Branje nas povezuje

petra_avgustin

Petra Avguštin

Kako lahko otroke navdušimo za branje knjig?

Majhni otroci so nadvse navdušeni nad prebiranjem pravljic. Sama sem mnenja, da so najlepši večeri, ko se ti majhen otrok usede v naročje z izbrano pravljico v roki in ti reče, da mu jo preberi. In ko je pravljica prebrana, si želijo, da jo ponovno preberemo.

Navdušenje za branje knjig izvira že zelo zgodaj v otroštvu. Starši so prvi, ki začnejo otroke navduševati za knjige, šele nato so tukaj vzgojitelji in učenci. Ko hodim z otroki brat po razredih, opažam, da veselje do branja iz leta v leto upada. Če so mlajši učenci nad prebiranjem knjig skorajda vsi navdušeni, se to popolnoma spremeni že čez nekaj let. Kot učiteljica vsako leto bijem boj z učenci, zakaj je branje tako pomembno. Na začetku je cilj, da se naučijo tekoče brati, kar pa pomeni ogromno dela tudi doma. Starši se morajo z otroki velikokrat prerekati za tistih 15 minut branja na dan. Vsak učenec je drugačen. Nekateri se tehnike branja hitro naučijo in kmalu postanejo dobri bralci, so pa učenci, ki jim branje ne gre dobro od rok, zato ga odrivajo od sebe in jim prebiranje pravljic ni več tako zanimivo, saj jih morajo sedaj sami prebrati. Morda je ravno tukaj prelomnica, da branje zanje ni več tako prijetno in zanimivo.

Razmišljala sem, kako naj učence, ki imajo odpor do knjig in branja, vsaj nekoliko navdušim za branje. Domislila sem se projekta »BRANJE NAS POVEZUJE«, s katerim sem želela doseči naslednje cilje:

  • Spodbuditi branje pri učencih ter ljubezen do knjig.
  • Izboljšati bralno tehniko in razumevanje prebranega.
  • Medsebojno sodelovanje in povezovanje razredov.
  • Premagovanje strahu pred nastopanjem.
  • Ustvariti prijetno in sproščeno vzdušje ob branju knjig.
  • Spodbujanje pisanja zgodb, pravljic in pesmi pri učencih.

V projekt sem zajela učence od 1. do 5. razreda, kar zajema 120 otrok.

Z dejavnostmi, ki jih bom v nadaljevanju omenila, sem želela postopoma otroke navdušiti za branje in osmisliti pomembnost le-tega za učenje in njihovo prihodnost.

Starejši učenci berejo mlajšim

Starejši učenci so brali mlajšim pravljice in zgodbe po učnem načrtu. Na prvem obisku sem vodila pogovor o pomembnosti branja, jih skušala spodbuditi za branje v drugih razredih in ustvariti prijetno in sproščeno vzdušje ob poslušanju in branju pravljic. Temu je sledila zanimiva uvodna motivacija, ki je bila napoved v branje pravljice ali zgodbe. Nato je starejši učenec prebral izbrano pravljico učencem nižjega razreda.

Učenci so ta način spodbujanja branja sprejeli zelo dobro še posebej najmlajši.

imageimage

Branje lastnih zgodb, pesmi in predstavljanje dramskih iger

imageUčence spodbujamo, da v čim večji meri pišejo svoje zgodbe, pesmi ali dramske igre. Učenci jih nato z veseljem predstavijo v ostalih razredih. Učenci vedno radi prisluhnejo zgodbam in pesmim ostalih učencev, še posebej, če prihajajo iz drugega razreda.

 

Aktivno vključevanje staršev v branje z otroki

Pomembno vlogo pri branju odigrajo starši, kateri so bili nagovorjeni, da vsaj enkrat tedensko poslušajo svojega otroka pri branju, berejo tudi sami z njim in v to vključijo še ostale družinske člane. V tem času se posvetijo izključno otrokovemu branju. Po vsakem branju izpolnijo kratek vprašalnik, v katerem učenci poročajo o svojih občutkih ob skupnem branju.

clip_image008Branje z dedki in babicami

V razred nam je uspelo povabiti tudi babico, ki je prebrala pravljico. Na učence je naredila zelo prijeten vtis Tudi ostali učenci spodbujajo svoje dedke in babice, naj pridejo prebrat pravljico.

Branje ob svečkah

Predvsem v decembrskem času je branje velikokrat potekalo v zatemnjenem prostoru ob svečkah, ki je pričaralo še bolj prijetno vzdušje ob branju knjige. Učenci so želeli tovrstno dejavnost večkrat ponoviti.

Pisanje pisma knjižničarki

Učenci so v pismu za knjižničarko napisali nekaj povedi o svoji najljubši knjigi, kaj je bilo tisto, kar jih je v knjigi najbolj pritegnilo. Knjižničarka jim je na prejeta pisma odgovorila v smislu pomembnosti branja za šolsko učenje in v življenju nasploh ter jih povabila, naj čim večkrat obiščejo šolsko knjižnico. V knjižnici smo imeli celo čajanko na povabilo knjižničarke.

Knjižni sejem

clip_image010Na knjižnem sejmu so učenci prinesli seboj knjigo, slikanico …, katero so lahko zamenjali za drugo. V tem času so se lahko mirno usedli, prelistali knjige in si na koncu izbrali tisto, ki jo bodo odnesli domov. S tem dogodkom smo želeli otrokom sporočiti, da je lahko knjiga zelo lepo darilo, s katerim nekoga razveseliš.

Berejo nam pravljični junakiclip_image012

Učenci so se preoblekli v pravljične junake in odšli mlajšim učencem prebrat pravljico. Vsi pravljični junaki so sodelovali pri branju pravljice. Mlajši otroci so bili zelo navdušeni in so si tovrstnih obiskov še zaželeli.

Branje z naravo

Ob sončnem vremenu in toplih mesecih smo z učenci brali tudi v naravi.

clip_image014

Berimo skupaj z otrokom, bodimo vzor

Mnogi starši tarnajo, da njihovi otroci z odporom berejo, sploh v začetnem postopku opismenjevanja. Takrat je potrebno otroka dodatno spodbujati k branju. Vsa družina naj bo vpeta v družinsko branje, ki nam lahko dnevno vzame le deset minut časa. Potrebno je le določiti čas, ko bomo vsi vzeli v roke knjigo in jo brali. Beremo lahko enako knjigo kot naš otrok. Vsak družinski član naj prebere en odstavek. Prepričana sem, da bo na takšen način otrok z večjo mero motivacije pristopil k branju. Kadar opazimo napredek v branju, otroka vsi pohvalimo, in če bo sam prebral težjo besedo, ga prav tako nagradimo s pohvalo.

Vsak dan je mogoče podpreti interes za branje. Na cesti lahko skupaj z otrokom beremo imena trgovin, prometne znake, plakate, naslove filmov pred kinom. Redni obiski knjižnice in skupno ter samostojno izbiranje knjig spodbujajo interes za branje. Knjiga za otroke začetnike naj vsebuje veliko slik in samo toliko besedila, kot ga lahko otrok dejansko obvlada.

Socialna inkluzija Romov

suzana_RZ

Suzana Rajgl Zidar

1. Uvod

Učitelji in ostali delavci šol včasih nemočno obstanemo pred vprašanjem, kako pomagati učencem, ki imajo težave pri socialni integraciji in pred vprašanjem, zakaj jih njihovi sošolci ne sprejemajo v vsej njihovi drugačnosti. Odgovora na ti dve vprašanji pa sta izjemno pomembna. Nekateri učenci so sramežljivi in se zaradi tega ne vključijo v razredno komunikacijo, nekateri pripadajo drugi kulturi, spet drugi so agresivni, kar jih pogosteje vodi v konflikte, tretji svojo negotovost in osamljenost kažejo z drugačnimi oblikami socialne neuspešnosti, četrti se izogibajo šoli in vsemu, kar je z njo povezano. Socialne veščine otrokom pomagajo pri vedenju tako, da se lahko med sabo sporazumejo in sklepajo prijateljstva.

