Ideja za izvedbo dramskega krožka

andreja_poklukar

Andreja Poklukar

Dramski krožek omogoča učencem, da razvijajo svoje igralske sposobnosti, domišljijo, samozavest in se urijo v veščinah javnega nastopanja. Učenci osvojijo osnovne spretnosti gledališke igre. Seveda pa od učitelja zahteva kompleksno pripravo na izvedbo igre. Zelo pomemben je izbor besedila. Pomembno je, kakšno vlogo si posameznik izbere, saj se mi zdi ključnega pomena, da se otrok zna vživeti v svojo vlogo, sicer izvedba ni zanimiva. Poleg tega je pomemben videz odra – scena, primerni kostumi in seveda tudi primeren izbor glasbe. Zelo dobrodošla pa je tudi popestritev igre s plesom in petjem.

Z učenci od 3. do 5. razreda, ki obiskujejo dramski krožek, sem v šolskem letu 2017/18 pripravila priredbo pravljice Pod medvedovim dežnikom. Pravljico je napisala pisateljica Svetlana Makarovič. Nekatere živali sem dodala prvotni zgodbi, saj je bilo učencev več kot vlog v pravljici.

Ker so je učencem zdela pravljica zanimiva, sem se odločila, da sama napišem nadaljevanje in ji dam naslov POD MEDVEDOVIM DEŽNIKOM MALO DRUGAČE. Začetni del zgodbe je torej prirejen po pravljici Svetlane Makarovič Pod medvedovim dežnikom in sicer do dela, kjer lisica sklene, da se bo maščevala živalim, ker ji niso hotele delati družbe in so raje odšle k prijatelju medvedu. Kako se lisica maščuje živalim? Kaj jim zagode?

Celotna pravljica je zapisana po vlogah.

