Poučavanje komunikacije u razredu

diana_dobovsek

Diana Dobovšek

Sažetak

Učitelji se u svom radu sve češće susreću sa socijalno i osjećajno neprilagođenom djecom. Da bi unatoč tome svim učenicima omogućila odgovarajuće uvjete za rad, odlučila sam se u razredu upotrijebiti pristup nenasilne komunikacije američkog psihologa Marshalla B. Rosenberga. Učenike sam bolje podučila o vlastitim osjećajima. Učenici su naučili jezik osjećaja koji se zove »jezik žirafa«. Osim toga naučili su se razlikovati jezik žirafa i jezik vukova. Zajedno smo pokušali uspostaviti pravila našeg suživota u razredu uzimajući u obzir osjećaje i potrebe svakog pojedinca.

Ključne riječi: nenasilna komunikacija, jezik žirafa, jezik vukova, osjećaji

Uvod

Učenici su putem međunarodnog projekta YouthStart (poduzetništvo) upoznali nov način komunikacije koji je pridonio višoj poduzetničkoj kulturi na područnoj školi. Svaki učenik se već u nekom trenutku našao u situaciji u kojoj je komunikacija zakazala to jest nije bila učinkovita – ovaj projekt temelji na tim iskustvima.

Da bi svim učenicima omogućila odgovarajuće uvjete za rad i njihov napredak u skladu s njihovim sposobnostima, odlučila sam se u razredu upotrijebiti pristup nenasilne komunikacije američkog psihologa Marshalla B. Rosenberga koju prikazuje upotrebom jezika žirafa i vukova.

Glavni dio

Američki psiholog Marshall B. Rosenberg (1934–2015) je razvio pristup nenasilne komunikacije koju prikazuje upotrebom jezika žirafa i vukova.

Žirafa ima najveće srce među svim kopnenim životinjama te je zato upotrjebljena kao simbol empatičnog jezika srca. Kad koristimo takav jezik, sposobni smo se izražavati iskreno i jasno, opisivati naše osjećaje i potrebe te se istovremeno zanimati za osjećaje i potrebe drugih. Jezik žirafa upotrebljava riječi koje nas međusobno bolje povezuju.

Suprotno tome jezik vukova druge povrijedi te vrijeđa. Upotrebljavamo ga kad želimo imati pravo i okriviti druge, kad druge sudimo glede toga što je pravo i što je krivo te kada postoje pobjednici i poraženi. Jezik vukova upotrebljava riječi koje nas dijele i ugrožavaju našu duboku povezanost.

1. Kako govori žirafa?

U uvodnom dijelu su učenici upoznali jezik koji dolazi iz »srca« te se zove jezik žirafa. Razgovarali smo o srcu, a potom su slijedile aktivnosti na temu »srce«. Učenici su nacrtali srce i u njega napisali tko ili što »živi u njihovom srcu« kada se osjećaju ugodno. Slijedila je meditacija srca. Udobno su se namjestili, zatvorili oči i osjetili svoje srce (osluškivanje srca, brojanje otkucaja). Upoznali su izraze koji sadrže riječ »srce«. Pripremila sam kartice s izrazima te dodatne kartice s odgovarajućim objašnjenjima. Svaki učenik je uzeo jednu karticu i pitao: »Tko mi može objasniti značenje ovog izraza i tko ima karticu s objašnjenjem?« odgovarajući par kartica su nalijepili na ploču jednu pored druge.

Nakon toga smo razgovarali te gledali fotografije žirafa. Slijedila je igra »Pretvorimo se u žirafe, slonove i gazele«. Na tlo sam postavila nekoliko plavih jastuka koji su predstavljali vrtače s vodom. Neki učenici su se pretvorili u žirafe te hodali na prstima s istegnutim vratovima. Ostali učenici su hodali uokolo kao slonovi ili gazele – i jedni i drugi su tražili vodu. Pošto žirafe vide dalje nego druge životinje, zamolila sam ih da pomognu slonovima i gazelama pronaći vodu. Tako su se učenici s drugim životinjama sporazumijevali na prijateljski i brižan način. Upotrebljavali su sljedeće rečenice: Zdravo, kako se osjećaš kao slon? Tražiš li nešto? Trebaš li pomoć, gazelo?

Potom su učenici upoznali jezik žirafa. Kad upotrebljavamo jezik imagežirafa pitamo: »Kako se osjećaš? Što trebaš?« Napravili smo plakat s naslovom – Jezik žirafa. Učenici su nacrtali žirafu s velikim srcem na velik list papira te na njega nalijepili »žirafine rečenice«. Plakat smo objesili u učionici.

Slika 1. Plakati žirafa

2. Kako govori vuk?

U ovom koraku su učenici upoznavali jezik vukova. Prvo smo razgovarali o vuku te imitirali njegov izraz lica i zvukove kad je ljutit. Učenici su shvatili da kada smo ljuti ili uvrijeđeni, upotrebljavamo jezik vukova. Tada prijetimo, optužujemo, napadamo i želimo imati pravo.

Za svakog učenika sam pripremila radni list s »vučjim rečenicama«. Po dva učenika su radila zajedno te jedan drugom čitala rečenice i ukratko imageraspravljala o svojim osjećajima dok su slušali rečenicu. Otkrili su da su se osjećali slabo te da su postali malo ljuti. Rečenice koje su sadržavale prijetnju, optužbu, napad ili hoću imati pravo, smo rasporedili na ploču pored pripadajućeg izraza.

Slika 2. Fotografija rasporeda rečenica na ploči

Potom je upomoć došla lutka žirafe. Pripremila sam kartice na kojima su bile zapisane žirafine rečenice. Žirafa je pročitala rečenicu te upitala: «Koju rečenicu s ploče bi mogli zamijeniti sa žirafinom rečenicom?« Povezali smo žirafine rečenice s vučjim rečenicama. Vučje rečenice smo odbacili čim smo našli odgovarajuću rečenicu. Na kraju smo na ploči imali samo žirafine rečenice. Učenici su rekli da se osjećaju bolje te da je to iskustvo bilo ugodnije. Dogovorili smo se da ćemo od sada nadalje u razgovorima prvo pokušati upotrebljavati samo jezik žirafa.

