Kompetence učitelja za kakovostno delo z učenci Romi

alenka_trifkovic

Alenka Trifković

Delo z učenci Romi od učitelja zahteva dodatna znanja, razumevanja in prilagojene pristope. V prispevku želim osvetliti kompetence, ki jih naj bi učitelj razvil za kakovostno delo z učenci Romi, ob posebej poudarjenem dejstvu, da romski starši kot pomemben subjekt v procesu učnega oziroma celostnega napredka otroka, pogosto s šolo ne sodeluje. Osvetlila boom tudi povezovalna vedenja, ki po mojem pomembno prispevajo k večji vključenosti romskih učencev v vzgojno-izobraževalne procese in posledično prispevajo k njihovi učni uspešnosti.

Ključne besede: učenci Romi, kompetence učiteljev, povezovalne navade vedenja, odnosi

Opredelitev kompetenc učitelja

Obstaja več vrst interpretacij in opredelitev, kaj kompetence učitelja sploh so. Na splošno bi lahko rekli, da kompetence vključujejo kompleksen sistem znanj in spretnosti ter rutin in strategij, ki so potrebne za uporabo tega znanja. Pri učiteljih so torej pomembni učiteljevo znanje (poznavanje kurikuluma, procesa načrtovanja, načinov poučevanja in ocenjevanja), njegove sposobnosti, izkušnje in zmožnosti za uspešno vzgojno-izobraževalno delo (Kalin in drugi, 2009). Poleg strokovnih znanj so pomembne tudi izkušnje in to, da učitelj asimilira vse to znanje ter ga dejansko uporabi.

Kalin in drugi (2009, str. 88) v svojem delu predstavljajo dva pojma »kompetence uspešnega profesionalnega učitelja« in »kompetence učinkovitega učitelja«. Med prve se štejejo znanje, razumevanje, vedenje in spretnosti učitelja. Splošne kompetence učinkovitega učitelja pa Clutterbucku (po Kalin in drugi, 2009) opredeljuje tri vrste sposobnosti:

  • sposobnost primerno se odzvati različnim potrebam učenca;
  • sposobnost prepoznati in uskladiti različne ter morda konfliktne namene;
  • sposobnost prepoznati ter se primerno prilagoditi načinom komuniciranja.

Te pa so povezane z osebnostnimi lastnostmi in sposobnostmi učitelja, med katerimi so: visoko samospoštovanje, zato da prepozna in uravnava svoje vedenje; primerna uporaba empatije, profesionalna iznajdljivost; učinkovito vodenje druge osebe; dobre komunikacijske sposobnosti; pripravljenost na stalno izobraževanje; jasno postavljeni vzgojno-izobraževalni cilji; sposobnost pomagati učencu najti tisto, kar želi doseči; sposobnost učiti se iz lastnih izkušenj in to vnašati v svoje delo (Clutterbuck 2004, po Kalin in drugi, 2009).

Vsaka skupina učencev s svojo osebnostjo in drugimi značilnostmi za učitelja ustvarja specifične okoliščine. Za obvladovanje le-teh mora učitelj krepiti posebej določene kompetence, torej v različnih učnih skupinah tudi različne kompetence. Pri srečanju z otroki iz ranljivih socialnih skupin njihovo znanje, sposobnosti in osebne lastnosti pridejo še bolj do izraza. Delo z romskimi učenci in sodelovanje z romskimi starši imata svoje značilnosti, zaradi katerih bi izpostavila naslednnje kompetence, ki jih mora učitelj pri delu z učenci Romi posebej razvijati:

  • čut za socialno pravičnost,
  • sposobnost empatije in samorefleksije lastnega odnosa do Romov,
  • poznavanje in razumevanje romske kulture oz. načina življenja,
  • poznavanje možnih ovir za učno uspešnost romskih učencev,
  • sposobnost prilagoditi komunikacijo,
  • pozitivna in podporna naravnanost, zmožnost vzpostaviti zaupen odnos z učencem,
  • učenje osnovnih življenjskih pojmov na učencem razumljiv način,
  • uporaba didaktičnih prilagodiev (pogostejše povezovanje učne snovi z življenjskimi situacijami, omogočanje čutnega učenja, uporaba materialnih opor za učenje, več utrjevanja znanja na različne načine, učenje učenja).