Pod medvedovim dežnikom malo drugače

Medved: Za rojstni dan sem dobil velik rdeč dežnik. Ooooo, kako je velik in lep! Točno takega sem si želel! Komaj čakam, da bo začelo deževati.
Medved ob glasbi pleše z dežnikom. Po glasbi zagrmi in zaslišijo se dežne kaplje.
Medved (odpre svoj dežnik): Kako deževno sobotno popoldne! Juhuhu! Končno sem lahko razprl svoj nov dežnik! Zdaj pa grem po gozdu. Mogoče srečam koga, da mu pokažem svoj nov rdeč dežnik.
Ob glasbi pride na oder lisica.
Medved (prijazno): Dober dan, gospa!
Lisica ga samo strogo pogleda in gre mimo. Medved skomigne z rameni in gre dalje.
Ob glasbi pride najprej srnica in se trese od mraza.
Medved: Dober dan, srnica.
Srnica: Dober dan, medved.
Medved: Stopi no pod moj dežnik, srnica! Kjer je prostora za enega, ga bo tudi za dva.
Srnica: Prosila sem že lisico, da bi me vzela pod svoj dežnik, pa me ni hotela niti slišati!
Medved: No, že dobro! Kam pa si namenjena?
Srnica: Domov grem. Nisem vedela, da bo začelo deževati in nisem vzela dežnika.
Medved: Nič hudega, saj ga imam jaz. Pridi, pojdiva!
Naslednja pride zajklja.
Medved: Brž k nama pod dežnik, zajklja! Drugače se boš prehladila.
Zajklja: Hvala, medved, prav rada! Veš, prosila sem že lisico, da bi me vzela pod dežnik, pa me je samo grdo pogledala.
Medved: Kjer je prostora za dva, ga bo tudi za tri.
Zajklja: Lepo, hvala! Ravno moža sem peljala v bolnišnico.
Medved: Res? Kaj pa se mu je zgodilo?
Zajklja: Barval je najino hišico in padel z lestve. Poškodoval si je prednjo tačko.
Medved: Smola pa taka! Pridi, pojdimo!
Pride premražena veverica.
Medved: Kar k nam pod dežnik, veverica! Kjer je prostora za tri, ga bo tudi za štiri!
Veverica: Kako si ljubezniv, medved! Čisto drugačen kakor lisica! Ravno otročičke sem peljala v vrtec, pa me je ujel presneti dež. Smola, res!
Medved: Kaj smola! Saj si srečala nas!
Veverica: To pa res! Hvala vam! Pojdimo!
Pride žaba.
Medved: O, žaba, kar pridi k nam pod dežnik.
Žaba: Hvala, medved, vendar jaz obožujem vodo.
Medved: Saj res, čisto sem pozabil!
Žaba: Se zgodi. Vseeno hvala za povabilo. Z veseljem vas pa pospremim.
Medved: Le pridi, delaj nam družbo!
Pride mačka.
Mačka: Medved, vzemi me pod dežnik.
Medved: Seveda, z veseljem.
Mačka: Nisem pričakovala, da bo danes deževalo. Kar z jasnega se je usula tale ploha.
Medved: Nič hudega, saj si srečala nas.
Mačka: To je pa res! Srečala sem lisico, ki me je samo grdo pogledala in šla.
Medved: Pridi, pojdimo!
Pride miška.
Miška: Medved, medved, vzemi me pod dežnik! Lisica me je napodila!
Medved: Seveda, miška! Kjer je prostora za šest, ga bo tudi za sedem!
Miška: Ne razumem, zakaj je lisica tako nesramna. Pa tako lepo sem jo prosila!
Medved: Že dobro! Pridi, zaplešimo!
Živali skupaj zaplešejo in se po plesu zahvalijo medvedu ter se poslovijo.
Medved (Zapre dežnik.): Kako čudovit dežnik! Kako nam je prišel prav! (Odpravi se domov.)
Ob glasbi pride lisica.
Lisica: Danes je nedelja! (zeha) Oh, kako je dolgčas, kako mi je dolgčas! (zagleda srnico) O, srnica! Delaj mi družbo!
Srnica: Ne utegnem! K medvedu grem na obisk!
Lisica: Kaj? Kakšna nesramnost!
Za grmom sedi slepa volkulja z očali.
Pride zajklja.
Lisica: Delaj mi družbo!
Zajklja: Ne utegnem, grem obiskat prijatelja medveda.
Lisica: Že spet! (jo oponaša) Ne utegnem, grem obiskat prijatelja medveda.
Priskaklja veverica.
Lisica: Glej jo, veverico! Delaj mi družbo!
Veverica: Kje pa utegnem! Mudi se mi k medvedu!
Lisica (jo oponaša): Mudi se mi k medvedu! A res nihče nima časa zame? Sami nesramneži, neotesanci!
Pride žaba.
Lisica: O, pozdravljena, žaba. Se greš z mano skrivalnice?
Žaba: Kaj še! K prijatelju medvedu se mi mudi.
Lisica: Kaj res? Kaj pa jaz? (Žaba molče odide.)
Pride mačka.
Lisica: O, mačka! Bi se šli igrat?
Mačka: Nimam časa, pusti me, botra lisičica! Medved me že čaka.
Lisica: Nima časa, nesramnica!
Pride miška.
Lisica: Vsaj ti mi delaj družbo.
Miška (začudeno): Saj ste res vi, gospa lisica! Komaj sem vas prepoznala, ko imate tako dolg nos! Ampak zdajle nimam časa, veste, moram na obisk k prijatelju medvedu!