3. Moji i tvoji osjećaji

Da bi učenici mogli upotrebljavati »jezik žirafa«, trebamo riječi s kojima bi izrazili svoje osjećaje. Zato smo se u trećem koraku upoznavali riječi za osjećaje te se učili kako ih izražavamo. Na početku smo osjećaje izražavali tijelima. Pokazala sam određen stav, a učenici su me pokušavali oponašati. Razgovarali smo o tome kako se osjećaju u određenom stavu.

Nakon toga smo izražavali osjećaje licima. Pripremila sam kartice s izrazima lica. Učenici su pogađali osjećaj koji je bio nacrtan na kartici (sreća, ljutnja, strah, tuga…) te ga oponašali. imageNakon te aktivnosti sam razdijelila kartice s ljudskim likovima koji prikazuju različita osjećajna stanja. Učenici su povezivali stavove ljudskih likova s izrazima lica te oponašali stav i izraz lica.

Slika 3: Fotografija nacrta ploče s razvrstavanjem kretnji k izrazima lica.

Otkrila sam da učenici znaju vrlo malo izraza za izražavanje osjećaja riječima. Zato sam pomoću kartica dnevno uvađala izraze (uznemiren, ushićen, bezbrižan, zadovoljan, pozoran, zaprepašten…) te ih objašnjavala. Raspravljali smo o njima te napravili plakat.


4. Od tebe trebam…

U idućem koraku smo počeli izražavati svoje potrebe. Pomoću rečenica za primjer su se učenici naučili uživjeti u drugu osobu u izmišljenoj situaciji. Mijenjali su svoju perspektivu te položaj sjedenja. Sjedili smo u krugu. U sredinu sam postavila dvije stolice. Na prvu sam nalijepila papir s rečenicom »Osjećam se …« te rečenicu »Trebam …« na drugu stolicu. Stolice sam predstavila kao »stolicu osjećaja« i »stolicu potrebe.« Učenicima sam rekla nešto o Zali, a oni su pokušavali saznati kako se osjeća i što treba. Jedan dobrovoljac je sjeo na »stolicu osjećaja« gdje je mogao koristiti samo jezik žirafa. Pročitala sam prvi primjer. »Zali se ne sviđa doručak koji joj je pripremila mama.« Potom sam učeniku rekla neka si zamisli da je Zala. »Kako se osjećaš (kao Zala) kada shvatiš da ti se ne sviđa doručak?« Učenici su odgovarali da su gladni, ljuti na mamu, tužni, razočarani… Zatim, pošto je učenik izrazio jednu ili više pretpostavki, presjeo se na drugu stolicu s imenom »Trebam …« Postavila sam im pitanje: »Što trebaš (kao Zala)? Što nedostaje?« Učenici su odgovarali da trebaju doručak koji će im se sviđati, da bi mama morala znati što vole… Cijeli postupak smo zatim ponovili s različitim primjerima.

Željela sam da bi se učenici naučili moliti za nešto kada misle da trebaju nešto drugo. Zato sam pored druge dvije postavila treću stolicu i na nju nalijepila papir s natpisom »Molim te …«. Podsjetila sam ih na primjer sa Zalom. Zatim se netko postavio u Zalinu ulogu te pokušao razgovarati s majkom kao žirafa. Sjeo je na prvu stolicu – »stolicu osjećaja«. Sjetio se kako se Zala osjeća. Pomaknuo se na drugu stolicu – »stolicu potrebe« te rekao što treba (kao Zala). Presjeo je i na treću stolicu te (u Zalinoj ulozi) mami rekao za što je moli. Vježbu smo nastavili i s drugim primjerima. Na plakat »Jezik žirafa« smo zapisali rečenicu »Molim te …«, pored rečenica »Osjećam se …« i »Trebam …« Još imageuvijek je na plakatu nedostajala jedna značajka jezika žirafa. Utvrdili smo da žirafa kaže HVALA odmah nakon što dobije ono što treba i za što je molila. Učenici su u srce na plakatu napisali riječ »HVALA«.

Slika 4. Fotografija učenice u vježbi s tri stolice

5. Žirafa ili vuk?

Pred učenike sam na stol postavila napola pojedenu jabuku i zgužvan komad papira. Uzela sam lutku vuka te govorila poput vuka: »Nemaran si. Samo pogledaj naokolo!« Zatim sam uzela lutku žirafe i rekla: »Na tvojem stolu vidim napola pojedenu jabuku i zgužvan komad papira. Umorna sam te bi rado za trenutak sjela na tvoj stol da bi skupa radili, ali nema mjesta. Možeš li, molim te, počistiti stol?« Razgovarali smo o razlikama među te dvije izjave. Utvrdili smo da vuk napada i osuđuje. Žirafa samo promatra i kaže što vidi . Nakon završenog razgovora smo na plakat žirafa nalijepili još i izraze »Vidim / čujem …«

Zatim sam učenicima razdijelila kartice na kojima su bile izjave značajne za jezik »žirafa« i »vukova«. Učenike sam zamolila da svaku karticu dodijele »vuku« ili »žirafi«.

Slijedila je vježba sa četiri stolice jer sam željela ponoviti sve značajke jezika žirafa. Postavili smo četiri stolice. Jednog učenika sam zamolila da ode do računala. Drugom učeniku sam rekla neka si zamisli da i on želi upotrijebiti računalo u istom trenutku. Učenici su vježbali izražavanje potrebe upotrebom jezika žirafa. U tu svrhu su učenici sjeli na svaki od četiri stolice. Kad je učenik sjedio na »stolici promatranja«, pitala sam ga što vidi. Pomaknuo se na »stolicu osjećaja«. Pitala sam ga kako se osjeća. Na »stolici potrebe« sam ga pitala što hoće i što želi. Na zadnji stolici je morao oblikovati molbu. To su, naravno, napravila oba učenika. Cilj te vježbe je bio potražiti rješenje koje uzima u obzir potrebe oba učenika.

6. Tako održavamo dobre odnose

Zajedno s učenicima sam napravila sažetak svega. Utvrdili smo da nam jezik žirafa koji smo naučili omogućava da se dobro razumijemo zato što žirafa uvijek kaže što čuje/vidi, što osjeća, što treba, za što te moli te se uvijek ZAHVALI. Zajedno smo odredili razredna pravila kojih se svi moramo držati. Tako smo i službeno postali »razred žirafa«.