Kot eno ključnih izhodišč, ki zagotavljajo enake možnosti in dostop do izobraževanja visoke kakovosti za romske otroke, je Vonta (2006) (po Vonta in Jager, 2013, str. 77) navedla »senzibilizacijo pedagogov za socialno pravičnost, saj so vsi učenci uspešnejši, če njihovi učitelji sprejmejo in razumejo načelo socialne pravičnosti, kar pomeni, da so sposobni premagovanja lastnih predsodkov in stereotipov, si prizadevajo za sožitje in premagovanje nestrpnosti, razvijajo razumevanje in spoznavanje romske skupnosti ter se z njo povezujejo, zagotavljajo pogoje za dobro počutje romskih učencev v šoli ter razumejo, da lahko večinska kultura spodbuja mite in stereotipe, ki so škodljivi za učenje otrok«.

Obvladanje in krepitev vseh teh kompetenc nakazuje na to, da mora biti učitelj sposoben samopresoje svojih misli, čustev in vedenj in se mora neprekinjeno vseživljenjsko izobraževati.

Od trikotnika: učence -učitelj – starš, k daljici: učitelj – učenec

Učitelji se zavedajo, da je za učinkovite procese poučevanja, učenja in vzgoje otrok zelo pomembno sodelovanje vseh vključenih subjektov – učencev, učiteljev in staršev. Po večini učitelji pri svojem delu z večino staršev uspejo najti skupno pot in skupni jezik. Občasno pa se lahko vsakemu učitelju zgodi, da z nekaterimi starši ne zmore vzpostaviti ustrezne komunikacije in se z njimi ne more uskladiti v pričakovanjih in stališčih. Prav tako se v praksi učiteljem dogaja, da se nekateri starši ne odzivajo na povabila in se izogibajo stikov s šolo. Oba primera v večini učiteljev povzročata frustracijo. Na eni strani težko razumejo, zakaj se starši ne zanimajo za svojega otroka, na drugi strani pa ignoranco staršev doživljajo osebno kot podcenjevanje njihovega dela in truda. Učitelji tako iščejo različne poti do staršev, pa vendar se je, tako kot pravijo Kalin in drugi (2009, str. 25), potrebno zavedati, da kljub dobronamerno ponujeni roki »z nekaterimi starši ne bo nikoli mogoče vzpostaviti stika«.

V skupino staršev, s katerimi je težje vzpostaviti stik in jih pritegniti k sodelovanju, spadajo tudi romski starši. Ti se pogosto iz različnih vzrokov, izogibajo sodelovanja z učiteljem ali šolo. V šolo pridejo zelo redko in se aktivno ne vključujejo v šolanje svojih otrok. Poleg tega pa se učitelj tudi na tiste romske starše, ki jih sreča na šolskih hodnikih, težje zanese in od njih pričakuje pomoč in sodelovanje pri učenju njihovih otrok, saj jim le-ti pogosto ne zmorejo in ne znajo pomagati.

Slaba učna uspešnost romskih učencev, kulturne razlike in nezmožnost zanesti se na sodelovanje in pomoč romskih staršev pri učiteljih zbujajo frustracije, občutke nemoči in neuspešnosti. Tudi sama sem se pri svojem delu srečevala s temi izzivi in dilemo. Če trden trikotnik, čigar pomen v vzgoji in izobraževanju se vse bolj krepi – torej dobro sodelovanje staršev, učiteljev in učencev napoveduje dober napredek otroka, kaj napoveduje dejstvo, da trikotnika skorajda ni in se na njegovem mestu pojavi le daljica – učitelj in učenec. Kaj ostane učitelju in na kaj se lahko opre? Ali naj išče pot do trikotnika ali naj se ukvarja s tistim, kar ima tukaj in zdaj? Menim, da upanja in poskusa vzpostaviti trikotnik ne sme nikoli opustiti. Hkrati pa je pomembno, da se opre in gradi tisto, kar je tukaj in sedaj – torej on sam in učenec. Zaupati mora sebi, svojim kompetencam in odnosu s tem učencem. Menim, da lahko učitelj prav s svojim odnosom poglavitno vpliva na učno uspešnost in nasploh vključenost romskih učencev v vzgojno-izobraževalni zavod. Osip je pri učencih Romih zelo velik, predvsem v drugi polovici šolanja. Razlogov za predčasno prenehanje obiskovanja šole je več, med njimi pa prav zagotovo tudi ta, da se učenec v šoli ne počuti dobro, ne najde svoje sredine in se ne počuti sprejetega. Prav na tem področju pa lahko učitelj s svojim odnosom do učenca z vsakdanjimi majhnimi gestami naredi ogromno.

