Otroške igre naših babic

urska_ticar

Urška Tičar

Povzetek

Velik del otroških iger je danes pri otrocih že pozabljenih. Otrokovi soigralci so postali junaki televizijskih in računalniških iger. Otroci postajajo vedno bolj pasivni opazovalci, težave imajo s socializacijo in vključevanjem v skupinske igre. Naš cilj je bil prikazati in naučiti otroke razredne stopnje čimveč iger. Igre se lahko izvajajo v različnih okoliščinah. Rezultati so se pokazali kot zelo pozitivni. Otroci so igre lepo sprejeli in se z veseljem odzvali nanje.

Uvod

Otroške igre iz zapuščin naših babic spada v ljudsko kulturno dediščino. Ustvarjali in spreminjali so jih naši pra-pradedi za potrebe svojega preživetja.

V prispevku sem opisala nekaj »starih« iger, ker ne želim, da bi stopile v pozabo. Projekt sem izvajala v šolskem letu 2017/18 v oddelku 5. razredov in podaljšanega bivanja. Gre za gibalno-ritmične igre, ki se jih otroci lahko igrajo v uvodnih urah športne vzgoje, na športnih dnevih, v popoldanskem varstvu, v uvodni motivaciji ali ob zaključku ure in seveda v svojem prostem času.

Te igre otroke sprostijo, jih socializirajo in jim dajo možnost gibanj, ki ga pa današnji otroci zelo potrebujejo. Opaziti, je da današnji otroci postajajo pasivni, imajo slabo koncentracijo in jih je veliko brez kondicije. Krivca za to je iskati v televiziji in računalniku.

Zadovoljna sem ob dejstvu, da sem otroke naučila iger, ki jih niso poznali in so jih kasneje »vzeli za svoje«. Bili so veseli in so se jih radi igrali, na šolskem igrišču, telovadnici in celo nekatere v razredu. Mislim, da otroci nujno potrebujejo socialno-družabne igre.

Opredelitev problema

V osrednjem delu želim opisati pravila iger, ki smo se jih naučili skupaj z otroki.

  1. RISTANC

Je zelo priljubljena otroška igra. Je prastara igra z veliko različnih obrazov. Osnovna igra, iz katerih izhajajo vse njene različice, je pismo.

Je skupinska igra manjših skupin. Če je otrok veliko, je bolje igrati v več skupinah na različnih ristancih. Najprej narišemo svoj ristanc, ga razdelimo v polja in jih oštevilčimo od številke 1 naprej. Ko imamo ristanc narisan, si poišče vsak svoj kamenček za metanje v ristanc. Biti mora okrogle in ploščat. Igro se začne tako, da vsak vrže kamneček lepo v sredo prvega polja; ko obleži v njem, odskače ristanc, na koncu pobere kamenček in vrže v naslednje polje. Tako dela vse dotlej, dokler ni »fuč«. »Fuč« je, ko kamenček odleti čez ristančevo polje, ali če skoči na ristančevo črto ali prek nje iz polja. Če je igralec »fuč«, se umakne naslednjemu igralcu. V ristančeva polja se skače po eni nogi ali na obe nogi. To je odvisno od ristančevega polja (enojno ali dvojno polje). Na vrhu ristanca je »nebo« ali »nebesa« ali »dom«. V njem se počiva ali se obrača v skoku naokrog. Ko igralec pride skozi vsa ristančeva polja, se igra nadaljuje tako, da se poleg skakanja naredi še kakšna dodatna naloga (kamenček nosi na dveh prstih roke, na glavi, miže prehodi ristanc,…). Ko opravi vse težke naloge, lahko nariše v katerokoli polje svoj križkraž, kar pomeni, da je to polje zdaj igralčevo. V njem je gospodar; počiva, iz njega lahko meče kamenček, se prestopa, nihče ne sme vstopiti v to polje, ki si ga je prkrižal. Igra se zaključi, ko so vsa polja prekrižana in prilaščena. Če hočemo igro nadaljevati, si narišemo nov ristanc. Nekaj primerov narisanih ristancev:

