7. april – Svetovni dan zdravja

Mali projekt v prvem razredu

anamarija_cvek

Anamarija Cvek

Povzetek

Zdravje je naše največje bogastvo, žal se tega pogosto zavemo šele takrat, ko zbolimo. Da bi čim bolje poskrbeli za svoje zdravje, je potrebno zdravo živeti. Starši , vzgojitelji in učitelji so zgled otrokom, ki se zdravega načina življenja šele učijo. Z dobrim zgledom, vztrajnostjo in doslednostjo bomo dosegli, da nam zdrav življenjski slog preide v navado.

Včasih pa se kljub zdravemu načinu življenja zgodi, da zbolimo in potrebujemo zdravila. Zato je prav, da se v zgodnjem otroštvu naučimo tudi ravnanja ob takšnih situacijah. Otroka moramo naučiti varne in pravilne uporabe zdravil. Že otroku lahko razložimo, da je zdravila potrebno uporabljati le takrat, ko zbolijo. Vedeti pa morajo tudi to, da se moramo pri jemanju zdravil držati natančnih navodil zdravnika in farmacevta.

Ker se zavedamo, da se najboljši rezultati dosežejo s sodelovanjem, se moramo vzgojitelji in učitelji skupaj s starši aktivno vključiti v proces oblikovanja zdravega življenjskega sloga.

Uvod

Na naši šoli vsako leto z različnimi dejavnostmi obeležimo 7. april – SVETOVNI DAN ZDRAVJA. Pri izvajanju dejavnosti sodelujejo vsi oddelki, dejavnosti pa so prilagojene starostni stopnji učencev. Za učence prvega razreda je potrebno izbrati preproste in zanimive dejavnosti. Tako smo se v preteklosti že lotili:

  • likovnega ustvarjanja na temo gibana,
  • branja umetnimageostnega besedila povezanega z zdravstveno tematiko in nadaljevali z likovnim poustvarjanjem besedila,
  • z najmlajšimi učenci smo se urili v povijanju kolena in dlani s povoji,
  • pripravili smo zdrav obrok – sadno solato,
  • zgodaj poleti, ko je na šolskem zeliščnem vrtu zrasla melisa, smo pripravili domač melisin sirup …

imageimage

V tem šolskem letu pa smo v mesecu novembru sodelovali z Gorenjskimi lekarnami z izvedbo ankete med prvošolci, zato sem se odločila, da ob dnevu zdravja z učenci obiščemo nam najbližjo lekarno.

Zamisel in potek dela

Izkoristila sem vabilo k izvedbi ankete in sklenila, da bomo vsebino razširili na mali projekt, zato, ker nam že sam učni načrt narekuje obravnavo najosnovnejših vsebin povezanih z zdravjem, še bolj pa zaradi tega, da otrokom privzgojimo zavedanje pomena zdravja in izvajanja dejavnosti, ki pomagajo h krepitvi in ohranjanju le tega.

Naš projekt ob dnevu zdravja je torej zajemal:

  • izvedbo ankete o poklicu farmacevt med prvošolci,
  • spoznati dejavnike, ki spodbujajo ohranjanje zdravja (zdrava prehrana, pijača, pomen počitka in spanja),
  • spodbujanje gibanja in športnih dejavnosti nasploh (sprehodi – tudi daljši, gibanje v učilnici na prostem in na šolskem igrišču),
  • spodbujanje pozitivnih medsebojnih odnosov kot dejavnik, ki vpliva na naše počutje in posledično tudi zdravje,
  • spodbujati vzdrževanje osnovne osebne higiene (umivanje rok pred malico in kosilom, po uporabi stranišča, učenje umivanja zob – v sodelovanju z ZD),
  • obisk lekarne v Tržiču (nadgradnja izvedene ankete – bolje spoznajo poklic farmacevt in spoznati primeren odnos do zdravil).

Dejavnosti so bile razporejene čez celo šolsko leto.

Že jeseni smo se vsak prosti trenutek odpravili v učilnico na prostem ali na igrišče. Tam smo izvajali različne športne dejavnosti (otroške igre, tek, skoki…) ali pa so se učenci igrali svoje igre. S tem so se že začele oblikovati prijateljske vezi med učenci.

Vsak mesec nas je obiskala zdravstvena delavka iz ZD Tržič, ki je učence poučevala o pomenu čiščenja zob in pravilno tehniko samega čiščenja.