slikaSlika 1. Prikaz sodelovanja in slabega vključevanja staršev v VIZ proces svojih otrok. Sodelovanje iz oblike trikotnika se preoblikuje v sodelovanje v obliki daljice

Izpolnjujoč odnos, ki povezuje in krepi daljico

Jesper Juul je tudi v Sloveniji zelo znan strokovnjak na področju vzgoje otrok in vztrajen zagovornik novih prijemov. V knjigi Od poslušnosti do odgovornosti (Juul in Jensen, 2009) poskušata s soavtorjem Jensenom predstaviti procese, ki se odvijajo med učitelji in učenci. Izhajata iz prepričanja, da so najpomembnejši temelj za pedagoško delo medčloveški odnosi in na teh temeljih se oblikujejo vse druge aktivnosti. V ospredje torej postavljata odnosno komponento. Pravita, da so različne spremembe skozi čas pripeljale do tega, da se je učitelju potrebno osvoboditi vloge učitelja, ki temelji na spoštovanju in strahu ter z vlogo postavljeni avtoriteti. Vzpostaviti je potrebno povsem novo vrsto odnosa, še pred tem pa mora učitelj oblikovati lastno osebno avtoriteto. Ta »temelji na sposobnosti in volji, da se v profesionalne odnose podajamo s kar največjo avtentičnostjo, to pomeni, s čim večjim ujemanjem profesionalnih in osebnih vrednot, poklicne angažiranosti, samospoštovanja in notranje odgovornosti (Juul in Jensen, 2009, str. 122). Čas zahteva, da se iz vprašanja, kaj bo postalo iz otrok in kako jih do tam pripeljati, premaknemo na vprašanje, kdo so otroci. S tem jim dajemo občutek, da so videni, slišani in jih odrasli jemljemo resno, kar pa krepi njihovo integriteto in samospoštovanje, to pa pomembno prispeva k njihovi učni uspešnosti in dobremu osebnemu razvoju.

Pri tem opažata (Juul in Jensen, 2009), da imajo učitelji pogosto težave s procesno odgovornostjo, ker preveč pozornosti namenijo vsebinski odgovornosti. Pravita, da bi se morali zavedati, da morajo procesni dimenziji vedno posvečati več pozornosti kot stvarni vsebini in ciljem. »Destruktivni proces kot posledica pomanjkljive procesne odgovornosti bo namreč prej kot slej uničil še tako dobro zastavljene cilje in vsebino.« (Juul in Jensen, 2009, str. 154).

Tudi William Glasser se je veliko ukvarjal z odnosi med učenci in učitelji in njegov pogled se dopolnjuje s pogledom Juula in Jensena. Glasser (2001) poudarja, da imamo ljudje napačno prepričanje, da lahko druge in njihovo vedenje nadzorujemo; nadziramo lahko le sebe, na druge pa lahko le vplivamo. Možnost vplivanja lahko občutno povečujemo tudi z dobrimi odnosi, ki so izpolnjujoči za vse vključene. Dobro je znano, da so dobri odnosi jedro duševnega zdravja, kar posledično pomeni, da so pomembni za razvoj dobrega počutja, dobre samopodobe in sreče nasploh. Dobre odnose pa vzdržujemo tako, da se odpovemo nadzoru nad drugim in razdiralnim navadam vedenja ter namesto njih uporabljamo tista vedenja, ki nas povezujejo.