Lisica: A tako? Za tole predrznost in nesramnost mi boste pa plačali. Vsi, še posebej pa tisti medved, h kateremu gredo vsi! Z mano se pa noče nihče družiti! Vam že pokažem! Jutri zjutraj se odplazim do medveda in mu ššššc izmaknem tisti rdeč dežnik. Ja, ja, to bom storila! Bodo že videli, kdo je botra lisičica! (Odide z odra.)
Ob glasbi pride medved, razpre rdeč dežnik, se uleže pod dežnik in zaspi.
Ob glasbi se priplazi lisica in vzame dežnik.
Lisica: Tole pa ni bilo posebej težko! Haha, medvedek brez dežnika!
Volkulja (pride izza grma, pomaga si s palico): Kaj pa se tukaj dogaja?
Lisica: Nič, nič! (skriva dežnik) Kakšen lep sončen dan, kajne?
Volkulja: Ko bi ga vsaj videla!
Lisica: A ne vidiš?
Volkulja: Ne, čisto nič. Domov bi šla rada, pa ne vem kam.
Lisica: Jaz ti bom pomagala. Pridi! Proti občinstvu: Še dobro, da je slepa! Yes, juhu! Pa, pa medvedek! Adijo tvoj nov, rdeč dežnik!
Lisica prime volkuljo in odideta. Ob glasbi se prebudi medved.
Medved: Ooooooo, kako sem se naspal! (se pretegne) Danes je pa lep, prekrasen sončen dan! (pogleda naokrog) Ja, kje pa je moj rdeč dežnik? (Išče dežnik, pogleda za grm, drevesa …) Nikjer ga ni! Ni mojega novega rdečega dežnika! Le kam je izginil? (joka)
Pridejo srnica, zajklja, veverica, žaba, mačka in miška.
Veverica: Medved, kaj se je pa zgodilo?
Medved: Spal sem in ko sem se zbudil, ni bilo več mojega prekrasnega rdečega dežnika.
Miška: Kje si ga pa pustil?
Medved: Tule sem ga odložil in pod njim zaspal.
Zajklja: Točno tule?
Medved: Ja, točno tule!
Srnica: Le kdo bi ga lahko vzel, ukradel?
Miška: Mogoče ga je odnesel veter!
Veverica: Morda pa res!
Zajklja: Pa saj ni bilo vetrovno!
Mačka: Res ni bilo vetrovno! To odpade.
Srnica: Pozabite veter! Nekdo ti ga je ukradel?
Medved: Le kdo? Kdo bi to lahko bil?
Žaba: Nekdo, ki nujno rabi streho? Le kdo bi to bil?
Miška: Nimam pojma!
Mačka: Tudi jaz ne sumim nikogar.
Mimo pride lisica z razprtim dežnikom – senčnikom.
Medved: Poglejte!
Srnica: Glej ga, zlomka!
Veverica: Lisica, seveda!
Lisica: Kaj pa tako zijate?
Miška: Zijamo tvoj dežnik!
Lisica: Kakšen dežnik! Tole? (pokaže na dežnik) Tole ni dežnik, pač pa senčnik. Kaj vam ni jasno? A ne vidite, da sije sonce?
Mačka: To je medvedov dežnik, ki ga je dobil za rojstni dan.
Lisica: Pa kaj še!
Zajklja: Vrni medvedu dežnik!
Lisica: A si zmešana? To je senčnik, ki mi ga je podarila moja sestrična iz sosednjega gozda.
Miška: Pa kaj še! Prav nič ti ne verjamem!
Lisica: Mi tudi ni treba! Meni je vseeno! Adijo! (odide)
Medved: Kaj bomo pa sedaj?
Miška: Imam idejo!
Srnica: Kakšno?
Mačka: Le kakšno?
Žaba: Povej nam! Z idejo na plan!
Miška: Lisici nastavimo past, da se ujame vanjo. Potem nam bo izročila ukradeni dežnik.
Mačka: Kakšno past misliš?
Miška: Past z ježi. Ko bo stopila med ježke, jo bodo zbodli.
Veverica: Ja, dobra ideja!
Zajklja: Super!
Medved: Kako pametna ideja!
Srnica: Res je!
Žaba: Rega, rega, bravo miška!
Veverica: Skočim po ježke!
Zajklja: Grem s tabo.
Veverica: Prav, pridi!
Ob glasbi veverica in zajklja pripeljeta štiri ježke, ki čakajo v zasedi.
Mimo pride najprej lisičina sestrična.
Lisičina sestrična: Kaj pa delate?
Medved: Ravno prav si prišla. Kam si pa namenjena?
