Dileme učiteljev – avtoriteta v šoli

boza_hvala

Boža Hvala

1. Uvod

Slovar slovenskega knjižnega jezika besedo »avtoritéta« pojasnjuje tako: ugled ali vpliv, ki izhaja iz vodilnega položaja, moči in znanja. (SSKJ, 2014).

Ima slovenski učitelj še avtoriteto v razredu?

Odgovore in rešitve smo učitelji iskali na študijskih skupinah, aktivih in različnih izobraževanjih. V prispevku povzemam mnenja učiteljev razrednega pouka (predvsem na novogoriškem območju).

2. Avtoriteta v vzgoji skozi zgodovino

Ali lahko zasledimo v šoli krizo avtoritete učitelja? Je potrebno vsa stara dognanja o avtoriteti zavreči?

Skozi zgodovino so se izmenjevali različni modeli avtoritet; apostolska, Kantova simbolna avtoriteta uma, model prikrite avtoritete in samoomejitvena avtoriteta.

2.1. Apostolska avtoriteta

Koncept apostolske avtoritete je nastal na podlagi svetopisemske opredelitve, komunikacija je predvsem enosmerna. Učitelj posreduje informacije in opredeli primerne vzorce vedenja. Učenci mu morajo samo slediti in upoštevati njegove ukaze in mnenje. Katoliško usmerjeni pedagogi so ob koncu 19. in začetku 20. stoletja menili, da je vzgojno škodljivo, če učitelj ali starši preveč pojasnjujejo svoje zahteve, saj lahko otrok to razume kot opravičevanje. (Kroflič, 1997)

2.2. Kantova simbolna avtoriteta uma

Kant v središče postavi človeški razum. Pravi, da vzgoja »vzame človeku divjost in prilagodi otroka zahtevam, ki veljajo v družbi.« Vzgojitelj pri dosegi cilja ne sme popuščati, otrok mora biti pri neupoštevanju pravil kaznovan. Pravi, da moramo otroka navajati na delo in učenje, odpravljati moramo njegove razvade. Kant daje prednost javni vzgoji, domačo ima za manj pomembno.

2.3.Model prikrite avtoritete

Ta naj bi dopuščala več svobode. V pedagoško teorijo jo je uvedel J.J. Rousseau, dokončno pa se uveljavi v drugi polovici 20. stoletja, in sicer pod vplivom reformskih gibanj za permisivno – prijazno vzgojo. Rousseau se je zavzemal za »naravno vzgojo«, ki naj ne bi smela otroka neposredno utesnjevati, učitelji pa bi naj počakali do takrat, ko bo otrok sam pokazal zanimanje za učenje (nekako do dvanajstega leta). Učenec naj se uči z lastno izkušnjo (ne na pamet), vsebino, čas in način učenja pa naj si sam izbira.

Učitelj se ne sme okoriščati z dokazovanjem lastne avtoritete, saj ga bo učenec lahko posnemal. Prav tako naj otroka ne kaznuje. Trdil je, da ne smemo enačiti razmišljanje otroka in odraslega, zato je nespametno, da jim hočemo vsiliti svoj način delovanja in razmišljanja. Otrok je v svojem izvoru dober, ne smemo ga »pokvariti«. Zato je zanj najbolj pomembna vzgojna naloga razvoj ljubezni in sočutja do ljudi.

Otrok dobi na prikrit način smernice od osebe, ki je za njega prikrita avtoriteta – v resnici pa ima v ozadju odločilno vlogo za njegovo delovanje.

2.4. Samoomejitvena avtoriteta ali »vzgoja svobodne osebnosti«

Angleška teoretika Hirst in Peters sta mnenja, da mora »dober učitelj« vzgajati tako, da bo njegova avtoriteta nekoč odveč. Učiteljeva naloga je učenca pripeljati do tega, da bo postal samostojen; vzgajal in razvijal naj bi ga v takšni smeri, da bo lahko začel sam kritično razmišljati o moralnih situacijah v življenju, da bo začel razmišljati s svojo glavo, kar pomeni, da ne bo več potreboval avtoritete učitelja.

3. Mnenje učiteljev o posameznih modelih avtoritete

Apostolski model avtoritete so učitelji ovrgli, predvsem zato, ker učenci ne morejo biti samo sledilci v učnem procesu, (neaktivni poslušalci), ampak morajo biti »radovedni« in aktivno iskati novo znanje in informacije. Učitelj ne more vzpostaviti osebnega odnosa z učenci, če trmasto vztraja na neločljivi meji med njim in razredom.

Kantovo pojmovanje vzgoje je bilo seveda prilagojeno takratnemu času, vendar mu večina učiteljev prikimava pri trditvi, da mora biti učitelj pri vzgoji dosleden. Ne strinjajo pa se, da ima javna vzgoja večjo vrednost kot domača. Za otrokov razvoj, vedenje, čustvovanja so odgovorni predvsem starši.

