Učimo se pripraviti tradicionalno slovensko hrano

anusa_ajster

Anuša Ajster

Povzetek

Vsako šolsko leto se trudim, da v letni delovni načrt oddelka podaljšanega bivanja vključim dejavnosti, ki so zanimive, privlačne in hkrati poučne za učence prve triade. V našem kraju imamo ogromno lokalnih pridelovalcev, ki pridelujejo zelenjavo in sadje ter ju tudi dostavljajo po lokalnih šolah. Porodila se mi je ideja, da učence skozi celo šolsko leto podrobno seznanim s tradicionalno slovensko hrano in določeno jed vsak mesec skupaj z njimi tudi pripravim. Lotila sem se tudi praznikov, ki jih imamo na našem koledarju ogromno in jih lahko povežem s tradicijo. Recepti starih mam bodo dobrodošli in iz izkušenj povem, da se vabilu, da pridejo v šolo, z veseljem odzovejo. Prepričana sem, da čedalje manj otrok pozna pripravo slovenskih sladic, pijač, juh, mesnih in brezmesnih jedi. Slovenskih tradicionalnih jedi je veliko in med seboj se tako po okusu kakor tudi po pripravi razlikujejo. Potrudila se bom, da preproste in enostavne jedi čim bolj približam učencem in jih navdušim s pripravo, da jih bodo večkrat skupaj s starši pripravljali tudi doma.

Ključne besede: prehrana, slovenske jedi, prazniki, učenci.

We are learning how to prepare traditional Slovenian food

Abstract

For many school years I have been trying that my annual after school facility work plan involves activities that would be interesting, attractive and at the same time instructive for the pupils of the first triad in primary school. In our region, we have a large number of local fruit and vegetable-growers that deliver their own products to local schools. I got the idea how to get the pupils familiar with traditional Slovenian food throughout the whole school year and how to prepare a certain dish together with them every month. Our calendar with so many holidays on it served me as a link between our holidays and their tradition. Grandmothers who are from my own experience willing to respond to our invitations to come to the school will be welcomed by their recipes. I am convinced that fewer and fewer children know how to prepare desserts, drinks, soups, meats and Slovenian non-meats. There are many Slovenian dishes which differ in their taste, as well as in preparation. I will do my best to make simple and easy-to-make dishes as close as possible to all pupils and get them interested in their preparation at home with their parents on several occasions.

Key words: food, tradition, holidays, children.

1. Uvod

Prehrana je osnova za naše telesno zdravje, to vsi dobro vemo. Njeno delovanje vpliva tudi na naše psihične aktivnosti. Zelo pomembno je, da je na našem vsakdanjem jedilniku mešana hrana, tako rastlinskega kot živalskega izvora, vendar pa je pri izbiri potrebno upoštevati interese posameznika. Zrasla sem v razširjeni družini. Stara mama je vsak dan poskrbela, da je tako mene, ko sem prihajala domov iz šole, kakor tudi mamo in očeta, po zaključenem delavniku čakalo kosilo. To navado je po njeni smrti obdržala tudi moja mama in jo kasneje prenesla še name. Res je, da smo v tistih letih prihajali domov vsi v razmiku ene ure in skupaj sedli h kosilu. Nekako mi je vloga »kuharice« prišla v navado. In ta navada se je pozitivno obrestovala, ko sem si ustvarila družino. Tudi sama sem vedno poskrbela in za to poskrbim še danes, da je bil in je, en topel obrok na dan, vedno pripravljen. Kajti živimo v času, ko je v naš vsakdanjik vrinjen različen delovni čas in popoldanske dejavnosti, ki za sabo potegne različne ure prihoda domov vseh družinskih članov. Kljub temu noremu tempu, ki nas povsod samo priganja, pa si vedno vzamem čas za pripravo obložene mize v času praznikov. Velik poudarek dam rojstnim dnevom in večjim slovenskim praznikom, zlasti božiču, novemu letu in veliki noči.