S socialno izključenostjo se srečuje tudi etnična skupina Romov, ki ima svoje navade, svoje običaje, svoj jezik in način življenja ter svojo zgodovino. Zato se težko prilagodijo življenju večinskega prebivalstva. V naših očeh so videti kot posebneži, kateri se nočejo in nočejo prilagoditi okolju v katerem živijo. Vsekakor pa pozabljamo na to, da ti ljudje ne morejo pozabiti na lastno kulturo in starodaven način življenja, ki ga je zaznamovalo nomadstvo in povezanost z naravo. Zavedati se moramo tega, da jim moramo omogočiti ohranjanje lastne kulture in jim pomagati pri socialni inkluziji.

Izvedla sem krajši intervju z učenci Romi na eni izmed osnovnih šol. Zanimalo me je, če se romskim otrokom zdi pomembno, da obiskujejo pouk, zakaj ne prihajajo redno k pouku in kakšen je razlog za to, kako se do njih obnašajo ostali učenci, ali se čutijo sprejete v svoje oddelke, ali razumejo slovenski jezik in ali si želijo, da bi se zraven slovenščine učili še romščino.

2. Romi kot etnična manjšina

Romi so uvrščeni med ljudstva in narodne oz. etnične manjšine, ki z velikimi težavami in kolektivnimi napori postopno uveljavljajo svojo narodnostno identiteto v mednarodni človeški skupnosti (Tancer, 2006).

Nobenega dvoma ni, da se Romi uvrščajo v etnično manjšino, ki je najnižje uvrščena v hierarhično strukturo etnične stratifikacije. Zadevajo jih procesi diskriminacije, segregacije, etnične distance, socialne dezorganizacije in patologije. Z večinskim prebivalstvom in drugimi etničnimi manjšinami so v konfliktnih odnosih, med njimi so nasprotovanja (predsodki, stereotipi…). Vsi ti procesi, ki odsevajo na njihovo etnično depriviligiranost, temeljijo na etničnih in rasnih značilnostih Romov, njihov družbeni položaj v veliki meri determinira prirojeni etnični položaj (Klinar, 1991).

2.1. Življenjske razmere Romov

Med Romi so v Sloveniji velike razlike, ki temeljijo na različnem načinu življenja ter vključenosti v okolje. Velik del Romov, piše Horvat – Muc (2006), živi v težkih socialnih razmerah, kar lahko pripišemo neizobraženosti, revščini in diskriminiranosti. Romi spadajo med skupine z največjim tveganjem revščine ter socialne izključenosti, posledica česar je nizka stopnja izobrazbe ter velika brezposelnost (Prvo letno poročilo o izvajanju nacionalnega akcijskega načrta o socialnem vključevanju, 2006). Kot največja problema na področju bivalne problematike avtor navaja parcelizacijo in urbanistični ureditveni načrt romskih naselij, pojavlja pa se tudi problem lastništva, saj so si Romi uredili (večinoma ilegalna) stanovanjska poslopja na tujih ozemljih (prav tam). Prav tako so Romi z vidika zdravja ena najbolj ranljivih skupin (Prvo letno poročilo o izvajanju nacionalnega akcijskega načrta o socialnem vključevanju, 2006).

V nekaterih delih, posebej na Dolenjskem ter Kočevskem in v Beli krajini, so življenjske razmere zelo zaskrbljujoče – v naseljih, kjer manjšina Romov biva v zidanih hišah, večina pa v zasilnih prebivališčih (kontejnerji, barake, prikolice), v veliki večini ni sanitarij, ogrevanja in tekoče vode. Dosti bolje živijo Romi v Prekmurju, ki dosegajo visoko stopnjo kulture bivanja in so aktivno vključeni v širše družbeno življenje (Prvo letno poročilo o izvajanju nacionalnega akcijskega načrta o socialnem vključevanju, 2006).

Brezposelnost je med Romi visoka, njihov najzanesljivejši vir preživljanja pa socialna pomoč, ki jim pripada v skladu z veljavnimi predpisi in je pogosto tudi razlog demotivacije za lastna prizadevanja za zaposlitev. Winkler (1999) kot razlog za njihovo težko življenje ter nezmožnost adaptacije v okolje omenja tudi njihovo tradicijo, navade ter neprilagojenost.

3. Izobrazbena vključenost kot pogoj za socialno vključenost

Eden od temeljnih pogojev za širšo socialno vključenost je tudi izobrazbena vključenost, saj se od posameznika pričakujejo standardi vedenja, mišljenja, ravnanja ter osebnostnega razvoja, ki jih je za legitimne vzela družba navaja Škulj (2006). Kdor torej izpade iz izobraževalnega sistema, se v večini primerov kmalu znajde na družbenem obrobju, in obratno: kdor se želi vključiti (nazaj) v družbo ter postati njen aktiven član, mora preko izobrazbe ter zaposlitve pokazati, da je sposoben sam poskrbeti zase in za svojo družino.

»Narod (manjšina) brez cilja glede uspeha na izobraževalnem področju je narod brez orientacije v življenju.«(Horvat – Muc, 2006). S tem citatom želim poudariti težo in pomembnost izobraževanja kot eno temeljnih vrednot zahodne družbe, s katero je omogočena družbena integracija. Glavni razlog za večino težav, s katerimi se srečujejo Romi v vsakdanjem življenju je brezposelnost, ki je posledica neizobraženosti. Delo in zaposlitev nista pomembna le kot sredstvo za preživljanje, temveč sta tudi dejavnika vključevanja v družbo ter dejavnika osebne rasti.

Sama se strinjam z mnogimi avtorji (Winkler, 1999, Rudaš, 2003, Tancer, 2006, Horvat-Muc, 2006), ki vidijo glavno rešitev za izboljšanje položaja Romov v izobraževanju. Zavest, da družina ni več odvisna od pomoči socialnih služb ter lahko sama skrbi zase, ima za posledico višjo samozavest ter pozitivno naravnanost za prihodnost. Na tak način se širi tudi socialna mreža ljudi, ki pridobivajo nova poznanstva na delovnem mestu. Starši se začnejo v večji meri zavedati pomembnosti izobrazbe kot ključnega dejavnika za samostojno življenje ter v tem duhu vzgajajo svoje otroke. Začarani krog življenja v revščini ter odvisnost od socialne podpore se na tak način prekine. Oblikujejo se nove vrednote kot npr. znanje in redno delo, ki odpirajo vrata v varnejšo prihodnost ter so korak bližje vključenosti v širšo družbo.

3.1. Strategije za izboljšanje izobraževanja romskih otrok

Kljub dejstvu, da osnovno šolo redno obiskuje vse več Romov, pa Cigler (2006) ugotavlja, da nespodbudno domače okolje ter neurejene domače razmere negativno vplivajo na otrokovo motivacijo in učence hitro posrkajo nazaj v prostor, ki je prežet z drugimi vrednotami. Avtorica dalje opozarja na odsotnost primerne ter celostne sistemske strategije v slovenskem prostoru. »Kratkotrajne pozitivne učinke kmalu izničijo ostala nerešena področja, zato je treba k reševanju nujno pristopiti celostno, upoštevajoč drugačen romski način življenja, tradicijo in kulturo ter tudi pokrajinske posebnosti.« (prav tam)

Petkova (1998) navaja, da je praksa pri delu z Romi pokazala koristnost socialnih iger, interakcijskih vaj ter sprostitvenih dejavnosti, kjer pridejo le-ti v medsebojni stik, se povežejo, osamljeni otroci vzpostavijo stik z drugimi, otroci, ki pa so preveč vsiljivi pa se vendarle podredijo pravilom skupine. Romskim učenem lahko učinkovito pomagamo pri vključevanju v razred in jih pri njihovem šolskem delu podpiramo, če jim zagotovimo tudi učenje socialnih veščin, saj je le-to enako pomembno, kot učenje vsebin, dejstev, povezav.

