Profil socialnega pedagoga v svetovalni službi na OŠ

vesna_kukavica

Vesna Kukavica

Povzetek

Svetovalno delo na OŠ je posebno organizacijsko področje dela z učenci, učitelji, starši in vodstvom. Iz zgodovine lahko ugotovimo, da so se različni strokovni profili kot svetovalni delavci na šolah začeli redno zaposlovati v 60-ih letih prejšnjega stoletja, pred tem časom pa so bili svetovalni delavci na šolah prej izjema kot pravilo.

Profili, ki danes delajo na šolah kot svetovalni delavci, so: psihologi, pedagogi, socialni delavci, defektologi in socialni pedagogi.

Socialni pedagog je predvsem tisti strokovni delavec, ki težo svojega dela nameni otrokom in mladostnikom z motnjami vedenja in osebnosti ter korekciji neprimernega vedenja. Kot profil se veliko giblje med učenci, dela s skupino ali v skupini, njegova temeljna prepoznavnost pa je delo s skupino kot celoto.

Delovne naloge svetovalne službe so jasno opredeljene, a dejansko je obveznosti, ki se naložijo svetovalnim delavcem, vedno več in pričakovanja večja. Pomembno je dobro sodelovanje z učitelji in z vodstvom šole, saj s tem rastejo kompetence socialnega pedagoga kot strokovnjaka, hkrati pa tudi zadovoljstvo na delovnem mestu.

KLJUČNE BESEDE: svetovalna služba, profili, svetovalno delo, socialni pedagog, naloge, področja dela, intervencije.

Svetovalni delavci na OŠ

Vprašanje svetovalnega dela v šolstvu se dotika vprašanja koncepcije, organizacije in vsebine dela šolske svetovalne službe oz. področja dela strokovnih delavcev, ki se po sistematizaciji lahko zaposlijo kot svetovalni delavci. To pa so lahko pedagog, psiholog, socialni delavec, defektolog in pa tudi socialni pedagog.

Sprva so bili to psihologi, socialni delavci in pedagogi. Do rednega zaposlovanja svetovalnih delavcev na šolah je prišlo zaradi spoznanj, ki so izšla iz vzgojno-izobraževalne prakse, ko se porodi pobuda, da bi v šolo umestili celotno svetovalno delo za otroke in mladostnike.

Svetovalna služba je opravljala različne naloge, bila je v oporo učencem, staršem, učiteljem in vodstvu. Najprej se je utrdila prav na osnovnih šolah, saj je bilo tu in je še vedno največ potreb po svetovalni pomoči. S tem je naš šolski svetovalni model eden najrazvitejših, saj ima dokaj jasne temelje tako v teoretičnih kot praktičnih konceptih in predstavlja enega najnaprednejših konceptov.

Kot začetek snovanja svetovalnega dela znotraj šole naj bi bilo leto 1953, ko so ustanovitelji ljubljanskega vzgojnega svetovališča opozorili na potrebe po svetovalnem delu znotraj šol.

Tako zasledimo prva redna zaposlovanja svetovalnih delavcev po šolah, leta 1963/64 so zaposlili 3 psihologe, prva formalna zaposlitev pedagoga je bila leta 1968/69, formalna zaposlitev socialnega delavca pa leta 1962. Leta 1968 je bilo zaposlenih 51 svetovalnih delavcev, leta 1978 294, leta 1985 skoraj dvakrat več. Razmerje med zaposlenimi profili je dokaj uravnoteženo (pedagogov, socialnih delavcev in psihologov), v številu zaposlenih zaostajajo defektologi, najmanj pa je socialnih pedagogov kot svetovalnih delavcev, ki so se pojavili kot možen profil svetovalnega delavca šele v drugi polovici 90-ih let, ko narašča vedenjska in osebnostna problematika na šolah in se pojavi potreba po tovrstnem kadru. (povzeto po T. Bezić, 2004)

Mesto socialnega pedagoga

Že v času študija se mi je pogosto porajalo vprašanje, kdo sploh je socialni pedagog kot strokovnjak in kaj vse počne, kje lahko dela. Vedela sem, da se v večini primerov ukvarja z otroki in mladostniki, ki imajo težave z vedenjem, čustvovanjem ali osebnostjo, da se ukvarja s korekcijo vedenja, upoštevanja družbenih norm in pravil ter spreminjanja otrokove ali mladostnikove samopodobe, mnenja o sebi. A to vsekakor ni bilo zadosti, da bi natančno vedela, kam lahko usmerim svojo poklicno pot. A me je življenjska pot pripeljala do zaposlitve na osnovni šoli kot svetovalna delavka.

