Problemi, težave ali izzivi šolske knjižničarke Gimnazije Moste

katarina_jesihS

Katarina Jesih Šterbenc

Uvod

Naslov mojega prispevka so vprašanja, ki si jih dnevno zastavljam, ko naletim na določene ovire. Kako naj si nekaj predstavljam? Kot problem? Kot težavo? Kot izziv? Izraz IZZV mi je najljubši, zato bom osvetlila izzive, s katerimi se kot šolska knjižničarka srečujem. Za uspešno spopadanje z vsakodnevnimi izzivi nam v veliko pomoč služijo kompetence. Ta pojem se je uveljavil tako v splošni rabi kot tudi v strokovni in znanstveni literaturi. Uveljavil se je tudi na, področju vzgoje in izobraževanja. Kompetentnosti je pojem, ki postaja vedno pomembnejši element kakovostne predstavitve posameznika in njegovega delovanja. Pomembnost številnih kompetenc v izobraževalnem procesu tako za učitelja kot tudi za šolskega knjižničarja so pojasnili in strokovno podprli avtorji različnih prispevkov. V pričujočem prispevku bom predstavila kompetence, ki so pomembne za dobro delo šolskega knjižničarja. V zaključnem delu pa predstavila izzive s katerimi se dnevno srečujem.

Kompetence v bibliotekarstvu

Za opredelitev predmetno specifičnih kompetenc za področje bibliotekarstva in informacijske znanosti pa lahko stroka izhaja iz dokumenta ALA (American Library Association): Core Competencies for All Librarians (2009). Ta razvršča kompetence v osem skupin: temelji stroke, informacijski viri (gradivo), organizacija znanja in informacij, tehnološka znanja in spretnosti, referenčna (informacijska) storitev, raziskovanje, vseživljenjsko učenje ter administracija in upravljanje. Temu so sledili tudi na Hrvaškem in v okviru projekta »Cjeloživotno učenje knjižničara – ishodi učenja i fleksibilnost« postavili ključni nabor predmetno specifičnih kompetenc. Vzpostavitev takega kompetenčnega profila na področju knjižničarstva omogoča transparentnost in primerljivost programov ter kompetenc ter hkrati spodbuja vpeljevanje fleksibilnega izobraževanja in načrtovanja profesionalne kariere (Horvat in Machala, 2009). Podobno opredeljene kompetence najdemo tudi v študijskem programu Bibliotekarstvo in informatika na Univerzi v Ljubljani (Univerzitetni študijski program Bibliotekarstvo in informatika).

O kompetencah šolskih knjižničarjev sta Zabukovec in Steinbuch (2010) razvili model potrebnih kompetenc, pri čemer sta se zgledovali po kompetencah za učitelje, saj je šolski knjižničar zaposlen v vzgoji in izobraževanju. Izraz kompetenca se v slovenskem šolskem prostoru uveljavlja v zadnjem času; najprej so ga začeli vpeljevati v poklicno in strokovno izobraževanje, kjer se uporablja pojem ključne kvalifikacije, vendar še ni univerzalne definicije. Po Ivškovi (2005) kompetenca vsebuje znanje, spretnosti in stališča/odnos/ravnanje. Pušnikova (2005) pa meni, da so ključne kompetence zelo kompleksen sistem znanja, prepričanj, usmerjene aktivnosti, ki nastanejo na temelju dobro organiziranih specifičnih izkušenj, spretnosti, posplošitev in prilagajajočega stila učenja. Veliko avtorjev se ukvarja tudi s kompetencami učiteljev, pri katerih je izpostavljeno npr. znanje predmeta, obvladovanje načinov poučevanja, ocenjevanje in spremljanje učenčevega napredka, vodenje razreda, kritična refleksija lastne prakse in nadaljnji profesionalni razvoj (Pušnik, 2005). Pristopi, ki se lotevajo učiteljevih kompetenc, so različni, iz njih pa je mogoče potegniti skupne točke.

