Govorilne ure z aktivno udeležbo učencev

suzana_RZ

Suzana Rajgl Zidar

Povzetek

Dobro sodelovanje med šolo in domom sodi med pomembne kazalce kakovostnega vzgojno-izobraževalnega dela. Skozi večletno delo v osnovni šoli se mi je kot dobra praksa pokazala možnost, da na govorilnih urah aktivno sodelujejo vsi trije udeleženci (učitelj, starš, učenec), saj lahko le na takšen način prispevamo k boljši kvaliteti življenja v šoli. Ker pa v prebrani literaturi do sedaj nisem zasledila govora o tem, sem se odločila, da naredim raziskavo in ugotovim, ali so govorilne ure z aktivno udeležbo učencev bolj učinkovite in uspešne od ustaljene oblike, ali se staršem in učiteljem zdi takšna oblika govorilnih ur koristna, razloge za in proti, njihove morebitne dosedanje izkušnje ter ali se vsi trije udeleženci na takšen način bolj učinkovito in odkrito pogovorijo o učno-vzgojnih temah.

Sodelovanje med učitelji (šolo) in starši (domom)

»Otroci so del družinskega in del šolskega sistema. Ko pridejo v šolo, prinašajo s seboj tudi svojo družino, in ko odhajajo domov, odnašajo s seboj šolo, probleme in radosti šolskega življenja.«

(Ličen 2003, 63)

Tema o sodelovanju med šolo in starši je prisotna skozi vso zgodovino šolstva. Šola in dom sta dve družbeni instituciji, ki se z vzgojno-izobraževalnim delom otrok in mladine ukvarjata najbolj kompleksno. To je osnovni razlog njunega medsebojnega sodelovanja, ki temelji na skupni skrbi za celovit, kakovosten razvoj in napredek otroka in mladostnika, zapišeta Intiharjeva in Kepčeva (Intihar in Kepec 2002).

Mills (Mills 1996) poudarja, da je sodelovanje staršev izjemnega pomena za šolanje otrok. Le izjemoma se dogaja, da otrok v celoti razvije svoje zmožnosti, ne da bi mu pri tem pomagali starši in učitelji. Partnerstvo med starši in šolo ponuja veliko možnosti. Vključevanje staršev in njihovo sodelovanje je vedno intenzivnejše, pomembnejše, zato sta obe strani soodgovorni za otrokov napredek in razvoj. Ker sem tudi sama mnenja, da lahko govorilne ure potekajo v drugačni obliki, se na tem mestu opiram na besede Pergar Kuščerjeve (Pergar Kuščar 1999), ki meni, da bi se morala na marsikateri šoli zgoditi velika »prenova« pri najbolj utečenih oblikah sodelovanja s starši (govorilne ure in roditeljski sestanki). Kako pa so te besede upravičene z moje strani, je predstavljeno v raziskavi.

Namen in cilj raziskave

S kvalitativno in delno kvantitativno raziskavo sem skušala ugotoviti, ali se staršem in učiteljem zdi koristno, da bi na govorilnih urah bil aktivno prisoten tudi učenec, ugotoviti sem želela njihove razloge za in proti, njihove morebitne dosedanje takšne izkušnje, izvedeti, ali se vsi trije udeleženci resnično (bolj) odkrito, učinkovito in uspešno pogovorijo o učno-vzgojnih temah ter zakaj se jim takšna oblika govorilnih ur zdi primerna oz. neprimerna.

Zastavila sem si tri raziskovalna vprašanja:

  1. Ali so govorilne ure z aktivno udeležbo učencev bolj učinkovite in uspešne od ustaljene oblike govorilnih ur?
  2. Ali se staršem in učiteljem zdi takšna oblika govorilnih ur koristna (razlogi za in proti)?
  3. Kakšne so morebitne dosedanje izkušnje staršev s takšno obliko govorilnih ur?

Metoda dela

Vzorec oseb

Velikost vzorca staršev in učencev skupaj je 22 oseb (11 staršev in 11 učencev). Raziskava je bila izvedena v petem razredu osnovne šole.

Merski instrumentarij (pripomočki)

Instrumenta sta anketni vprašalnik in intervju.

Anketni vprašalnik vsebuje 4 vprašanja odprtega tipa. Z njim sem ugotavljala, ali se staršem in učiteljem zdi oblika govorilnih ur z aktivno udeležbo učencev koristna (razlogi za in proti) ter kakšne so morebitne dosedanje izkušnje staršev s takšno obliko govorilnih ur. Ta del raziskave je analiziran pretežno kvalitativno in deloma kvantitativno.

