Govorilne ure z aktivno udeležbo učencev

Suzana Rajgl Zidar

Povzetek

Dobro sodelovanje med šolo in domom sodi med pomembne kazalce kakovostnega vzgojno-izobraževalnega dela. Skozi večletno delo v osnovni šoli se mi je kot dobra praksa pokazala možnost, da na govorilnih urah aktivno sodelujejo vsi trije udeleženci (učitelj, starš, učenec), saj lahko le na takšen način prispevamo k boljši kvaliteti življenja v šoli. Ker pa v prebrani literaturi do sedaj nisem zasledila govora o tem, sem se odločila, da naredim raziskavo in ugotovim, ali so govorilne ure z aktivno udeležbo učencev bolj učinkovite in uspešne od ustaljene oblike, ali se staršem in učiteljem zdi takšna oblika govorilnih ur koristna, razloge za in proti, njihove morebitne dosedanje izkušnje ter ali se vsi trije udeleženci na takšen način bolj učinkovito in odkrito pogovorijo o učno-vzgojnih temah.

Sodelovanje med učitelji (šolo) in starši (domom)

»Otroci so del družinskega in del šolskega sistema. Ko pridejo v šolo, prinašajo s seboj tudi svojo družino, in ko odhajajo domov, odnašajo s seboj šolo, probleme in radosti šolskega življenja.«

(Ličen 2003, 63)

Tema o sodelovanju med šolo in starši je prisotna skozi vso zgodovino šolstva. Šola in dom sta dve družbeni instituciji, ki se z vzgojno-izobraževalnim delom otrok in mladine ukvarjata najbolj kompleksno. To je osnovni razlog njunega medsebojnega sodelovanja, ki temelji na skupni skrbi za celovit, kakovosten razvoj in napredek otroka in mladostnika, zapišeta Intiharjeva in Kepčeva (Intihar in Kepec 2002).

Mills (Mills 1996) poudarja, da je sodelovanje staršev izjemnega pomena za šolanje otrok. Le izjemoma se dogaja, da otrok v celoti razvije svoje zmožnosti, ne da bi mu pri tem pomagali starši in učitelji. Partnerstvo med starši in šolo ponuja veliko možnosti. Vključevanje staršev in njihovo sodelovanje je vedno intenzivnejše, pomembnejše, zato sta obe strani soodgovorni za otrokov napredek in razvoj. Ker sem tudi sama mnenja, da lahko govorilne ure potekajo v drugačni obliki, se na tem mestu opiram na besede Pergar Kuščerjeve (Pergar Kuščar 1999), ki meni, da bi se morala na marsikateri šoli zgoditi velika »prenova« pri najbolj utečenih oblikah sodelovanja s starši (govorilne ure in roditeljski sestanki). Kako pa so te besede upravičene z moje strani, je predstavljeno v raziskavi.

Namen in cilj raziskave

S kvalitativno in delno kvantitativno raziskavo sem skušala ugotoviti, ali se staršem in učiteljem zdi koristno, da bi na govorilnih urah bil aktivno prisoten tudi učenec, ugotoviti sem želela njihove razloge za in proti, njihove morebitne dosedanje takšne izkušnje, izvedeti, ali se vsi trije udeleženci resnično (bolj) odkrito, učinkovito in uspešno pogovorijo o učno-vzgojnih temah ter zakaj se jim takšna oblika govorilnih ur zdi primerna oz. neprimerna.

Zastavila sem si tri raziskovalna vprašanja:

1. Ali so govorilne ure z aktivno udeležbo učencev bolj učinkovite in uspešne od ustaljene oblike govorilnih ur?
2. Ali se staršem in učiteljem zdi takšna oblika govorilnih ur koristna (razlogi za in proti)?
3. Kakšne so morebitne dosedanje izkušnje staršev s takšno obliko govorilnih ur?

Metoda dela

Vzorec oseb

Velikost vzorca staršev in učencev skupaj je 22 oseb (11 staršev in 11 učencev). Raziskava je bila izvedena v petem razredu osnovne šole.

Merski instrumentarij (pripomočki)

Instrumenta sta anketni vprašalnik in intervju.

Anketni vprašalnik vsebuje 4 vprašanja odprtega tipa. Z njim sem ugotavljala, ali se staršem in učiteljem zdi oblika govorilnih ur z aktivno udeležbo učencev koristna (razlogi za in proti) ter kakšne so morebitne dosedanje izkušnje staršev s takšno obliko govorilnih ur. Ta del raziskave je analiziran pretežno kvalitativno in deloma kvantitativno.

Intervju vsebuje sedem vprašanj zaprtega tipa. Z njim sem ugotavljala, ali so govorilne ure z aktivno udeležbo učencev bolj učinkovite in uspešne od ustaljene oblike govorilnih ur. Ta del raziskave je analiziran pretežno kvalitativno in deloma kvantitativno.

Oba instrumenta sem izdelala sama.

