Novoletna voščila z vrstniki iz tujine s pomočjo eTwinninga

tadeja_bogdan

Tadeja Bogdan

V začetku lanskega šolskega leta sem na spletni strani FB Razredni pouk zasledila, da se nekateri učitelji vključujejo v aktivnosti v okviru eTwinninga. Ker sem po naravi človek, ki clip_image002me zanimajo nove stvari, sem takoj stopila v raziskovanje tega spletnega portala. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport skupaj s Centrom Republike Slovenije za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposobljanja (CMEPIUS) podpira akcijo eTwinninga, ki je močno prepletena z uporabo novih tehnologij. Učitelji tako lahko razvijajo nove pristope in pedagoške strategije v učilnici, ki nič več fizično omejena na štiri stene, učenci so pri pouku aktivnejši in soustvarjajo lastne kompetence. Platforma eTwinning (www.etwinning.net) omogoča komunikacijo, razvijanje projektov, sodelovanje, virtualno izmenjavo dobrih praks med udeleženci, ki šolam/vrtcem omogoči oblikovanje kratkoročnih ali dolgoročnih partnerstev brez večjih administrativnih obveznosti in formalnosti. Danes je na tak način povezanih že prek 300 000 pedagoških delavcev (učitelji, vzgojitelji, ravnatelji, šolski knjižničarji …) iz vse Evrope in širše. Pozitivni učinek na delo učiteljev je sodelovalno učenje, uporaba raznovrstnih metod in oblik poučevanja in vključevanje učencev v odločitve poteka učenja.

V mesecu oktobru sem na eTwinningu zasledila veliko projektov nanašajoč na prihajajoče praznike. Odločila sem se, da se preizkusim v novih vodah tudi sama. Sprva skeptično, clip_image004potem pa z veliko motivacije, saj se mi je vedno zdelo, da znam angleško premalo, a kaj hitro sem spoznala, da večino besed razumem, znam tudi nekaj napisati, za nepoznane besede pa seveda obstala google translate. Tako se je moje potovanje po eTwinningu pričelo. Vključila sem se v projekt Izmenjava novoletnih voščilnic (Christmas tree and art). Projekt sta odprli učiteljici iz Slovaške in Latvije in povabili ostale učitelje k izmenjavi voščil. Predlagali sta, naj si skopiramo predlogo smreke in opazujemo, kako učenci izkazujejo svojo ustvarjalnost. Svojim 24im drugošolcem sem predstavila projekt in z veliko motiviranostjo so pričeli z ustvarjanjem in pisanjem voščil v angleščini. Projekt sem izpeljala pri urah likovne umetnosti. Izdelovanje voščilnic za vrstniki v tujini je zanje predstavljala veliko motivacija, odgovornost in izziv. Menim, da jim je mednarodna izkušnja pokazala povezanost predmetov in vlila samozavest in motiviranje za učenje tujih jezikov. V začetku decembra smo prejeli prve kuverte. Ob odpiranju so se jim svetile oči, brali so voščila in opazovali delo sovrstnikov. Kljub temu da je bil projekt enostaven, so učenci spoznali različne kulture, narodnosti, kar doprinaša k ozaveščanju različnosti med ljudmi. Prva izkušnja eTwinningom je bila zelo pozitivna, zahvaljajoč eTwinningu se lahko posamezniki vključujemo v take projekte. Učitelju se porodi ideja za projekt, o njej zapiše na portalu in takoj, lahko že naslednjo minuto, se mu oglasijo učitelji iz Poljske, Turčije, Ciprav itd.

Leto je potekalo izjemno hitro, vključila sem se v različne projekte in dobila same pozitivne izkušnje. V mesecu oktobru poteka tudi ocenjevanje projektov za Nacionalni znak kakovosti. Ker je bil zgoraj omenjeni projekt kakovosten, je dobil Znak kakovosti. Gre za konkretno priznanje učiteljem in šolam za kakovost aktivnosti eTwinning. Učence spodbuja k nadaljnjem sodelovanju in konkretno prispeva k prepoznavanju njihovega truda, saj tudi clip_image006učenci prejmejo poseben znak kakovosti, potem ko njihov učitelj prejme nacionalni znak kakovosti. To je javno priznanje šoli za njeno predanost kakovosti in odprtosti za sodelovanje na evropski ravni.

