Izbrana poglavja iz Gestalt terapije in uporaba v praksi

maja_avbar

Maja Avbar

Povzetek

V prvem delu naloge smo želeli pojasniti izvore gestalt terapije in nekatere definicije, ugotavljali smernice, ki so vplivale na njen razvoj, se seznaniti s pomembnimi pojmi, ki bodo omogočali razumevanje osnov GT in nadaljno analizo vaj.

V osrednjem delu so predstavljene vaje, ki smo jih izvajali v izkustveni skupini, ki je omogočala prepoznavanje lastnih strategij vstopanja v odnose in vzdrževanja le teh, izražanje sebe in svojih potreb v skupini ter prepoznavanje in spoštovanje potreb drugih. Delo v tej skupini nam je omogočalo raznolike stike z drugimi, ki so pogoj za krepitev stika s samim sabo, ozaveščanje in izražanje svojih občutkov in čustev ter učenje novih in kvalitetnejših načinov povezovanja z drugimi, ob enem pa vam daje priložnost učenja in izkušnje, kako znotraj skupine poskrbeti zase in spoštovati meje drugih.

KLJUČNE BESEDE: fenomenologija, teorija polja, dialog, organizmično samouravnavanje, samozavedanje, kontakt, meje, vaje.

1. Uvod

Gestalt terapijo uvrščamo med humanistične psihoterapevtske smeri, katere temeljna značilnost je celostni pristop, ki pomeni, da človeka, posameznika vedno obravnava kot nedeljivo celoto, vpeto v vsa dogajanja v njem samem in v okolju, v katerem živi (Žvelc, Možina, Bohak, 2011:359).

Lamovčeva (1995:5) pravi, da se porablja kot skupek metod in tehnik dela, ki pomagajo posamezniku pri ozaveščanju težav. Ta način terapije omogoča posamezniku, da ozavesti določene probleme in poišče načine, s pomočjo katerih se bo z njimi poprijel v vsakdanjem življenju.

Kot formalnega začetnika gestalt terapije štejemo Fredericha S. Pearlsa, ki je (skupaj z Paulom Goodman, Ralphom Hefferline in soprogo Lauro), leta 1951, sintetiziral teoretične vplive in znanja psihoanalize v novo paradigmo – gestalt terapijo (O’Leary, 2013:3). ‘Gestalt’ je nepredvidljiva nemška beseda. Gestalt psihologi so odkrili, da človek pri zaznavanju, opazovanju teži k temu, da delno nepopolno sliko zaključi, dokonča in jo spremeni v popolno. Vse kar človek doživi, vsaka potreba, zaznava, želja, je neke vrste odprt ali nezaključen gestalt. Človek teži k temu, da ga zaključi. Dokler človek svoje izkušnje ne zaključi, ga bremeni. Vse nezaključene izkušnje ali ‘odprte gestalte’ človek nosi kot breme. Grstalt terapija poskuša s svojimi metodami posamezniku pomagati, da svoje nezaključene gestalte zaključi (Žorž, 1995:35).

2. Teoretična izhodišča Gestalt terapije

Proces oblikovanja resnično celostnega pristopa v Gestaltu je posledica bogatega osebnega razvoja njenih ustanoviteljev; Frederick ‘Fritz Perls, Laura Perls in Paul Goodman.

Vsebuje različne poglede in filozofije kot so holizem, eksistencializem, fenomenologija, teorija polja, dialog, Zen budizem in Taoizem (Mann, 2010). Poudarja da je GT tako umetnost kot znanost. Potrebujemo znanstveno teorijo, raziskave in tehnike, ki nas podpirajo pri delu, kjer terapevt uporablja umetniški pristop; intuicijo, kreativnost, neposrednost. Skupna točka umetnosti in terapije je, da iz nekoč obstoječe forme ustvarita nekaj novega.

Da zahteva veliko ustvarjalnosti je v svojem delu Načela gestalt terapije v vsakdanjem življenju, poudarila Lamovčeva (1995:11). Po njenih besedah je GT med najbolj odprtimi sistemi v psihologiji, kar pa zahteva poleg prožnosti tudi ustvarjalnost.

Kot pravi Žorž (Žvelc, Možina, Bohak, 2011:361) izhaja gestalt terapija (kot večina sodobnih psihoterapevtskih smeri) iz spoznanj in teoretičnih okvirov Freudove psihoanalize. Kljub zelo kritičnemu odnosu do Freudove psihoanalize Pearls ohranja večino osnovnih pojmov, ki danes včasih predstavljajo celo težave v razumevanju, saj imajo ti izrazi v GT zelo drugačen pomen kot v psihoanalizi.

Tudi Lamovčeva (1995:1) pravi, da je GT eksistencialistično-fenomenološka filozofija z elementi Zena in poudarja neposredno doživljanje in osredotočanje na sedanjost.

Temeljno načelo GT je potreba po zavedanju in osebni odgovornosti (Rainwater 1996:7). Gestaltni terapevt klienta ne interpretira, temveč mu z individualno oblikovanimi vajami in drugimi prijemi omogoča, da sam pride do spoznanj.

Zahodni vpliv se nanaša na način življenja in se osredotoča tok izkušenj in zavedanja. Sprejema vse, kar se trenutno dogaja, zaupa v naravni tok dogodkov, ki bo prinesel celovitost in zdravljenje (Brownell, 2010:24).

2.1. Trije stebri GT

Pearls in njegova žena sta se učila pri različnih psihoterapevtih in z njimi sodelovala, pri čemer se je (posledično zaradi različnih vplivov), oblikovala gestalt terapija.

Najpomembnejši so vplivi eskistencializma, teorije v interpersonalnih odnosih, teorije razvoja in oblikovanja karakterja, holizma, ideje o ‘tukaj in zdaj’, organizmične teorije, psihodrama, zavedanje telesa – joga in ples, zen budizem, Berlinska šola gestalt psihologije.

Yontef (v Mann, 2010:4) predstavlja tri ključne filozofije, ki so predstavljeni koti stebri v GT.

2.1.1. Teorija polja

GT črpa doživljanje celosti iz Lewinove teorije. Posameznik (organizem) skupaj s celotnim okoljem, ki ga obdaja (fizično, socialno, psihološko, kulturno, duhovno …) oblikuje polje. Gre za vzajemno delovanje: okolje deluje na posameznika, posameznik pa s svojim delovanjem vpliva na okolje, in to predstavlja polje (Žvelc idr., 2011:362).