Petkova (1999) navaja tudi, da so se didaktične igre pokazale kot zelo uspešne. Takšno delo učence motivira in jih vzpodbuja k sodelovanju. Pri teh didaktičnih nalogah se vključuje tudi integracija na področju socialnih stikov med učenci, kjer se učenci med seboj povezujejo, sodelujejo in si pomagajo.

4. Opredelitev problema in cilji raziskave

Druženje z ljudmi, ki so drugačni od nas, sprejemanje in spoštovanje le-teh, ustrezno vedenje… in še bi lahko naštevala, katere vrednote so vse potrebne in pomembne za dostojno življenje in funkcioniranje v družbi. Za nekatere ljudje, še zlasti za tiste, ki živijo na robu naše družbe in tiste, ki so v očeh večine prikazani v negativni luči, je izjemno pomembna izobrazba oziroma znanje. S tem si pridobijo priložnost za izboljšanje svojega položaja v družbi in možnost za interakcije z drugimi ljudmi.

Cilj moje raziskovalne naloge je ugotoviti, ali se romskim otrokom zdi pomembno, da obiskujejo pouk, zakaj ne prihajajo redno k pouku in kakšen je razlog za to, kako se do njih obnašajo ostali učenci, ali se čutijo sprejete v svoje oddelke, ali razumejo slovenski jezik in ali si želijo, da bi se zraven slovenščine učili še romščino.

Hipoteze:

Hipoteza 1: Učencem Romom se zdi pomembno, da obiskujejo pouk.
Hipoteza 2: Učenci ne prihajajo v šolo zato, ker doma raje počnejo druge stvari.
Hipoteza 3: Večina učencev bi rada videla, da bi bili v oddelku sami Romi.
Hipoteza 4: Večina učencev se ne čuti sprejete v razred.
Hipoteza 5: Ostali učenci imajo do Romov pozitiven odnos, se z njimi želijo pogovarjati in se z njimi igrati.
Hipoteza 6: Večina učencev delno razume, kaj govorijo učitelji in ostali učenci.
Hipoteza 7: Večina učencev si želi, da bi se v šoli učila romski jezik.

5. Opis raziskovalne metodologije

5.1. Vzorec oseb

V raziskavo je bilo vključenih 21 romskih učencev od 1. do 9. razreda. Med temi je bilo 12 deklic in 9 dečkov.

5.2. Merski instrument

Pri raziskavi sem zaradi slabe bralne pismenosti namesto ankete uporabila intervju. Rezultate intervjuja sem prikazala opisno in v obliki tabel.

6. Rezultati in interpretacija

VPRAŠANJE ŠTEVILKA 1

Ali se ti zdi pomembno, koristno, da obiskuješ pouk (hodiš v šolo)?

tablica

Večina učencev se zaveda, da je pomembno oziroma koristno obiskovati pouk, da se v šoli marsikaj novega naučijo. Le 9,52% (ali 2 učenca od 21-ih) se s trditvijo le delno strinjata. Tako, da lahko hipotezo številka 1 potrdim.

VPRAŠANJE ŠTEVILKA 2

Zakaj v šolo ne prihajaš redno?

tablica2

Največ učencev je menilo, da v šolo ne prihaja zaradi bolezni. To je posledica slabih življenjskih razmer in s tem povezanih zdravstvenih stanj. Ti učenci imajo tudi slabo povezavo z zdravstveno službo, saj jih veliko ni niti cepljenih. 20,83% ali 5 učencev pa jih doma raje počne druge stvari (nabira štorovke, se ukvarja z zbiranjem starega železa, …). Hipoteza številka 2 je zavrnjena.VPRAŠANJE ŠTEVILKA 3

Bi rad(a) videl(a), da bi bili vsi Romi v enem oddelku (da ne bi bilo zraven učencev Neromov)?

tablica3

Večina učencev, in sicer 90,48%, ne bi rado videlo, da bi prišlo do segregacije. Želijo si biti v razredih, kjer so Romski in Neromski učenci skupaj. Tako je hipoteza številka 3 zavrnjena.

VPRAŠANJE ŠTEVILKA 4

Ali se počutiš sprejetega v svojem razredu?

tablica4

80,96% ali 17 učencev se čuti sprejete v razred kot celoto. Trije ne čutijo, da so sprejeti, en pa meni, da včasih je, včasih pa ni. Ugotovila sem, da je večina učencev sprejetih v 1. in 2. triadi. Se pa čuti manj povezanosti in sprejetosti med učenci 3. triade. Tudi hipoteza številka 4 je zavrnjena.

VPRAŠANJE ŠTEVILKA 5

Kakšen odnos imajo do tebe učenci Neromi?

Večina učencev meni, da se z učenci Neomi dobro razumejo, se z njimi igrajo (zlasti učenci 1. triade), so mnenja, da je odnos v redu. Vedo pa tudi to, da oni sami ne naredijo prvega koraka do pogovora, ampak se pustijo biti ogovorjeni. Učenci se drug drugega ne bojijo. Dva učenca sta menila, da ju sošolci Neromi žalijo. Romi sami ne dajejo pobude za pogovor (razlike rastejo iz 1. v 2. in nazadnje v 3. triado). Hipoteza številka 5 je potrjena.

VPRAŠANJE ŠTEVILKA 6

Ali razumeš slovenski jezik? Razumeš, kaj govorijo učitelji in učenci v šoli?

tablica5

71,43% učencev pravi, da razume slovenski jezik, 28,57% pa le-tega razume včasih. Po mojih izkušnjah in izkušnjah kolegic pa ti učenci razumejo le enostavne besede in besedne zveze ter kratka in nezahtevna navodila. Daljših povedi oz. besedil ter navodil ne razumejo oz. jih razumejo slabše. Tako, da bom hipotezo številka 6 potrdila.

VPRAŠANJE ŠTEVILKA 7

Ali bi želel(a), da bi se v šoli učili tudi romski jezik, romske pesmice…?

tablica6

Učenci od 1. – 5. razreda si večinoma vsi želijo, da bi se v šoli učili romski jezik, da bi brali romske knjige in peli romske pesmice. V višjih razredih pa je teh učencev manj, saj so mnenja, da je čisto zadosti, da se učijo le slovenski jezik. Na podlagi teh odgovorov hipoteze številka 7 ne morem potrditi z veliko gotovostjo.

7. Zaključek

Na učenje vplivajo socialni dejavniki oziroma socialna interakcija, interpersonalni odnosi in komuniciranje. Učno okolje, ki dovoljuje socialno interakcijo in spoštuje različnost, opogumlja fleksibilno mišljenje. Osebni odnosi, ki omogočajo stabilnost, zaupanje in skrb, lahko povečajo učenčev občutek za pripadnost, samospoštovanje in samosprejemanje ter ustvarijo pozitivno vzdušje za učenje. Učenje je najučinkovitejše, kadar so upoštevane individualne razlike v jezikovnem, kulturnem in socialnem poreklu. Ko učenci opazijo, da se njihove individualne razlike v sposobnostih, okolju, iz katerega izhajajo, kulturi in izkušnjah upoštevajo, spoštujejo in vrednotijo, oziroma ko se jim naloge in kontekst učenja prilagaja, se povečajo ravni motivacije in uspehi učencev (Lambert in McCombs, 1998 v Macura-Milovanović, 2006). Mislim, da se v današnjem času večina učiteljev, ki poučujejo v okolju z romskim prebivalstvom tega zaveda. Prepričana pa sem, da bomo z vztrajnostjo, trdim delom in medsebojnim sodelovanjem uspeli premostiti težave, ki se še pojavljajo pri socialni inkluziji romskih otrok v osnovne šole. Zavedati pa se moramo, da se bodo rezultati pokazali čez čas in ne iz danes na jutri. Potrebni so torej majhni koraki.