2. Hrana skozi zgodovino

Le redko razmišljamo, kako so ljudje živeli v daljni preteklosti, kako so stanovali, se oblačili, zabavali in predvsem kako in kaj so jedli. O hrani v najzgodnejših obdobjih (pred 100.000 leti) človeške civilizacije beremo, da je bila skromna. Sestavljena predvsem iz nabranih rastlin in ulovljenih živali. Obdobja preobilja so se menjavala z obdobji, ko je bilo hrane manj, odvisno od sreče pri lovu ter nabiranju koreninic in rastlinskih plodov. Šele s poljedelstvom in rejo domačih živali (v 6. tisočletju pred našim štetjem) je ponudba hrane postala enakomernejša skozi vse leto. »Revolucija neolitika«, kot to spremembo pridobivanja hrane imenujejo arheologi, je povzročila tudi spremembo v prehrani. Meso domačih živali so pekli preprosto nad ognjem, med gojenimi rastlinami je bilo žito, iz katerega so pekli nekvašen kruh in pripravljali kaše. V dobi kovin (bakrena, bronasta, železna) se je vrstam žita pridružila pira, proso in rž, katere zrnja so le popražili ali skuhali. Gojili so govedo, koze in ovce, ki so dajale mleko in meso. Pri Grkih je bilo najpomembnejše kosilo. Pri manj premožnih je bilo sestavljeno iz močnika, stročnic, oliv, jajc in sira. Bogatejši so uživali več mesnih jedi, zelenjave, sadja, kruha in medice. Med bogatejšimi Rimljani je bilo razširjeno uživanje mesa, predvsem ovčjega, koštrunovega in kozjega, svinjskega in govejega manj. Rimljani so pripravljali različne vrste klobas z dodatkom začimb in dišavnic. Zelo cenjena jed je bila tudi šunka v testu, ki so jo imenovali perna, recept je priljubljen in uporabljen še danes. Prav tako so bile pri Rimljanih cenjene jedi tudi ribe in morski sadeži. Zaradi ugodne klime so pridelovali veliko zelenjave, privoščili so si jih višji sloji, ker je bila zelo draga. Večerja je bil najpomembnejši obrok in je bil sestavljen iz tre hodov. V zadnjem ni manjkalo slaščic in sadja. V srednjem veku je bilo zaradi številnih vojn, pokolov, pohodov prebivalstva na področju prehrane temačno in enolično obdobje. Temeljilo je na sezonskih pridelkih, ki jih je pogosto uničevala poletna ujma. Slab pridelek so dale tudi stare tehnike obdelave zemlje. Plemstvo in bogato meščanstvo v nasprotju z ostalim prebivalstvom ni živelo slabo ampak zelo razkošno. Srednjeveški prebivalec Evrope je imel na voljo zelenjavo iz hišnih vrtov, zelišča, kapusnice, stročnice in različne žitarice. Proti koncu srednjega veka je se je uporaba perutnine in govejega mesa zviševala. Med sadeži so jedli jagodičevje, lešnike, orehe, jabolka in hruške. Odkritje novih kontinentov, zlasti Amerike, je širilo obzorje novim jedem in pijačam. Tako je Evropa med drugim dobila krompir, fižol, koruzo, paradižnik, papriko, tobak, kavo, čaj in kakav (Godina – Golij, 2006).

3. Prehrana na slovenskem

Slovenija je geografsko zelo raznolika država in vsa ta raznolikost zelo vpliva na naše prehranjevanje. Pogosto pozabljamo, da si je prebivalstvo včasih veliko hrane pridelalo doma in da se v posameznih delih države sploh ni dalo določenih živil gojiti. Včasih je primanjkovalo svežega mesa in mesnih izdelkov. Zaradi teh raznolikosti etnologi govorijo o štirih prehranitvenih tipih:

Panonsko ozemlje se razprostira na vzhodu, kjer je pri pripravi hrane pogosta uporaba moke, močnatih jedi in testenin. Tu so doma pogače, gibanice, zlivanke, praznični kruhi, zavijače, testenine s skuto in makom. Zabele v panonskem svetu radi delajo z mlekom, smetano in bučnim oljem.

Za osrednjeslovensko ozemlje je značilna priprava kaš, jedi iz krompirja, repa, zelje.

