenci izberejo kartonček s številko

Nato smo na tablo zapisali eno število (npr. 20). To število je bilo rezultat – vsota, ki so ga morali učenci s števili na njihovih kartončkih sestaviti skupaj s sošolcem. Npr.: učenec s številko 3 je poiskal učenca s številko 17 in skupaj sta tvorila vsoto 20. Nastalo je več parov učencev s skupnim rezultatom 20. Vsak par je povedal svoj račun in ga zapisal na tablo. Naloga je postala težja, ko so učenci sestavljali račun iz treh seštevancev.

Slika 2. Sestavljanje parov s seštevanci

Pri utrjevanju odštevanja smo na tablo zapisali razliko, npr. 7. Učenci so ravno tako sestavljali pare, le da so pri odštevanju imeli več težav kot pri seštevanju. Učenci, ki so bili boljši matematiki, so si pomagali tako, da so od njihovega števila, ki je bilo večje od razlike, odšteli razliko in tako hitro poklicali učenca, ki je imel izračunano številko. Učenci, ki so imeli na kartončku zapisano številko manjšo od razlike, so lahko le čakali, da jih je kdo poklical. En učenec pa se je znašel tako, da je svojemu številu prištel razliko in hitro poklical učenca z dobljenim rezultatom. Najdeni pari so povedali račun in ga zapisali na tablo. Račune so potem učenci prepisali v zvezek.

2.2 Odziv učencev

V pričakovanju nove matematične igrice so vsi učenci pozorno poslušali navodila, potrebna za izpeljavo te naloge. Z zanimanjem sem jih opazovala, ko so izbirali števila. V njih je bilo čutiti nemir, kajti hoteli so čim prej sestaviti svoj račun. Igra je bila tako napeta, da so z zanimanjem komaj čakali na nov rezultat. Če je bilo le mogoče, so sestavljali tudi račune s tremi seštevanci in bili na svoje spretno računanje prav ponosni. Spretni računarji so hitreje poiskali svoj par in pomagali učencem, ki ga še niso dobili. Ker učenci niso hoteli ostati brez para, so se med seboj kar klicali »Kje si trojka, pridi k meni!«, ali »Jaz potrebujem šestico, kje si število šest?«. Ker jih je igra zelo pritegnila, smo s tovrstnim načinom dela računali celo uro, učni list pa je ostal prazen. Izpolnili so ga za domačo nalogo. Zanimivo je bilo poslušati komentarje otrok tudi kasneje, saj so šteli, koliko krat so poiskali par in s kom so bili v paru, s kom so se držali največkrat … Dejavnost Najdi par smo se igrali tudi naslednje dni.

3. Zaključek

Učenci morajo v prvem razredu začutiti, da je učenje matematike koristno, zabavno in prijetno. Igra je za otroka način učenja in ga pozitivno motivira. Skozi matematično igro razvijajo logično mišljenje in sprejmejo matematiko na drugačen, bolj ustvarjalen način. S pozitivnimi izkušnjami, ki jih pridobijo, bodo postali bolj samozavestni in uspešnejši. Napredovali in dosegali bodo boljše rezultate tudi učno šibkejši učenci. Razgibane ure, kjer učenci z ustvarjalnim in aktivnim načinom dela usvajajo učne cilje, kar prehitro minejo.

Literatura

Predmetna skupina Amalija Žakelj …[et al]. (2011). Učni načrt. Program osnovna šola. Matematika. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo.

Raziskovalna škatla avtomobilčki

Lidija Abramič

Poučevanje je vedno izziv – in sicer kako učencem podati učno snov, da jim bo zanimiva, da jih k delu pritegnemo, ter da sami kar največ sodelujejo s svojimi idejami in znanjem. Primeren in zanimiv didaktični pripomoček so raziskovalne škatle, ki otroke spodbujajo k odkrivanju, raziskovanju, predvsem pa jih vodijo v samostojno delo. Ob tem učenci razvijajo naravoslovne postopke in uporabno znanje. Uporabne so pri naravoslovju in jih lahko izdelamo sami z materiali, ki so nam na voljo.

Priprava raziskovalne škatle

Misel o raziskovalni škatli z avtomobilčki nas je pritegnila, saj se učenci med odmori navdušeno igrajo z njimi. Dečki jih velikokrat prinesejo od doma in prirejajo razna tekmovanja, deklice pa se jim rade pridružijo. Doma sem zbrala avtomobilčke različnih vrst, materialov, barv in velikosti ter sestavila naloge, s katerimi smo v razredu preverjali naravoslovne postopke. Naloge so bile primerne za drugi razred.

