Vzpodbujanje aktivnega preživljanja prostega časa

v šolski knjižnici Gimnaziji Moste

katarina_jesihS

Katarina Jesih Šterbenc

Uvod

Obzorja mladih so vse bolj raznovrstna in tekmovalna, zato mladi bolj kot kdaj koli prej potrebujejo čas za sprostitev, umiritev in počitek, razvedrilo, zabavo ter socialno in osebno izpolnitev. K bolj kreativnemu in dejavnemu preživljanju prostega časa mlade lahko usmerjajo tudi šole, ki jih obiskujejo, saj predstavljajo tudi prostor avtonomnega druženja ter vrstniškega združevanja. Način preživljanja prostega časa je osebna odločitev vsakega posameznika. Pri tem smo si ljudje bolj ali manj podobni, saj je pomen prostega časa ravno v tem, da je to čas, ko nam je najbolj prijetno. Pomemben je za vse ljudi, saj omogoča sprostitev in uživanje v dejavnostih, ki nas zanimajo ter nas napolnijo z energijo.

Nekateri ljudje radi v prostem času samo počivajo, drugi pa se sprostijo tudi z aktivnim preživljanjem dejavnosti. Na način preživljanja prostega časa med mladimi vpliva veliko dejavnikov, med njimi vsekakor tudi okolje. Pomembno je, da je preživljanje prostega časa kvalitetno, saj tudi to nedvomno vpliva na naše življenje.

Definicija prostega časa

Definiranje prostega časa sploh ni enostavno, saj ne gre le za skupek aktivnosti ali razporeditev časa, ampak ga vsakdo definira glede na lastno percepcijo šolskih in službenih zahtev, vsakodnevnih obveznosti, odgovornosti v družini, plačanega dela. Še najpogosteje se ga definira kot nedelovni čas, čas zase, za predah, zabavo, umiritev in počitek; čas, ko lahko počneš, kar želiš, po lastni izbiri oz. ko se ukvarjaš z aktivnostmi, ki nudijo raznolikost, razvedrilo, sprostitev, socialno in osebno izpolnitev. V modernih družbah se prosti čas na račun skrajševanja delovnikov in podaljševanja življenjske dobe vse bolj podaljšuje (Kuhar, 2007).

Ravnotežje med prostim in delovnim časom (tudi časom, prebitim v šoli, in časom za pripravo na šolo) se zaradi zahtevnosti ter spremenljivosti dela in šolanja vse bolj ruši. Večeri in vikendi niso več povsem prosti, dodatno izobraževanje postaja vseživljenjska stalnica in zahteva ustrezno motivacijo. Prostočasne dejavnosti pomembno vplivajo na razvoj mladih ravno zato, ker imajo mladi v tem času več avtonomije kot v drugih dnevnih aktivnostih.

Za mladostnike sprostitev pomeni, da se lahko prosti zunanjih pritiskov družijo s prijatelji, se zabavajo, izražajo sebe in preizkušajo svoje sposobnosti. Kakovostno življenje je pravica in priložnost vsakega posameznika in prosti čas je eden izmed načinov za njegovo doseganje ter ohranjanje. Smiselno preživljanje prostega časa  obvaruje posameznika marsikatere fizične in psihične bolezni ali vsaj omili njene posledice (vir: Prosti čas, 2017).

Raziskave kažejo, da je aktivno preživljanje prostega časa povezano s pozitivnimi razvojnimi rezultati, npr. z boljšim šolskim uspehom, prilagodljivostjo, boljšim mentalnim zdravjem. Te aktivnosti dajejo občutek kompetentnosti in samorealizacije. Prosti čas kot sociološka institucija zavzema pomembno in osrednje mesto v življenju adolescentov v zahodnih družbah. V tem času se mladi ukvarjajo z različnimi aktivnostmi. Prosti čas zagotavlja tudi prostor, kjer lahko mladi eksperimentirajo z različnimi vlogami, se učijo socialnih norm, se preizkušajo v izzivih, s katerimi se bodo soočali, ko odrastejo ter se formirajo v različne vrstniške skupine. Identifikacija s skupino mladostnikom omogoča, da se distancirajo od družine in odkrijejo nov, svoj svet, ki se v marsičem razlikuje od sveta njihovih staršev. V adolescenci so prostočasna vedenja most med svetom otroške igre in svetom odraslega, v katerem se zahtevajo določena odgovornost, disciplina in organizirana predanost. (vir: T. Mohar, 2009)