Postopek raziskave

V razredu sem izvedla tri govorilne ure, na katerih so bili poleg staršev aktivno prisotni tudi učenci. Podatke z anketnim vprašalnikom in intervjujem sem pridobila po tretji izvedeni govorilni uri.

Statistične obdelave in vrednotenje zbranega gradiva

Obdelavo odgovorov zbranih z intervjujem in anketiranjem sem izvedla kvantitativno (s pomočjo programa SPSS) in kvalitativno (kodiranje ključnih pojmov, poimenovanjem nadrednih kategorij in oblikovanjem poskusne teorije).

Rezultati raziskave

1. raziskovalno vprašanje: Ali so govorilne ure z aktivno udeležbo učencev bolj učinkovite in uspešne od ustaljene oblike govorilnih ur?

Ugotovljeno je bilo, v kolikšni meri je učenec uresničil dogovore, ki smo jih sklenili na govorilnih urah, ali je učenec s takšno obliko govorilnih ur v treh mesecih zmanjšal število neopravljenih domačih nalog, kakšen je bil napredek učenca na učnem področju (izboljšanje ocen oz. doseženih ciljev), kakšen je bil napredek učenca na vzgojnem področju (število kršitev šolskih in razrednih pravil), ali je učenčeva udeležba na govorilnih urah pripomogla k hitrejšemu odpravljanju določenih pomanjkljivosti učenca na učno-vzgojnem področju (npr. na izboljšanje ocen, na bolj redno opravljanje domačih nalog, na bolj učinkovito upoštevanje razrednih in šolskih pravil …), ali je učenec po takšni obliki govorilnih ur bolj motiviran za šolsko delo in ali je interes staršev za obisk tovrstnih govorilnih ur narasel.

1. vprašanje: V kolikšni meri je učenec uresničil dogovore, ki smo jih predhodno sklenili na govorilnih urah?

Graf 1. Mnenja učiteljev

 

 

Tabela 1. Mnenja učencev

Skoraj dve tretjini (63,6%) učencev je uresničilo dogovore v večji meri kot pri običajni obliki govorilnih ur, malo več kot pri eni tretjini (36,4%) pa ni bilo sprememb. Delež učencev, pri katerih ni bilo sprememb, je dokaj visok zato, ker sta v razredu učenca, pri katerih ni potrebno sklepati posebnih dogovorov, saj sta za delo motivirana in nimata učno-vzgojnih težav. Dva učenca pa imata konstantne učno-vzgojne težave in tako doma kot v šoli ne upoštevata dogovorjenega. Sodelovanje s temi starši je dokaj redno, do uresničevanja dogovorov pa ne pride.

2. vprašanje: Ali je učenec s takšno obliko govorilnih ur v treh mesecih zmanjšal število neopravljenih domačih nalog?

Graf 2. Mnenja staršev

Tabela 2. Mnenja staršev

Število neopravljenih domačih nalog se je pri več kot polovici učencev (54,5%) zmanjšalo, pri manj kot polovici (45,5%) pa se ni spremenilo. Sprememb ni bilo opaziti pri učencih, ki redno opravljajo domače naloge in pri učencu z učnimi težavami. Stanje pa se je spremenilo le pri tistih učencih, kateri nalog pred tem niso opravljali redno.

3. vprašanje: Kakšen je bil napredek učenca na učnem področju (izboljšanje ocen oziroma doseženih ciljev)?

Graf 3. Mnenje staršev

Tabela 3. Mnenja staršev

Pri več kot tretjini učencev (36, 4%) ni bilo sprememb, pri več kot dveh tretjinah (63, 6%) pa je bil napredek viden. Napredek je bil viden pri učencih s slabšim učnim uspehom, saj smo se na govorilnih urah skupaj s starši in z učencem temeljito pogovorili o ustreznih oblikah in načinih učenja, ki bodo učencu omogočili priti do želenega cilja. Povečala pa se je tudi vloga staršev, saj so otrokovo delo doma ustrezno nadzirali, v šoli pa sem ga sama.

4. vprašanje: Kakšen je bil napredek učenca na vzgojnem področju (število kršitev šolskih in razrednih pravil)?

Graf 4. Mnenja staršev

Tabela 4. Mnenja staršev

Štiri petine učencev (81, 2%) je s pomočjo takšne oblike govorilnih ur naredilo manj kršitev šolskih in razrednih pravil, pri eni petini učencev (18, 2%) pa ni bilo vidnih sprememb v primerjavi z običajno obliko govorilnih ur. Slednje odstotke pripisujem učencem, ki nimajo oziroma ne povzročajo vzgojnih težav. Z učenci, ki so pogosto kršili šolska in razredna pravila, smo skupaj s starši na govorilnih urah oblikovali dogovor o primernem oziroma pričakovanem vedenju. Potekalo pa je tudi sprotno beleženje kršitev, obveščanje staršev in izrekanje pohval.

5. vprašanje: Ali je učenčeva udeležba na govorilnih urah pripomogla k hitrejšemu odpravljanju določenih pomanjkljivosti učenca na učno-vzgojnem področju (npr. na izboljšanje ocen, na bolj redno opravljanje domačih nalog, na bolj učinkovito upoštevanje razrednih in šolskih pravil …)?