Intervju vsebuje sedem vprašanj zaprtega tipa. Z njim sem ugotavljala, ali so govorilne ure z aktivno udeležbo učencev bolj učinkovite in uspešne od ustaljene oblike govorilnih ur. Ta del raziskave je analiziran pretežno kvalitativno in deloma kvantitativno.

Oba instrumenta sem izdelala sama.

Postopek raziskave

V razredu sem izvedla tri govorilne ure, na katerih so bili poleg staršev aktivno prisotni tudi učenci. Podatke z anketnim vprašalnikom in intervjujem sem pridobila po tretji izvedeni govorilni uri.

Statistične obdelave in vrednotenje zbranega gradiva

Obdelavo odgovorov zbranih z intervjujem in anketiranjem sem izvedla kvantitativno (s pomočjo programa SPSS) in kvalitativno (kodiranje ključnih pojmov, poimenovanjem nadrednih kategorij in oblikovanjem poskusne teorije).

Rezultati raziskave

1. raziskovalno vprašanje: Ali so govorilne ure z aktivno udeležbo učencev bolj učinkovite in uspešne od ustaljene oblike govorilnih ur?

Ugotovljeno je bilo, v kolikšni meri je učenec uresničil dogovore, ki smo jih sklenili na govorilnih urah, ali je učenec s takšno obliko govorilnih ur v treh mesecih zmanjšal število neopravljenih domačih nalog, kakšen je bil napredek učenca na učnem področju (izboljšanje ocen oz. doseženih ciljev), kakšen je bil napredek učenca na vzgojnem področju (število kršitev šolskih in razrednih pravil), ali je učenčeva udeležba na govorilnih urah pripomogla k hitrejšemu odpravljanju določenih pomanjkljivosti učenca na učno-vzgojnem področju (npr. na izboljšanje ocen, na bolj redno opravljanje domačih nalog, na bolj učinkovito upoštevanje razrednih in šolskih pravil …), ali je učenec po takšni obliki govorilnih ur bolj motiviran za šolsko delo in ali je interes staršev za obisk tovrstnih govorilnih ur narasel.

1. vprašanje: V kolikšni meri je učenec uresničil dogovore, ki smo jih predhodno sklenili na govorilnih urah?

graf1Graf 1. Mnenja učiteljev

tablica1

 

 

Tabela 1. Mnenja učencev

Skoraj dve tretjini (63,6%) učencev je uresničilo dogovore v večji meri kot pri običajni obliki govorilnih ur, malo več kot pri eni tretjini (36,4%) pa ni bilo sprememb. Delež učencev, pri katerih ni bilo sprememb, je dokaj visok zato, ker sta v razredu učenca, pri katerih ni potrebno sklepati posebnih dogovorov, saj sta za delo motivirana in nimata učno-vzgojnih težav. Dva učenca pa imata konstantne učno-vzgojne težave in tako doma kot v šoli ne upoštevata dogovorjenega. Sodelovanje s temi starši je dokaj redno, do uresničevanja dogovorov pa ne pride.

2. vprašanje: Ali je učenec s takšno obliko govorilnih ur v treh mesecih zmanjšal število neopravljenih domačih nalog?

graf2Graf 2. Mnenja staršev

tablica2Tabela 2. Mnenja staršev

Število neopravljenih domačih nalog se je pri več kot polovici učencev (54,5%) zmanjšalo, pri manj kot polovici (45,5%) pa se ni spremenilo. Sprememb ni bilo opaziti pri učencih, ki redno opravljajo domače naloge in pri učencu z učnimi težavami. Stanje pa se je spremenilo le pri tistih učencih, kateri nalog pred tem niso opravljali redno.

3. vprašanje: Kakšen je bil napredek učenca na učnem področju (izboljšanje ocen oziroma doseženih ciljev)?

graf3Graf 3. Mnenje staršev

tablica3Tabela 3. Mnenja staršev

Pri več kot tretjini učencev (36, 4%) ni bilo sprememb, pri več kot dveh tretjinah (63, 6%) pa je bil napredek viden. Napredek je bil viden pri učencih s slabšim učnim uspehom, saj smo se na govorilnih urah skupaj s starši in z učencem temeljito pogovorili o ustreznih oblikah in načinih učenja, ki bodo učencu omogočili priti do želenega cilja. Povečala pa se je tudi vloga staršev, saj so otrokovo delo doma ustrezno nadzirali, v šoli pa sem ga sama.