Šolska knjižnica in prosti čas

Kot navaja Novljanova (2005) prosti čas ni samo geslo v katalogu knjižnic ali vsebina knjižničnega gradiva. To je tudi tema, s katero se morajo knjižnice spoprijeti in v svoji organizaciji predvideti tudi storitev za prosti čas njihovih uporabnikov. Načrtovati morajo njihovo kakovost, da jih bo posameznik zaznal kot osebno korist, ki mu prinaša zadovoljstvo. Ponudba knjižnic je lahko široka. Ponujajo možnosti za načrtovanje, izrabo prostega časa, pomagajo pridobiti prosti čas, spodbujajo rast prostega časa na račun skrajševanja časa za obveznosti, preprečujejo dolgčas, spodbujajo pestrost preživljanja prostega časa, preprečujejo osamljenost, ki jo lahko povzroča, ponujajo možnosti za učinkovito sprostitev.

Kako to počnejo danes, za koga, s kakšnim ciljem, kako uspešne so pri tem, s čim merijo svojo uspešnost, ne vemo kaj dosti.

Šolska knjižnica Gimnazije Moste se zelo trudi prisluhniti svojim uporabnikom in jim ponuditi dejavnosti, ki so jim blizu oz. jih zanimajo. Omogočeno  jim je igranje družabnih iger, uporaba IKT opreme, svetovanje. Prav tako imajo na razpolago kotičke za medvrstniško druženje.

Ob naraščajoči individualizaciji in življenju znotraj zidov, prav druženje in osebna komunikacija pomembno bogatita prosti čas posameznika. Ob upoštevanju tega dejstva, lahko knjižnice še posebej skrbno razvijajo pogoje in storitve, ki posameznikom ali skupinam omogočajo aktivno osebno srečevanje znotraj knjižnice. Nobena dobra knjižnica ne spregleda svoje moči pri odpravljanju socialne izključenosti, še zlasti med dijaki. Z njeno pomočjo in storitvami, kjer so še posebej pomembne prireditve, kjer se srečujejo bogati in revni, otroci iz različnih družbenih okolij, se lahko posameznik iz ranljivih socialnih skupin vključuje v aktivnosti brez diskriminacije, z občutkom sprejetosti krepi svojo samozavest in izraža ustvarjalne in socialne zmožnosti (Novljan, 2005).

Ravno na tem mestu ima svojo največjo vlogo šolska knjižnica, saj je prva (velikokrat tudi zadnja), s katero se mladostnik sreča, v katero vstopi. Šolske knjižnice se zelo trudimo zmanjševati možnosti za slabo počutje. Učinkovita pot za to je vključevanje učiteljev in dijakov v delo knjižnice, v oblikovanje in izvajanje programa. Na ta način lahko marsikateremu posamezniku pomagamo aktivno preživeti tudi prosti čas. Prostovoljno delo kot možna oblika preživljanja prostega časa si počasi utira pot v našo šolsko knjižnico in je dragocen prispevek za kakovostno preživljanje prostega časa drugih (pomoč pri učenju, branje drugim, družabne igre, nenazadnje tudi pomoč knjižničarju), lahko pa obogati tudi ponudbo knjižnice (npr. predstavljanje gradiva s stališča uporabnika – dijaka). Na Gimnaziji Moste že od leta 2013 vključujemo dijake v projekt MEPI – mednarodno priznanje za mlade, ki ima netekmovalen značaj prostovoljnih, športnih, kulturnih, intelektualnih in avanturističnih dejavnosti, ki spodbujajo osebno odkrivanje in rast, samozaupanje, vztrajnost, odgovornost do samega sebe in ne nazadnje služenje skupnosti. Program MEPI s svojim konceptom in filozofijo vpliva na vsestranski razvoj posameznika in na družbo:

  • izboljšanje učnega uspeha in večjo predanost izobraževanju in stopnji uspeha;
  • socialno vključenost;
  • večjo participacijo mladih v civilni družbi (večja vpetost v prostovoljno delo ter socialno in politično življenje skupnosti);
  • zmanjšanje nasilja in deluje preventivno;
  • krepitev zavedanja mladih o pomenu varstva okolja in spodbuja k vključevanju v tovrstne iniciative;
  • večjo zaposljivost udeležencev in trajnostno sposobnost preživetja- izboljšanje udeleženčevih sposobnosti za zaposljivost ter sposobnost za socialno in ekonomsko neodvisnost;
  • izboljšanje zdravja in dobrega počutja preko boljše fizične in psihične pripravljenosti;
  • zmanjšanje tveganja za povratništvo in lažja ponovna integracijo v družbo (pri tistih, ki so prestali vzgojno, zaporno kazen) ipd;
  • krepitev prizadevanj k večji enakosti med spoloma in opolnomočenje žensk, (prevzeto iz spletne strani http://mepi.si/mepi/ucinki-in-vplivi/).

Na šoli opažamo zelo pozitiven vpliv omenjenega projekta, saj dijake med seboj poveže, postanejo samozavestnejši in odgovornejši tako do sebe kot tudi do okolice. Skupina dijakov izvaja prostovoljno delo v šolski knjižnici. Ti dijaki so suvereni in samostojni uporabniki knjižnice, ki z veseljem svoje znanje prenašajo na mlajše generacije. Občutek zaželenosti, prostosti je tisti, ki zmore prosti čas, pa tudi obvezno delo, spremeniti v sproščujočo aktivnost, še zlasti ob zavedanju, da lahko računamo tudi na knjižničarjevo pomoč.

Poleg prijaznega in zaupanja vrednega človeka, ki dela v knjižnici, ter široke palete knjižnega in neknjižnega gradiva ima zagotovo pomembno vlogo tudi prostor in oprema v njem.

Ko pride posameznik v knjižnico, mu ta ponudi še pogoje (dejavnosti primeren prostor in opremo), da ga uporabi za informiranje, študij, raziskovanje, sprostitev. Mladostniki prihajajo v šolsko knjižnico tudi zaradi druženja, da si skrajšajo prosti čas s pomočjo knjižnice, da s študijem pridejo do dela, do obveznosti, prihajajo, da so tudi sami s seboj. V naši šolski knjižnici prirejamo tudi različne razstave (literarni natečaj izvirnih konstruktivističnih pesmi Konski) in družabne dogodke (večer v knjižnici).

V knjižnici imamo tudi pano, ki dijake informira o tedenskem dogajanju doma in po svetu, vsebino tega pa sami dopolnjujejo na svoboden, neprisiljen način.

Zaključek

Tako kot pravi Novljanova (2005) je načrtno spodbujanje obiska šolske knjižnice pozitivno zato, ker vemo, da dober prvi obisk ne bo zadnji, da se posamezniku z vstopom v knjižnico odpirajo možnosti, ki jih morda ni poznal, in uporaba katerih lahko njegov prosti čas spremeni v korist tudi za druge. Kakovostno delo knjižnice omogoči, da je čas v knjižnici preživet koristno. Knjižnici se z večanjem in sedanjim poudarjanjem aktivnega preživljanja prostega časa povečujejo možnosti za ciljno načrtovanje storitev za raznolike načine preživljanja prostega časa. Pri tem se knjižnica poveže z drugimi ponudniki in s sodelovanjem okrepi svoj položaj v okolju. V okoljih z bogato ponudbo je navadno ponudba knjižnic bogatejša, prav tako obisk knjižnic. Še posebej skrbno mora knjižnica pripraviti ponudbo storitev za kraje, kjer je malo prostega časa ali malo možnosti za raznoliko preživljanje, pri čemer te niso povezane le z denarjem, ampak tudi s kulturo bivalnega okolja. V tem primeru še posebej izstopa sodelovanje z okoljem, z vsemi društvi, v katera se ljudje včlanijo, kjer preživljajo prosti čas. S predstavljanjem društvene dejavnosti v knjižnici se bogati domoznanska dejavnost knjižnice, članstvo in možnosti za pripravo skupnih razvojnih projektov. Koristi preživljanja prostega časa v knjižnici ali z njeno pomočjo so obojestranske, imata jih knjižnica in uporabnik, njihovo merilo uspešnosti pa je zadovoljstvo uporabnika in gospodarska rast okolja ter rast kulture bivanja.