Graf 5. Mnenja staršev

Tabela 5. Mnenja staršev

Osem od enajst staršev (72,7%) je bilo mnenja, da je prisotnost učencev na govorilnih urah v manjši meri (delno) pripomogla k hitrejšemu odpravljanju določenih pomanjkljivosti učenca na učno-vzgojnem področju, dva od enajst (18,2%) sta menila, da je pripomogla v večji meri, en (9,1%) pa je bil mnenja, da ni bistveno pripomogla k hitrejšemu odpravljanju določenih pomanjkljivosti učenca. Rezultate tega vprašanja povezujem z obstoječim učno-vzgojnim stanjem otrok. Tistim učencem, ki imajo kakršne koli težave, je takšna oblika govorilnih ur dejansko pripomogla zaradi skupnih dogovorov, oblikovanja načrta za doseganje cilja, sprotnega preverjanja stanja in obveščanja staršev.

6. vprašanje: Ali je učenec po takšni obliki govorilnih ur bolj motiviran za šolsko delo?

Graf 6. Mnenja staršev

Tabela 6. Mnenja staršev

Da je učenec po takšni obliki govorilnih ur bolj motiviran za šolsko delo, meni malo manj kot dve tretjini staršev (63,6%), več kot tretjina (36,4%) pa jih meni, da spremembe niso vidne. Spremembe niso vidne pri tistih učencih, ki so za šolsko delo notranje motivirani in ne potrebujejo zunanjih motivatorjev. Večjo motiviranost za šolsko delo pripisujem tudi večjemu in hitrejšemu napredku učenca s pomočjo tovrstnih govorilnih ur, saj pri njih učenci sami aktivno sodelujejo.

7. vprašanje: Ali je interes staršev za obisk tovrstnih govorilnih ur narasel?

Graf 7. Mnenja staršev

Tabela 7. Mnenja staršev

Pri malo manj kot dveh tretjinah (63, 6%) staršev je interes za obisk tovrstnih govorilnih ur narasel, saj starše že učenci spomnijo, da se morajo udeležiti govorilnih ur, ker bi sami želeli izvedeti, kaj bo učiteljica povedala o njih, kaj jim bo svetovala in o čem vse se bodo pogovarjali. Pri malo več kot tretjini (36,4 %) staršev pa je interes za obisk tovrstnih govorilnih ur ostal enak. Slednji delež pripisujem predvsem tistim staršem, ki redno spremljajo delo svojih otrok in se tudi redno in samoiniciativno udeležujejo govorilnih ur.

2. raziskovalno vprašanje: Ali se staršem in učitelju zdi takšna oblika govorilnih ur koristna (razlogi za in proti)?

9 anketiranih staršev (81,8%) je dejalo, da se jim zdi govorilna ura z aktivno udeležbo učenca pomembna, koristna, 2 (18,2%) pa sta dejala, da se jima zdi delno koristno oz. delno pomembna. Rezultate pripisujem individualnim značilnostim posameznih učencev, saj večina učencev uspešno napreduje v okviru svojih zmožnosti, dva učenca pa sta učno-vzgojno manj uspešna. Pri ostalih osmih učencih pa je dejansko viden napredek, saj se učenci bolj zavedajo, da se učijo zase, ne upajo tudi staršem zamolčati ocen, občasnega neupoštevanja šolskih in razrednih pravil in podobno, saj vedo, da se bomo na govorilnih urah vsi trije soočili in se temeljito pogovorili o učno-vzgojnem delu. Opazila pa sem tudi, da se učenci zaradi svoje prisotnosti na govorilnih urah bolj trudijo, ker jim laska, ko jih vpričo njih staršem pohvalim, dobijo pa tudi občutek, da so pomembni in slišani. Menim, da s takšnim načinom izvajanja govorilnih ur pripomoremo k bolj kakovostnemu in poglobljenemu odnosu med učitelji, starši in učenci.

Starši, ki so dejali, da se jim zdi takšna oblika govorilnih ur pomembna, koristna, so svoj odgovor utemeljili s tem, da se na takšni obliki govorilnih ur vsi trije partnerji bolj odkrito pogovorijo o pridobljenih ocenah oz. o usvojenih učnih ciljih, o primernem vedenju, o učnih navadah, bolj učinkovito in hitreje se rešijo morebitne težave, učenec sprejme učenje bolj resno, kot življenjsko pomembno, učenec lahko neposredno učitelju izrazi pogled na delo pri pouku, izrazi svoje doživljanje, počutje v določeni situaciji, počuti se kot enakopraven partner, v otroku se krepi odgovornost do šolskega dela.

Starša, ki sta dejala, da se jima zdi takšna oblika govorilnih ur dokaj pomembna, koristna, sta svoj odgovor utemeljila s tem, da naj bo učenec prisoten le, če si to sam želi in da vse izrečene besede na govorilni uri niso za učenčeva ušesa.

