Ivica Padaršič
Uvod
Številne dejavnosti v tem šolskem letu so nam narekovale tesno sodelovanje z našo okolico, mi pa smo se posebej posvetili sodelovanju s starimi starši, ki so obogatili naše projektno delo. Stari starši so naša velika zakladnica znanja bližnje in daljne preteklosti. Poleg prenosa informacij pa je izrednega pomena socialna interakcija med generacijama vnukov in dedkov. Učenci z vključevanjem starih staršev v pouk lahko zelo veliko pridobijo tudi na področju razvoja socialnih veščin.
1. Skupaj smo izvedli projekt
Na podružnični šoli Orehovica smo v okviru tedna DEKD (dnevi evropske kulturne dediščine) in TKD (teden kulturne dediščine) izvedli projektni teden z naslovom Ob bistrem potoku. Skozi ves teden smo se posvečali raziskovalnim dejavnostim, s katerimi smo pri učencih skušali oblikovati odgovoren odnos do vode in vodnih virov. Mnoge od dejavnosti tega tedna smo izvedli s pomočjo dedkov in babic oz. starejših krajanov.
1. Zbiranje ljudskih pesmi in pregovorov o vodi, ki jih znajo starši in stari starši.
2. Oskrbo z vodo nekoč so nam predstavili dedki in babice. Bili smo pri njih doma na obisku, nekateri so nas obiskali v šoli.
Družili smo se z dedki in babicami, ki so nam predstavili načine, kako so se nekoč oskrbovali z vodo (studenci, vodnjaki) in prikazali način pranja perila, ko vodovoda še ni bilo v naših krajih.
Skupaj smo si ogledali ostanke perišč in ohranjene vodnjake.
Učenci so zapisali vtise o obisku, v njih so predstavili oskrbo z vodo nekoč in kako so prale naše babice.
3. Kulturno dediščino, ki jo predstavljajo ljudske pesmi o vodi, so nam prikazale ljudske pevke, ki so nas obiskale in se predstavile s pesmijo o vodi. Prikazale so tudi pranje perila nekoč. Učenci so zapeli skupaj z njimi. Med pevkami so kar tri naše babice oz. prababice. V tem tednu smo se naučili tudi pesmi o vodi.
4. Ustvarjali smo pisno slikovna opozorila o varčevanju z vodo in urejali in zapisovali pregovore in pesmi o vodi, kaj so se naučili o vodi,… Učenci so predstavili svoje prispevke o oskrbi z vodo nekoč. Pri likovni umetnosti so se posvetili ustvarjanju pisno slikovnih opozoril o varčevanju z vodo, oblikovanju vodnjakov iz gline,…
Svoje izdelke in zbrano gradivo smo predstavili s priložnostno razstavo v šoli in izdali šolski bilten, v katerem smo predstavili dejavnosti skozi prispevke učencev.
Mentorji, ki smo z učenci izvajali projekt, smo prepričani, da smo z dejavnostmi v projektu prispevali k oblikovanju odgovornega odnosa učencev do vode in vodnih virov.
2. Pekli smo skupaj z babico
Četrtošolci smo raziskovali našo preteklost in se v predprazničnem času posvetili raziskovanju slovenskih šeg in navad ob božiču in novem letu v okviru vsebine o praznikih.
Spoštovanje do kruha je bilo vedno eden od temeljnih nepisanih zakonov v naši deželi. Kruh je bil vedno temelj življenjskih in letnih praznikov: krstna pogača, lectov kruh, božični kruh,… Posebej smo se posvetili prazničemu kruhu, ki ga poznamo v našem okolišu. V literaturi, ki sta jo zbrali Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek, smo zasledili, da so na Dolenjskem gospodinje krasile božične kruhe z rožicami in pticami. Izdelovale so testene ptičke – »tičke«, ki so otrokom prinašale zdravje in moč. Prav pri nas je bil znan tudi praznični kruh iz »taboljše« – bele moke, praznični hlebec, na katerem je sedela testena ptičica. Temu kruhu so rekli tudi kruh »poprtnik«.
Skupaj z babico Stanko smo spekli praznični kruh in »tičke« in tako obudili delček ljudskega izročila.
3. Ko zazvenijo piščali in rog izpod dedkovih rok
Posvetili smo se ljudski glasbi in predvsem ljudskim glasbilom, ki so jih uporabljali že naši pradedje. Material za glasbila je bil seveda v naravi. V svoje raziskovalno delo smo vključili naše starše, stare starše in starejše krajane, ki so obogatili naše delo.