Učenci so že v vrtcu spoznali pomen umivanja rok po uporabi stranišča in pred hranjenjem. To znanje smo v šoli le še poudarili in budno spremljali. Posamezniki so še pozabili na umivanje rok, a so jih na to pogosto opozorili kar sošolci, ki so bili bolj ozaveščeni. Tako se je krepilo sodelovanje in skrb za zdravje med vrstniki samimi.

V mesecu novembru smo dobili povabilo za sodelovanje v anketi s strani Gorenjskih lekarn. Z veseljem smo se odzvali vabilu in izvedli anketo.

ANKETA je zajemala štiri osnovna vprašanja.

KDO JE FARMACEVT IN KAJ DELA

Besedo farmacevt sem slišala pri reklami. Mami mi je povedala, da farmacevt dela v lekarni. (Tinkara)

Farmacevt prodaja zdravila. (Neca)

Dela zdravila, da pozdravi človeka ali pa žival. Pomaga vsem ljudem. (Maks)

KAKO DELA ZDRAVILA

Zdravila dela iz zelišč. Zelišča so zdravilne rože: sivka, materina dušica, kopriva, kamilica … (Daša)

Zdravila naredi z napravo za miksanje. V posodo da vodo, zdravo hrano in zelišča. Pritisne na gumb. Ko se motor ustavi je zdravilo narejeno. Farmacevt ga da v stekleničke. (Neca)

KAJ FARMACEVT POTREBUJE PRI SVOJEM DELU
Imeti mora mikser, hladilnik, posebno posodo – podobno kot za mafine. S tehtnico pomeri ali pa pogleda črtice na posodi in ve koliko česa mora dodati. (Mark)

Tablete dela z napravo, ki tepta. Dobro jih mora steptati, da so potem dovolj trdi. (Olivia)

Kje se farmacevti naučijo delati zdravila

Vsega se naučijo v šoli za farmacevte. To je šola za zdravstvo. Taka šola je verjetno v Kranju. (Daša)

Anketa je bila objavljena na spletnih straneh Gorenjskih lekarn.

V mesecu marcu smo se pri pouku še posebej posvetili skrbi za ohranjanje zdravja. Učenci so za boljše pomnjenje v svoj zvezek narisali dejavnosti, ki jim bodo pomagale pri ohranjanju zdravja.

imageimage

Sliki prikazujeta kako skrbimo za svoje zdravje in kaj vse potrebujemo za vzdrževanje osebne higiene.

Pred samim dnevom zdravja pa smo se z uslužbenci nam najbližje lekarne dogovorili o obisku.

Že pri pouku smo si ogledali brošuro OTROK IN ZDRAVILA v elektronski obliki. Izpostavila sem le tiste stvari, ki so bile za učence pomembne in razumljive:

  • zdravila jemljem le kadar sem bolan,
  • zdravila dobimo v lekarni,
  • zdravil ne menjam in jih ne ponudim prijatelju kadar ga kaj boli,
  • starši hranijo zdravila na nedosegljivem mestu,
  • otroku dajejo zdravila starši ali druga znana oseba,
  • zdravila jemljemo natančno po navodilih farmacevta.

Dodatno smo razložili izraz »nedosegljivo mesto« in »znana oseba«.

Prebrali smo tudi navodilo o vedenju v lekarni. Skupaj smo ugotavljali zakaj se v lekarni ne smemo glasno pogovarjati in zakaj je pomembno, da mirno počakamo dokler ne pridemo na vrsto.

Za boljše počutje pa smo se naučili še pesmico o Zdravku Drenu. Ob prepevanju so se otroci zabavali in zaplesali. Ker je pesem moderna, so ob njenem izvajanju neizmerno uživali.

Da bi združili še več dejavnosti povezanih z zdravjem, smo se na 3 km dolgo pot odpravili peš. Načrtovali smo »dan zdravja« na katerem smo se veliko gibali, pridobili nova vedenja o poklicu farmacevt in spoznali primeren odnos do zdravil in njihove uporabe. Uslužbenke so nas prijazno sprejele in pokazale veliko mero potrpežljivosti z malimi radovedneži.

Po naporni hoji smo končno prišli na cilj.

Zdrav življenjski slog nam narekuje tudi počitek.

Ogledali smo si lekarno, se stehtali ter pomerili višino.

Ob vrnitvi v šolo so bili učenci utrujeni, a zadovoljni, saj so se naučili nekaj novega in z gibanjem utrdili svoje zdravje.

V šolski kuhinji jih je že čakal zdrav obrok – kosilo. In tokrat jim je še posebej teknilo.

V naslednjih dneh so učenci narisali nekaj sličic, ki prikazujejo naš obisk v lekarni.