8 staršev (72,7%) v takšni obliki govorilnih ur ni našlo nič negativnih, slabih strani. Trije (27,3%) pa so omenili, da lahko na takšni obliki govorilnih ur učenec učitelja ne razume pravilno oz. ne razume sporočila učitelja, da mora učitelj paziti, da vpričo učenca ne govori o ostalih učencih, razen v primeru, ko so le-ti vpleteni v situacijo oziroma v dogodek, ki se tiče tamkaj prisotnega učenca, in da lahko starš učitelju zaupa kakšno stvar, da lahko potem brez vednosti učenca spremlja in opazuje otroka (npr. ob ločitvi staršev).

3. raziskovalno vprašanje: Kakšne so morebitne dosedanje izkušnje staršev s takšno obliko govorilnih ur?

7 staršev (63,6%) je do sedaj imelo izkušnje s takšno obliko govorilnih ur, vendar v večji meri le takrat, kadar je bil njihov učenec udeležen v konfliktni situaciji. Tam so poiskali vzrok problema, se o njem pogovorili in oblikovali smernice za drugačno, bolj primerno vedenje. Vseh sedem staršev je imelo s takšno obliko govorilnih ur pozitivne izkušnje, saj so vedeli, da učitelj povabi učenca zraven zato, da se vsi trije udeleženci odkrito pogovorijo in skušajo skupaj izboljšati učno-vzgojno področje učenca. 4-je starši (36,4%) pa do sedaj niso imeli izkušenj s takšno obliko govorilnih ur.

Sklep

Na podlagi rezultatov lahko sklepam, da je oblika govorilnih ur z aktivno udeležbo učenca v primerjavi z ustaljeno obliko govorilnih ur (starši in učitelj) bolj učinkovita in uspešna. Ta sklep je oblikovan samo za vzorec 11-ih učencev in njihovih staršev ter ga zaradi majhnosti in nereprezentativnosti ne morem posplošiti na celotno populacijo. Za potrebe moje raziskave pa je zadoščal.

Trdim pa lahko tudi, da so govorilne ure z aktivno udeležbo učencev koristne, saj so s pomočjo takšne oblike govorilnih ur starši prepoznali veliko pozitivnih učinkov na učence. Tudi ta sklep zaradi majhnosti vzorca ne morem posplošiti na celotno populacijo. Pri zadnjem raziskovalnem vprašanju posebnih sklepov ne morem oblikovati. Bi pa predlagala učiteljem, da možnost aktivne udeležbe učencev na govorilnih urah predstavijo na prvem roditeljskem sestanku.

Literatura

1. Intihar Darja, Kepec Marjeta (2002). Partnerstvo med šolo in domom: priročnik za učitelje, svetovalne delavce in ravnatelje. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
2. Ličen Nives (2003). Šola uči o družini, družina o šoli … obe učita o življenju. V: A. Trnavčevič Anita (ur.), Sodelovanje s starši da, toda kako?: Zbornik/VI. Strokovni posvet v Menedžmentu v izobraževanju. Ljubljana: Šola za ravnatelje.
3. Mills Jean (1996). Partnership in the primary school: working in Collaboration. London, New York: Routledge.
4. Pergar Kuščar Marjanca (1999). Šola in otrokov razvoj: mlajši otrok v šoli. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Razvoj in spodbujanje govora pri predšolskem otroku

Alenka Škrubej

Uvod

Vzgojitelji v vrtcih že nekaj let opažamo porast otrok, ki imajo različne težave na področju govora. V mlajših skupinah vzgojitelji opažamo predvsem pomanjkanje govora in nerazumljiv govor, v starejših skupinah otrok pa nerazumljiv govor, napake v izgovoru glasov, slovnične napake, skopost besednega zaklada in nerazumevanje podanih navodil. Ker je govor izrednega pomena za vsakega otroka, je naloga vzgojitelja, da govorno – jezikovne težave pri otroku čim prej opazi in jih v sodelovanju s starši ter drugimi strokovnjaki tudi pomaga odpraviti.

Težave pri govoru vplivajo na celotno osebnost otroka, na njegovo samopodobo, samovrednotenje, uspešnost vključevanja v okolje in socialne stike z vrstniki pri igri.

Strokovnjaki na področju vzgoje namenjajo razvoju govora veliko pozornosti, saj je le ta nujen za vsakdanjo komunikacijo. Prav tako poudarjajo, da so za govorni razvoj pomembna prva tri leta otrokovega življenja, saj predstavljajo optimalno obdobje za razvoj govora. Otrokom z težavami na področju govora je potrebno nuditi zgodnjo in ustrezno strokovno pomoč.

Razvoj govora pri otroku

Dejavniki, ki vplivajo na pravilen razvoj govora:

• zdrav živčni sistem,
• razvite psihične funkcije (zaznavanje, mišljenje, pozornost, pomnjenje),
• razvita čutila,
• zdrave govorne organe,
• dober zgled govora v okolju (starši, skrbniki, vzgojitelji) (Nemec in Krajnc, 2011).