Raziskovalno škatlo smo poimenovali Avtomobilčki. Škatla je vsebovala: različne avtomobilčke, ki so se razlikovali med seboj po barvi, materialu, velikosti in obliki, papir z modro in rdečo črto, šiviljski meter, lepilni trak, pisemsko ovojnico z delovnimi listi, nalepke s številkami od 1 do 5, svinčnik, barvice in usmerjevalna kartica, ki je učence po korakih samostojno vodila od naloge do naloge. Ena raziskovalna škatla je bila primerna za samostojno delo ali delo v paru. Učenci so opazovali avtomobilčke in iskali podobnosti in razlike v barvi, velikosti, obliki, voznosti itd.

Dejavnosti učencev so bile naslednje:

• Razvrščanje po eni, dveh ali več lastnostih.
• Združevanje glede na barvo in material.
• Poimenovanje glede na način premikanja.
• Ugotavljanje značilnosti.
• Urejanje avtomobilčkov po velikosti, barvi, materialu in načinu premikanja.

V raziskovalni škatli je bilo poleg predmetov tudi več kartic z različnimi preprostimi in razumljivimi navodili in naloge, ki so učence takoj pritegnile k delu.

Na vsebinski kartici je bil seznam vseh predmetov, ki so bili v škatli. Prilepljen je bil na notranjem delu pokrova.

Z usmerjevalno kartico smo učence usmerjali k samostojnemu delu ali k delu v paru.

Npr.:

• Dela s škatlo se lahko lotiš sam. Lahko pa k delu povabiš tudi prijatelja in delata v paru. Delo bo tako lažje in tudi hitrejše.
• Preden začneš si iz pisemske ovojnice vzemi delovni list in si pripravi pisalo za beleženje nekaterih podatkov.
• Po končanem delu vse pospravi v raziskovalno škatlo Avtomobilčki.
• Če te zanimajo avtomobilčki na vztrajnik, si v knjižnem kotičku poišči primerno literaturo.

V raziskovalni škatli je bilo več delovnih kartic, na katerih so bila zapisana navodila za delo in so učence vodila od naloge do naloge. Na vsaki delovni kartici je bila zapisana samo ena naloga. Rešitve in ugotovitve so zapisovali na delovne liste.

Npr.:

Zaključek

Izdelava raziskovalne škatle se je izkazala za zanimiv in motivacijski didaktični pripomoček. Učenci so delali s konkretnim materialom, s katerim so razvijali različne naravoslovne postopke, raziskovali in pridobivali nove izkušnje. Na raziskovalno škatlo so se odzvali z zanimanjem in radovednostjo, saj niso vedeli, kaj se v škatli skriva. Dečki so pokazali več zanimanja kot deklice. Naloge so jih bolj pritegnile in so jih večkrat izvedli.

Literatura:

• Skribe Dimec, D. (2007). Raziskovalne škatle. Učni pripomoček za pouk naravoslovja. Ljubljana: Modrijan.
• Vrščaj, D., Strgar, J., Kralj, D., Udrih, V. (2000). Opazujem, raziskujem, razmišljam 3. Priročnik za učitelje. Ljubljana: DZS.

Razvrščanje in ločevanje snovi

Lidija Abramič

V razredu imamo zbirko predmetov iz različnih snovi. Učenci jih najprej poskušajo ločiti na otip (mehke, trdne, mrzle, upogljive …), nato pa ugotavljajo, iz katerih snovi so ti predmeti. Predmete stresemo na mizo in jih poskušamo razvrstiti po barvi, obliki, trdnosti, velikosti … Ob tem se pogovarjamo, da so nekateri predmeti iz naravnih materialov, drugi pa iz umetnih.

Pomembno je, da učenec svojo izbiro utemelji in poišče enako snov tudi v njegovi okolici. Predmete razvrstimo tudi glede na materiale, iz katerih so narejeni (steklo, kovina, les, plastika …).

Slika 1, 2: Razvrščanje predmetov

Učence opozorim, da se snovi spreminjajo in s tem se spreminjajo tudi njene lastnosti. Snov je lahko živa, mrtva, strupena, naravna, kemična … Organske snovi se razgrajujejo. Snovi imajo različne značilnosti: ene so tekoče, druge trdne, tretje plinaste, topljive … Snovi delimo v trdne, tekočine ali kapljevine in pline.