Lisičina sestrična: K sestrični na kavo.
Miška: K tisti kradljivi sestrični?
Lisičina sestrična: Ne vem kaj govoriš.
Žaba: No, saj ni važno. Si ti mogoče lisici podarila rdeč dežnik?
Lisičina sestrična: Kakšen dežnik?
Medved: Sem si kar mislil!
Mačka: Lisica je tatica!
Veverica: Kaj ne poveš?
Miška: Sem vedela!
Lisičina sestrična: Dežnik? Tatica?
Srnica: Medved je za rojstni dan dobil rdeč dežnik. Ko je spal, mu ga je tvoja sorodnica izmaknila.
Zajklja: Potem nam je pa rekla, da si ji ga ti podarila.
Lisičina sestrična: Jaz? Ne, jaz nimam rdečega dežnika.
Medved: Sem si kar mislil!
Žaba: Tiho, prihaja lisica!
Pride lisica z dežnikom.
Lisica: Gre kdo pod moj senčnik? Danes je strašansko vroče.
Medved: Tatica!
Lisica: A se ti pogovarjaš z mano?
Miška: Vrni medvedu dežnik!
Lisica: Pa kaj še! To je moj senčnik in pika. Podarila mi ga je sestrična.
Lisičina sestrična(pride pred lisico): Jaz?
Lisica: Kaj pa ti tukaj?
Lisičina sestrična: Jaz ti nisem podarila tega dežnika. Takega nikoli nisem imela!
Lisica: Kaj to tebi mar? Pojdiva na kavo.
Lisičina sestrična: S tabo ne grem nikamor!
Lisica: Tudi prav! Grem pa sama.
Prikaže se volkulja, ki sname očala.
Volkulja: Kam pa kam? Nikamor ne greš, dokler ne vrneš dežnika.
Lisica: Ti? Kaj vidiš?
Volkulja: Vse sem videla. Ti si tatica, ti si izmaknila dežnik!
Lisica: Ti si pa lažnivka! Slepa, kaj?
Medved: Pusti volkuljo. Vrni mi dežnik, ki sem ga dobil za rojstni dan.
Lisica: A dežnik? Mudi se mi! Adijo! (hoče oditi)
Veverica: Ježki!
Zajklja: Ježki, na pomoč!
Jež 1: Že prihajamo!
Jež 2: Zmaga naj poštenje!
Jež 3: V boj za poštenje!
Jež 4: Dajmo, zbodimo jo!
Lisica: Au, au, no, saj, saj bom vrnila dežnik.
Medved: Je moj, kajne?
Lisica: Nisem čisto prepričana.
Miška: Nisi? Ježki!
Ježi spet začnejo zbadati.
Lisica:Ja, ja, saj je tvoj, medved!
Medved: Kako prosim?
Lisica:To je tvoj rdeči dežnik. Ko si spal, sem ti ga res izmaknila, au au, kot je že povedala volkulja. Izvoli. Au, au!
Jež 1: Le pazi se!
Jež 2: Končno si pošteno povedala!
Jež 3: Lagati je grdo!
Jež 4: Laž ima kratke noge!
Lisica: Laž? Noge?
Jež 4: To je pregovor!
Jež 1: Ki še kako drži!
Lisica:Saj vem, ampak nihče mi ni hotel delati družbe. Vsi ste šli k prijatelju medvedu. Name ste pa kar pozabili!
Ježi se umaknejo nekoliko stran od lisice.
Jež 1: Kolikor jaz vem, si jih najprej ti zavrnila.
Jež 2: Kar spomni se, kako važno si hodila z dežnikom po gozdu, ko je deževalo.
Jež 3: Še odzdravila nisi nikomur!
Jež 4: Kaj šele, da bi koga vzela pod svoj dežnik.
Jež 2: Medved je vse prijatelje z veseljem sprejel.
Jež 3: Celo povabil jih je pod svoj nov dežnik!
Lisica: No, ja, mogoče sem bila res majčkeno nesramna.
Medved: Majčkeno?
Lisica: No, ja.
Medved: Hvala prijatelji ježki za pomoč.
Jež 1: Za poštenje naredimo vse.
Jež 2: Res, da smo majhni, smo pa sposobni.
Jež 3: Bolj sposobni kot marsikdo.
Jež 4: Kajne, lisica?
Lisica: No, ja.
Miška: Lisica, bilo bi pošteno, če bi se medvedu opravičila.
Lisica: No, prav! Oooooprosti. Ne bo se ponovilo! Obljubim!
Medved: Naj ti bo, lisica! Sprejmem tvoje opravičilo. Le glej, da se ne ponovi!
Kako sem vesel, da imam spet svoj čudovit rdeč dežnik! Zaplešimo in zapojmo!(ples)