V alpskem ozemlju je bila vsakdanja hrana odvisna od živinoreje, pogosto od visokogorskega planšarstva. Večino so in še na mize postrežejo jedi iz mleka, sir, skutne jedi in koruzne žgance. Drugo žito tam slabo uspeva.

Sredozemsko ozemlje, ki se razprostira na zahodnem delu ozemlja, nam ponuja uporabo oljčnega olja, večjih količin zelenjave in sadja, pripravo morskih rib in koruzne polente, ki so jo včasih namesto kruha jedli k mlečnim jedem, juham in omakam. Danes pogosto uporabljajo kruh (Godina-Golija, 2006).

4. Tradicionalna hrana, prazniki in recepti naših babic

Pojem slovenska narodna jed izvira iz obdobja od šestdesetih let 19. stoletja naprej. Nastala je med romantično usmerjenim meščanstvom in je služila za poudarjanje narodne istovetnosti. Ti so značilne tradicionalne jedi prevzeli iz kmečkega okolja. Največkrat so bile to praznične jedi, ki so jih v meščanski kuhinji še izboljšali. Pripravljali so jih v narodno zavednih družinah. Nekaj najbolj značilnih slovenskih jedi Slovenci z veseljem predstavljamo kot svoje kulinarično bogastvo. Slovenskih tradicionalnih jedi je veliko in med seboj se tako po okusu kakor tudi po pripravi razlikujejo.

Velikokrat so s praznično obloženo mizo povezani tudi slovenski prazniki. Pestra ponudba praznične hrane, ki ima lep videz, vonj in okus, poveča tek. Zato je pomembno, da smo ob vseh sladkih, mastnih in slanih dobrotah, čim bolj zmerni.

Kaj sploh pomeni beseda praznik? Že od nekdaj velja, da beseda praznik pomeni dela »prazen« oziroma dela prost dan. Vendar so nekateri prosti dnevi pomembnejši od drugih in so nastali v počastitev dogodkov, ki so zaznamovali ta dan in so zapisani na koledarju. Drugi prazniki imajo spet versko in mitološko preteklost naroda in države, ki so prav tako zapisani v koledarju in nam lahko prinesejo enega ali dva prosta dneva. So pa tudi prazniki, za katere vemo, da niso dela prosti dnevi so zapisani na koledarju in jih spoštujemo, obeležimo in praznujemo. Eden izmed teh je tudi osebni praznik, ki ga najraje proslavimo v družbi svojcev in prijateljev. Skoraj vsa ta praznovanja so povezana z letnimi časi in različnimi obdobji in pokrajinami naše države Slovenije. Z njimi so povezani različni obredi, šege, navade in kar je najbolj pomembno tradicionalne domače dobrote, ki posamezne praznike spremljajo. Še večje veselje je takrat, kadar v pripravo vključimo otroke.

Vsako šolsko leto se trudim, da v letni delovni načrt oddelka podaljšanega bivanja vključim dejavnosti, ki so zanimive, privlačne in hkrati poučne za učence prve triade. Porodila se mi je ideja, da učence skozi celo šolsko leto podrobno seznanim s tradicionalno slovensko hrano in določeno jed vsak mesec skupaj z njimi tudi pripravim. Prepričana sem, da čedalje manj otrok pozna pripravo slovenskih sladic, pijač, juh, mesnih in brezmesnih jedi. Slovenskih tradicionalnih jedi je veliko in med seboj se tako po okusu kakor tudi po pripravi razlikujejo.

Narava nam meseca septembra ponuja izobilje, kar se tiče zelenjavnih in sadnih dobrot, ki blagodejno vplivajo na naš organizem. Tako sem se v mesecu septembru skupaj z učenci osredotočila na sadje. Podrobno smo se pogovarjali in preučili jabolka, hruške, grozdje.