Teorija polja predstavlja, da se človeka in vse njegovo doživljanje raziskuje v kontekstu njegovega celotnega okolja oz. situacije (Mann, 2010:4).

Podobno tudi Žorž (2005:34) predstavlja, da je človek vedno sestavni in so-ustvarjalni del vseh okoliščin, ki ga obdajajo.

Za posameznikovo zdravo funkcioniranje so pomembni vsi procesi v polju. GT zato tudi pojmuje človeka kot nedeljivo celoto, ne dopušča neke stroge delitve na telesno in duševno, še manj delitve človekove osebnosti na neke sestavne dele (Žvelc idr., 2011: 363).

Človek fenomenološko v vsakem trenutku deluje kot nedeljiva celota, ki pa funkcionira na različnih, a med seboj tesno prepletenih ravneh (telesno, čustveno, razumsko, socialno, duhovno …). V zvezi s tem holističnim pristopom je tudi bolj razširjen izraz ‘gestalt terapija’ in ne ‘gestalt psihoterapija’, psihoterapija preveč poudarja psihični nivo funkcioniranja.

Yontef govori o teoriji polja, kot vidiku, ki prežema gestalt terapijo. Pravi, da je magnet, ki privlači/vodi, kompas GT. Teorija polja je znanstveni pogled na svet, ki združuje rezultate/izide raznolikih virov gestalt terapije in omogoča dinamične organizacijske koncepte, kot npr. mejo kontakta, ‘sebe’ kot proces, itd. Je kognitivno lepilo, ki drži skupaj sistem gestalt terapije (Mark A. Fairfield, 2004. Gestalt Groups Revisited: A Phenomenological Approach. Gestalt Review, 8 (3): 336-357).

2.1.2. Fenomenologija

Žorž (2005:33) pravi, da nas pri fenomenološkem pristopu v GT ne zanimajo vzroki, definicije, diagnoze …v svetovalnem procesu, ampak človek, posameznik v njegovi stiski. Ne zanima nas, ZAKAJ je nekaj tako kot je, ampak KAKO je. Zanima nas torej proces, ki se dogaja v človeku samem, v odnosu z drugim človekom in/ali okoljem v danem trenutku. Pomembno je torej, kako se ta človek s svojo osebnostjo odziva na dogajanje, na stisko.

Mann (2010) poimenuje fenomenologijo v GT kot iskanje razumevanja skozi tisto, kar je očitno, razkrito, in ne skozi interpretacijo opazovalca.

Žorž (Žvelc idr., 2011:362) poudarja, da iz tega vidika ni pomembna ‘objektivna resnica’, ni pomembna struktura pojava, ampak pojav kot tak. Zato GT ne analizira, ne išče strukture pojavov, ampak sprejema pojave take kot so. To pomeni, da v GT diagnoze ne pomenijo nekaj dokončnega, statičnega, ampak govorimo o procesnih diagnozah, diagnosticiranju posameznikovih procesov. Ali drugače povedano, ne zanimajo nas vzroki, ampak nas zanima, kako se posameznik ‘tu in zdaj’ odziva, kako vzpostavlja in prekinja komunikacijo z okoljem, kako se prekinjajo zdravi načini reševanja problemov.

Pearls (Lamovec, 1995:1) je spoznal prednosti dialektičnega mišljenja pred vzročnim ter na njem zasnoval svoj terapevtski pristop. Psihičnega dogajanje ne pojmuje v smislu iskanja vzrokov in posledic, temveč kot neprekinjen proces, ki prehaja iz ene skrajnosti v drugo in pri tem ustvarja vedno nove sinteze.

Temelj, na katerem gradimo, je fenomenološko spoznanje, da je izkustvo oziroma moje prvoosebno doživljanje primarno. Ne le, da je primarno, to je vse, kar imam na voljo, ničesar ne morem spoznati izven polja svojega doživljanja. Misli, pomeni, opisi, vizije, slike, občutki, čustva … nič od tega ni izven zavestnega doživljanja (oziroma mojega živega izkustva). Doživljajski svet seveda lahko urejam (npr. z razdelitvijo na čustva, misli itd. ali pa z znanstveno razlago opaženega), ne morem pa spoznati ničesar, kar bi bilo izven mojega izkustva. Fenomenološko raziskovanje se torej osredotoča na opazovanje živega, neposrednega izkustva, pomeni delati s tem, kar je ‘v tem trenutku’, prisotno. (Karios, slovenska revija za psihoterapijo, zvezek2, številka 3-4, letnik 2008).

Verbik Dobnikarjeva (2016:38) v svojem magistrskem delu opisuje, da je svetovalec v fenomenološkem raziskovanju pozoren na dihanje, spremembe na obrazu klienta, na njegov glas, gibanje ter sledi pojavljajočemu se vzorcu. Klientu spoštljivo ponudi svoja opažanja in ga povabi naj te reakcije ‘tukaj in zdaj’ opazi. To so lahko misli, čustva, podobe, ki se pojavijo ob njegovem pripovedovanju. V gestaltu skušamo čim bolj in čim večkrat slediti neposredni izkušnji posameznika, zato se poslužujemo spodbude ‘Pokaži mi …’, ‘Bodi ti ta oseba/objekt …’. Namen takšnih spodbud je povečanje zavedanja, zato se poslužujemo tudi pretiravanja v mimiki, gibu.

2.1.3. Dialog

Dialog je specifična oblika vzpostavljanja stika (ne samo govorjenja), ki se ukvarja z vmesnim vidikom odnosa in s tistim kar se pojavi v tem vmesnem vidiku (Mann, 2010:177).

Žorž (Žvelc idr., 2011:374) opisuje dialog kot osnovni gestaltistični pristop, pri katerem je poudarek na krepitvi terapevtove odprtosti in zmožnosti za pristen dialog s klientom. Pri tem so pomembne terapevtove intervencije, s katerimi usmerja klientovo pozornost na področje, kjer klient prekinja dialog, kjer prekinja kontakt bodisi s telesom, bodisi s čustvi, bodisi s terapevtom. Tehnike same so prepuščene osebnim preferencam, izvirnosti, intuitivnosti terapevta, osrednja pozornost pa je usmerjena v kvaliteto kontakta terapevt – klient in dialoga, ki omogoča graditi ta kontakt.