Zaključek

Učencem je bila pravljica zelo všeč. Izbrali so si like iz pravljice, ki so jim blizu in so jih zato uspešno interpretirali. Želeli so si nastopati. V igri so postali nekdo drug ali pa so skozi igro izražali sami sebe.

Zdi se mi izredno pomembno, da dramske igre vključujemo tudi v pouk, saj otroka celostno bogatijo in spodbujajo njegovo domišljijo. Poleg tega pa so dramske igre pri otrocih zelo priljubljene in zagotovo tudi popestrijo pouk.

Viri:

Makarovič, Svetlana (1998). Pod medvedovim dežnikom. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Doživljanje pravljice skozi celoten pouk

andreja_poklukar

Andreja Poklukar

Poslušanje in pripovedovanje pravljic je za otroke pomembna razvojna spodbuda. Ima pomemben vpliv na otrokov osebnostni, socialno-čustveni in moralni razvoj. Pri tem imamo pomembno vlogo učitelji in vzgojitelji.

Pravljice so zvrst, ki nagovarja otrokovo osebnost v celoti. Spodbuja njegovo domišljijo, neguje otrokovo potrebo po domišljijskem svetu, razvija njegov razum. Otroci ne nazadnje spoznavajo nove besede in tako bogatijo besedni zaklad. Pravljica otroka tudi vzgaja in ga poučuje na ravni, ki jo razume. Spontano in nevsiljivo se uči preko identifikacije z glavnim likom. Uči ga socializacije in vedenja v določenih situacijah.

Pravljice nosijo v sebi modrost, ki jo prenašajo na otroka. V njih so številni napotki, nasveti, resnice, znanje, izkušnje, ki otrokom koristijo.

V pravljicah sta dobro in zlo, tako kot v vsakdanjem življenju.

clip_image002S pravljico se otroci srečajo že zelo zgodaj. Ko pridejo v šolo, so jim številne pravljice že znane in o njih zelo radi pripovedujejo ter jih predstavljajo sošolcem.

V prvem razredu smo pri slovenščini brali Grimmovo pravljico Volk in sedem kozličkov. Čeprav je velika večina učencev že poznala pravljico, so ji z veseljem prisluhnili. Pravljico sem vključila tudi v pouk pri drugih predmetih. Otroci so jo tako doživljali skozi celoten pouk.

Učni cilji pri pouku slovenščine:

  • zbrano poslušajo umetnostno besedilo,
  • poiščejo značilnosti pravljice,
  • pripovedujejo pravljico,
  • izdelajo pravljične like in sceno,
  • pravljico zaigrajo.

Potek

1. Branje pravljice

Najprej sem učencem prebrala pravljico Volk in sedem kozličkov. O vsebini pravljici smo se pogovorili. Učenci so našteli značilnosti pravljice, nato pa smo pravljico obnovili tako, da je vsak povedal eno poved, ko je dobil v roke žogico. Tako smo skupaj ustno sestavili celotno pravljico.