Zaključek

Dejavnosti ob svetovnem dnevu zdravja so bile tako zaključene. Nikakor pa ne bomo zaključili z dejavnostmi, ki nam ohranjajo zdravje. Še vedno bomo drug drugega opozarjali, če si bo kdo pozabi umiti roke. Vsak lep dan bomo izkoristili in odšli na igrišče ali v učilnico na prostem. Večkrat si bomo zapeli tudi pesmico o Zdravku Drenu, ki nas bo razvedrila.

Uspelo mi je na enostaven in igriv način učencem približati dejavnosti za ohranjanje zdravja ter primeren odnos do zdravil.

In ne pozabimo Zdravkovih besed:

ZDRAVILA MI DAJE MAMA.
ZDRAVILA JEMLJEM LE TAKRAT, KO SEM BOLAN.
JEMLJEM JIH NATANČNO PO NAVODILIH FARMACEVTA.

Literatura

  1. Gorenjske lekarne
  2. O pravilni in varni uporabi zdravil

Besedilo in fotografije: Anamarija Cvek

Spodbujanje tehnične ustrvarjalnosti v prvem triletju

Načrtujemo in sestavljamo 

 anamarija_cvek

Anamarija Cvek

Povzetek

Z uvedbo tehniških dni naš izobraževalni sistem nakazuje, da je področje tehniške ustvarjalnosti pomembno in ga ne smemo zanemarjati. Po drugi strani pa so z uvedbo devetletnega šolanja predmeti, pri katerih bi tovrstno ustvarjalnost lahko razvijali, precej okrnjeni.

Na naši šoli se pogosto govori o nadarjenih učencih, a skoraj nikoli ni slišati, da je nekdo nadarjen na tehniškem področju. To lahko pomeni:

  • da je tehniška ustvarjalnost pri pouku premalo prisotna,
  • da smo učitelji za takšno ustvarjanje premalo dojemljivi,
  • da so sposobnosti učencev na tem področju res slabše razvite.

Ker poučujem v prvem triletju, lahko govorim le za razmere na razredni stopnji. Učitelj ima veliko mero avtonomije pri svojem delu. V kolikor se učitelju zdi razvijanje tehniške ustvarjalnosti pomembno, bo v poučevanje lahko vpletel več dejavnosti povezanih s tem področjem; na drugi strani pa lahko nekdo skoraj popolnoma zanemari omenjene dejavnosti. Običajno vpletanje tehniške ustvarjalnosti v pouk tudi od učitelja terja več dela in morda se takšnemu poučevanju tudi zato nekateri raje izognejo.

Moje razmišljanje je takšno, da v sodobnem času dajemo velik poudarek teoretičnemu in računalniškemu znanju. Vsi učenci morajo biti »računalniško pismeni«. S tem se popolnoma strinjam, vendar se zavedam, da je v resničnem življenju marsikaj še vedno treba »narediti z rokami«. Zato menim, da morata iti teoretično znanje in ročne spretnosti nekako v korak druga z drugo. Zanemarjanje ene ali druge dejavnosti torej ne more pripeljati do želenega uspeha.

Uvod

Rada se lotim dejavnosti, ki pri otrocih spodbujajo ročne spretnosti. Posebno veselje doživljam, ko opazujem otroke, ki opravljajo dela, ki so danes precej nenavadna. Niti predstavljati si ne moremo kako uživajo fantje, ki uporabljajo preprost ročni sveder, s katerim vrtajo luknjice v divji kostanj, nato pa s pomočjo šivanke nizajo kostanje na vrvico. Pomagati deklicam, da s kvačko ustvarjajo dolgo verigo preprostih pentelj je zahtevno delo, a nagrajeno z neizmerno hvaležnostjo in zadovoljstvom. Opazovati otroke, ki so ponosni na deščico, ki so jo sami zbrusili do gladkega, nanjo pa pritrdili paličico na kateri je pritrjen kos trikotnega blaga in ob zaključku dela predstavlja čolniček, te napolni z neprimerljivim občutkom.

Vsega naštetega sem se v soji dolgoletni praksi že lotila. Učenci so bili za takšna dela vedno visoko motivirani, pogosto so celo spraševali kdaj se bomo spet lotili česa podobnega.

imageimageimageimage
Slike 1 – 4: Spodbujanje ročnih spretnosti pri učencih

Včasih pa se z učenci lotimo tudi dela, ki jim je precej bližje. Tako smo se v drugem razredu lotili sestavljanja kock. Pa to ni bilo navadno sestavljanje. Učenci so bili postavljeni pred problemsko nalogo. Kakšna je bila naloga, kako je delo potekalo in kakšni so bili rezultati, bi vam rada predstavila v tem prispevku.

