Najprej je bil dotik

katarina_semic

Katarina Semič

Povzetek

M20180112_101249oja letošnja skupina je živahna, glasna in nemirna. Otroci so ves čas v gibanju in se le redko ustavijo in umirijo. V želji po večji uravnoteženosti med aktivnimi in bolj umirjenimi dejavnostmi smo v naš vsakdan začele uvajati masažo v različnih oblikah.

V prispevku bom predstavila pomen dotika in opisala, kako masaža vpliva na naše otroke. Poleg tega bom opisala dejavnosti, s katerimi lahko vnesemo dotik oziroma masažo v našo rutino in tako, še dodatno, krepimo vez z otroki.

Ključne besede: dotik, masaža, ugodje, dajanje, sprejemanje

Kaj je dotik?

Dotik je nekaj najpomembnejšega, kar si lahko delimo z otrokom.

»Je sredstvo sporazumevanja, potrjevanja in izražanja. Daje nam identiteto in nam pomaga oblikovati samozavest in pozitivno samopodobo. Dotik druge osebe nam kaže, da smo zaželeni.« (Mumford 2006, str. 11)

20180316_102855Vsi ljudje hrepenimo po dotiku, saj se pri tem izloča hormon oksitocin, ki povzroča občutek sreče in zadovoljstva. Pravijo, da je dotik oblika družbenega veziva, saj povezuje in krepi vezi ter spodbuja občutek zaupanja. Vemo tudi, da je dotik nujno potreben za človeški razvoj. Spomnimo se samo raziskav, opravljenih v ameriških in romunskih sirotišnicah. Tam je bilo sicer za novorojenčke ustrezno poskrbljeno, vendar jim je, zaradi pomankanja osebja, primanjkovalo dotikov. Posledično je prihajalo do upočasnitve rasti, pojava kompulzivnega zibanja s ciljem samotolažbe in umiritve ter tudi do smrti. Ko pa so zaposlili dodatne negovalke, ki so imele dovolj časa, da so otroke pestovale in se z njimi igrale, se je smrtnost močno znižala. (Linden 2015)

Čeprav danes vemo, kako pomemben je dotik za človeka, nam še vedno nekaj preprečuje, da bi na tem področju naredili večje spremembe. Sploh pa, če tega nismo bili deležni v otroštvu. (Kralj 2014)

»V svetu, kjer je vse več dražljajev in vedno manj obzirnosti in kjer miselne dejavnosti izpodrivajo telesne, pa nam ravno masaža omogoča, da ostanemo v stiku s svojim telesom in ga v popolnosti začutimo.« (Mumford 2006, str. 11)

Kaj je masaža?

»Masaža je oblika povezanih dotikov. Z rokami ali drugimi deli telesa, kot so podlakti ali komolci, drsimo čez kožo in pritiskamo na mišice v zaporedju prijemov, kot so različno božanje, drgnjenje, gnetenje in pritiskanje.« (Mumford 2006, str. 10)

20180404_102558Masaža je primerna za vse. Je proces, ki ga maser sproži in na katerega se masiranec odzove. Med masažo se dva človeka približata drug drugemu. Med njima steče posebna energija. Poleg tega pa ima masaža ogromno koristi: pomirja, sprošča, zbližuje, daje občutek ugodja ter blaži občutek tesnobe, vzpostavlja zaupanje ter poveča zavedanje o lastnem telesu.

»Ob masaži se otrok nauči prepustiti se varnemu dotiku, se koncentrirati na občutek v telesu, hkrati pa prek govora in poslušanja razvija človečnost in empatijo. Masiran otrok ve, kaj je zdrav, ljubeč dotik in kako ga občuti. Ob tem se počuti varen in nauči se pogovarjati o tem, kaj občuti.« (Božič Križaj, Kurent 2015, str.187)

Seveda pa se na masažo vsak odzove drugače. Zlasti na začetku je pomembno, da smo prilagodljivi in da upoštevamo masirančeve potrebe in želje. Bistvo je v tem, da mora biti tisti, ki masira, pripravljen dajati, masiranec pa sprejemati.

Opredelitev problema in začrtani cilji

Kot sem že omenila v povzetku, je naša letošnja skupina precej živahna. Imamo 19 otrok, starih od 1 do 4 leta. S sodelavkami smo imele občutek, da ni pravega ravnovesja med zelo živahnimi in bolj umirjenimi dejavnostmi. Zdelo pa se nam je, da je tudi za otroke to zelo pomembno.

Odločile smo se, da poskusimo z masažo, saj smo iz lastnih izkušenj vedele, da deluje zelo sproščujoče. Ko smo željeno dejavnost nekoliko razčlenile in razširile, smo ugotovile, da je bistvo masaže dotik. Dotika pa je v vrtcu že kar veliko:

  • Ob prihodu v vrtec otroka pocrkljamo, stisnemo in po potrebi potolažimo.
  • Tekom dneva se v različnih priložnostih na različne načine vsaj bežno dotaknemo naših otrok.
  • Ko previjamo najmlajše, je dotik nujen. Dodamo pa še kakšno prstno igro oziroma bibarijo.
  • Na sprehodih in ob igrah se držimo za roke.
  • Ob počitku otroke božamo.

Vendar ti dotiki niso dovolj. Zato smo si začrtale kar nekaj ciljev, ki smo jih nato skušale doseči ravno z masažo.

Cilji:

  1. Otrok se sreča z dotikom (masažo) kot virom ugodja in se uči sprejemati in dajati.
  2. Otrok spoznava in se zaveda lastnega telesa.
  3. Otrok spoznava telesa drugih otrok.
  4. Otrok se sprosti in umiri.
  5. Otrok razvija vztrajnost in prstne spretnosti.

Aktivnosti za doseganje ciljev

Dotika smo se lotile precej na široko. Otrokom smo najprej ponudile dejavnosti, ob katerih so občutili neko posebno vrsto ugodja (senzorične dejavnosti). V večje plastične posode smo stresle različne snovi: fižol, koruzni zdrob, ječmen in dodale še nekaj pripomočkov (žličke, lončke). Nato smo otrokom prepustile prosto pot pri igri s tem. Otroci so bili navdušeni. Z materiali bi se igrali v nedogled. Eksperimentirali so na različne načine: polnili in praznili so lončke, sipali, šteli, mečkali, skrivali dlani pod snov, včasih tudi poskusili z jezički,… Zanimivo – ta dejavnost je najbolj pritegnila ravno otroke, ki so navadno najbolj nemirni in ne morejo dlje časa sedeti. Pri tej dejavnosti pa so lahko vztrajali tudi do 45 minut.

Naslednje, kar smo jim ponudile, je čutna pot. Na lesene deske in plastične pos20180404_103528ode smo nalepile ali jih napolnile z različnimi materiali (ploščicami, peno, lesenimi kroglicami, vato, fižolom, koruznim zdrobom, ječmenom, vodo), da bi priklicale različne občutke (trdo/mehko, mrzlo/toplo, gladko/hrapavo, mokro/suho,…). Otroci so bosi hodili po tem in tudi tokrat je bil učinek enkraten. Uživali so in se hkrati čudili različnim občutkom ob stiku z različnimi materiali.

Ko smo bili v jutranjem krogu, sem otroke vodila skozi samomasažo. Najprej smo si pregnetli čelo, nato še lička in nos, pomečkali smo še brado in ušesa, nato pa zmasirali lasišče. Nadaljevali smo tako, da je vsak zmasiral svojo levo in nato še desno roko pa seveda še nogi.