Če naredim nekakšno primerjavo z ostalimi profili, ki prav tako delajo kot svetovalni delavci, je v grobem razlika naslednja. Psihologi diagnosticirajo otroka ali mladostnika; pedagogi in defektologi se ukvarjajo s specifičnimi učnimi težavami otrok ali mladostnikov; socialni delavci se usmerjajo v delo z družino na področje socialno-materialne ogroženosti otroka in družine. Socialni pedagogi pa smo pravzaprav tisti, ki težo svojega dela namenimo otrokom in mladostnikom z motnjami vedenja in osebnosti.

Glede na strokovno usposobljenost se socialni pedagogi veliko časa gibljemo med učenci, delamo v skupini oz. s skupino, naša temeljna prepoznavnost je predvsem delo s skupino kot celoto. Cilj socialnega pedagoga je opora, usmerjanje, koordinacijska vloga, spodbujanje in aktiviranje posameznika in skupine. Velik del naših nalog je v preventivi, odkrivanju osebnostnih/vedenjskih težav in njihovi korekciji.

Tako status socialnega pedagoga kot svetovalnega delavca v šolski svetovalni službi določa predvsem njegova usposobljenost za delo s skupino, nudenje pomoči staršem, učiteljem in otrokom, v sooblikovanju pogojev, oblik in vsebin dela, spreminjanju stereotipnih stališč, v pomoči kadru za delo s skupino, pozitivni naravnanosti, razvijanju pozitivnejše klime itd.

Področja dela in naloge socialnega pedagoga kot svetovalnega delavca

Delo z učenci je lahko individualno ali skupinsko. Pri delu z učenci v prvi vrsti izhajam iz načela dobrobiti, prostovoljnosti in zaupanja, načela celostnega pristopa in načela sodelovanja v odnosu, poudarjam pa tudi elemente preventivne dejavnosti in elemente intervencij. Individualna ali skupinska pomoč učencu zajema vse tiste dejavnosti svetovalne službe, ki so odgovor na potrebo po pomoči.

Kot svetovalna delavka vodim tudi evidenco vseh otrok, ki imajo učne težave, potrebujejo prilagoditve v procesu poučevanja in ki imajo posebne vzgojno-izobraževalne potrebe. Z učitelji se ves čas posvetujem, skupaj z njimi iščem možne oblike pomoči in nenazadnje začnem postopek usmerjanja otroka. Pred tem vedno na razgovor in posvet pokličem starše, jih seznanim s celotno situacijo in si pridobim njihovo soglasje za začetek postopka usmerjanja z namenom pridobitve dodatne strokovne pomoči. Po prejemu odločbe oblikujem individualiziran program v sodelovanju z učitelji. Sem koordinator med izvajalci dodatne strokovne pomoči in zadolžena za pripravo individualiziranega programa, nadziram izvajanje pomoči in sodelujem pri evalvacijah, posvetovanjih, ko so potrebne spremembe ali dopolnitve. Kadar zahtevanega strokovnega delavca, kot določa odločba, na šoli nimamo, se povežem z ustrezno zunanjo institucijo, ki nam le-tega lahko zagotovi, in se dogovorim o možnostih sodelovanja.

Glede na to, da ti otroci, ki imajo posebne vzgojno-izobraževalne potrebe in praviloma ne dosegajo povprečnih dosežkov, oziroma kakorkoli izstopajo v svojem vedenju, ne dosežejo popolne integracije v razredu, se o teh posebnostih in samem pojmu drugačnosti pogovorim z ostalimi učenci v razredu. Učitelje opozarjam o pomenu upoštevanja otrokovih individualnih potreb, po aktivnem partnerstvu med otrokom, starši in učiteljev. Pri tem je potrebno ohranjati pozitiven odnos do drugačnosti; zavedati se, da ima vsak otrok pravico, da je sprejet takšen, kot je; vsi v procesu morajo biti obravnavani s spoštovanjem itd.

