Nacionalnost kot dejavnik tveganja za vrstniško vikitimizacijo

eva_JL

Eva Jazbec Leber

V članku bomo predstavili, kateri so najučinkovitejši vidiki pomoči pri delu s priseljenimi učenci. Osredotočili smo se na nacionalno pripadnost kot dejavnik tveganja za vrstniško viktimizacijo. Sprva bomo predstavili analizo opravljenih študij iz tega področja. Sledi predstavitev raziskave, ki smo jo izvedli. Raziskovali smo, kakšne so izkušnje priseljencev, ki so doživeli medvrstniško nasilje. Intervjuvali smo priseljene učence, njihove razrednike in svetovalno službo. Pridobljene opise smo analizirali in iskali najučinkovitejše vidike pomoči. Rezultati raziskave kažejo, da učenci doživljajo socialno stisko in strah pred novim Učenci spodbujajo drugačnostokoljem. Potrebno je, da jih okolje sprejme in nudi pomoč pri ocenjevanju, spremljanju ali vključevanju v socialno skupino. Različni vidiki dojemanja izkušnje priseljevanja kažejo, da je vrstniška viktimizacija glede na nacionalno pripadnost prisotna. Na osnovni šoli problematiko ob pojavu sprotno rešujejo. Opažamo medsebojno sodelovanje, spodbujanje spoštovanja kultur priseljenih učencev in odstranjevanje stereotipov.

Slika 1. Učenci spodbujajo drugačnost

Ključne besede: vrstniška viktimizacija, nacionalna pripadnost, izkušnja priseljencev.

Pojem medvrstniško nasilje definiramo kot psihičen, verbalen, fizičen napad ali grožnjo. Povzroči strah, stisko ali škodo žrtvi in je povzročeno namerno ter sistematično, hkrati pa mora pri dinamiki priti do nesorazmerja moči (Stavrinides, 2013). Pogoste žrtve nasilja so otroci, ki tako ali drugače izstopajo glede na večino. Ranljivejši so tudi otroci, ki se od povzročiteljev ločijo po rasi, veroizpovedi, narodnosti, saj se otroci varneje počutijo v družbi sebi enakih (Smernice za vključevanje otrok priseljencev v vrtce in šole, 2017).

Verkuyten in Thijs (2001) sta opravila raziskavo med priseljenimi turškimi učenci, kjer so preučevali odnos med vrstniško viktimizacijo in nacionalno pripadnostjo. Raziskovali so na vzorcu učencev, ki so se preselili iz Turčije na Nizozemsko in so bili stari med 10 in 12 let. Skozi raziskovanje so ugotovili, da je bila vrstniška vikitmizacija pri turških otrocih višja kot pri nizozemskih. Medvrstniške viktimizacije niso vršili nad njimi le zaradi druge nacionalne pripadnosti, temveč zaradi barve kože, druge kulture, načina obnašanja in oblačenja. Ugotovili so, da je vrstniška viktimizacija v tesnem odnosu z nacionalnostjo. Medarić in Sedmak (2012) prav tako menita, da se etnična identiteta največkrat pojavlja kot spremljevalni dejavnik nasilnega vedenja. Kot problematično poudarjata percepcijo medvrstniškega nasilja; nekateri učenci menijo, da oznake, kot so »čefur«, »čapac«, »šiptar« in »cigo«, nimajo negativne konotacije in po njihovem mnenju niso žaljivke. O tem smo raziskali v naši raziskavi, kjer smo učence, učitelje in svetovalno službo povprašali o njihovi izkušnji. Zanimivo je, da se oblike medetničnega nasilja praviloma pogosteje pojavljajo med mlajšimi otroki kot pa med mladostniki. Slednje dokazujemo tudi v naši raziskavi.