4. vprašanje: Kakšen je bil napredek učenca na vzgojnem področju (število kršitev šolskih in razrednih pravil)?

graf4Graf 4. Mnenja staršev

tablica4Tabela 4. Mnenja staršev

Štiri petine učencev (81, 2%) je s pomočjo takšne oblike govorilnih ur naredilo manj kršitev šolskih in razrednih pravil, pri eni petini učencev (18, 2%) pa ni bilo vidnih sprememb v primerjavi z običajno obliko govorilnih ur. Slednje odstotke pripisujem učencem, ki nimajo oziroma ne povzročajo vzgojnih težav. Z učenci, ki so pogosto kršili šolska in razredna pravila, smo skupaj s starši na govorilnih urah oblikovali dogovor o primernem oziroma pričakovanem vedenju. Potekalo pa je tudi sprotno beleženje kršitev, obveščanje staršev in izrekanje pohval.

5. vprašanje: Ali je učenčeva udeležba na govorilnih urah pripomogla k hitrejšemu odpravljanju določenih pomanjkljivosti učenca na učno-vzgojnem področju (npr. na izboljšanje ocen, na bolj redno opravljanje domačih nalog, na bolj učinkovito upoštevanje razrednih in šolskih pravil …)?

graf5Graf 5. Mnenja staršev

tablica5Tabela 5. Mnenja staršev

Osem od enajst staršev (72,7%) je bilo mnenja, da je prisotnost učencev na govorilnih urah v manjši meri (delno) pripomogla k hitrejšemu odpravljanju določenih pomanjkljivosti učenca na učno-vzgojnem področju, dva od enajst (18,2%) sta menila, da je pripomogla v večji meri, en (9,1%) pa je bil mnenja, da ni bistveno pripomogla k hitrejšemu odpravljanju določenih pomanjkljivosti učenca. Rezultate tega vprašanja povezujem z obstoječim učno-vzgojnim stanjem otrok. Tistim učencem, ki imajo kakršne koli težave, je takšna oblika govorilnih ur dejansko pripomogla zaradi skupnih dogovorov, oblikovanja načrta za doseganje cilja, sprotnega preverjanja stanja in obveščanja staršev.

6. vprašanje: Ali je učenec po takšni obliki govorilnih ur bolj motiviran za šolsko delo?

graf6Graf 6. Mnenja staršev

tablica6

Tabela 6. Mnenja staršev

Da je učenec po takšni obliki govorilnih ur bolj motiviran za šolsko delo, meni malo manj kot dve tretjini staršev (63,6%), več kot tretjina (36,4%) pa jih meni, da spremembe niso vidne. Spremembe niso vidne pri tistih učencih, ki so za šolsko delo notranje motivirani in ne potrebujejo zunanjih motivatorjev. Večjo motiviranost za šolsko delo pripisujem tudi večjemu in hitrejšemu napredku učenca s pomočjo tovrstnih govorilnih ur, saj pri njih učenci sami aktivno sodelujejo.

7. vprašanje: Ali je interes staršev za obisk tovrstnih govorilnih ur narasel?

graf7Graf 7. Mnenja staršev

tablica7

Tabela 7. Mnenja staršev

Pri malo manj kot dveh tretjinah (63, 6%) staršev je interes za obisk tovrstnih govorilnih ur narasel, saj starše že učenci spomnijo, da se morajo udeležiti govorilnih ur, ker bi sami želeli izvedeti, kaj bo učiteljica povedala o njih, kaj jim bo svetovala in o čem vse se bodo pogovarjali. Pri malo več kot tretjini (36,4 %) staršev pa je interes za obisk tovrstnih govorilnih ur ostal enak. Slednji delež pripisujem predvsem tistim staršem, ki redno spremljajo delo svojih otrok in se tudi redno in samoiniciativno udeležujejo govorilnih ur.

2. raziskovalno vprašanje: Ali se staršem in učitelju zdi takšna oblika govorilnih ur koristna (razlogi za in proti)?

9 anketiranih staršev (81,8%) je dejalo, da se jim zdi govorilna ura z aktivno udeležbo učenca pomembna, koristna, 2 (18,2%) pa sta dejala, da se jima zdi delno koristno oz. delno pomembna. Rezultate pripisujem individualnim značilnostim posameznih učencev, saj večina učencev uspešno napreduje v okviru svojih zmožnosti, dva učenca pa sta učno-vzgojno manj uspešna. Pri ostalih osmih učencih pa je dejansko viden napredek, saj se učenci bolj zavedajo, da se učijo zase, ne upajo tudi staršem zamolčati ocen, občasnega neupoštevanja šolskih in razrednih pravil in podobno, saj vedo, da se bomo na govorilnih urah vsi trije soočili in se temeljito pogovorili o učno-vzgojnem delu. Opazila pa sem tudi, da se učenci zaradi svoje prisotnosti na govorilnih urah bolj trudijo, ker jim laska, ko jih vpričo njih staršem pohvalim, dobijo pa tudi občutek, da so pomembni in slišani. Menim, da s takšnim načinom izvajanja govorilnih ur pripomoremo k bolj kakovostnemu in poglobljenemu odnosu med učitelji, starši in učenci.