Ker se pa bližajo novoletni prazniki, se bom z učenci tudi letos vključila v podobno akcijo ali projekt tudi letos (izmenjava novoletnih voščilnic). Brez eTwinninga tako množičnega sodelovanja v šoli ne bi bilo. To pa nakazuje na odgovornost ministrstva in CMEPIUS-a, da se akcija tudi vnaprej celovito razvija, ter da se učiteljem in učencem omogoči tovrstvo razvijanje veščin. Pomembno je, da nas učiteljev ni strah novih stvari, saj nas izzivi ženejo v preizkušanje novih stvari in morda pa na eTwinningu spoznamo učitelja iz npr. Finske, ki nam poda nove poglede na poučevanje in spremenimo svoj slog in svoje metode poučevanja. Učimo se pa tako ali tako vse življenje!

Literatura

  1. Likovna vzgoja. Učni načrt. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. 2011
  2. Pridobljeno s spleta 2. 8. 2018 https://www.etwinning.net/en/pub/index.htm
  3. Pridobljeno s spleta 21. 9. 2018: https://www.deveta-dezela.si/blog/10-razlogov-zakaj-risati.html

Otroške igre naših babic

urska_ticar

Urška Tičar

Povzetek

Velik del otroških iger je danes pri otrocih že pozabljenih. Otrokovi soigralci so postali junaki televizijskih in računalniških iger. Otroci postajajo vedno bolj pasivni opazovalci, težave imajo s socializacijo in vključevanjem v skupinske igre. Naš cilj je bil prikazati in naučiti otroke razredne stopnje čimveč iger. Igre se lahko izvajajo v različnih okoliščinah. Rezultati so se pokazali kot zelo pozitivni. Otroci so igre lepo sprejeli in se z veseljem odzvali nanje.

Uvod

Otroške igre iz zapuščin naših babic spada v ljudsko kulturno dediščino. Ustvarjali in spreminjali so jih naši pra-pradedi za potrebe svojega preživetja.

V prispevku sem opisala nekaj »starih« iger, ker ne želim, da bi stopile v pozabo. Projekt sem izvajala v šolskem letu 2017/18 v oddelku 5. razredov in podaljšanega bivanja. Gre za gibalno-ritmične igre, ki se jih otroci lahko igrajo v uvodnih urah športne vzgoje, na športnih dnevih, v popoldanskem varstvu, v uvodni motivaciji ali ob zaključku ure in seveda v svojem prostem času.

Te igre otroke sprostijo, jih socializirajo in jim dajo možnost gibanj, ki ga pa današnji otroci zelo potrebujejo. Opaziti, je da današnji otroci postajajo pasivni, imajo slabo koncentracijo in jih je veliko brez kondicije. Krivca za to je iskati v televiziji in računalniku.

Zadovoljna sem ob dejstvu, da sem otroke naučila iger, ki jih niso poznali in so jih kasneje »vzeli za svoje«. Bili so veseli in so se jih radi igrali, na šolskem igrišču, telovadnici in celo nekatere v razredu. Mislim, da otroci nujno potrebujejo socialno-družabne igre.

Opredelitev problema

V osrednjem delu želim opisati pravila iger, ki smo se jih naučili skupaj z otroki.

  1. RISTANC

Je zelo priljubljena otroška igra. Je prastara igra z veliko različnih obrazov. Osnovna igra, iz katerih izhajajo vse njene različice, je pismo.

Je skupinska igra manjših skupin. Če je otrok veliko, je bolje igrati v več skupinah na različnih ristancih. Najprej narišemo svoj ristanc, ga razdelimo v polja in jih oštevilčimo od številke 1 naprej. Ko imamo ristanc narisan, si poišče vsak svoj kamenček za metanje v ristanc. Biti mora okrogle in ploščat. Igro se začne tako, da vsak vrže kamneček lepo v sredo prvega polja; ko obleži v njem, odskače ristanc, na koncu pobere kamenček in vrže v naslednje polje. Tako dela vse dotlej, dokler ni »fuč«. »Fuč« je, ko kamenček odleti čez ristančevo polje, ali če skoči na ristančevo črto ali prek nje iz polja. Če je igralec »fuč«, se umakne naslednjemu igralcu. V ristančeva polja se skače po eni nogi ali na obe nogi. To je odvisno od ristančevega polja (enojno ali dvojno polje). Na vrhu ristanca je »nebo« ali »nebesa« ali »dom«. V njem se počiva ali se obrača v skoku naokrog. Ko igralec pride skozi vsa ristančeva polja, se igra nadaljuje tako, da se poleg skakanja naredi še kakšna dodatna naloga (kamenček nosi na dveh prstih roke, na glavi, miže prehodi ristanc,…). Ko opravi vse težke naloge, lahko nariše v katerokoli polje svoj križkraž, kar pomeni, da je to polje zdaj igralčevo. V njem je gospodar; počiva, iz njega lahko meče kamenček, se prestopa, nihče ne sme vstopiti v to polje, ki si ga je prkrižal. Igra se zaključi, ko so vsa polja prekrižana in prilaščena. Če hočemo igro nadaljevati, si narišemo nov ristanc. Nekaj primerov narisanih ristancev:

  1. POLŽ se igra v dveh različicah.

A. Na tla narišemo polža. Igralec, ki igro začne, mora priskakljati vsa polja po eni nogi. V sredini si lahko odpočije, potem se obrne in priskaklja nazaj. Če med skakanjem stopi na črto, je »fuč« in mora počakati, da vsi igralci za njimi opravijo svoje delo. Če je opravil vso pot brez napake, si za nagrado izbere poljubno polje in si ga označi. To polje je potem njegovo. V tem polju lahko počiva, vsi ostali pa ga morajo na poti skozi polža preskočiti. Po pravilu mora biti med zasedenimi polji po eno polje prosto.

B. V polje polža meče prvi igralec v vrsti svoj kamenček. Po eni nogi priskaklja vsa polja do tistega, v katerem je kamenček, le-tega pobere in odskaklja nazaj. Če kamenček pade na črto ali če predpisanega polja igralec ne zadane, je »fuč«. Igro nadaljuje naslednji igralec tam, kjer jo je prej končal. Ko priigra do sredine polža, lahko igralec stopi na obe nogi in skoči iz polža ven. Zdaj meče svoj kamenček v polje v sredini nazaj, prek glave. Če zadane, si lahko za nagrado izbere svoje polje v polžu. V to mu pri nadaljevanju igre ni potrebno več metati. V njem si lahko odpočije, ostali pa morajo v to polje na svoji poti kamenček sicer metati, pri skakanju pa ga morajo preskočiti.

  1. KOZO ZBIJAT

Na tla večjega igrišča narišemo krog in vanj postavimo prazni konzervi (kozo), naloženi druga na drugo. V razdalji 2-3 m od koze potegnemo prvo črto, s katero določimo t.i. prepovedan prostor pred kozo. Druga črta je oddaljena 8-10 m stran od koze. Za to črto se zberejo igralci in proti kozi vržejo vsak svoj kamen.

Kdor je vrgel najdlje od koze, bo v igri pastir in bo varoval kozo, da bo ves čas postavljena. Igralci poberejo kamne in zopet zbijajo kozo. Kamni, ki obležijo zunaj prepovedanega prostora, lahko igralci brez strahu poberejo. Po kamne, ki so v prepovedanemu prostoru je težje priti, saj jih čuva pastir. Če ga pastir ujame, preden priden igralec pobere svoj kamen, zamenjata vlogi. Če se komu posreči, da zbije kozo, mora pastir kozo čimprej postaviti nazaj. V tem času poskušajo vsi igralci pobrati kamne v prepovedanem prostoru. Če se pastirju ne posreči ujeti nobenega od igralcev, ostane pastir tudi v naslednji igri.

  1. ŽABE IN ŠTORKLJE

Na igrišču označimo dve mlaki (kroga in blazine). V njih prebivajo žabe, ki kvakajo in poskakujejo po vseh štirih in hodijo na obiske k žabam v sosednjo mlako. Med mlakami na žabe preži štorklja, ki skaklja po eni nogi in poskuša poloviti žabe, ki se sprehajajo med mlakami. Žaba, ki se jo štorklja dotakne, mora iz igre. Žaba, ki postane zadnja ujeta, pa postane štorklja in igra se lahko začne znova. Lahko pa igro izvajamo tudi na koncu športne vzgoje in mora ujeta žaba oditi v garderobo. Igra se konča, ko so vse žabe v garderobi.