Zaključak

Već lani sam u razredu probala YouthStart projekt s naslovom Empatija. Pošto sam ustanovila da je vrlo povoljno utjecao na klimu u razredu, probala sam taj način komunikacije i u ovogodišnjem drugom razredu. Ponajprije sam željela da se atmosfera u razredu poboljša, da bi počeli više međusobno razgovarati o osjećajima, da bi učenici postali više empatični. Na kraju sam primijetila da mi je to i uspjelo. Učenici su postali pažljiviji jedan do drugog te su počeli suosjećati s drugim učenicima. Tako smo zajedno uspjeli uspostaviti pravila našeg suživota u razredu. Četiri stolice su sada uvijek prisutne u učionici te ih redovito upotrebljavamo. Mislim da čak i u malim školama možemo mnogo doprinijeti s velikim međunarodnim projektima.

Literatura

  1. http://www.zrss.si/ustart/
  2. http://www.youthstartproject.eu/
  3. Marshall B. Rosenberg:Educationthatenricheslife. NonviolentCommunication in EveryDaySchoolLife. JunfermannVerlag. 5. Auflage 2013 (njemačko izdanje)

Slike: osobni arhiv Diane Dobovšek

Povećajmo vrijednost otpadaka

diana_dobovsek

Diana Dobovšek

Sažetak

Kao razrednoj učiteljici, mi je vrlo važno da kod učenika potičem zanimanje, znatiželju i inovativnost. Zato sam se i odlučila sudjelovati u međunarodnom projektu Youth Start – izazovi poduzetništva za mlade. Projekt promiče razvoj poduzetničkog mentaliteta mladih kroz uvođenje novih metoda poduzetnog razmišljanja.

U članku opisujem kako sam osmogodišnje učenike vodila kroz proces stvaranja novog proizvoda iz otpadne ambalaže. Učenici spoznaju da je potrebno mnogo više od ideje da bi proizvod uopće mogli prodati na tržištu.

Ključne riječi: vrijednost otpadaka, ideja, grafički organizator, prezentacije

Uvod

U razvojnom projektu smo se susretali s različitim izazovima. Jedan od njih zvao se Vrijednost otpadaka. Pošto se odvijao po koracima, bit će i predstavljen na takav način.

1. Korak

Otprilike tri tjedna pred početkom projekta učenicima sam dala zadatak da počnu sakupljati otpatke iz kojih bi bilo moguće izraditi novi proizvod (npr. PET boce, kartonsku ambalažu, ambalažu za pića …).

Na dan projekta su učenici donijeli ambalažu. U uvodnom dijelu smo razgovarali o Danu zemlje te o toma da li ljudi dobro brinu za svoj planet. Nakon toga smo pregledali fotografije o onečišćavanju prirode i divljim odlagalištima. Razgovarali smo o tome što su vidjeli na fotografijama, tko bi to mogao učiniti, koliko smeća proizvedemo na dan, što je divlje odlagalište, kamo spadaju otpaci, kako ih razvrstavamo, što bi mogli učiniti da bi bilo manje smeća. Zajedno smo došli do zaključka, da bi ambalažu mogli preoblikovati, ponovno upotrijebiti te možda dobar proizvod čak i prodali.

2. Korak

Učenike sam podijelila u skupine u kojima su raspravljali što bi se sve moglo izraditi iz otpadaka (ambalaže). Nakon početne zajedničke rasprave, sam im sama pokazala nekoliko fotografija upotrebljivih radova. Slijedio je nacrt proizvoda. Učenici su prvo zamislili proizvod koji će izraditi. Upozorila sam ih da proizvod mora biti lijep te da mora imati neku uporabnu vrijednost da bi mogao biti zanimljiv kupcu. Skicirali su što namjeravaju izraditi. Ideju su predstavili svojem paru te ju doradili. Potom su napisali koja pomagala, materijale i alate će trebati pri izradi svojeg uratka. Kad su zaključili s planiranjem, pripremili su si sve što su trebali da bi počeli izradu. Tijekom procesa stvaranja saclip_image002m ih usmjeravala, upozoravala da se više puta sjete da proizvod mora imati dobru uporabnu vrijednost te da za savjet i mišljenje pitaju nekoga od drugih učenika.

Slika 1. Učenici u procesu stvaranja

clip_image004 clip_image006
Slika 2. Učenice izrađuju   Slika 3. Učenik u procesu stvaranja

3. Korak

Kad su uraci bili gotovi, slijedio je razgovor o tome da je neka ideja zaista dobra kada je uspijemo prodati na tržištu. Počeli smo razgovor o tome da je ideja samo početak clip_image008stvaralačkog procesa te da je vrlo važno poznavati i vještinu prodaje. Svaki učenik je izradi reklamni plakat za svoj proizvod upotrebom grafičkog organizatora. Grafički organizator bio je zasnovan tako da je učenicima pomogao organizirati ideje tako da su plakati imali poseban oblik. Pri tome sam im pomagala i usmjeravala ih.

Slika 4. Grafički organizator

clip_image010 clip_image012
Slika 5. Megafon                            Slika 6. Kul torbica

clip_image014 clip_image016
Slika 7. Brod za štednju      Slika 8. Sunčane naočale

Potom je slijedila prezentacija proizvoda. S učenicima sam razgovarala o tome kako organizirati svoju prezentaciju. Za mnoge učenike je to bila prva takva prezentacija te sam clip_image018im zato pomogla uz ključna pitanja. Prvo su radili i predstavljali po skupinama, a zatim je slijedila individualna prezentacija. Prije prezentacije sam im predstavila kriterije ocjenjivanja (rječnik, praćenje publike, glasnoća, postavljanje pitanja), tako da su znali što se od njih očekuje. Slijedila je trominutna prezentacija uradaka pri kojoj su svoj plakat upotrijebili kao vizualno pomagalo. Na kraju sam učenicima dala povratnu informaciju o prezentaciji.