Potek dela

Kot zaključek učnega sklopa, pri katerem smo obravnavali promet, sem želela učencem delo nekoliko popestriti, jim ponuditi nekaj igre, ki jo v drugem razredu zelo pogrešajo in zanjo izkoristijo vsak prosti trenutek. Nad idejo, da se bomo s kockami igrali kar pri pouku, so bili navdušeni. Ker pa pouka ni brez resnega dela, so se najprej morali lotiti resnih nalog.

Seznanila sem jih, da bo delo potekalo v skupini. Cela skupina bo morala narediti le en izdelek.

Cilji:

  • učenci narišejo načrt izdelka
  • izdelajo vozilo, pri tem upoštevajo načrt
  • primerjajo načrt z izdelkom in vrednotijo izdelek
  • navajajo se na sodelovanje v skupini
  • upoštevajo nove zamisli pri doseganju cilja
  • ob igri pridobivajo nova znanja

Najprej smo oblikovali skupine. Pri tem sem pazila, da so bile skupine mešane glede na spol. Mislila sem namreč, da se dečki nekako pogosteje igrajo s kockami in so zato morda pri sestavljanju spretnejši. Na koncu se je izkazalo, da sem se pri tem predvidevanju nekoliko zmotila.

Naloga

Glede na zastavljene cilje. Je bila naloga sestavljena iz štirih delov:

  1. risanje načrta
  2. priprava materiala za izdelavo
  3. sestavljanje izdelka
  4. predstavitev izdelka in vrednotenje

Izdelava načrta

Vsaka skupina je morala na list papirja narisati svoje vozilo, ki naj bi ga kasneje sestavili iz kock. Pravzaprav sem od učencev zahtevala izdelavo načrta.

Navadno se v skupini najde učenec, ki prevzame vlogo vodje. Ni pa rečeno, da se učenec, ki želi biti vodja na vse stvari enako dobro razume. Čeprav sem učencem prigovarjala, naj se pred risanjem posvetujejo kako se riše načrt, se je izkazalo, da so ideje »močnejšega« učenca običajno prevladale. Pri dogovarjanju se je pokazalo, da nekateri učenci s težavo v svoje delo vklapljajo ideje drugih. Posameznikom se zdi dobro le, kar predlagajo sami. Opaziti je bilo, da so šele na začetku poti skupinskega ali »timskega dela«, kot ga v novejših časih radi poimenujemo. Čeprav sem to opazila, nisem želela preveč posegati v delo skupin. Na pravo pot sem jih želela usmeriti z opozarjanjem na pogovor in razmišljanje o idejah, ki jih poda sošolec. Člani skupine naj bi se skupaj odločili ali je ideja dobra ali pa jo je potrebno zavreči. Želela sem, da učenci kar se da samostojno pridejo do cilja naloge, kako dobro so jo opravili, pa bi se izkazalo kasneje.

Opozorila sem jih, da mora biti načrt natančno narisan, da ga med delom ne bo več mogoče dopolnjevati ali popravljati.

imageimage
Sliki 5 in 6: Risanje načrta

imageimageimageimage
Slike 7 – 10: Načrt

Priprava kock

Ko so vse skupine narisale načrt, je bilo potrebno izbrati kocke, iz katerih bo izdelek narejen. Tudi na tem področju je bilo treba uskladiti želje in potrebe. Nekaterim učencem se je poleg oblike in velikosti kock zdela pomembna tudi barva. Pri iskanju ustreznih kock so sodelovali vsi člani skupine. Mislim, da so bili prav v tem delu naloge najbolj enotni. Brez težav so se dogovorili kakšne kocke bodo izbrali in koliko jih rabijo.

Izvedba naloge

Na vrsti je bil za večino skupin najtežji del. Pri izdelavi končnega izdelka naj bi učenci upoštevali načrt. V tem delu naloge so v ospredje ponovno stopili posamezniki. Ponovno sem morala pogosto opozoriti na sodelovanje, pogovor in upoštevanje mnenja drugih učencev. Že med delom sem opazila, da posameznim skupinam morda ne bo uspelo narediti izdelka skladnega z načrtom. Tem skupinam sem dodatno svetovala, naj dobro pogledajo načrt in mu poskušajo slediti.

