Odnos kot orodje za učenje

alenka_trifkovic

Alenka Trifković

Povzetek

V predhodnem članku sem jasno opredelila skupino učencev z vedenjskimi in čustvenimi motnjami, ter opisala cilje in smotre dela z njimi. V tem članku pa želim osvetliti ključen element v procesu spremembe – to je delovni odnos, ki se vzpostavlja med strokovnim delavcem in učencem. Delovni odnos ni vsak odnos, ki se vzpostavlja med učiteljem in učencem, pač pa je tisti odnos, ki vodi k zmanjševanju učenčevih primanjkljajev in krepitvi veščin, ki bi učencu pomagala vzpostavljati odnose, v katerih bi lahko ustrezno zadovoljeval svoje potrebe. Torej v odnos vstopa enakovredno, sodelovalno, spoštljivo do sebe in drugih, z jasnimi in zdravimi mejami torej na tak način, da je sebi v korist, za druge prijetna in ugodna okoliščina.

Ključni pojmi: delovni odnos, učenci z vedenjskimi in čustvenimi motnjami.

Zagovorniki Glasserejve psihoterapije menijo, da vse dolgoročne duševne težave izhajajo iz nezadovoljujočih odnosov oziroma nezmožnosti posameznika, da bi take odnose ustvaril. Lojk piše (2000, str. 7):»Ker imamo človeška bitja prirojeno potrebo po pripadnosti, najlažje pomagamo svetovancu, da najde učinkovitejše oblike zadovoljevanja svojih potreb, če ga naučimo razvijati dobre odnose s soljudmi.« Sama verjamem, da tisto kar boli, lahko tudi zdravi – torej odnos. Odnos je tisto preko česar lahko učencu nudim nove izkušnje in poligon za učenje novih, boljših načinov sodelovanja, soustvarjanja, boljšega sobivanja z drugimi in boljše skrbi zase. Medsebojni odnosi so torej delovna tema, saj se jih morajo učenci učiti razumeti, vzpostavljati, spreminjati in ohranjati.

Tudi znan danski strokovnjak za področje vzgoje otrok Jasper Juul (2009) zagovarja prepričanje, da so medčloveški odnosi najpomembnejši temelj za pedagoško delo, na katerem se oblikujejo vse druge dejavnosti. V ospredje pedagoškega procesa postavlja odnosno komponento in to, da se iz vprašanja kaj bo postalo iz otrok in kako jih do tam pripeljati, premaknemo k vprašanju kdo so ti otroci. Ob tem jim nudimo možnost, da ob nas doživljajo občutek, da so slišani, videni in, da jih odrasli jemljemo resno, kar krepi njihovo integriteto in samospoštovanje. S soavtorjem Jansenom (2009) poudarja, da je odgovornost za vzpostavitev, kakovost in posledico odnosa med odraslim in otrokom izključno na strani odraslega zaradi njegove nadrejene vloge, dejanske moči in bogatih izkušenj.

Torej je pri vzgoji in učenju odnos orodje za napredek. V odnosu je pomembna prisotnost obeh vključenih. Iz prisotnosti se lahko razvijejo trenutki, ki imajo še dodatno, posebno kvaliteto in vrednost – trenutki srečanja (Možina, 2003). Ti trenutki so nepričakovani in spontani, lahko prijetni ali pa neprijetni (smrt, neuspeh), v katerih se lahko še bolj odpremo in povežemo. Vsekakor nas ti trenutki oblikujejo in so lahko pomembne prelomnice v našem življenju in tudi rast in razvoj naših odnosov je vezana na te trenutke.

Možina (2003) opisuje naslednje korake, ki vodijo v te trenutke:

  • »Skupno gibanje« ali uglaševanje, ki je usmerjeno k določenemu cilju in je proces vzajemne regulacije, pogajanj, kompromisov, usklajevanja.
  • »Trenutki tu in zdaj« so posebni trenutki, ki jih lahko doživimo v procesu gibanja. V trenutkih tu in zdaj se bolj izrazi osebna in čustvena komponenta, ki nas potegne v sedanji trenutek. Takrat začutimo, da se znani vzorci vedenja, znano medosebno okolje oz. odnos lahko spremeni. Silijo nas v nerutinski odziv, ki je nov glede na znani vzorec. Trenutke tu in zdaj lahko razlikujemo od trenutkov prisotnosti po tem, da nam niso znani, so nepričakovani v svoji obliki in času in se nam zato zazdijo čudni. Pogosto povzročijo zmedo, saj nenadoma ne vemo, kaj se dogaja in kaj narediti, zato jih spremljajo tudi občutki strahu zaradi nujnosti izbire. Vezani so na neznano prihodnost in jih lahko občutimo kot zastoj ali kot priložnost.
  • V kolikor se odločimo za spremembo oz. izkušnjo novega, se zgodi »trenutek srečanja«. V nasprotnem primeru pa to pomeni zamujen trenutek. Gre za kompleksni dinamični proces, kjer se počasi in postopno lahko spreminja samo ena od številnih sestavin. Spremembe so lahko komaj zaznavne, dokler ne dosežejo določene točke – ti. praga, ko se naenkrat pokaže možnost spremembe konteksta za delovanje ostalih sestavin.

Sama bi rekla, da je prvi cilj skupnega gibanja trajanje odnosa. Torej samo srečanje je namenjeno temu, da se odnos poglablja, da se oba vključena (posebej pa še odrasli strokovnjak) zaveda, da tudi sam brez učenca v vlogi učitelja ne obstaja in, da sta drug drugemu nujno potrebna, da zadovoljujeta neke predstave dobrega zase oziroma se preko tega odnosa samouresničujeta v svojih vlogah.