Slika 9. Nastavni list – učiteljevo ocjenjivanje

clip_image020 clip_image022
Slika 10. Učenik pri prezentaciji  Slika 11. Učenica pri prezentaciji

clip_image0244. Korak

Na kraju su se učenici još i sami ocijenili uz pomoć pitanja na nastavnom listu (vidi fotografiju). Svaku karakteristiku sam im polako pročitala, objasnila te im dala vremena da razmisle i sami sebe ocijene tako da okruže odgovarajuće smješke.

 

Slika 12. Nastavni list – zaključna samoocjena

Zaključak

Pri izvedbi projekta su učenici bili vrlo motivirani, samoiniciativni i puni ideja. Bili su aktivni, spremni na učestvovanje te spremni pomoći drugim učenicima. Također su uživali u drugačijoj, nefrontalnoj nastavi. Susreli su se s mnogo izazova koje su uspješno riješili. Upoznali su jedan drugi način razmišljanja i učenja, pri kojem ne trebamo čekati na upute iz okolice, već i sami možemo biti inicijatori iskrice – dobre ideje.

Bibliografija

  1. https://www.zrss.si/ustart/
  2. https://youthstart.eu
  3. https://youthstartproject.eu

Slike: osobni arhiv Diane Dobovšek

Oblikovanje pojma število

diana_dobovsek

Diana Dobovšek

Uvod

Otrok se v vsakodnevnem življenju že zelo zgodaj srečuje z matematiko in štetjem, saj ima pregled nad igračami, vsakdanjimi predmeti, oblačili, ki jih meri, primerja, prešteva, razvršča, jih poimenuje in se o njih pogovarja. Pojem število na začetku vedno povezuje z različnimi stvarmi, ki ga obkrožajo. Števila količinsko določajo reči, kot so teža, čas, starost, datum in otroci so nad njimi navdušeni. Že pred vstopom v šolo poznajo veliko besed s katerimi poimenujejo stvari, ki jih uporabljajo pri igri. S tem, ko se igrajo različne igre (na primer trgovino), na svoj način razvrščajo stvari v skupine in veliko otrok prinese v šolo zelo dobro podlago, na kateri kasneje gradijo pojem število. Kljub temu, pa otroka števil ne moremo naučiti, ampak jih mora doumeti, jih ob različnih dejavnostih popredmetiti.

Dojemanje pojma število

»Človeška družba uporablja števila, zato je nujno, da tudi otrok spozna pojem število. Vse kar obstaja in vse kar nas obdaja, ima neko značilnost, velikost, je merljivo in določeno z razsežnostma kraj in čas. Velikost se izraža z ustrezno mero in število je najpogosteje kvantitativna značilnost, ki jo poznamo.«

(M. Kavkler, 1990)

Čim nižje so intelektualne sposobnosti, tem več je težav pri dojemanju pojma število. Imajo jih tudi normalno inteligentni otroci, vzroki pa so različni (na primer pomanjkanje spodbud, diskalkulija …). Otroci z diskalkulijo imajo velike težave pri dojemanju pojma število. Težko preidejo s konkretnejše ravni dojemanja na abstraktnejšo. Ponavadi potrebujejo neko materialno oporo (preglednice, prste), poudarek pa mora biti na dejavnostih s predmeti. Pri uporabi predmetov je potrebno upoštevati postopnost. Sprva so najprimernejši predmeti iz narave (kamenčki, kocke, fižolčki, prsti …), nato preglednice, številčni trakovi in šele nazadnje abstraktni simboli – števila. Otroka števil ne moremo naučiti, ampak jih mora doumeti in jih ob različnih dejavnostih popredmetiti.

Za dejavnosti, pri katerih bodo otroci predmete razvrščali, je potrebno porabiti precej časa. Predmete lahko razvrščajo po neki lastnosti (barvi, velikosti, uporabnosti), po velikosti (od najmanjšega do največjega in obratno), v skupine z določenim številom elementov (tudi pri igrah: otrok vrže kocko s pikami in nastavi toliko predmetov, koliko pik je vrgel, ali tolikokrat poskoči, zaploska, steče okrog stola …).

Pomembne so tudi vaje, ki pripomorejo, da otrok dojame, zakaj se ohrani količina, kljub prostorskim in drugim spremembam.

Primeri:

1. Otrok nastavlja določeno število elementov (na primer tri krožce) v mrežo, a pri tem išče vedno drugačne možnosti za razvrščanje:

clip_image002

2. Otroci nastavljajo enako količino različno velikih predmetov in ugotavljajo enakost:

clip_image004

3. S primerjavo dveh skupin elementov (na primer stolpičev kock) in z ugotavljanjem količinskih razlik, odvzemanjem ali dopolnjevanjem zaradi izenačevanja skupin, utrjujemo pojmovanje in razlikovanje dela od celote.

Otrok ugotovi, v katerem stolpu je več kock. Potem lahko z dodajanjem ali odvzemanjem kock stolpa izenači.

clip_image006

Količine najlažje ponazorimo v manjšem številskem obsegu, saj lahko uporabimo različne predmete iz okolja, na primer igrače, kocke in podobno. Pomembno je, da otrok uporablja čim več različnih predmetov ( M. Kavkler, 1990).

Na katerih mestih ima otrok pri šolski matematiki težave: 

Na prehodu od konkretnega k formalnemu matematičnemu jeziku.

Otrok v vsakdanjem življenju uporablja števila v nekem smiselnem kontekstu, tako da z njimi poimenuje npr. ulice, avtobuse, stanovanja … Pozna jih tudi v izštevankah, pesmicah, ko šteje stopnice, ali pa ko pri oblačenju šteje oblačila. Zna že tudi razlikovati količino predmetov (npr. 6 bonbonov ≠ 9 čokolad). Prvi miselni preskok, ki ga mora otrok narediti v šoli, je prevod formalnega matematičnega jezika k vsakdanji rabi jezika. Npr. otrok mora razumeti povezavo med vprašanjem »Koliko je tri plus sedem?« in »Imaš dva piškota in šest koles. Koliko je vseh skupaj?« Še vedno pa lahko otrok ne dojame povezave med vprašanji in sklepa na različne odgovore. V tem primeru Manfredova (1999) svetuje, da otrok čim več vadi in abstraktnim vprašanjem pripisujemo velik pomen. Najlažje to naredimo s prstki na otrokovih rokah – so konkretni in vedno so skupaj z otrokom. Ko si otrok že samostojno pri računanju pomaga s prstki, to pomeni že prvi korak k premostitvi razhajanja nevsebinskih od vsebinskih vprašanj (Manfreda, str. 137).