  1. POLŽ se igra v dveh različicah.

A. Na tla narišemo polža. Igralec, ki igro začne, mora priskakljati vsa polja po eni nogi. V sredini si lahko odpočije, potem se obrne in priskaklja nazaj. Če med skakanjem stopi na črto, je »fuč« in mora počakati, da vsi igralci za njimi opravijo svoje delo. Če je opravil vso pot brez napake, si za nagrado izbere poljubno polje in si ga označi. To polje je potem njegovo. V tem polju lahko počiva, vsi ostali pa ga morajo na poti skozi polža preskočiti. Po pravilu mora biti med zasedenimi polji po eno polje prosto.

B. V polje polža meče prvi igralec v vrsti svoj kamenček. Po eni nogi priskaklja vsa polja do tistega, v katerem je kamenček, le-tega pobere in odskaklja nazaj. Če kamenček pade na črto ali če predpisanega polja igralec ne zadane, je »fuč«. Igro nadaljuje naslednji igralec tam, kjer jo je prej končal. Ko priigra do sredine polža, lahko igralec stopi na obe nogi in skoči iz polža ven. Zdaj meče svoj kamenček v polje v sredini nazaj, prek glave. Če zadane, si lahko za nagrado izbere svoje polje v polžu. V to mu pri nadaljevanju igre ni potrebno več metati. V njem si lahko odpočije, ostali pa morajo v to polje na svoji poti kamenček sicer metati, pri skakanju pa ga morajo preskočiti.

  1. KOZO ZBIJAT

Na tla večjega igrišča narišemo krog in vanj postavimo prazni konzervi (kozo), naloženi druga na drugo. V razdalji 2-3 m od koze potegnemo prvo črto, s katero določimo t.i. prepovedan prostor pred kozo. Druga črta je oddaljena 8-10 m stran od koze. Za to črto se zberejo igralci in proti kozi vržejo vsak svoj kamen.

Kdor je vrgel najdlje od koze, bo v igri pastir in bo varoval kozo, da bo ves čas postavljena. Igralci poberejo kamne in zopet zbijajo kozo. Kamni, ki obležijo zunaj prepovedanega prostora, lahko igralci brez strahu poberejo. Po kamne, ki so v prepovedanemu prostoru je težje priti, saj jih čuva pastir. Če ga pastir ujame, preden priden igralec pobere svoj kamen, zamenjata vlogi. Če se komu posreči, da zbije kozo, mora pastir kozo čimprej postaviti nazaj. V tem času poskušajo vsi igralci pobrati kamne v prepovedanem prostoru. Če se pastirju ne posreči ujeti nobenega od igralcev, ostane pastir tudi v naslednji igri.

  1. ŽABE IN ŠTORKLJE

Na igrišču označimo dve mlaki (kroga in blazine). V njih prebivajo žabe, ki kvakajo in poskakujejo po vseh štirih in hodijo na obiske k žabam v sosednjo mlako. Med mlakami na žabe preži štorklja, ki skaklja po eni nogi in poskuša poloviti žabe, ki se sprehajajo med mlakami. Žaba, ki se jo štorklja dotakne, mora iz igre. Žaba, ki postane zadnja ujeta, pa postane štorklja in igra se lahko začne znova. Lahko pa igro izvajamo tudi na koncu športne vzgoje in mora ujeta žaba oditi v garderobo. Igra se konča, ko so vse žabe v garderobi.

