Uvajanje elementov Montessori pedagogike v javnem vrtcu

alenka_skrubej

Alenka Škrubej

Montessori pedagogika izhaja iz Italije, njena utemeljiteljica je bila Marija Montessori (1870 – 1952) – zdravnica, učiteljica, znanstvenica. Pedagogiko montessori v Sloveniji uporabljajo zasebni zavodi, vse več pa je vzgojiteljev, ki se izobražujejo v tej smeri ter pridobljeno znanje uporabljajo pri svojem delu v javnih vrtcih. Tudi sama sem po izobraževanju na Montessori inštitutu pričela z uvajanjem montessori pedagogike pri svojem delu v javnem vrtcu. Ker je montessori material dokaj drag, sem nekaj materiala pripravila sama (naravni materiali, kartice, posode, liji, steklenice), nekaj mi ga je priskrbel vrtec, pa tudi starši, ki so spodbujali uvajanje montessori pedagogike. Presenetil me je odziv staršev, ki so omenjeno pedagogiko poznali in jo cenili. Starši so opazili napredek pri samostojnosti otroka, umirjenost in osredotočenost.

Montessori pedagogika

Učitelj, ki deluje po načelih metode montessori, otroku omogoči nemoteno rast in učenje, ne da bi se vanj vključil s svojo avtoriteto. Njegova naloga je predvsem to, da otroku pripravi okolje in dovoli, da otrok sam pride do svojih ugotovitev in rezultatov (Montessori, 2011).

Pri opazovanju otrok je M. Montessori odkrila, da imajo otroci radi delo, ni jim pomemben cilj, ampak pot, samo delo in aktivnost. Z dejanji, ki jih otroci zmorejo narediti, si gradijo samozavest. Pomembno je, da otrokom ponudimo delo, ki je primerno njihovi starosti in stopnji razvoja. Vzgojitelj v montessori vrtcu deluje po načelu M. Montessori: »Pomagaj mi, da naredim sam.«

Največjo vlogo pri učenju ima otrok sam, vzgojitelj ima vlogo pomočnika, ki pripravi primerno učno okolje in opazuje otroka pri njegovem delu. Na podlagi opazovanj vzgojitelj pripravi primerno učno okolje za naslednji dan, otrok pa je ves čas aktiven pri spontanem pridobivanju znanja skozi različne aktivnosti. Poudarek je na individualnem razvoju otroka. Okolje je vedno skrbno pripravljeno in urejeno. V igralnici je veliko raznolikih zanimivih materialov , ki so pripravljeni za delo različnih razvojnih stopenj otrok, še posebej v občutljivih obdobjih. Otroci jih lahko ogledujejo, raziskujejo in preizkušajo. Z uporabo montessori materialov razvijajo koncentracijo, koordinacijo, razumevanje, občutek za red, samostojnost in socializacijo.

Velik poudarek je namenjen tudi vljudnosti in spoštljivemu obnašanju. Vzgojitelj montessori po sobi hodi počasi in umirjeno, svoj korak prilagodi najmanjšemu otroku v skupini. Pogovor v skupini poteka tiho in umirjeno, da ne motimo drugih otrok pri njihovi aktivnosti.

imageimage
Slika 1. Niznje gumbov na vrvico           Slika 2. Opazovanje bogomolke

imageSlika 3. Vtikanje barvnih valjev

Montessori aktivnosti v skupini 1 – 3 let starih otrok

V nadaljevanju bom predstavila nekaj aktivnosti, ki jih izvajam v vrtcu.

Pretakanje vode

Potrebujemo: pladenj, dva vrča, vodo

Cilj: razvoj koordinacije, koncentracije, občutka za red, samostojnosti

Posredni namen: pretakanje tekočin

Potek dejavnosti:

  • Primemo ročaj vrča.
  • Z drugo roko objamem vrč na sprednji strani.
  • Dvignem vrč.
  • Lij nastavim nad sredino praznega vrčka.
  • Počasi nagnem vrč in pričnem s prelivanjem vode.
  • Vodo prelijem do zadnje kapljice.
  • Postavim vrč na pladenj.

Priprava soka

Potrebujemo: pomaranče, limone, vrč, kozarce, ožemalnik, desko za rezanje, nož, gobica

Cilj: razvoj koordinacije, koncentracije, občutka za red, samostojnost

Potek dejavnosti:

  • Citruse najprej umijemo v skledi z vodo in jih osušimo.
  • Na desko položimo citrus in ga prerežemo da dobimo dve polovici.
  • Z levo roko držimo za ročaj ožemalnika, z desno roko citrus nastavimo na sredino ožemalnika in začnemo ožemati. Citrus sučemo v levo in desno in hkrati potiskamo navzdol. (Ker je delo težko lahko pomaga vzgojitelj)
  • Ožeto polovico citrusa odložimo v posodo za biološke odpadke.
  • Odstranim zgornji del ožemalnika in pristavim kozarec.
  • Z obema rokama držim vrč ožemalnika in zlivam sok v kozarec.
  • Kozarec soka postrežem ali sok popijem.
  • Zgornji del ožemalnika očistim z žličko, ostanke odvržem v posodo za biološke odpadke.
  • Umazano posodo odnesem v umivalnik in pobrišem mizo.