Flajs v svojem članku opisuje, da terapevt in klient v njunem kontaktu soustvarjata drug drugega. Dialog, po njegovem, bolj kot posameznike, poudarja polje. Dialog v gestalt terapiji opisuje kot posebno vrsto dialoga, ki se ne omejuje le na besedne izmenjave, temveč vključuje vse načine, na katere delujemo nasproti drugemu, in pričakovanja, da bodo drugi delovali nasproti nam (Tomaž Flajs, 2011, pridobljeno s http://www.flajs.net/clanki).

Žorž pravi, da je posebej izrazit je vpliv eksistencialista Martina Bubra, ki je s svojim filozofskim razmišljanjem o odnosu ‘jaz – ti’ v veliki meri vplival na določitev odnosa med klientom in terapevtom (Žvelc idr., 2011:362)

2.2. Organizmično samouravnavanje

»Organizmično samouravnavanje označuje težnjo vseh živih organizmov ter njihovih podsistemov po vzdrževanju dinamičnega ravnotežja v polju, ki ga tvori organizem skupaj z okoljem. Proces organizmičnega samouravnavanja omogoča skladno zadovoljevanje potreb organizma, ki pa lahko nemoteno deluje le tedaj, če to okolje nudi ustrezne možnosti.« (Lamovec, 1995:8).

Če povemo še na drug način, bo zdrav organizem iz okolja spontano izbral tisto, kar potrebuje za rast, to asimilira, nepotrebno pa zavrže. Zmožen je jasno prepoznati svojo potrebo, jasno mobilizirati svojo energijo in doseči izpolnitev svoje potrebe. (Verbnik Dobnikar, 2016:51). V takšni osebi prepoznamo jasnost, vitalnost, notranjo motiviranost, kontakt s seboj in okoljem. Ko oseba doseže izpolnitev potrebe, pri njej opazimo zadovoljstvo in umiritev.

Če pritiski iz okolja prevladajo samouravnavanje organizma, se zavrta energija preusmeri navznoter, kar povzroča napetost in onemogoča zadovoljevanje potreb. Informacije pa, prav tako kot od zunaj, prihajajo tudi od znotraj organizma. Zavestno raven doseže le nekaj teh informacij. Ob ustrezni pozornosti bi lahko mnoge postale zavestne, s čimer bi se povečale možnosti izbire. Tisto, kar je v nekem trenutku v središču naše pozornosti, lahko označimo kot ‘gestalt’, vsi ostali vidiki okolja in organizma pa tvorijo ozadje.

Motnje pri nastajanju in razgradnji gestaltov so največkrat posledica samovoljnega poseganja posameznika v svoj organizmični tok (Lamovec, 1995:8).

 

slika

Slika 1. Stopnje v samoregulacijskem pretoku
Vir: Lamovec, 1995:11

2.3. Kontakt

Eden izmed ključnih pojmov v gestaltu je kontakt. Kontaktna meja (Verbnik Dobnikar 2016:44) je tam, kjer se srečamo ali odmaknemo od našega okolja. Je živa, se poraja vedno znova in se spreminja. Zato,da lahko organizem preživi, je nujen proces naravnega ritma kontakt – umik.

Trije pogoji, ki omogočajo kontakt so gibanje na kontaktni meji, razlikovanje in izmenjava doživetega. Posameznika se srečata na kontaktni meji, kjer lahko prihaja do potrebne izmenjave, učenja. Meja ločuje posameznika od okolja, je pa tudi prostor, kjer se dogaja izmenjava. To je možno, kadar je meja odprta, ko sta dve osebi v kontaktu. Bistvo in najpomembnejše dogajanje v gestalt pristopu je ravno ta stik (prav tam).

Dober stik/kontakt pomeni, da ima posameznik sposobnost biti popolnoma prisoten v sedanjem trenutku s svojimi čutili, emocijami, intelektom, vedenjem, telesnim in duševnim bitjem. Da bi bil posameznik v dobrem kontaktu je potrebna odprta naravnanost in zavedanje. Načini, kako tvorimo kontakte, so pokazatelj na kakšen način posegamo v svet; z gledanjem in videnjem, dotikanjem, okušanjem, vonjanjem, gibanjem, z gestami, zvokom in jezikom (Mann, 2010:71).

Dober kontakt vključuje tudi sposobnost, možnost ustreznega umika, namesto da posameznik postane rigiden v domnevno kontaktnem prostoru. Tukaj ne govorimo več o stiku, temveč lažnem poskusu ostajanja v kontaktu. Primer za to je otrok, ki se nikoli ne more igrati sam in mora biti ves čas med ljudmi (Oaklander, 2006:22).

2.4. Gestalt terapija v Sloveniji

V tujini je od takrat vse bolj zastopana in deluje na različnih področjih že več kot 50 let, v Sloveniji pa se pojavlja zadnjih 20 let. Uporablja se v nekaterih VIZ, terapevtskih društvih, psihiatričnih ustanovah, izvaja pa se individualno in v skupinah, kjer pa je vedno poudarjeno doživljanje posameznika.

V Sloveniji se je prva začela sistematično ukvarjati z GT Tanja Lamovec. Z njo se je srečala v okviru svojega strokovnega usposabljanja v ZDA in prinesla te ideje v Slovenijo Izdala je dve knjigi (1995, 1997), ki povezujeta teoretična spoznanja s praktičnim delom.

Leta 1996 je bilo ustanovljeno slovensko društvo za GT: SLOGES in v okviru tega društva so se pričele iskati nove poti usposabljanja, take, ki bi bile usklajene z izobraževalnimi standardi evropske zveze za GT: EAGT. Leta 2005 je bil ustanovljen inštitut za GT: GITA (Žvelc, idr., 2011:360).

V inštitutu deluje skupina psihoterapevtov ter edukatorjev in tujine in Slovenije. Preko Slovenskega društva za gestalt terapijo SLOGES. Povezani so v Evropsko zvezo za gestalt terapijo (EAGT) preko inštitutov in z organizacij iz drugih evropskih držav.