Prehod od konkretnega k simbolnemu.

Otroku je potrebno pri uvajanju matematičnih simbolov pokazati smiselnost tega početja. Manfredova (1999) navaja primer dveh dejavnosti, kako bi otrokom približali matematično simboliko:

  • Otrokom pokažemo 4 enake škatle in pred njimi vanje spustimo nič, eno, dve in tri kocke. Nato škatle premešamo in vprašamo v kateri škatli se nahajata dve kocki. Namen te dejavnosti je, da otrok spozna, da zgolj z ugibanjem ne moremo natančno napovedati prave rešitve. Tudi možnost odpiranja škatel obstaja, vendar se želimo temu izogniti. Tako lahko otrokom sami predlagamo, da se spomnijo načina kako bi lahko prepoznavali škatle, lahko pa že kar takoj uvedemo magične številke, s katerimi si bomo olajšali prepoznavanje škatel.
  • Otrokom pokažemo npr. 3 škatle v katerih so ena, dve in tri kocke. Škatle tudi ustrezno oštevilčimo. Otrokom povemo zgodbico o škratih, ki domujejo vsak v eni škatli. Ponoči, ko jih noben ne vidi nekaj počnejo s škatlami. Otroke prosimo naj zamižijo in takrat iz prve škatle odvzamemo eno kocko, drugo škatlo pustimo nedotaknjeno in iz tretji škatli dodamo še eno kocko. Škatlam lahko spremenimo že takoj številke, tako da dodamo listek s +1 in z -1, lahko pa tudi nato skupaj z otroki ustrezno označimo škatle.

Otroci se morajo naučiti šteti, vendar je pogosto težko oceniti njihovo napredovanje. Npr. veliko otrok zna šteti do dvajset, pa niti ne vedo kaj počnejo oz. kaj to pomeni v praksi. Za njih je to samo še ena pesmica. Zato je pomembno, da medtem ko otrok šteje, tudi fizično prelaga npr. kocke, da si, ko reče 10, to tudi vizualno predstavlja. Čez čas se bodo otroci že sami naučili grupirano šteti (Marttens, 1987).

Različne dejavnosti

Merttens (1987) predlaga naslednje dejavnosti:

Liha in soda števila

Otroci postavljajo kocke v dve vrsti hkrati in jih štejejo in opazujejo kakšne oblike nastajajo. Ko nastane izboklina in kocka nima para, pobarvajo – liho število, ko pa imajo vse kocke svoj par – sodo število.

clip_image007

Sestavljanje kvadratov

Otroci sestavljajo kocke v kvadrate. Na začetku lahko sestavljajo odprte kvadrate, nato pa še zaprte, tako da dodajo enako število vrst. Zapisujejo si število kock v kvadratih in koliko kock omejuje kvadrat. Tako spoznajo števila, ki nastanejo pri tvorjenju kvadratov.

clip_image008

Sestavljanje trikotnikov

Otroci na podoben način, kot so že sestavljali kvadrate, sestavljajo trikotniške oblike s pomočjo žogic. Tako spoznajo števila, ki so značilna pri tvorjenju trikotnikov.

clip_image009

  • Lahko pa jih tudi prosimo, da iz kock tvorijo pravokotne trikotniške oblike (število kock mora biti enako številu žogic).

clip_image010

– Spodbudimo jih, da dobljene oblike med seboj sestavljajo v kvadrate. Kmalu bodo ugotovili, da so ponovno dobili števila, ki so značilna pri tvorjenju kvadratov.

clip_image011clip_image012

Opazovanje kvadatov

Za otroke je tudi zanimivo, da opazujejo razlike med potrebnimi kockami za izgradnjo kvadrata. Najlažje to naredijo tako, da ga oblikujejo v L-oblikah. Ena L-oblika je enake barve. Prav hitro bodo ugotovili, da je L-oblika sestavljena iz lihega števila, če pa jih med seboj seštejejo pa dobijo sodo število.

clip_image013

Poslušajmo števila

Pomembno je, da otrok poleg vidnega in tipnega čutila, pri osvajanju pojma število, uporablja vsa čutila tudi sluh, saj si le tako lažje vtisne v spomin.

Zamislila sem si delovni list z navodilom: POZORNO POSLUŠAJ IN PREŠTEJ RAZLIČNE GLASOVE. NARIŠI TOLIKO PIK ALI ČRTIC, KOLIKOR GLASOV SI SLIŠAL/A. LAHKO ZAPIŠEŠ TUDI S ŠTEVILOM.

Po Bessingerjevi (2005) so primerni tudi naslednji primeri:

Gosenica mica

Učni cilj: Razvrščanje števil.

V igri lahko sodelujejo trije otroci. Kose gosenice položijo tako, da je stran s pikami obrnjena navzgor. Prvi igralec v skupini vrže kocko s pikami in na glas prešteje koliko pik vidi. Če ne dobi »1«, kocko meče drugi otrok in nato naslednji, dokler nekdo ne vrže »1«. Ta otrok nato poišče kos z eno piko in prične zlagati sestavljanko. Z igrico nadaljujejo, dokler ni pravilno zloženih vseh šest kosov. Otroci, ki ne mečejo kocke, naj preverjajo, ali je tisti, ki je vrgel kocko, izbral pravi kos sestavljanke. Učenci sestavljanko nato razdrejo, jo obrnejo na drugo stran in mečejo kocko s številkami, tako da med igrico prepoznavajo številke Pri tej dejavnosti otroci sami popravljajo svoje napake, saj je kose mogoče sestaviti le na en način.

Domine s števili

Učni cilj: Samostojno branje različnih znanih besed in števil.

Igra poteka tako:

V igri lahko sodelujejo največ štirje igralci. Vsak dobi 7 kartic. Tisti, ki dobi kartico s praznimi polji jo položi na sredino. Prvi igralec pogleda, če ima ustrezno kartico; če jo ima jo položi tako, da se prazni mesti ujemata. Vsakič, ko igralec položi novo kartico na mizo, mora povedati kateri dve številki sta na njej. Če igralec nima ustrezne kartice, ne igra. Na vrsti je naslednji igralec. Igra se nadaljuje toliko časa, dokler niso vse kartice pravilno položene.