Pomivanje posode

Potrebujemo: dva večja korita, vrč, predpasnik, prostor za zlaganje posode, detergent za pomivanje, gobico, odcejalnik, brisača

Cilji: razvijanje grobe motorike, občutka za red, samostojnosti, koncentracije

Potek dejavnosti:

  • Oblečemo predpasnik.
  • Z vrčem nalijemo vodo v obe koriti.
  • Odpremo posodico z detergentom in ga dodamo v korito z vodo.
  • Z desno roko vzamemo gobico in nežno pričnemo z umivanjem skodelice.
  • Oprano posodo odložimo v drugo korito za splakovanje.
  • Posodo splaknemo in jo odložimo na odcejevalnik.
  • Posodo zbrišemo in jo pospravimo.

Prelaganje z žlico

imagePotrebujemo: skodelico z rižem, ajdo ali drugim materialom, žlico, prazno posodico

Cilji: razvijanje koordinacije oko – roka, koncentracije, občutka za red in samostojnost

Potek dejavnosti: image

  • S tri prstnim prijemom roke primemo žlico ter z njo zajamemo semena v polni posodi.
  • Žlico počasi prenesemo nad sredino prazne posode.
  • Žlico obrnemo in stresemo vsebino v posodo.
  • Postopek ponavljamo dokler ne izpraznimo prve posode.
  • Žlico odložimo na pladenj.

Presipavanje trdnih snovi

Potrebujemo: pladenj, vrček z zrni (riž, ajda, pšenica), prazen vrček

Cilji: razvijanje koordinacije oko – roka, koncentracije, občutka za red in samostojnost

Potek dejavnosti:

  • Z desno roko primemo vrček za ročaj, z levo roko ga primemo na sprednji strani.
  • Vrček počasi prenesemo tako, da je z lijem na sredini odprtine drugega vrčka.
  • Počasi ga nagnemo in pričnemo s presipanjem.
  • Ko stresemo vsa zrna pogledamo če je vrček prazen.
  • Vrček postavimo na svoje mesto.
  • Ponovimo presipanje v drug vrček.

Priprava sadja, zelenjave za malico

imagePotrebujemo: sadje, zelenjavo, nož za maslo ali nož za krhlje, krožnik, gobico, desko za rezanje, koš za bio odpadke

Cilj: razvijanje koordinacije oko – roka, koncentracije, občutka za red in samostojnost

Potek dejavnosti:

  • V skledo na mizi nalijemo vodo iz vrča.
  • Vzamemo jabolko, ga položimo v vodo in ga umijemo z vseh strani.
  • Skledo si umaknemo na rob mize.
  • Jabolko položimo na desko za rezanje.
  • Vzamemo rezilo za jabolko, držimo ga z obema rokama za ročaja.
  • Nastavimo rezilo na sredino jabolka in močno pritisnemo navzdol.
  • Izpulimo sredino jabolka in jo odvržemo v posodo za biološke odpadke.
  • Krhlje polagamo na servirni krožnik.
  • Desko in nož odnesemo k umivalniku.
  • Pobrišemo mizo.

imageZelenjavo in sadje pred pripravo vedno operemo. Po podobnem postopku lahko pripravimo banano, hruško, korenček, bučke, kumare, paradižnik… Ko režemo zelenjavo npr. kumaro, lahko vsak košček posebej odlagamo na servirni krožnik ali pa odrežemo več koščkov in jih nato preložimo na krožnik. Če imamo na razpolago več sadja, lahko iz njega pripravimo marmelado. Sadje narežemo, mu dodamo sladkor in iz njega skuhamo marmelado v posebnem strojčku za kuhanje marmelade. Ko je marmelada kuhana, jo nadevamo v kozarčke in zapremo.

Umivanje dojenčka

Potrebujemo: kad za umivanje dojenčka, dojenček, vrč, predpasnik, tetra plenico, brisača, krpica

Cilji: razvijanje grobe motorike, občutka za red, samostojnosti, koncentracije

Potek dejavnosti:

  • V kad z vrčem nalijemo vodo.
  • Dojenčka slečemo in ga položimo v kad.
  • Z manjšo krpo pričnemo z umivanjem dojenčka.
  • Ko je dojenček umit, ga položimo na brisačo in ga zbrišemo.
  • Dojenčka zavijemo v tetra plenico.
  • Pobrišemo mizo.