Povsod zasledimo kompetence, ki se nanašajo na: poznavanje kurikuluma, obvladovanje predmetnega področja/stroke, načrtovanje, načine izvedbe pouka, spremljanje napredka učečega ali ocenjevanje, sodelovanje (znotraj ali navzven), lastni profesionalni razvoj in uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije (Pušnik, 2005).

Tudi šolski knjižničar mora imeti za opravljanje svojega dela ustrezne kompetence. Knjižničar

sodeluje v procesu učenja in poučevanja, zato mora imeti celo vrsto kompetenc (podobno kot učitelj) z dodatnim bibliotekarskim znanjem za organizacijo knjižnice. Knjižničarjev izvirni prispevek pri informacijskem opismenjevanju je knjižničarsko znanje, zato potrebuje bibliotekarsko znanje za organizacijo in upravljanje knjižnice, ki ga v okviru svojih nalog prenaša na učence oz. dijake. Informacijsko pismeni šolski knjižničar uporablja informacijski proces za samostojno učenje in reševanje problemov, ima bibliotekarsko znanje o organizaciji in delovanju knjižnice ter znanje pedagogike in njenih poddisciplin didaktike, metodike in psihologije, ki mu pomagajo pri prenosu znanja informacijske pismenosti na učence (Steinbuch, 2009).

Po vzoru kompetenc (ključnih, učiteljevih) lahko opredelimo kompetence šolskega knjižničarja kot skupek

  1. profesionalnega znanja,
  2. spretnosti, sposobnosti in zmožnosti ter
  3. osebnih lastnosti (stališča, odnosi, ravnanja) (Zabukovec in Steinbuch, 2010).

Profesionalno znanje (ekspertno in tehnično znanje)

Vključuje splošno razgledanost, bibliotekarsko znanje, vzgojno-izobraževalno znanje in

informacijsko znanje.

Pod bibliotekarsko znanje uvrščamo:

  • poznavanje in razumevanje organizacije knjižnice,
  • organizacijo informacij (poznavanje virov informacij, razumevanje informacijskih virov in njihove rabe),
  • pridobivanje in strokovno obdelavo knjižničnega gradiva (za pregledno uporabo in dostopnost).

Ker je šolski knjižničar tudi partner pri poučevanju in učenju, je za pomen šolske knjižnice v šolskem okolju in za integracijo knjižničnega programa v vzgojno-izobraževalni program izjemno pomembno tudi vzgojno-izobraževalno znanje, ki vsebuje:

  • poznavanje kurikuluma,
  • pedagoško-psihološka znanja (znanje didaktike in metodike),
  • bibliopedagoško znanje.

Knjižničar je tudi informacijski strokovnjak, zato potrebuje informacijsko znanje, ki vključuje

uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), iskanje in poizvedovanje informacij.

Spretnosti, sposobnosti, zmožnosti

Za uspešno delovanje knjižnice v šoli šolski knjižničar potrebuje:

  • analitične spretnosti za reševanje problemov in sprejemanje odločitev,
  • sposobnost hitrega miselnega preskakovanja,
  • komunikacijske spretnosti,
  • kreativne spretnosti,
  • fleksibilnost in prilagodljivost,
  • medosebne in skupinske spretnosti,
  • načrtovanje in organizacijske spretnosti.

Osebne lastnosti, stališča, odnosi, ravnanja

Tretja skupina kompetenc je za delo šolskega knjižničarja prav tako pomembna in vključuje:

  • smisel za delo z ljudmi,
  • ustrezno in odgovorno ravnanje,
  • odnos do storitev in zadovoljstvo uporabnikov,
  • predanost poklicu.

Raziskave v svetu (Merchant in Hepworth, 2002) in pri nas (Podgoršek, 2008; Steinbuch,

2009) so pokazale, da se šolska knjižnica lahko integrira v šolski kurikulum in knjižničarji uspešno izvajajo programe informacijskega opismenjevanja, če knjižničarji sodelujejo z učitelji in se medpredmetno povezujejo. Tako je za vključevanje šolske knjižnice v kurikulum pomembno tudi t. i. vzgojno-izobraževalno znanje knjižničarjev, ki vključuje poznavanje kurikuluma, pedagoško-psihološka znanja (znanje didaktike in metodike) in bibliopedagoško znanje. Tudi to znanje je za šolskega knjižničarja obvezno, saj zakon (Zakon, 1996) določa, da mora imeti tudi knjižničar pedagoško izobrazbo. Pridobi si jo lahko v okviru rednega formalnega študija (če smer študija velja za pedagoško smer) ali s programom dopolnilnega izobraževanja.