Je že res, da učenci živijo v krajih, kjer jih obdajajo vinske gorice in sadovnjaki in da tako po obliki kakor po okusu sadje dobro poznajo, slabše pa poznajo jedi iz sadja, način priprave ter pomen tega sadja za zdravje. V mesecu septembru se marsikdo mudi na trgatvah. Učencem sem povedala naj si na trgatvah privoščijo čim več uživanja svežega grozdja, saj je namreč bogat vir vitamina B in C, vsebuje veliko mineralov: kalcij, kalij, magnezij, ki pripomorejo k boljši prebavi in zdravemu srčno žilnemu sistemu. Gotovo ste že slišali za pregovor: Eno jabolko na dan prežene zdravnika stran. Tudi jabolko je namreč bogat vir vitaminov A, B, C, in E, vsebuje minerale: železo, kalcij in vlaknine, ki pripomorejo k večji čvrstosti kosti in zob. Na naši šoli so jedilniki malic in kosil zelo pestro oblikovani. Kot nalašč se je dnevni obrok kosila navezal na našo tematiko, saj so kuharice spekle odlično jabolčno pito. Jabolka so bila izhodišče, da smo se o pripravi, sestavinah in izvoru o njej le pogovorili.

Letošnja jesen je bila vsem nam pisana na kožo, kar se tiče vremena. Tako smo lahko marsikatero popoldne ali vikend izkoristili za sprehod po gozdu in nabiranje kostanja, ki ga je v naših krajih na pretek. Kostanj ima za razliko od drugih oreščkov zelo malo kalorij. Vsebuje pa veliko vitaminov A, B, zlasti vitamin C, ki ima ključno vlogo pri gradnji kosti in zobovja, mineralov in nekaj kakovostnih beljakovin. Deluje tudi kot antioksidant proti staranju kože. Kostanj kot gozdno dobroto smo z učenci dobro spoznali pri peki na igrišču pred šolo. V šolski knjižnici smo poiskali kuharsko literaturo ter v njej poiskali recepte o kostanjevih jedeh. Priprava kostanjevega pireja nam je ostal izziv za naslednje šolsko leto.

V mesecu novembru smo podrobno spoznali žita. Pšenico, koruzo, ajdo in piro. V gospodinjstvu je namreč pšenična moka najpogosteje uporabljena. Moke so ena izmed pomembnih sestavin za pripravo kvašenega in nekvašenega testa in različnih drugih jedi. Trend današnjega časa so predvsem zdravju koristne jedi iz ajdove in koruzne moke. Tako sem se z učenci dogovorila, da za popoldansko malico pripravimo ajdove žgance, ki so tradicionalna slovenska kmečka jed. Povedala sem jim, da doma velikokrat ajdove žgance skuham po receptu moje stare mame in da bomo takšne skuhali tudi mi. Zasedli smo gospodinjsko učilnico in uporabili pripravljene sestavine. Za to jed smo potrebovali samo velik lonec z vodo, kilogram ajdove moke in sol. Postopek priprave sem sproti opisovala. Lonec z osoljeno vodo smo pristavili na štedilnik. Ko je voda zavrela, sam vanjo počasi natresla moko, da je nastala kepa in na manjšem ognju je zmes počasi vrela dobrih petnajst minut, nato sem vanjo s kuhalnico napravila luknjo in pustila, da je zmes vrela še dobrih dvajset minut. Ta čas smo izkoristili za pogovor o prihajajočem prazniku martinovo, ki ga v naših koncih kar precej praznujemo in z njim povezane dobrote, ki jih za ta praznik pripravimo. Po tem času se je moka skuhala. Nekaj vode sem odcedila v manjši lonček, saj sem jo shranila za pozneje, če bodo žganci presuhi in jo bom lahko dodala, ostalo vodo sem odcedila. Močnato jed praviloma zmešamo s kuhalnico, vendar sem jaz uporabila za mešanje kar električni mešalnik. Ko je bila zmes pripravljena sem jo z žlico jemala iz lonca in v večjo skledo z vilicami nastrgala majhne kepice, ki jim pravimo žganci. Polivko sem pripravila iz svinske domače masti in ocvirkov, ki sem jih prinesla o doma. Reakcija učencev, da ne govorim. Nekateri so z užitkom jedli, drugi niti poskusili niso, tretjim ni bilo dobro, ker je škrtalo pod zobmi. Moj komentar: »Tako je včasih vsem škrtalo pod zobmi, zato so pa imeli zdrave, ker so velikokrat jedli žgance.«

V letnem času zima, si prazniki od decembra do marca kar podajajo roke. Otroci zelo radi sodelujejo pri peki piškotov, zato sem se odločila, da bomo v decembru nekaj besed namenili medu in povezali dejavnosti s to dragoceno sestavino. Pekli bomo medenjake in piškote pripravili za pogostitev ob novoletnem medsebojnem druženju oddelkov podaljšanega bivanja.