S spodnjo tabelo govorno jezikovnega razvoja otroka in simptomi upočasnjenega razvoja, si strokovnjaki na področju vzgoje lahko pomagamo pri prepoznavanju prvih znakov odstopanj. Tako lahko otrokom zagotovimo pravočasno pomoč (Grilc, 2013).

Govorno-jezikovni razvoj otroka v starosti od 0 do 7 let ( Mesec, 2009, nav. po Grilc, 2013)

N. Grilc meni, da je pri tistih otrocih, ki imajo več nevroanatomskih dejavnikov, ki otežujejo govorni razvoj, upočasnjena tudi logopedska obravnava in otežena možnost za popolno rehabilitacijo. Za razvoj jezika in govora je najpomembnejša mentalna raven otroka. Pogoji za govorni razvoj pa niso samo v otroku, ampak tudi v emocionalnem ozračju, v katerem otrok živi, v socialnih stikih z okolico in kakovosti govornih spodbud, ki jih otrok dobi iz okolice. Na razvoj govora vplivajo različni dejavniki, ki jih delimo na notranje (psihološke, fiziološke) in zunanje (socialne, sociološke) (Grilc, 2013).

Vloga vzgojitelja pri razvoju govora

Otrok ima v svojem primarnem okolju – družini prvi govorni zgled, to so njegovi starši ter sorojenci (bratje, sestre). Z vstopom v vrtec se poveča tudi krog ljudi s katerimi vstopa v govorno interakcijo. Vzgojiteljici in otrokovi vrstniki v skupini vplivajo na razvoj govora.

Vrtec je sekundarno okolje, v katerem se otrok razvija. Rezultat slovenske raziskave, je pokazal, da kakovost vrtca lahko zmanjša razlike v govorni kompetentnosti otrok različno izobraženih staršev (manj spodbudno okolje za govorni razvoj otroka) (Marjanovič Umek, Kranjc, Fekonja, 2006).

Vzgojiteljica mora dobro poznati razvoj govora pri otroku, kot tudi naloge in cilje jezikovne vzgoje. To so temelji za načrtovanje spodbudnega učnega okolja in jezikovnih dejavnosti, s katerimi bo uspešno razvijala govor otrok. Vsak otrok je individualen in tako poteka tudi njegov govorni razvoj. Nekateri otroci so že po naravi bolj tihi in sramežljivi, drugi radi govorijo in so v središču pozornosti. Z namenom zagotavljanja uspešnega razvoja govora vsakega posameznika, mora vzgojiteljica upoštevati načelo individualnega pristopa in poznati stopnjo razvoja posameznega otroka. Vzgojiteljica s svojim načrtnim opazovanjem zazna pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti v otrokovem govoru in stopnjo otrokovega govornega razvoja. Ko vzgojitelj zazna nepravilnosti v otrokovem govoru, je prav, da na to opozori starše in se posvetuje s strokovnjaki, ki jih ima na razpolago v vrtcu (logopedi, surdopedagogi). Strokovnjaki na področju govora so staršem in vzgojiteljem v oporo z nudenjem dodatnih znanj in informacij za delo z otrokom, ki ima težave na govorno-jezikovnem področju.

Vzgojitelj je otrokom govorni zgled, zato mora imeti bogat besedni zaklad, govoriti mora jasno in razločno, izgovarjati vse glasove slovenskega knjižnega jezika, biti ves čas miselno aktiven, govoriti mora naravno in imeti pri tem potreben tempo in ritem govora (Kranjc in Saksida, 2001).

Otroci z govorno-jezikovnimi težavami imajo pogosto težave pri komunikaciji z vrstniki in vključevanjem v skupino. Pri starejših otrocih se dogaja, da te otroke vrstniki ne sprejemajo in se norčujejo iz njihovega govora. Tukaj ima vzgojiteljica zagotovo zelo pomembno vlogo, da takoj prepreči nesprejemljivo vedenje in se z otroki pogovori. Zavedati se moramo, da smo vzgojitelji zgled otrokom v skupini. Z našim spoštljivim in razumevajočim vedenjem do otrok s težavami v razvoju, dajemo vsem otrokom v skupini zgled edinega primernega in sprejemljivega obnašanja do vrstnika.

Primeri dejavnosti za razvoj govornih sposobnosti

Primeri dejavnosti od 1. do 3. leta

Otrok

• se v vrtcu v vsakdanji komunikaciji srečuje z različnimi socialnimi zvrstmi slovenskega jezika;
• posluša svoji starosti primerne pravljice, zgodbice, uganke, pesmice ter pripovedi o dogodkih;
• sodeluje v igricah s prsti, v akcijskih igricah (Biba leze, biba gre …), bibarijah, prstnih igrah, preprostih skupinskih in individualnih plesih, rajalnih igrah;
• se igra z glasovi;
• tvori prve večbesedne stavke, tvori nove besede in stavčne vzorce; odziva se na pozive, sam začenja pogovor, uvaja svoje teme, postavlja vprašanja in odgovarja nanje;
• komunicira z otroki v skupini;
• igra se jezikovne igrice;
• seznanjanja se s knjigami, in sicer tako z leposlovnimi kot tudi s priročniki;
• posluša preproste zgodbice in se z odraslimi pogovarja o predmetih na slikah in v okolju;
• pripoveduje in prepeva uganke, izštevanke, rime, kratke pesmice in zgodbice, v katerih se deli besedila ponavljajo in ki si jih izmisli sam ali pa jih ponavlja;
• aktivno rešuje probleme v procesu jezikovne komunikacije;
• doživlja ritem besed, glasbe in pesmi (Kurikulum za vrtce, 1999).