Kot je bilo že omenjeno, naj bi se šolska knjižnica integrirala v šolski kurikulum in bi tako knjižničarji uspešno izvajali programe informacijskega opismenjevanja. Knjižničar naj bi sodeloval z učitelji in se medpredmetno povezoval. Za takšno izvajanje pouka je potrebno timsko poučevanje.

Kompetenca timskega poučevanja je torej ena izmed ključnih kompetenc v sodobni šoli, vendar pa je za uspešno izvedeno timsko delo potrebna motivacija vseh deležnikov t.j. knjižničarja in učitelja. Velikokrat učitelji niso motivirani za takšen način poučevanje, če pa že, se velikokrat zatakne pri časovni organizaciji.

S kakšnimi izzivi se soočam kot šolska knjižničarka na Gimnaziji Moste

Kot knjižničarka, zaposlena na dveh gimnazijah se soočam z dnevnimi migracijami iz enega delovnega mesta na drugega. To vsekakor predstavlja določen napor. Vsako formalno izobraževanje te podkrepi z določeno mero teoretičnega znanja. A praksa je popolno nasprotje teoretičnim izhodiščem. Na poti do učinkovitega opravljanja poklica šolske knjižničarke sem si bila primorana pridobila številne različne kompetence. Knjižničarji zaradi vsakodnevne uporabe sodobne informacijske in komunikacijske tehnologije pri svojem delu občutimo veliko potrebo po stalnem strokovnem izpopolnjevanju. Za kompetentno opravljanje svojega dela v šolski knjižnici se vseskozi izobražujem prek izobraževanj, tečajev, delavnic, seminarjev, kongresov, strokovnih posvetovanj, okroglih miz, ipd. Vendar moja odsotnost prinese zaprtost knjižnice za uporabnike. Šolskega knjižničarja nihče ne nadomešča, tako kot se nadomešča odsotnega učitelja. Obisk je močno odvisen od odprtosti šolske knjižnice. Dijaki zelo cenijo kontinuiteto pri odprtosti. Vsakokratna zaprtost šolske knjižnice jih odvrne od obiska. Šolska knjižnica je tista, ki postavlja temelje za vse nadaljnje tipe knjižnic. Velikokrat je šolska knjižnica edina, s katero nekdo sreča.

Čeprav se dandanes od zaposlenih v vzgoji in izobraževanju pričakuje, da razumejo potrebo informacijske družbe po permanentnem izobraževanju, smo knjižničarji poleg tega zavezani k spoštovanju in upoštevanju Etičnega kodeksa slovenskih knjižničarjev, kjer je v 2. členu zapisano, da naj knjižničar nenehno izpopolnjuje svoje strokovno znanje in ustvarjalno prispeva k razvoju knjižničarske stroke in njene dejavnosti. Velikokrat prihaja do kršitev tega člena, saj je delovno mesto šolskega knjižničarja deljeno med več delavcev (učiteljev) iz institucije. To so ljudje, ki imajo sicer zelo radi delo v knjižnici in knjižnico, a nimajo ustrezne izobrazbe. Le-ta pa je ključna za kakovostno opravljene storitve knjižnice. Tako smo šolski knjižničarji, s krajšim delovnim časom, še dodatno obremenjeni z izobraževanjem kolegov, ki opravljajo bibliotekarsko delo, v času, ko sem/smo na drugem delovnem mestu, v drugi instituciji.