20180404_110557Po končani samomasaži smo sedli na tla v krog in se obrnili tako, da je vsak otrok gledal soseda v hrbet. In tako smo začeli masirati prijatelja po hrbtu in lasišču. Hkrati smo torej masirali in bili masirani (dajanje in sprejemanje). Otrokom je bilo najprej čudno, nato pa so se začeli zabavati in uživati v tem.

Dejavnost sem nadgradila tako, da so si otroci sezuli copate, jaz pa sem jim masirala podplate. Mislim, da je bil ta trenutek najbolj »močen«. Presenetili so me njihovi obrazi – najprej izraz začudenja ob očitno nepoznanem občutku in takoj za tem nasmešek in izraz ugodja. Takrat sem dobila občutek, da gremo v pravo smer.

Tako smo naše masaže samo še nadgrajevale. Najprej smo v jutranjem krogu dodale igro »Gnetenje testa« in »Dež«. To sta masaži iz knjige Igre: masaže in sprostitve za otroke od Gordane Schmidt. Pri teh masažah je lahko več otrok masiralo enega. Tudi to jim je bilo zelo všeč.

Nazadnje smo dodale še pripomočke za masažo (različne lesene kroglice, ki so temu namenjene). Otroke je novost pritegnila.

Evalvacijski zaključek

Na tej naši poti raziskovanja smo prišli tudi do določenih ugotovitev:

  • Za masažo potrebujemo prijeten, udoben kotiček.
  • Bolje je, če ugasnemo luči in poslušamo sproščujočo glasbo.
  • Sezujemo copate.
  • Dejavnost mora potekati v manjših skupinah.

V minulih mesecih smo tako preizkušali in uživali v različnih masažnih tehnikah. Glede na rezultate bomo s tem tudi nadaljevali.

Ugotavljamo, da je masaža otrokom prijetna, zabavna, sproščujoča in pomirjujoča. Občutek imamo, da se s to dejavnostjo še bolj povežemo z otroki, saj postanemo me bolj senzibilne, oni pa nam še bolj zaupajo. Opažamo tudi, da si najbolj želijo masaže ravno izredno nemirni otroci. Predvsem pa nas veseli, da otroci sami pridejo k nam in prosijo (verbalno ali neverbalno) za dotik – lahko je to objem, božanje ali prav masaža. Ob tem jim ni nerodno ali nelagodno.

Tudi odrasli bi se morali zgledovati po njih.

Literatura

  1. Božič Križaj, U. in Kurent, M. (2015). Mini joga in masaža. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
  2. Kralj, T. (2014). Brez dotika nas ne bi bilo. Viva, portal za boljše življenje (splet).
  3. Kurikulum za vrtce. Predšolska vzgoja v vrtcih. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport in Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
  4. Linden, D. J. (2016). Dotik: znanost dlani, srca in uma. Ljubljana: Založba UMco.
  5. Mumford, S. (2006). Masaža za sprostitev in zdravje. Tržič: Učila International.
  6. Schmidt, G. (2008). Igre: masaže in sprostitve za otroke. Primeri usmerjene gibalne dejavnosti. Priročnik za Metodiko plesne vzgoje. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Oddelek za predšolsko vzgojo.

Motivacija za branje pri učencih z disleksijo

lucija ademoski

Lucija Ademoski

Uvod

Otroci z disleksijo sodijo v posebno skupino oseb s specifičnimi motnjami učenja, kot so bralno – napisovalne učne težave. »Težave se lahko kažejo tudi na področju hitrosti predelovanja informacij, na področju kratkoročnega spomina, pravilnega zaporedja, slušne in/ali vidne zaznave, govorjenega jezika in motoričnih spretnosti. Povezana je zlasti z obvladovanjem in uporabo pisnega jezika, ki vključuje abecedni, številčni in glasbeni sistem simbolov. Motnje lahko prizadenejo enega ali več psiholoških procesov: pozornost, spomin, jezikovno procesiranje, časovno-prostorsko organizacijo informacij, orientacijo. /…/ Prevladuje pa spoznanje, da je disleksija dedna ter z leti ne mine, pač pa spremlja osebo vse življenje.« (Dolgan Petrič, 2007, str. 73) Disleksija zajema širok spekter motenj v branju in pisanju, vendar se vse motnje ne pojavljajo pri vsakem posamezniku.

Prepoznavanje težav

Otroke dislektike lahko razdelimo v dve skupini:

  1. začetne bralce, pri katerih želimo preprečiti pojav odpora do branja, zato je zelo pomembno, da jim čim prej ponudimo v branje literaturo, čim bolj prilagojeno njihovim bralnim potrebam,
  2. otroke, ki do branja že imajo odpor.

Učni primanjkljaji oz. težave se lahko pri njih pojavljajo v različnih kombinacijah in jakostih. V branje in pisanje morajo vložiti veliko več truda kot njihovi vrstniki in se zato hitreje utrudijo. Kljub temu, da berejo pravilno, ne razumejo vsebine prebranega. Branje se jim upira in ga odklanjajo. Težko prepoznavajo in razlikujejo črke, še posebej tiste, ki so si podobne po obliki (b/d, c/č, s/š, p/b) in obračajo zloge. Z velikim naporom sledijo večjemu številu informacij in si težko zapomnijo nove pojme. Medtem ko so lahko zelo uspešni na posameznih področjih (matematika, likovna umetnost, glasbena umetnost …) pa se na področju branja soočajo s težkimi ovirami, strahovi in neuspehom. Učenci, ki berejo težko, zato posledično tudi manj berejo in so nemotivirani. Svoje motnje se zgodaj zavejo in se branju izmikajo. Pravočasna skrb za bralno motivacijo je zato zelo pomembna. V želji po doseganju lažjega in prijetnejšega šolanja jim je treba pomagati odpraviti odpor do pisane besede in postopno vzbuditi ljubezen do branja. Učenci potrebujejo veliko spodbud in prilagoditev, ki jim branje olajšajo, obenem pa vzbudijo njihovo radovednost pri odkrivanju neznanega. Knjige jim je treba približati s sistematičnim, drugačnim in njim prijaznejšim načinom dela.

Zelo pomembno je zgodnje odkrivanje motenj branja že v začetnih letih opismenjevanja oz. v prvem triletju osnovne šole. Veščino branja, ki je osnova za uspešno učenje, odrasli prevečkrat dojemamo kot nekaj samoumevnega. Bistvo branja ni le poznavanje črk in njihovo povezovanje v zloge, besede in daljša besedila, ampak tudi razumevanje prebranega gradiva in njegova koristna uporaba. Branje je spretnost, ki se izboljšuje z vajo. Včasih pa, kljub vajam, otroci branja ne avtomatizirajo in ga zaradi neuspešnosti začnejo odklanjati. Avtomatizirana tehnika branja pa je pogoj za kasnejše branje z razumevanjem.

Metode dela in motivacija

Otrok ne smemo siliti h glasnemu branju pred razredom. Svoje branje z razumevanjem naj nadgradijo z igro vlog, s katero si utrjujejo samozavest. Otroci naj berejo takšno gradivo, ob katerem bodo uživali. Vseeno je, ali je to leposlovje ali pa poljudnoznanstveno gradivo. Pri branju naj si pomagajo s prstom, kartončkom, barvnim ravnilom ali z očali z barvnimi lečami. Pomembno je le, da branje doživljajo kot prijetno aktivnost, ob kateri se nasmejijo, prijetno vznemirijo, gradivo pa jih spodbudi k nadaljnjemu trudu in premagovanju težav. Okolje, v katerem se srečujejo s knjigo, naj bo prijetno in udobno. V njem naj bo deležen drobnih pohval za svoja prizadevanja, s katerimi si bo okrepil samozavest, lažje vstopal v interakcijo s sovrstniki, sčasoma pa si upal kaj prebrati tudi na glas.