Kot svetovalna delavka se aktivno vse bolj in pogosteje vključujem na področje dela z učno problematičnimi učenci, katerih težave se prepletajo tako z neustrezno »družinsko sliko«, z asocialnim, neprilagojenim, izstopajočim vedenjem.

Tako izvajam individualno in skupinsko pomoč z elementi posvetovanja in vplivanja na oblikovanje bolj pozitivne samopodobe. Pogosto raziskujem vzroke, zakaj se pri posameznem otroku pojavi šolska neuspešnost, oziroma zakaj je na določenem področju neuspešen, na drugem pa težav ni.

Kot socialna pedagoginja, kot strokovna delavka, ki sem glede na stroko kompetentna za obravnavo motenj vedenja in osebnosti pri otrocih in mladostnikih, se najpogosteje lotevam te problematike, ko gre za področje dela z otroki, ki imajo težave v socialni integraciji. To so otroci, ki s svojim vedenjem ogrožajo sebe, svoje zdravje ali okolico. Njihovo vedenje je uperjeno proti pravilom, vrednotam, vrednostim, socialnim normam in zakonom. Pojavlja se nekontrolirano vedenje, impulzivnost, hiperaktivnost, trmoglavost, neposlušnost, agresivnost. Te težave v socialni integraciji so posledica najrazličnejših dejavnikov, pri čemer pa imajo neugodne socialne interakcije in učna neuspešnost pomembno vlogo kot sprožilec takega neprimernega vedenja.

Ko delam z otroki, ki kažejo te oblike vedenja, opažam, da so tesno povezane z učno neuspešnostjo in socialno izključenostjo. Otroka v razredu preprosto ne sprejemajo, ga odrivajo od sebe in puščajo ob strani. Otrok pa svojo stisko izraža z neprimernim, nesprejemljiv, agresivnim vedenjem, ko sicer ni ne viden ne slišan.

In sebe v tem zapletenem »procesu« vidim kot osebo, ki išče najboljše strategije, socialnopedagoške intervencije, s katerimi bi »dosegla« otrokove misli, pridobila njihovo pozornost, zaupanje in ne prizadela njihove samopodobe. Problema se lotevam kompleksno, skušam ga razumeti celostno in sistemsko, kot problem, ki se ne nanaša na posameznikovo emocionalno ali kognitivno sfero, pač pa na njegovo osebnost v celoti in pri tem upoštevam vse dejavnike, s katerimi je povezan: razred, šola, družina, vrstniki, interesi, želje, sposobnosti. Tako ne iščem zgolj tistega, kar je narobe, kar predstavlja problem, temveč skušam otroku dati tisto, kar potrebuje. Če je to pozornost, dobi več pozornosti, če potrebuje več zaposlitev, dobi več dela, če potrebuje le uho, ki ga posluša, ga poslušam itd.

Socialnopedagoške intervencije naj bi bile usmerjene k povečanju uspešnosti, socialne kompetentnosti, k boljši opremljenosti, trdnosti in osvajanju strategij za uspešnejšo komunikacijo, obvladovanje razvojnih nalog in premagovanje konfliktnih situacij. Metode, ki jih pri tem uporabljam, so: začasna izključitev iz razreda, da se učenec umiri; opozorila, kazni (vzgojni ukrepi), disciplinska lekcija (individualen razgovor), napotitev v svetovalni center, poziv staršem, da se udeležijo posvetovanj itd.

Kot socialna pedagoginja se ukvarjam še z drugimi področji šolskega svetovalnega dela (ta področja so večinoma dokaj administrativne narave, med katerimi so:

  • področje dela s starši: sodelujem na skupnih roditeljskih sestankih ali roditeljskih sestankih posameznega oddelka, staršem predstavljam novosti devetletke, zanje pripravljam predavanja in delavnice na določene teme, ki jih predlagajo učitelji, starši sami ali vodstvo šole, kot je določeno v LDN-ju, izvajam svetovalno in posvetovalno dejavnost in pogovore s starši ob učnih in vedenjskih težavah otrok;
  • področje dela z učitelji: sodelujem na timskih sestankih, na aktivih, pedagoških konferencah, učiteljem svetujem, sem jim v podporo ob težavah in dilemah, pripravljam predavanja in delavnice zanje na določeno temo, izvajam posvetovanja z učitelji pri delu z učenci, ki imajo težave na učnem ali socializacijskem področju in z njimi sodelujem pri odkrivanju učencev, ki imajo težave kot tudi pri odkrivanju nadarjenih otrok, sodelujem pri preventivnem delu z učenci itd.
  • področje dela z vodstvom šole: dajem pobude, predloge, zbiram gradiva, sodelujem pri oblikovanje letnega delovnega načrta šole, oblikovanju poročila o realizaciji LDN, statističnih poročil in ostalih pedagoških poročil, oblikovanju različnih seznamov urejanju dokumentacije, zbiranju prispevkov o dejavnostih na šoli, analizi učnega uspeha itd.
  • področje dela z zunanjimi institucijami in strokovnjaki: (CSD, ZD, Zavodom za šolstvo, razvojno ambulanto) pridobivam potrebne informacije, se dogovarjam o predavanjih za starše, posvetovanja itd.

Delo svetovalnega delavca na osnovni šoli je zelo obsežno, včasih celo preobsežno. Naloge oziroma delovne obveznosti so zelo raznolike. Pokrivamo strokovno različna področja. Delamo veliko, in vse več nam nalagajo. Svetovalna služba pa vsekakor ni servisna služba; nimamo čarobnih napitkov ali urokov, da bi lahko kar preprosto odpravili vse težave, ki se pojavijo, in opravili vsa tista dela, ki se jih vsi ostali praviloma branijo.

Menim, da bi se morale delovne naloge enakomerno porazdeliti med vse zaposlene delavce na šoli in da bi vsak moral opraviti svoj del, za katerega je kompetenten in usposobljen. Vem, da je najlažje prepustiti delo drugemu, preložiti breme dodatnega napora tistim, od katerih se tako in tako brez pomisleka pričakuje, da bodo to opravili.

Vendar si tudi svetovalni delavci želimo svoje delo opravljati brez pritiskov, brez nepotrebnega nalaganja dodatnega dela.

Priznam, da se v tem delovnem okolju dobro počutim in sem vesela vsake prijazne, dobre besede ali nasveta, ki mi ga namenijo posamezniki, ki imajo dolgoletne izkušnje in ki so pripravljeni sodelovati in diskutirati z enakovrednim partnerjem v vzgojno-izobraževalnem procesu.

Literatura

  1. Bergant, K. Musek, Lešnik (2002): Šolska neuspešnost med otroki in mladostniki, Ljubljana, Inštitut za psihologijo osebnosti.
  2. Bezič, dr. Tanja (2004): Svetovanje in koncepti razvojnega in svetovalnega dela v šolstvu v: Vzgoja in izobraževanje, št. 6, letnik 15, Ljubljana, Zavod RS za šolstvo.
  3. Kavkler, M. (2001): Vključevanje otrok s posebnimi potrebami v: Vzgoja in izobraževanje 32/6, Ljubljana.
  4. Več avtorjev (2004): Otroci in mladostniki s posebnimi potrebami – vodnik v pomoč staršem in strokovnim delavcem, Maribor, Svetovalni center za otroke in mladostnike Maribor.
  5. Skalar, dr. Vinko (1996): Integracija otrok z motnjami vedenja v osnovno šolo, v: Sodobna pedagogika, 7/8, Ljubljana.
  6. Šolsko svetovalno delo, revija za svetovalne delavce v vrtcih, šolah in domovih, Ljubljana, Zavod RS za šolstvo; št. 3 in 4, letnik V., 2000; št. 1-2, letnik VI., 2001; št.2, letnik IX., 2004.
  7. Več avtorjev (2002): Specifične učne težave otrok in mladostnikov, Ljubljana, svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.
  8. Žerdin, T. in sodelavke (1991): Težave, težavice, učne motnje, Murska Sobota, Pomurska založba.

O autoru Pogled kroz prozor

Digitalni časopis za obrazovne stručnjake, pišu ga učitelji i nastavnici.
Ovaj unos je objavljen u Stručna služba i označen sa , , , , , , . Bookmarkirajte stalnu vezu.