Ribolov

Učni cilj: Otrok preko igre prepoznava količine in števila od 1 do 10 in jih razvršča v pravilnem vrstnem redu.

Igralec z ribiško palico v morju lovi ribice. Ko eno ulovi, na njej prešteje pikice in ribico nato priredi ustreznemu kartončku na številčni vrsti. Igra je primerna za utrjevanje števil, hkrati pa si otrok tudi razvija motorične sposobnosti.

Potka iz številk

Učni cilj: Natančno sledenje določeni poti. Oblikovanje predstav o odnosu med števili.

V igri lahko sodelujejo štirje igralci. Otroci s figurico prehodijo potko od številke ena do številke deset in pri tem izgovarjajo številko, na kateri so. Ko se te potke številk navadi, naj skoči na številko, ki mu jo določi nekdo drug, bodisi nazaj ali naprej. Na ta način bodo otroci dobili jasno predstavo o odnosu med števili. Različica te igre je lahko tudi, da številke napišemo na večje kose kartona, vsako na svojega in jih položimo na tla. Namesto figuric se po potki sprehajajo otroci sami.

Sestavljanke s števili

Učni cilj: Prepoznavanje številk, besed in vsot od 1 do 10.

Pri igri lahko sodelujeta dva otroka, ki dele kartončkov pomešata in razvrstita na mizo s pravo stranjo navzgor. En otrok izbere kartonček in naglas prešteje število slikic na njem, drugi pa poišče ustrezno polovico s pravilno številko in besedo, nato pa naj se zamenjata. Sestavljanke je mogoče sestaviti samo na en način in otroka bosta vedela, ali sta izbrala pravilen kos ali ne. Ko so vse sestavljanke dokončane, jih razvrstijo po pravilnem vrstnem redu.

Razvrščanje igrač

Učni cilj: Razumevanje odnosa med števili in dejanskimi količinami.

V igri lahko sodeluje deset igralcev. Vsak od desetih igralcev dobi eno od škatel, označenih s številkami od 1 do 5. Nato poiščejo toliko igrač in jih dajo v škatlo, da bo številka na škatli ustrezala številu igrač v škatli. Ko to naredijo pa morajo poiskati v skupini otroka, ki ima v škatli enako število igrač.

Zaključek

Na začetku so številke za vsakega otroka abstrakten pojem, kljub temu da se jih začnejo zavedati in uporabljati že zelo zgodaj. Kot sem že v uvodu zapisala, otroka števil ne moremo naučiti, ampak jih mora doumeti skozi različne dejavnosti. Mnogi otroci, pa tudi nekateri odrasli, ki imajo slabe izkušnje z matematiko, se izogibajo vsemu, kar je povezano s števili. Otrokom moramo števila predstaviti na tak način, da se zavejo, da je »igranje« s števili lahko zabavno in da najdejo smiselnost v matematiki. Pri tem pa nam vsekakor zelo pomagajo dejavnosti, ki pa jih moramo natančno, smotrno izbrati. Tako bodo otroci pridobili veselje do uporabe številk, obenem pa bodo tudi razumeli, kaj števila predstavljajo. Če in ko bomo otrokom predstavili števila na tak način, potem ni bojazni pred matematičnim neuspehom v šoli.

Literatura

  1. Bessinger, L. (2005) Dejavnosti s števili. Radovljica: Didakta.
  2. Ferbar, J. (1990) Štetje. Novo mesto: Pedagoška obzorja.
  3. Kavkler, M. (1990) Pomoč otoku pri matematiki. Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.
  4. Manfreda, V. (1999) O težavah otrok pri pridobivanju pojma število ter razumevanju seštevanja in odštevanja, Matematika v šoli 7, str. 135–146.
  5. Merttens, R. (1987) Teaching Primary Maths. London: Hodder & Stoughton.
  6. Williams, E. in Shuard, H. (1986) Primary Mathematics Today. London: Longman.

Raziskovanje naše preteklosti – Učila in učni pripomočki

diana_dobovsek

Diana Dobovšek

Kako pomembna je naša preteklost, da lahko razumemo sedanjost, že dolgo vemo, zato smo se na naši šoli odločili, da jo raziščemo. Vse od januarja pa do konca marca smo izvajali projekt z naslovom Učila in učni pripomočki.

Tekom projekta smo: zbirali stara učila in učne pripomočke, oblikovali razstavo Učila in učni pripomočki v preteklosti, obiskali smo Slovenski šolski muzej in si ogledali stalno razstavo Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja ter sodelovali pri učni uri iz leta 1905 z naslovom Računstvo, zbirali in beležili smo spomine starih staršev, raziskovali preteklost šole in izdelovali učila in učne pripomočke. Vse zbrane predmete smo razstavili na razstavi v Mestnem muzeju Idrija in v Slovenskem šolskem muzeju. V projektu so sodelovali učenci, učiteljice, starši in stari starši.

Januarja smo v okviru tega projekta brskali po zaprašenih podstrešjih domov in šole ter iskali različna učila in učne pripomočke, ki so jih uporabljali v preteklosti. Nabrali smo veliko različnih stvari in pripravili razstavo z naslovom Učila in učni pripomočki v preteklosti.

clip_image001 clip_image002
Sliki 1. Šolska torba                 Sliki 2. Učni kartončki

clip_image003 clip_image004
Sliki 3. Izkazi o šolskem napredku (1940)         Sliki 4. Spominska knjiga (1929)

V februarju smo obiskali Slovenski šolski muzej. Ogledali smo si stalno razstavo Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja. Razstava prikazuje šolstvo na naših tleh od prvih znanih začetkov pa vse do novejšega časa. Z izbranimi predmeti, fotografijami, učbeniki, dokumenti in odloki, šolskim in pedagoškim časopisjem opozarja na pomembne dogodke šolske zgodovine ter kaže vpetost slovenskega šolstva v evropske pedagoške tokove.