Večina takšnih učencev pri začetnem učenju branja potrebuje ustrezno pomoč: nekateri pri usvajanju samih tehnik branja in njihovi avtomatizaciji, drugi pa pri usvajanju razumevanja prebranega. Branje jim moramo približati z različnimi oblikami branja (sestavljanje besedila iz posameznih delov, iskanje ustrezne ilustracije k prebranemu besedilu, igranje družabnih iger, poslušanje zgodb, ki jih na glas beremo knjižničarji, učitelji ali starši doma). (Lušina, 2007)

Pri otrocih, ki že imajo razvit velik odpor do branja, je naprej treba prekiniti krog odpora. Ponudimo jim lahko teden dni bralnega odmora. V tem času naj jim berejo drugi, tej fazi pa naj sledi tretji korak, ko otroci sami prevzamejo pobudo za branje, ne da bi bili v to prisiljeni. Berejo naj krajše humorne sestavke, basni, uganke, pesmice, plakate, rešujejo naj uganke in besede črkujejo. V pomoč so nam lahko humorne podloge besednih iger v slikanicah za dislektike (Medo reši vsako zmedo, Črviva zgodba, O polžku, ki je kupoval novo hišico …), ki jih spodbudijo, da knjige v celoti preberejo. Zaradi primernega besedila in ilustracij jih otroci laže berejo, hkrati pa spoznajo, da se z napačno prebranimi besedami pomen besedila povsem spremeni.

Notranja motivacija izhaja iz posameznikove notranje želje, radovednosti in potrebe po branju. Zunanji motivacijski dejavniki (nagrade, pohvale, ocene) pa vodijo k izogibanju branja, če potrditve izostanejo, ali niso v okviru pričakovanega. Motiviran bralec si želi brati in knjige izbira po lastni presoji in interesu. Učence z bralnimi težavami lahko motiviramo najprej z izborom ustreznega gradiva, ki bo vsebinsko in oblikovno prilagojeno njihovim potrebam in jih bo pritegnilo k branju. Pozorni moramo biti, da bo vsebina bralnega gradiva primerna otrokovim bralnim zmožnostim, besedilo enotno oblikovano z dovolj velikimi in razločnimi črkami enake velikosti (kombinacija tiskanih in pisanih črk je za učence zelo moteča) s kratkimi in jasnimi stavki, besede naj ne bodo pisane v vijugah ali navpično, vrstice naj bodo poravnane na levem robu, ilustracije naj bodo tople in privlačne ter dovolj odmaknjene od besedila, da ne motijo pri branju, površina papirja brez premaza, kontrast med črkami in ozadjem pa naj bo dovolj razločen. (Peruš Marušič, 2007)

Zaključek

Učenci naj si zastavijo lastne cilje (ločiti črke, ki so si podobne po obliki, povečati hitrost branja, razumeti prebrano, zmanjšati napor med branjem …), ob katerih bodo motivirani za nadaljnje delo. Otrokovih težav z branjem se morajo zavedati tako starši kot učitelji in s skupnimi napori delovati v smeri njihovega odpravljanja oz. vsaj ublažitve.

Knjižnica ima kot nevtralen prostor v šoli zelo pomembno vlogo pri razvoju bralne motivacije. V sodelovanju s specialnimi pedagogi lahko šolski knjižničar znatno vpliva na premostitev bralnih težav. V knjižničnem okolju z udobnimi bralnimi kotički se takšni učenci radi družijo z vrstniki brez prisile, dokazovanja in ocenjevanja.

»Vsi otroci, še posebej pa tisti, ki imajo bralne težave, morajo imeti možnost, da začutijo veselje ob poslušanju pesmi in zgodb, ki jim jih prebirata učiteljica ali knjižničarka ali jih preberejo sami s pomočjo učiteljice, knjižničarke, staršev. Zato naj bodo del zbirke za učence tudi otroške pesmice, knjige, prirejene za lažje branje, slikanice in revije. Tudi neknjižno gradivo ima pomembno vlogo pri premagovanju bralnih težav.« (Klavž Dolinar, 2007, str. 87)

S svojo prijaznostjo, potrpežljivostjo, z nevsiljivim svetovanjem, ustreznim izborom knjižnega in neknjižnega gradiva, s prilagojenim seznamom za bralno značko in domače branje je šolski knjižničar lahko v veliko oporo in spodbudo vsakemu učencu s tovrstnimi učnimi težavami. Knjige naj jim predstavi kot nekaj lepega in poučnega ter jih navaja na zbrano poslušanje. V šolski knjižnici naj bo vedno dobrodošel, ne glede na to, kakšen bralec je. S postopnim razvijanjem bralnih navad naj mu omogoči, da branje zanj postane nekaj prijetnega, ga vzljubi ter se ga več ne boji.

Literatura

  1. Dolgan Petrič, M. (2007). Knjižnične storitve za uporabnike s posebnimi potrebami. Šolska knjižnica, XVII, št. 2, str. 72-78.
  2. Klavžar Dolinar, M. (2007). Kako izboljšati branje pri učencih z bralnimi težavami. Šolska knjižnica, XVII, št. 2, str. 86-89.
  3. Lušina, I. (2007). Kako približati branje osebam s težavami pri branju. Šolska knjižnica, XVII, št. 2, str. 79-85.
  4. Peruš Marušič, B. (2007). Specialna pedagoginja s šolsko knjižničarko v šolski knjižnici. Šolska knjižnica, XVII, št. 2, str. 90-94.

Dani medijske pismenosti

marina_mirkovic

Marina Mirković

Medijska pismenost jedna je od ključnih vještina za život u 21. stoljeću, potrebna djeci i odraslima, kako bi znali medije koristiti za svoje i opće dobro. Sa željom da što više djece dobije priliku upoznati se s osnovama medijske pismenosti, Agencija za elektroničke medije i Ured UNICEF-a za Hrvatsku, pod pokroviteljstvom Ministarstva kulture i Ministarstva znanosti i obrazovanja, u suradnji s brojnim partnerima i medijskim kućama pokrenuli su Dane medijske pismenosti. Od 19. do 21. travnja 2018. godine, ali i tijekom cijele druge polovice travnja pa i početkom svibnja odvijale su se  brojne aktivnosti i događanja kojima je cilj bio informirati i educirati djecu, roditelje, nastavnike i odgojitelje o toj važnoj temi i vještini. U Tehničkoj školi, Požega priključili smo se kroz brojne aktivnosti ovom obilježavanju i edukacijama.

Kroz nastavu računalstva učenici su obilježili Dane medijske pismenosti te jedan nastavni sat posvetili rješavanju pripremljenih zadataka i kvizova sa portala medijskapismenost.hr te time sudjelovali u medijskom opismenjavanju djece u hrvatskim školama.

Prilog 1 – priručnik s nastavnim materijalima za sat medijske pismenosti u srednjoj školi

Tehničku školu u Požegi 26. travnja 2018. godine posjetili su glavni urednici i voditelji medijskih kuća: Radio Vallis Aurea, Kronika Požeško-slavonska i Soundset Požega.