  1. TRDEN MOST

Igralci se postavijo v vrsto in se primejo za ramena, nato potujejo naokrog, dokler ne pridejo do mosta, ki ga z rokami naredita dva igralca. Četovodja vpraša: “Ali je kaj trden most?“ igralca, ki držita most odgovorita: “Kakor kamen skala kost.“ Četovodja ponovno vpraša: “Ali gre lahko naša vojska skoz?“ “Če nam zadnjega pustite“, odgovorita igralca, ki držita most. Vojska odskaklja pod mostom, zadnji pa ostane. Vsak mu v uho zašepeta eno obljubo; eden vpraša npr. Če ima raje zlato kolo, drugi pa vpraša, če ima raje najhitrejši vlak? Ujetnik se odloči in se pridruži tistemu, čigar je bila ponudba. Prime ga okoli pasu. Tako se igra nadaljuje vse dotlej, dokler niso ujeti vsi igralci. Mostninarja s svojo skupino, ki se držijo okoli pasu vlečeta vsak v svojo smer. Zmaga tista skupina, ki je bila močnejša.

  1. RIHTARJA TOLČI

Eden od igralcev se usede na stol, drugi se skloni in mu položi glavo med kolena, ostali ju obstopijo. Nekdo od teh, ki stojijo okoli, močno udari sklonjenega po riti. Ta poskuša uganiti, kdo ga je udaril. Če pove pravega, zamenjata mesti, če pa ne, se igra nadaljuje.

  1. KAČO VIT

Kačo vijemo na odprtem prostoru. Igralci se primejo za roke in sklenejo dolgo vrsto. Desno roko podamo naprej, levo nazaj. Spredaj se razvrstijo boljši in spretnejši tekači.

Vodja kače vije kačo na čimveč različnih načinov. Včasih skušajo spodnesti “kačji rep“, da se zaplete, razpade in prekopicava. Kačo lahko vijejo tudi v ritmu neke pesmi, npr. Izidor ovčice pasel. Polža zavijat je podobna igra kači, samo da je tu še več spiralnastega zavijanja.

  1. POTUJEM V JERUZALEM

Igralci se primejo v krogu in hodijo v smeri urinega kazalca. Izbrani igralec, ki ima v rokah rutico, hodi v nasprotni smeri in prepeva: “Potujem v Jeruzalem, kdo gre z nam? Od tam naprej pa v Betlehem in ti greš z nam!” . Ko zaključi kitico, udari s koncem rutice najbližjega iz notranjega kroga. Tisti, ki ga je udaril, zapusti krog in se pridruži popotniku za Jeruzalem. Igro nadaljujejo, dokler se vsi igralci ne priključijo popotniku. Tej igri je podobna tudi Bela bela lilija in Rdeče češnje rada jem.

  1. URA JE ENA, MEDVED ŠE SPI

Medved “spi“, ostali igralci so razporejeni v krogu okoli njega, brez držanja za roke. Hodi se z ritmiziranimi koraki in prepeva: “Ura je nea, medved še spi, Ura je dve, medved še spi, Ura je tri, Ura je deset, medved se budi, Ura je enajst medved že stoji, Ura je dvanajst, medved že lovi,… Tisti, ki so v krogu, se razkropijo na vse strani, medved lovi. Tisti, ki ga medved ujame, postane medved v naslednji igri.

  1. “ČLOVEK NE JEZI SE“ IZ ODPADNIH MATERIALOV

Učenci na kartona, ki meri 30 krat 30 cm, nalepijo pokrovčke različnih barv tako, da oblikujejo ”štalce” za figure. Figure izdelajo iz das mase.

clip_image003

Zaključek

Igra je tista, ki naj bi spremljala otroka na vsakem koraku. Mi odrasli naj bomo tisti, ki bomo znali odpreti vrata otrokom k igri. Naj nam ne bo škoda časa, ki ga posvetimo skupaj z otroki, ko se igramo. V igri se odseva življenje ljudi, odsevajo se njihove potrebe, delo in zabava ter njihova misel. Zato odprimo otrokom vrata v svet igre.

Literatura

  1. Cvetko, I., Igre na Slovenskem, 1994
  2. Vogelnik M., Ura je ena medved še spi, Mladinska knjiga, 1990

Poboljšajmo čitanje

veronika_matjasic

Veronika Matjašič

Sažetak

Čitanje. Sa sigurnošću možemo reći da je ovo vještina koja zahtijeva od učenika puno vježbe, vremena i podrške od roditelja i škole. Neki roditelji se mogu pohvaliti da ni sami ne znaju kada je njihovo dijete naučilo ovu vještinu, dok drugi provode sa svojim djetetom puno vremena i ulažu puno energije, pa možda s napretkom čak i nisu zadovoljni.