Slika 3: Delitev snovi

Voda je primer za vsa tri agregata stanja: led, kapljevina in paro.

Pri izvajanju dejavnosti smo sledili naslednjim ciljem:

• Učenci spoznajo snovi, ki jih uporabljajo in opisujejo njihove lastnosti,
• spoznavajo postopke za ločevanje trdnih snovi,
• spoznavajo snovi v različnih agregatnih stanjih (led, tekoča voda, para),
• mešajo in ločujejo snovi,
• poskrbijo za red in čistočo.

Metode dela: razgovor, razlaga, sistematično opazovanje, beleženje podatkov, praktične aktivnosti, uporaba pisnih virov.

Oblike dela: frontalna, individualna, skupinska.

Učni pripomočki: cedila, različne snovi, posode, steklene čaše, magnet, različni predmeti, različne tekočine: olje, voda.

Načini preverjanja zastavljenih ciljev: reševanje učnih listov, ustno spraševanje, izdelava plakata.

IZVEDBA DEJAVNOSTI – LOČEVANJE SNOVI

Pred izvedbo dejavnosti sem razdelila učence v sedem skupin. Vsaka skupina je dobila navodila za ločevanje snovi na učnem listu in potreben material za izvedbo piozkusa. Najprej so poimenovali snovi in ugotavljali, po katerih lastnostih se snovi razlikujejo (barva, velikost delcev, agregatno stanje, topnost v vodi in privlačnost na magnet). Razliko v lastnostih so upoštevali pri postopku ločevanja zmesi. Na učne liste so zapisali svoja predvidevanja, opažanja in narisali shemo ločevanja. Po opravljenem poizkusu, pa so primerjali svoja predvidevanja z rezultati. Skupine so dosledno in z navdušenjem poročale o svojem delu. Po potrebi smo poskus ponovili.

Sejanje

Prva skupina učencev je dobila nalogo ločevanja snovi s sejanjem. Na mizo so poleg navodil na učnem listu dobili še cedilo, pesek in večje kamenčke. Najprej so si posamezne snovi ogledali, jih poimenovali in jim določili lastnosti. V posodi so nato zmešali pesek in kamenčke. Ugotavljali so, kako bi lahko zmes peska in kamenčkov spet ločili. Povedali so, da bi večje kamenčke iz peska pobrali z roko ali pa bi zmes presejali skozi cedilo. Svoja predvidevanja so narisali in napisali. Po izvedenem poskusu ločevanja peska in kamenčkov s sejanjem so ugotovili, da večji kamenčki res ostanejo v cedilu, medtem ko manjši padejo skozi reže v posodo. Preizkus so narisali.

Slika 4. Učni list sejanje

Slika 5. Sejanje                     Slika 6. Zmes je ločena

Druga skupina učencev je dobila nalogo ločevanja treh snovi ravno tako s sejanjem. V posodo so zmešali lešnike, zdrob in riž. Pogovarjali so se o značilnostih teh snovi, nato so iskali način ločevanja zmesi treh snovi. Povedali so, da bi snovi ločili z dvema različnima cediloma. Cedilo z večjimi odprtinami bi zadržalo lešnike, cedilo z manjšimi odprtinami pa bi zadržalo riž. Zdrob, ki je najbolj droban, bi šel skozi obe cedili. Svoja predvidevanja so narisali in napisali. Po poskusu ločevanje z dvema cediloma so ugotovili, da so pravilno razmišljali in da so bila njihova predvidevanja pravilna.

Slika 7. Učni list – sejanje                                 Slika 8. Sejanje

Dekantiranje

Tretja skupina je v stekleno posodo zmešala nekaj žlic peska in kozarec vode. Vse skupaj so dobro premešali in zmes opazovali. Ugotovili so, da so dobili umazano vodo. Po prenehanju mešanja se je pesek počasi usedal na dno. Predvidevali so, da je potonil zato, ker je težji od vode. Ob stekleni palčki so previdno odlili vodo v prazno čašo. Opazili so, da je voda v drugi čaši še vedno umazana in pomešana z drobnim peskom, ki se je počasi usedal na dno. V prvi posodi pa je moker pesek ostal na dnu.