Med delom so se učenci veliko dogovarjali. Dodatno so izbirali potrebne kocke. Tudi dekleta so v skupini poskušala aktivno sodelovati in priznam, da je bilo njihovo razmišljanje povsem enakovredno razmišljanju dečkov. Žal pa so spet vodilno vlogo prevzeli posamezniki in celo skupino peljali v smeri svojih lastnih želja. Opazila sem, da je osebnostna moč posameznika pogosto prevladala nad kakovostjo in ustreznostjo idej ostalih učencev.

imageimageimageimage
Slike 11 – 14: Izdelava izdelka po načrtu

Predstavitev izdelka

Skupine so na svoje mize postavile načrt in izdelek. Najprej sem učencem naročila naj se sprehodijo po učilnici in si ogledajo izdelke svojih sošolcev. Spodbujala sem jih, naj si natančno ogledajo načrte in izdelke in razmislijo, če izdelki ustrezajo narisanim načrtom.

Po preteku časa namenjenega samostojnemu ogledu, smo si izdelke ogledali še skupaj. Sprehodili smo se od skupine do skupine. Vsaka skupina je predstavila svoj načrt in svoj izdelek. Povedali so, kaj jim je povzročalo največ težav, kako so težave reševali, kako so se pri delu v skupini počutili …

imageimageimageimage
Slike: 15 – 18: Predstavitev izdelkov

Ugotovitve

S čim ste imeli največ težav?

  • Težko je narisati načrt. (Matevž)
  • Nismo imeli dovolj primernih kock. (Sara)
  • Sošolec ni upošteval idej drugih v skupini. (Rok)
  • Nismo imeli dovolj barvnih kock. (Meta)

Kako ste težave reševali?

  • Ko nam je zmanjkalo kock, smo si jih sposodili pri drugi skupini. (Sara)
  • Naredili smo izdelek, ki je drugačen kot zahteva načrt. (Janez)
  • Sošolec zna bolje sestavljati kocke kot jaz. Pomagam mu poiskati prave kocke. (Robi)

Kako si se pri delu v skupini počutil?

  • Dobro znam sestavljati kocke, sošolcem sem veliko pomagal, počutil sem se odlično. (Gaber)
  • Doma ne sestavljam kock, raje se igram drugačne igre, pomagala sem kar sem mogla, bilo mi je všeč. (Kaja)
  • Rad sestavljam kocke, a danes je moralo biti vse tako kot je rekel sošolec. To mi ni bilo všeč. (Tim)
  • S sošolko sva sestavili nekaj drugega. Nisva sestavljali po načrtu, pa sva se vseeno zabavali. (Eva)
  • Doma bom poskusil narisati načrt in po načrtu sestaviti letalo. Rad se igram s kockami. (Filip)

Zaključne ugotovitve

Že pri samem delu sem ugotavljala, da se učenci šele navajajo na skupinsko delo. Posamezniki so kljub opozorilom preveč stopali v ospredje. Z vajo – pogostejšim skupinskim delom – bodo učenci spoznali, da vsak član skupine lahko prispeva nekaj, kar bo skupini koristilo.

Vsi smo opazili, da nekateri učenci, ki pri pouku ne sodelujejo veliko, zelo dobro sestavljajo kocke ter rišejo in »berejo« načrte. Te učence sem še posebej pohvalila. Učencem sem povedala, da je pomembno, da odkrijemo področje na katerem je nekdo uspešnejši od drugih. Naše ugotovitve so pripeljale do zaključka, da bomo najbolj uspešni takrat, ko bomo znali poslušati ljudi okoli sebe in upoštevati njihove ideje. Ko bomo znali drugim prisluhniti, z njimi sodelovati, lahko pričakujemo najboljše rezultate.

Dve skupini sta me pozitivno presenetili. Njuna načrta sta se bistveno razlikovala od drugih načrtov. Ena skupina je na načrt zapisovala imena delov, druga pa število delov potrebnih za izdelavo izdelka. Vse to je nakazovalo, da se člani teh dveh skupin niso prvič srečali z načrtovanjem. Svoje predznanje pa sta s pridom uporabili pri izvedbi naloge.

Seveda pa sem opazila tudi to, da nekatere skupine načrta niso upoštevale (delno ali v celoti). S člani skupin smo se tudi o tem pogovarjali, svoja odstopanja so morali pojasniti. Eni od skupin se je med delom porodila ideja, da imajo dovolj kock in svoj izdelek lahko nekoliko »povečajo« glede na načrt. Druga skupina pa je v zagovor svojega dejanja povedala le to, da so se premislili in namesto čolna naredili helikopter.