Kljub zelo vzpodbudni delovni klimi v organizaciji, v kateri sem zaposlena, in naklonjenosti nadrejenih k novostim ter odprtosti za vedno nove ideje in aktivnosti ostaja grenak priokus razvrednotenja. Razvrednotenja Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo, razvrednotenje bibliotekarske stroke in razvrednotenje dela šolskih knjižničarjev. Prav tako je šolski knjižničar velikokrat izvzet iz timskega dela in integriranosti v šolski kurikul. Slednji dejavnosti pa sta ključni kompetenci v sodobni šoli.

Zaključek

Šolski knjižničar je velikokrat središče in srce šole. Vendar je pri tem svojem poslanstvu velikokrat osamljen in kot tak tudi neopažen. Ravno zato mora imeti močno razvite tako kompetence profesionalnega znanja, sprotnosti, sposobnosti, zmožnosti in dobrih osebnih lastnosti. Zaradi napredka in razvoja knjižničarske stroke je bistveno, da smo šolski knjižničarji čuječi in da se zavedamo pomena kompetenc na svojem delovnem področju in da zato pridobivamo, razvijamo in krepimo tiste kompetence, ki bodo kakovostno prispevale ter obogatile naše delovne rezultate in pozitivno vplivale na uporabnike. Rešitev vidim v močnem strokovnem povezovanju, nenehnem opozarjanju nase tako znotraj šole, kot izven nje in dvigu strokovne samopodobe.

Literatura

  1. Chan, D. C. in Auster, E. (2003). Factors contributing to the professional development of reference librarians. Library & Information Science Research (str. 265–286).
  2. Horvat, A. in Machala, D. (ur.) (2009). Cjeloživotno učenje knjižničara – ishodi učenja i fleksibilnost. Zagreb: Nacionalna i sveučilišna knjižnica u Zagrebu.
  3. Ivšek, M. (2005). Ključne kompetence. V: A. Zupan (ur.), Od opazovanja do znanja, od znanja h kompetencam: zbornik prispevkov (str. 151-156). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
  4. Marrelli, A. F. (2001). Introduction to competency modeling. American Express, New York.
  5. Merchant, L. in Hepworth, M. (2002). Information literacy of teachers and pupilsin secondary schools. Journal of librarianship and information science, 34 (2), 81–89.
  6. Podgoršek, M. (2008). Motivacija za uporabo storitev šolske knjižnice (Magistrska naloga). Filozofska fakulteta, Ljubljana.
  7. Pušnik, M. (2005). Od znanja h kompetencam. V: A. Zupan (ur.), Od opazovanja do znanja, od znanja h kompetencam: zbornik prispevkov (str. 132). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
  8. Steinbuch, M. (2009). Informacijska pismenost knjižničarjev in informacijsko opismenjevanje učencev v devetletni osnovni šoli (Magistrska naloga). Filozofska fakulteta, Ljubljana.
  9. Sussman, D. (2002). Barriers to job-related training. Perspectives on Labour and Income, 3, 5–12.
  10. Zabukovec, V. (2009). Pomembnost kompetenc šolskih knjižničarjev. Šolska knjižnica, 19 (4), 253–260.
  11. Zabukovec, V. (2010). Timsko poučevanje v šolski knjižnici. Šolska knjižnica, 20 (2), 104–110.
  12. Zabukovec, V., Steinbuch, M. (2010). Kompetence šolskega knjižničarja. Šolska knjižnica, 20 (3/4), 161–172.
  13. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja/ZOFVI/. (1996). Uradni list RS, št. 12 (29. 2. 1996).

Izazovi školskih praznika (1. dio)