Primeri dejavnosti od 3. do 6. leta

Otrok

• posluša pravljice, zgodbice, uganke, pesmice. Vsebine doživlja prek različnih medijev (avdio in video), obišče gledališko predstavo (igrano in lutkovno), obišče filmsko predstavo, gleda risanke, obiskuje splošno knjižnico;
• razlikuje med govornimi zvrstmi, ki so primerne za konkretni govorni položaj (knjižni govorjeni jezik : narečje), in njihovimi funkcijami v vsakdanjem življenju;
• v vsakdanji komunikaciji spoznava razlike med knjižnim jezikom in svojim narečjem ob konkretnih primerih, ki se pojavljajo v komunikaciji;
• izvaja dejavnosti, v katerih po svojih željah v simbolni igri in igri vlog posnema in igra osebe, živali, predmete;
• sodeluje v različnih govornih položajih, začenja pogovor, vpeljuje nove teme; se igra in zabava z besedami in strukturami, sprašuje, se pogaja;
• sodeluje v komunikaciji v manjših skupinah ali v parih ter v komunikaciji z odraslimi in otroki;
• posluša odraslega in otroka, posluša avdio- in gleda videogradivo z raznovrstnimi literarnimi besedili tudi iz aktualne otroške kulture;
• samostojno pripoveduje zgodbice, jih obnavlja in si izmišljuje svoje;
• samostojno ustvarja knjigo, strip;
• sodeluje v različnih družabnih in didaktičnih igrah, ki spodbujajo bogatenje besednega zaklada, obnavljanje in izmišljanje zgodb (na primer čarobne karte);
• ob poslušanju in lastnem pripovedovanju doživlja ritem besed, glasbe in pesmi ((Kurikulum za vrtce, 1999)

Literatura

1. Grilc, N. (2013). Govorno – jezikovne motnje: priročnik z vajami. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
2. Kranjc, S. in Saksida, I. (2001). Jezik. V: L. Marjanovič – Umek (ur.), Otrok v vrtcu: priročnik h kurikulu za vrtce. Maribor: Založba Obzorje.
3. Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.
4. Levc, S. (2014). Liba laca lak: kako pomagamo otroku do boljšega govora. Ljubljana: samozaložba.
5. Nemec, B. in Krajnc, M. (2011). Razvoj in učenje predšolskega otroka. Ljubljana: Založba Grafenauer.
6. Marjanovič Umek, L., Kranjc, S. in Fekonja, U. (2006): Otroški govor: razvoj in učenje. Domžale: Založba Izolit.

Izštevanka

(in usklajevanje otrokovega giba in govora)

Kot izhodišče opismenjevanja

Mojca Kruh

Uvod

V prispevku želim prikazati, kako s pomočjo izštevanke razvijamo otrokove grafomotorične spretnosti roke. Pri tem pa je pomembno, kako otrok usklajuje gib in govor. Vaje sem izvajala v prvem razredu. S pomočjo teh vaj pripravljam otroke na pisanje in na mehko gibanje roke, z izštevankami pa otrokom omogočimo učenje ritma, rime, govora in grafomotoričnih spretnosti.

V šoli, kjer mora učitelj vedno poseči po različnih in novih vrstah motivacije, sem v ta namen predstavila, kako smo lahko izvirni tudi z izštevankami.

Pri razvijanju grafomotoričnih spretnostih mi je bila pomembna opora Tereza Žerdin s priročnikom Ringa, ringa raja (1996). V njem avtorica predstavlja gibalno-grafične vaje.

Gibalno – grafične vaje

Vaje imajo poseben namen in cilj. S pomočjo vaj pripravimo otroke na pisanje in na mehko gibanje roke. Izgubijo tudi strah pred praznim prostorom, utrjujejo občutek za delo z različnimi vrstami pisal. Pridobivajo tudi na govornem ritmu in na ritmičnem gibanju telesa.

Začnejo tudi usklajevati govorni in telesno-gibalni ritem ter govorni z grafično-gibalnim ritmom. Občutek za rimo utrjujejo in pridobivajo kot sestavni element slušne pozornosti in zaznavanja. Naučijo se tudi pravilne drže telesa, roke in pisala. Pravilna drža svinčnika, roke in telesa je pri izvajanju teh vaj zelo pomembna, zato mora otrok sedeti na sredini stola, naslonjen nazaj kot pri poslušanju. Ko je v tem položaju, se nagne naprej le toliko, da mu bo dosegljiva celotna površina lista. Otrok vzame v roke svinčnik, ki ga prime nad ošiljenim delom s palcem in kazalcem. Svinčnik nasloni na notranji rob sredinca, tik ob nohtu. Roka je pri izvajanju vaj v zapestju in prstih skoraj negibna.