Model prikrite avtoritete v zgodnjem življenju otrok ni dober za njihov razvoj. Otroku je potrebno pravilno odmerjati svobodo, saj če ne bo imel določenih mej in pravil, ne bo vedel, kaj je moralno spremenljivo in kaj ne. Svoboda je dvorezen meč; kar je za otroke svobodno, je za nekoga drugega v njegovi bližini lahko naporno. Otrok nujno potrebuje pravila.

Rousseau ima prav, ko pravi, da naj upoštevamo otrokove potrebe in njegovo vedoželjnost. Vendar so naši razredi »preštevilčni«, da bi lahko to v celoti uresničili.

Strinjamo se tudi z njegovim razmišljanjem, da mora otrok čutiti posledico lastnih dejanj (priporočal je disciplino naravne kazni). Vedno bolj mu prikimavamo, da je za vzgojo otrok primernejše bivanje na podeželju (pomislimo na nevarnost mest in velemest danes!).

Najboljša vzgoja je zgled; to velja predvsem za starše, saj vedenjski vzorec nosimo naprej. Če je otrokov vzor učitelj, temu zaupa in sledi njegovi avtoriteti. Tu je pomembna empatija učitelja; če v delo vnaša svoja čustva – pozitivna, včasih pa tudi »negativna« ( jezo, strah, ipd), naredi največ za otroka, ker jih lahko ta tudi sam razvije in kasneje ponotranji.

Učitelji so mnenja, da avtoritete v šoli ni možno ukiniti – »šola ni šala«. Najslabša vzgoja je tista, ki dovoljuje učencu, da niha med tem, kdo bo »glavni« – on ali učitelj.

Priporočamo knjigo B. Žorža: «Razvajenost – rak sodobne vzgoje.«

Pri modelu samoomejitvene avtoritete smo učitelji na razredni stopnji v prednosti pred predmetno stopnjo, kajti miselnost večine otrok je, da morajo, če hočejo biti sprejeti v danih okoliščinah, narediti (opraviti) iste naloge kot večina. Če namreč svoje dolžnosti zavrača, ga razred kritizira ali celo izloči. Učitelj mora učencem dopustiti izraziti lastno mnenje, predvsem pa ga ne zavirati pri njegovi ustvarjalnosti. Tu naredimo največje napake; vse učence hočemo spraviti v »uravnilovko«. Učitelj avtoriteto v razredu pridobi z izkazovanjem naklonjenosti učencem, z jasno in logično razlago pravil ter z doslednostjo.

4. Zaključek

Učitelji smo torej mnenja, da vse stare teorije niso za v smeti. Na zgodovino ne moremo več vplivati, lahko pa se od nje učimo, da bomo bolje zastavili šolstvo v prihodnosti.

Avtoriteto si ustvarjamo čez celo šolsko leto, vendar pa je za večino ljudi pomemben »prvi vtis«. Zato povzemam zapis Pšunderja, ki je nam učiteljem lahko v pomoč: »Pravijo, da nikoli nimamo druge priložnosti narediti prvega vtisa. Naredimo ga v tistih prvih sekundah in ga kasneje težko spremenimo. Avtorji, ki so se ukvarjali z vodenjem razreda, zagovarjajo ta pojav vzpostavljanja prvega vtisa od prvega vstopa učitelja v razred. Učenci si ustvarijo mnenje o učitelju, ki ga kasneje težko spremenijo. Zato je zelo pomembno, da učitelj razmisli in se dobro pripravi, kakšen vtis želi pustiti učencem ob prvem srečanju ter tako tudi ravna.« (Pšunder, M., 2011)

Prav je, da večjo vlogo v šoli posvetimo vzgoji, ne samo izobraževanju. V to nas silijo nemogoče razmere v slovenskih šolah: nasilje, kraje, nespoštovanje učiteljev, žaljenje ipd. A problem nastane že, če hočemo razložiti posamezne vrednote, oz. cilje v našem vzgojnem načrtu; Kaj pa je spoštovanje? Kaj je lepo vedenje? Definicije ni, je le vedenje vsakega posameznika glede na njegove izkušnje in življenjska načela. Vrednot ni mogoče neposredno opazovati in meriti. Med razredi se razredna pravila razhajajo, saj jih postavlja vsak učitelj avtonomno, razlikujejo se tudi med šolami. Ni enotnih meril in zakonov, ki pa bi jih nujno morali v slovenskem prostoru poenotiti, če bi hoteli učitelju spet povrniti ugled v družbi.

Literatura

  1. SSKJ 2 – Slovar slovenskega knjižnega jezika, Cankarjeva založba, Ljubljana 2014
  2. Kroflič, R.: Avtoriteta v vzgoji. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1997
  3. Pšunder, M.; Vodenje razreda. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta 2011