Misel za konec…

Verjamem, da so Montessori vrtci posebna izkušnja za otroke, ki nudijo otrokom bolj bogat svet raziskovanja in naravnega, izkustvenega učenja. Hkrati pa so ti vrtci v Sloveniji zelo redki in imajo ogromne čakalne liste za sprejem otroka. Prav tako, pa so ti vrtci tudi občutno dražji od javnih in so zaradi tega marsikomu nedosegljivi.

Menim, da z vnašanjem elementov montessori pedagogike v javnem vrtcu, nudimo otrokom bolj raznolike izkušnje učenja in jih s tem bogatimo.

Literatura

  1. Herrmann, E. (2015). 100 dejavnosti za odkrivanje sveta po metodi Marie Montessori. Mladinska knjiga.
  2. Kordeš Demšar, M. (2007). Pedagogika montessori. Sodobna pedagogika, 58 (4).
  3. Montessori , M.(2011). Srkajoči um. Ljubljana: Uršulinski zavod za vzgojo, izobraževanje, versko dejavnost in kulturo.

Privzgajanje delovnih navad z lutko muce copatarice

alenka_skrubej

Alenka Škrubej

V vrtčevski skupini najmlajših otrok je zagotovo najpomembnejša naloga vsakega vzgojitelja, da se otroci počutijo varno, ljubljeno in sprejeto. Takoj zatem pa sledi, da otrokom pomagamo na poti k samostojnosti, kar pomeni, da jih učimo in spodbujamo samostojnega prehranjevanja, navajanja na kahlico, oblačenja, obuvanja, pospravljanja igrač… V vrtcu vzgojitelji opažamo, da je najmlajšim otrokom zelo težko pospraviti copate ali igrače s katerimi se igra. To pripisujemo temu, ker otrok doma nima možnosti, da bi te stvari naredil sam, saj to namesto njega naredijo starši. Razlogi staršev so različni, eni menijo, da so otroci še premajhni, drugi spet menijo, da hitreje pospravijo sami.

Vsak otrok je rad vključen v dejavnosti s svojimi starši, rad pomaga in je koristen. Delo je zanj pravzaprav igra. Prav je, da izkoristimo otrokovo željo po delu in sodelovanju z odraslim, saj mu s tem privzgajamo delovne navade za naprej. Delo vzgojitelja je tudi to, da staršem svetuje primerne dejavnosti glede na otrokovo razvojno stopnjo.

Začelo se je v vrtcu…

Da sem otroke pritegnila z vsebino, sem si izbrala znano pravljico Ele Peroci – Muco Copatarico. Otrokom sem zgodbo najprej predstavila, čez nekaj dni smo povabili na obisk imagešiviljo, ki nam je po naših predlogih sešila lutko Muce Copatarice. Potem je zgodba res oživela, otroci so lutko ves čas vključevali v svojo igro in jo s sabo jemali celo na sprehod. Tako smo se z lutko Muce Copatarice z otroci podali na dolgo pot k samostojnosti.

Muca je otroke opazovala in jih spodbujala pri obuvanju copat, iskanju pravih parov copat, urejanju garderobe, pospravljanju igrač..

Lutka Muca Copatarica je postala otrokova prijateljica

Igra Čarobna vreča

Z otroki smo se zbrali na blazini, kjer sem jim pokazala čarobno vrečo. Vsi smo sezuli copate in jih spravili v vrečo. Vrečo smo pretresli in povedali nekaj čarobnih besed (abrakadabra, čirule –čarule), da so se copati pomešali med sabo. Nato je Muca Copatarica iz čarobne vreče izvlekla prvi copatek. Otroci so imeli nalogo, da ugotovijo čigav je copat. Nato ga je otrok poskušal sam obuti. Muca je zopet iz vreče izvlekla naslednji copat, spet smo iskali lastnika copata in ga spodbujali, da si sam nadene copatek. Igro smo nadaljevali dokler nismo bili vsi obuti.

Pospravljanje copat na dogovorjeno mesto

Z otroki smo se dogovorili, da copate vedno pospravimo na dogovorjeno mesto – poličko, ko se odpravimo k počitku. Drugače se lahko zgodi, da jih pospravi Muca Copatarica, potem bi otrok moral iskati svoje copate, kot otroci v pravljici. Podoben dogovor smo sklenili tudi za urejanje copat in čevljev v garderobi.

Šivanje copatk in iskanje pravih parov

Prav poseben dan se je za otroke odvijal, ko smo za vsakega imageotroka vzgojiteljici sešili nove copate. Vsak otrok je lahko izbral material iz katerega je želel svoje nove copate. Otroci so potrpežljivo čakali, da so bili copati sešiti in so jih lahko pomerili. Copate smo v nadaljevanju uporabili trudi za igro iskanje parov, saj so bili vsi pari copat različnih barv in vzorcev.