Kaj so izštevanke, vemo verjetno vsi, ki smo se igrali (ali se igramo) razne igrice in moramo izbrati »po slučaju« tistega prvega, ki nas povede v igro.

Izštevanke so velika motivacija za skupinske, sprostitvene igre, spoznavanje otrok in njihovih osebnih sposobnosti in razvijanje koncentracije.

Izvajanje gibalno-grafičnih vaj

1. LILIJA

BELA, BELA LILIJA,
V KROGU PLEŠE DEKLICA,
DEKLICA SE ZAVRTI,
PA SI ENO IZVOLI.
(enako tudi za Rdeči tulipan)

Postopek:

• igrica PREDSTAVLJANJE (vsak otrok pove svoje ime in svojo najljubšo barvo)
• predstavitev besedila (Lilija, dodali Rdeči tulipan za fantke)
• ponazarjanje besedila s plesom in petjem; (Otroci plešejo v krogu in pojejo. Deklica/fantek, ki pleše v sredini, se ob koncu vsake kitice z izvolitvijo zamenja.)
• ponazarjanje besedila z vrtenjem okrog svoje osi, kroženje z obema rokama (istočasno in posebej) v obe smeri, enako tudi z nogama
• sledil je grafični vtis na listu A3 format →A4, risanje krogov s svinčnikom
• grafični vtis smo spremljali s petjem te izštevanke
• -za konec pa je sledila še igrica VOZLI (Povzeto po knjigi Potovanje v tišino)

2. PRALNI STROJ

MAJICA PERE SE,
HLAČKE IN ROBČEK,
NOSEK OBRIŠE SI
SMRKAVI POBČEK.

Postopek:

• pogovor o pralnem stroju
• predstavitev besedila, sedenje v krogu in izštevanje otrok
• igrica (bans) BUGI – VUGI (petje na določeno melodijo, kazanje različnih gibov z različnimi deli telesa)
• ponazarjanje besedila s sočasnim kroženjem obeh rok navznoter, navzven, v levo in v desno
• grafični vtis na listu A3 format → A4, otrok dela kroge istočasno z obema rokama, navznoter nato še navzven
• list mu je držal eden od otrok, potem smo vloge zamenjali
• uporabljali smo dva različna barvna svinčnika
• sprostitvena vaja LOTOS SE ODPIRA

3. POLŽEK

POLŽEK SLINČEK, POLŽEK SLINČEK,
KLIČE TE PRIJATELJ BINČEK.
PRIDI HITRO VEN IZ HIŠKE
IN POKAŽI MI ROŽIČKE.

Postopek:

• igrica SPREHOD PO TRGU (otroci se sprehajajo po prostoru, na določen znak se rokuje s sosedom in mu pove npr. kaj rad dela,…)
• predstavitev besedila, izštevali smo se tudi v krogu
• ponazarjanje besedila z gibanjem celotnega telesa (posnemanje lazenja polža po prostoru)
• ponazarjanje besedila z rokami: risanje polžje hišice po zraku, po tleh, po dlani, po hrbtu drugega, po čelu drugega z obema rokama, v obe smeri, močan/šibek pritisk roke, ob koncu izštevanke je polžek pokazal rožičke, tistemu, ki je bil izštet,
• grafični vtis v peskovniku
• grafični vtis na listu A3 formata → A4, s svinčnikom
• krožili so od zunanjega kroga proti sredini in od sredine proti zunanjosti
• pri risanju so govorjenje opustili
• ob koncu je sledila še igrica BUGI-VUGI (bans)

4. BABICA

BABICA PLETE,
MUCA PA PREDE.
BABICA KIHNE,
MUCA PA PIHNE.
BABICA SKOČI,
SE MUCA USLOČI.

Postopek:

• igra KLOBČIČ VOLNE (Podajali smo si volno, tako da je nastala neke vrste mreža. Vsak je nekaj zaželel tistemu, ki mu je podal klobčič. Vmes pa so opazovali kakšen je klobčič.)
• predstavitev besedila
• ponazarjanje besedila z gibi rok, nog, celega telesa
• grafični vtis z odvijanjem in navijanjem klobčiča volne nato s suhimi barvnimi svinčniki krožijo v obliki elipse, z vsako ponovitvijo besedila menjajo smer, najprej na listu A3 formata v drugem delu pa na listu A4 formata
• igrica ELEKTRIKA (Držimo se za roke. Z izštevanko določimo tistega, ki pošlje »tok« naprej, tako da stisne roko desnemu sosedu, ta prenese »tok« naprej, dokler ne pride do tistega ki je poslal »tok« naprej.)

5. MUHA

MUHA LETA, LETA, LETA,
ZDAJ NA STENO, ZDAJ NA VRATA,
ZDAJ NA STROP IN ZDAJ NA TLA,
BRENČI, BRENČI, BRENČI,
O, TI SITNA MUHA TI.