U svakom slučaju, suglasni smo u uvjerenju da je ovo vještina koja je neophodna za život. Osobno vjerujem da odgoj dobrog čitatelja počinje vrlo rano, mnogo prije nego što dijete ulazi u svijet školskih klupa.

U prvim godinama osnovne škole učenici razvijaju osnovne vještine kao što su čitanje i pisanje. Jednom riječju možemo reći da se djeca opismenjavaju. Zašto? Jednostavno, da znaju pisati i čitati. (Kavkler, 1991.) Naš cilj je postići da se pročitani tekst također razumije. Čak i više od toga, želimo da djeca samoinicijativno koriste tiskanu riječ i čitaju sa zadovoljstvom.

Ključne riječi: čitanje, vještina, vježbe za poboljšanje čitanja

1. Uvod

Kao savjetnica u školi, često se susrećem s učenicima koji imaju opće ili specifične poteškoće u učenju. Budući da mnogi od njih imaju poteškoće u učenju zbog problema s čitanjem, odlučila sam učenicima četvrtog razreda ponuditi radionice za čitanje.

Pri projektiranju radionica uzela sam u obzir zajednička obilježja uključenih učenika:

  • čitanje nisu voljeli i nisu u čitanju uživali,
  • njihova tehnika čitanja bila je nepotpuna,
  • učenici nisu imali razvijeno razumijevanje čitanog teksta,
  • uključeni učenici nisu bili pripadnici djece s teškoćama u području čitanja i pisanja.

Stalno mi se postavljalo pitanje, kako da učenicima približim čitanje kao nešto lijepo (a ne samo kao nešto što je potrebno), ako niti jedna od njih ne voli čitati i vježbe čitanja doživljava kao najgoru noćnu moru?

Odlučila sam da za prve sate otkažem vježbe s kojima bi učenici poboljšali čitanje, te da ih namijenim tome da učenicima približim čitanje kao nešto lijepo.

Prve sate sam posvetila istraživanju njihovog djetinjstva i bajkama koje su pronašle mjesto u njihovom domu. Donijeli su knjige koje su voljeli slušati ili koje bi željeli čitati. Primijetila sam da učenici vole slušati bajke i žele da ih netko čita. Mnogi učenici su izvijestili da su im roditelji često čitali, ali od kada sami mogu čitati, više to ne rade.

Nakon nekoliko sati obojenih bajkama, obavijestila sam učenike o svrsi naših sastanaka – poboljšanje čitanja. Na moje iznenađenje, nisu izrazili nezadovoljstvo, samo su bili zabrinuti da im ja više neću čitati. Izrazili su želju da odaberu dulju knjigu koju bih ja pročitala kroz poglavlja. Uvažila sam njihovu želju, jer sam vidjela u njoj mogućnost da ih dalje motiviram.

Budući da sam ih htjela motivirati za čitanje kod kuće, dogovorili smo se da na svakom sastanku mogu reći koju knjigu ili bajku su pročitali i da to obnovimo.

U planiranju naših sastanaka bio mi je od velike pomoć priručnik Sonje Pečjak pod naslovom “Kako do boljeg čitanja”. U radu sam koristila metode i tehnike za poboljšanje učinkovitosti čitanja iz navedenog priručnika.

2. Radionice čitanja

I počeli smo s ozbiljnim radom. Sat smo obično započinjali pripovijedanjem jednog od učenika o sadržaju koje je pročitao kod kuće. U početku sam ja imala tu ulogu. Namjerno sam izabrala knjige za koje sam znala da će im se po sadržaju dopasti.

Kada bih završila s pripovijedanjem, uvijek sam učenike izazvala tvrdnjom da u knjižnici ima puno knjiga koje čekaju na policama da ih pročitaju. Budući da ih ovo nije pretjerano oduševilo za čitanje kod kuće, predložila sam da izvučemo nekoga tko će s nama sljedeći sat podijeliti što je pročitao i da bi zadatak bio lakši, otišli smo zajedno u školsku knjižnicu i odabrali knjigu. Taj je pristup je doveo do čitanja u kućnom okruženju. Čak i više od toga, također su naučili vještinu javnog pripovijedanja jer su podijelili sadržaj s nama.