V raziskavi smo uporabili polstrukturiran intervju, kjer so bila opredeljena širša vprašanja. Intervjuvali smo tri različne vidike dojemanja izkušnje priseljenih učencev in raziskovali, ali je priseljenski status v odnosu z medvrstniškim nasiljem. Raziskovali smo na namenskem vzorcu, pri čemer so udeleženci obiskovali enako osnovno šolo. Udeleženci so bili osnovnošolski učenci, ki so priseljeni iz drugih držav in so zaradi tega doživeli izkušnjo medvrstniškega nasilja. Intervjuvali smo učence priseljence. Raziskovali smo celostno in skušali pridobiti primere učinkovite prakse. Poleg ugotavljanja izkušnje učencev priseljencev intervjuvali njihove razredne učitelje učencev in svetovalno službo, ki jo sestavljata svetovalna delavka ter asistent za otroke s posebnimi potrebami.

Tabela 1: Raziskovalni vzorec

tablica

Skozi naše raziskovanje nas je zanimalo, kaj je učencem priseljencem pri vključevanju v vrstniško skupino pomagalo, saj so vsi intervjuvanci imeli težave ob selitvi in vključevanju, sedaj pa se boljše vključujejo v vrstniško skupino. Ugotavljamo, da lahko s pomočjo medsebojnega sodelovanja, urjenja tujih jezikov in notranje motivacije učenca dosežemo uspešno vključevanje. Prav tako zagovarjajo, da je komuniciranje s starši in drugimi vpletenimi v proces osnovnega pomena pri vključevanju. Knaflič (2010) navaja, da je jezik osnovno sredstvo za ustvarjanje pomena. Učencem priseljencem predstavlja jezik veliko oviro pri vključevanju v novo okolje.

Pridobljeni odgovori naše raziskave pričajo, da na osnovni šoli ustrezno izvajajo ukrepe, saj v zadnjem času ni bilo zaznati večjih izpadov. Ukrepajo nemudoma ter se trudijo, da so ukrepi ustrezni nastalim situacijam. Pri težavah vključevanja priseljencev v vrstniške skupine so učencem pomagali tako, da so sodelovali z vsemi vpletenimi v sporne dogodke, ki so se pripetili zaradi druge nacionalne pripadnosti. Med najučinkovitejše vidike uvrščajo izobraževanje učencev, vlogo svetovalne službe in hitro ukrepanje. Cilj spodbudnega okolja je, da nudimo učencem podporo, primerno spodbudo in izobražujemo celotno okolje. Okolje moramo pripraviti na prihod tujca, pri tem ima pomembno vlogo svetovalna služba. Svetovalna služba povezuje šolo, starše in učence. Skozi raziskovanje smo želeli najti primer prakse, ki ga lahko uporabimo, kadar zaznamo, da je druga nacionalnost postala dejavnik tveganja vrstniške viktimizacije pri učencih priseljencih. Ugotovili smo, da so medvrstniško nasilje glede na nacionalnost na raziskani šoli preprečili tako, da so vsakodnevno razvijali strpnost šolske skupnosti do učencev. Kot pomembno označujejo sodelovanje z razredom (izvajanje socialnih iger, igra vlog, spoznavanje različnih besedil na tematiko priseljevanja ipd.). Kot pomembno označujejo tudi odstranjevanje negativnih nazorov do drugih kultur.

Ugotavljamo, da so perspektive raziskovanja različnih udeležencev skladne, saj smo med raziskovanjem zaznali, da se med učenci različne nacionalnosti dogaja medvrstniško nasilje. Iz priseljencev so se ob selitvi v novo okolje sovrstniki posmehovali iz njihovega drugačnega jezika. Učenci opisujejo nerazumevanje in pomanjkanje sočutnosti sovrstnikov. Tudi učitelji opisujejo, da je bil vir težav v posmehovanju vrstniške skupine. Priseljenci so imeli težave s sporazumevanjem v slovenskem jeziku, kar je bil vzrok njihovih težav vključevanja. Na drugi strani sedaj opažajo izboljšanje. Opisujejo navdušenje in zanimanje za druge kulture. Slednje so spodbujali z različnimi aktivnostmi, ki so jih izvajali med razrednimi urami ali poukom. Naš cilj raziskovanja je bil osredotočenje na identifikacijo najučinkovitejših vidikov pomoči. Ugotovili smo, da se kljub majhnosti in vaškemu okolju, kjer je raziskovana osnovna šola, nanjo vpišejo učenci priseljenci. Medvrstniško nasilje glede nacionalnost se dogaja, vendar ne v takšnih merah, kot bi se lahko, če bi na osnovni šoli bilo več učencev. Vrstniška viktimizacija se dogaja ne glede na število učencev in to so opazili učitelji kot tudi svetovalna služba. Učenci opisujejo svoje vključevanje in težave, ki so jih pestile v prvih mesecih.