8. Literatura

  1. Cigler, T. (2006). Romi – med medijsko in dejansko podobo: zapis okrogle mize in razprave. Novo mesto: Društvo za razvijanje prostovoljnega dela.
  2. Klinar, P. (1991). Romi med revščino in etnično deprivilegiranostjo. V: Razprave in gradivo, št. 25 (september), str. 24-35.
  3. Horvat-Muc, J. (2006). Izobraževanje in zaposlovanje Romov. V: Žagar, N. in Klopčič, V. (ur.). Poklicno informiranje in svetovanje za Rome (str. 14-16). Črnomelj: Zavod za izobraževanje in kulturo.
  4. Macura-Milovanović, S. (2006). Otroci iz Deponije: Pedagoški vidiki vključevanja romskih otrok v izobraževalni sistem – analiza akcijskega eksperimenta. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani.
  5. Petek, A. (1998). Opis stanja na socializacijskem področju romskih otrok. V: Didakta, št. 7, 38/39 (januar-februar), str. 84-85.
  6. Prvo letno poročilo o izvajanju nacionalnega akcijskega načrta o socialnem vključevanju. (2006). Pridobljeno 29. 01. 2008
  7. Rudaš, D. (2003): Večno vprašanje: so Romi res tako slabi, kot nekateri trdijo? V: Klopčič, V. in Polzer, M. (ur.). Evropa, Slovenija in Romi (str. 107-111). Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.
  8. Škulj, J. (2006). Romski otrok v osnovni šoli. Diplomsko delo, Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
  9. Tancer, M. (2006). Izobrazbeni manjko – velika ovira v družbenem uveljavljanju Romov. V: Žagar, N. in Klopčič, N. (ur.). Poklicno informiranje in svetovanje za Rome (str. 34-42). Črnomelj: Zavod za izobraževanje in kulturo.
  10. Winkler, P. (1999). Izkušnje Slovenije pri urejanju položaja Romov. V: Žagar, N. in Klopčič, V. (UR.). Poklicno informiranje in svetovanje za Rome (str. 27-36). Črnomelj: Zavod za izobraževanje in kulturo.

Profil socialnega pedagoga v svetovalni službi na OŠ

vesna_kukavica

Vesna Kukavica

Povzetek

Svetovalno delo na OŠ je posebno organizacijsko področje dela z učenci, učitelji, starši in vodstvom. Iz zgodovine lahko ugotovimo, da so se različni strokovni profili kot svetovalni delavci na šolah začeli redno zaposlovati v 60-ih letih prejšnjega stoletja, pred tem časom pa so bili svetovalni delavci na šolah prej izjema kot pravilo.

Profili, ki danes delajo na šolah kot svetovalni delavci, so: psihologi, pedagogi, socialni delavci, defektologi in socialni pedagogi.

Socialni pedagog je predvsem tisti strokovni delavec, ki težo svojega dela nameni otrokom in mladostnikom z motnjami vedenja in osebnosti ter korekciji neprimernega vedenja. Kot profil se veliko giblje med učenci, dela s skupino ali v skupini, njegova temeljna prepoznavnost pa je delo s skupino kot celoto.

Delovne naloge svetovalne službe so jasno opredeljene, a dejansko je obveznosti, ki se naložijo svetovalnim delavcem, vedno več in pričakovanja večja. Pomembno je dobro sodelovanje z učitelji in z vodstvom šole, saj s tem rastejo kompetence socialnega pedagoga kot strokovnjaka, hkrati pa tudi zadovoljstvo na delovnem mestu.

KLJUČNE BESEDE: svetovalna služba, profili, svetovalno delo, socialni pedagog, naloge, področja dela, intervencije.

Svetovalni delavci na OŠ

Vprašanje svetovalnega dela v šolstvu se dotika vprašanja koncepcije, organizacije in vsebine dela šolske svetovalne službe oz. področja dela strokovnih delavcev, ki se po sistematizaciji lahko zaposlijo kot svetovalni delavci. To pa so lahko pedagog, psiholog, socialni delavec, defektolog in pa tudi socialni pedagog.

Sprva so bili to psihologi, socialni delavci in pedagogi. Do rednega zaposlovanja svetovalnih delavcev na šolah je prišlo zaradi spoznanj, ki so izšla iz vzgojno-izobraževalne prakse, ko se porodi pobuda, da bi v šolo umestili celotno svetovalno delo za otroke in mladostnike.

Svetovalna služba je opravljala različne naloge, bila je v oporo učencem, staršem, učiteljem in vodstvu. Najprej se je utrdila prav na osnovnih šolah, saj je bilo tu in je še vedno največ potreb po svetovalni pomoči. S tem je naš šolski svetovalni model eden najrazvitejših, saj ima dokaj jasne temelje tako v teoretičnih kot praktičnih konceptih in predstavlja enega najnaprednejših konceptov.

Kot začetek snovanja svetovalnega dela znotraj šole naj bi bilo leto 1953, ko so ustanovitelji ljubljanskega vzgojnega svetovališča opozorili na potrebe po svetovalnem delu znotraj šol.

Tako zasledimo prva redna zaposlovanja svetovalnih delavcev po šolah, leta 1963/64 so zaposlili 3 psihologe, prva formalna zaposlitev pedagoga je bila leta 1968/69, formalna zaposlitev socialnega delavca pa leta 1962. Leta 1968 je bilo zaposlenih 51 svetovalnih delavcev, leta 1978 294, leta 1985 skoraj dvakrat več. Razmerje med zaposlenimi profili je dokaj uravnoteženo (pedagogov, socialnih delavcev in psihologov), v številu zaposlenih zaostajajo defektologi, najmanj pa je socialnih pedagogov kot svetovalnih delavcev, ki so se pojavili kot možen profil svetovalnega delavca šele v drugi polovici 90-ih let, ko narašča vedenjska in osebnostna problematika na šolah in se pojavi potreba po tovrstnem kadru. (povzeto po T. Bezić, 2004)

Mesto socialnega pedagoga

Že v času študija se mi je pogosto porajalo vprašanje, kdo sploh je socialni pedagog kot strokovnjak in kaj vse počne, kje lahko dela. Vedela sem, da se v večini primerov ukvarja z otroki in mladostniki, ki imajo težave z vedenjem, čustvovanjem ali osebnostjo, da se ukvarja s korekcijo vedenja, upoštevanja družbenih norm in pravil ter spreminjanja otrokove ali mladostnikove samopodobe, mnenja o sebi. A to vsekakor ni bilo zadosti, da bi natančno vedela, kam lahko usmerim svojo poklicno pot. A me je življenjska pot pripeljala do zaposlitve na osnovni šoli kot svetovalna delavka.

Če naredim nekakšno primerjavo z ostalimi profili, ki prav tako delajo kot svetovalni delavci, je v grobem razlika naslednja. Psihologi diagnosticirajo otroka ali mladostnika; pedagogi in defektologi se ukvarjajo s specifičnimi učnimi težavami otrok ali mladostnikov; socialni delavci se usmerjajo v delo z družino na področje socialno-materialne ogroženosti otroka in družine. Socialni pedagogi pa smo pravzaprav tisti, ki težo svojega dela namenimo otrokom in mladostnikom z motnjami vedenja in osebnosti.

Glede na strokovno usposobljenost se socialni pedagogi veliko časa gibljemo med učenci, delamo v skupini oz. s skupino, naša temeljna prepoznavnost je predvsem delo s skupino kot celoto. Cilj socialnega pedagoga je opora, usmerjanje, koordinacijska vloga, spodbujanje in aktiviranje posameznika in skupine. Velik del naših nalog je v preventivi, odkrivanju osebnostnih/vedenjskih težav in njihovi korekciji.