Trenutke tukaj in zdaj vidim kot možnost, da z učencem soustvariva varen, sodelovalen odnos. V takem odnosu sva se pripravljena odpreti tveganju, da odprto raziskujeva in sprejemava mišljenje, doživljanje, čustvovanje, izkušnje drug drugega. To je trenutek, ko se učenec počuti varnega, se pusti voditi, sledi in preizkuša nove načine, ob katerih se že ustvarjajo nove izkušnje. Ob tem pa se je proces spreminjanja že pričel. To pa je že trenutek srečanja, ko učenec nekaj spremeni, preizkusi/uporablja nov (ustreznejši) način vedenja, s katerim bo zadovoljeval neko potrebo oziroma zasledoval določen cilj.

V odnos (z nekom) vstopamo z vsemi dosedanjimi izkušnjami, znanjem, trenutnim počutjem, pričakovanji in zaznavanjem situacije. Prepletata se naš profesionalni in osebni jaz. Odnos ustvarjamo celostno, vključuje neverbalno in verbalno, zavedno in nezavedno, stvarno (telesno) in nestvarno (misli, energija, duh). Delovni proces lahko steče skozi različne aktivnosti kot so risanje, glina, slikanje, videoposnetki, literatura, družabne igre, igre vlog, različne kartice, diagrami počutja itd. Predvsem mlajši raje sodelujejo pri različnih treningih socialnih veščin, vajah na listih, družabnih igrah, socialnih igrah, kreativnih delavnicah in učni pomoči. Pogovor pa je sredstvo povezovanja predvsem pri starejših učencih, ko se dotaknemo tem vrednot, počutja, prijateljstva, vedenje, ciljev, načrtovanja dneva, tedna, prihodnosti, odnosov do sebe in drugih.

Čačinovič Vogrinčičeva pravi (2008, str. 59): »Šola je lahko prostor za pogovor, kjer učitelj, spoštljiv in odgovorni zaveznik v delovnem odnosu z učencem, ki je ekspert iz izkušenj, soustvarjata novo znanje! Učenje se ustvarja v odnosih in pogovorih, ki omogočajo razliko: novo znanje!«. Za procese pomoči učencu sta potrebni dve vrsti pogovora in sicer pogovor usmerjen v cilj in pogovor usmerjen v to, da se nadaljuje (Čačinovič Vogrinčič, 2008). Pogovor usmerjen v cilj je pogovor, katerega vsebina je sodelovanje pri ustvarjanju novega znanja, ali takrat ko učitelj želi pomagati učencu z učno težavo. Pogovor usmerjen v to, da se nadaljuje pa se začne, ko se učitelj sreča z učenčevim »ne vem«, z njegovo nemostjo. Učenec ima veliko slabih izkušenj o sebi, nima zaupanja v to, da je pomoč sploh mogoča, je obupal ali je prestrašen. Takrat je zelo pomembno, da imamo dovolj časa za to, da se učitelj učencu pridruži, da se začne filigransko nabiranje dobrih izkušenj. Ovire, ki otežujejo vzpostavitev takega odnosa so neučinkovite strategije preživetja (lahko bi jim rekli tudi obrambni mehanizmi ali neustrezni vedenjski vzorci), ki jih je učenec pridobil. Za preseganje teh ovir je potrebno veliko časa, potrpežljivosti, kreativnosti in pogovorov, ki pripomorejo k temu, da učenec začne sam sebe bolje razumeti, da bi sebe in svoja ravnanja uzrl v drugi luči.

Ob zaključku bi izpostavila, da le redni in pogosti kontakti omogočajo vzpostavljanje takega zaupnega, delovnega, soustvarjalnega odnosa. Predvsem je pomembno, da smo sami pripravljeni na vseživljenjsko učenje in spremembe, da smo ob tem prožni, ustvarjalni in avtentični. Zavedati se moramo, da v odnose vstopamo ne samo profesionalno pač pa tudi z vsemi osebnimi vrednotami, samospoštovanjem in notranjo odgovornostjo in trdnostjo, zato je pomembno, vse to tudi sami nenehno gradimo. Profesionalni razvoj brez osebnega je namreč tek na kratke proge.

Literatura

  1. Čačinovič Vogrinčič, G., (2008). Soustvarjanje v šoli: učenje kot pogovor. Ljubljana, Zavod RS za šolstvo.
  2. Glasser, W. (2007). Nova psihologija osebne svobode: teorija izbire. Ljubljana: Luoisa
  3. Juul, J. in H. Jensen (2009). Od poslušnosti do odgovornosti. Radovljica: Didakta
  4. Lojk, L. (2000). Znanstvena utemeljitev realitetne terapije. Kranj, Svetovalno izobraževalni center
  5. Možina, M. (2003). O prisotnosti, pristnosti in trenutkih srečanja odraslih z otroki. V: Dolinšek Bubnič M, ur. Lahko vzgojim uspešnega otroka? Priročnik za starše, vzgojitelje in učitelje (str. 13-39). Ljubljana, EPTA

O autoru Pogled kroz prozor

Digitalni časopis za obrazovne stručnjake, pišu ga učitelji i nastavnici.
Ovaj unos je objavljen u Primjeri dobre prakse i označen sa , , , . Bookmarkirajte stalnu vezu.