Zaključek

Naloga, ki smo se jo lotili je bila za drugošolce kar zahtevna. Mnogi so se prvič srečali z načrtovanjem, za nekatere kocke ne predstavljajo najljubše igrače, največji izziv pa je bilo skupinsko delo. Tistim učencem, katerim kocke niso prva igrača, ne bo treba biti dolgčas, saj si bodo za igro lahko izbrali druge igrače. Tisti, ki se s kockami radi igrajo, se po vsej verjetnosti z njimi igrajo tudi doma. Tako se nam ni treba delati skrbi s čim se bo otrok igral in ob igri razvijal svoje sposobnosti.

Pomembneje se mi zdi to, da bolj intenzivno pričnemo otroke usmerjati k sodelovanju. Dandanes je veliko otrok edincev ali pa imajo doma veliko igrač in se lahko vsak otrok igra po svoje – niso prisiljeni v delitev in sodelovanje. Znanja pridobljena pri skupinski igri in delu jim bodo lahko koristila pri nadaljnjem šolanju, pa tudi v obdobju odraslosti. Nenazadnje je tudi v službi potrebno obvladati vrline samostojnega in timskega dela.

Poudarila sem še, da je pred izdelavo načrta potreben temeljit premislek. Ko enkrat načrt naredimo, ga moramo tudi upoštevati. Manjša odstopanja naj bi načrt sicer dovoljeval, nikakor pa ne sme biti izdelek povsem drugačen od načrta.

Z izvedbo te naloge smo pridobili veliko novih znanj in spoznanj. Ne le učenci, tudi jaz. V svoj pouk bom odslej pogosteje vključevala skupinsko obliko dela.

Fotografije: osebni arhiv

Kako otrokom olajšati vstop v šolo

Hišica za škratke

anamarija_cvek

Anamarija Cvek, učiteljica razrednega pouka, OŠ Križe, Slovenija

Povzetek

Že pred uvedbo devetletnega osnovnega šolstva sem poučevala v prvem razredu. Z uvedbo novega šolskega sistema, so v šolo vstopali leto mlajši otroci, zato vem, da je prehod iz vrtca v šolo za mnoge učence težak.

Zavedam se, da včasih tudi otrok potrebuje prostor kamor se lahko umakne; prostor, kjer je vsaj nekoliko zaščiten pred zunanjimi dražljaji, kjer lahko razmišlja in se igra po svojih pravilih in željah.

Da bi otrokom olajšala prehod z vrtca v šolo se rada poslužujem fantazijskega sveta, saj so učenci še zelo naklonjeni pravljicam in imajo bogato domišljijo.

Zaradi nekaterih dogodkov, sem se domislila, da imamo v učilnici škratke, ki bi jih lahko imeli za prijatelje. Seveda pa moraš za prijatelje tudi kaj narediti. Tako sem se odločila, da bi naredili hišico za škratke, v katero pa bi se čez dan lahko umaknili tudi učenci. S škratki bi tako postali prijatelji, učenci pa bi dobili prostor, kjer bi imeli nekaj zasebnosti.

Uvod

V naši učilnici imamo škratke. Ja, tista majhna prijazna bitja, ki jih lahko vidijo le otroci, odrasli pa ne. No, naši škratki so prijazni, ker so takšni tudi otroci v našem razredu. Se pa zgodi, da nam škratki, kljub svoji prijaznosti, kdaj ponagajajo, tako zaradi zabave, da ni preveč dolgočasno. Tako so nekoč Alji in Evi zamenjali copatke v garderobi. Franu so skrili rumeno rutico, da je ni našel, ko smo šli na sprehod. Nekega večera se je eden od škratkov učil pisati z Evino barvico, pa jo je pozabil spraviti nazaj v peresnico … In še več takšnih potegavščin bi lahko našteli. Vendar otroci v našem razredu ne zamerijo škratkom njihovega početja. Učenci vedo, da so med škratki tudi otroci. Kadar v razredu pridno rišejo in barvajo, včasih kdo od učencev zasliši droben jok ali šepetanje. To so zvoki škratkov, ki podnevi sicer spijo, ponoči pa se veselo sprehajajo po naši učilnici.

Ker smo želeli, da se s škratki čim bolje razumemo, smo se odločili, da bomo v učilnici postavili hišico za škratke. No, ta hišica ne bi bila le za škratke. Pravzaprav bi jo ponoči lahko uporabljali škratki, podnevi pa bi se v njej igrali učenci.

Sklenili smo, da bomo hišico naredili kar sami.

Učenci v 1. razredu so stari 5 in 6 let, zato je malo verjetno, da bi lahko zgradili dovolj trdno hišico, ki bi jo kasneje lahko uporabljali za igro. Poleg tega mora biti hišica tako velika, da vanjo lahko zlezeta vsaj dva otroka naenkrat. Gradnja hišice bo torej delo učitelja, otroci pa bodo s svojim prispevkom hišico okrasili in ji dali »dušo«.