Pospravljanje igrač

Muca Copatarica je izredno redoljubna muca. Otroci so izvedeli, da Muca ne mara razmetanih igrač, zato so pridno pospravljali igrače po končani igri. Vedeli so, da bi jih drugače Muca odnesla v svoje skrivališče.

Otroci šivajo copatke

Otrokom smo ponudile doma izdelane lesene didaktične igrače, kjer so se preizkusili v šivanju in urili fino motoriko. Dejavnost je otroke pritegnila, pri njej so vztrajali dolgo časa, da so zašili svoj copat.

imageimage

Muca Copatarica obišče otrokovo družino

Muci je bilo med vikendi v vrtcu strašno dolgčas, zato smo se dogovorili, da vsak vikend odide domov z enim od otrok. Tako bo lahko spoznala otrokovo družino in otroka tudi doma spomnila na redoljubnost. Starši so v poseben Mucin dnevnik prilepili nekaj sličic in opisali vikend z lutko Muce Copatarice. Ko se je otrok vrnil v ponedeljek v vrtec, je ostalim otrokom v skupini pokazal slike in povedal o dogodivščinah. Pri otrocih, ki še niso govorili, je dogodke opisala vzgojiteljica.

Zaključek

Predšolsko obdobje je čas, ko je otrok najbolj dojemljiv za navajanje na redoljubnost in delovne navade. Otroku že takrat postavimo temelje za njegovo odgovorno delo v prihodnosti. Kar se otrok nauči, bo postalo njegova navada.

Z delovnimi navadami si otrok najbolje krepi svojo voljo in tako pridobiva vztrajnost in potrpežljivost. To sta lastnosti, ki ju je v današnjem času zelo težko privzgojiti. Ko samo verbalno spodbujamo otroka, je učinek takšnih spodbud le kratkotrajen. Šele z osebno izkušnjo si otrok zaupa in je pripravljen vložiti v delo tudi napor. Vztrajnost se torej pridobiva z vajo in dobrimi rezultati. Otrok si bo sam začel postavljati vedno višje cilje, saj ima potem že lastno orientacijo, koliko energije in prizadevnosti mora vložiti v določeno delo. Naloga staršev ni samo poskrbeti za otroke v čustvenem in materialnem smislu, ampak jih tudi pripraviti na življenje z delom. Delo bi moralo biti vrednota. Starši bi radi imeli odgovorne otroke, toda najprej jih moramo naučiti opravljati odgovorne naloge. Naučiti otroke delati, je veliko težje kot delo opraviti sam (Zalokar Divjak, 2000).

Literatura

Zalokar Divjak, Z. (2000). Vzgajati z ljubeznijo. Krško: Gora.

Kuhanje z predšolskimi otroki

alenka_skrubej

Alenka Škrubej

Otrok v vrtcu preživi povprečno 8 do 9 ur dnevno, kar predstavlja več kot polovico njegovega dneva. Ravno zaradi tega je izrednega pomena, da ima otrok možnost aktivno sodelovati pri načrtovanju in izvedbi dejavnosti v vrtcu. S tem, ko je otrok aktivno vključen spoznava nove pojme in predmete, na različne načine rešuje probleme in preizkuša možne rešitve.

V mlajšem starostnem oddelku otrok (1 – 3 let) je marsikdo mnenja, da otrokom težko ponudimo kuharske dejavnosti. Pri opazovanju mlajših otrok pa opažam, da ena izmed najljubših iger otrok poteka ravno v kuhinjskem kotičku. Zato sem se odločila, da otrokom ponudim več kuharskih aktivnosti in jim pri tem omogočim aktivno vlogo. Vloga vzgojitelja pri kuharskih dejavnostih je, da so aktivnosti pripravljene tako, da so varne za otroke, hkrati pa jim omogočajo participacijo, razvijanje kognitivnih sposobnosti in samostojnosti.

Primeri kuharskih dejavnosti

Preden pričnemo s kuharskimi dejavnostmi si z otroki temeljito umijemo roke in si nadenemo predpasnike.

Priprava sadnih in zelenjavnih malic

imageZ otroki najprej operemo sadje ali zelenjavo in pripravimo delovno površino. Na mizo si zložimo desko za rezanje, zaobljen nož in krožnik za serviranje. Vzgojitelj otrokom nazorno pokaže prijem noža in rezanje sadja oz. zelenjave. Pri rimageezanju jim pomaga, kjer je to potrebno, drugače otrokom pusti, da sami rokujejo z nožem. Ko je sadje (ali zelenjava) narezano, ga otroci preložijo na servirni krožnik, pospravijo desko in nože, ter postrežejo malico. Otroke samostojna priprava malice spodbuja tudi pri okušanju novih okusov.

