Uvod v uro dodatne strokovne pomoči

z elementi naravnih materialov

alenka_trifkovic

Alenka Trifković

Ključne besede: naravni didaktični materiali, dodatna strokovna pomoč, učenci s posebnimi potrebami, ustvarjanje odnosa

Kot socialni pedagog sem zaposlena v osnovni šoli na delovnem mestu za izvajanje dodatne strokovne pomoči. Pri svojem delu se predvsem srečujem z učenci, ki imajo vedenjske in čustvene težave. Moje delo je usmerjeno v odpravljanje primanjkljajev oziroma ustvarjanje takšnih okoliščin, preko katerih lahko učenci dobivajo nove izkušnje odnosa in soočanja s težavami. Preko tega učenci razvijajo vrsto potrebnih socialnih veščin in spreminjajo odnos oziroma dojemanje samega sebe. S pogovorom, ki je uporabnejši predvsem pri starejših učencih se dotaknemo tem vrednot, počutja, prijateljstva, vedenje, doživljanja sebe in svojih ciljev, načrtovanja dneva, tedna, prihodnosti. Poleg samega pogovora pri delu uporabljam tudi različne didaktične materiale in različne metode dela. Pogosto so to risanje, oblikovanje z glino, slikanje, videoposnetki, literatura, družabne igre, igre vlog, različne kartice in diagrami počutja. Predvsem mlajši raje sodelujejo pri različnih treningih socialnih veščin, vajah na listih, družabnih in socialnih igrah, kreativnih delavnicah ter učni pomoči. Zadnja leta pa sem prepoznala veliko vrednost naravnih materialov kot pomoč pri vzpostavljanju odnosa. To me je spodbudilo, da še naprej raziskujem in poskušam s preprostimi naravnim tehnikami učencu omogočiti, da bolje spozna samega sebe, se pri uri sprosti in okrepljen odide v svet.

Ko začnejo učenci prejemati dodatno strokovno pomoč, le-to doživljajo kot kazen in menijo, da jim pomoč ni potrebna, saj so za njihovo neustrezno vedenje krivi drugi. Poleg tega imajo pogosto slabo samopodobo in jih je take oblike pomoči sram, na sami uri se znajdejo sami, brez podpore sošolcev, situacija je nova, nepredvidljiva, pretekle izkušnje z odraslimi in/ali učitelji pa velikokrat za njih neprijetne, v smislu, da odrasli na njih naslavljajo zahteve, katerim niso kos, jih želijo spreminjati ali jih »karajo« zaradi neustreznega vedenja. Že sami njihovi primanjkljaji so taki, da težko na primeren način vstopajo v interakcijo in imajo pogosto težave z vzpostavljanjem in ohranjanjem zadovoljujočih odnosov. Pred njimi pa je zopet nekaj kar »morajo«, nekaj kar so jim »zadali« odrasli. Seveda si na svoj način razlagajo ure dodatne strokovne pomoči in njihove predstave so velikokrat podobne temu »tam se bom pogovarjal in učil«, kar jim že samo po sebi iz mojih izkušenj navadno ni preveč všeč.

Medtem, ko se mlajši otroci (med 4. in 7. letom) učijo predvsem s ponavljanjem oz. aktivno izkušnjo v okolju, ki jim daje občutek varnosti, pa kasneje (med 8. in 12. letom) že spontano pride do samorefleksije in otrok že uporablja logiko in sklepanje, izhajajoč iz konkretne situacije. V tem obdobju so otroci pri svetovanju pogosto v defenzivni drži in ne želijo razkriti svojih misli, a hkrati kažejo potrebo, da svetovalec spoštuje njihove skrbi. Pogosto pri obnavljanju neke problemske situacije doživljajo čustva samoobtoževanja, krivde in sramu, kar lahko vodi do tega, da se takim pogovorom izmikajo. Mladostništvo pa je čas številnih fizioloških in psiholoških sprememb. Zato tudi sam mladostnik potrebuje čas, da razume in integrira številne in velike spremembe. Na določenih področjih se vede in odloča že kot odrasel, na določenih področjih pa še vedno kot otrok (Pečjak in Košir, 2017).

Zato je moje prvo in osnovno zavedanje, da učenec, ko pride k meni, potrebuje čas. Čačinovič Vogrinčičeva (2008, str. 28) pravi: »Čas potrebuješ posebej takrat, ko ti ne gre, imaš učne težave, ne razumeš in ne znaš. Najprej moraš tvegati, da se z neznanjem spopadeš, ga artikuliraš in definiraš. Potem potrebuješ čas, da razločiš in sprejmeš pomoč, da se soustvarjanje sprememb začne, in končno še čas, da se novo stabilizira in postne uporabno. Čas in potrpežljivost varujejo odrasli – učitelji in starši.«