Slika 9. Učni list – dekantiranje

Slika 10, 11, 12: Ločevanje zmesi z dekantiranjem

Filtracija

V čaši so učenci četrte skupine zmešali žličko peska in kozarec vode. Zmes so prelili skozi preprosto napravo za filtriranje, ki so jo naredili s pomočjo učiteljice. V čašo so dali steklen lij in vanj filtrirni papir. Zmes so počasi prelili skozi filtrirni papir in opazovali, kaj se bo zgodilo. Ugotovitve, da je voda stekla skozi papir in da so na papirju ostale smeti in pesek, so zapisali na učni list.

Slika 13. Učni list – filtracija

 

Slika 14. Učenci ločujejo snovi s filtriranjem

Ločevanje z magnetom

Peta skupina je na bel papir stresla nekaj koruzne moke in vanjo zmešala železne opilke. Naloga je od njih zahtevala, naj razmislijo, kako bi ločili opilke od koruzne moke. Povedali so, da bi snovi ločili s pihanjem ali magnetom. Magnet so položili pod papir in se zabavali ob premikanju magneta na eni strani in opilkov na drugi. Magnet je bil tako močan, da so se opilki postavili pokonci. Nalogo so uspešno opravili in postopek ločevanja tudi narisali.

Slika 15. Učni list: Ločevanje z magnetom

Slika 16. Kovinski opilki in koruzna moka

Ločevanje z magnetom

Učenci šeste skupine so dobili vrečko z različnimi, »na videz« kovinskimi predmeti. Najprej so predmete poimenovali in jim določili značilnosti. Pred poskusom so predvidevali, ali jih bo magnet privlačil ali ne. Podatke so beležili pred in po poskusu. Ugotovili so, da niso vedno pravilno sklepali. Začudili so se ob ugotovitvi, da magnet privlači kovanec enega centa, kovanec desetih centov pa ne. Pri ločevanju jih je večkrat zmedla barva predmeta. Npr.: kovinska sponka ovita v plastični ovoj ali rumen žebelj. V obeh primerih so sklepali, da jih magnet ne bo privlačil, po poskusu pa so se prepričali o nasprotnem. Predmete so narisali kot dve skupini (privlačnost, neprivlačnost).

Slika 17. Učni list – ločevanje z magnetom                  Slika 18. Poskus ločevanja z magnetom

Ločevanje z lijem ločnikom

Sedma skupina je v posodo nalila olje in vodo. Naloga je od njih zahtevala razmišljanje, kako bi lahko ločili zmes dveh tekočin. Najprej jih je začudilo, da je voda »spodaj«, kakor so se izrazili, olje pa plava na njej. Predvidevali so, da bi olje lahko posrkali s cevko. Ena deklica pa je predlagala, da bi zmes vlili skozi filtrirni papir. Voda bi odtekla, olje bi se prijelo na papir. Po ogledu lija ločnika so takoj spoznali, da bo voda odtekla, olje pa ostalo v njem takoj, ko bomo zaprli »pipco« ali stišček. Ta poskus jim je bil najbolj zanimiv.

Slika 19. Učni list – ločevanje z lijem ločnikom

Slika 20, 21: Olje in voda, lij ločnik

EVALVACIJA

Pri samem učnem procesu je bilo potrebno učence spretno voditi, da smo jih pripeljali do želenega cilja. Na zastavljena vprašanja so odgovarjali spontano in po njihovi presoji, a pogosto pravilno. Pouk, kjer je veliko praktičnega dela, je za učence bolj zanimiv, saj lahko snov primejo, jo otipajo, opišejo, primerjajo in si s tem veliko več zapomnijo. Izvajanje poizkusov je zanje nekaj posebnega, saj se pri tem učijo z lastnim delom. Zanimiva so bila predvidevanja učencev pred izvedbo poizkusa. Skrbno so izpolnili učne liste pred in po opravljeni nalogi ter se odgovorno pripravili na poročanje.

LITERATURA

1. Ankerst, H. (1949). Kemija v elementarni obliki. Ljubljana.
2. Kobal, E. (1994). Kemija za vedoželjne. Ljubljana: DZS.
3. Ryan, L. (2000). Kemija, preprosta razlaga kemijskih pojavov. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.
4. Tempusova projektna skupina. (1993). Tempusovo SNOPJE. Ljubljana: DZS.
5. Učni načrt za spoznavanje okolja. Zavod RS za šolstvo, Ljubljana.