Literatura

  1. Mohar, T. (2009). Mladi in prosti čas – pomen prostočasnih aktivnosti za identitetni razvoj mladostnikov (Diplomsko delo).  Filozofska fakulteta, Ljubljana.
  2. Huzjan. J. (2010). Načini preživljanja prostega časa pri študentih (Diplomsko delo,  Ekonomsko-poslovna fakulteta). Pridobljeno s spletne strani 18. 9. 2017: http://mss.si/datoteke/dokumenti/Huzjan.pdf.
  3. Prosti čas. Pridobljeno s spletne strani 15. 9. 2017: http://www.cpi.si/files/cpi/userfiles/TrajnostniRazvoj/06_Prosti_cas.pdf.
  4. S. Novljan. (2005). Čas prostosti v knjižnici. Knjižničarske novice, 15 (2005)10. Pridobljeno s spletne strani 15. 9. 2017. http://old.nuk.uni-lj.si/knjiznicarskenovice/pdf/oktober2005-priloga2_prispevek4.pdf.
  5. Kuhar, M.: Prosti čas mladih v 21. stol. Pridobljeno s spletne strani 18. 9. 2017: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-U4CNPZ4P.
  6. Erjavec, P., Kikelj, N. (2014). Prosti čas – ga mladi preživljamo aktivno? (Raziskovalna naloga). Pridobljeno s spletne strani 15. 9. 2017:  https://www.knjiznica-celje.si/raziskovalne/4201402964.pdf.

Problemi, težave ali izzivi šolske knjižničarke Gimnazije Moste

katarina_jesihS

Katarina Jesih Šterbenc

Uvod

Naslov mojega prispevka so vprašanja, ki si jih dnevno zastavljam, ko naletim na določene ovire. Kako naj si nekaj predstavljam? Kot problem? Kot težavo? Kot izziv? Izraz IZZV mi je najljubši, zato bom osvetlila izzive, s katerimi se kot šolska knjižničarka srečujem. Za uspešno spopadanje z vsakodnevnimi izzivi nam v veliko pomoč služijo kompetence. Ta pojem se je uveljavil tako v splošni rabi kot tudi v strokovni in znanstveni literaturi. Uveljavil se je tudi na, področju vzgoje in izobraževanja. Kompetentnosti je pojem, ki postaja vedno pomembnejši element kakovostne predstavitve posameznika in njegovega delovanja. Pomembnost številnih kompetenc v izobraževalnem procesu tako za učitelja kot tudi za šolskega knjižničarja so pojasnili in strokovno podprli avtorji različnih prispevkov. V pričujočem prispevku bom predstavila kompetence, ki so pomembne za dobro delo šolskega knjižničarja. V zaključnem delu pa predstavila izzive s katerimi se dnevno srečujem.

Kompetence v bibliotekarstvu

Za opredelitev predmetno specifičnih kompetenc za področje bibliotekarstva in informacijske znanosti pa lahko stroka izhaja iz dokumenta ALA (American Library Association): Core Competencies for All Librarians (2009). Ta razvršča kompetence v osem skupin: temelji stroke, informacijski viri (gradivo), organizacija znanja in informacij, tehnološka znanja in spretnosti, referenčna (informacijska) storitev, raziskovanje, vseživljenjsko učenje ter administracija in upravljanje. Temu so sledili tudi na Hrvaškem in v okviru projekta »Cjeloživotno učenje knjižničara – ishodi učenja i fleksibilnost« postavili ključni nabor predmetno specifičnih kompetenc. Vzpostavitev takega kompetenčnega profila na področju knjižničarstva omogoča transparentnost in primerljivost programov ter kompetenc ter hkrati spodbuja vpeljevanje fleksibilnega izobraževanja in načrtovanja profesionalne kariere (Horvat in Machala, 2009). Podobno opredeljene kompetence najdemo tudi v študijskem programu Bibliotekarstvo in informatika na Univerzi v Ljubljani (Univerzitetni študijski program Bibliotekarstvo in informatika).