Zato je pomembno, kako z učencem preživljava najin čas. Na začetku učenec preverja varnost, opazuje in si poskuša razložiti, kako bodo srečanja potekala, preverja kdo in kakšna sem, kaj vse se lahko zgodi. Nato mine še nekaj časa, da se sprosti in še več časa, da se odpre, da resnično vstopi v odnos – proces. Takrat je tudi pripravljen na spremembe, na moje sugestije, predloge, na moje vodenje. Po letih dela sem ugotovila, da se pravzaprav enak proces odvija tudi v meni. Tudi jaz potrebujem čas, da učenca spoznam, se nanj navadim in uglasim. Prepoznala sem, da oba potrebujeva, da se »tipava«. Na nekaj začetnih srečanjih poleg družabnih iger in drugih (spoznavnih) aktivnosti, ki jih pripravim, uporabljam tudi naravne materiale. Na mizi v kabinetu imam nastavljene školjke različnih oblik in velikosti, kamne različnih barv, poldrage kamne in kristale, semena buč, žit in avokada, skelete morskih ježkov in zvezd, puščavski pesek, v kozarčkih začimbe in posušene vrtnice ter še druge plodove. V posebni posodi so školjke, na katere sem napisala različne pozitivne misli (Dobro mi gre. Zmogel bom. Lepa sem. Verjamem vase …). Naravni materiali so izkazali, da že po svoji naravi ne morejo biti preveč vsiljivi in tuji, hkrati pa so za otroke zelo privlačni in zato primerni za vzpostavljanje prvega stika. Materiali so nastavljeni na mizi in otrok jih izbira po svoji želji. Navadno mu niti mize ni potrebno pokazati, saj nekateri kar sami stopijo k njej. Vse lahko vzamejo v roke in procesa ogledovanja nikoli ne prekinem. Tako včasih dlje časa stojiva skupaj ob mizi, ali pa se umaknem in pustim učenca samega. Odzivi učencem so zelo različni. Nekateri tiho pregledajo vse, a nič ne vzamejo v roke, drugi tiho vzamejo vse v roke, tretji imajo že prvič veliko vprašanj (kdo mi jih je dal, kje sem jih našla, kakšni so bili, ko sem jih našla, kje sem jih kupila, ali bi jih lahko našla v bližnjem gozdu, …), nekateri si vzamejo več časa, drugi so hitri in površni. Skozi čas sem se ob njihovih različnih odzivih učila tudi sama. Sprva se mi je včasih zdelo škoda časa, saj bo ura hitro minila in midva ne bova nič naredila (večen strah učiteljev). Potem sem dojela, da stvari ne morem prehitevati in, da na racionalni ravni lahko narediva veliko, a če otrok ni sproščen, se ne more učiti, vsebine se ne dotaknejo njegove notranjosti in takrat so vse moje besede in pripravljene aktivnosti zaman. Dojela sem, da pustiti otroka, da stoji ob mizi kolikor hoče dolgo, pomeni prvi korak k sprejemanju njega, njegovega ritma, njegovega načina spoprijemanja z novimi situacijami. Hkrati je tudi opazovanje delo, ki mi odstira pogled na to, kako se ta učenec vede v novih okoliščinah, kako sam vstopa v odnos, koliko časa potrebuje, kako vpraša, kaj vpraša, kaj pove, koliko deli sebe in svoje izkušnje … Priznam, da mi je bilo na začetku včasih težko, ko je trajala dolga tišina. A tudi to je bila priložnost, da sem se naučila, da je včasih tišina bolj zgovorna kot tisoč besed. Prepoznala sem, da četudi so nekateri učenci ob mizi dolgo stali v tišini, to ni bilo nedelo, saj so v njih potekali močni procesi. Pogosto pa je bila tudi v meni na preizkušnji potrpežljivost in sprejemanje (predvsem sprejemanje tišine, saj mi je pogovor bližji in bolj sprejemljiv od tišine). Mehek vstop v odnos, mi je omogočil, da sem tudi sama prišla v stik s tistim, kar se je ob tem konkretnem otroku dogaja v meni. Ta stik mi je pomagal, da sem bila do otroka lahko bolj iskrena, da je stekel bolj na tega konkretnega učenca osredinjen učni proces. Ob tem sem postala bolj pogumna, da še naprej raziskujem, kaj naravnega še lahko ponudim učencem. Nedolgo nazaj me je prijetno presenetil posnetek Moje srečanje z brinom (Rebula, 2018), ki sem ga uporabila kot uvod v pogovor o ranljivosti. Ko sem postala bolj pogumna, sem v začetku ure učencem ponudila tudi preproste jogijske vaje. Znane so številne prednosti joge kot so izboljšanje motoričnih in koordinacijskih spretnosti, izboljšanja pljučne kapacitete, večja zbranosti, zavedanje in obvladovanje telesa, dvig samozavesti in telesne moči ter drže in še mnoge (Božič, 2012). Na internetu sem poiskala slike, jih natisnila in pripravila ležalne podloge. Ker tudi sama obiskujem jogo, sem učencem lahko posredovala nekaj začetnih navodil. Z mlajšimi učenci sem tako na začetku ure izvedla nekaj jogijskih vaj. Nekateri učenci so sami izrazili željo, da prvih nekaj trenutkov vsake ure nameniva tem vajam. Poleg zgoraj omenjenih prednosti jogijskih vaj, sama bistvo izvajanja kratkih asan na urah dodatne strokovne pomoči vidim predvsem v poglabljanju vezi z učencem. Smešno in zabavno je izvajati različne asane ter opazovati nerodnost, ki se dogaja. Navduši in spodbuja pa tudi opažanje napredka. Poleg tega so tu tudi spontani dotiki, ki zbližujejo. Zabavanje otrok ob jogijskih asanah in opažanja, da se ob njihovem izvajanju res sprostijo in koncentrirajo, me je spodbudilo, da bi našla še kaj podobno preprostega. Na internetu sem naletela na posnetke sproščanja z zvokom. Nekaterim učencem so te vaje zelo všeč in predstavlja zanimivo popestritev ure, predvsem kadar so napeti, imajo slabo koncentracijo, nemirni, utrujeni od dela ali neopredeljivo vznemirjeni. Ob zvoku iz posnetka tudi sama oba glasno izvajava te zvoke, kar deluje sproščujoče.