Tako status socialnega pedagoga kot svetovalnega delavca v šolski svetovalni službi določa predvsem njegova usposobljenost za delo s skupino, nudenje pomoči staršem, učiteljem in otrokom, v sooblikovanju pogojev, oblik in vsebin dela, spreminjanju stereotipnih stališč, v pomoči kadru za delo s skupino, pozitivni naravnanosti, razvijanju pozitivnejše klime itd.

Področja dela in naloge socialnega pedagoga kot svetovalnega delavca

Delo z učenci je lahko individualno ali skupinsko. Pri delu z učenci v prvi vrsti izhajam iz načela dobrobiti, prostovoljnosti in zaupanja, načela celostnega pristopa in načela sodelovanja v odnosu, poudarjam pa tudi elemente preventivne dejavnosti in elemente intervencij. Individualna ali skupinska pomoč učencu zajema vse tiste dejavnosti svetovalne službe, ki so odgovor na potrebo po pomoči.

Kot svetovalna delavka vodim tudi evidenco vseh otrok, ki imajo učne težave, potrebujejo prilagoditve v procesu poučevanja in ki imajo posebne vzgojno-izobraževalne potrebe. Z učitelji se ves čas posvetujem, skupaj z njimi iščem možne oblike pomoči in nenazadnje začnem postopek usmerjanja otroka. Pred tem vedno na razgovor in posvet pokličem starše, jih seznanim s celotno situacijo in si pridobim njihovo soglasje za začetek postopka usmerjanja z namenom pridobitve dodatne strokovne pomoči. Po prejemu odločbe oblikujem individualiziran program v sodelovanju z učitelji. Sem koordinator med izvajalci dodatne strokovne pomoči in zadolžena za pripravo individualiziranega programa, nadziram izvajanje pomoči in sodelujem pri evalvacijah, posvetovanjih, ko so potrebne spremembe ali dopolnitve. Kadar zahtevanega strokovnega delavca, kot določa odločba, na šoli nimamo, se povežem z ustrezno zunanjo institucijo, ki nam le-tega lahko zagotovi, in se dogovorim o možnostih sodelovanja.

Glede na to, da ti otroci, ki imajo posebne vzgojno-izobraževalne potrebe in praviloma ne dosegajo povprečnih dosežkov, oziroma kakorkoli izstopajo v svojem vedenju, ne dosežejo popolne integracije v razredu, se o teh posebnostih in samem pojmu drugačnosti pogovorim z ostalimi učenci v razredu. Učitelje opozarjam o pomenu upoštevanja otrokovih individualnih potreb, po aktivnem partnerstvu med otrokom, starši in učiteljev. Pri tem je potrebno ohranjati pozitiven odnos do drugačnosti; zavedati se, da ima vsak otrok pravico, da je sprejet takšen, kot je; vsi v procesu morajo biti obravnavani s spoštovanjem itd.

Kot svetovalna delavka se aktivno vse bolj in pogosteje vključujem na področje dela z učno problematičnimi učenci, katerih težave se prepletajo tako z neustrezno »družinsko sliko«, z asocialnim, neprilagojenim, izstopajočim vedenjem.

Tako izvajam individualno in skupinsko pomoč z elementi posvetovanja in vplivanja na oblikovanje bolj pozitivne samopodobe. Pogosto raziskujem vzroke, zakaj se pri posameznem otroku pojavi šolska neuspešnost, oziroma zakaj je na določenem področju neuspešen, na drugem pa težav ni.

Kot socialna pedagoginja, kot strokovna delavka, ki sem glede na stroko kompetentna za obravnavo motenj vedenja in osebnosti pri otrocih in mladostnikih, se najpogosteje lotevam te problematike, ko gre za področje dela z otroki, ki imajo težave v socialni integraciji. To so otroci, ki s svojim vedenjem ogrožajo sebe, svoje zdravje ali okolico. Njihovo vedenje je uperjeno proti pravilom, vrednotam, vrednostim, socialnim normam in zakonom. Pojavlja se nekontrolirano vedenje, impulzivnost, hiperaktivnost, trmoglavost, neposlušnost, agresivnost. Te težave v socialni integraciji so posledica najrazličnejših dejavnikov, pri čemer pa imajo neugodne socialne interakcije in učna neuspešnost pomembno vlogo kot sprožilec takega neprimernega vedenja.

Ko delam z otroki, ki kažejo te oblike vedenja, opažam, da so tesno povezane z učno neuspešnostjo in socialno izključenostjo. Otroka v razredu preprosto ne sprejemajo, ga odrivajo od sebe in puščajo ob strani. Otrok pa svojo stisko izraža z neprimernim, nesprejemljiv, agresivnim vedenjem, ko sicer ni ne viden ne slišan.

In sebe v tem zapletenem »procesu« vidim kot osebo, ki išče najboljše strategije, socialnopedagoške intervencije, s katerimi bi »dosegla« otrokove misli, pridobila njihovo pozornost, zaupanje in ne prizadela njihove samopodobe. Problema se lotevam kompleksno, skušam ga razumeti celostno in sistemsko, kot problem, ki se ne nanaša na posameznikovo emocionalno ali kognitivno sfero, pač pa na njegovo osebnost v celoti in pri tem upoštevam vse dejavnike, s katerimi je povezan: razred, šola, družina, vrstniki, interesi, želje, sposobnosti. Tako ne iščem zgolj tistega, kar je narobe, kar predstavlja problem, temveč skušam otroku dati tisto, kar potrebuje. Če je to pozornost, dobi več pozornosti, če potrebuje več zaposlitev, dobi več dela, če potrebuje le uho, ki ga posluša, ga poslušam itd.

Socialnopedagoške intervencije naj bi bile usmerjene k povečanju uspešnosti, socialne kompetentnosti, k boljši opremljenosti, trdnosti in osvajanju strategij za uspešnejšo komunikacijo, obvladovanje razvojnih nalog in premagovanje konfliktnih situacij. Metode, ki jih pri tem uporabljam, so: začasna izključitev iz razreda, da se učenec umiri; opozorila, kazni (vzgojni ukrepi), disciplinska lekcija (individualen razgovor), napotitev v svetovalni center, poziv staršem, da se udeležijo posvetovanj itd.

Kot socialna pedagoginja se ukvarjam še z drugimi področji šolskega svetovalnega dela (ta področja so večinoma dokaj administrativne narave, med katerimi so:

  • področje dela s starši: sodelujem na skupnih roditeljskih sestankih ali roditeljskih sestankih posameznega oddelka, staršem predstavljam novosti devetletke, zanje pripravljam predavanja in delavnice na določene teme, ki jih predlagajo učitelji, starši sami ali vodstvo šole, kot je določeno v LDN-ju, izvajam svetovalno in posvetovalno dejavnost in pogovore s starši ob učnih in vedenjskih težavah otrok;
  • področje dela z učitelji: sodelujem na timskih sestankih, na aktivih, pedagoških konferencah, učiteljem svetujem, sem jim v podporo ob težavah in dilemah, pripravljam predavanja in delavnice zanje na določeno temo, izvajam posvetovanja z učitelji pri delu z učenci, ki imajo težave na učnem ali socializacijskem področju in z njimi sodelujem pri odkrivanju učencev, ki imajo težave kot tudi pri odkrivanju nadarjenih otrok, sodelujem pri preventivnem delu z učenci itd.
  • področje dela z vodstvom šole: dajem pobude, predloge, zbiram gradiva, sodelujem pri oblikovanje letnega delovnega načrta šole, oblikovanju poročila o realizaciji LDN, statističnih poročil in ostalih pedagoških poročil, oblikovanju različnih seznamov urejanju dokumentacije, zbiranju prispevkov o dejavnostih na šoli, analizi učnega uspeha itd.
  • področje dela z zunanjimi institucijami in strokovnjaki: (CSD, ZD, Zavodom za šolstvo, razvojno ambulanto) pridobivam potrebne informacije, se dogovarjam o predavanjih za starše, posvetovanja itd.