O kompetencah šolskih knjižničarjev sta Zabukovec in Steinbuch (2010) razvili model potrebnih kompetenc, pri čemer sta se zgledovali po kompetencah za učitelje, saj je šolski knjižničar zaposlen v vzgoji in izobraževanju. Izraz kompetenca se v slovenskem šolskem prostoru uveljavlja v zadnjem času; najprej so ga začeli vpeljevati v poklicno in strokovno izobraževanje, kjer se uporablja pojem ključne kvalifikacije, vendar še ni univerzalne definicije. Po Ivškovi (2005) kompetenca vsebuje znanje, spretnosti in stališča/odnos/ravnanje. Pušnikova (2005) pa meni, da so ključne kompetence zelo kompleksen sistem znanja, prepričanj, usmerjene aktivnosti, ki nastanejo na temelju dobro organiziranih specifičnih izkušenj, spretnosti, posplošitev in prilagajajočega stila učenja. Veliko avtorjev se ukvarja tudi s kompetencami učiteljev, pri katerih je izpostavljeno npr. znanje predmeta, obvladovanje načinov poučevanja, ocenjevanje in spremljanje učenčevega napredka, vodenje razreda, kritična refleksija lastne prakse in nadaljnji profesionalni razvoj (Pušnik, 2005). Pristopi, ki se lotevajo učiteljevih kompetenc, so različni, iz njih pa je mogoče potegniti skupne točke.

Povsod zasledimo kompetence, ki se nanašajo na: poznavanje kurikuluma, obvladovanje predmetnega področja/stroke, načrtovanje, načine izvedbe pouka, spremljanje napredka učečega ali ocenjevanje, sodelovanje (znotraj ali navzven), lastni profesionalni razvoj in uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije (Pušnik, 2005).

Tudi šolski knjižničar mora imeti za opravljanje svojega dela ustrezne kompetence. Knjižničar

sodeluje v procesu učenja in poučevanja, zato mora imeti celo vrsto kompetenc (podobno kot učitelj) z dodatnim bibliotekarskim znanjem za organizacijo knjižnice. Knjižničarjev izvirni prispevek pri informacijskem opismenjevanju je knjižničarsko znanje, zato potrebuje bibliotekarsko znanje za organizacijo in upravljanje knjižnice, ki ga v okviru svojih nalog prenaša na učence oz. dijake. Informacijsko pismeni šolski knjižničar uporablja informacijski proces za samostojno učenje in reševanje problemov, ima bibliotekarsko znanje o organizaciji in delovanju knjižnice ter znanje pedagogike in njenih poddisciplin didaktike, metodike in psihologije, ki mu pomagajo pri prenosu znanja informacijske pismenosti na učence (Steinbuch, 2009).

Po vzoru kompetenc (ključnih, učiteljevih) lahko opredelimo kompetence šolskega knjižničarja kot skupek

  1. profesionalnega znanja,
  2. spretnosti, sposobnosti in zmožnosti ter
  3. osebnih lastnosti (stališča, odnosi, ravnanja) (Zabukovec in Steinbuch, 2010).

Profesionalno znanje (ekspertno in tehnično znanje)

Vključuje splošno razgledanost, bibliotekarsko znanje, vzgojno-izobraževalno znanje in

informacijsko znanje.

Pod bibliotekarsko znanje uvrščamo:

  • poznavanje in razumevanje organizacije knjižnice,
  • organizacijo informacij (poznavanje virov informacij, razumevanje informacijskih virov in njihove rabe),
  • pridobivanje in strokovno obdelavo knjižničnega gradiva (za pregledno uporabo in dostopnost).

Ker je šolski knjižničar tudi partner pri poučevanju in učenju, je za pomen šolske knjižnice v šolskem okolju in za integracijo knjižničnega programa v vzgojno-izobraževalni program izjemno pomembno tudi vzgojno-izobraževalno znanje, ki vsebuje:

  • poznavanje kurikuluma,
  • pedagoško-psihološka znanja (znanje didaktike in metodike),
  • bibliopedagoško znanje.

Knjižničar je tudi informacijski strokovnjak, zato potrebuje informacijsko znanje, ki vključuje

uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), iskanje in poizvedovanje informacij.

Spretnosti, sposobnosti, zmožnosti

Za uspešno delovanje knjižnice v šoli šolski knjižničar potrebuje:

  • analitične spretnosti za reševanje problemov in sprejemanje odločitev,
  • sposobnost hitrega miselnega preskakovanja,
  • komunikacijske spretnosti,
  • kreativne spretnosti,
  • fleksibilnost in prilagodljivost,
  • medosebne in skupinske spretnosti,
  • načrtovanje in organizacijske spretnosti.