Soundset Požega, županijski radio Požega predstavila je gospođa Danijela Oroz, voditeljica programa. Radio Vallis Aurea predstavio je glavni urednik, gospodin Slavenko Čuljak (bivši učenik Tehničke škole). O Kronici Požeško-slavonskoj, koja je tjednik i ima web izdanje, govorio je glavni urednik, gospodin Vladimir Protić. Ove medijske kuće imaju manji broj djelatnika i žao im je što se nitko od njih ne bavi istraživačkim novinarstvom kao oblikom novinarstva čijim objavljivanjima prethodi dugotrajno, detaljno i sveobuhvatno istraživanje.

Gosti su učenicima prenijeli svoja iskustva u radu. Prisjetili su se svojih prvih članaka i komentara. Gospodin Protić prvi članak napisao je kao srednjoškolac. Slavenko Čuljak je nakon srednje škole krenuo s radom na radiju.

Slika 1Slika 2Slika 3Slika 4Slika 5
Slika 1, Slika 2, Slika 3, Slika 4, Slika 5: Susret učenika Tehničke škole u Požegi s glavnim urednicima i voditeljima požeških medija

Gosti su posvetili pažnju temi nastavnih materijala za učenike od 1. do 4. razreda srednje škole a to su lažne vijesti i dezinformacije u medijima. Riječ je o vrlo aktualnoj temi koja u posljednje vrijeme privlači osobito veliku pozornost stručnjaka, ali i šire javnosti. Cilj je lažnih vijesti, koje se zapravo zasnivaju na nepostojećim ili iskrivljenim „činjenicama“, zavaravanje i manipuliranje publikom. Mediji i suvremene informacijske i komunikacijske tehnologije samo su olakšale i ubrzale dijeljenje takvih informacija pa su i posljedice dalekosežnije.

Učenici su priznali da rijetko slušaju radio i čitaju tiskane novine. Sve događaje i vijesti prate putem internetskih portala odnosno društvenih mreža.  

U zajedničkom druženju u kojem su sudjelovali učenici 2.b i 2.e razrednog odjela prisjetili smo se i starog „Požeškog lista“, a gospodin Protić je svima prisutnima podijelio najnovije tiskano izdanje Kronike Požeško-slavonske.

Obilježavajući Dane medijske pismenosti, učenici Tehničke škole 8. i 9. svibnja 2018. godine posjetili su požeške medijske kuće: Radio Soundset Požega, Radio Vallis Aurea i Kroniku Požeško-slavonsku. U posjetu, za vrijeme nastave računalstva, sudjelovali su učenici 1.e, 1.f i 2.e razrednog odjela, članovi INFO kluba Tehničke škole te profesori Davor Ljubić, Hrvoje Mikolčević i Marina Mirković. Bilo je uzbudljivo ući u moderan tonski studio kao  i vidjeti razne uređaje koji pomažu u tisku brojnih sadržaja.

Radio Soundset Požega je najstariji radio naše Požeško – slavonske županije. Slušateljima pruža informacije, zabavu i glazbu kroz pažljivo posložen program kojeg osmišljavaju i vode tri djelatnika. U radu koriste suvremenu opremu odnosno digitalni program koji slaže glazbu i pomaže u vođenju rasporeda emisija. Učenike je s poslom voditelja programa upoznala gospođa Danijela Oroz uz pomoć gospodina Mladena Topića.

Slika 6Slika 7Slika 8
Slika 6, Slika 7, Slika 8: Posjet učenika Radiju Soundset Požega

Radio Vallis Aurea djeluje od 1994. godine, a Slavenko Čuljak, glavni urednik, radi na njemu od početka i učenicima je bio domaćin u predstavljanju njihova rada. Opremljeni su najkvalitetnijim broadcast uređajima te slušateljima i klijentima pružaju vrhunsku uslugu. Automatizacijom i modernizacijom programa postali su jedan od najmodernijih radija u Slavoniji. Novi suvremeni tonski studio privukao je pažnju učenika. RVA ima 6 djelatnika i timskim radom ostvaruju zadatke potrebne za neometani rad programa: vijesti, snimanja uživo, reklamni spotovi, glazba. Uskoro slave svoj 24. rođendan uz koncert u gradu. Poželimo im još mnogo uspješnih godina u eteru!

Slika 9Slika 10Slika 11
Slika 9, Slika 10, Slika 11: Posjet učenika Radiju Vallis Aurea, Požega

Projekt «Kronika» požeško-slavonska, neovisni tjednik na području županije Požeško-slavonske pokrenut je 2001. godine. Bili smo u posjetu dok se završavala priprema za tisak 818. broja u kojem su objavljena i dva članka vezana za našu školu. Tjednik Kronika Požeško-slavonska koja ima tiskano i web izdanje kronološki prati sva zbivanja na cijelom području Požeštine od političkih, gospodarskih, poljoprivrednih, kulturnih i sportskih djelatnosti. Nju priprema obiteljska tvrtka u kojoj je zaposleno 6 članova obitelji Protić. Glavni urednik je gospodin Vladimir Protić. Kroz obilazak tvrtke vodili su nas  grafički urednici Lana Protić Malbašić i Alen Protić.

U okviru njihove Agencije za marketing i izdavaštvo “Kruna”, nude oglašavanje i reklamiranje obrta, poduzeća ili djelatnosti. Pružaju mogućnost oglašavanja na jumbo tablama raspoređenim na lokacijama u Požeštini, kao i oglašavanja u internet izdanju „Kronike“ u obliku bannera. Vidjeli smo izradu naljepnica, ali i pripreme tiska na majicama za maturante. U tome im pomažu brojni uređaji, svaki sa svojom posebnom ulogom u tiskarskoj proizvodnji. Veliku pažnju posvećuju tradicionalnim običajima Slavonije te su osnovali Udrugu za baštinu, kulturu i turizam „Požeški čuvari baštine“ Požega koja kroz brojne manifestacije popularizira stare običaje, obrte i jela. Budući da je 2018. Europska godina kulturne baštine, nadamo se nekom zajedničkom događanju.

Slika 12Slika 13Slika 14Slika 15Slika 16
Slika 12, Slika 13, Slika 14, Slika 15, Slika 16: Posjet učenika Agenciji za marketing i izdavaštvo “Kruna“, Požega

Gospodin Slavenko Čuljak istaknuo je međusobnu suradnju ovih medijskih kuća, unatoč poslovnoj konkurenciji. Drago nam je što su učenici mogli uvidjeti važnost suradnje u kreiranju i stvaranju sadržaja. Posebno nas veseli što se ovi mediji brinu i objavljuju o događanjima i uspjesima u našoj školi. Hvala im što su nam omogućili ove posjete.

Vjerujemo da ćemo idućih školskih godina u daljnjoj suradnji razviti zanimljive projekte iz medijske pismenosti.

Odjava prehrane preko spleta v osnovni šoli

natasa_dovzan

Nataša Dovžan

Na naši šoli smo se zaradi lažjega, hitrejšega in enostavnejšega načina odločili, da uporabimo aplikacijo za odjavo šolske prehrane otroka preko spleta.

V preteklih šolskih letih je bila praksa za prijavo in odjavo prehrane za otroka takšna, da so starši želje oziroma svoje odločitve sporočali telefonsko. Nato si je poslovna sekretarka šole, ki je praviloma sprejela klic, zabeležila vse telefonske klice, jih skrbno pisala in po določeni uri vsakodnevno usklajevala s šolsko kuhinjo. Za vsa ta opravila je bilo porabljenega veliko časa, natančnosti in usklajevanja.