Dejavnosti, ki jih izvajajo so:

  • svetovalno in psihoterapevtsko delo (s posamezniki, partnersko, s skupinami),
  • psihoterapevtsko izobraževanje (certifikat Evropske zveze za gestalt terapijo);  krajši programi (ABC gestalta, gestalt v vzgoji in izobraževanju…);  predavanja in predstavitvene delavnice gestalt terapije.

Gojijo vrednote kot so:

  • spoštovanje in spodbujanje posameznikove individualnosti,
  • profesionalna in osebnostna drža v skladu z etiko stroke,
  • profesionalna usposobljenost in ustvarjalnost,
  • upoštevanje in spoštovanje religioznih, jezikovnih, moralnih, spolnih, socialnih, rasnih, ekonomskih razlik, spolne identitete in potrebe po duhovnosti,
  • preseganje rivalstva in tekmovalnosti v smeri sodelovanja in vzajemnosti.

(Inštitut za geštaltsko terapijo. (2013). Ljubljana. Pridobljeno 5.1. 2017 s strani: http://www.gita.si/)

3. Praktična izvedba in primeri delavnic gt – izkustvena skupina

V tem delu so predstavljene vaje, ki so bile izvedene v izkustveni skupini, podkrepljene s teoretično razlago.

3.1. VAJA: Usedi se v stol

Ključne besede: prisotnost, zavedanje, čuječnost

Opis poteka vaje

Sedim na stolu, z nogami trdno na tleh. Osredotočim se na notranje dogajanje (v telesu): diha, telesnih občutkov, pozorna sem na občutek tal pod nogami. Osredotočim se na okolico (zunanje dogajanje): kaj slišim in vidim. Osredotočim se na svoje misli; ali sem prisotna tukaj in zdaj ali so misli kam odtavale. Pozorna sem na vodenje terapevtke in se zavem kako njena navodila dojemam.

V GT je zavedanje in prisotnost v sedanjem trenutku izrednega pomena. Žorž (2005) pravi, da je to načelo izrednega pomena, ko govorimo o odločanju in spremembah.

Usmerjenost na sedanji trenutek je Perls prevzel iz zen budizma. S to miselnostjo je tudi povezan princip ‘tu in zdaj’, ki ga mnogi poudarjajo koti značilnost GT (Žvelc idr., 2011:361). Prav tako poudarja Lamovčeva (1997:96), ki pravi, da je GT skoraj identična s Taom. Obe usmeritvi verjameta v modrost organizma v nasprotju z razumskim dojemanjem, oba tudi verjameta v tukaj in sedaj. Skupna jima je težnja, pomagati posamezniku

Osredotočanje na doživljanje ‘tu in zdaj’ je temeljno orodje za vzpodbujanje klientovega zavedanja njegovega doživljanja, ki se vedno dogaja v sedanjosti (Tomaž Flajs, 2011, pridobljeno s http://www.flajs.net/clanki).

Čuječnost lahko opredelimo kot nepresojajoče, sprejemajoče zavedanje svojega doživljanja v sedanjem trenutku. V čuječnem stanju se posameznik zaveda svojega razpoloženja ter telesnih občutkov, misli, čustev in tudi zunanjega dogajanja (zvokov, oblik, barv, vonjev, okusov, različnih dogodkov …), brez da bi se svojemu doživljanju izogibal ali pred njim bežal. Iz raziskav, ki so preučevale strukturo konstrukta čuječnosti, lahko izluščimo dva bistvena faktorja; zavedanje svojega doživljanja in sprejemanje le-tega. Čuječnost ne more obstajati brez zavedanja, čeravno je možno sprejemanje svojega doživljanja preučevati in uporabljati tudi kot samostojen koncept.

Potrebno je poudariti, da se faktor sprejemanja v okviru konstrukta čuječnosti nanaša zgolj na sprejemanje svojega doživljanja in ne implicira sprejemanja okoliščin v realnosti, ki so to doživljanje načeloma sprožile (Kairos 5/3-4/2011 Znanstveni prispevki, Miha ČERNETIČ Kjer je bil id, tam naj bo…čuječnost – Nepresojajoče zavedanje in psihoterapija).

Raiwater (1996:131) razdeli zavedanje v tri skupine:

  • Žlobudranje uma ali premišljanje, pričakovanje, razsojanje, načrtovanje, spominjanje, ki vzame večini ljudi največ zavestnega časa.
  • Čutno zavedanje ali vse informacije, ki prihajajo od zunaj skozi nos, ušesa, oči, okušalne brbončice.
  • Telesno zavedanje ali vsa sporočila, ki prihajajo iz mišic, sklepov, želodca, črevesja, spolnih organov …

Po njenem mnenju ta vaja človeku pomaga, da pride človek v stik s temi sporočili. Vajo opisuje kot vajo telesnega in čutnega zavedanja.

3.2. VAJA: Opazovanje slike dveh parov

Ključne besede: fenomenološki pristop (opazovanje samo očitnega, brez predvidevanja, vnaprejšnjih predstav in domnev, zavedanje svojih občutkov)

Opis poteka vaje

Opazujem sliko dveh parov. Vprašanje terapevtke se glasi: ‘Kaj vidiš na sliki?’

Opazila sem, da sem pri sebi napletla vse mogoče zgodbice, da sem predvidevala in se nisem osredotočila na bistvo in to, kar je bilo očitno. Pričela sem z pozornim in zavestnim opazovanjem svojih misli, reakcij, občutkov.

Osredotočila sem se samo na bistvo oz. kar je bilo očitno v določenem trenutku.

Ta vaja mi je pokazala, odprla zavedanje, da to v življenju pogosto počnemo. Pri tej vaji, so se mi pojavila določena vprašanja v zvezi s svojo čustveno reakcijo, zato sem se odločila, da povzamem kaj o tem piše v literaturi.

Zavedanje lahko opišemo kot neocenjujoče prisluškovanje temu, kar se dogaja v nas tukaj in sedaj. Prav doseganje zavedanja oz. širjenje zavedanja pa mnogi pristaši poimenujejo kot osnovni cilj gestalt pristopa. Kontinuiteta zavedanja je na videz preprosta – gre za to, da smo iz trenutka v trenutek pozorni na to, kaj doživljamo in kaj se dogaja okoli nas (Lamovec, 1995:16).