karolina_dvojkovic

Karolina Dvojković

Mnoge su prednosti i nedostaci provođenja školskih praznika u različitim sredinama, od užarenog asfalta gradskih ulica i uzavrelih betonskih stanova do mirnih, usamljenih, skoro pustih malih mjesta. Najčešće pitanje koje muči gotovo svakog roditelja je kako kvalitetno, a istodobno i korisno organizirati barem dio slobodnog vremena tijekom školskih praznika? Danas kao majka i nastavnica dobro razumijem riječi svoje majke koja je uvijek govorila da djeca tijekom praznika ne smiju do kraja ostati „besposlena“ misleći pritom da i tijekom praznika treba postojati neka rutina i uhodani ritam. U vremenima kada još nisam bila majkom takvim majčinim riječima nisam pridavala previše pozornosti, štoviše smatrala sam to nekom vrstom blagog ugnjetavanja. Međutim, sagledavajući situaciju iz današnje perspektive majke dvoje djece u potpunosti razumijem što je moja majka pritom mislila. U današnje suvremeno doba u kojem primat imaju „ekrani“ odnosno moderna tehnologija, roditeljima nije nimalo lako racionalno prosuditi koji bi to oblik korisne rutine, a možda i u obliku edukativne zabave mogli ponuditi svojem djetetu.

Najčešća su instant rješenja odlasci kod djedova i baka, na bazen, jezero, rijeku ili more (ako ste u kategoriji sretnijih ili živite u blizini istih). Bez obzira na mnoštvo različitih sadržaja koji se nude tijekom školskih praznika ipak u određenom vremenskom procijepu nastane praznina koju je potrebno popuniti. Možda bi bilo prikladno razmisliti o nekoj običnoj igri za koju nije potrebna neka skupa oprema, najnovija računala, društvene mreže, tableti i slično, a u kojoj mogu sudjelovati baš svi bez obzira na dob i fizičke predispozicije. Ono o čemu govorim je već duži niz godina izbor za školske praznike moje djece, to je igra koja je više od igre, a nije loto. Igra koja je više od igre je šah. I ako mislite da je to zastario image
vid obiteljske „zabave“, u krivu ste. Potaknuti mišlju što kvalitetnijeg vida edukativne zabave tijekom školskih praznika, a koji isključuje TV, i ostale „ekrane“ (iako ne nužno), otkrijte šah. Za igranje šaha potrebni su samo šahovska ploča (8×8, 64 polja), figure, poznavanje osnovnih pravila kretanja i odnosa pojedinih figura i dobra volja, sve ostalo se odvija spontano. Ono što je najvažnije kod igranja šaha je istaknut i dokazan edukativni utjecaj na razvoj spoznajnih odnosno kognitivnih sposobnosti, osobito kod djece. Na području psihologije su provedena mnogobrojna relevantna istraživanja koja su za cilj imala upravo ispitati utjecaj šaha na kognitivne sposobnosti, najčešće kod mladih. Istraživanja dokazano upućuju da je šah vrlo moćan i efikasan alat za poboljšanje niza vještina i kompetencija koje su važne ne samo u obrazovanju, nego i što je još važnije, u svakodnevnom životu. Najvažnije komponente šaha su razvijanje kritičkog mišljenja i kreativnosti te važnost donošenja odluka i posljedica koje proizlaze iz donesene odluke. Igrajući šah igrač se neprestano suočava s novim problemskim situacijama za koje mora iznaći najbolje rješenje.

Šah je mentalni trening u kojem morate biti u mogućnosti ubrzati misaoni proces, sagledati različite varijacije, odabrati najbolju opciju te se nositi s posljedicama odluke bile one dobre ili loše po vas. U igri šaha odmah znate na čemu ste, ili ste nagrađeni ili kažnjeni. Pored navedenih dobrobiti još je mnoštvo drugih poput poboljšanja koncentracije i kreativnosti, analitičkog pristupa problemu, unapređenja vještine čitanja i razumijevanja. Ako sve to sagledamo sa stajališta da su gore navedene dobrobiti dokazano uočene i kod djece s posebnim potrebama i kod prosječne djece i kod talentirane kao i nadarene djece onda je uistinu šah učinkovita i univerzalna igra.

imageAko do sada niste razmišljali o šahu sada je pravo vrijeme da se odlučite za ovu s razlogom nazvanu kraljevsku igru te da konačno barem jednom pobijedite svoje protivnike!

Iscrpnije o istraživanjima provedenim na temu utjecaja šaha na kognitivne sposobnosti djece i mladih te o predmetnim kurikulima u kojima je integriran šah pročitajte više u drugome dijelu ovoga članka koji će biti objavljen u sljedećem broju.