Poleg tega smo prisostvovali na učni uri naših babic in dedkov iz leta 1905 z naslovom clip_image005Računstvo. Spoznali smo, kako so se naši vrstniki pred sto leti učili »številjenja«. Pri tem smo se seznanili tudi s starimi računskimi učnimi pripomočki, reševali enostavne računske naloge in pisali s kredami na tablice ter s peresi in črnilom v učne liste. Pouk je bil nazoren in v duhu začetka 20. stoletja.

Sliki 5. Učenci pri pouku računstva

Učenci so s projektom raziskovali kakšen je bil pouk in kakšna učila ter šolske pripomočke so pri pouku uporabljali dedki in babice. Predstavljamo vam le nekaj zanimivih zapisov in spoznanj otrok.

Babica pripoveduje …

»Minilo je že dobrih sedemdeset let, kar sem jaz obiskovala osnovno šolo. Bilo je vse drugače, kot je danes. Nosili smo skromne nahrbtnike, v katerih smo imeli mapo, par zvezkov in slovensko čitanko, v zadnjih letih tudi srbohrvaško ter pero in svinčnik. S seboj smo nosili malico, nekateri kruh ali suho sadje, če ni bilo kruha. Učitelji so bili strogi in so večkrat uporabili palico. Leta 1941 so nam rekli: Otroci pojdite domov, ker se je začela vojna!«

Jernej

Ker imam samo babici, sem o pouku v tistih časih vprašala eno od njiju. Babica je stara 71 let. V šolo je hodila nekaj kilometrov peš. Bila je bosa ali pa obuta v stare, ponošene, napol prevelike čevlje, ki jih je dobila od starejših bratov ali sester. Enako je bilo tudi z oblačili. Namesto torbe je imela cekar iz ličja, v njem pa en zvezek, dve knjigi (za matematiko in slovenščino), nalivno pero in navaden svinčnik. Učitelji so bili bolj strogi, učna snov pa veliko manj zahtevna. Učenci so bili disciplinirani, ubogljivi in marljivi. Babici je ta čas ostal v trajnem spominu.

Bernarda

Včasih je pouk potekal v šoli. V času vojne so šolo požgali, zato se je pouk odvijal v gasilskem domu in po vaških hišah. Učili so se le osnovne stvari, kot so branje, pisanje in računanje. Pri slovenščini so veliko časa recitirali domoljubne pesmi in prebirali zgodbe o vojni. Učitelji so bili strogi. Zahtevali so red, disciplino in mir. Učence so hoteli naučiti, da bi se znali postaviti sami zase. V primeru kršenja pravil so bili kaznovani. Največkrat so klečali na koruzi ali ječmenu, stali v kotu, bili tepeni s palico in bili zaprti po pouku. Učitelji so vsakodnevno pregledovali tudi čistočo učencev. Če si imel umazane nohte ali ušesa, si bil kaznovan. Sprva so pisali na lesene tablice, kasneje pa so učenci iz premožnejših družin pisali tudi na papir. Na tablice so pisali z ogljem ali s kredo, na papir s peresom, ki so ga namakali v črnilo. Pouk se je pričel ob osmih. Pred poukom so učenci morali odpeljati živino na pašo. V en oddelek so bili vključeni učenci iz več razredov. Malice največkrat ni bilo, če je bila, so si jo učenci prinesli od doma. Vsak dan so imeli štiri do pet ur pouka.

Pia

Včasih je moja babica v šolo nosila šolske potrebščine v pletenem cekarju iz ličja. V njem je imela čitanko, zvezek za lepopis, za računstvo, za zgodovino, za prirodopis, za risanje in za petje. V cekarju je imela tudi leseno puščico in v njej so bili črnilo, svinčnik, pero in ravnilo. Imela je tudi pivnik. V šolo je s seboj prinašala malico. Ponavadi so bila to jabolka, suhe hruške in kruh.

Gaja

Raziskovali smo tudi preteklost šole. Pomagali smo si z različnimi viri (knjige, kronike …). Vsa spoznanja smo uredili in predstavili na plakatih.

clip_image006Projekt smo zaključili z izdelovanje starih učil in učnih pripomočkov. Izdelovali smo računala, stavnico, domino poštevanko, merila in prometne znake. Spoznali smo, da je danes bolj enostavno kupiti učila in učne pripomočke, kot pa jih izdelati. Na drugi strani pa je izdelava veliko bolj zabavna, unikatna in poučna.

Sliki 6. Učila in učni pripomočki, ki smo jih izdelali sami

Tekom projekta smo se tako učenci kot učitelji veliko naučili. Spoznali smo preteklost naše šole, učila in učne pripomočke, ki so jih uporabljali v preteklosti, pouk v preteklosti, spomine starih staršev na šolske dni in še mnogo drugih stvari.

Literatura

  1. Učni načrt: program osnovnošolskega izobraževanja. Spoznavanje okolja. (2011). Ljubljana. Ministrstvo za šolstvo in šport in Zavod RS za šolstvo.
  2. Dražumerič M., Granda S. (1999) Zbornik župnije Šentjernej. Ljubljana. Založba Družina.
  3. Mencin S. (2000) Petelinovi zapiski o Šentjerneju in okolici. Šentjernej. Tiskarna Novo mesto.
  4. Fotografije Diana Dobovšek.

Projektno delo in izkušenjsko učenje

Kako sta človek in čebela med seboj povezana

diana_dobovsek

Diana Dobovšek

Izkušnje so pokazale, da se učenci največ naučijo preko lastne aktivnosti z izkušenjskim učenjem. Stik z okoljem pri vseh omogoča zavedanje pomembnosti in ranljivosti okolja. Poleg tega nas spomni, kako velik vpliv imajo lahko malenkosti na okolje in kako so vse stvari in vsa dejanja v njem med seboj povezana. Zato sem se pri tem projektu osredotočila na to, kako sta človek in čebela med seboj povezana.

Zanimalo me je, kako nastane med, za kaj vse ga uporabljamo in zakaj so čebele za ta svet pomembne. Želela sem, da bi učenci doživeli drugačno obliko pouka v naravi in da bi vsrkali naravno okolje skozi vsa čutila. Moj namen je bil poglobiti zavedanje o tem, kako pomembno je ohranjanje narave in njenih živih bitij za nadaljnje rodove.