Delo svetovalnega delavca na osnovni šoli je zelo obsežno, včasih celo preobsežno. Naloge oziroma delovne obveznosti so zelo raznolike. Pokrivamo strokovno različna področja. Delamo veliko, in vse več nam nalagajo. Svetovalna služba pa vsekakor ni servisna služba; nimamo čarobnih napitkov ali urokov, da bi lahko kar preprosto odpravili vse težave, ki se pojavijo, in opravili vsa tista dela, ki se jih vsi ostali praviloma branijo.

Menim, da bi se morale delovne naloge enakomerno porazdeliti med vse zaposlene delavce na šoli in da bi vsak moral opraviti svoj del, za katerega je kompetenten in usposobljen. Vem, da je najlažje prepustiti delo drugemu, preložiti breme dodatnega napora tistim, od katerih se tako in tako brez pomisleka pričakuje, da bodo to opravili.

Vendar si tudi svetovalni delavci želimo svoje delo opravljati brez pritiskov, brez nepotrebnega nalaganja dodatnega dela.

Priznam, da se v tem delovnem okolju dobro počutim in sem vesela vsake prijazne, dobre besede ali nasveta, ki mi ga namenijo posamezniki, ki imajo dolgoletne izkušnje in ki so pripravljeni sodelovati in diskutirati z enakovrednim partnerjem v vzgojno-izobraževalnem procesu.

Literatura

  1. Bergant, K. Musek, Lešnik (2002): Šolska neuspešnost med otroki in mladostniki, Ljubljana, Inštitut za psihologijo osebnosti.
  2. Bezič, dr. Tanja (2004): Svetovanje in koncepti razvojnega in svetovalnega dela v šolstvu v: Vzgoja in izobraževanje, št. 6, letnik 15, Ljubljana, Zavod RS za šolstvo.
  3. Kavkler, M. (2001): Vključevanje otrok s posebnimi potrebami v: Vzgoja in izobraževanje 32/6, Ljubljana.
  4. Več avtorjev (2004): Otroci in mladostniki s posebnimi potrebami – vodnik v pomoč staršem in strokovnim delavcem, Maribor, Svetovalni center za otroke in mladostnike Maribor.
  5. Skalar, dr. Vinko (1996): Integracija otrok z motnjami vedenja v osnovno šolo, v: Sodobna pedagogika, 7/8, Ljubljana.
  6. Šolsko svetovalno delo, revija za svetovalne delavce v vrtcih, šolah in domovih, Ljubljana, Zavod RS za šolstvo; št. 3 in 4, letnik V., 2000; št. 1-2, letnik VI., 2001; št.2, letnik IX., 2004.
  7. Več avtorjev (2002): Specifične učne težave otrok in mladostnikov, Ljubljana, svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.
  8. Žerdin, T. in sodelavke (1991): Težave, težavice, učne motnje, Murska Sobota, Pomurska založba.

Šivanje v drugi triadi osnovne šole pri pouku gospodinjstva

urska_ticar

Urška Tičar

1. Ročno šivanje

Šivanje je postopek dela, kjer s pomočjo šivanke in sukanca spajamo dele tekstilij v celoto. V posebnih primerih šivanje nadomestimo z varjenjem ali lepljenjem. Ročno šivanje je opravičeno le takrat, kadar strojno šivanje iz določenih razlogov ni mogoče.

Tehnike ročnega šivanja se uporablja pri garniranju, oblikovanju in utrditvi robov in blazin.

Obicajno je prevleka za blazinjene izdelke sestavljena iz posameznih krojnih delov. Posamezne krojne dele strojno sešijemo v obliki kape, jo navlečemo preko oblazinjenih delov in s strani z ročnim šivanjem prevleko »zapremo«. Pri tem najpogosteje uporabimo skriti šiv. Šivamo z desne proti levi, v večini primerov z ukrivljeno šivanko ustrezne velikosti. Izbor šivanke je odvisen od debeline blaga in temu ustrezno izbranega sukanca. Dober videz dosežemo z enakomerno napetostjo sukanca in enako velikimi in enakomerno oddaljenimi šivi. Če šivamo v daljši ravni liniji, si lahko pomagamo z ravnilom. Blago namestimo, vzdolž linije šiva prislonimo ravnilo, ga z levo roko držimo z rahlim enakomernim pritiskom, in blago pripnemo z bucikami z desno pa vzdolž roba šivamo v enakomernih presledkih. Tako laže vzdržujemo enakomeren pritisk mehke podlage. Dekorativnih šivov danes ročno praktično ne izvajamo.

Pri stilnem pohištvu so imeli izključno okrasni značaj. Za enakomerno in natančno izvajanje je potrebno precej spretnosti in vaje, predvsem pa časa.

Garnirne šive uporabljamo pri obnovitvenih in restavratorskih delih, kjer pripenjamo več plasti polnil, jih fiksiramo, oblikujemo blazine iz naravnih prostih vlaken, utrjujemo robove in vogale ter prišijemo vzmeti na oprte. Za navedene primere uporabljamo posebej določene šive, ki zahtevajo veliko vaje in spretnost.

2. Šivalni pribor

Za šivanje uporabljamo poleg šivalnega stroja še šivanke in sukance, drugo orodje in različne pripomočke.

Šivanko in sukanec moramo izbrati glede na vrsto materiala, ki ga šivamo. Pri šivanju nastajajo tudi napake in da lahko opravimo delo kakovostno, moramo te napake poznati in jih znati tudi odpraviti.

Za šivanje uporabljamo več vrst šivank: ravne, ukrivljene in trirobe šivanke, šivanke z obojestransko konico, zatikače. Navedene šivanke uporabljamo za: oblikovanje roba blazin, za prebadanje, povezavo vec plasti v blazino, za šivanje gumbov, za zapiranje prevleke, za izdelavo zank.

Vrste šivov:

imageimage

3. Učni cilji opredeljeni v učnem načrtu

3. 1. Modul: tekstil, oblačenje in obutev

3. 2. Ročno šivanje, obseg: 20 ur

Operativni cilji, učenci:

  • spoznajo osnovni šivalni pribor,
  • seznanijo se z osnovnimi vbodi,
  • urijo veščino rezanja, šivanja,
  • znajo izbrati material in pripomočke,
  • ozavestijo potrebo po lastni urejenosti,
  • izdelajo uporaben izdelek,
  • uporabljajo šivalni pribor,
  • spoznajo osnovne vbode,
  • šivajo na kartonu in blagu,
  • režejo po šabloni,
  • sestavljajo mozaikov tekstilnih slik,
  • izdelajo prtička,
  • šivajo gumbe,
  • izdelajo zanke za obešanje.

4. Praktični del

V uvodni uri smo se z učenci pogovorili o tehniki ročnega in strojnega šivanja. Spoznali smo vrste šivov in šivalni pribor. Različne šive smo vadili na kosu blaga.

Učenci so iz modela izrezali medvedka, dele za ušesa in tace ter trebuh.

slika1

Šivanje je potekalo enkrat tedensko pri pouku gospodinjstva.

slika2

Učenci so izdelali prisrčne medvedke in nastala je skupna fotografija z njimi.

slika3

5. Korelacija z drugimi predmeti

Pri pouku slovenskega jezika so učenci s pomočjo izdelanega medvedka zaigrali dramsko igrico z naslovom Medvedja družina. Besedilo in vloge smo razdelili po skupinah. Dramskemu besedilu smo dodali glasbeno spremljavo in vse skupaj predstavili učencem 4. razreda.