Za konec bi povzela še prednosti, ki sem jih prepoznala pri uporabi naravnih materialov na (prvih) srečanjih z učencem:

Za učenca:

  • ima čas, da se v svojem ritmu prilagodi, privadi, uskladi z novim učnim okoljem;
  • možnost spoznavanja drug drugega in približevanja na indirekten način (učenec se ima možnost izogniti prehitremu direktnemu razkrivanju sebe);
  • fokus pogovora je usmerjen stran od učenčevih težav (na katere je pogosto opozorjen že v razredu; učenčeva motnja ni osrednji predmet odnosa);
  • možnost povezovanja in iskanja skupnih interesov, zanimanj, izkušenj;
  • možnost soustvarjanja spoznavnega procesa (večja svoboda kot pri bolj strukturiranih dejavnostih);
  • krepitev pozornosti in koncentracije;
  • osredotočenost na tukaj in sedaj;
  • ozaveščanje zaznav in občutkov;
  • krepitev komunikacijskih spretnosti.

Za mene kot izvajalko:

  • priložnost za opazovanje otroka in prepoznavanje njegovih značilnosti;
  • čas za usklajevanje z otrokom (navajanje na otroka);
  • čas za prilagajanje tempa in vsebine dela oziroma pogovora;
  • čas za sprotno samopresojo zaznavanja in razumevanja učenca;
  • usklajevanje na otrokove načine odzivanja in na učenca osredinjen učni proces;
  • osredotočenost na tukaj in sedaj;
  • postavitev odnosne komponente v ospredje.

Prepoznala sem, da so naravni materiali in preproste telesne tehnike same po sebi tako bogate in se na naraven način dotikajo notranjosti vseh nas, da ob njih niso potrebne dodatne besede. Na drugi strani pa so naravni materiali lahko neskončno polje pogovora, kar še kako pride prav za tiste bolj nemirne otroke. Takrat nama pogovori o teh materialih pomagajo tudi spoznavati drug drugega. Sami naravni materiali so primernejši za prva srečanja, ko je otrok še na »preži« in je lahko v tišini. Jogijske tehnike, delo z glasovi pa lahko v uro vključimo kasneje, ko učenca bolj poznamo in lahko predvidimo ali ga take oblike dela ne bi spravile v preveč nelagoden položaj. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da poleg tega, da smo pri delu kreativni, je še pomembnejše, da smo uglašeni sami s seboj in, da v tistem kar delamo in ponujamo otrokom sami vidimo smisel in vrednost.

Literatura:

  1. Božič, U. (2014). Pravljična Joga: priročnik za vadbo joge za otroke, stare od 2 od 5 let. Ljubljana: Mladinska knjiga
  2. Čačinovič Vogrinčič, G., (2008). Soustvarjanje v šoli: učenje kot pogovor. Ljubljana, Zavod RS za šolstvo.
  3. Rebula, A. (2018). Moje srečanje z brinom. Video posnetek (Pridobljeno 12.2.2018)
  4. Slike za jogijske položaje (Pridobljeno 12.2.2018) http://www.lifehack.org/355326/12-illustrations-teach-kids-yoga-poses
  5. Zvoki za sproščanje: Tai Chi in Qigong Ljubljana – Šola zdravilnih kitajskih veščin https://www.youtube.com/watch?v=vSIRLrjeypg (Pridobljeno 23.3.2018)

clip_image002Slika 1. Na mizi naravne materiale menjavam, da je vedno znova zanimiva

Na mizi naravne materiale menjavam, da je vedno znova zanimiva.

O autoru Pogled kroz prozor

Digitalni časopis za obrazovne stručnjake, pišu ga učitelji i nastavnici.
Ovaj unos je objavljen u Uncategorized i označen sa , , , , . Bookmarkirajte stalnu vezu.