Peka kruha, pletenic, ptičkov

imagePeka kruha je lahko čudovita izkušnja za otroke. Testo pripravimo skupaj z otroki, naj spoznajo postopek peke kruha in sestavine, ki jih za to potrebujemo. Otroku damo kepo testa, naj jo pregnete in nas opazuje, kako testo oblikujemo mi. S peko kruha lahko imagezamotimo razdražljivega in nezadovoljnega otroka. Užival bo, ko bo gnetel elastično testo, se ob tem sprostil in pozabil na svojo jezo. Iz testa lahko izdelamo poljubne izdelke (žemlje, ptičke, pletenke, polžke). Ko je testo oblikovano moramo počakati, da kruh naraste, nato ga lahko premažemo z jajcem in spečemo. Sam postopek traja kar nekaj časa, otrok spozna, da je treba biti potrpežljiv, da spečemo kruh.

Peka piškotov

Najprej skupaj z otroki zamesimo testo. Otrok lahko sam v večjo posodo nasuje moko, doda maslo, sladkor, začimbe, pecilni prašek. Po potrebi mu pomagamo pri razbijanju jajčk in ožemanju limone. Vse sestavine poimenujemo, da otroku širimo besedišče. Testo umešamo z mešalnikom, nato razdelimo testo na več delov, da otroci testo še pregnetejo. Nato otroci testo razvaljajo in z modeli izrežejo piškote. Otrokom demonstriramo valjanje testa in jim po potrebi pomagamo. Otroci lahko sami piškote zložijo na pekač, vzgojiteljica pa nadzira pečenje v pečici.

imageimageimage

Priprava palačink

imagePalačinke so zagotovo sladica, ki jo imajo otroci najrajši. Moji malčki so sami izrazili željo po pripravi palačink. Lotili smo se dela po znanem receptu, vse sestavine smo poimenovali in pripravili zmes. Maso smo dolgo mešali, da je bila brez grudic, nato pa je sledilo pečenje palačink imagena vročem olju. To je delo za vzgojiteljico, otrokom sem obrazložila nevarnosti vročega olja, tako so pečenje opazovali s primerne razdalje. Ko so bile palačinke pečene so otroci nadaljevali z delom, palačinke so namazali z marmelado in jih zložili na servirni krožnik. Sledila je prava gostija za malčke.

Priprava rojstnodnevne torte

imageV naši skupini rojstne dneve otrok praznujemo s posebno torto. Torto zjutraj pripravi vzgojiteljica. V 1l sadnega soka skuhamo zdrob in vanj dodamo malo rozin. Maso vlijemo v tortni model in pustimo, da se hladi. Ohlajeno torto vzamemo izimage kalupa. Vsak otrok, ki praznuje rojstni dan torto okrasi po svojih željah. Navadno jo okrasimo s sezonskim sadjem, kokosom, koščki čokolade, lahko jo premažemo s kislo smetano. Torto imajo otroci zelo radi, pojedo jo do zadnjega koščka. Torta predstavlja zdrav način praznovanja rojstnih dni. Za vsakega otroka pa predstavlja posebno doživetje, ko si samostojno pripravi torto za praznovanje.

Literatura

  1. Cave, S. in dr. Fertleman, C. (2015). Igrajva se! 100 zamisli za igrice, ki spodbujajo razvoj naših najmlajših. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
  2. Nemec, B. in Krajnc, M. (2011). Razvoj in učenje predšolskega otroka. Ljubljana: Grafenauer založba.
  3. Silberg, J. (2003). Miselni razvoj dojenčka in malčka: igre za spodbujanje umskih sposobnosti. Tržič: Učila International.

Fotografije: osebni arhiv avtorice

Razvoj in spodbujanje govora pri predšolskem otroku

alenka_skrubej

Alenka Škrubej

Uvod

Vzgojitelji v vrtcih že nekaj let opažamo porast otrok, ki imajo različne težave na področju govora. V mlajših skupinah vzgojitelji opažamo predvsem pomanjkanje govora in nerazumljiv govor, v starejših skupinah otrok pa nerazumljiv govor, napake v izgovoru glasov, slovnične napake, skopost besednega zaklada in nerazumevanje podanih navodil. Ker je govor izrednega pomena za vsakega otroka, je naloga vzgojitelja, da govorno – jezikovne težave pri otroku čim prej opazi in jih v sodelovanju s starši ter drugimi strokovnjaki tudi pomaga odpraviti.

Težave pri govoru vplivajo na celotno osebnost otroka, na njegovo samopodobo, samovrednotenje, uspešnost vključevanja v okolje in socialne stike z vrstniki pri igri.

Strokovnjaki na področju vzgoje namenjajo razvoju govora veliko pozornosti, saj je le ta nujen za vsakdanjo komunikacijo. Prav tako poudarjajo, da so za govorni razvoj pomembna prva tri leta otrokovega življenja, saj predstavljajo optimalno obdobje za razvoj govora. Otrokom z težavami na področju govora je potrebno nuditi zgodnjo in ustrezno strokovno pomoč.