Cilji

  • pri učencih prebudimo željo po ustvarjanju
  • urijo ročne spretnosti
  • se navajajo na sodelovanje, oblikujejo pozitivne medsebojne odnose
  • razvijajo domišljijo

Medpredmetne povezave

  • LUM – prvine likovnega ustvarjanja
  • GUM – učenje in petje pesmice
  • SLJ – grafomotorične vaje – navpične in vodoravne črte

Priprava na delo

1. Dobava materiala

Moja prva naloga je bila, da priskrbim dovolj trden, kakovosten in velik karton za ogrodje hišice. Ker karton pogosto uporabljamo kot embalažo, do njega niti ni bilo težko priti. Večji problem je predstavljal prevoz tako velikega in zato nerodnega tovora. Kartonske površine so namreč morale ostati cele, niti prepogniti se jih ni smelo.

2. Izdelava načrta

Ker smo se z učenci dogovorili, da se bodo v tej hišici lahko podnevi igrali učenci, so bile dimenzije hišice kar precejšnje.

Ploskev A; pravokotnik z merami 120 x 90 (3 kosi)
Ploskev B; kvadrat z merami 90 x 90 (2 kosa)
Ploskev C; enakokrak trikotnik z osnovno stranico 90 cm (2 kosa)
Ploskev D; pravokotnik z merami 200 x 160 (1 kos)

Vse mere so v cm.

Iz teh delov sem nameravala sestaviti hišico; dve daljši stranici in dve krajši stranici za osnovni del, trikotni stranici za mansardni del ter prepognjen največji del, ki bo služil za streho.

3. Izdelava makete

Dele je bilo potrebno izrezati. Tu se je izkazalo, da je karton res kvaliteten, saj sem ga težko rezala. Na delih, kjer sem nameravala hišico zlepiti, sem pustila karton nekoliko daljši in ga na ustreznih delih le zarezala in zapognila.

Ugotovila sem, da so robovi kartona lahko nevarni, saj so ostri in se ob njih lahko poškodujemo. Razmišljala sem, kako naj zaščitim nevarne robove. Našla sem rešitev – penast žlebič, ki ga uporabljajo kot zaščito robov stekla. Tudi to sem na srečo našla kot odpadni material.

4. Sestavljanje hišice

Zaradi velikih dimenzij, sem za sestavljanje hišice morala poiskati pomoč pri svojih domačih. Za lepljenje sem uporabila močno lepilo. Vse sestavne dele sem dobro zlepila.

Preden sem pritrdila streho sem v notranjost hišice pritrdila tudi dno, ki naj bi onemogočalo premikanje in zamik stranic hišice.

imageimageimage
Slike 1.- 3. Postopek gradnje hišice

Hišica je bila končno pripravljena za transport do mesta dejanske postavitve.

imageSlika 4. Postavitev hišice v šoli

Vključitev učencev v delo

Zdaj so bil na vrsti dela, ki jih bodo mali ustvarjalci zmogli.

Ko so učenci zagledali hišico, so bili neizmerno navdušeni. Že sam pogled na hišico jim je vzbudil neverjetno motivacijo za delo.

Najprej jih je bilo potrebno nekoliko umiriti in jim natančno predstaviti njihove naloge za dokončanje izdelka.

Delo je potekalo v treh skupinah

1. Skupina – izdelava in lepljenje strešnikov

Dogovorili smo se, da bodo strešnike izdelovali iz rdečega in oranžnega papirja. S pomočjo šablone so morali na listu zaznamovati črto. Po tej črti so morali natančno rezati, saj smo želeli, da bi bili strešniki lepo oblikovani. Pri delu se je pokazalo, da je marsikatera majhna ročica še nevešča uporabe škarij. Poleg tega imajo nekateri otroci škarje, ki slabo režejo. Staršem je treba vedno svetovati, naj pred nakupom škarij sami poskusijo rezati z njimi. Če bodo oni imeli težave pri rezanju, bo njihov otrok imel še bistveno večje. Na tržišču se namreč pojavlja veliko izdelkov, ki so očem všečni, v praksi pa povsem neuporabni.