3.3. VAJA: terapevt, klient, opazovalec

Ključne besede: dialog, direktni nagovor, razmejevanje lastne in tuje fenomenologije, zavedanje.

Opis poteka vaje

Delo poteka v trojicah. Posameznice smo postavljene v različne vloge: klient, terapevt in opazovalec. Klient sedi na stolu, terapevt ga nagovori, pri čemer upošteva tri pravila komunikacije: OPAŽAM, DOMNEVAM, OB TEM DOŽIVLJAM. (Upoštevam pravila jezikovnega izražanja in pravila za dajanje povratnih informacij).

Primer:. Ob tem ne doživljam nelagodja, saj se zavedam, da vsak potrebuje čas, da se prilagodi situaciji in novim ljudem, vzpostavi zaupanje.

V vlogi terapevtke usmerim pozornost v to, kar opazim, v neverbalno govorico uporabnika. To izrazim na način: „Opažam, da imaš prekrižane noge, prav tako roke, usta zaprta, obraz resen in usmerjen rahlo stran“.

Nato usmerim pozornost vase – v to, kar ob tem domnevam, kaj si tisti trenutek mislim. To izrazim na način: „Domnevam, da ti je neprijetno v tej situaciji, da skrivaš svoja čustva in misli.“

Pozornost usmerim nato v svoje doživljanje, čustva, občutke. To izrazim na način: „Ob tem čutim, da sem rahlo vznemirjena. Zaznala sem željo, da bi se ti počutila dobro in sproščeno.“ Kot opazovalka ob zaključku vaje podam svoja opažanja o tem, kako jasno je terapevt razmejil impulze, ki prihajajo od uporabnika in lastne impulze zavedanja. Opazujem dogajanje v meni, ko dobivam povratno informacijo.

Dialoški odnos je osebna vrsta dialoga, ki ni le verbalen, ampak vključuje vse načine, na katere delujemo do drugega, pa tudi pričakovanja, da bodo drugi delovali do nas, se na nas odzivali (Verbnik Dobnikar, 2016:39).

Lamovčeva (1995:22) govori o posvečanju pozornosti vsem vidikom neverbalne komunikacije, na gibe, geste, držo, pri čemer opazujemo najmanjše podrobnosti.

Prav tako kot neverbalnemu izražanju je Pearls posvetil veliko pozornost jezikovnemu izražanju. Menil je, da natančnost v izražanju pripomore k izostritvi pozornosti. Po njegovem naj bi bil terapevt posebno pozoren na to, kaj v vedenju drugega zaznava neposredno in kaj so le njegove domneve. Tako dobi klient informacijo o svojem vedenju in o tem, kako ga drugi doživlja. To pa sta dve različni stvari.

Podobno govori Žorž (2005:127-130), ki opisuje gestaltistični pogovor, z jasnimi temeljnimi usmeritvami:

  • Tu in zdaj. Pogovarjamo se o tem kaj se dogaja sedaj, v sedanjosti.
  • Čustva in občutki. Svetovanca zavestno usmerjamo v to, da se zaveda čustev, občutkov, telesnih občutkov in reakcij.
  • Želje in potrebe. Svetovanca med pogovorom pogosto spodbujamo, da pripoveduje o tem, kaj si želi, kaj potrebuje, kaj pogreša.
  • Jezik odgovornosti. Svetovalec budno pazi, da so v tem pogovoru razmejene odgovornosti. Še zlasti pa pazi na to, da svetovanec prevzema odgovornost zase in ga pri tem spodbuja, podpira. Pri tem uporablja tako imenovan jezik odgovornosti. Občutek odgovornosti se povečuje že s tem, da svetovalec vedno govori le o sebi, v prvi osebi.

Lastni problemi ali nezmožnost razmejevanja lahko zameglijo svetovalni proces. Pri tem je pomembno, da svetovale čim bolj jasno pozna sebe, se zaveda svojih problemov in jih rešuje. Prav poznavanje svojih problemov in omejitev (meja svojih zmožnosti), zavedanje lastnih nerešenih problemov, poznavanje svojih čustvenih odzivov na probleme in obvladovanje teh izzivov so značilnosti, ki določajo zrelo, harmonično in uravnoteženo osebnost. Tak svetovalec bo dobro razmejeval med klientovimi in svojimi problemi, istočasno pa bo pri svetovanju koristno uporabil svoje lastne izkušnje Žorž (2005:55).

3.4. VAJA: dialog

Ključne besede: ustvarjanje pogojev za srečanje, zavedanje sebe v paru (zavedanje, pozornost)

Opis poteka vaje

Delo poteka v paru. Sedim na stolu, nasproti sedi druga oseba. Gledava se v oči.

Oseba nasproti mi pove zgodbo, situacijo, ko je naredila dobro delo, se je počutila ponosno. Spremljam njene ideale, vrednote in kvalitete, ki so ji v tej zgodbi pomembne. Obenem sem pozorna tudi nase – na misli, čustva, občutke, vzgibe, impulze.

Pozornost usmerim vase – v svoje občutke, čustva… Dam ji povratno informacijo. Opišem dejanje, svoje misli, ki so se ob tem porajale, čustva in želje. Poudarim kvalitete, ki sem jih ob njenem pripovedovanju zaznala (pogum, odločnost, skrbnost, prijaznost…..).

Npr: Še dobro, da si tako reagirala, da je deček opazil tvoje opozorilo. Res sem vesela, da …(se dečku ni nič zgodilo). Ko bi bili ljudje le bolj previdni … (na cesti in se, kot, ti, zavedali nevarnosti, ki se lahko pripetijo).

Vprašanja zavedanja: Kako se počutiš v eni in v drugi vlogi? Kaj čutiš, ko ti podajajo kvalitete? Kakšen je, kako reagira sogovornik? Kaj pomeni, da sem se dobro počutila? Katera čustva so bila prisotna pri dajanju in prejemanju feetbacka?

Možina govori, da se lahko iz pristnosti v odnosu razvijejo trenutki, ki imajo dodatno vrednost in kvaliteto. Govori o trenutkih srečanja, ki so nepričakovani, spontani in njih lahko doživimo kot posebno, sproščujoče darilo.