Te povezovalne navade so tiste, ki tudi učitelju in učencu omogočajo bolj enakovreden in bolj pristen odnos. V takem odnosu se učenec počuti slišanega, videnega in pomembnega, kar pa kot sem že omenila, vpliva na pozitiven razvoj njegove samopodobe, osebnih kompetenc in posledično socialnih kompetenc. V takem odnosu lahko učenec v vsakdanjih srečanjih z učiteljem trenira in razvija komunikacijske veščine, zaupanje in sploh pridobiva pozitivne izkušnje soočanja in reševanja vsakdanjih problemov, hkrati pa se uči odgovornosti. Tak odnos daje obema vključenima občutek varnosti in sprejetosti –biti nekomu pomemben in biti nekomu mar zame. To omogoča bolj sproščeno in odprto komunikacijo, lažje izražanje sebe in s tem boljše poznavanje in razumevanje drugega. Učenec se v odnosih z učitelji, ki temeljijo na takih vedenjih, počuti bolje in zato v njih raje vstopa. To pa ga bolj motivira za sledenje učitelju, kar pomeni za učenje in drugo šolsko delo, hkrati pa se preko takih odnosov lažje vključuje šolski prostor.

Juul in Jensen (2009) poudarjata, da je odgovornost za vzpostavitev, kakovost in posledice odnosa med odraslim in otrokom izključno na strani odraslega zaradi svoje nadrejene vloge, dejanske moči in izkušenj. Glasser (2002) pa predlaga sedem povezovalnih navad vedenja, ki vodijo k odnosu take narave: podpiranje, spodbujanje, poslušanje, pogovor o različnih mnenjih, sprejemanje, spoštovanje, zaupanje.

Lažje je, kadar so te oblike vedenj del učiteljeve osebnosti, pa vendar se učitelj teh vedenj lahko nauči in jih z vsakodnevno zavestno uporabo utrdi do te mere, da postanejo del njega in njegovih vsakdanjih vedenj, torej jih v popolnosti asimilira. V kolikor učitelj pri svojem delu večinoma izbira take oblike vedenja, se z učenci povezuje in omogoča ustvarjanje dobrega, izpolnjujočega odnosa. Tak odnos pomeni dobre temelje za uspešno sodelovanje. Uspešno sodelovanje med učiteljem in učencem pa napoveduje večje možnosti za boljši uspeh vseh vključenih.

Sama pri delu strmim k čim pogostejši uporabi zgoraj omenjenih vedenj.

Podpiranje: učencu jasno sporočam, da sem tukaj zaradi njega, da sem mu na voljo za pomoč in svetovanje. Povem mu tudi, da je moje delo, da mu pomagam razumeti učno snov in da sem mu za te in morebitne druge težave vedno na voljo. Jasno mu dam vedeti, da na šoli ni sam.

Spodbujanje: učencu sporočam, da verjamem, da zmore, in ga opogumljam za nove aktivnosti. »Prepričana sem, da ti bo uspelo, saj si to že velikokrat dokazal.« Pomagam mu tudi oblikovati cilje in načrt za dosego le-teh.

Poslušanje: uporabljam tehnike aktivnega poslušanja in se odkrito zanimam za stvari, ki mi jih učenec želi povedati. Pri tem se pogosto izkaže, da imajo učenci ogromno skrbi, zaradi katerih se težko osredotočijo na delo v šoli. Preko pogovora se te napetosti pogosto sprostijo, hkrati pa se ustvari možnost za učenje soočanja z različnimi življenjskimi problemi in reševanja le-teh.

Pogovor o različnih mnenjih: pri romskih učencih je zelo pomembno, da si vzamem čas za pogovor o razlikah in jim jih pomagam razumeti. Predvsem potrebujejo veliko dodatnih razlag, kaj od njih pričakujem, zakaj mislim, da je to zanje dobro. S pogovori lahko učencu Romu pomagam pri razumevanju učnega procesa in drugega šolskega dela oz. dogajanja na šoli in nasploh kulture večinske družbe. Zelo pa je tudi pomembno, da kulturo učenca in njegovo drugačnost sprejmem, jo enakovredno vrednotim in ga ne poskušam prepričati v svoj prav.

Sprejemanje: pozorna sem, da učenca celostno sprejemam. Pri tem moram premagati lastne predsodke in stereotipe ter biti odprta za sprejemanje romskih učencev kot posameznikov kot tudi njihove kulture. Romski učenci zelo intuitivno čutijo, ali so iskreno sprejeti ali ne, in ta občutek jim narekuje, kako pristno bodo tudi sami stopali v odnos.

Spoštovanje že samo po sebi pomeni imeti do nekoga zelo pozitiven odnos, kar pa zajema vsa pozitivna in povezovalno usmerjena vedenja. Pri tem je pomemben spoštljiv odnos učitelja do cele družine učenca, njihovega socialnega položaja in načina življenja.