Razvoj govora pri otroku

Dejavniki, ki vplivajo na pravilen razvoj govora:

  • zdrav živčni sistem,
  • razvite psihične funkcije (zaznavanje, mišljenje, pozornost, pomnjenje),
  • razvita čutila,
  • zdrave govorne organe,
  • dober zgled govora v okolju (starši, skrbniki, vzgojitelji) (Nemec in Krajnc, 2011).

S spodnjo tabelo govorno jezikovnega razvoja otroka in simptomi upočasnjenega razvoja, si strokovnjaki na področju vzgoje lahko pomagamo pri prepoznavanju prvih znakov odstopanj. Tako lahko otrokom zagotovimo pravočasno pomoč (Grilc, 2013).

Govorno-jezikovni razvoj otroka v starosti od 0 do 7 let ( Mesec, 2009, nav. po Grilc, 2013)

tablica1

tablica2

tablica3

N. Grilc meni, da je pri tistih otrocih, ki imajo več nevroanatomskih dejavnikov, ki otežujejo govorni razvoj, upočasnjena tudi logopedska obravnava in otežena možnost za popolno rehabilitacijo. Za razvoj jezika in govora je najpomembnejša mentalna raven otroka. Pogoji za govorni razvoj pa niso samo v otroku, ampak tudi v emocionalnem ozračju, v katerem otrok živi, v socialnih stikih z okolico in kakovosti govornih spodbud, ki jih otrok dobi iz okolice. Na razvoj govora vplivajo različni dejavniki, ki jih delimo na notranje (psihološke, fiziološke) in zunanje (socialne, sociološke) (Grilc, 2013).

Vloga vzgojitelja pri razvoju govora

Otrok ima v svojem primarnem okolju – družini prvi govorni zgled, to so njegovi starši ter sorojenci (bratje, sestre). Z vstopom v vrtec se poveča tudi krog ljudi s katerimi vstopa v govorno interakcijo. Vzgojiteljici in otrokovi vrstniki v skupini vplivajo na razvoj govora.

Vrtec je sekundarno okolje, v katerem se otrok razvija. Rezultat slovenske raziskave, je pokazal, da kakovost vrtca lahko zmanjša razlike v govorni kompetentnosti otrok različno izobraženih staršev (manj spodbudno okolje za govorni razvoj otroka) (Marjanovič Umek, Kranjc, Fekonja, 2006).

Vzgojiteljica mora dobro poznati razvoj govora pri otroku, kot tudi naloge in cilje jezikovne vzgoje. To so temelji za načrtovanje spodbudnega učnega okolja in jezikovnih dejavnosti, s katerimi bo uspešno razvijala govor otrok. Vsak otrok je individualen in tako poteka tudi njegov govorni razvoj. Nekateri otroci so že po naravi bolj tihi in sramežljivi, drugi radi govorijo in so v središču pozornosti. Z namenom zagotavljanja uspešnega razvoja govora vsakega posameznika, mora vzgojiteljica upoštevati načelo individualnega pristopa in poznati stopnjo razvoja posameznega otroka. Vzgojiteljica s svojim načrtnim opazovanjem zazna pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti v otrokovem govoru in stopnjo otrokovega govornega razvoja. Ko vzgojitelj zazna nepravilnosti v otrokovem govoru, je prav, da na to opozori starše in se posvetuje s strokovnjaki, ki jih ima na razpolago v vrtcu (logopedi, surdopedagogi). Strokovnjaki na področju govora so staršem in vzgojiteljem v oporo z nudenjem dodatnih znanj in informacij za delo z otrokom, ki ima težave na govorno-jezikovnem področju.

Vzgojitelj je otrokom govorni zgled, zato mora imeti bogat besedni zaklad, govoriti mora jasno in razločno, izgovarjati vse glasove slovenskega knjižnega jezika, biti ves čas miselno aktiven, govoriti mora naravno in imeti pri tem potreben tempo in ritem govora (Kranjc in Saksida, 2001).

Otroci z govorno-jezikovnimi težavami imajo pogosto težave pri komunikaciji z vrstniki in vključevanjem v skupino. Pri starejših otrocih se dogaja, da te otroke vrstniki ne sprejemajo in se norčujejo iz njihovega govora. Tukaj ima vzgojiteljica zagotovo zelo pomembno vlogo, da takoj prepreči nesprejemljivo vedenje in se z otroki pogovori. Zavedati se moramo, da smo vzgojitelji zgled otrokom v skupini. Z našim spoštljivim in razumevajočim vedenjem do otrok s težavami v razvoju, dajemo vsem otrokom v skupini zgled edinega primernega in sprejemljivega obnašanja do vrstnika.