Po natančni analizi, medsebojnih razgovorih in predlogih, smo se odločili poskusiti uvesti sistem, ki bi bil prijaznejši, učinkovitejši in natančnejši. Ideja, ki smo jo zasledovali je bila elektronsko vodenje prehrane. Ravnateljica šole nam je pri tem stala ob strani in podprla našo najboljšo možno rešitev.

Za izvedbo samega projekta smo se povezali s podjetjem eAsistent, kjer so nam ponudili uporabo njihove nove aplikacije – modula.

Preden smo začeli z uporabo aplikacije in se dokončno odločili za spremembo sistema šolske prehrane, smo na šoli izvedli anketo. Starše smo v anketi povprašali o njihovem mnenju, o dostopu do interneta in če bi bili pripravljeni uporabljati spletno aplikacijo. Rezultati so bili zelo pozitivni, kar tudi prikazuje spodnja tabela.

Tabela 1. Rezultati ankete šolske prehrane

tablica

graf

S tem ko smo pridobili pozitiven odziv staršev je bila odločitev še toliko lažja. Povezali smo se s podjetjem eAsistent, ki tudi sicer konkretno naši šoli zagotavlja nekatere druge računalniške aplikacije – module. S prevzemom modula smo bili že na začetku naše poti.

Šolska administratorka celotnega sistema je najprej določila pravice za zaposlene v kuhinji, kjer so imeli dostop samo do določenega dela modula.

Tudi poslovni sekretarki šole je bilo potrebno dodeliti pravice. Pred uvedbo sistema je poslovna sekretarka morala vnesti vse podatke o učenčevih obrokih, regresirani prehrani in subvencijah. Ko je bil sistem vzpostavljen, je s svojimi pravicami lahko spremljala obroke in povezavo z izdelavo položnic. To je omogočilo hitrejše, lažje in elegantnejše delo.

Po vsem tem smo v okviru šole testirali kako poteka odjava prehrane. S testiranjem smo ugotovili, da je rešitev ugodna, praktična in uporabna . Po tej ugotovitvi je bilo potrebno le še obvestiti starše z novim načinom uporabo novega sistema odjave šolske prehrane.

Testiranje in izvedba

Starši so z uporabniškimi imeni in gesli, ki naj bi jih skrbno shranili vstopili v aplikacijo. Poskusni mesec je prinesel zelo pozitivne rezultate. Starši so imeli možnost odjave preko telefona in spletne aplikacije. Tako so počasi spoznavali sistem dela. Na spletni strani šole smo objavili natančna navodila za vstop in uporabo, ravno tako smo bili za vse nejasnosti dosegljivi na elektronskem naslovu in telefonu. Po mesecu dni testiranja smo prešli na odjavo preko spletne aplikacije in starše, ki so telefonično odjavljali prijazno povabili k odjavi preko spleta. S tem je modul zaživel in starši v zelo kratkem času niso imeli nobenih težav več. Po treh mesecih uporabe smo začeli ugotavljati prednosti in slabosti tega sistema.

Prednosti in slabosti

PREDNOSTI SISTEMA SO:

  • Starši sami spremljajo odjavo prehrane in mesečno vidijo ceno, ki jo bo potrebno odšteti za prehrano.
  • Odjavo je potrebno zaradi lažjega dela izvesti do 7.30 ure dopoldan.
  • Starši imajo nadzor nad tem, kdaj bo njihov otrok odsoten in že v naprej lahko odjavijo prehrano.
  • Za vsakega otroka imajo svoje uporabniško ime in geslo.
  • Podatki s strani staršev so preverljivi.
  • Ni več telefoničnega odjavljanja in prenašanja informacij, ter usklajevanja s kuhinjo.
  • Modul je povezan z modulom za plačilo položnic.

SLABOSTI SISTEMA SO:

  • Možnosti prijave na prehrano še ni omogočena v modulu (to pride v poštev predvsem na predmetni stopnji ko učenci niso naročeni mesečno na prehrano).
  • En odstotek staršev še nima internetnega dostopa (kar je sicer zanemarljivo; ob tem je potrebno poudariti, da sistem omogoča telefonsko odjavo).

Sklepna misel

Vsaka sprememba pusti na človeku neko sled. Določene so dobre, nekatere nas zmedejo, nekaterih nas je strah. Strah in zmeda pa sta veliko manjša, če se na te spremembe ustrezno pripravimo in ustrezno pripravimo tudi ostale vpletene v sistem. Po našem mnenju je naš primer dober zgled, seveda pa bomo tudi v prihodnje spremljali izvajanje novega sistema prijave šolske prehrane in se s popravki in prilagoditvami odzivali na ugotovitve.

Krompir, ali si res zdrav zame?

Od semena do zrna

sasa_klemenc

Saša Klemenc

Uvod

Vse premalo se zavedamo, da smo ljudje del narave in da smo odvisni od nje. Zato je še kako pomemben pravilen, spoštljiv in odgovoren odnos do vsega živega. Le-ta pa v današnjem hitrem tempu življenja, ne pride kar sam po sebi. Vedenje in spoštljiv odnos do narave sta stvar vzgoje (Katalinič, 2010). V sklopu projekta »Eko-šola« smo v mesecu januarju z učenci 1. In 5. razreda pričeli s sajenjem krompirja v zunanjo gredico. Učenci 1. razreda so tako že v zgodnjem obdobju dobili izkušnjo s saditvijo, spremljanjem in z opazovanjem rasti živega-krompirja. Pred saditvijo so učenci podali svoja vedenja, svoje predizkušnje o krompirju. Učenci 5. razreda so mlajšim učencem podali že znana in neznana dejstva o krompirju (rasti, sajenju, tleh in rastišču, oskrbi, nabiranju, shranjevanju …). Napisali in ilustrirali so tudi kreativno zgodbico o krompirju. Glavna dejavnost ni bila samo pridobivanje novih znanj in veščin o krompirju, temveč tudi spremljevalne dejavnosti: gradnja zdravih medsebojnih odnosov in razvijanje kompetenc zdrave komunikacije (petošolci so bili »mentorji« prvošolcem). Ob opazovanju rasti krompirja so odkrivali tudi pastirske igre naših babic in dedkov ter poizkusili njihovo najljubšo jed iz mladosti. Petošolci so izvedli anketo med pridelovalci, prodajalci ter porabniki krompirja. Te izsledke so primerjali z literaturo in ugotovili, da je krompir res zdravo živilo. Dokazali so, da je to dobrodejna hrana za prebavila, koristen vir rudnin, zaščitna hrana proti raku, trajna pomoč za zdravo kri in ožilje (Bridgestone, 2012).

Cilji in metode

Globalni cilj projekta »Krompir, ali si res zdrav zame?«: Raziskati (preko različnih virov: ustni, pisni, opazovalni…) pogoje za rast krompirja, preučiti njegovo hranilno ter uporabno vrednost.

Cilji:

Učenci

  • spoznajo osnovne pogoje za rast krompirja ,
  • opazujejo, skrbijo za rast krompirja v daljšem časovnem obdobju,
  • spremljajo in spoznavajo naravne zakonitosti življenja,
  • pridobivajo spoštljiv in naklonjen odnos do narave, do naše lokalno pridelane hrane,
  • krepijo zdrave medsebojne odnose,
  • spoznavajo stare igre naših babic,
  • spoznavajo kulinarične posebnosti priprave jedi iz krompirja.

Metode:

Uporabljene so bile metode opazovanja, intervju, anketiranja, pogovora, čutnega zaznavanja, doživljanja in lastne aktivnosti ter metoda igre.