Zaupanje je temelj dobrega odnosa. Učencem zavestno zaupam, da v odnos vstopajo z vsem, kar znajo in zmorejo, da so njihovi nameni vedno dobri v smislu, da ohranjajo svoje notranje ravnotežje. Zavedam se, da odklonsko vedenje učenca ni usmerjeno proti meni, pač pa je to le njegov najboljši poskus oziroma način, ki ga zna in zmore uporabljati, da ohranja lastno integriteto oziroma notranje ravnovesje. Zaupam učencu, da je le-ta sposoben napredovati in se razvijati.

Ob tem bi izpostavila še iskreno skrb in zanimanje za učenca, njegove interese, težave in nasploh njegovo življenje. »Vidim, da si slabe volje. Kaj se je zgodilo?« »Opazila sem, da te zadnje dni ni bilo v šolo. Se je zgodilo kaj posebnega?«

Taka komunikacija in moje celostno vedenje mi pomagata, da z učenci gradim odnosno komponento in sem pri delu bolj pozorna na procesno dimenzijo. Opažam, da so se moji odnosi z učenci izrazito izboljšali. Moj vpliv nad njimi se je povečal, s tem pa tudi njihovo zanimanje za moje delo in preko tega motivacija za učenje oziroma šolsko delo. Ob tem se na svojem delavnem mestu bolje počutim tudi sama. Možnost biti avtentična me razbremenjuje, hkrati pa mi dobri odnosi in povečan vpliv nad učenci ter njihova povečana motivacija za učenje dajejo občutek uspešnosti.

Poudariti je potrebno, da tudi v takem odnosu vzgojno-izobraževalni cilji učitelja ostanejo isti. Vsebinska dimenzija ostaja ista, večji poudarek je le na procesni dimenziji. Pomembno je tudi razumevanje, da pri taki obliki dela nikakor ne gre za permisivni vzgojni stil, kjer so zahteve do otrok minimalne. Prej gre za avtoritativni slog, ki ga odlikujejo razumna pravila, jasni cilji in zahteve učitelja ter angažiranost vpletenih, hkrati pa je podprt s toplo in dvosmerno komunikacijo. Gre za stil, ki s svojim zgledom učence uči dobrih odnosov in odgovornosti.

Nasproti povezovalnim vedenjem Glasser (2002) postavlja razdiralna ali za odnos uničujoča vedenja, kot so: kritiziranje, obtoževanje, pritoževanje, nerganje, kaznovanje in nagrajevanje z namenom nadziranja. Kadar je takih vedenj in načinov komuniciranja preveč, pravimo, da se učitelj in učenec nista ujela in med njima ni prišlo do povezave in da vzgojno-izobraževalni proces ni bil učinkovit ter kakovosten.

Prav za romske učence, ki so izpostavljeni mnogim dejavnikom tveganja, je šola lahko pomemben varovalni dejavnik. Vendar le v primeru, kadar s svojo šolsko kulturo omogoča razviti in ponuditi prostor, ki po svoji naravi daje romskim učencem priložnost, čas in varnost izraziti sebe, se uveljaviti in vsestransko razvijati. To pa se dogaja preko učitelja posameznika, ki z učenci Romi konkretno ustvarja dobre medsebojne odnose in jih spodbuja k participaciji v šolskem prostoru.

Literatura:

  1. Glasser, W. 2001. Vsak učenec je lahko uspešen. Radovljica: Mca.
  2. Glasser, W. 2002. Nesrečni najstniki. Radovljica: Mca.
  3. Juul, J. in H. Jensen. 2009. Od poslušnosti do odgovornosti. Radovljica: Didakta.
  4. Kalin, J., M. Resman, B. Šteh, P. Mrvar, M. Govekar – Okoliš in J. Mažgon. 2009. Izzivi in smernice kakovostnega sodelovanja med šolo in starši. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
  5. Vonta, T. in J. Jager. 2013. Uspešnost romskih učencev v slovenskih osnovnih šolah. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Oglasi

O autoru Pogled kroz prozor

Digitalni časopis za obrazovne stručnjake, pišu ga učitelji i nastavnici.
Ovaj unos je objavljen u Uncategorized i označen sa , , , , , . Bookmarkirajte stalnu vezu.