Postopek:

• igrica KAJ BI BIL, ČE BI BIL IGARČA
• pogovor o muhah
• predstavitev besedila
• ponazarjanje besedila s tekanjem po prostoru, gibanjem roke, kazanje s prstom, premikanjem, kroženjem oči, letanje muhe po hrbtu drugega
• grafično vajo so izvajali brez spremljave besedila, na list so čečkali z voščenkami v vse smeri (muha je bila sedaj voščenka, ki je letala po prostoru – listu)
• za konec smo prepevali

6. KRIŽ KRAŽ

KRIŽ KRAŽ,
KRALJ MATJAŽ,
KAJ MI DAŠ?
EN POČEN GROŠ
ZA STRGAN KOŠ.

Postopek:

• igrica OGLEDALO (Postavijo se v pare. Eden je ogledalo, drug pa tisti, ki se gleda v ogledalo. Ogledalo mora posnemati tistega, ki se vanj gleda. Vlogi zamenjamo.)
• pogovor o pustu
• predstavitev besedila
• ponazarjanje besedila z gibom nog in rok, risanje križev drug drugemu na hrbet, kolena, dlani
• grafični vtis besedila s suhimi barvnimi svinčniki na papir A3 formata → A4, črte drugo vrh druge v obliki črke x
• igre zunaj na igrišču

7. PINKPONK

PINKAPONKA TOLČE TONKA,
PINKPONK UDARI GONG.
ŽOGA ČELO JE ZADELA,
TONKA SE ZA NOS PRIJELA.

Postopek:

• predstavitev besedila
• podajanje velike žoge v krogu z enim odbojem od tal
• podajanje v paru teniške žogice
• ponazarjanje besedila z roko po zraku, delanje velikih in majhnih lokov
• grafični vtis s svinčnikom na list formata A3 → A4, delanje lokov v obe smeri pri tem pa so besedilo zamenjali z ritmičnim »levo-desno, levo-desno …«
• grafično vajo smo izvajali, tako da so najprej risali velike loke, pod njimi pa še majhne
• risanje lokov v mali zvezek

8. EN KOVAČ

EN KOVAČ KONJA KUJE.
KOL’KO ŽEBLJEV POTREBUJE?
EN, DVA, TRI, PA POVEJ ŠTEVILO TI!

Postopek:

– otroci so imeli pripravljeno presenečenje zame

• predstavitev besedila
• ponazarjanje besedila z udarjanjem po svojih in drugih pesteh in kolenih
• razdelitev otrok v tri skupine, pesti so držali na mizi pred seboj, tisti, ki je izšteval je imel prosto le eno pest, namesto druge pesti pa je udaril po svoji bradi
• grafični vtis na listu A3 formata → A4, s temnim flumastrom so otroci ritmično zabijali žeblje, če je bil ritem pravilen je na koncu prišla oblika podkve
• prepevanje različnih pesmi

 

9. NA LEDU

PETRA DRSA SE PO LEDU,
PTIČEK PA ZA NJO LETI.
PETRA HITRO SE OBRNE,
ŽE NESREČA SE ZGODI.

Postopek:

• igrica KAJ BOM, KO BOM VELIK
• predstavitev besedila
• ponazarjanje besedila s tekanjem okoli stolov
• oblikovanjem zank z različno dolgo in debelo vrvico, spuščanje vrvice navpično in navidezno delanje zank, delanje zank z nogami in rokami po zraku v različne smeri
• grafični vtis na papirju A3 formata → A4, z voščenkami ob spremljavi besedila
• igrica LOTUS SE ODPIRA

10. ČAROBNA ŠKATLA

V ŠKATLI SO SKRITE
ČUDNE STVARI,
DVIGNEŠ POKROV,
VSE VEN ODFRČI.

Postopek:

• igrica VDIH, IZDIH
• pogovor o čarobni škatli
• predstavitev besedila
• ponazarjanje besedila z navijanjem mehke žice okoli debelejše palice, odstranili smo palico in navito žico raztegovali in stiskali
• risanje zank z roko po zraku
• grafični vtis na papirju A3 formata → A4, s svinčnikom, pri risanju pa smo si pomagali

Zaključek

Delo z izštevankami se je izkazalo kot dober pripomoček pri izvajanju grafomotoričnih vaj. Otroci izgovarjajo izštevanke ritmično. Tudi grafomotorične vaje se izvaja v nekem ritmu. Cilj mojega dela je bil, da združim oziroma uskladim ta dva ritma. Z izštevankami sem omogočila nekatere spontane in vodene dejavnosti otrok, s pomočjo katerih so otroci lahko razvijali tudi opismenjevalne zmožnosti.

Opazila sem velik napredek pri izvajanju vaj. Pri vsaki vaji in otroku posebej je bilo opaziti napredek v gibanju roke in usklajevanju giba in govora.

Literatura

Žerdin, T.: Ringa, ringa raja, priročnik za gibalno-grafične vaje, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1996.