V januarju bomo kuhali juho imenovano prežganka. Skoraj vsi jo dobro poznamo, nimamo je pa vsi enako radi. Juha je namreč posebnega okusa, saj na maščobi prepražimo moko, jo zalijemo z vodo, vlijemo žvrkljano jajce in dodamo začimbe, predvsem kumino. Takšno je pripravila moja stara mama, povedala mi je tudi, da jo je pogosto pripravila svojim otrokom, če so bili bolani, ker so ji pripisovali zdravilno moč.

Februarja bomo počastili pusta in pripravili namesto krofov miške, ki jim ponekod v naši deželi pravijo fanclji ali fritole.

Pomlad nam spet prinese ponoven začetek in radosti ob praznikih, ki se kar vrstijo. Tiste, ki jih praznujemo tako ali drugače v marcu, aprilu in maju bomo povezali s tradicijo. Spomnili se bomo mamic, babic in jim spekli sladke ptičke iz kvašenega testa. Spoznali velikonočna jedila. Osredotočili se bomo na orehovo potico in barvali pirhe. V mesecu maju bomo nabirali bezeg. Njegovi cvetovi nam bodo služili za pripravo soka in sladice. Pripravili bomo testo za palačinke in bezgove cvetove pomočili vanj ter jih ocvrli. Prepričana sem, da te jedi učenci ne poznajo.

Junij je mesec češenj. Najslajše so z drevesa. Okrog naše šole imamo posajenih kar nekaj in lepo rodijo. Upam samo, da jih pomladanska pozeba ne uniči, da se bomo z njimi sladkali, njihovo korist za zdravje. Z uživanjem svežih češenj vnašamo veliko vitamina C, A in železa. Ti krepijo duševne in fizične funkcije našega telesa in pripomorejo k boljšemu spancu. Potrudili se bomo, da bomo iz njih pripravili dober češnjev zavitek ali učenci bi rekli »štrudelj«.

6. Zaključek

V letošnjem šolskem letu bom skupaj z učenci pripravljala tradicionalne jedi. Zadovoljna sem, kadar lahko izpeljem dejavnosti, ki si jih zamislim. Potrudila se bom, da učence navdušim nad iskanjem različnih receptov in priprav samih jedi, da bodo učenci odnesli nekaj kuharske vneme, da bodo spoštovali pripravo hrane in se zavedali, da je do polnega krožnika potrebno znanje, voljo, predvsem pa spoštovanje do sestavin, ki jih potrebujemo za določeno pripravo jedi. Učenci zelo radi prisluhnejo razlagi o življenju nekoč. Velikokrat me še posebej prosijo, naj jim kaj povem o sebi, kako je bilo, ko sem bila majhna. Z veseljem jim pripovedujem, čeprav tudi moje »nekoč« ni tako daleč nazaj. Recepti starih mam so vedno dobrodošli in z veseljem sem jih pri prikazu in pripravi jedi za učence že uporabila in jih še bom. Ravno v času, ko sem strnila zapis mojih izkušenj, sem se odločila, da bom v mesecu decembru povabila v šolo kakšno babico, da se nam pridruži pri peki piškotov. Le na takšen način se da učencem približati tradicionalno slovensko hrano, da se bo le ta ohranjala pri mladih rodovih.

Literatura:

  1. Godina – Golija, M. Prehranski pojmovnik za mlade. Maribor: Aristej, 2006.
  2. Ilich, S. Po praznikih diši. Ljubljana: DZS, 2007.
  3. Bogataj, J. Kuhinja Slovenije: Mojstrovine nove kuharske umetnosti. Ljubljana: Rokus, 2000.
Oglasi

O autoru Pogled kroz prozor

Digitalni časopis za obrazovne stručnjake, pišu ga učitelji i nastavnici.
Ovaj unos je objavljen u Tradicionalno i označen sa , , , , , , . Bookmarkirajte stalnu vezu.