Primeri dejavnosti za razvoj govornih sposobnosti

Primeri dejavnosti od 1. do 3. leta

Otrok

  • se v vrtcu v vsakdanji komunikaciji srečuje z različnimi socialnimi zvrstmi slovenskega jezika;
  • posluša svoji starosti primerne pravljice, zgodbice, uganke, pesmice ter pripovedi o dogodkih;
  • sodeluje v igricah s prsti, v akcijskih igricah (Biba leze, biba gre …), bibarijah, prstnih igrah, preprostih skupinskih in individualnih plesih, rajalnih igrah;
  • se igra z glasovi;
  • tvori prve večbesedne stavke, tvori nove besede in stavčne vzorce; odziva se na pozive, sam začenja pogovor, uvaja svoje teme, postavlja vprašanja in odgovarja nanje;
  • komunicira z otroki v skupini;
  • igra se jezikovne igrice;
  • seznanjanja se s knjigami, in sicer tako z leposlovnimi kot tudi s priročniki;
  • posluša preproste zgodbice in se z odraslimi pogovarja o predmetih na slikah in v okolju;
  • pripoveduje in prepeva uganke, izštevanke, rime, kratke pesmice in zgodbice, v katerih se deli besedila ponavljajo in ki si jih izmisli sam ali pa jih ponavlja;
  • aktivno rešuje probleme v procesu jezikovne komunikacije;
  • doživlja ritem besed, glasbe in pesmi (Kurikulum za vrtce, 1999).

Primeri dejavnosti od 3. do 6. leta

Otrok

  • posluša pravljice, zgodbice, uganke, pesmice. Vsebine doživlja prek različnih medijev (avdio in video), obišče gledališko predstavo (igrano in lutkovno), obišče filmsko predstavo, gleda risanke, obiskuje splošno knjižnico;
  • razlikuje med govornimi zvrstmi, ki so primerne za konkretni govorni položaj (knjižni govorjeni jezik : narečje), in njihovimi funkcijami v vsakdanjem življenju;
  • v vsakdanji komunikaciji spoznava razlike med knjižnim jezikom in svojim narečjem ob konkretnih primerih, ki se pojavljajo v komunikaciji;
  • izvaja dejavnosti, v katerih po svojih željah v simbolni igri in igri vlog posnema in igra osebe, živali, predmete;
  • sodeluje v različnih govornih položajih, začenja pogovor, vpeljuje nove teme; se igra in zabava z besedami in strukturami, sprašuje, se pogaja;
  • sodeluje v komunikaciji v manjših skupinah ali v parih ter v komunikaciji z odraslimi in otroki;
  • posluša odraslega in otroka, posluša avdio- in gleda videogradivo z raznovrstnimi literarnimi besedili tudi iz aktualne otroške kulture;
  • samostojno pripoveduje zgodbice, jih obnavlja in si izmišljuje svoje;
  • samostojno ustvarja knjigo, strip;
  • sodeluje v različnih družabnih in didaktičnih igrah, ki spodbujajo bogatenje besednega zaklada, obnavljanje in izmišljanje zgodb (na primer čarobne karte);
  • ob poslušanju in lastnem pripovedovanju doživlja ritem besed, glasbe in pesmi ((Kurikulum za vrtce, 1999)

Literatura

  1. Grilc, N. (2013). Govorno – jezikovne motnje: priročnik z vajami. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
  2. Kranjc, S. in Saksida, I. (2001). Jezik. V: L. Marjanovič – Umek (ur.), Otrok v vrtcu: priročnik h kurikulu za vrtce. Maribor: Založba Obzorje.
  3. Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.
  4. Levc, S. (2014). Liba laca lak: kako pomagamo otroku do boljšega govora. Ljubljana: samozaložba.
  5. Nemec, B. in Krajnc, M. (2011). Razvoj in učenje predšolskega otroka. Ljubljana: Založba Grafenauer.
  6. Marjanovič Umek, L., Kranjc, S. in Fekonja, U. (2006): Otroški govor: razvoj in učenje. Domžale: Založba Izolit.

Ustvarjanje spodbudnega okolja za prosto igro otrok

alenka_skrubej

Alenka Škrubej

Prosta igra otrok je bila nekoč samoumevna, v sodobnem času pa imajo otroci dneve izpolnjene z aktivnostmi, ki jih vodijo odrasli. V vrtcu jih vodijo vzgojitelji, popoldne različni izvajalci dodatnih športnih, plesnih, glasbenih in drugih aktivnosti. Ne moremo trditi, da dodatne aktivnosti in stalno izpopolnjevanje otroku ne koristijo. Paziti moramo le, da otroku ne nudimo le vodene dejavnosti, ki potekajo z določenimi učnimi cilji, ampak jim nudimo čas tudi za prosto igro po lastnem izboru. Pri prosti igri otrok razvija svojo domišljijo, ustvarjalnost, vztrajnost, iznajdljivost, sklepanje, zaznavanje, koncentracijo. Med prosto igro med otroci poteka razvoj empatije, saj se otroci učijo vživljati v čustva svojih igralnih prijateljev, če jih želijo obdržati v skupni igri. S tem si otroci razvijajo socialno in čustveno zrelost.