Ti trenutki nas oblikujejo in so lahko pomembne prelomnice v našem življenju. Na te trenutke je vezana rast in razvoj naših odnosov, v našem spominu pa pustijo posebno sled. (Možina M.; O prisotnosti, pristnosti in trenutkih srečanja odraslih v interakcijah z otroki. V Dolinšek Bubnič M., ur. Lahko vzgojim uspešnega otroka? Priročnik za starše, vzgojitelje in učitelje. Ljubljana, EPTA, 2003: 13-39)

Zavestno zavedanje je vse tisto, kar je v danem trenutku v središču naše zavesti, kar našo zavestno voljo nadziramo in usmerjamo, izpostavljeno pa je lahko motnjam (pretekle izkušnje, prepovedi, strah, omejitve …)

O pomembnosti zavedanja v odnosu piše Žorž (2005:59-63) in ga razdeli na tri dele:

  • Zavedanje samega sebe (telesnih občutkov, želja, potreb, misli, spominov …). Če se ne zavedamo dovolj samega sebe, ne bomo mogli zadovoljivo razmejevati med ‘mojim’ in ‘klientovim’.
  • Zavedanje klientovih sporočil. Sporočila klienta so pogosto zavita, prikrita, omejena z njegovim lastnim motenim zavedanjem. Terapevt naj bo pozoren na prikrita sporočila, saj so prav to tista, ki so ušla, se izmaknila samocenzuri, blokadam, predsodkom. Pozoren naj bo, kako klient besede izgovori, na poudarke, trezljaje obraznih mišic, povešen pogled …
  • Zavedanje klientovega doživljanja – vživljanje v njegovo doživljanje oz. empatija. Svetovalec se mora ves čas zavedati, da je klient samostojna oseba, ki misli, čustvuje in doživlja na svoj način. Sposobnost vživljanja v drugega, je za svetovanje koristna pri jasnem zavedanju meje med njima.

3.5. VAJA: Podajanje palic

Ključne besede: prisotnost, kontakt, prekinitve kontakta, delo s skupino, dajanje-jemanje, palica kot simbol energije v odnosu, komunikacije s skupino in v njej.

Opis poteka vaje

Delo poteka v skupini, ki stoji v krogu. Pozorne smo na očesni kontakt, na osebo na osvoji levi in deseni strani, na občutek v telesu, mehkobo, zibanje v kolenih, bokih, pretočnost. Palice is podajamo v nasprotni smeri urinega kazalca. Svojo pozornost usmerim tako v podajanje kot v sprejemanje palice, ohranjam ritem, očesni kontakt, enako pozornost na levo in desno udeleženko.

Pri podajanju in sprejemanju so se mi porajali različni občutki in misli: ali bom lahko ujela palico, kaj če bo nerodno podala in bo udeleženki padla ali se bo udarila, kako bom ujela, bom pravočasna, da ne prekinjam toka. V telesu sem začutila prijetno vznemirjenost, povečala se mi je pozornost. Zavedam se, da je ODGOVORNOST pri podajanju (da bo sosednja udeleženka ujela palico), moja.

Motnjo (posredovanje terapevtke) sem doživljala moteče, ko je bila pri sosednji udeleženki, saj je to neposredno vplivalo na moje podajanje in skrb za pretočnost.

Pri delu v skupini je pomembno zaupanje v organizmično samouravnavanje, kje je vodja v skupini prvi med enakimi, vsak pa prevzame polno odgovornost zase.

Vprašanja, ki so poglobila doživljanje in zavedanje vaje:

Kako je bilo s prisotnostjo?
Kaj si naredila, da si lahko ujela?
Kakšen je bil občutek pri trenutku sinhronosti?
Ali je bila razlika v doživljanju in pretočnosti, če je bil vzpostavljen očesni kontakt ali če ni bil?
Kaj si naredila, da je energija stekla (ritem, pozornost, očesni kontakt)?

Potegni vzporednico z življenjem. DAJANJE – JEMANJE. Kaj je bilo lažje? Kaj se zgodi v odnosu, če to ni enakovredno zastopano?

O ohranjanju ravnotežja med dajanjem in sprejemanjem v odnosih je pisala Lamovčeva (1997:85). Bolj kot predmet dajanja in sprejemanja je pomemben proces, ki določa in uravnava nastalo psihosocialno polje. Kadar je dajanje in sprejemanje uravnoteženo, govorimo o pravični izmenjavi, ki omogoča rast odnosa in osebni razvoj obeh udeležencev.

Tukaj je pomembno zavedanje, da sta v odnosu vedno pomembna dva. Če je eden pasiven in samo prejma, pomeni, da je obsojen na pasivno čakanje in ne prevzema svoje odgovornosti. V takem odnosu so potem krivice krivi drugi.

Sestavna dela kontakta sta zavedanje in vzburjenje. Čim boljše je zavedanje in čim močnejše je vzburjenje, toliko bolj učinkovit bo kontakt. Je predpogoj za ustvarjalno rast organizma. Dober medosebni stik zahteva izostreno zavedanje lastnih meja in individualnosti, pa tudi dopuščanje da se meje začasno zabrišejo. Medosebni kontakt nam omogoča zadovoljevanje potreb po edinstvenosti kot tudi težnje po pripadnosti (Lamovec, 1995:19).

V poglavju ‘Pravila za delo v skupini’ Lamovčeva (1995:6) opisuje, da osebnostna rast temelji na izostrenem zavedanju lastnega doživljanja, da omogoča poglabljanje medosebnih odnosov in preizkušanje novih možnosti. Osnovno načelo je zaupanje v organizmično samouravnavanje, kar pomeni, da nikoli nikogar ne poskušamo pripraviti do tega,da bi storil nekaj, česar ne želi. Navodila vodje jemljemo kot predloge, ki jim lahko sledimo ali pa tudi ne. Posameznik prevzame polno odgovornost zase, sam pokaže kdaj bi rad dejavno sodeloval in kdaj ne.

3.6. VAJA : raziskovanje introjektov

Ključne besede: motnje na kontaktni meji, introjekti, prebavljanje – žvečenje, izpljuvanje, integracija Opis poteka vaje

1. del (individualno)

Pri sebi razmislim in se postavim v vlogo svoje mame. V tej vlogi izražam skrbi in zahteve do svoje hčere (torej sebe) v smislu ‘Kaj bi morala in ne delam’ ter ‘Kaj delam in ne bi smela’. Zahteve zapišem.