Glavni dio sata bio je posvećen vježbama za poboljšanje čitanja, a zaključili smo ga s mojim čitanjem knjige (po njihovom izboru) iz zbirke Pet prijatelja spisateljice Enid Blyton.

2.1 Sklopovi vježbi (Pečjak, 1996):

a. Vježbe za percepciju, podijeljene u dvije skupine:

  • Vježbe za razvoj percepcije u najširem smislu

S ovim vježbama željela sam postići da učenici slijede određenu liniju, jer ta sposobnost ima veliku važnost također u čitanju.

Primjer: Što prije preleti nacrtan uzorak od prvog lika do posljednjeg.

slika1

  • Vježbe za razvoj vizualnog i slušnog razlikovanja

Sposobnost vizualne i slušne percepcije i razlikovanja vrlo je važna u procesu opismenjavanja. Razvili smo sposobnost razlikovanja pojedinačnih slova i njihovih pripadajućih glasova.

Primjer vizualnog razlikovanja: Riječ lijevo skrivena je između pet riječi s desne strane. Pokušaj je pronaći što je prije moguće i podcrtaj je!

stol                drvo       stolica       sol         krevet          stol

Primjer zvučnog razlikovanja: Pročitat ću riječ. Dobro je zapamtite. Potom ću pročitati još pet sličnih riječi. Među njima je skrivena riječ koju sam prvo pročitala. Kad je čuješ, klimni glavom.

stol                drvo       stolica       sol         krevet          stol

b. Vježbe za širenje vidnog polja

Postupno smo napredovali od tehnike čitanja pojedinih riječi do tehnike čitanja grupa riječi. Napravili smo čitačke kartice (10,5 x 7,5 cm), u sredini je bio otvor, širine 1 cm i dužine 4 cm.

Primjer: Riječi su napisane u stupcima. Čitačka kartica je postavljena na prvu riječ u prvom stupcu tako da se riječ u trenutku prikaže u otvoru. Pokušaj je pročitati s jednim pogledom. Zatim, pomoću kartice, otkrij drugu riječ u prvom stupcu, pokušaj je pročitati s jednim pogledom, skoči do treće riječi u prvom stupcu i tako dalje. Kada završiš s prvim stupcem, pročitaj drugi i treći stupac na isti način.

svjetlo      stol              škola
otac          dućan          more
drvo         staklo          noć

c. Vježbe skokovitog čitanja

Pokušali smo učvrstiti širinu vidnog polja s vježbama skokovitog čitanja.

Primjer: S jednim pogledom pročitaj prvu riječ u prvom stupcu, skoči pogledom na prvu riječ u drugom stupcu, pročitaj je s jednim pogledom, a zatim skoči na prvu riječ u trećem stupcu i pročitaj se s jednim pogledom. Tako nastavi do kraja. Važan je tempo.

slika2

d. Vježbe za razvijanje razumijevanja pročitanog teksta

Kao glavni cilj ovog sklopa odlučila sam da pokušamo poboljšati vokabular i tako pridonijeti boljem razumijevanju. Razumijevanje pročitanog teksta provjeravali smo s ponavljanjem, odgovaranjem na pitanja, zadacima dopunjavanja itd.

e. Vježbe za koncentraciju tijekom čitanja

Učili smo se usredotočiti pozornost na tekst. Ove vježbe su učenici sa zadovoljstvom provodili i natjecali se.

Primjer: Zaokruži sve parne brojeve (one koji su djeljivi sa 2). Radi brzo!

          258            352           477            891            356           589
          587            222           111            873            468           980

3. Zaključak

Zajedničkim snagama smo uspjeli postići da su radionice za čitanje bile raznovrsne i unatoč teškom radu zanimljive. Učenici su sa zadovoljstvom dolazili i naposljetku saželi da bi im trebao nastavni predmet, koji bi se zvao Učenje čitanja. Moram priznati da se slažem s njima. U okviru samostalnog učenja predmeta bi imali više vremena da učenicima približimo čitanje kao nešto zabavno i to je svakako najbolja uputa za dobar uspjeh

Literatura

  1. Kavkler, M. in sodelavke (1991): Brati, pisati, računati. Murska Sobota: Pomurska založba.
  2. Pečjak, S. (1996): Kako do boljšega branja: tehnike in metode za izboljšanje bralne učinkovitosti. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.