6. Literatura

– internet, ročno šivanje.

– internet, učni načrti za oš gospodinjstvo.

Podjetništvo v srednjih šolah kot izziv sedanjosti in prihodnosti

Entrepreneurship in secondary school as a challenge of the present and the future

robert_bertoncelj

Robert Bertoncelj

Povzetek

Strategija Evropa 2020 temelji na zmanjšanju brezposelnosti in boljšemu življenju, na pametni in trajnostni rasti s ciljem oblikovanja novih delovnih mest. Te zahteve je mogoče izpolniti le, če imamo inovativne, dobro izobražene in podjetniško razmišljujoče državljane, ki so sposobni radovedno in inovativno razmišljati in se prilagajati trenutnim izzivom, s katerimi se soočajo.

Mladi, ki so pripravljeni in sposobni, da postanejo podjetniki in uspešno razvijajo svoje gospodarske ali socialne povezave, bodo postali inovatorji v širših organizacijah, v katerih bodo delali.

Podjetniško izobraževanje je bistvenega pomena ne le za oblikovanje miselnosti mladih, ampak tudi za zagotavljanje znanja in spretnosti, ki so ključnega pomena za razvoj podjetniške kulture.

Ključne besede: trajnostno, inovativno, podjetništvo, veščine

Abstract

European Strategy 2020 is based on a decreased unemployment rate and better life as well as smart and sustainable growth with a goal to create new jobs. These criteria can only be met if we have innovative, well-educated and business targeted citizens, who are able to think out of the box and adapt to the challenges which they are faced with.

Young people who are prepared and able to become entrepreneurs, and are successful in creating their economic and social networks, are going to become innovators in a wide variety of companies where they will be working.

Entrepreneurship education is essential not only for the formation of the mind –set of young people but also for providing knowledge and skills which are crucial for the development of the entrepreneurship culture.

Key words: sustainable, innovative, entrepreneurship,, skills

Uvod

Na Šolskem centru Kranj ustvarjamo in prenašamo znanje, ki našim dijakom omogoča uspešno vključevanje v globalno okolje. Zaposleni smo zvesti vrednotam šole, ki so delavnost, strokovnost, odgovornost, inovativnost, etičnost, sodelovanje, poštenost, pozitivna naravnanost ter skrb za okolje.

Pozabljamo pa na veščine, ki so zelo pomembne v nadaljnjem življenju mladostnika in bi omogočile drugačen pristop in vizijo v prihodnost. Tukaj mislim predvsem na podjetniške veščine, ki jih do sedaj niso poznali oziroma jih poznajo v manjši meri.

Šola bi morala z uvajanjem podjetniške miselnosti in izvedbo določenih projektov stimulirati in na ta način doseči še kakovostnejši pedagoški proces, saj bi izboljšanje kompetenc učitelja na področju podjetništva pripomoglo k povezovanju učne snovi s primeri iz prakse. Dragocene bodo tudi nove izkušnje, ki jih bo učitelj pridobil v podjetju, saj bo s tem obogatil svoj odnos do učencev in kolegov v kolektivu.

Pomemben vidik v prihodnosti poleg obveznega in strokovnega izobraževanja pa je tudi vpeljevanje podjetniške miselnosti, ki je gonilo bodočega napredka in blagostanja tako posameznika kot celotne družbe. V luči tega dejstva sva s kolegom razmišljala o možnostih pilotnega vpeljevanja podjetniške miselnosti v srednješolskem izobraževanju oziroma kot začetek nekaj novega.

V tej smeri sem začel razmišljati v tej smeri, ko sem lansko leto pri podjetju Meteor d.o.o., v programu DPKU opravljal izobraževanje na praksi (dvig poklicnih kompetenc učitelja).

Z delom v podjetju Meteor d.o.o. sem pričel v petek 1. septembra 2017. Prvi delavni dan se je pričel z seznanitvijo delavnega okolja in delavnih nalog.

V razgovoru z lastnikom podjetja sva opredelila moje delavne naloge in prednostne usmeritve pri nadaljnjem razvoju podjetja, kar je bil za mene velik izziv na področju trženja, informatike in podjetništva. Njegova želja je bila, da poskušam pridobiti nove turistične aranžmaje, kateri bi vključevali novo pridobitev podjetja, in sicer avtobusno prikolico za 45 koles.

Pri načrtovanem usposabljanju sem imel v mislih tudi idejo, kako bi omenjeno prikolico vključil v šolski proces kot del šolskega programa (Projektni teden). Pri tem me je vodila misel, kako bi z osvojitvijo novih kompetenc na področju informatike (izdelava internetne strani v WordPressu) in podjetništva vključil nova znanja v izobraževalni program kot del odprtega kurikuluma. Do sedaj tega v učnem načrtu še nikoli ni bilo, zato bom predlagal uveljavitev novega modula, ki bi vseboval nove veščine in bi izobraževanje postavil na višjo raven.

V času strokovnega usposabljanja sem bil navzoč kot spremljevalec turističnih aranžmajev z namenom spoznati ustroj delovanja turistične agencije in spoznati stranke ter njihova razmišljanja o izpeljavi še boljše turistične ponudbe. Pri tem sem s fotografiranjem pridobil slikovni material (fotografije), katere sem kasneje uporabil pri promociji turističnih aranžmajev. Slikovni material je bilo potrebno obdelati z ustreznimi programi, s katerimi sem se prvič srečal (Photoshop). V podjetju so bili vešči v obdelavi digitalnih fotografij, tako da mi je bilo učenje z novim orodjem olajšano.

Turistične ponudbe je bilo potrebno marketinško obdelati in jih objaviti na medijih kot so internetna stran in facebook. Ravno zato je bilo potrebno narediti internetno stran, ki bo omogočala večjo prepoznavnost podjetja in posledično večjo zasedenost omenjene avtobusne prikolice in ostalih storitev.

Podjetnika definirajo osebnostne lastnosti, veščine in poslovna znanja. Vsega tega pa se ne da naučiti le iz knjig, podjetnike je treba vzgajati že od mladih nog. V Sloveniji se ta miselnost počasi prebija tudi v šole. Podjetništvo je mnogo več od ustanovitve in vodenja podjetja, je odnos do življenja, način, kako razvijamo in uresničujemo svoje ideje na vseh področjih.

Uspešnega podjetnika definirajo osebnostne lastnosti, veščine in poslovna znanja. Vsega tega pa se ne da naučiti le iz knjig, podjetnike je treba vzgajati od malega.

Zaključek

Mnogo je k razvoju podjetnosti pripomogel internet s svojo dostopnostjo znanja, informacij in globalizacije, ki je razrahljal meje med državami, verami in če hočete nazadnjaškimi prepričanji.

Če bomo mladim ponudili podjetniško prakso, bodo mladi znali tudi sami ustvarjati poslovne priložnosti in postali tudi bolj zaposljivi, saj podjetja že dolgo ne zanima več, iz katere šole prihaja kandidat, ampak kaj v resnici zna, koliko je samoiniciativen, prodoren …

Če želimo biti ustvarjalni, moramo ustvarjalnost spodbujati. Sistematično bi morali vzgajati učitelje, da od mladih pričakujejo več. V podjetništvu je namreč ključno vprašanje, ali znamo izkoristiti to, kar smo se naučili. Ali znamo znanje uporabiti, ga vnovčiti, drugače povedano prodati. Nemalokrat so dijaki s svojimi idejami in znanjem naredili izjemen izdelek ali storitev, ki pa je niso znali vnovčiti oziroma o tem niso niti pomislili. Malo je profesorjev, vodilnih delavcev na šolah, ki podjetništvo razumejo in ki bi ga uvajali v program. Podjetništva se ne da učiti v teoriji, podjetništvo se lahko učimo izključno v praksi.