2.del (v paru)

Sošolka se postavi v vlogo moje mame in me nagovarja: “Maja, ti bi morala…/ne bi smela…”.

Ob tem opazujem svoje misli in čustva.

Ob tem čutim notranjo in zunanjo napetost (pritisk v prsih, glavi, napete mišice celega telesa…) in se zavem, da to prepričanje ni moje (je introjekt) .

3.del (individualno)

Pričnem z iskanjem modalitet: ‘Jaz hočem…/ jaz izberem…/jaz se odločim…/jaz ne želim…/’ Pri tem opazujem telesne reakcije. Kako se odzivam, počutim…? Ugotovi, da so občutki prijetni, napetost v telesu izgine.

Lamovčena (1997:75) opisuje podobno vajo in pojasnjuje, da je namenjena prevrednotenju prepričanj in je varianta dela s polarnostmi. S tem, ko se ozavestimo druge skrajnosti, postane prepričanje manj izrazito in rigidno.

Zdravi medsebojni odnosi zahtevajo jasno prepoznavanje meja je poudaril tudi Žorž (2005: 71). Zdrave odnose določa komunikacija med posamezniki. Do tega pa pride, kadar se dva posameznika srečata, dotakneta in sta za hip pripravljena odpreti svoje meje za stik, nato pa mejo zopet zapreti. Do motenj lahko pride v vseh fazah tega ciklusa. Pearls opisuje štiri osnovne obrambne mehanizme, motnje na kontaktni meji: introjekcijo, projekcijo, retrofleksijo in konfluenco. (Kasneje so drugi avtorji dodajali še nove.)

Žorž pojasnjuje (Žvelc idr.2011:363), da različni avtorji poimenujejo introjekt proces na kontaktni meji. Pearls je uporabljal izraz ‘obrambni mehanizmi’ (ki ga je uporabljal že Freud in ga srečamo v vseh psihoterapevtskih šolah), sodobni gestaltisti pa ta izraz opuščajo in ga nadomeščajo z izrazom ‘procesi na kontaktni meji’. To pa z namenom, da bi poudarili drugačno gledanje na te procese. GT je usmerjena v proces, ki je nekaj dinamičnega in stalno spreminjajočega se. Poleg tega pa ne gre za vprašanje obrambe pred zunanjimi vplivi, ampak za vprašanje izmenjave, sporazumevanja z okoljem, komunikacije. Ti procesi niso motnja, nevroze. So procesi, ki so nujno potrebni za posameznikovo komuniciranje z okoljem in za funkcioniranje posameznika. Motnja postanejo takrat, ko se koristijo neustrezne izkušnje (ki so bile nekoč koristne) in motijo proces zdrave komunikacije.

Introjekcija je proces nekritičnega sprejemanja informacij iz okolja. Pri tem se nepredelana informacija sprejme, kot da bi pogoltnili kos hrane, brez da bi ga prežvečili, zgrizli. Posledica introjekcije pa je, da posameznik sprejema vedenjske vzorce, stališča, poglede, ki niso njegova (pripadajo nekomu drugemu).

Lamovčeva (1995:29) razlaga, da introjekte spoznamo po tem, da se vsebina izjave ne sklada z ostalim obnašanjem. Kadar to opazimo, posameznika opozorimo ter usmerimo pozornost na to, kaj dejansko občuti. Telesni občutki predstavljajo ključ za izostreno prepoznavanje čustev. Večina moralnih načel, ki jih ljudje navidezno sprejemajo, a se jih ne držijo, so introjekti. Prav tako večina izjav, ki se začnejo z ‘moram’.

Pri delu z introjekti razvijamo zavedanje, kaj v našem vedenju in doživljanju ni v skladu z našo osebnostjo ter vzpodbujamo kritičen odnos do okolja. Pri tem je pomembno razviti sposobnost ‘prežvečiti’, oz. razgraditi vse kar prihaja od zunaj in to ustrezno asimilirati.

Po opredelitvi GT je zdrav posameznik tisti, ki je v pristnem odnosu s samim seboj in z okoljem, bolan pa človek, ki ni v pristnem kontaktu s samim seboj in okolico. Pearls (Žorž, 2005:78) je razložil, da introjektivec mejo med ‘jaz’ in nejaz’ pomakne tako globoko vase, da mu od samega sebe zelo malo ali nič več ne ostane.

Proces introjekcije poteka vse življenje in je tisti, ki vodi k prevzemanju nase tudi tiste odgovornosti, ki v resici pripada drugim v okolju. Zapovedi ‘moraš’, ‘ treba je’, ‘ne smeš’ introjektivec prenaša nase v vse situacije in se zato čuti odgovornega za vse dogajanje okoli sebe. Mučijo ga občutki krivde za vse, kar se okoli njega zgodi narobe.

Introjekt je sporočilo, ki ga iz okolice dobimo o sebi ter se z njim poistovetimo. Zelo majhni otroci niso sposobni dojeti veljavnosti oz. resničnosti tega sporočila, ga ponotranijo. Nimajo kognitivne sposobnosti, da bi rekli ‘Ja, to je zame ustrezno’ ali ‘Ne, to zame sploh ne velja, mi ne ustreza’ (Oaklander, 2006:11).

3.7. VAJA: raziskovanje energičnih čustev z glino

Ključne besede: raziskovanje impulzov agresije, terapevtski pogovor, projekcija po vzoru

Oaklander, delo v skupini, uporaba gline kot kreativnega medija

Prvi sklop vaj poteka individualno in v paru

  • V roke vzamem večjo kepo gline. Jo raziskujem in obenem ustvarjam z njo kontakt – jo gladim, čutim njeno težo, vlažnost, gladkost. Nato posežem vanjo – jo z orodjem in prsti luknjam, režem, mečkam, trgam, mečem. Sem pozorna na to, kaj ob tem čutim. V akciji vztrajam nekaj časa in poglabljam občutke, ki se vzbudijo.
  • Zaprem oči in gnetem kepo gline. Oblikujem jo toliko časa, dokler nimam občutka, da je gotovo. Ogledam si nastalo formo.
  • Sledi pogovor v paru. V vlogi terapevta v začetku sprašujem uporabnico po doživljanjih ob raziskovanju gline. V drugem delu povprašujem po objektu, ki ga je zgnetla. Šele proti koncu jo z vprašanjem spodbujam, da razmisli o povezavi odkritega z njeno življenjsko situacijo.