Rezultati

S projektom sem začela v mesecu oktobru. Pričeli se je z uvodnim presenečenjem za učence. V učilnico sem prinesla različne predmete, ki so povezani s čebelami, medom in čebelarstvom. Moj namen je bil, da ugotovim predznanje učencev, saj sem le-tako lahko začrtala projekt. Učenci so ob vstopu v učilnico hitro ugotovili, da so po učilnici razstavljeni predmeti, ki so povezani s čebelami in čebelarstvom. Spodbujala sem jih k razmišljanju z odprtimi vprašanji: Kaj misliš, kako nastane med? Zakaj so čebele pomembne? Zakaj uporabljamo med? Sproti sem si njihove odgovore zapisovali na list papirja. Po končani uvodni dejavnosti smo skupaj z učenci odgovore zapisali na plakat in izdelali načrt o tem, kako bo potekal projekt in kaj vse želimo izvedeti o čebelah. Učenci so predlagali, da lahko veliko stvari o čebelah zvemo pri čebelarju. Spomnili so se, da clip_image001verjetno veliko o čebelah vedo starši in stari starši. Predlagali so tudi, da obiščemo knjižnico in si tam sposodimo knjige. Organizirali smo dejavnosti, kot so: obisk čebelarja in čebelnjaka, obisk razstave O čebelarstvu na Gorenjskem in Dolenjskem v Dolenjskem muzeju, obisk knjižnice, zbiranje receptov, izdelovanje čebel in čebelnjaka …

Slika 1. Uvodno presenečenje za učence

K raziskovanju čebel smo spodbudili tudi starše in stare starše učencev. Starše smo vprašali o nastanku meda, pomembnosti čebel, izdelkih iz medu … Odgovore so zapisali na papir in učenci so jih prinesli v šolo. Stare starše pa smo prosili za različne recepte iz medu. Po dolgotrajnem zbiranju smo recepte uredili in izdelali knjigo receptov Medene dobrote.

Obiskali smo čebelarja v bližnji okolici šole. Le ta je učencem razkazal čebelnjak od zunaj in znotraj. Učenci so opazovali, kako čebele pijejo in se hranijo. Čebelar nam je pokazal panj, zaščitno obleko čebelarja in pripomočke, ki jih uporablja pri svojem delu, ter nam povedal veliko zanimivih informacij. Spoznali smo, da čebele ne nabirajo medu, ampak medičino in clip_image002iz nje delajo med. Povedal nam je nekaj o pomembnosti čebel za naše življenje na Zemlji. Opozoril nas je tudi na onesnaževanje. Učenci so pozorno poslušali in opazovali stvari okoli sebe. Pokazali so veliko zanimanja, saj so imeli kar precej vprašanj. Pred odhodom nas je čebelar presenetil z medenimi dobrotami, ki smo jih z veseljem pokusili.

Slika 2. Pri čebelarju

V Dolenjskem muzeju smo si ogledali razstavo z naslovom O čebelarstvu na Gorenjskem in clip_image003Dolenjskem. Izvedeli smo veliko o čebelarstvu v preteklosti in o kranjski čebeli. Videli smo veliko starih fotografij, ki so povezane s čebelarjenjem, stare pripomočke, ki so jih uporabljali čebelarji in veliko panjskih končnic.

Slika 3. Na dvorišču Dolenjskega muzeja

clip_image004Poleg vseh dejavnosti so si učenci želeli tudi ustvarjati. V ta namen smo izdelali čebelnjak s poslikanimi satnicami, panje, čebele in rože. Učenci so ob izdelovanju zelo uživali, saj so pri tem lahko pokazali svojo ustvarjalnost.

Slika 4. Ustvarjamo

Po receptih, zbranih v knjigi Medene dobrote, smo spekli medenjake. Učenci so pri peki clip_image005uživali, tako pri pripravi kot pri sladkanju. Oblekli smo se v prave kuharje s predpasniki in kuharskimi klobuki. Spekli smo kar štiri pladnje medenjakov in zadnjega malce prismodili. Kljub temu smo vse pojedli in bi verjetno še kakšen pladenj medenjakov več, če bi ga spekli.

Slika 5. Pečemo medenjake

Pred zaključkom projekta smo vse zbrane informacije zbrali in skupaj oblikovali plakate, na clip_image006katere smo zapisali vsa spoznanja o čebelah in čebelarstvu. Nova spoznanja smo primerjali z znanjem pred pričetkom projekta in se na ta račun precej nasmejali. Plakate, izdelke in fotografije projekta smo predstavili na razstavi v avli šole.

Slika 6. Razstava v šoli

Projekt sem spremljala tedensko in se za nadaljnje delo odločala sproti, glede na cilje projekta. Učenci so vzpostavili stik z različnimi ljudmi in ustanovami, ki so bile kakorkoli povezane s projektom. Vseskozi sem upoštevala starost in sposobnosti učencev. Poskušala sem, da bi vsi čim bolj aktivno sodelovali v vseh fazah projekta. Stalno pa sem imela pred očmi glavni cilj projekta, in sicer da učenci spoznajo, kako sta človek in čebela med seboj povezana.

Zaključek

Pri izvajanju projekta so učenci veliko časa preživeli zunaj učilnice. Ob tem so spoznavali, kako človek in čebela vplivata drug na drugega. Ravno tako so spoznavali drugačen, raziskovalni način pouka. Pri tem so bili sami veliko bolj aktivni. Srečali so veliko strokovnjakov, ki so bili kakorkoli povezani s čebelami.

Spoznali smo, da imajo čebele v okolju zelo veliko, pomembno vlogo. Da brez čebel ni življenja, saj skrbijo za opraševanje cvetlic in dreves. Ugotovili smo, da če želimo ohraniti čebele v našem okolju, moramo skrbeti za to, da ohranimo Zemljo čim bolj čisto in neonesnaženo.

Literatura

  1. Učni načrt: program osnovnošolskega izobraževanja. Spoznavanje okolja. (2011). Ljubljana. Ministrstvo za šolstvo in šport in Zavod RS za šolstvo.
  2. Krnel, D. (1993) Zgodnje učenje naravoslovja. Ljubljana. Državna založba Slovenije.
  3. Krapše, T. (1992) Razvoj začetnega naravoslovja. Kaj smo slišali in brali. Nova Gorica. Založba Educa.
  4. Fotografije Diana Dobovšek