In kako to narediti? Tako da mlade pošljemo na teren, pri čemer pa mora mlada oseba vedeti, kaj želi doseči, imeti mora podjetniško miselnost, moramo jih naučiti podjetnega pogleda na svet, podjetniških veščin, kako presoditi podjetniško idejo. Moramo jih vreči v vodo, da bodo svoje ideje in znanje preizkusili v praksi.

Po drugi strani moramo vzpostaviti dialog med gospodarstvom in šolstvom, da bi skupaj našli rešitev, kako že v učnem procesu vzpostaviti okolje, ki bo spodbujalo razvoj podjetnosti. Šole bi morale postati bolj odprte in dovzetne do podjetnikov, da bi svoje znanje in izkušnje prenašali v šolsko okolje. Na ta način bi zagotavljali pridobivanja kompetenc mladim in sodelujočim v učnih procesih v srednjih šolah, ki so ključne za ustvarjalne in podjetne posameznike.

Literatura

Razvoj podjetniške naravnanosti in spretnosti v EU

Vodnjaki in kulturna dediščina

magda_humar

Magda Humar

1. Uvod

V vrtcu smo v projektu Vodnjaki in kulturna dediščina želeli približati otrokom pomen vodnjakov in jih seznaniti, da se ljudje in okolje skozi čas spreminjajo. Voda je bila v preteklosti pomemben vir za preživetje, kamen pa bistveni gradbeni material. Z otroki smo si ogledali bližnje vodnjake in drugo kulturno dediščino kraja, ki nas še danes opominja, kako so nekoč živeli.

2. Raziskovanje v igralnici

Na sprehodih smo večkrat opazovali vodnjake, ki so bili nekoč vir življenja, a so danes zapuščeni in ne služijo več svojemu namenu. Tudi na igrišču šole in vrtca stoji vodnjak, s katerim se vsakodnevno srečujejo otroci. Otroke so zanimivi vodnjaki, ki so bili nekoč vir pitne vode, pritegnili, zato smo se odločili, da jih pobližje spoznamo.

Pri tem smo sledili naslednjim ciljem:

  • otroci spoznavajo ožje družbeno okolje,
  • oblikujejo in dojemajo spremembe v kraju in načinu življenja,
  • razvijajo pozitivna čustva in občutek pripadnosti svojemu narodu ter ljubezen do kulturne dediščine,
  • odkrivajo pomen vodnjakov za življenje ljudi v preteklosti.

2.1. Iskanje podatkov

Najprej smo se o vodnjakih pogovarjali, da bi ugotovili predznanje otrok o njih, nato pa smo clip_image002s pomočjo različne literature pridobili veliko uporabnih informacij. Otroci so listali po knjigah, priročnikih, od doma prinašali stare fotografije in ohranjene predmete, ki so jih uporabili za vlačenje vode iz vodnjaka. Šolski otroci so nam pokazali makete notranjosti vodnjaka in filtrov, ki so jo izdelali pri etnološkem krožku.

Slika 1. Šolski vodnjak

2.2. Obiski starejših domačinov

V vrtec smo tudi povabili stare starše, da so nam pojasnili, kako so nekoč živeli in zakaj so gradili ob vsaki hiši vodnjake. Povedali so nam, da je šolski vodnjak nekoč služil za lovljenje deževnice, ki so jo uporabljali za pitje, pranje posode, pomivanje, zalivanje in podobno. Gozdar, ki nas je obiskal v vrtcu, je dejal, da je imela vsaka gozdarska hiša svoje zajetje vode. To so bile gozdarske »štirne«, ki so jih vzdrževali gozdni delavci. Omenil je še, da so obstajale vaške »štirne«, iz katerih so vaščani zajemali vodo, ko jim je zmanjkalo vode v domači.

Otroci, ki so imeli stare vodnjake pred domačo hišo, so iskali informacije o njih pri starših, ki so bili nad našim delom izredno navdušeni. Še posebej jih je zanimalo, kako velika je jama pod vodnjakom. Zgodbe so v vrtcu delili z vrstniki in se drug od drugega učili.

3. Raziskovanje na terenu

Ob lepem vremenu smo se vodnjake odpravili pogledat po bližnji okolici vrtca. Ugotovili smo, da so nekoč gradili okrogle, osmerokotne in četverokotne clip_image004vodnjake. Domačini so nam povedali, da so imeli prvotni vodnjaki pred več kot sto leti za zajemanje vode lesen kotliček, pritrjen na srobot, pozneje na vrv, nato pa na železno verigo. Pokrovi so bili leseni, obteženi s kamnom, nato kovinski, ki so bili ponekod pritrjeni na železno zanko, pozneje pa zaklenjeni s ključavnico. Ugotovili so še, da je veliko vodnjakov oziroma »štirn« imelo kovinski pokrov, železen vitel in razno okrasje nad pokrovom zato, ker so bili v kraju kovači, ki so to izdelovali.

Slika 2. Vitel, gibljiv petelin za okras, pokazatelj smeri vetra

Starejši krajani so nam razložili, da so tam, kjer so imeli ljudje veliko živine, zgradili po dva vodnjaka. Vanje se je po žlebu stekala voda s strehe. Najprej so bili žlebovi leseni, pozneje pa kovinski. Na začetku so vodnjake čistili ročno.

Otroci so tudi izvedeli, da je bila ta voda zelo pomembna, saj so jo uporabljali za kuhanje, pitje, pranje, napajanje živine … Bila je tako čista, da je ni bilo potrebno prekuhati.

Starejši so jim še razkrili, da so glavo vodnjaka klesali ročno za to posebej usposobljeni ljudje, ki so pri delu uporabljali različne kline, ročne žage in svedre, kladiva, sekire … Potrebno je bilo le poiskati dovolj veliko skalo in delo se je lahko začelo. Skale niso prenašali, ampak so jo obdelovali na mestu, kjer je bila najdena. Pretekli sta skoraj dve leti, dokler ni dobila svoje končne podobe. Ko je bila glava izdelana, so jo s pomočjo tramov naložili na voz in jo odpeljali.

V naši bližini smo si ogledali tudi dva naravna vodnjaka, ki sta bila zgrajena kot »voda za rezervo«.

4. Likovno ustvarjanje

Po ogledu vodnjakov na terenu smo vodnjake po spominu z ogljem tudi narisali in jih razstavili v naši garderobi. Otroci so bili pri risanju zelo ustvarjalni in domiselni. Nad svojimi izdelki so bili izredno navdušeni.

clip_image006Iz drobnih kamenčkov, ki smo jih prinesli s sprehoda, smo izdelali maketo vodnjaka in hiše. Na obstoječo maketo so z lepilom lepili kamenčke drug ob drugega. Z vzgojiteljičino pomočjo je nastala čudovita kmečka hiša z dvoriščem, na katerem je stal vodnjak.

Slika 3. Kmečko dvorišče z vodnjakom

5. Zaključek

Pri raziskovanju vodnjakov smo odkrili veliko zanimivosti, saj so bili pri njihovi izdelavi naši predniki iznajdljivi in domiselni. Otroci so ugotovili, da so si glave vodnjakov med seboj različne. Marsikateri vodnjak je prava umetnina. Občudovali so različne železne pokrove, vitle za vlačenje vode, kovinske kotliče, železna okovja in lično izdelane peteline ali puščice s stranmi neba na vrhu vodnjaka. Otroci so opazili, da nove hiše nimajo vodnjakov, kajti danes je v kraju napeljan vodovod.

Ob tem raziskovanju smo se vsi osebno bogatili, dozorevali ter spoznali, kakšno bogato kulturno dediščino so predniki zapustili v kraju in okolici.

Literatura

  1. Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport_ Zavod RS za šolstvo.

Fotografije: Osebni arhiv.