Osebne lastnosti, stališča, odnosi, ravnanja

Tretja skupina kompetenc je za delo šolskega knjižničarja prav tako pomembna in vključuje:

  • smisel za delo z ljudmi,
  • ustrezno in odgovorno ravnanje,
  • odnos do storitev in zadovoljstvo uporabnikov,
  • predanost poklicu.

Raziskave v svetu (Merchant in Hepworth, 2002) in pri nas (Podgoršek, 2008; Steinbuch,

2009) so pokazale, da se šolska knjižnica lahko integrira v šolski kurikulum in knjižničarji uspešno izvajajo programe informacijskega opismenjevanja, če knjižničarji sodelujejo z učitelji in se medpredmetno povezujejo. Tako je za vključevanje šolske knjižnice v kurikulum pomembno tudi t. i. vzgojno-izobraževalno znanje knjižničarjev, ki vključuje poznavanje kurikuluma, pedagoško-psihološka znanja (znanje didaktike in metodike) in bibliopedagoško znanje. Tudi to znanje je za šolskega knjižničarja obvezno, saj zakon (Zakon, 1996) določa, da mora imeti tudi knjižničar pedagoško izobrazbo. Pridobi si jo lahko v okviru rednega formalnega študija (če smer študija velja za pedagoško smer) ali s programom dopolnilnega izobraževanja.

Kot je bilo že omenjeno, naj bi se šolska knjižnica integrirala v šolski kurikulum in bi tako knjižničarji uspešno izvajali programe informacijskega opismenjevanja. Knjižničar naj bi sodeloval z učitelji in se medpredmetno povezoval. Za takšno izvajanje pouka je potrebno timsko poučevanje.

Kompetenca timskega poučevanja je torej ena izmed ključnih kompetenc v sodobni šoli, vendar pa je za uspešno izvedeno timsko delo potrebna motivacija vseh deležnikov t.j. knjižničarja in učitelja. Velikokrat učitelji niso motivirani za takšen način poučevanje, če pa že, se velikokrat zatakne pri časovni organizaciji.

S kakšnimi izzivi se soočam kot šolska knjižničarka na Gimnaziji Moste

Kot knjižničarka, zaposlena na dveh gimnazijah se soočam z dnevnimi migracijami iz enega delovnega mesta na drugega. To vsekakor predstavlja določen napor. Vsako formalno izobraževanje te podkrepi z določeno mero teoretičnega znanja. A praksa je popolno nasprotje teoretičnim izhodiščem. Na poti do učinkovitega opravljanja poklica šolske knjižničarke sem si bila primorana pridobila številne različne kompetence. Knjižničarji zaradi vsakodnevne uporabe sodobne informacijske in komunikacijske tehnologije pri svojem delu občutimo veliko potrebo po stalnem strokovnem izpopolnjevanju. Za kompetentno opravljanje svojega dela v šolski knjižnici se vseskozi izobražujem prek izobraževanj, tečajev, delavnic, seminarjev, kongresov, strokovnih posvetovanj, okroglih miz, ipd. Vendar moja odsotnost prinese zaprtost knjižnice za uporabnike. Šolskega knjižničarja nihče ne nadomešča, tako kot se nadomešča odsotnega učitelja. Obisk je močno odvisen od odprtosti šolske knjižnice. Dijaki zelo cenijo kontinuiteto pri odprtosti. Vsakokratna zaprtost šolske knjižnice jih odvrne od obiska. Šolska knjižnica je tista, ki postavlja temelje za vse nadaljnje tipe knjižnic. Velikokrat je šolska knjižnica edina, s katero nekdo sreča.