Diskusija

Pred sajenjem krompirja so učenci 1. razreda podali svoja predvidevanja, predznanja in izkušnje, ki jih imajo o krompirju in njegovi rasti. V raziskavi je sodelovalo 24 učencev, od tega 14 dečkov in 10 deklic. Na prvo zastavljeno vprašanje: »Kje dobimo krompir?« so odgovorili sledeče: 12 učencev je menilo, da krompir dobimo na polju, 7 v trgovini, 3 na vrtu in 2 v cvetličarni. Nad njihovim znanjem sem bila prijetno presenečena in vesela. Sklepala sem, da bo večina učencev menila, da krompir dobimo v trgovini.

clip_image002

Na drugo zastavljeno vprašanje: »Kdaj mislijo, da bo zrastel naš krompir?« so odgovorili sledeče: 8 učencev je menilo, da bo krompir zrastel poleti, 6 pozimi in jeseni, 4 spomladi in 2 učenca v času krompirjevih počitnic. Odgovor » v času krompirjevih počitnic« lahko združimo z odgovorom jeseni, saj učenca nista vedela, da so krompirjeve počitnice jeseni. Iz odgovorov lahko sklepamo, da so bili učenci predvidevali, da bo krompir zrastel v toplejših mesecih (poleti in jeseni).

clip_image004

Na tretje vprašanje: »Ali bo krompir zrastel decembra?« so odgovorili: 23 učencev je menilo, da krompir meseca decembra (pozimi) ne bo skalil. Če primerjamo zgornje vprašanje lahko sklepamo, da vsi učenci ne poznajo mesecev v letu oz. jih ne znajo razvrstiti v letne čase.

clip_image006

Na četrto vprašanje: »Kdaj pobiramo krompir?« so odgovorili sledeče: 10 učencev je menilo, da krompir pobiramo jeseni, 7 poleti, 2 pozimi, 0 spomladi in 5 v času krompirjevih počitnic. Tudi tu lahko odgovor v času krompirjevih počitnic združimo z odgovorom jeseni. Več kot polovica učencev je pravilno napovedala svoj odgovor.

clip_image008

Rast krompirja smo opazovali skupaj z učenci 5. razreda. Vsak mesec smo beležili spremembo rasti, temperaturo zraka in prsti. Zapisovali smo tudi podatke o vremenu (temperaturo zraka, vlažnost, zračni pritisk, prisotnost padavin in vetra). Opazovanje in beleženje podatkov je trajalo od meseca januarja do meseca maja. Učenci so ugotovili, da krompir v mesecu januarju, februarju in marcu ni skalil oz. ni zrastel. Ugotovili so, da so bile zunanje temperature neprimerne za njegovo kalitev, saj je bilo zunaj premrzlo. Najnižji temperaturi zraka in prsti sta bili v mesecu februarju (-4°C imagezrak, prsti pa – 1°C) . Aprila smo krompir ponovno posadili in dočakali njegovo kalitev. Dokazali smo, da je za to bila potrebna temperatura zraka nad 6°C, prsti pa nad 10°C. Opazovani rezultat smo izsledili tudi v literaturi – priročniku za vrtnarjenje. Večina učencev je potrdila svojo napoved, da bo v mesecu aprilu krompir vzkalil.

Slika 1. Sajenje krompirja v mesecu januarju

imageimage
Slika 2. Sajenje krompirja v mesecu februarju   Slika 3. sajenje krompirja v mesecu marcu

imageimage
Slika 4. Sajenje krompirja v mesecu aprilu    Slika 5. Sajenje krompirja v mesecu maju

V soboto, 7. aprila 2018, je imela naša osnovna šola delovno soboto. Ta dan je svetovni dan zdravja in na naši šoli smo ga obeležili tudi takole; z učiteljico 5. c razreda, Sonjo Koželj Juhant, sva želeli ta dan posvetiti razrednemu projektu »Od semena do zrna«. Učenci 5. razreda so prvošolčkom predstavili svoje raziskovalne naloge in umetniške kreacije o krompirju. Predstavitve so potekale v obliki računalniške projekcije, katere so se tudi naučili ravno zaradi »krompirjevega projekta«.

Po končanih predstavitvah smo vsi skupaj, v gospodinjski učilnici, skuhali krompir v oblicah in pripravili sirni namaz z drobnjakom. Učenci so nato jed z navdušenjem poizkusili.

clip_image020 clip_image022
Slika 6. Predstavitev ugotovitev      Slika 7. Krompirjeva jed

Po jedi smo se odpravili v šolski park, kjer smo se igrali stare pastirske, krompirjeve igre. Učenci so se igrali igro »gnil krompir« ter se pomerili v štafetnih igrah s krompirjem.

Zaključek

Z opazovanjem krompirja in spremljanjem njegove rasti, smo pri učencih vzbudili zanimanje za naravo in jim ponudili tipno, vizualno, realno izkušnjo nečesa živega. Učenci so se ob pristnem stiku dobro počutili. Spoznali in ugotovili so, kaj vse je potrebno, da krompir skali in zraste. S takimi izkušnjami smo gradili odgovoren odnos do narave.

Ob tem pa smo doživeli veliko neprecenljivih življenjskih izkušenj. Petošolci so učili mlajše, jim posredovali svoja znanja in izkušnje. Povezali so se z babicami in dedki, ko so jih povprašali o njihovem otroštvu. Spoznali so, da se lahko gibajo na svežem zraku tudi ob netekmovalnem športu (krompirjev tek). Poskusili so hrano, ki so jo sami pripravili in je bila odličnega okusa. Vse to je pripeljalo do spodbujanja zdravega načina življenja naših prvošolcev in petošolcev in nenazadnje posredno tudi njihovih družin.

Literatura

  1. Katalanič, D. (1993). Mamica, očka raziskujta z mano. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.
  2. Bridgeeater, A., D. (2012). Vrtiček. Ljubljana: Peter Virnik.

Domača naloga na razredni stopnji

tadeja_bogdan

Tadeja Bogdan

Domača naloga je del vsake šole, vsakega učitelja, vsakega učenca.

Domača naloga v okviru podaljšanega bivanja

V Sloveniji je podaljšano bivanje oblika vzgojno-izobraževalnega procesa, ki jo šola organizira po pouku in je namenjena učencem od 1. do 6. razreda. V okviru podaljšanega 20180111_093254bivanja se izvaja naslednje dejavnosti: samostojno učenje, ustvarjalno preživljanje časa, sprostitveno dejavnosti, kosilo. Z ozirom na bioritem učencev se samostojno učenje pričenja najmanj eno uro po kosilu. Samostojno učenje ne sme trajati več kot 50 minut. Med učenjem mora biti organiziran rekreativni odmor. (Podaljšano bivanje, 2005).

Na naši šoli se učitelji veliko posvetijo učencem, njihovim potrebah, zato je pomembno sodelovanje z razredno učiteljico dopoldne, ki je otroke opazovala dopoldne in lahko pove, ali  učenci potrebujejo gibanje, sprostitev. Če je vreme primerno, posamezni oddelki podaljšanega bivanja največkrat odidejo na svež zrak (na šolsko igrišče ali bližnji park), kjer se sprostijo in igrajo različne športne igre ali igre vlog.

Cilji domačih nalog

Domače naloge se tičejo prav vsakega šolarja, so sestavni del procesa poučevanja in že uveljavljena tradicija v slovenski osnovni šoli ter imajo dva cilja.

Prvi je izobraževalni – ponovitev in poglobitev tekoče snovi.