Pomen otroške igre

L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (2001) menita, da je igra dejavnost posameznika, ki jo clip_image002izvaja zaradi zadovoljstva, ne glede na končni izid in ni povezana z izpolnjevanjem zahtev okolja. Igra je brezmejna in zajema mnoge dejavnosti, hkrati pa spodbuja otrokov kognitivni, socialni, emocionalni in gibalni razvoj.

Vsak otrok doživlja strahove, razočaranja, stres. Igra je najbolj naraven proces, skozi katero otrok lahko rešuje svoje stiske, strahove, čustveno napetost…

Vloga odraslih v otrokovi igri

Poleg tega, da je igra življenjsko pomembna otroku, je pomembna tudi za odrasle, ki se z otrokom ukvarjajo v predšolskem obdobju, zlasti za starše in vzgojitelje v vrtcu. Odrasli prav s pomočjo igre najlažje ustvarjajo kontakte in čustvene relacije z otrokom, z opazovanjem otroka pri igri pa spoznajo njegove razvojne značilnosti (sposobnosti, spretnosti) in osebnostne lastnosti. V opisanem smislu lahko govorimo o diagnostični vrednosti igre (Toličič in Smiljanić – Čolanović, 1977; navajam po Batistič Zorec, 2002, str. 6,7).

Odrasli clip_image004imajo kot partnerji velik pomen v igri predvsem mlajših otrok. V sodobni družbi imajo otroci manj sorojencev kot v bolj tradicionalnih družbah, prav tako imajo manj družbe drugih odraslih ter otrok zunaj lastne družine in vrtca. Za otrokov razvoj, napredek in osmišljanje sveta okrog njega pa je pomembna interakcija s posamezniki, ki so že bolj razviti v mišljenju. To vlogo torej pogosto prevzamejo predvsem starši. Simbolna igra malčkov z njihovimi starši ali starejšimi brati in sestrami je dvakrat daljša kot njihova samostojna igra in je na razvojno višji ravni (B. Nemec, M. Krajnc, 2011, str. 185)

Pomembnost okolja, časa in materiala za igro

Vzgojiteljice morajo biti dosledne pri spreminjanju ponujenega materiala in igrač za igro. S pestrostjo igralnih materialov ne bo prihajalo do konstantnega ponavljanja igralnih situacij ter se bo igra razvijala na višji ravni.

Strokovnjaki menijo, da je priporočljiv časovni okvir otrokove proste igre vsaj 30 do 50 min. Izrednega pomena je, da otrokom omogočimo dovolj časa za igro in možnost, da predmete preizkušajo, podrejo, znova zgradijo in tako skozi proces igre prihajajo do novih idej. Če igro predčasno prekinemo lahko povzročimo, da otroci raje izbirajo enostavnejše vrste iger. Pustimo torej otrokom čas za prosto igro, saj bo tako tudi igra postala kompleksnejša. Otrok pa si bo z igro razvijal domišljijo in ustvarjalnost. Naloga vzgojitelja je, da prosto igro po potrebi usmerja ter spodbuja otroka, da išče kreativne rešitve.

Največji upad proste igre opažamo pri igri na prostem z vrstniki. Otrokom za igro ponudimo naravni material, kot so kamni, les, storži, školjke, … Odpeljimo jih v naravo, kjer se bodo igrali z listjem, blatom, travo, kamni, vejami, snegom, ledom, vodo.

clip_image006clip_image008

Zaključek

clip_image010Vzgojitelji v vrtcih imamo možnost in odgovornost, da vrnemo otrokom prosto domišljijsko igro med vsakodnevne dejavnosti. Vsak dan se moramo zavestno odločiti, da bomo otrokom namenili čas, da se bodo otroci lahko »le igrali« in bodo lahko zopet otroci. Na pedagoških delavcih je, da starše opozarjajo na nevarnost izginjanja proste igre in jim predstavijo pomembnost proste igre za razvoj otroka in njegove osebnosti.

 

Literatura

  1. Batistič Zorec, M. (2002). Psihološki vidiki otrokove igre. Interno gradivo.
  2. Danks, F. in Schofield, J. (2007). Igrišča narave: igre, ročne spretnosti in dejavnosti, ki bodo otroke zvabile ven. Ljubljana: Didakta.
  3. Nemec, B. in Krajnc, M. (2011). Razvoj in učenje predšolskega otroka. Ljubljana: Grafenauer založba.
  4. Ni časa za igro (online). Dostopno na naslovu: www.mladina.si/155232/ni-casa-za-igro/
  5. Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (2001). Teorije otroške igre. V L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Psihologija otroške igre. Od rojstva do vstopa v šolo. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
  6. Zalokar Divjak, Z. (2000). Vzgajati z ljubeznijo. Krško: Gora.