2. Izdelava scene in lutk

Pri likovni umetnosti so učenci izdelali lutke iz papirja in sceno – hišo kozličkov. Delo je potekalo po skupinah. Ena skupina je izdelovala sceno – hišo kozličkov, ostale skupine pa so izdelovale lutke iz papirja. Lutke so najprej natančno pobarvali, izrezali in pritrdili na palico. Sceno so izdelali iz odpadne embalaže – razne škatlice, zamaški, … Polepšali so jo z barvnim papirjem in izdelki iz blaga. Pri tem so urili natančnost, ročne spretnosti, si nudili medsebojno pomoč in razvijali ustvarjalnost.

clip_image004 clip_image006 clip_image008

3. Igra vlog

Učenci so izbrali osebo, ki jo bodo zaigrali. Po skupinah so vadili svoje vloge. Pravljico so zaigrali sošolcem in pri tem zelo uživali. Želeli so se preizkusiti v vseh vlogah. Sceno smo še nekaj časa obdržali v razredu, otroci pa so se med prosto igro igrali z izdelanimi lutkami.

clip_image010 clip_image012

4. Ura športa na temo obravnavane pravljice

V uro športa sem vključila gibalne igre povezane z osebami iz pravljice.

Kozice se lovijo

Izbrani učenec (kozica) lovi ostale učence – kozice po prostoru. Ko ujame kozico, ta lovi naprej tako, da se drži za del telesa, kjer je bila ulovljena. Katera kozica ni bila nikoli ulovljena?

Lov na kozličkov repek

Učenci se razdelijo v pare. Eden v paru ima repek (predstavlja kozlička) – za hlače si zatakne kos blaga, drugi (volk) pa ga lovi in mu poskuša repek odvzeti. Če mu to uspe, dobi on repek in partner lovi njega.

Koliko je ura?

Z izštevanko določimo volka, ki je obrnjen proti steni. Učenci (kozice) ga sprašujejo: »Volk, koliko je ura?« Volk jim odgovarja: »En volčji poskok naprej, tri kozje poskoke naprej, dva mišja koraka nazaj.« Volka zamenja otrok, ki ga prvi dohiti.

Kozlički in volkovi

Učence razdelimo na kozličke in volkove. Ekipi stojita na nasprotnih koncih igrišča, s hrbti sta obrnjeni druga proti drugi. Tiho pokličemo kozličke. Ti se tiho plazijo proti volkovom. Ko so dovolj blizu, učiteljica zavpije: “Kozlički prihajajo!” Na ta klic se volkovi obrnejo in začnejo loviti kozličke, ki bežijo nazaj na svoj konec igrišča. Kozlički, ki so ujeti, se pridružijo volkovom.

Kdo hodi okrog hiše?

Učenci sedijo v krogu, na sredini je učenec z zavezanimi očmi, ki predstavlja volka. Biti mora popolna tišina. Določimo enega učenca, ta vstane in se skuša neslišno približati volku. Volk prisluškuje in z roko pokaže smer, od koder sliši šum. Če pokaže v pravo smer, se mora igralec vrniti na svoj prostor, če ne, lahko nadaljuje. Komur se uspe približati volku in se ga dotakniti z roko, prevzame njegovo vlogo in postane volk.

clip_image0145. Ura matematike z liki iz pravljice

Pravljične like sem vključila tudi v uro matematike. Ker smo utrjevali seštevanje in odštevanje v številskem obsegu do 5, sem v sliko iz pravljice Volk in sedem kozličkov zapisala račune. Glede na rezultat računa so morali sliko ustrezno pobarvati.

Zaključek

Otroci so pravljico doživljali pri različnih predmetih, tako pri pouku slovenščine kot tudi pri pouku likovne umetnosti, športa in matematike. Otrokom je bil tak pouk zelo všeč in dobrodošel. Povedali so, da jim je bil pouk zanimiv in je hitro minil. Veliko učencev je povedalo, da jim je bilo najbolj všeč, ko so zaigrali enega izmed likov iz pravljice in se šli gibalne igre.

Opisano delo razvija pri učencih ustvarjalnost, načrtovanje dela in izpeljavo načrta, domišljijo ter čut za skupinsko delo. Poleg tega pa vnaša v šolsko prakso način dela, ki omogoča učencem in učiteljem bolj ustvarjalno in sproščeno učno okolje.