Drugi cilj pa je vzgojni – pridobivanje delovnih navad.

Vsekakor naj bi domače naloge opravili sami, če pa jih prepišejo od sošolcev, te ne dosežejo pravega namena. Večina učiteljev meni, da bi bili učenci veliko uspešnejši in znanje trajnejše, če bi domače naloge redno opravljali. Otroci imajo poleg nalog še mnogo drugih dejavnosti, zato se marsikateremu zdijo nesmiselne. Pridiganje učiteljev in staršev pa gotovo ne pripomore veliko k rednejšemu opravljanju nalog (Senekovič, 2007).

Učence je težko motivirati za opravljanje domačih nalog, saj se jih drži negativna misel o nalogah, ki jo podedujejo od starejših bratov, sester, prijateljev… Domača naloga ponavadi pomeni odvzem prostega časa, časa, ki ga ni nikoli dovolj. Za to negativno stališče učencev do domačih nalog so pogosto krivi tudi učitelji sami, če le to uporabijo kot sredstev za kaznovanje (Senekovič, 2007).

Čeprav je glavni cilj domačih nalog najprej utrjevanje snovi, ki jo učenci obravnavajo pri pouku, je njena vloga za učenčev napredek mnogo širša. Domača naloga omogoča učencem, da si pridobivajo delovne navade, se naučijo uporabljati različne strategije, jim omogoča, da so ustvarjalni in jim dviga samozavest ter izboljšuje samopodobo.

Domače naloge in motivacija

Najboljša motivacija za opravljanje domačih nalog je, da učenec dela nekaj, kar ga veseli, kar mu je blizu in kar zmore, vsebina naloge pa je prilagojena njegovemu predznanju in sposobnostim. (Senekovič, 2007)

Starši menijo, da imajo otroci pri opravljanju domačih nalog največ težav z motivacijo. Ker se jim ne ljubi pisati naloge, se jim zdi brez veze … Vendar bi morali otroka 20180126_114858spodbujati, naj pokaže/dokaže, da neko snov obvlada. Domačo nalogo bi morali pregledati in pohvaliti, če je treba popraviti napake, pa otroka opozoriti in vztrajati, da jih popravi.

Otroka naj bi starši in učitelji skozi leta šolanja spodbujali s ciljem, da se bo kasneje spodbujal sam in bo zadovoljen, ko bo naredil domačo nalogo brez napak. Če bi ga uspeli naučiti, da bo po opravljenem delu občutil notranje zadovoljstvo, bi mu dali bogato popotnico za življenje. Neopravljanje domačih nalog se formalno ne kaznuje. Otroci, ki menijo, da znajo in da jim zato ni treba narediti domačih nalog, hodijo po nevarni meji, kjer so možni hitri zdrsi. To so po navadi otroci, ki so v resnici zelo inteligentni, a jim manjka vaje, zato jim tudi kronično manjka kakšna točka pri kontrolni nalogi.

Domače naloge in drugi razred

Zase lahko rečem, da učenci v mojem razredu nimajo veliko domačih nalog (max 30 minut). Imam nekaj izjemno hitrih in izredno motiviranih učencev za šolsko delo in za domačo nalogo. Ko zaslišijo poved (Za domačo nalogo bo…), skušajo vse čimhitreje 20180131_103425dokončati že pri pouku. Ko sem opazovala svoje učence pri opravljanju domačih nalog, sem opazila, da so precej redni in uspešni. Tisti učenci, ki večkrat pozabijo domačo nalogo ali jo po pripovedovanju sošolcev prepišejo v podaljšanem bivanju, so manj uspešni in njihovo znanje je šibko. Dobro se vidi povezava – pisanje domačih nalog – uspešen učenec. Neredno piše domačo nalogo pet učencev in to kljub zapisu v zvezek ali DZ, da manjka domača naloga. Ali starši popoldne sploh pregledajo zvezke in DZ?

Predlagam, da se učence za pisanje domačih nalog motivira tudi z drugimi dejavnostmi (vključevanje v projekte eTwinninga, izdelovanje različnih praktičnih izdelkov, uporaba interaktivne table, …).

Literatura

  1. Podaljšano bivanje in različne oblike varstva učencev v devetletni osnovni šoli. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport : Zavod RS za šolstvo, 2005
  2. Žerdin, T. (2008). Komu so namenjene domače naloge. Šolski razgledi, 20, str. 7-8.
  3. Senekovič, J. (2007). Domače naloge in poučevanje matematike. Matematika v šoli.13 (3-4), str. 186-195.

Živali in njihovi mladiči

tanja_nemec

Tanja Nemec

Uvod

Otroci imajo radi živali, saj nanje pozitivno vplivajo. Največ se naučijo, ko jih opazujejo in spoznavajo v njihovem neposrednem okolju z uporabo vseh svojih čutil.

Obravnavano temo smo izvajali v 2. razredu, tako v učilnici kot na terenu. Pri izvajanju dejavnosti smo sledili naslednjim učnim ciljem:

Učenci:

  • znajo poiskati razlike in podobnosti med živalmi,
  • spoznajo, kaj potrebujejo živali za življenje,
  • vedo, da se živali prehranjujejo z rastlinami, drugimi živalmi ali obojim,
  • spoznajo, da imajo živali potomce, ki navadno izhajajo iz samca in samice, in da so potomci njim podobni,
  • spoznajo, da se živali rodijo, rastejo, imajo potomce, se postarajo in umrejo.

Živo – neživo

V uvodni uri sem preverila predznanje učencev. Želela sem izvedeti, ali učenci ločijo povezavo med živo in neživo naravo. Na tablo sem prilepila nekaj slik iz žive in nežive narave. Učenci so jih po svoji presoji razvrstili na živo in neživo. Vprašala sem jih, po clip_image002katerih kriterijih so jih razvrstili? Utemeljili so, da živa bitja rastejo, rabijo hrano, vodo, se razmnožujejo, umrejo … Ugotovili smo tudi, da so živa bitja med seboj povezana (npr. živali lahko jedo samo rastline ali samo živali lahko pa oboje), prav tako so povezana z neživo naravo, saj potrebujejo sonce, zrak, vodo …

Slika 1. Razvrščanje sličic na živo – neživo

Kaj potrebujejo živa bitja za življenje?

Učenci so se zelo razveselili mačke, ki sem jo prinesla v razred. Pri opazovanju so clip_image004uporabljali in razvijali različna čutila. Z božanjem so začutili mehkobo njenega kožuha, slišali so njeno oglašanje, opisovali so jo, kakšna je po izgledu. Začutili so njeno razpoloženje. Pogovarjali so se, kaj mačka potrebuje za življenje, s čim se hrani, kje živi … Pripovedovali so tudi o svojih hišnih ljubljenčkih in kako skrbijo zanje doma.

Slika 2. Opazovanje mačke

Živali

Na Power Point predstavitvi smo si ogledali nekaj fotografij živali. Najprej smo jih poimenovali, nato pa ugotavljali, kaj imajo skupnega in v čem se razlikujejo. Ugotovili smo, da vse živali spadajo med živa bitja, ker potrebujejo za življenje hrano, vodo, zrak ter prostor, v katerem živijo. Učenci so med živalmi našli kar nekaj razlik: število nog, imajo perje/dlako/luske, imajo kljun, rogove, živijo v vodi/ na kopnem, so odrasle živali /mladiči, način premikanja, prehranjevanje …

Igrali smo se igro Živalske uganke: učenec opiše eno žival, ostali učenci jo z ugibanjem poimenujejo. Pri sestavljanju ugank so uporabili vse znanje o živali, katero so opisovali. Npr.: Živi v morju, plava, ima luske in diha s škrgami …

Ali so mladiči vedno podobni svojim staršem?

clip_image006Učenci so se razvrstili v skupine in dobili slike živalskih družin. Poiskati so morali živalsko družino ter poimenovati odrasle živali in njihove mladičke. Opazovali so, kako se živalski mladiči razlikujejo od svojih staršev. Ugotovili so, da so nekateri mladički običajno zelo podobni svojim staršem, vendar to ni pravilo.