Starši, ki so dejali, da se jim zdi takšna oblika govorilnih ur pomembna, koristna, so svoj odgovor utemeljili s tem, da se na takšni obliki govorilnih ur vsi trije partnerji bolj odkrito pogovorijo o pridobljenih ocenah oz. o usvojenih učnih ciljih, o primernem vedenju, o učnih navadah, bolj učinkovito in hitreje se rešijo morebitne težave, učenec sprejme učenje bolj resno, kot življenjsko pomembno, učenec lahko neposredno učitelju izrazi pogled na delo pri pouku, izrazi svoje doživljanje, počutje v določeni situaciji, počuti se kot enakopraven partner, v otroku se krepi odgovornost do šolskega dela.

Starša, ki sta dejala, da se jima zdi takšna oblika govorilnih ur dokaj pomembna, koristna, sta svoj odgovor utemeljila s tem, da naj bo učenec prisoten le, če si to sam želi in da vse izrečene besede na govorilni uri niso za učenčeva ušesa.

8 staršev (72,7%) v takšni obliki govorilnih ur ni našlo nič negativnih, slabih strani. Trije (27,3%) pa so omenili, da lahko na takšni obliki govorilnih ur učenec učitelja ne razume pravilno oz. ne razume sporočila učitelja, da mora učitelj paziti, da vpričo učenca ne govori o ostalih učencih, razen v primeru, ko so le-ti vpleteni v situacijo oziroma v dogodek, ki se tiče tamkaj prisotnega učenca, in da lahko starš učitelju zaupa kakšno stvar, da lahko potem brez vednosti učenca spremlja in opazuje otroka (npr. ob ločitvi staršev).

3. raziskovalno vprašanje: Kakšne so morebitne dosedanje izkušnje staršev s takšno obliko govorilnih ur?

7 staršev (63,6%) je do sedaj imelo izkušnje s takšno obliko govorilnih ur, vendar v večji meri le takrat, kadar je bil njihov učenec udeležen v konfliktni situaciji. Tam so poiskali vzrok problema, se o njem pogovorili in oblikovali smernice za drugačno, bolj primerno vedenje. Vseh sedem staršev je imelo s takšno obliko govorilnih ur pozitivne izkušnje, saj so vedeli, da učitelj povabi učenca zraven zato, da se vsi trije udeleženci odkrito pogovorijo in skušajo skupaj izboljšati učno-vzgojno področje učenca. 4-je starši (36,4%) pa do sedaj niso imeli izkušenj s takšno obliko govorilnih ur.

Sklep

Na podlagi rezultatov lahko sklepam, da je oblika govorilnih ur z aktivno udeležbo učenca v primerjavi z ustaljeno obliko govorilnih ur (starši in učitelj) bolj učinkovita in uspešna. Ta sklep je oblikovan samo za vzorec 11-ih učencev in njihovih staršev ter ga zaradi majhnosti in nereprezentativnosti ne morem posplošiti na celotno populacijo. Za potrebe moje raziskave pa je zadoščal.

Trdim pa lahko tudi, da so govorilne ure z aktivno udeležbo učencev koristne, saj so s pomočjo takšne oblike govorilnih ur starši prepoznali veliko pozitivnih učinkov na učence. Tudi ta sklep zaradi majhnosti vzorca ne morem posplošiti na celotno populacijo. Pri zadnjem raziskovalnem vprašanju posebnih sklepov ne morem oblikovati. Bi pa predlagala učiteljem, da možnost aktivne udeležbe učencev na govorilnih urah predstavijo na prvem roditeljskem sestanku.

Literatura

  1. Intihar Darja, Kepec Marjeta (2002). Partnerstvo med šolo in domom: priročnik za učitelje, svetovalne delavce in ravnatelje. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
  2. Ličen Nives (2003). Šola uči o družini, družina o šoli … obe učita o življenju. V: A. Trnavčevič Anita (ur.), Sodelovanje s starši da, toda kako?: Zbornik/VI. Strokovni posvet v Menedžmentu v izobraževanju. Ljubljana: Šola za ravnatelje.
  3. Mills Jean (1996). Partnership in the primary school: working in Collaboration. London, New York: Routledge.
  4. Pergar Kuščar Marjanca (1999). Šola in otrokov razvoj: mlajši otrok v šoli. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

O autoru Pogled kroz prozor

Digitalni časopis za obrazovne stručnjake, pišu ga učitelji i nastavnici.
Ovaj unos je objavljen u ist, Istraživanja i označen sa , , , , , , . Bookmarkirajte stalnu vezu.