Da bi v delo vključila še utrjevanje drugih že pridobljenih znanj, sem jim dala nalogo, naj rdeče strešnike prevlečejo z navpičnimi črtami (od zgoraj navzdol), na oranžne strešnike pa so morali narisati vodoravne črte (od leve proti desni). Primer izdelanega strešnika smo imeli pritrjen na tabli, da so učenci lahko tudi videli kako morajo biti narisane črte na rdečih oz. oranžnih strešnikih.

imageimage
Slika 5. i 6. Risanje črt na strešnike

Ko je bil strešnik končan – izrezan in polepšan z ustreznimi črtami, so ga učenci po robovih premazali z lepilom in ga pritrdili na streho. Slediti so morali barvnemu zaporedju. Pred lepljenjem smo na streho narisali črto, ki je označevala do kam sega zgornji rob strešnika. Paziti pa so morali tudi, da so ob strani predhodni strešnik z novim nekoliko prekrili.

imageimage
Slika 7. i 8. Lepljenje strešnikov

2. skupina – barvanje delov hišice; izdelava fasade

imageDruga skupina je po mojem navodilu okrasila stene hišice. Dogovorili smo se, da bomo hišico opremili s črtami, tako, da bo hišic izgledala »oblečena« v leseno oblogo. Črte smo barvali z rjavimi voščenkami. Učenci so morali poskrbeti, da so bile črte dobro vidne – dobro so morali pritisniti z voščenko, hkrati pa so morali paziti, da ob pritiskanju ne bi poškodovali hišice.

Slika 9. Barvanje črt

3. skupina – izdelava dekoracije za hišico

Ta skupina je imela nalogo, da poskrbi za dekoracijo. Lotili smo se dekoracije za okna. Dekoracija je bila narejena iz barvnega papirja. Po šabloni so izrezali zabojček za rože, nato pa se lotili izdelovanja cvetov. Za vsak cvet so rabili 2 krogca in pet ali šest cvetnih lističev. Krogce in cvetne lističe so oblikovali s pomočjo šablone. Cvetne lističe so nalepili na enega izmed krogcev, na vrh pa dali še okrasni krožec, ki je predstavljal srednji del cvetlice.

Ko je bilo vse pripravljeno, hišica pa prekrita s strešniki in pobarvana z voščenkami v videzu lesenih desk, smo se lotili lepljenja dekoracije. Pri lepljenju nismo imeli večjih težav, saj je tudi navadno lepilo, ki so ga imeli učenci sami, dobro prijelo. Paziti so morali le, da so bili pri nanašanju lepila natančni, saj smo želeli, da se dekoracija dalj časa obdrži na podlagi.

imageimage
Slika 10. i 11. Izdelava in lepljenje dekoracije

Glasbena dejavnost

Medtem, ko so učenci tretje skupine lepili dekoracijo, so se ostali učenci že pričeli učiti pesmico o škratku.

ŠKRATEK COPATEK
(Janez Bitenc)

Sem škratek Copatek
tra, la, la, la, la,
če stegnem svoj vratek,
sem velik za dva.

Vas strižem, obrijem
počešem lepo,
vam brke postrižem
in skodram brado.

Po želji vam skrajšam
predolge lase,
jih v kite povežem
kar mimogrede.

imageimage
Slika 12. i 13. Podnevi so se v hiši igrali učenci, popoldne
pa je hiša samevala in čakala na škratke.

Zaključek

Naša prvotna namera se je uresničila. S škratki smo postali pravi prijatelji. Učenci so pogosto opažali, da so škratki pustili v hišici svoje sledi. To je bil znak, da redno obiskujejo hišico. Ker nam niso več nagajali, smo sklepali, da so s hišico zadovoljni. Učenci pa so škratkom radi zapeli pesmico, ki so se jo naučili.

Hišica je med odmori vedno zasedena. Učenci v hišico prinesejo igrače in se z njimi v njej igrajo. Ugotovili smo, da gre v hišico lahko naenkrat kar pet učencev. Kadar je v hišici veliko učencev, moraj paziti, da izberejo mirno igro.

Nekateri učenci želijo prevladati pri obiskovanju hišice. Ne želim postavljati omejitev pri igri, vendar moram včasih vseeno poskrbeti, da se v hišici igrajo tudi učenci, ki se težje vključijo v igro z večjo skupino sošolcev.

imageimage
Slika 14. i 15. Z učenci pa smo veselo prepevali
pesmico o škratku Copatku

Včasih v našo učilnico zaidejo tudi učenci drugih razredov. Ponosni smo, ko pohvalijo naše delo. Učenci koga tudi povabijo v hišico, a ga najprej opozorijo na pravila igre, ki v hišici veljajo. Prav prijetno jih je gledati, koliko spoštovanja imajo do stvari, ki so jo sami pomagali izdelati. Pravzaprav smo s tem dosegli še en cilj – spoštuj svoje delo – to pa je tudi edina pot, da se naučijo spoštovati delo drugih.