Čeprav se dandanes od zaposlenih v vzgoji in izobraževanju pričakuje, da razumejo potrebo informacijske družbe po permanentnem izobraževanju, smo knjižničarji poleg tega zavezani k spoštovanju in upoštevanju Etičnega kodeksa slovenskih knjižničarjev, kjer je v 2. členu zapisano, da naj knjižničar nenehno izpopolnjuje svoje strokovno znanje in ustvarjalno prispeva k razvoju knjižničarske stroke in njene dejavnosti. Velikokrat prihaja do kršitev tega člena, saj je delovno mesto šolskega knjižničarja deljeno med več delavcev (učiteljev) iz institucije. To so ljudje, ki imajo sicer zelo radi delo v knjižnici in knjižnico, a nimajo ustrezne izobrazbe. Le-ta pa je ključna za kakovostno opravljene storitve knjižnice. Tako smo šolski knjižničarji, s krajšim delovnim časom, še dodatno obremenjeni z izobraževanjem kolegov, ki opravljajo bibliotekarsko delo, v času, ko sem/smo na drugem delovnem mestu, v drugi instituciji.

Kljub zelo vzpodbudni delovni klimi v organizaciji, v kateri sem zaposlena, in naklonjenosti nadrejenih k novostim ter odprtosti za vedno nove ideje in aktivnosti ostaja grenak priokus razvrednotenja. Razvrednotenja Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, razvrednotenje bibliotekarske stroke in razvrednotenje dela šolskih knjižničarjev. Prav tako je šolski knjižničar velikokrat izvzet iz timskega dela in integriranosti v šolski kurikul. Slednji dejavnosti pa sta ključni kompetenci v sodobni šoli.

Zaključek

Šolski knjižničar je velikokrat središče in srce šole. Vendar je pri tem svojem poslanstvu velikokrat osamljen in kot tak tudi neopažen. Ravno zato mora imeti močno razvite tako kompetence profesionalnega znanja, sprotnosti, sposobnosti, zmožnosti in dobrih osebnih lastnosti. Zaradi napredka in razvoja knjižničarske stroke je bistveno, da smo šolski knjižničarji čuječi in da se zavedamo pomena kompetenc na svojem delovnem področju in da zato pridobivamo, razvijamo in krepimo tiste kompetence, ki bodo kakovostno prispevale ter obogatile naše delovne rezultate in pozitivno vplivale na uporabnike. Rešitev vidim v močnem strokovnem povezovanju, nenehnem opozarjanju nase tako znotraj šole, kot izven nje in dvigu strokovne samopodobe.

Literatura

  1. Chan, D. C. in Auster, E. (2003). Factors contributing to the professional development of reference librarians. Library & Information Science Research (str. 265–286).
  2. Horvat, A. in Machala, D. (ur.) (2009). Cjeloživotno učenje knjižničara – ishodi učenja i fleksibilnost. Zagreb: Nacionalna i sveučilišna knjižnica u Zagrebu.
  3. Ivšek, M. (2005). Ključne kompetence. V: A. Zupan (ur.), Od opazovanja do znanja, od znanja h kompetencam: zbornik prispevkov (str. 151-156). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
  4. Marrelli, A. F. (2001). Introduction to competency modeling. American Express, New York.
  5. Merchant, L. in Hepworth, M. (2002). Information literacy of teachers and pupilsin secondary schools. Journal of librarianship and information science, 34 (2), 81–89.
  6. Podgoršek, M. (2008). Motivacija za uporabo storitev šolske knjižnice (Magistrska naloga). Filozofska fakulteta, Ljubljana.
  7. Pušnik, M. (2005). Od znanja h kompetencam. V: A. Zupan (ur.), Od opazovanja do znanja, od znanja h kompetencam: zbornik prispevkov (str. 132). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
  8. Steinbuch, M. (2009). Informacijska pismenost knjižničarjev in informacijsko opismenjevanje učencev v devetletni osnovni šoli (Magistrska naloga). Filozofska fakulteta, Ljubljana.
  9. Sussman, D. (2002). Barriers to job-related training. Perspectives on Labour and Income, 3, 5–12.
  10. Zabukovec, V. (2009). Pomembnost kompetenc šolskih knjižničarjev. Šolska knjižnica, 19 (4), 253–260.
  11. Zabukovec, V. (2010). Timsko poučevanje v šolski knjižnici. Šolska knjižnica, 20 (2), 104–110.
  12. Zabukovec, V., Steinbuch, M. (2010). Kompetence šolskega knjižničarja. Šolska knjižnica, 20 (3/4), 161–172.
  13. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja/ZOFVI/. (1996). Uradni list RS, št. 12 (29. 2. 1996).