Verbnik Dobnikarjeva (2016:57) razlaga, da se zaradi pritiska okolja energija preusmeri.

Oseba energijo (npr. jezo), ki bi jo morala usmeriti navzven, preusmeri navznoter.

Sprememba nastane, ko oseba prepozna kaj zadržuje v sebi in kaj bi rada naredila drugim (oz. rekla, ali da drugi naredijo zanjo). Jezo pa Lamovčeva razume, kot čustvo, ki teži k temu, da se izrazi navzven (Lamovec, Tanja (2000). Ali je v človeku zares zver?, letnik 39, številka 3. URN:NBN:SI:DOC-JCNYY5IA from http://www.dlib.si).

Drugi sklop vaj poteka v skupini; raziskovanje vedenjskih vzorcev delovanja v skupini. Delo poteka v skupinah po 3 do 5 ljudi. Vsaka na skupno podlago prispeva svojo skulpturo iz predhodne vaje. Pozvane smo k so-ustvarjanju skupne forme iz posamičnih objektov. Pri tem se osredotočamo na občutke, čustva in misli, ki delo spremljajo.

Sledi pogovor z mentorico o vedenjskih vzorcih, s katerimi smo pri skupinskem delu prišle v stik.

O delu z glino in njenem sproščujočem učinku veliko govori Violet Oaklander (1996:81-89), ki pravi, da tu težko naredimo napako, saj ljudem približa njihova čustva.

4. Zaključek

V prvem delu seminarske naloge smo pojasnili izvor gestalt terapije, zgodovino, njene utemeljitelje (Pearls idr. v svetu in Lamovec v Sloveniji) in njeno teoretično osnovo.

Predstavljenih je bilo nekaj ključnih pojmov, filozofij, ki jih razumemo kot temelje GT (Mann, 2010).

V drugem, osrednjem delu je podrobno opisanih nekaj vaj, ki so bile izvedene na delavnicah izkustveni skupini. S teoretično podkrepitvijo je razloženo razumevanje vaj, pojmov v GT, pa tudi razumevanje doživljanja sebe v tem kontekstu.

Glede na napisano menim, da bi bilo dobro in smiselno tehnike GT uporabljati pri delu in svetovanju v šolstvu, prav tako pri delu z mlajšimi otroki. Tehnike, ki sem jih spoznala, mi bodo v pomoč pri komuniciranju s starši in sodelavci, pa tudi pri izvajanju delavnic z otroki in delu v skupini. Ugotavljam, da je ta terapija pri nas malo poznana. Poglobljenega pogovora in medsebojnega razumevanja je v praksi (kljub izobraževanjem in delavnicam, ki so velikokrat same sebi namen) še vedno premalo in bi bilo potrebno izobraževati predvsem svetovalne delavce ter učitelje in vzgojitelje.

Ta terapevtski način se mi zdi primeren za reševanje zelo širokega spektra težav, pri čemer se mi zdi najbolj pomembno, da posameznik (ob pravilnem usmerjanju in vodenju) sam pride do določenih uvidov in prevzema odgovornost zase.

Iz lastne izkušnje pa lahko povem, da bi mi ta teoretična podlaga prišla prav že ob samem začetku izvajanja vaj, saj bi izkušnjo, ki sem jo dobila, lažje osmislila.

5. Literatura

  1. Brownell, P. (2010). Gestalt TherapyA Guide to Contemporary Practice. New York: Springer publishing company.
  2. Černetič, M. (2011). Kjer je bil id, tam naj bo…čuječnost – Nepresojajoče zavedanje in psihoterapija. Kairos 5/3-4/, 23-35.
  3. Fairfield, Mark A. (2004). Gestalt Groups Revisited: A Phenomenological Approach. Gestalt Review, 8 (3): 336-357.
  4. Flajs, T. (2011). Predtavitev gestalt terapije. Pridobljeno s http://www.flajs.net/clanki
  5. Inštitut za geštaltsko terapijo. (2013). Ljubljana. Pridobljeno 5.1. 2017 s strani: http://www.gita.si/
  6. Kodreš, U. (2008). Fenomenološko raziskovanje v psihoterapiji. Karios, 2/3-4/, 10-22.
  7. Lamovec, T. (1995). Načela Gestalt terapije za vsakdanje življenje. Ljubljana: Arx.
  8. Lamovec, T. (1997). Načela Gestalt terapije za vsakdanje življenje II. Ljubljana: Arx.
  9. Lamovec, Tanja (2000). Ali je v človeku zares zver?, letnik 39, številka
  10. 3. URN:NBN:SI:DOC-JCNYY5IA from http://www.dlib.si
  11. Mann, D. (2010). Gestalt therapy: 100 Key Points and Techniques. London and New York:
  12. Routledge
  13. Možina M. (2003). O prisotnosti, pristnosti in trenutkih srečanja odraslih v interakcijah z otroki. V Dolinšek Bubnič M., Lahko vzgojim uspešnega otroka? (13-39). Priročnik za starše, vzgojitelje in učitelje. Ljubljana, EPTA.
  14. Oaklander, V. (1996). Put do dječjeg srca: Gestatltistički psihoterapijski pristup djeci. Zagreb: Školska knjiga.
  15. O’Leary, E. (2013). Gestalt Therapy Around the World. Chichester, West Sussex, UK ; Malden, MA : John Wiley & Sons, Inc.
  16. Rainwater, J. (1996). Odločitev je vaša. Ljubljana: Založba Rokus.
  17. Verbnik Dobnikar, T. (2016). Procesi svetovalnega dela v šoli (Magistrsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
  18. Žorž, Bogdan. (2005). Svetovati ali poslušati: priročnik za samopomoč in svetovanje v vsakdanjem življenju. Celje: Društvo Mohorjeva družba.
  19. Žvelc, Možina, Bohak (2011). Psihoterapija. Ljubljana: Založba IPSA.

O autoru Pogled kroz prozor

Digitalni časopis za obrazovne stručnjake, pišu ga učitelji i nastavnici.
Ovaj unos je objavljen u Psihologija i označen sa , , , , , , , , . Bookmarkirajte stalnu vezu.