Slika 3. Razvrščanje živali po družinah

Življenjski krog

Ogledali smo si življenjski krog živali na spletni strani You Tube: metulja, piščanca in žabe. Poimenovali so faze razvoja živali (rojstvo – rast – prehranjevanje – razmnoževanje – staranje – smrt) in ugotovili, da se vsako živo bitje rodi, vendar ko govorimo o živalih, se nekatere skotijo, druge pa izvalijo. Razložila sem pojme izvaliti se, skotiti se. Našteli so nekaj živali, ki se izvalijo oz. skotijo.

Učenci so dobili sličice, katere so morali razvrstiti v življenjski krog.

clip_image008Slika 4. Življenjski krog kokoši

Plakati o živalih

Učenci so izdelali plakate o živalih. Vsaka skupina je dobila eno žival in gradivo, iz katerega je morala razbrati bistvene podatke. Učenci so podatke zapisovali na list in jih uporabili v plakatih. Na plakate so lepili in risali sličice. V zaključnem delu je sledilo poročanje, kjer so sodelovati prav vsi člani skupine.

clip_image010 clip_image012
Slika 5,6: Izdelovanje plakatov

Ogled živali na kmetiji

Pomembno je, da otroci spoznajo živali tudi z neposredno izkušnjo v njihovem okolju. Na kmetiji v bližini našega kraja, nas je s svojo družino sprejel kmet in nas seznanil s kmečkim delom, živalmi in kmetijskimi stroji. Učenci so opazovali odrasle krave in mladiče v hlevu, jih hranili, božali in ugotavljali, zakaj jih kmet goji. Poskušali so kravje mleko. Poleg krav so na kmetiji videli še kokoši, gosi, race, prašiče, psa in mačko. Za otroke je bilo to nepopisno doživetje in čudovit zaključek naše učne teme.

clip_image014 clip_image016 clip_image018
Slika 6, 7, 8: Obisk kmetije

Literatura

  1. Učni načrt za spoznavanje okolja. Zavod RS za šolstvo, Ljubljana, 2011.
  2. http://www.youtube.com/watch?v=xmsTccmRMh4, pridobljeno dne 16. 4. 2018.
  3. http://url.sio.si/5FU, pridobljeno 10. 4. 2018.
  4. http://url.sio.si/5FR, pridobljeno 10. 4. 2018.
  5. http://url.sio.si/5FN, pridobljeno 10. 4. 2018.
  6. Cuisin, M.: Skrivno življenje živali, V gozdovih in po drevju, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1995.
  7. Forne, C.: Na polju in na vrtu, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 1998.
  8. Aljančič, M.: Živali, Založba Mladika, Ljubljana, 1994.
  9. Fotografije: osebni arhiv Tanja Nemec.

Didaktični pripomoček pri poučevanju besedilnih nalog

pri matematiki

urska_ticar

Urška Tičar

Koraki pri reševanju besedilnih nalog

1. Povzetek

V 3. razredu sem pri pouku matematike naredila učni pripomoček ŽABICA SVETUJE.

V tretjem razredu poučujem že tretje leto, zato se mi je zdelo primerno, da učencem približam težko snov s pomočjo razredne živali – žabice.

Učenci so sami izdelali učni pripomoček in ga uporabljajo pri reševanju matematičnih problemskih nalog.

Ključne besede: matematika, besedilne naloge, reševanje problemov, didaktični pripomoček.

2. Predstavitev naloge

Učencem sem predstavila namen in cilje naloge, ki sem si jo zamislila, in sicer izdelava

didaktičnega pripomočka. Najprej smo izdelali osnovo za didaktični pripomočke, žabico.

Na list papirja smo skupaj napisali korake pri reševanju matematičnih problemov.

Učenci so to napisali s flomastri ali barvnimi svinčniki.

3. Razdelitev materiala

Učencem sem razdelila papir, sami pa so pripravili svoj delovni prostor za delo in potrebne pripomočke za delo.

4. Navodila za delo

Učenci najprej izrežejo telo, glavo, roke in noge didaktične žabice. Prilepijo roke in noge ter glavo na telo.

Na list papirja napišejo korake reševanja matematičnih problemov iz table ter jih prilepijo na trebuh žabice.

Narišejo še oči in okrasijo žabico po svoji zamisli.

5. Reševanje in primeri nalog

Učenci so si pri reševanju nalog pomagali z didaktičnim pripomočkom, ki so ga izdelali sami.

Naloge so reševali individualno v zvezek, nato pa so si zvezke zamenjali in pregledali rešitve.

Koraki reševanja besedilnih nalog:

  1. Preberem besedilo naloge.
  2. Podčrtam pomembne podatke.
  3. Narišem sliko.
  4. Napišem račun.
  5. Preverim rešitve.
  6. Napišem odgovor.
  7. Šeenkrat vse preverim.

Primeri nalog.

Pri reševanju si pomagaj z ŽABICO SVETUJE.

1. Minca je zbrala 25 kg papirja, Maša 12 kg, Mirko pa toliko kot obe punci skupaj. Koliko papirja so zbrali?

R: ______________________________

O:______________________________________________________________

2. Gasilsko društvo šteje 88 članov. Od tega je 42 moških, 28 žensk, ostali so pa otroci. Koliko otrok je vključenih v gasilsko društvo?

R:_________________________________

O:_____________________________________________________________

3. V trgovini imajo 90 parov čevljev. Prvi dan so jih prodali 22, drugi 25, tretji dan pa 43. Koliko parov čevljev jim je še ostalo?

R: ____________________________________

O:_____________________________________________________________

4. V kolesarnici je 12 ženskih koles, 43 moških, dva skiroja in 19 otroških koles. Koliko je vseh koles v kolesarnici?

R: ___________________________________

O: _____________________________________________________________

7. Predstavitev didaktičnega pripomočka

slika

8. Izjave učencev

Gašper: “Sedaj mi je lažje, ko rešujem besedilne naloge, saj mi žabica pomaga.“
Pia: “Super žabica, ki je vedno z menoj. Všeč mi je.“
Jakob: “ Najprej mi je bilo težko narediti žabico, a mi sedaj pomaga, ker težje berem. “
Erazem: “Žabica mi kvaka, kako naj se lotim težkih nalog.
Janez: “ Bombastično!“
Katarina: “Dan v šoli je res hitro minil.“

9. Evalvacija učiteljice

V oddelku je kar nekaj učencev, ki imajo težave pri tekočem branju, kar je prepogoj za uspešno reševanje matematičnih problemov. Učencem želim omogočiti čim manj stresno spopadanje z reševanjem zahtevnih nalog, kar matematični problemi vsekakor so.

Veseli me, da so učenci uživali v izdelovanju svojega didiatktičnega pripomočki in da bodo imeli pomoč pri učenju.

Naj zaključim s pregovorom, ki se ga vedno držim pri poučevanju, in sicer: “Kar se Janezek nauči sam, to Janezek zna.“