  1. TRDEN MOST

Igralci se postavijo v vrsto in se primejo za ramena, nato potujejo naokrog, dokler ne pridejo do mosta, ki ga z rokami naredita dva igralca. Četovodja vpraša: “Ali je kaj trden most?“ igralca, ki držita most odgovorita: “Kakor kamen skala kost.“ Četovodja ponovno vpraša: “Ali gre lahko naša vojska skoz?“ “Če nam zadnjega pustite“, odgovorita igralca, ki držita most. Vojska odskaklja pod mostom, zadnji pa ostane. Vsak mu v uho zašepeta eno obljubo; eden vpraša npr. Če ima raje zlato kolo, drugi pa vpraša, če ima raje najhitrejši vlak? Ujetnik se odloči in se pridruži tistemu, čigar je bila ponudba. Prime ga okoli pasu. Tako se igra nadaljuje vse dotlej, dokler niso ujeti vsi igralci. Mostninarja s svojo skupino, ki se držijo okoli pasu vlečeta vsak v svojo smer. Zmaga tista skupina, ki je bila močnejša.

  1. RIHTARJA TOLČI

Eden od igralcev se usede na stol, drugi se skloni in mu položi glavo med kolena, ostali ju obstopijo. Nekdo od teh, ki stojijo okoli, močno udari sklonjenega po riti. Ta poskuša uganiti, kdo ga je udaril. Če pove pravega, zamenjata mesti, če pa ne, se igra nadaljuje.

  1. KAČO VIT

Kačo vijemo na odprtem prostoru. Igralci se primejo za roke in sklenejo dolgo vrsto. Desno roko podamo naprej, levo nazaj. Spredaj se razvrstijo boljši in spretnejši tekači.

Vodja kače vije kačo na čimveč različnih načinov. Včasih skušajo spodnesti “kačji rep“, da se zaplete, razpade in prekopicava. Kačo lahko vijejo tudi v ritmu neke pesmi, npr. Izidor ovčice pasel. Polža zavijat je podobna igra kači, samo da je tu še več spiralnastega zavijanja.

  1. POTUJEM V JERUZALEM

Igralci se primejo v krogu in hodijo v smeri urinega kazalca. Izbrani igralec, ki ima v rokah rutico, hodi v nasprotni smeri in prepeva: “Potujem v Jeruzalem, kdo gre z nam? Od tam naprej pa v Betlehem in ti greš z nam!” . Ko zaključi kitico, udari s koncem rutice najbližjega iz notranjega kroga. Tisti, ki ga je udaril, zapusti krog in se pridruži popotniku za Jeruzalem. Igro nadaljujejo, dokler se vsi igralci ne priključijo popotniku. Tej igri je podobna tudi Bela bela lilija in Rdeče češnje rada jem.

  1. URA JE ENA, MEDVED ŠE SPI

Medved “spi“, ostali igralci so razporejeni v krogu okoli njega, brez držanja za roke. Hodi se z ritmiziranimi koraki in prepeva: “Ura je nea, medved še spi, Ura je dve, medved še spi, Ura je tri, Ura je deset, medved se budi, Ura je enajst medved že stoji, Ura je dvanajst, medved že lovi,… Tisti, ki so v krogu, se razkropijo na vse strani, medved lovi. Tisti, ki ga medved ujame, postane medved v naslednji igri.

  1. “ČLOVEK NE JEZI SE“ IZ ODPADNIH MATERIALOV

Učenci na kartona, ki meri 30 krat 30 cm, nalepijo pokrovčke različnih barv tako, da oblikujejo ”štalce” za figure. Figure izdelajo iz das mase.

clip_image003

Zaključek

Igra je tista, ki naj bi spremljala otroka na vsakem koraku. Mi odrasli naj bomo tisti, ki bomo znali odpreti vrata otrokom k igri. Naj nam ne bo škoda časa, ki ga posvetimo skupaj z otroki, ko se igramo. V igri se odseva življenje ljudi, odsevajo se njihove potrebe, delo in zabava ter njihova misel. Zato odprimo otrokom vrata v svet igre.

Literatura

  1. Cvetko, I., Igre na Slovenskem, 1994
  2. Vogelnik M., Ura je ena medved še spi, Mladinska knjiga, 1990

O autoru Pogled kroz prozor

Digitalni časopis za obrazovne stručnjake, pišu ga učitelji i nastavnici.
Ovaj unos je objavljen u Primjeri dobre prakse i označen sa , , , , . Bookmarkirajte stalnu vezu.