Vodnjaki in kulturna dediščina

magda_humar

Magda Humar

1. Uvod

V vrtcu smo v projektu Vodnjaki in kulturna dediščina želeli približati otrokom pomen vodnjakov in jih seznaniti, da se ljudje in okolje skozi čas spreminjajo. Voda je bila v preteklosti pomemben vir za preživetje, kamen pa bistveni gradbeni material. Z otroki smo si ogledali bližnje vodnjake in drugo kulturno dediščino kraja, ki nas še danes opominja, kako so nekoč živeli.

2. Raziskovanje v igralnici

Na sprehodih smo večkrat opazovali vodnjake, ki so bili nekoč vir življenja, a so danes zapuščeni in ne služijo več svojemu namenu. Tudi na igrišču šole in vrtca stoji vodnjak, s katerim se vsakodnevno srečujejo otroci. Otroke so zanimivi vodnjaki, ki so bili nekoč vir pitne vode, pritegnili, zato smo se odločili, da jih pobližje spoznamo.

Pri tem smo sledili naslednjim ciljem:

  • otroci spoznavajo ožje družbeno okolje,
  • oblikujejo in dojemajo spremembe v kraju in načinu življenja,
  • razvijajo pozitivna čustva in občutek pripadnosti svojemu narodu ter ljubezen do kulturne dediščine,
  • odkrivajo pomen vodnjakov za življenje ljudi v preteklosti.

2.1. Iskanje podatkov

Najprej smo se o vodnjakih pogovarjali, da bi ugotovili predznanje otrok o njih, nato pa smo clip_image002s pomočjo različne literature pridobili veliko uporabnih informacij. Otroci so listali po knjigah, priročnikih, od doma prinašali stare fotografije in ohranjene predmete, ki so jih uporabili za vlačenje vode iz vodnjaka. Šolski otroci so nam pokazali makete notranjosti vodnjaka in filtrov, ki so jo izdelali pri etnološkem krožku.

Slika 1. Šolski vodnjak

2.2. Obiski starejših domačinov

V vrtec smo tudi povabili stare starše, da so nam pojasnili, kako so nekoč živeli in zakaj so gradili ob vsaki hiši vodnjake. Povedali so nam, da je šolski vodnjak nekoč služil za lovljenje deževnice, ki so jo uporabljali za pitje, pranje posode, pomivanje, zalivanje in podobno. Gozdar, ki nas je obiskal v vrtcu, je dejal, da je imela vsaka gozdarska hiša svoje zajetje vode. To so bile gozdarske »štirne«, ki so jih vzdrževali gozdni delavci. Omenil je še, da so obstajale vaške »štirne«, iz katerih so vaščani zajemali vodo, ko jim je zmanjkalo vode v domači.

Otroci, ki so imeli stare vodnjake pred domačo hišo, so iskali informacije o njih pri starših, ki so bili nad našim delom izredno navdušeni. Še posebej jih je zanimalo, kako velika je jama pod vodnjakom. Zgodbe so v vrtcu delili z vrstniki in se drug od drugega učili.

3. Raziskovanje na terenu

Ob lepem vremenu smo se vodnjake odpravili pogledat po bližnji okolici vrtca. Ugotovili smo, da so nekoč gradili okrogle, osmerokotne in četverokotne clip_image004vodnjake. Domačini so nam povedali, da so imeli prvotni vodnjaki pred več kot sto leti za zajemanje vode lesen kotliček, pritrjen na srobot, pozneje na vrv, nato pa na železno verigo. Pokrovi so bili leseni, obteženi s kamnom, nato kovinski, ki so bili ponekod pritrjeni na železno zanko, pozneje pa zaklenjeni s ključavnico. Ugotovili so še, da je veliko vodnjakov oziroma »štirn« imelo kovinski pokrov, železen vitel in razno okrasje nad pokrovom zato, ker so bili v kraju kovači, ki so to izdelovali.

Slika 2. Vitel, gibljiv petelin za okras, pokazatelj smeri vetra

Starejši krajani so nam razložili, da so tam, kjer so imeli ljudje veliko živine, zgradili po dva vodnjaka. Vanje se je po žlebu stekala voda s strehe. Najprej so bili žlebovi leseni, pozneje pa kovinski. Na začetku so vodnjake čistili ročno.

Otroci so tudi izvedeli, da je bila ta voda zelo pomembna, saj so jo uporabljali za kuhanje, pitje, pranje, napajanje živine … Bila je tako čista, da je ni bilo potrebno prekuhati.

Starejši so jim še razkrili, da so glavo vodnjaka klesali ročno za to posebej usposobljeni ljudje, ki so pri delu uporabljali različne kline, ročne žage in svedre, kladiva, sekire … Potrebno je bilo le poiskati dovolj veliko skalo in delo se je lahko začelo. Skale niso prenašali, ampak so jo obdelovali na mestu, kjer je bila najdena. Pretekli sta skoraj dve leti, dokler ni dobila svoje končne podobe. Ko je bila glava izdelana, so jo s pomočjo tramov naložili na voz in jo odpeljali.

V naši bližini smo si ogledali tudi dva naravna vodnjaka, ki sta bila zgrajena kot »voda za rezervo«.

4. Likovno ustvarjanje

Po ogledu vodnjakov na terenu smo vodnjake po spominu z ogljem tudi narisali in jih razstavili v naši garderobi. Otroci so bili pri risanju zelo ustvarjalni in domiselni. Nad svojimi izdelki so bili izredno navdušeni.

clip_image006Iz drobnih kamenčkov, ki smo jih prinesli s sprehoda, smo izdelali maketo vodnjaka in hiše. Na obstoječo maketo so z lepilom lepili kamenčke drug ob drugega. Z vzgojiteljičino pomočjo je nastala čudovita kmečka hiša z dvoriščem, na katerem je stal vodnjak.

Slika 3. Kmečko dvorišče z vodnjakom

5. Zaključek

Pri raziskovanju vodnjakov smo odkrili veliko zanimivosti, saj so bili pri njihovi izdelavi naši predniki iznajdljivi in domiselni. Otroci so ugotovili, da so si glave vodnjakov med seboj različne. Marsikateri vodnjak je prava umetnina. Občudovali so različne železne pokrove, vitle za vlačenje vode, kovinske kotliče, železna okovja in lično izdelane peteline ali puščice s stranmi neba na vrhu vodnjaka. Otroci so opazili, da nove hiše nimajo vodnjakov, kajti danes je v kraju napeljan vodovod.

Ob tem raziskovanju smo se vsi osebno bogatili, dozorevali ter spoznali, kakšno bogato kulturno dediščino so predniki zapustili v kraju in okolici.

Literatura

  1. Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport_ Zavod RS za šolstvo.

Fotografije: Osebni arhiv.

O autoru Pogled kroz prozor

Digitalni časopis za obrazovne stručnjake, pišu ga učitelji i nastavnici.
Ovaj unos je objavljen u Projekti i označen sa , , , , , . Bookmarkirajte stalnu vezu.