Medarić in Sedmak (2012) navajata, da ustrezen odnos do vrstniške viktimizacije in kulturne različnosti v njem lahko prinese pozitivne spremembe, saj intenzivna promocija kulturne raznolikosti kot temeljne družbene vrednote in uvajanje nične tolerance v šolskem okolju praviloma delujeta kot učinkovita preventivna ukrepa za zmanjševanje nasilnega vedenja, diskriminacije in segregacije. S tega stališča je treba priznati, da so predstavniki mlajših generacij pomembni nosilci družbenih vrednot in sprememb, ki bi se v prihodnosti lahko manifestirale v večji stopnji medkulturne strpnosti in enakopravnosti ne le v šolskem okolju, temveč tudi v širši družbi.

Našo raziskavo bi lahko nadgradili tako, da bi vanjo vključili še več učencev iz več osnovnih šol, saj sedaj rezultatov ne moremo posplošiti. Za nadaljnje raziskovanje bi bilo še zanimivejše, če bi enako raziskavo naredili na drugih šolah, ki bi bile številčno večje ter bi imele večje število priseljenih učencev. Učinkovite primere praks bi lahko dobili s primerjavo različnih šol in intervjuvanjem večjega števila učencev. Raziskavo bi izboljšali, če bi ugotovili učinkovite prakse šol in jih primerjali. S tem bi pridobili rezultate, ki bi nam pokazali najučinkovitejše vidike, ki bi bili značilni vsem sodelujočim osnovnim šolam.

Priporočamo, da se naši bodoči učenci čim prej srečajo z drugimi kulturami. V Smernicah za vključevanje otrok priseljencev v vrtce in šole (2017) je zapisano, da ima vsak človek ne glede na nacionalno pripadnost pravico do enakopravnosti. V šolah, kjer so prepletene druge kulture, se otroci naučijo več prilagajanja, strpnosti, sprejemanja drugačnosti in odprtosti za tujce. Dandanes je na svetu vedno več migracij, s tem pa prihaja do mešanja kultur. Naše bodoče generacije moramo naučiti strpnosti in razumevanja, da smo vsi enakopravni ne glede na nacionalnost ali kateri drug dejavnik, ki lahko privede do medvrstniškega nasilja.

Literatura

  1. Georgiou, S. N., Stavrinides, P. (2013). Parenting at home and bullying at school. Social Psychology of Education: An International Journal (Volume 16, Number 2, str. 165−179).
  2. Knaflič, L. (2010). Pismenost in dvojezičnost. Sodobna pedagogika, (Letnik 61(2), str. 280-294). Pridobljeno 4. 5. 2018 iz https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-DT178ZVE/363131de-8326-4436-99f1-f6c355c343ae/PDF.
  3. Medarić, Z., Sedmak, M. (2012). Children’s Voices: Interethnic Violence in the School Environment (263). Koper: Založba Annales.
  4. Smernice za vključevanje otrok priseljencev v vrtce in šole. (2017). Ljubljana: Zavod za šolstvo. Pridobljeno 4. 5. 2018
  5. Verkuyten, M. in Thijs, J. (2001). Peer victimization and self-esteem of ethnic minority group children. Journal of Community & Applied Social Psychology (Volume 1(3), str. 227−234). Pridobljeno 4. 5. 2018 iz https://onlinelibrary.wiley.com/doi/abs/10.1002/casp.628.

O autoru Pogled kroz prozor

Digitalni časopis za obrazovne stručnjake, pišu ga učitelji i nastavnici.
Ovaj unos je objavljen u Primjeri dobre prakse i označen sa , , , . Bookmarkirajte stalnu vezu.