Učenci so se posvetili raziskovanju preteklosti preko ustnega izročila in zbiranja pisnih virov. V okviru tega projekta smo z medgeneracijskim sodelovanjem odkrivali delčke naše preteklosti, dedki in babice so s svojimi pripovedmi in prikazi obogatili naš vzgojno izobraževalni proces.
Ljudska glasbila smo obravnavali v skladu z njihovim namenom. Ljudska glasbila namreč nikoli niso bila sama sebi namen ampak imajo tako kot ljudska pesem neke »naloge« in se uporabljajo kot:
- otroška zvočna igrača,
- magično sredstvo in zvočno znamenje,
- spremljava za pesmi in plese,
- sredstvo za samostojno muziciranje,… (vir gls)
Viri navajajo, da so otroške zvočne igrače med ljudskimi glasbili najmanj raziskane. So dediščina že zdavnaj opuščenih glasbil ali del zelo starega izročila. (vir gls)
Med otroške zvočne igrače na našem območju zagotovo lahko prištevamo vse vrste piščali, ki so jih iz vrbovih ali leskovih vejic, ki se spomladi napolnijo z življenjskimi sokovi, izdelovali otokom očetje, dedki, strici, morda starejši bratje.
Seznanili smo se s postopkom izdelave piščalke iz leskove veje. Najprej smo se seznanili z natančnim navodilom kot ga predstavlja Grega Krže v Pri babici na kmetiji.
- Za izdelavo je potreben le oster nožič in za prst debela, približno petnajst centimetrov dolga veja brez stranskih vejic.
- Na ožji strani odrežemo vejo pod kotom in ustvarimo ustnik.
- Na vrhu debelejše strani izrežemo luknjico. Za prst nad njo zarežemo okoli cele vejice, da se lubje lažje loči od lesa.
- Z noževim ročajem močno potolčemo po lubju, da se loči od lesa, lubje zasukamo in potegnemo z vejice.
- Na mestu, kjer je luknja v lubju, iz lesa izrežemo luknjo do polovice veje in rahlo zbrusimo les do ustnika.
- Vejico oslinimo in čeznjo potegnemo lubje.
Seveda je bila izdelava precej bolj zanimiva, ko nam jo je nazorno predstavil naš dedek Marjan, ki nas je obiskal v razredu. Poleg piščali smo si ogledali tudi nastanek roga iz kostanjevega lubja. V rezljanju piščali smo se poizkusili tudi sami in ugotovili, da je izdelovanje zahtevno.
Izvedeli smo, da so otroci v naših krajih piščali izdelovali predvsem na paši, ko se je živina mirno pasla. Takrat so lahko na pašniku ob potoku ali na robu gozda našli primeren les in si izdelali piščal. Seveda v tistem času skorajda ni bilo pastirčka, ki bi mu v žepu manjkal oster nožič. Nožič je bil v preteklost posebna dragocenost, ki so jo predvsem fantje prejeli v dar morda od strica, botra, očeta,…
Vsak učenec v razredu je ob koncu ustvarjalne delavnice igral na svoje glasbilo, piščal oz. rog, ki so nastali pod vodstvom našega dedka.
Zaključek
Temelj spoznavanja naše preteklosti smo naslonili na ljudsko izročilo, ki smo ga ob opravilih naših dedov, praznovanjih in običajih povezali s spoznavanjem šeg in navad na Slovenskem. Učenci so s tako celostno spoznali delček preteklosti, v katerega sodijo način življenja nekoč/opravila, praznovanja ter ljudska glasbila, ki si podajajo roke. Za poglobljeno raziskovanje preteklosti in z njim ljudske dediščine smo se v tem šolskem letu odločili, ker ne moremo niti ne smemo prezreti dejstva, da je leto 2018 leto kulturne dediščine. Prav gotovo so nam jo najbolj približali naši stari starši. Tako znanje je bogatejše in trajnejše. To so učenci dokazali z odličnim znanjem, ki so ga pridobili v sodelovanju z dedki in babicami.
Literatura
- https://eucbeniki.sio.si/gls/3257/index4.html.
- Kunaver D. in Lipovšek B. Lipovšek, Slovenske šege … / ustno izročilo
- Krže, G. (2013). Pri babici na kmetiji. Bled: Arsov tisk belin Grafika.
- Voglar, M. (1981). Otrok in glasba. Ljubljana: DZS
- Učni načrt za 4. razred
Pogled kroz prozor 